NA ROB NAČRTU PRAVIL ZA NOVI SLOVENSKI PRAVOPIS
I. Splošne pripombe
Sodeč po Načrtu pravil za novi slovenski pravopis in po izjavah članov uredniškega odbora, da bo slovarski del vseboval kar 120 tisoč gesel, se nam obeta doslej najobsežnejši pravopisno-pravorečni priročnik, precej zajetnejši od SP 1950 in SP 1962 (povečanje bo občutno zaradi nenavadno obsežnega uvoda in zaradi drugačne razvrstitve gesel v slovarskem delu, saj bo odpadlo t i. gnezdenje). Res je tudi pri drugih novejših slovenističnih priročnikih obseg močno narasel (npr. Toporišičeva Slovenska slovnica, akademijski Slovar slovenskega knjižnega jezika), toda SP mora biti priročen, praktičen, česar pa za delo, ki bo obsegalo nad 1500 strani, če bo obveljal dosedanji koncept, ni mogoče več trditi. Zato bi kazalo še enkrat temeljito preudariti, kaj v novem SP od predlaganega ne sme manjkati (ali je celo treba vanj dodatno vključiti), kaj pa bi lahko brez večje škode izpus-
190
tili. Ker je osnovni namen SP našega tipa svetovanje o pisavi, izreki, naglašanju in slogovni vrednosti jezUcovnih izraznih sredstev, je precejšen del poglavij o glasovju in oblikah odveč, saj lahko poišče uporabnik slovenskega jezika podatke z glasoslovnega in oblikoslovnega področja v novi SS, iz katere je v Načrtu pravil dobesedno povzetega precej besedila in gre torej za nepotrebno podvajanje.
Novi SP naj bi bil v uvodu torej manj slovnično izčrpen, a zadosti informativen (in normativen) pri predstavitvi posameznih gesel v slovarskem delu. Sedaj so brez potrebe vanj vključene npr. definicije o značilnostih samoglasnikov, zvočnikov in nezvočnikov, o bistvu jakostnega in tonemskega naglašanja (nujna pa bi bila informacija o tem, da tonemsko naglašanje v zbornem govoru ni obvezno), še zlasti pa motijo in širijo obseg uvoda natančni opisi izgovora alofonov (pri zvočnikih in nezvočnikih), kadar le-te izgovarjamo povsem samodejno, nezavedno in nimajo niti posebne pomensko razločevalne niti slogovne vrednosti, npr. izgovor favkahiih P in B pred m, zobno-ustničnih P in B pred f, favkalnih T in D pred n itd. Ti opisi nimajo praktične vrednosti (npr. da »se odpora dela z mehkim nebom v nosno votlino«), poleg tega pa so zaradi ozko strokovnih terminov (npr. favka-len) ali zelo strokovnega definiranja nerazumljivi pretežni večini uporabnikov SP. Take, znanstveno sicer neoporečne, toda za večino nezanimive in nepotrebne informacije lahko bralec, ki ga to zanima, poišče v SS.
Nekaj prostora bi se dalo privarčevati tudi v poglavju o oblikah, kjer bi bilo prav tako mogoče to in ono izpustiti, npr. iz SS prepisano klasifikacijo samostalniških sklanjatev (4 moške, 4 ženske, 3 srednje), podatke o slovnični kategoriji človeškosti, pa o tem, da imajo samostalniki sr. sp., ki od rodilnika dalje osnovo podaljšujejo, v imenovalniku in tožilniku ednine ničto končnico ipd. Tudi te in tem podobne informacije nimajo večje praktične uporabne vrednosti, saj spoznanje, da npr. -e v besedi tele ali -o v besedi drevo ni končnica, ampak del osnove, ne bo prav nič prispevalo k višji praktični jezikovni kultivira-nosti v zbornem jeziku pišočih ali govorečih Slovencev, kvečjemu jih bo prevelika slovnična izčrpnost in težka razumljivost odvračala od uporabe SP.
Informativno bogatejši in izčrpnejši pa naj bi bil novi SP - kot že rečeno - v slovarskem delu pri pisni, pravopisni, izgovorni, naglasni, oblikovni, slogovni, zvrstnostni idr. predstavitvi posameznih gesel. Da se obseg kljub temu ne bi preveč povečal, bi bila pri izbiri gesel nujna dosti strožja selekcija, končno število v slovarski del sprejetih leksikalnih enot pa bi moralo biti bistveno manjše od predlaganega. Izločili bi lahko vse tisto besedje, ki ne povzroča niti pri pisanju, niti izgovoru, naglašanju ali tvorbi oblik nikakršnih težav in je tudi stilno neopazno. Gre za tisoče besed, ki zaradi svoje »neproblematičnosti« ne sodijo v pravopisno-pravorečno-stilistični priročnik, ampak v razlagalni slovar. Ker na Slovenskem takega slovarja nismo imeli, je bil koncept dosedanjih, zlasti povojnih SP razširjen tako, da so vsaj za silo nadomestih omenjeni up slovarja in je bila zato večja izčrpnost v predstavitvi slovenske leksike upravičena. Odkar pa je ta vrzel v precejšnji meri zapolnjena s SSKJ, je lahko SP spet tisto, kar so podobni priročniki drugod po svetu, tj. svetovalec v zadevah pravilnega pisanja, izgovora ali primerne uporabe jezikovnih izraznih sredstev. Res SSKJ še ni kompleten, toda ob izidu novega SP bodo prav gotovo tekle priprave že za njegovo zadnjo knjigo, to pa pomeni, da kljub trenutni nedokončanosti lahko nanj že v celoti računamo in ni zaradi tega potrebno še nadalje ohranjati koncepta SP kot nekakšnega jezikovnega omnibusa, kakršnega so zahtevale dosedanje razmere.
