Odkritje TomšiCeve spominske plošče na Vinici. (Konee.) Noč je bila burna in viharna. Narodna čitalnica in gasilno društvo na Vinici sta si bili omislili za U slavje riruštveni zastavi. Zastavi sta prav lični in obe domače delo marljivih rok tukajšnje učiteljice gde. Leop. Bavdekove in gospe Katice Šterkove. Ob 9. uri zjutraj se je zbralo mnogobrojno ol činstvo, zastopniki raznih korporacij in obe prej omenjeni dništvi pred poslopjem, kjer je nastanjena viniška čitalnica Ztstavi sta ležali na pregrnjeni mizi in čakali svojega -ore«iieŁa vstajenja. Ko se je bližal nZmaj", da dvigne kviško za«?avi, je zadonel gromoviti klie: Živi »Zmaj!" Godba pa je zaigrala sLepa naša domoviDa". Sive megle so se pričele umikati liki deci, ki se sramuje svoje razposajenosti, ia nebo je bilo prepreženo le še z nežnim pajčolanom. Veliki meštar ^Zmaja", g. Emilij pl. Laszowski, stopi pred zastavi ter razloži zbranerau občinstvu poraen društvenih zastav. Zastopniki raznih društev pa so zabili v spomin slavja žreblje v društveni zastavi. V imenu hrv. nZmaja" je zabil prvi žrebelj v novi zastavi g. Emilij pl. Laszowski, za MHrv. Matico" vseučiliški profesor g. dr. Velemir Deželid, dalje g. Božidar pl. Kukuljevic-Sakcinsky in g. dr. Dane Gruber, kr. gimn. profesor. Kot zastopnika nSaveza hrv. učit. društev" in BPedag. knjiž. zbora" sta zabila g. Josip Kirin in g. Stjepaa Šmid. V imenu nZaveze jugoslov. učit. društev" in ^Kranj. dežel. učitelj. društva" sta zabila žreblje g. Juraj Eežek in g. Jakob Furlan. Nadalje g. dr. Josip Malerič za rSlov. Matico", g. Fran Šetina za ,,BeIokr. učit. društvo", g. D. Makar kot predsednik metliške čitalnice, g. dr. Krmavner kot predsednik črnomaljske čitalnice, g. Eda Hiibscher za bosiljevsko čitalnico, g. Peter Šterk, predsednik viniške čitalniee in g. Franjo Lovšin, načelnik in ustanovnik gasilnega društva in viniške čitalnice. Gdč. L. Bavdekova je pripela rdeč trak na zastavo gasilnega društva, gospa Fani Lovšinova pa trobojni trak, ki ga je podarila čitalnica gasilnemu društvu. Gospa Katica Šterkova je pripela trobojni trak na čitalniško zastavo, gospa Marija Šterkova pa je privezala slovenski trak na zastavo nZmaja*'. — Gdč. Gjurgjica Deželieeva, hči vseučiliškega profesorja je pripela trak na zastavo narod. čitalnice kot spomin tega slavja. Sedaj se je približal ginljivi trenutek razvitja zasta?. — G. Emilij pl. Laszowski stopi pred čitalniško zastavo, ter med besedami: »Blagoslovi te Bog, dvigni se v jakosti svojega zvanja v vis, ter vodi krepko in neustraš _o slovenski rod k omiki, k napredku in k prosveti", je dvignila zastava nZmaja'* trobojno slovensko zastavo viniške čitalnice. Zastavi sta se objeli in zadoneli so kliei: -Živeli Hrvatje, živeli Slovenci! Od zahoda pa je zamolklo zagrmelo, kot krik razjarjenega sovraga. — Bližala se je nevihta, mi pa smo vztrajali, zakaj bili smo prepričani, da se danes raduje nebo z nami. Nisrao se varali. Potem pristopi predsednik BZ_aja" k zastavi gasilnega društva. V kratkem, jedrnatera govoru razloži pomen gasilnega društva in bodri gasilce, naj bodo zvesti geslu: BLjubi svojega bližojega kakor samega sebe*1. Med govorom: BDaj ti Vsemogoči moč, da vodiš društvo složno na pomoč, te blagoslovi Bog!" je dvignila bela zastava nZmaja** gasilno zastavo. Ljudstvo