202 Pašniške pravice planinarjev in gozdna pravica. Kar 80 „Novice" lani, če se motimo, iz peresa istega pisatelja objavile, objavlja zdaj tudi goriški „Qo-spodarski list*'. Ker pa bode imel novoizvoljeni državni zbor stvariti silno potrebno novo gozdno po-stavo; naj članek navedenega lista našim poslancem pred oči stavimo, tako-le se glaseči: Gozdno postavo, veljavno od leta 1852., hoče c. k. vlada premeniti, ter je prenarejeni načrt gozdne postavo uže izročila državnemu zboru. Gozdna postava od leta 1852. je skoro popolno vničila planinarstvo, ker večina gospodarjev bila je primorana vsled prepovedane paše prodati lastnino. Iz planinskih pašnikov postali so gozdi, a v tej primeri zmanjšalo se je število živine, ki je prvi steber blagostanja v goratih deželah. Ni pač treba posebnih razlogov naštevati, da blagostanje v planinskih deželah in njih zmožnost davke plačevati je edino odvisna od dobička iz živinoreje. Prav tako je resnica, da pridelovanje živeža za ljudstvo je važniše od dobička, katerega daje lesoreja, kajti les se lahko nadome-stuje po železu in tudi po premogu, človeška jedila nikdar. Jasno je tudi, da kos svetd več dobička donaša, če je odločen za pridelovanje človeške hrane, ter da tudi državi veče davke naklone, kakor če se rabi le za gozdorejo. Nikakor se ne more tajiti, da so gozdi velikega vpliva na vlažnost in gorkoto vsacega kraja, vendar pa nam naše' prepričanje in naša vest brani, da bi se vatra-šili očitanja od strani onih, katerim je celokupnost več, kakor pa blagor ubogih planinarjev, in da bi s sebičnimi gozdarji vred kričali: „proč z vso pašo; naj ja gozd, če tudi prebivalci po planinah stradajo ali cel6 poginejo.*' Toliko ostreje moramo postopati proti po&il-nemu pogozdovanju, ker vidimo sebičnost tistih, ki na vsa grla kričijo po pogozdovanju, sami pa v velikih zadrugah so pravi vničevalci gozdov s tem, da so veliki kupci in izvaževalci lesd, na pr. družbe za gozdne izdelke itd. Gozdovi bodo vedno ostali, ker je mnogo takih strmih prostorov, ki ne morejo drugače biti izpo-rabljeni, kakor da so obraščeni z drevjem. Po poročilih direktorja Baumgartner-a imajo avstrijske planinske dežele (Kranjsko, Goreasko, zgornje Štajarako, Koroško in gorati del goriške dežele) blizo 50 odstotkov sveta zaraščenega z lesom (toraj gozd); Švica, ena najbolj goratih deže], pa ima le 17 odstotkov gozda in vsem tem so v Švici deževne razmere prav po volj ne in morda ugodniše od naših. A Švicarji ne tavajo za ideali in so kot pametni praktični narod uže zdavnaj popustili ono novošegno strast vedno iskati novega, am* pak oni se rajši tistega drž6, kar so spoznali za praktično in umno, in tudi njih vladi ne pride nikdar na pamet, siliti posestnika na to, da bi se pogozdili taki prostori, ki so sposobni za izporabo kot senožeti ali pašniki, kajti od teh bo vedno več dobička kakor od gozda. Šviska vlada je prav dobro premislila ter pospeševala živinoreje, kije v resnici obogatila cel6 svobodno državico. A naša avstrijska gozdna postava od leta 1852. so je borno malo ozirala na živinorejo po planinah, ker sicer ne bi mogli nahajati se v njej taki paragrafi, ki so starodavne pašniške pravice naravnost prezrli ter s tem škodili planšarstvu, po njem pa blagostanju hribovcev, ki so uže po naravnih razmerah siljeni preživeti se z živinorejo. Koliko tožeb in prepirov ter zgub ni pač ta nesrečni paragraf prouzročil! Le oni, ki je imel dajati drugim kmetom pašniške pravice , je smel določevati, koliko sveta se ima zavarovati za pogoz-denje. §. 1. dotične gozdne postave veli: „Ker ima a pašo obteženo zemljišče služiti le kot gozdna paša, zato se ne sme na taka zemljišča več živine nagnati, kakor se je more ondi preživeti, zato ima lastnik pravico za-braniti za pašo upravičenim kmetom, da ne naganjajo na pašnik preveč živine". Človek bi moral soditi, da, če ima lastnik dolžnost, do paše upravičenim pustiti pasti neko določeno število živine, mora tudi skrbeti za to, da bo določeno število živine našlo dovolj jej potrebne krme ali paše. A ne tako sodijo ti gospodje; nahajajo se mnogi slučaji, da so do % prostora odločili za pogozdenje, a pomislili ali skrbeli niso, kako bo potem našla za pašo upravičena živina dovolj živeža. Po §. 9. gozdne postave more za pašo upravičeni zahtevati, da gozdni lastnik napravi gospodarski načrt, iz katerega je razvidno, na katerih kosih ne sme pasti. A v postavi ni izrečeno, ali ima lastnik ali pa imajo kmetje za pašo upravičeni dolžnost plačati stroške za napravo takega načrta, in navadno se tak načrt tudi ne napravi, ali k večemu, da lastnik površno naznani županskemu uradu, katere kose (parcele) je odmenil za pogozdenje, pa ni znamenj določil, katera bi svarila pastirja. A toliko bolje je priskrbljeno za čuvarje, ki hitro zasačijo ubogega kmeta — pastirja, ki mora velike denarne kazni potem trpeti. Po §. 5. D. smejo lastniki tako visoko odškodnino zahtevati, da so slučaji znani, da je same odškodnine veča Bvota bila, kakor je ves dotični kos vreden ! Za trdno se nadjamo, da se bodo oglasili ljudski zastopniki, posebno oni iz planinskih pokrajin, ko so 203 bo nova gozdna postava v državnem zboru pretresovala, ter da bodo zabranili take paragrafe, ki skrbijo le za lastnike, a ne branijo do pase upravičenih. Nova postava mora se pošteno ozirati na planšarstvo in na vspešno živinorejo, ki se bo potem iehko jako razvila ter vso Avstrijo Iehko preskrbela z obilnim mesom, tako, da ne bo treba iz drugih držav, na pr. iz Rumu-nije in Rusije vpeljavati goveje živine, po kateri se je uže tolikokrat grozovita goveja kuga v naše cesarstvo zatrosila ter na rojlijone škode učinila. Posnemajmo Švicarje, ki gledajo v prvi vrsti na živinorejo, potem pa na gozd in novo pogozdovanje. Oboje se more Iehko in vspešno izvrševati, le zdravega uma treba in srca za pravico, ne pa da se iz gole sebičnosti in zaradi „mode'' kriči po splošnem pogozdo-vanji, kateremu na ljubo bi morali vsi pašniki zginiti!