703 2018 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 394(497.434Ortnek)"1945/…" Prejeto: 17. 8. 2018 Polona Rigler Grm univ. dipl. ing. geografije, etnologije in kulturne antropologije, direktorica, kustosinja Rokodelski center Ribnica, Cesta na Ugar 6, SI–1310 Ribnica E-pošta: polona.rigler@guest.arnes.si Življenje Poljancev pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej IZVLEČEK Prispevek predstavlja življenje Poljancev pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Razdeljen je na pet vse- binskih sklopov: 1. povezovalne vsebine: šola, cerkev in družina Kosler; 2. preživetvene strategije: kmetijstvo, obrt, trgovina, izseljeništvo, medsebojna pomoč in druženje; 3. vojno in povojno obdobje; 4. infrastruktura in komunika- cije ter 5. družina Gregorič. Predstavljene vsebine se po izsledkih preučevanja delijo na štiri strukturirana območja: Poljane, Samoče (Vrh, Žukovo, Škrajnek, Bukovec), Ortnek z družino Kosler in Gorenje Podpoljane. Citati ustnih pričevanj, zapisani v knjižnem jeziku, ponazarjajo strokovne obrazložitve posameznih vsebinskih sklopov. KLJUČNE BESEDE Poljane, Samoče, Ortnek, družina Kosler, družina Gregorič, šola, cerkev, vojno in povojno obdobje, infrastruktura, preživetvene strategije, kmetijstvo, izseljeništvo, trgovina, obrt, gostilna, suha roba, zadružništvo, medsebojna pomoč, druženje ABSTRACT LIFE OF THE INHABITANTS OF POLJANE BEFORE, DURING AND AFTER THE SECOND WORLD W AR This article describes the life of the inhabitants of Poljane before, during and after the Second World War. It is divided into five sets of contents: 1. cohesive contents: school, church, and the Kosler family; 2. survival strategies: ag- riculture, crafts, trade, emigration, mutual assistance, and association; 3. war and post-war period; 4. infrastructure and communications, and 5. the Gregorič family. In terms of findings, the contents are divided into four structured areas: Poljane, Samoče (Vrh, Žukovo, Škrajnek, Bukovec), Ortnek with the Kosler family, and Gorenje Podpoljane. The quotes from oral accounts, which are recorded in literary language, convey expert explanations for individual sets of contents. KEY WORDS Poljane, Samoče, Ortnek, Kosler family, Gregorič family, school, church, war and post-war period, infrastructure, survival strategies, agriculture, emigration, trade, crafts, tavern, woodenware, cooperatives, mutual assistance, association 704 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 Uvod Preučevanje kulture in načina življenja Poljancev se je začelo leta 2009, in sicer s sodelovanjem Mu- zeja Ribnica in Turističnega društva Grmada. Za- čeli smo z zbiranjem intervjujev ter fotografskega in dokumentacijskega gradiva. Biografska metoda in nestrukturirani intervjuji so temelj interpretira- nim zapisanim in predstavljenim vsebinam. Posneli, prepisali in analizirali smo 14 intervjujev, ki smo jih analizirali po etnološki klasifikaciji. Neorganizirane vsebine pomenijo množico podatkov, ki nam veliko povedo o osebnosti informatorja in njegovem življe- nju, kar bistveno prispeva k verodostojnosti interpre- tacijskega gradiva. Zapisane vsebine predstavljajo življenje Poljancev po prvi svetovni vojni, med drugo svetovno vojno in po njej. Vsebinsko so razdeljene na povezovalne sklo- pe: šola, cerkev in družina Kosler, preživetvene stra- tegije, kmetijstvo, obrt, trgovina, izseljeništvo, medse- bojna pomoč in druženje, vojno in povojno obdobje, infrastruktura in komunikacije ter družina Gregorič. Citati ustnih pričevanj, ki sodijo k ustni zgodo- vini, so zapisani v knjižnem jeziku in ponazarjajo strokovne obrazložitve posameznih vsebinskih sklo- pov. Na ta način je bilo zbranih in raziskanih veliko zgodovinskih informacij