pa je zaorilo: -Živeli gasilci!" Zastave so se zagrlile, nebo pa jih je poljubilo s svojim žarkim solnčnim poljubom. Ta ,omen" je pretresel duše naše tako, da so zalesketale solze v naših očeh, rodeče se iz čuvstva ,,Slovenac i Hrvat za uviek bratu brat*1. — Godba je zaigrala nNaprej zastava . . ." in mi smo se pomikali proti cerkvi Na koncu šole je stal napis: nV slogi je moč naroda!" Prišedši na pokopališče, je položil BZmaj" krasen venee na grob učitelja trpina Bernarda Tomšiča. Na vencu so viseli hrvaški trobojni trakovi z napisom: nUspo_eni Bernarda Tomšiča — brača hrv. nZmajau 19. V. 1907." Kdo bi si bil mislil, da doleti tolika čast berača-učitelja. Sam vseučiliški profesor dr. Velimir Deželid je položil venec na njegov grob. V imenu vseh Sloveneev, posebno pa še od nas učiteljev, bodi izrečena g. dr. Veliiniru Deželidu najsrčnejša hvala za nagrobni govor, ki se glasi: častni sbore! U ovom divDom kraju, gd.je Kupa šumorna valovljem svojim cjeliva jeduako hrvatsku i slovensku svetu grudu, sabrasmo se iz raznih strana liepe naše domorine, Sloveoci i Hrvati, da podamo poštu zaslužnome hrvatskome pedagogu i književniku, omladinskotn i pučkora piscu Ljud. Tomšidu. I eto koraci Das ?ode na samotno mjesto tuge, gdje vlada vladarica svesiona, koja sve ništi i hara, ledena i strašoa smrt. Na mjestu smo, gdje se suze liju, gdje srca jada, gdje bliede liea od očaja, gdje iz ustiju izvire jtiuk i plač, Pa kakovo čiido se to snama dogadja? Naše oči kriese se od radosti, naša srca kucaju zanosno, na obrazima sjaji nara oduševljenje, a ustne pune su rieči radostnica. Zar je groblje izgubio svoju grozu? Zar je prestao žalac smrti ? Zaista! Tome je tako! Uzneseni smo, jer svi znamo, svi osječarao, svi smo prožeti u taj čas uzvišenom istinom: Smrt jejaka, alijača od smrti je ljubav. Srce Bernarda Tomšiča, koje truue u ovom grobu, mogla je razoriti razornica hladna i strašna smrt, mogla ga je smrvati u prah, al ljubav, kojom j> to srce plamtljelo za rod i dom, ta ljubav živi i danas. Na toj ljubavi razplamsale se dvie svietle luči narodu hrvatskomu i slovenskomu, dva dična sina dičuoga oca, Ivan i Ljudevit. Ljubav, kojom je plamtjelo srce oca, prešla je u srca sinova i oni padaše narodu svojem dična djela. Koje čudo, da su tu ljubav shvatile majke doraovine Slovenija i Hrvatska, pak da danas zagrljene, rukom s ruku stupaju ovamo, vračajuči milo za drago, vračajuči ljubav ljubavlju jačom od smrti. Spomnijuci se djela Tvojib i djela sinova Tvojih starče Bernarde, srce nam se raztapa od milja, ustne nam ne mogu jadati, več gledajuci svietli primjer pune nam se duše nadom u bolja vremena A što nam još više uzdiže srca to je, da si ti rodio dva sina, dva brata, od kojih je jedan bio oduševljen Slovenac, a drugi oduševljen Hrvat. I ta dva brata bila su vjerna do groba i zajednu su dan i noč radila za sreču i procvat domovine svoje. Ta dva brata, te dvie plamenite i plemenite duše, danas nam se čisto prikazuju ne kao ljudi, več kao dva svietla simbola, kao dva svietla biča, u koja je sam Bog sama Providnost htjela utjeloviti uzvišenu pjesmu: rSlove_ac i Hrvat za uviek bratu brat!" I ta zanosna pjesma danas odmieva u svim srcima našim i nuka nas, da se na tvom grobu, dični oče dičnjih sinova, zavjerimo tvrdom vjerom izginuti