Pa še to: SP ima pri uporabnikih s. k. j. med normativnimi jezikovnimi priročniki brez dvoma največjo avtoriteto, saj večina ne išče v njem zgolj informacije, ampak tudi kodifikacijo norme, in se mu je v glavnem pripravljena glede pisave, izreke, naglašanja ter rabe besed in oblik brez pridržkov podrediti (veliko bolj kot npr. slovnici ah SSKJ). Ima torej zelo velik vpUv na jezikovno kulturo in lahko veliko prispeva k ustaljevanju in poenotenju jezikovne rabe. Zato naj bi bile vse rešitve naravnane tako, da bi SP že doseženo
191
ustaljenost zbornega jezika ohranjal, kjer pa smo še neenotni, bi lahko s svojimi odločitvami bistveno pripomogel k poenotenju rabe.
Čeprav Načrtu pravil seveda ni mogoče kar počez očitati, da ne ravna v tem duhu, so nekatere predvidene rešitve - gledano s tega vidika - vendarle vprašljive, še zlasti pri rabi ločil, npr. uvajanje možnosti pisanja vejice ob le navideznem pristavku (v primerih tipa »Največji slovenski pesnik, France Prešeren, se je rodil v Vrbi na Gorenjskem«) ali možnosti interpunkcijskega ločevanja golega deležja ali fakultativne stave vejice ob nedoloč-niških polstavkih au dopuščanje rabe zaklepaja za ciframi pri razvrščanju besedila po točkah namesto zgolj pike, kot je svetoval že sedanji SP. Približno polovici uporabnikov slovenskega jezika bi pomenilo rušenje ustaljenosti tudi ponovno uvajanje pisanja osebnih in svojilnih zaimkov z veliko začetnico v zasebnem in poslovnem dopisovanju, saj so se mladi vse od leta 1962 dalje po šolah učili, da se pišejo ti zaimki v pismih in dopisih po novem samo z malo.
Za svojevrstno odstopanje od ustaljenosti gre končno tudi pri premaknitvi kazala na začetek knjige, kajti v obeh povojnih SP in v vseh slovenskih slovnicah od 19. stoletja dalje (razen SS 1976) je kazalo dosledno na koncu, in ker ni premaknitev nikjer v Načrtu pravil posebej utemeljena, se upravičeno zastavlja vprašanje, čemu takšna »stilno opazna« rešitev.
II. Pripombe k posameznim poglavjem
1. P r av o p i s
Velika začetnica: Neutemeljeno je širjenje rabe velike začetnice na pisavo različnih družbenopolitičnih ali oblastvenih organov, npr. Izvršni svet SRS, Komite za vzgojo in izobraževanje. Ljudska skupščina SRS itd.
Ali bomo torej vse svete, sekretariate, odbore, komisije, podkomisije, zbore itd. pisali z veliko začetnico (tudi na ravni delovnih organizacij, krajevnih skupnosti itd.)? Novinarska praksa zadnjih mesecev kaže, da se nam obeta prava poplava velike začetnice (za zgled samo en primer: »Ni mogoče reči, da ni bilo zadosti strokovnega znanja, da ni bilo narejenih ocen na podlagi stanja že tedaj. In o teh ocenah se ni šušljalo okoh vogalov, marveč so bile energično in vztrajno podajane na sejah pristojnega Odbora za kreditno-monetar-ni sistem Zbora republik in pokrajin Skupščine SFRJ.« - NRazgl., 14. 5.1982, 254). Sledeč taki rešitvi, bomo v prihodnje pisali tudi Varnostni svet, Generalna skupščina OZN, makedonsko Sobranje, hrvaški Sabor, britanski Spodnji dom ali celo Spodnji Dom, španski Kor-tez, izraelski Kneset, poljski Sejm itd. (toda na s. 142 je v Načrtu zapisan poljski sejm z malo začetnico!) - kar bo še en primer rušenja obstoječe pisne normel!! Da v navedenih primerih ne gre za lastna imena, dokazuje tudi možnost zamenjave s sinonimnimi poimenovanji, ki imajo brez dvoma občnoimenski status, npr. zvezna ali republiška vlada nam. zvezni oz. republiški izvršni svet, poljski parlament nam. sejm aU hrvaška skupščina nam. sabor itd.
Z veliko začetnico bi gornja poimenovanja upravičeno pisali le takrat, ko z njimi poimenujemo delovne organizacije, ne pa organe ali predstavniška telesa (izvršni svet je npr. najvišji izvršilni organ oblasti, obenem pa tudi delovna organizacija z redno zaposlenimi delavci, statutom itd. - v prvem primeru gre za občnoimensko, v drugem pa za lastno-imensko poimenovanje, zato bi bila nujna različna pisava, enkrat z malo, drugič z veliko začetnico).