o posameznikih, družinah, pomembnih dogodkih in vsakdanjem življenju. In- tervjuji so potekali z ljudmi, ki so bili vključeni v pretekle dogodke. Njihove spomine in dojemanja za prihodnje generacije ohranjamo v obliki zvočnega zapisa. Ta način je omogočil pridobitev informacij z različnih vidikov. Večine teh informacij ni mogo- če najti v pisnih virih, nanašajo pa se tudi na zbra- ne podatke in pisna dela. Znanja in vedenja, ki jih predstavlja ustna zgodovina, so velikokrat strokovna metoda etnologije, ki je pionirka tovrstnega načina preučevanja. Zapisana vsebina se po izsledkih preučevanja deli na štiri območja in področja: Poljane, Samoče (Vrh, Žukovo, Škrajnek, Bukovec), družina Kosler z Ort- nekom in Gorenje Podpoljane. Na podlagi izsledkov raziskovanj sklepamo, da so osnovni vzroki nians med temi območji komunikacija in načini povezovanja. Obravnavan je mali človek na mikro ravni, ki pred- stavlja delček mozaika širšega, narodovega, global- nega. Povezovalne vsebine: šola, cerkev, družina Kosler Šola Obvezna šola na Poljanah pri Ribnici je bila usta- novljena leta 1880. Ustanovila sta jo okrajni glavar Wilhelm Dollhof in Okrajni šolski svet, ki sta imela sedež v Kočevju. Šola je bila zasnovana kot meša- na enorazredna ljudska šola. Isto leto je bil izvoljen prvi krajevni šolski svet, ki si je z učiteljevo pomočjo prizadeval za gradnjo šolske stavbe. Šolski odbor so sestavljali župan Franc Andolšek kot predsed- Fotografija iz šolskega leta 1932/1933, učiteljica Ljudmila Jamnik – Bajec (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 705 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 nik, gostilničar Franc Andolšek (podpredsednik) in oskrbnik na Koslerjevem posestvu Jožef Göderer kot član. Pričetek gradnje šole sega v leto 1884, pouk v novi stavbi pa se je pričel leto pozneje. V času šolanja večine informatorjev sta bila uči- telja Ljudmila Jamnik (1928–1946 in 1950–1952) ter učitelj Stane Buda (1936–1943), ki sta bila po pri- čevanjih zelo stroga. V šoli so imeli verouk, učili so se računstvo, lepopis, pisanje, branje, v višjih razredih tudi zemljepis in zgodovino. Poleg teoretičnega je bilo obvezno tudi praktično znanje. Šola je imela šolski vrt, njivo in sadno drevje, za katero so pod nadzorom učitelja skrbeli otroci. Dečki so se učili vrtnarskih in poljedelskih veščin, deklice pa ročnih del. 1 »Se spomnite, kako je bilo včasih v šoli? So bili stro- gi? Strogi so bili. Spomnim se, da je Jamnikova našega tako tepla, da se je kadilo iz hlač. Na Ledeniškem Stanetu je zlomila metlo, ki je imela debel ročaj, tako ga je tepla. Nas je poklicala pred tablo, nekateri so bili zelo trdi, tako da so jo res lahko razjezili, da bi jih lahko upravičeno kar zdrobila. Samo danes pa tega ne smeš narediti. Jamniko- va je bila stroga, je bila ta prava, veliko je zahtevala, saj nas je hotela dobro naučiti. Ni ji bilo vseeno.« 2 Cerkev Na Poljanah pri Ribnici je na binkoštno nedeljo 1899 potekala slovesnost, ustanovljena je bila na- 1 ZAL, SI ZAL RIB/ 0041, OŠ Velike Poljane, MF 68. 2 Ustni vir: Marija Novak. mreč nova župnija. 3 Do 2. vatikanskega koncila leta 1965 so maševali v latinskem jeziku, vsak duhovnik je maševal pri svojem oltarju. Pobožnost se je kazala pri vsakodnevnih molitvah, saj so ljudje vsak večer doma molili vsaj enega od treh rožnih vencev. Molili so pred jedjo in po njej, kajti molitev je bila del vsak- dana vsakega posameznika in družine. 4 Ko je proti večeru zazvonilo Ave Marijo, so se vsi otroci vrnili domov. Pobožnost se je pri ženskah kazala tudi prek članstva v Marijini družbi, v katero je bilo včlanjenih veliko Poljank. 