prije, nošto zaboravimo na sadržaj DJezin. Jezik neka nam se priliepi o nebce, ruke neka nam usahnu, srca neka nam prestanu kucati prije, nego li se iznevjerimo velikoj ideji hrvatsko-slovenskoga bratstva i jedinstva, u kojoj nam je jedini spas. Kunemo se na tom grobu iz najdublje dubljine srdaca naših, da nečemo nikad smetnuti 8 uma, da su Hrvati i Slorenci jednokrvna brača, da im je zajednička budučnost, zajednički život, zajednički neprijatelj i ako ne bude sloge, zajednička smrt. Kunemo se na tom grobu, da čemo se ljubiti ljubavlju viečnom, da čemo se boriti rame o rame do zadnje kapi krvi svoje za rod i dom, za sveti jezik materinji i za svaku grudi hrvatske i slovenske zemlje, tako dugo, dok ne postane zemlja naša ono, što ju po Bogu i pravu ide, i dok naš narod ne bude sretan, slobodan, jedan u zemlji otaca svojih. * * * Od staroga Griča brda, izpod kojega se diže slavni junak Zagreb grad, od priestolnice hrvatske, gdje počivaju, oče Bernarde, na mirogojskom groblju kosti tvojega sina Ljudevita, došli smo ovamo, da položimo u ime nbrače hrv. Zmaja" i u ime naroda hrvatskog vienac u znak harnosti i poštovanja. Polažuči ovaj vienac na svetu raku tvoju, ja sem tekjedan glas od tisuče glasova naroda raoga, koji se danas spominjuči tebe i tvoje djece, zahvalno složu u pokliku: Slava Bernardu Tomšiču, slava Ivanu Tomšiču, slava Ljudevitu Tomšiču! Vječua ira slava! Tovariši, čast ki so jo izkazali Hrvatje, posebno klub brače hir. nZmajau, svojemu učitelju Ljudevitu Tomšiču in polstoletja snivajočemu v hladni zemlji Bernardu Tomšiču, je tudi naša čast! Zato, slovenski učitelj in učiteljica, naprej med narod za narodov blagor! Saj kdor pade za prosveto naroda kot žrtev, ta za narod svoj ni rnrtev! Le v napornem delu je naš spas in boljša bodočnost slovenskega naroda! * * * Potera je bila odkrita spominska plošča Ljudevitu Tomšiču. Na tisoc zbranega občiostva je poslušalo genialni govor gospoda Emilija pl. Laszowskega, ki je govoril nekako tako-le: Slavno občinstvo! Zbrali smo se v krasni Vinici, v rojstnem kraju Ljudevita Tomšiča, ki mu odkrijetno danes spominsko ploščo kot zasluženo priznanje za njegovo dolgotrajuo in mukotrpno delo na polju prosvete. Iq v prav tej hiši se je rodil tudi njegov brat Ivan, ki so mu postavili Slovenci že leta 1897. spominsko plošfio. Oba brata sta se razišla, Ivan levo, Ljudevit desao. Bazdružila sta se in delala vsak zase. A glej čudo i — Po amrti, na svojem rojstnem domu, na mestu, kjer sta prvikrat zagledala svit božjega solnca, se zopet družita njiju imeni, kakor jih je spajala vedno ljubav za rod in dom, ljubav hrvaško-slovenskega naroda, ki je razdeljen z umetno začrtano mejo ia z narečjem, ali zedinjen po duši in po krvi. Te dve plošči sta viden znak velikega ideala: nSIovenec in Hrvat — bratu brat." Tujec, ki ga zaaese sreča v Vinico pred hišo Ivana in Ljudevita Tomšiča, ne bo razumel pomena teh dveh plošč. Vsak Hrvat in Slovenec pa se bo odkril pred tema ploščama, zakaj on bo zaslišal v svojem duhu, kako se razlega od brda do brda, od reke do reke, od Triglava do Balkana dirna pesem iz bratskega objema: BSlovenac i Hrrat za uviek bratu brat! ** In tako bo na tej zgodovinski hiši plastično izražeu eden največjih idealov hrv. in slovenskega naroda. Na tej slorenski hiši