Posebej pa bi v tem poglavju SP moral opozoriti na nujnost pisave z veliko začetnico, ko gre za družbenopolitične organizacije, npr. Zveza komunistov Jugoslavije, Sociahstična zveza delovnega ljudstva. Zveza socialistične mladine Slovenije ipd., saj je v nekaterih
192
časopisnih redakcijah očitno prisotna težnja, da se pišejo imena naših družbenopohtičnih \ organizacij z malo začetnico, četudi so to nedvomno prava stvarna lastna imena
Vprašljiva je tudi pisava zakonov z veliko začetnico. Tako bi jih kazalo pisati samo takrat, I ko imajo status naslova zakonskega besedila, objavljenega v uradnem Ustu, v posebni ; publikaciji ipd., v vseh drugih primerih pa z malo, npr. razprava o predlogu zakona o po- i kojninskem in invalidskem zavarovanju, sprememba zakona o zaposlovanju v tujini, kr- j šitve zakona o delovnih razmerjih itd. ]
i
Vejica: Nekaj neprimernih rešitev je nakazanih tudi v poglavju o pisanju vejice. Predvsem I bi moral uredniški odbor - kot že rečeno - tudi na tem področju v večji meri upoštevati j doseženo ustaljenost, ne pa brez potrebe uvajati novosti, ki težko pridobljeno enotnost i rušijo. Čemu obravnavati navadne ujemalne desne prilastke kot pristavke? Takšne re- i šitve, kot jih predvideva Načrt (prim. »Največji slovenski pesnik, France Prešeren, se je ! rodil v Vrbi na Gorenjskem.«) so tudi s pomenskega in stavčnofonetičnega vidika nesprejemljive. 1,
Nepotrebno je nadalje dopuščanje pisanja vejice ob golem deležju. Ali bomo pisali vejico - sledeč pravopisnim pravilom - tudi v takihle primerih: »Igraje, so se naučih pesmico.«, " »Sede, opravi večino dela.«, »Učitelj, molče, piše na tablo.«?!? Deležje ima tu vlogo prislov- ; nega določila, torej enega od osnovnih stavčnih členov, in ne polstavka, stavčnih členov pa vendar ne ločujemo od preostalega stavka z ločilom!
Po drugi strani pa bi bilo - spet v nasprotju z dosedanjo prakso - mogoče opuščati vejico j v primerih tipa «... v nedeljo 9. maja bo ...«, čeprav se takšnega ravnanja, vsaj zdi se mi, : ne da upravičiti niti skladenjsko niti stavčnofonetično.
Med kriteriji za stavo vejice je v Načrtu pravil omenjen tudi stavčnofonetični, a je infor- ; macija presplošna in zavajajoča, saj npr. vsak premor med deli povedi ne zahteva ločila (recimo pogost premor med malo daljšim osebkovim in povedkovim delom stavka).
Manjka pa informacija o stavi vejice pred primerjalnim veznikom kot, kakor ali ko, če uva- | ja ponazoritve ali naštevanje. Sami sestavljavci Načrta pravil so v rabi zelo nedosledni, ' kajti v nekaterih primerih vejico pišejo, v drugih, analognih, pa ne.
Nepotrebna in v nasprotju z ustaljeno rabo je v Načrtu stava vejice pred itd., ipd., idr., saj : gre med zadnjo enoto naštevalne skupine in okrajšavo za navadno vezalno razmerje z ; vezalnim veznikom in. Tudi če bi okrajšavo razvezah [itd. -> in tako dalje), pred in vejice i ne bi smeli zapisati. Da je ta pomislek upravičen, dokazujejo že sami sestavljavci Načrta ! s skrajno nedoslednim ravnanjem (gl. s. 17, 73, 87, 93, 96, 111,113 itd.). Enako nedosledni i so v rabi vejice pred veznikoma oziroma in ali - ali, nekajkrat celo na isti strani in v po- i vsem enakih položajih (za oz. gl. s. 12, 13, 93, 141, za a^j - a^/pa s. 33, 113, 116, 125, 129, \ 130, 135, 152, 155, 159, 167 idr.). Ali to pomeni, da bo tudi v teh položajih uvedena dub- ; letnost?! Čemu? ;
Manjka nadalje podatek o tem, ali se vejica piše ali ne ob modalnih ali poudarjevalnih ; izrazih ah zvezah, kot so recimo, hočeš nočeš, reci in piši ipd., npr. »Če bi se recimo pre- i mislil, nam to čimprej sporoči.« ah »S tem smo se morali hočeš nočeš sprijazniti.« ah »V I dopisu manjka reci in piši 14 vejic« Dosedanja raba je dokaj neenotna. j
Drugo: Pri obravnavi vezaja bi bila koristna informacija o tem, da se to ločilo ne piše med nazivi paša, beg ipd. ter pred njimi stoječim lastnim imenom (npr. Sulejman paša, Ibrahim beg). Dosedanja raba je tudi tu močno neenotna, pogosto pod vphvom srbohrvaške pisne prakse, zato bi bilo treba na pravilno pisavo posebej opozoriti.
Za večjo enotnost naj bi se SP zavzemal pri pisanju pike in zaklepaja ob cifrah in črkah, i kadar jih uporabljamo pri razvrščanju besedila po točkah. Že doslej je prevladovala pika j
193
za ciframi (1., Z, 3., L, II. itd.) in zaklepaj za črkami (a), b), c), A), B), C) itd.), zato naj bi SP takšno rabo posebej priporočil. Žal pa sami sestavljavci Načrta niso dosledni in pišejo v enakih položajih enkrat piko, drugič zaklepaj (gl. s. 17, 19, 22, 150-151, 172-174, 188, 91-92).