5 Do povojnega časa je bilo v cerkvi pogosto kaznovanje otrok. Vera je imela velik vpliv na norme posameznika in skupnosti. Cerkvena dolo- čila so imela verjetno večji vpliv na klerikalno kot na liberalno usmerjene družine in posameznike. 6 Ob- hajanje cerkvenih praznikov, reden obisk svete maše in obiskovanje verouka ob nedeljskih popoldnevih je bilo za vsakega kristjana nekaj običajnega. Verska vnema se je kazala ob delovnih in koledarskih šegah 3 Zgodnja Danica, 16. 6. 1899, str. 190. 4 Molitev je bila močno prisotna pri posamezniku, v družini in cerkvi, kar narekujejo verske norme, takratna vernost in čas, ki ga je bilo več, saj je bila večina ljudi doma, seveda pa je bilo to tudi stvar navade. 5 Ustni vir: Marta Adamič. Marijina družba je bila cerkvena organizacija, katere člani so se po Marijinem zgledu trudili biti čim boljši kristjani. Članice so bile oblečene v tako ime- novane kroje, okrog vratu so imele na verižici obešeno Mari- jino svetinjico. Držati so se morale strogih pravil, skupaj so ob procesijah cerkvenih praznikov hodile za Marijinim kipom. Ob poroki in smrti so članicam zapele primerno pesem za posamezno slovesnost in v ta namen veliko molile. 6 Ustni vir: Martin Gregorič. Farna cerkev sv. Jožefa leta 1900 (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 706 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 ter šegah življenjskega kroga. 7 Hodili so tudi na ro- manja k Novi Štifti, na Rakovnik, k Mariji Pomagaj na Brezje in k Svetemu Antonu v Dobrepolje. Čaš- čenje farnega zavetnika svetega Jožefa, farno žegnan- je, je v župniji še danes velik in pomemben praznik. 8 Kar nekaj faranov se je odločilo za duhovni po- klic. Iz Gorenjih Podpoljan po materi izvira misijo- nar Pedro Opeka. »Kar malo povejte o Petru. Peter je Marijin sin, moj nečak. Marija je bila zelo milo dekle. Rada je dala revnim ljudem. Če je videla revnega človeka, mu je kaj dala ali pomagala. Okrog Ortneka je bilo veliko revnih ljudi. Bila je zelo pobožna, in vedno ko je molila, je moli- la tudi k sveti Tereziji, ki je priprošnjica za misijonarje. Bila je uslišana, saj ima sina misijonarja, ki je rojen v Argentini.« 9 Družina Kosler Janez Kosler II., ki se je rodil leta 1780 v Kočevski Reki, je s krošnjarjenjem in trgovino z južnim sad- jem v zelo kratkem času pridobil precejšnje bogastvo. Leta 1820 je na dražbi kupil grad Ortnek s pripa- dajočimi posestvi. Zaradi velikih gozdnih površin na Karlovici in v Ortneku se je začel kmalu ukvarjati z gozdarstvom in gradnjo žag na vodni pogon. Prav zaradi koriščenja gozda se je zavzemal za izgradnjo 7 Kuret, Praznično leto Slovencev, 1, str. 10. 8 Rigler Grm, Moja vas, str. 15, 16. 9 Ustni vir: Jože Marolt. železniške proge od Ljubljane do Kočevja s potniško in tovorno postajo v Ortneku, kar se je leta 1893 uresničilo. 10 Velike Poljane so bile na različnih ravneh pove- zane s Koslerjevimi. To potrjujejo pričevanja o tem, kako so prispevali za Občino Velike Poljane, se ude- leževali ustanovnih sestankov ter finančno pomagali pri gradnji in opremljanju župnišča in cerkve, nape- ljavi vodovoda ter gradnji ceste in železnice. Druži- na je imela velik vpliv na okolje z gospodarskega in družbenega vidika. 11 Po pripovedovanju informatorjev sklepamo, da so imeli Koslerjevi spoštljiv odnos do delavcev. Oskar Kosler je bil pred drugo svetovno vojno in med njo birmanski boter vsem otrokom svojih delavcev. Po obredu v cerkvi so zanje v gradu pripravili bogato gostijo. Nanje nikoli niso pozabili za Miklavža ali za božič, ko so pod drevescem pripravili darila. Delav- ci so vedno dobili drva za kurjavo, tudi elektriko so imeli iz njihove turbine. Kmetom so pomagali z re- zanjem lesa in materialom, če so jih doletele nesreče. V Ortneku je bilo takole. Kosler je vse pokupil. Tu je bil mlin, kjer je bila potem žaga. Vse je pokupil in ljudi izplačal. Potem ko je odkupil, je začel ustvarjati po svoje. Ljudem je dal stanovanja in službe. Kosler se je centrali- ziral, tako se je reklo v komunizmu, saj je centralizacija pomenila vse, zato je vse pokupil. Ko se je Oskar vrnil 10 Kos, Koslerjevi na Ortneškem, str. 10. 