bo vidljiv znak tega, kar goji v svojem srcu vsak poštea Hrvat in Slovenec. Dva brata si po rojstvu sta dobila na eni hiši spominski plošži od dveb najbližjih si bratskih plemen. Slava Ivanu, slava Ljudevitu Tomšiču!" Nato je stopil na okrašen oder g. Fran Šetina, nadučitelj iz čraomlja, ter se kot član c. kr. okr. šol. sveta in kot predsednik nBelokranjskega učiteljskega društva" zahvalil hrvatskemu narodu in brači hrv. ,,Zmaja" za povzdigo spominske plošče rojenemu slovenskemu sinu Ljudevitu Tomšiču, ter odkril ploščo z vzklikora: rSlava Ljudevitu Tomšiču!" Navzoči pevci so zapeli velečastno pesem BSlovenec in Hrvaf, ljudstvo pa je odkrito poslušalo himno ediustva, ter si brisalo solze, ki so tekle iz sre, čutečih bratsko slogo in Ijubav. Na šoli pa je bliščala iz belega hrv. mramorja izklesana spominska plošča z napisom: D ovoj kuči rodio se 24. X. 1843 Ljudevit Tomšie, hrvatski učitelj i književnik. t 26. IV. 1902 u Zagrebu. Postavio hrv. narod brigom brače hrv. rZmaja" 1907. Ko so pevci konfali pesera, je zaigrala metliška godha »Lepa naša domovina", ki jo je prepevalo vse občinstvo z največjo navdušenostjo. Urnebesni klici: -Ziveli Hrvatje in Slovencf!" so doneli tja čez srebrni pas šumeče reke Kolpe. Od tu se je nebrojna množica pomikala po trgu Vinice do prostorev »Školnika". Ob eni uri je bil banket. Vsi obstžni gostilniški prostori so bili do zadnjega kotička napolnjeni, in vrstile so se navdušene napitnice druga za drugo. Prvi je pozdravil g. Jurij Šterk vse došle goste v in,enu trga Vinice, nakar se je v imenu gostov zahvalil g. župnik iz Bosiljeva. Pripomuim tu, da je bilo pri slavju navzočih 9,hrv. narod. duhovnikov in niti enega duhovnika iz Slovenije. Iz tega pač smelo sklepamo, da je naši duhovščini šola prokletstvo, učitelj pa rob brez časti in brez pravice do spoštovanja. G. Franjo Lovšin, viniški nadučitelj, je napil hrvaški domovini, poudarjajoč, da zvestoba in Ijubav Slovencev do Hrvatov ne promine iu da je združenje Hrvatov in Slovencev na kulturnein polju prvi korak v boljšo bodočnost slovenskega in hrvaškega naroda. Božidar Kukuljevič pl. Sakcinsky, potomec stare plemenitaške rodovine, je pozdravil Slovence in napil sestri Sloveniji, poudarjajoč, da bodi vedno vsakemu geslo na težavnem potu, ki drži do edinstva: nNe samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!" G. Anton Kuder, c. kr. sod. pristav, napije brači hrv. BZmaja", primerjajočs slavjem nebesne pojave tega dne ter akceptira ta romeii'' kot znak boljše bodočnosti. G. E. pl. Laszowski se zahvali predgovorniku ter napije slov. in hrv. literarnim društvom. Naknadno izroči tudi pozdrav slovenske deputacije, mudeče se v Zagrebu, gg. dr. Vlad. Eavnibarja, dr. Fran Ilešiča in dr. Lončarja. Potem prečita g. F. Lovšin 74 došlih brzojavov, navdušenih pozdravov iz Hrvaške in Slovenije. Zraven brzojavov je prišlo tudi več pisem. dopisnic in razglednie. Slovenija je bila pri tem slavju prav častno zastopana, čeravno je slovenska duhovščina spala spanje abstinence. Ko so se zbranemu občiustvu prečitali brzojavi, je povzel besedo g. E. pl. Laszowski, rekoč: nDa dokažemo, da hrvaški Zmaj ne živi od puhlih fraz, ampak od resnega dela, naznanjam slavnemu občinstvu, da smo zamislili postaviti spomenik pok. Bernardu Tomšiču. Njegov