Neutemeljeno oddaljevanje od ustaljene rabe vidim nadalje v uvajanju pisave spartaki-jada, meridijan, arijanizem, italijanizem, italijanist, bastijon, azijat ipd. nam. dosedanjega spartakiada, meridian, arianizem, italianizem, italianist, bastion, aziat ipd. Tradicionalna pravila o tem, kdaj se piše v prevzetih besedah med samoglasnikoma j in kdaj ne, so bila preprostejša in laže zapomnljiva od predlaganih,- uveljavitev predlaganega načina pisanja pa bi hkrati pomenila nepotrebno oddaljevanje od pisne norme SSKJ.
Nedokazana je tudi trditev, da »/p/odstavo tujk in tujih lastnih imen pri tvorjenkah sicer ohranjarao / izjema so končaji podstav za pridevnike na -ski, -stvo in izpeljanke iz njih./« (si. 194) Če bi bilo zapisano res, ne bi pisali marksizem, darvinizem, makiavelizem, degolist, degolističen, ničejanec, vranglovec, masarikovec itd., ampak marxizem, darwinizem itd. Menim, da bi SP moral podpirati poslovenjeno pisavo, ki je v naštetih in drugih podobnih primerih tudi že ustaljena. (Mimogrede: Tvorjenke na -stvo niso pridevniki, ampak samostalniki!)
2. Glasoslovje in naglas:
Poleg tega, kar je bilo povedano že v uvodnem delu, moti zlasti uvajanje prevelikega števila enakovrednih, stilno nevtralnih izgovornih variant. Pred besedami, ki se začenjajo s samoglasnikom, bi se po novem predlog v lahko izgovarjal kar na štiri različne načine (vigri, wigri, yigri, uigri), vse po vrsti pa naj bi bile stilno neopazne in torej enakovredne, kot je izrecno zapisano. Takšna rešitev je vsekakor v nasprotju z dognanji süüstike, da je takrat, ko imamo na voljo po več sopomenskih variant, stilno neopazna praviloma le ena. V obravnavanem primeru je nevtralna dejansko le varianta /w/, pri upočasnjenem govoru tudi /u/, medtem ko je ustnično-zobni izgovor nenaraven, afeküran, neobičajen pa tudi izgovor v-ja kot dvoglasniškega
Tudi nekatere druge rešitve, ki zadevajo izgovor v-ja, so močno vprašljive. Ujevska izreka v-ja v vzglasju pred zvočniki (ureti, bo urela, urana, ulak, unuk) je nenavadna in nima podlage v obstoječi pravorečni normi govorjenega zbornega ali splošnega pogovornega jezika. Dejansko ima v takem položaju v vedno le vrednost ustnično-ustnične položajne variante, razen pred samoglasniškim r-om (npr. vrt, kjer se zaradi polglasnika izgovarja osnovni fonem). Podobna ugotovitev velja tudi za izgovor v-ja med samoglasnikom na levi ter soglasnikom na desni (saun, goun, faul) - ujevska izreka je v takem položaju nenaravna in nesistemska, zato bi jo bilo treba kot manj primerno varianto iz SP izpustiti.
Težko se je nadalje strinjati z ugotovitvijo, da se I kot del obrazila -alec/-ilec v položaju pred soglasnikom vedno lahko izgovarja na dva načina, kot /1/ ali /u/, četudi je ena od variant »manj priporočljiva«. Taka odločitev pač ne temelji na analizi dejanskega stanja, kajti dubletnost obstaja v jeziku samo v nekaterih primerih in je ne kaže širiti na vsa poimenovanja tega tipa. Ali se bomo po šestdesetih letih spet začeli približevati k s težavo premaganemu elkanju?!?
Med spornimi, lahko bi se reklo tudi anahronističnimi rešitvami v poglavju o glasovih je tudi vztrajanje pri samo kratkem polglasniku v nezadnjem naglašenem zlogu (tama, magla, bkzag, stibar...). Že desetletja se v osrednji Sloveniji (v splošnem pogovornem jeziku pa tudi širše) govori dolgi polglasnik, zato bi se moralo to stanje odraziti v novem SP. Če Načrt npr. dovoljuje izreko saram, tovaran, lilam (s polglasnikom med zvočnikoma), ki je izrazito narečna in pokrajinsko pogovorna, bi lahko toliko bolj upravičeno dovolil izgovor tarna, magla itd.
194
Nekaj vsebin bi bilo zlasti poglavju o naglašanju koristno dodati, npr. informacijo o distribuciji kratkih naglašenih samoglasnikov v s. k. j., pa tudi o distribuciji dolgih širokih e-jev in o-jev.
3. Oblikoslovje in besedotvorje
V Načrtu je na s. 31 zapisana trditev, da »/v/sa v slovenščino prevzeta lastna imena dobijo končnice slovenskih sklanjatev«, na s. 148 pa beremo, da so »/n/amesto končnice 0 /.../ možne tudi drugačne, npr. -a, -o, -e, -u, -as, -es, -os, ;us, -um...« Ah so -as, -es, -os, -us in -um res slovenske končnice? Menim, da nikakor! Če ne upoštevamo starogrških in latinskih morfoloških zakonitosti, občutimo navedene končaje kot dele osnov, to pa pomeni, da imajo omenjena imena po slovenskih oblikoslovnih pravilih v edninskem imenovalniku ničto končnico in bi jih morali pregibati po zgledu korak, torej: Leonidas - Leo-nidasa, Tartaros - Tartarosa ali pa Leonid- Leonida, Tartar - Tartarja, se pravi brez starogrškega končaja -us, -es, -os itd. že v imenovalniku ednine. Ker nimamo dveh morfologij, ene za lastna in druge za občna imena, bi na enak način sklanjali tudi občna poimenovanja, npr. Spektrum - spektruma ali spekter - spektra, cerberus - cerberusa ali cerber-cer-bera, pregibanje tipa Leonidas - Leonida ali spektrum - spektra pa naj bi SP obravnaval kot manj primemo ali celo neprimerno.
Enako načelno stališče bi moral zavzeti SP tudi do narečnih ali pokrajinskih morfoloških norm. Vzhodnoslovenskain belokranjska množinska lastna zemljepisna imena na -ci naj bi se v zbornem jeziku ne pregibala tako kot v narečjih, razen morebiti (?) v sporočilih, ki nastajajo v vzhodni Sloveniji ali Beti krajini in so tudi namenjena bralcem ali poslušalcem tega okolja_(lokalno časopisje, radijske postaje, govorni nastopi pred domačim poslušalstvom ipd.). Če je v zbornem jeziku dovoljeno pregibanje Puconci-Puconec, Radenci -Radinec ipd., bi se tudi Primorci upravičeno potegovali za zborni status rabe delaste, go-voriste ..., Štajerci za böte, vete... ali toti, tota itd.
Na mestu, kjer je v Načrtu govor o nujnosti morfološke prilagoditve prevzetih besed sistemskim zakonitostim slovenskega jezika, manjka informacija, da se besede prilagajajo ne le v sklonu, ampak tudi v spolu. Zato npr. ni prav nič pomembna ugotovitev, da sta besedi boutique ali butik (= modna trgovinica) in concorde (= znamka nadzvočnega letala) v francoščini ž. sp.; v slovenskem jeziku ju v skladu z našimi morfološkimi zakonitostmi uvrstimo med samostalnike m. sp. (raba »nova butik« ali »francosko-britanska concorde« je snobistično motivirana!).
Pretirano slovenjenje pa predvideva Načrt pri vzhodnoslovanskih lastnih imenih, ko določa rabo Novo vremja. Carsko selo, Krupska ipd. namNovoye vremja, Carskoje selo, Krup-skaja - po tej analogiji bi morah sloveniti npr. tudi Bolšoj teatr v Boljši teater ipd. Tudi tu bi kazalo bolj slediti splošni rabi, ki se ne pokriva s predlaganimi rešitvami, saj se sicer lahko primeri, da bo novi SP s takšnimi odločitvami deloval bolj razdruževabio kot združevalno: samo del uporabnikov SP se bo namreč ravnal po njegovih določilih, kadar bodo le-ta v nasprotju z uveljavljeno rabo, drugi, večji del pa ne. Tako se je doslej še vedno zgodilo, kadar so pravopisci ravnali v nasprotju z obstoječimi težnjami prakse.
S trditvijo, da »/s/lovanski neobstojni samoglasniki ostajajo neobstojni tudi v slovenščini, kolikor temu ne nasprotuje slovenska izgovorljivost«, se je mogoče le deloma strinjati. O tem, ali bo slovanski neobstojni samoglasnik zadržal neobstojnost tudi v slovenščini, je bolj kot od izgovorljivosti odvisno od možnosti naslonitve na analogni slovenski končaj, zato torej Zadar - Zadra (po Koper - Kopra), Dubček - Dubčka (po Franček - Francka), Ko-zarac - Kozarca (po kozarec kozarca), ne pa Tivat - Tivta, Spiljak - Spiljka, kljub možni izgovorljivosti, ker v končajih -at, -et ali -ak samoglasnik ponavadi ni neobstojen (npr. ducata, goljata, cimeta, žameta, duraka, gvajaka, konjaka, kravjaka ipd.) - oblike Tivta,
195
Špiljka v publicističnih besedilih so večinoma posledica nasilnih lektorskih posegov aU napačne informiranosti pišočih.
V zvezi z morfološkim obnašanjem besed iz tujejezičnih okoUj bi SP lahko opozoril tudi na pregibanje lastnih imen, ki se končujejo v edninskem imenovalniku na nenaglašeni -e. Zanje namreč ne veljajo pravila kot za podobna občnoimenska poimenovanja. Pri slednjih je nenaglašeni končni -e vedno končnica (bienale, faksimile), pri lastnih imenih pa del osnove, ki se pri pregibanju podaljšuje z -j (Kette-j-a, Goethe-j-a, Silone-j-a, Zimbabve-j-a), le izjemoma končnica (Čile - Čil-a, Zaire - Zair-a).
Med deU lastnih imen, ki jih ne sklanjamo (von, van, mac, fra idr.), bi naj bili tudi izrazi, ki se uporabljajo v neevropskem prostoru (npr. e^, ibn ipd.), s čimer bi se uredniki lahko obvarovali očitka, da je Načrt preveč evropocentričen in da premalo upošteva jugoslovansko politično odprtost in povezanost s t i. tretjim svetom.
Ker se zlasti v publicističnem jeziku nedomača osebna lastna imena na samoglasnik v sklopu večbesednih lastnoimenskih poimenovanj pogosto ne sklanjajo (npr. sojenje Ali Batu, politika Bani Sadra, nastop Djordje Balaševiča), bi moral SP posebej opozoriti na nepravilnost take rabe. Zaradi velikega vpliva publicističnega jezika na druge zvrsti se namreč takšrto napačno ničto pregibanje širi tudi na druga področja rabe slovenskega zbornega jezika.