grob je razoran in brez spomenika. Pred enim tednom nas je zložila petorica nZmajev**, zbranih v rojstni sobi Ivana in Ljudevita TomšiSa, vsoto 30 K ter sklenila, namesto nagrobnega spomenika, postaviti mu na hišo dela spominsko ploščo. (Občinstvo je pozdravilo to idejo z vzklikom: _Živi Zmaj!") G. kr. gim. profesor dr. Gruber je nato nabral še med občinstvom 25 K 8 h, tako da je nabranega denarja v ta namen 55 K 8 h, s katero vsoto je zasigurana plošča B. Tomšiču. Klub brače hrv. nZmaja" pa je s tera dokazal z dejanjem, da ata Sloveuec in Hrvat za vedno bratu brat. Za ta požrtvovalni znak vzajemnosti sejezahvalil nZmaju1' g. nadučitelj Franjo Lovšin, ki je predsednik odseka za nabavo spominske plošče B. Tomšiču. Tako bo učitelj-trpin kot oče združen s svojima sinovoraa učiteljema na hiši prosvete in ljudske omike. Končno je napil g. dr. Sl. Krmavner hrv. in slov. učiteljstvu, zakar se mu je zahvalil g. J. Kirin, učitelj iz Zagreba. G. dr. Domac, katehet, pa se je zahvalil pripravljalnemu odseku tega slavja. Ofieitini del banketa je zaključil g. Fraiijo Lovšin, spominjajoč se velikana Josipa Juraja Strossmayerja kot največjega Jugoslovana in obenem vzor duhovnika z vzklikom: ,,Slava Strossmajerju!" Navdušenost je vidoma rasla. Tu se je bratil Hrvat s Slovencem, tam Slovenka s Hrvatico, sredi sobe so pevali pevci hrv. in slovenske pesmi, tam v kotu stoji govornik in daje duška svojim domoljubnim čutom. Po prvi dvorani pa, glej, trde slovenske rame nosijo dičnega predsednika z rdečim trakom okolo vratu in na traku zlat zmaj z zelenimi krili, na glavi pa ima rdečo hrv. čepico z napisom: ,,ŽiveIa Hrvatska!" Bil je g. Emilij pl. Laszowski. To so vam bili prizori tako slikoviti, tako velečastni, polni Ijubavi in bratske vzajemnosti, da se jih bo gotovo spominjal vsak še v poznih letih z največjim veseljem. Ali žas beži, in prišla je ura slovesa. Nemirno grebejo konji zunaj s kopiti, služabniki znašajo različno prtljago po dvorani, srčni objemi in zagrljaji, vse naznanja odhod milih bratov Hrvatov. Iz množice se začuje: nNa most!** In kakor roj eebel se je zbrala množiea okolo duhovnika, ki je nosil hrv. zastavo. Pri tem pogledu se je zbudil v človeku nehote spomin na one davne čase, ko še ni bil izgovoril dr. Mahnič izdajskih besedi, da je narodnost od vraga, ampak ko je nosil hrv. duhovnik hrv. narodni prapor v boj ,,za krst častni i slobodu zlatnu**. čast takim narodnim duhovnikom! Na mostu je bil razstanek. G. župnik Viljem Georgis se je poslovil v imenu Hrvatov od nas Slovencev, poudarjajoč, da je najrailejši brat Hrvatu brat Slovenec. V imenu Slovencev pa se je poslovil g. Fr. Lovšin, ki so ga Hrvatje na hrvaški zemlji dvignili na svoje junaške rame, 8 katerih jim je se enkrat zaklical: -Živeli Hrvatje, živela bratska sloga!" Poslavljalo pa se je z narai vred tudi večerno solnee, ki je bilo priča bratske vzajemnosti. Potihnili so urnebesni klici, in spet se razliva tihi mir po slikoviti viniški okolici. Iz tihega mira pa se oglaša iz radostne duše veličastna pesem: nSlovenac i Hrvat — za uviek bratu brat!" Tihozor. Opomba: Dr. Velimir Deželic je napisal brošuro BDva brata Ivan in Ljudevit Tomšic. — Književoo povjestni prikaz." Hrv. BZmaj" je razdelil te brošure več sto komadov zastonj med udeležnike slavnosti.