Pri obravnavi glagola se ni mogoče strinjati s trditvijo, da se »/z/lasti pogovorno /.../ uporablja zmeraj bolj tudi končnica -jo, saj so oblike jejo, vejo, grejo že lep čas v splošni rabi (se torej ne uporabljajo zmeraj bolj!). Izjema je le bojo, ki je vsaj zaenkrat še pogovorna ob nevtralni zborni bodo. Oblike jedo, vedo, gredo pa so stilno opazne, in sicer kot literarne oziroma ozko knjižne.
Tudi poimenovanja za ženske osebe tipa Kocmurka, Radman(i)ca, Kovačica, Ogorelka niso slengovske, ampak pogovorne (v sodobnem jeziku ponavadi tudi slabšalne).
Sporna je nadalje trditev, da je števnik tri samostalnik srednjega spola. Po svoji besedno-vrstni pripadnosti je pridevniška beseda, znotraj te pa števnik. V primeru, ki ga navaja Načrt (tri deljeno s pet), je posamostaljena pridevniška beseda, nikakor pa ne samostalnik. Tudi o pripadnosti srednjemu spolu je težko govoriti, saj bi se na enak način dalo dokazati (I), da je sr. sp. tudi ena ali dva (npr. ena deljeno z dva ali dva deljeno s štiri).
Dejstvo, da se števniki pogosto substantivizirajo (eden je sploh samo samostalniška beseda), pa v Načrtu ni nikjer omenjeno.
Ko govori Načrt o posamostaljenih pridevnikih, ne omenja dejstva, da je edninski tožilnik teh besed vedno enak rodilniku, ne glede na pomen, npr. Kupi Nedeljskega, Daj mi žvečilnega itd. - verjetno bi bila informacija o tem za marsikoga koristna.
Pomanjkljive ali ne dovolj jasne so definicije in stilne oznake naglasnih tipov, npr. »Mešano naglaševanje samostalnikov 1. ženske sklanjatve (g6ra-e) je neobvezno, saj se taka beseda lahko naglašuje bolj navadno po nepremičnem naglasnem tipu.« V resnici ne gre za to, da se »taka heseda lahko (podč. V. M.) naglašuje bolj navadno po nepremičnem naglasnem tipu«, ampak za to, da je samo nepremično naglaševanje stilno nevtralno, ono drugo pa opazno (ozko knjižno ali celo pesniško). Obenem bi moral biti uporabnik SP opozorjen na stilno nezaznamovanost takšnega naglaševanja v nekaterih stalnih, frazeo-loških zvezah (npr. dan žena, glasba ne pozna me/d, od glave do peta, sključen v dve gube, podobno tudi stavbe na koleh itd.).
Sicer pa je stilno vrednotenje sploh ena najšibkejših točk Načrta Marsikje manjka, na več mestih pa je presplošno. Uporabniku SP prav malo koristi ob besedi, obliki, izgovorni ali naglasni varianti ipd. oznaka »stilno«, saj je razpon stilne obarvanosti izredno širok
196
(lahko je pogovorno, žargonsko, ekspresivno, pesniško, zastarelo, narečno itd.). Zlasti v ! slovarskem delu bi morale biti stilne oznake veliko natančnejše in jasnejše.
Pri pregibanjih lastnih imen tipa Seme je treba povedati, da se ne pregibajo le po sklanjatvi za srednji spol (kot občno ime seme), ampak tudi po zgledu Jože (torej Semena in Semeta). \
Manjka tudi informacija o tem, da v zbornem jeziku nekatera nelastnoimenska poime- '¦ novanja m. sp. na -o pri pregibanju podaljšujejo osnovo s -t (npr. bimbo-t-a, medo-t-a), kjer ; gre očitno za prodiranje pogovorne norme v zborni jezik (prim. sinko-t-a, dečko-t-a, pa i tudi Vlado-t-a, Tomo-t-a, ipd. v pogovornem jeziku!). Trditev, da se »/p/h nekateirh po- j krajinskih imenih na -sko aU-ško (Dolenjsko, Norveško)... med oblike srednjega spola mešajo obUke 1. ženske sklanjatve«, je - gledano s sinhronega vidika - nepravilna, saj bi bila dosti bliže resnici ugotovitev, da se med oblike 1. žen. sklanjatve mešajo oblike sred. sklanjatve, predvsem v 5. sklonu. Vsi drugi skloni, vključno z imenovalnikom, so v so- i dobnem zbornem jeziku praviloma oblikovani po ženski sklanjatvi. .
Nadalje ima bralec Načrta pravil občutek, da so nekatera frekvenčna in stilna razmerja j zapisana bolj na pamet kot na osnovi študija in analize gradiva. Tako je npr. obrazilo -ävz \ v gradivu Inštituta za slov. jezik dokumentirano z več izpisi kot varianta -avs (zato v ¦ SSKJ: kmetavz tudi kmetavs, v SP 1962 celo samo kmetavz), Načrt pa prve, pogostejše ob- j like sploh ne omenja. Tudi kustosinja je pogosteje rabljena ženska oblika k moškemu sa- j mostalniku kustos. Načrt pa navaja samo redkejši sinonim kustodinja. Podobnih primerov \ bi se dalo navesti še več.
Da bi se izboljšala informativnost uvodnega dela SP, bi bilo tu in tam treba dodati še kaj. Pri obravnavi tvorbe svojilnih pridevnikov iz lastnih imen m. sp. na -a manjka opozorilo, : da so svojilni pridevniki na -in možni, vendar le v citatnih poimenovanjih, zato npr. Ki- \ leževodelo, Sterijeve nagrade, toda Sterijino pozorje, ker gre zacitatno zvezo (na ljubljanski j TV so nam npr. pred meseci - verjetno zaradi lektorskega hiperkorekturnega posega - i vztrajno vsiljevali hibridno tvorbo Sterijevo pozorje!). Pri obravnavi kategorije živosti i manjkajo med posebnostmi poimenovanja bolezni (slepič, rak, volk ...), pri 3. žen. skia- ; njatvi pa primeri tipa M/ci, Ma/či ipd., ki jih v našem jeziku ni malo. Koristna bi bila tudi \ informacija o poimenovanjih za pripadnike držav, narodov, krajev ipd. (z ustreznimi tvor- I jenkami vred), zlasti v primerih, ko obstaja več variant, npr. Kongožan/Kongovčan, Čile- \ nec/Čileanec, Gruzijec/Gruzinec/Gruzinčan, Genovčan/Genovežan, Smledničan/Smlejčan, Hotedrščan/Hotenjec, Trboveljčani/Trbovci/Trboveljci itd., ki bi morale biti tudi stilno j ovrednotene. j
V tej zvezi naj bi SP zavzel načelno stališče o tem, ali se daje prednost sistemsko tvor- • jenim zbornim oblikam ali lokalnim oz. po tujih jezikih narejenim variantam. j
4. Zvrsti slovenskega jezika
i
Poglavje o zvrsteh slovenskega jezika je odraz že tradicionalne izrazite zapostavljenosti pogovornega jezika v razmerju do zbornega, tako v normativnih priročnikih kot tudi v učno-vzgojnem procesu, čeprav ima v družbenem komuniciranju izredno pomembno ¦ vlogo, toliko bolj, če ga pojmujemo kot del knjižnega jezika, kakor izhaja iz Toporišičeve SS in po njej povzete opredelitve v Načrtu pravil. Pravopis bi mu moral posvetiti več pozornosti ter ga celoviteje in temeljiteje predstaviti.
Še zlasti skopo in pomanjkljivo je poglavje o oblikah, saj bi v taki podobi pomenilo upo- , rabniku SP prej dezinformacijo kot informacijo. Bralec, ki bi verjel SP, da se splošni pogovorni jezik oblikovno loči od zbornega samo po naštetih značilnostih, bi bil v precejšnji zmoti
197
v resnici je oblikovnih značilnosti, po katerih se splošni pogovorni jezik razlikuje od zbornega, vehko več, med njimi so tudi naslednje:
a) Glagoh na -či dobijo po onemitvi končnega i-ja morfem -t, s čimer se formalno izenačijo z ostalimi glagoli (pect, rečt, slečt tako kot delat, pisat, miselt itd.).
b) Dokaj pogosto, ne pa dosledno, je v pogovornem jeziku polvikanje.
c) Velelnost se često izraža analitično, s pomožnim glagolom dati in polnopomenskim glagolom v nedoločniku (dajte/dejte stopit naprej, dajte/dejte ga poklicat itd.).
č) Analogne izravnave osnove pri besedah iste besedne družine (najdam, najdsl, najdu; bolan -ana -o,- -i).
d) Pogosta je maskulinizacija nevter, predvsem tistih, ki imajo v edninskem imenovalniku nenagl. končnico -o, ki se reducira (dobar vin, kisu mlek), zlasti v dvojini pa je pogosta mas-kuhnizacija še preostalih sam. sr. sp. (dva teleta, drevesa...).
e) Kategorija živosti se je razširila tudi k sam. sr. spola - verjetno deloma zaradi masku-linizacije (ima dekleta, kupil je žrebeta . ..).
f) Pogosta je raba predloga za ob nedoločniku (imate kaj za jest, za pit, za delat...).
Z vsem pa se tudi v nekoUko izčrpnejšem poglavju o glasovju ni mogoče strinjati. Dvomim, da se kje na Slovenskem govori v sploš. pog. j. z visokmi goram, kot nas prepričuje Načrt. Dejansko se sUši samo z visokim, z visokem ali z visokm goram. Samoglasnik i kot del obrazila -ica ne onemi vedno, saj npr. nihče ne bo rekel kavča nam. kavica, omenjeni pa tudi niso primeri, ko ima reducirana obhka en, nereducirana pa drug pomen (npr. mamca = starejša, navadno kmečka ženica, mamica = mati Ijubk., babca = ženska, ki pomaga pri porodu, babica = stara mati). Tudi ne omenja onemevanja i-ja v obrazilu -ika, npr. harmonka, matematka, Zalka ipd., ne pa v primerih panika, komika, Monika. Včasih zadrži redukcijo - kot kaže - nevarnost pomenskega sovpada dveh v zbornem jeziku raz-Učnih leksemov, npr. elektronika - elektronka, ekonomika - ekonomka itd.
Onemi tudi nenaglašeni -i kot množ. imenov. končnica (Načrt trdi nasprotno!), če redukcija ne povzroči homonimnega sovpada im. mn. z im. ed., npr. olroc (ker je množinskost izražena s spremenjeno osnovo) ali predolg lasje oziroma lasje so predolg (ker je množina izražena s samostalniško odnosnico).
Tudi ni res, da se govori day'aW aU djati, ampak samo dajat ah djat (verjetno tudi dejatl), ker nedoločniški končni -i dosledno onemeva. Prav tako se ne govori prijatu, ampak parjatu - na nivoju, na katerem pride do razvoja -alj > -u, je hkrati obvezna tudi redukcija pri-> par-.
Nesprejemljiva je v tem poglavju tudi trditev, da se v splošnem pogovornem jeziku reflektira zborni kratki naglašeni/kot polglasnik (nat, maš, nač, sat). Takšna redukcija je značilna za osrednjeslovenski oz. kranjski pokrajinski pogovorni jezik, izven meja Kranjske pa se - razen v posebej afektiranem govoru - nikjer ne uveljavlja. Sicer pa, če bi prišlo v sploš. pog. j. do razvoja i >8 , bi se enako polglasniško reflektirala tudi ü in ä (krah, kap, sA^P; čas, fant, župan), saj vsi kratki naglašeni vogelni samoglasniki v-osrednjih narečjih težijo v polglasniški izgovor.
Mogoče bi ne bilo odveč, če bi SP v tem poglavju opozoril na dejstvo, da se v sploš. pog. j. uveljavijo samo tisti pojavi, ki niso značilnost le ene pokrajine in torej niso samo kranjski, samo štajerski, samo primorski itd.
198
III. o jeziku Načrta pravil za novi slovensiii pravopis
Da morata biti jezik in slog pravopisnih pravil brezhibna, najbrž ni treba posebej poudarjati, saj tudi na tem področju velja znano načelo »besede mičejo, zgledi vlečejo«. Zal lahko Načrtu pravil tudi v jezikovno-slogovnem pogledu marsikaj zamerimo. Za ilustracijo navajam le nekaj bolj slučajno nabranih primerov (vehka nedoslednost v rabi ločil je bila že omenjena):
- »Takih izrazov prvotno moškega spola ne sklanjamo (...) pred imenom ženskega spola zato, ker sam postane ženskega spola.« (s. 160) Prav: ker sami postanejo ...
- »19. Eventualne premene osnove ali drugačna končnica je zapisana v slovarju ...«
»20. Eventualne premene osnove ali drugačna končnica so zapisane v slovarju ...« (s. 153)
Pomožni glagol je v sicer identičnih povedih enkrat v ednini, drugič v množini. Tudi »eventualne« bi lahko zamenjaU z »morebitne«.
- »b) večinoma v zvezah oy pred soglasnikom iste besede.« (s. 131) Prav: v zvezi oy...
- »... glej poglavje Zvočniki in Kombinatorika glasov« (s. 127) Prav: glej poglavji...
- »Samostalniki, ki imajo v rodilniku ostrivec na končnici...« (s. 156) Bolje: ki imajo naglašeno rodilniško končnico ...
- »Z malo začetnico pišemo:
3. imena odlikovanj, če se slučajno ne začenjajo z besedo, ki se sicer piše z vehko.« (s. 23)
Bolje: Izraz slučajno je odveč.
- »ali pa so vezani na zastarelost: lezečina.« (s. 173) Bolje: so zastareli.
- »Samostalniki, ki se končujejo na določene soglasniške sklope, imajo pred zvočnikom neobstojni soglasnik v izgovoru in pisavi...« (s. 156)
Bolje: v govoru in pisavi; izraz določene je v tem kontekstu nejasen.
- »v bistvu za isto gre ...« (s. 149) Bolje: v bistvu gre za isto ...
Svojevrstni terminološki nesmisel najdemo na s. 164 v stavku »Pridevniške besede, ki se sklanjajo s končnicami 0 (prim. fejst fant, fejst fanta), so v slovarju zaznamovane z neski« Kako more biti beseda, ki se sklanja, četudi s končnico 0, nesklonljiva? Tu se vendar bijeta dve povsem različni teoretični izhodišči - tradicionalno, ki govori o nesklonljivosti nekaterih samostalnikov in pridevnikov, ter strukturalistično, prisotno tudi v Toporiši-čevi SS, po katerem gre v takih primerih za sklanjanje z ničto končnico. V isti stavek tako razhčni teoretični pogledi gotovo ne sodijo.
Tudi sicer je v Načrtu več terminoloških nedoslednosti in nerodnosti. Na s. 156 je npr. uporabljen termin končaj nam. končnica (»taki samostalniki v imenovalniku ednine nimajo končaja -o aU -e: ...«). Nepotreben je neologizem samomnožinski samostalniki (s. 140), saj doslej uporabljeni izraz množinski samostalniki povsem ustreza. Nedosledno se uporabljata izraza ustničnoustničen (pravilno bi se pisalo: ustnično-ustničen) in dvoustni-čen (s. 130 n.), medtem ko poimenovanji nezvočni soglasnik in podaljšani zlitnik nista nikjer definirani (s. 39).
199
Vprašljiva je tudi opredelitev besed kam, kdaj, kje, kako... kot zaimkov (s. 103, 109), saj gre dejansko za (zaimenske) prislove (kljub drugačni opredelitvi v novi SS).
Spričo dejstva, da izhajajo normativni priročniki, kakršen je SP, pri nas le na dvajset ali trideset let in bo tega, o katerem je govor, uporabljala in se tudi z njegovo pomočjo jezikovno kultivirala celo generacija Slovencev, ki se niti še ni rodila, je tudi v javni razpravi večkrat izražena zahteva po res temeljito pretehtanih rešitvah, brez tveganega eksperimentiranja, kakršno je bilo deloma značilno za SP 1962, povsem upravičena in upamo lahko, da novi SP ne bo sprožil še ene »črkarske pravde« na Slovenskem.
Viktor Majdič Pedagoška akademija v Ljubljani