11 Rigler Grm, Moja vas, str. 21. Graščina Ortnek pred drugo svetovno vojno (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 707 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 s študija v Avstriji, je začel razvijati žago. Bil je zelo sposoben in pameten. Začel je razvijati tudi železniško postajo. Govorilo se je, da je postaja zaradi Janeza Ko- slerja II. tukaj v Ortneku, sicer bi šla proga čez Poljane. 12 Preživetvene strategije Medsebojna pomoč Vaška skupnost Poljane je bila močno povezana, prav tako so bili tesni medsosedski odnosi, veliko je bilo medsebojne pomoči in druženja. Vaščani so ime- li skupen vodnjak; uporabljali so ga vsi, ki niso imeli svojega. Dogovorili so se o uporabi v sorazmernem deležu. Za napajanje živine so uporabljali vaški stu- denec. Prav tako so na vaški zemlji licitirali travo in se tako dogovorili glede košnje – kdaj in kje bo kdo kosil. Uspešnost in premožnost družine in skupnosti sta bili odvisni od organiziranosti ter od družinskih, so- sedskih in medkrajevnih odnosov. Vedno je bilo treba slediti potrebam časa. Morali so imeti določena zna- nja za delo in gospodarjenje. Glavno besedo pri hiši je imel oče, ki je bil gospodar. Nekatere premožnejše družine so imele do začetka petdesetih let 20. stoletja pri hiši hlapce in dekle. V obdobju, ki ga obravnava ta 12 Ustni vir: Jože Willewaldt. prispevek, so si ljudje nudili medsebojno pomoč. Na njive so hodile pomagat sosede in ženske iz bližnje okolice. Za plačilo so po navadi dobile hrano in pija- čo, občasno je bilo delo plačano z denarjem. Medsebojna pomoč je v preteklosti koristila tako revnim kot bogatim. Pomagali so si sorodniki in sosedje – to je bilo vitalnega pomena za prežive- tje družin. Nepogrešljiva je bila pri velikih kmečkih opravilih, nakupu kmetijskih strojev in avtomobilov, gradnji hiš in gospodarskih poslopij ter pri premago- vanju družinskih stisk. 13 Revnejši so hodili pomagat na njive in travnike, premožnejši pa so jim vračali s prevoznimi sredstvi in kmetijskimi stroji, saj so imeli konje, pozneje traktorje in prikolice. Revnejši so si na ta način zagotavljali osnovno preživetje. Na Poljanah so veliki travniki, tako imenovane senožeti. Posprav- ljanje sena je pomenilo veliko koscev in grabljic, po- sledično je bilo v vasi slišati veliko petja in smeha. 14 »Karolina z Rigla, Francetova, je znala zelo dobro peči. Postregla je tudi koscem, ki so kosili drugod, ne pri njih. Rekla je: ‘Tole je ostalo od malice.’« 15 Druženje Do uveljavitve mehanizacije pri kmečkih opra- vilih in množičnejšega zaposlovanja so ljudje ob 13 Rigler Grm in Rožman, Iz hiše v svet, str. 29. 14 Rigler Grm, Moja vas, str. 59, 60. 15 Ustni vir: Martin Gregorič. Drobničevi iz Žukovega, zbrani ob grabljenju v Senožetih (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 708 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 različnih priložnostih veliko peli. Peli so, ko so zve- čer sedeli na klopcah, se zbirali na vasi, hodili kosit in grabit v Senožeti, postavljali mlaje ob porokah in sedeli v gostilni, seveda pa tudi ob vseh družinskih in cerkvenih praznikih in svetih mašah. Ljudje so se družili pri delu, v gostilni, na veselicah, plesih, priredi- tvah, družinskih praznovanjih, ob letnih šegah, šegah življenjskega kroga in cerkvenih praznikih. Tako so se ob druženju ohranjali medsebojni, medsosedski in prijateljski stiki. Za časa mladosti in aktivne dobe ve- čine informatorjev so se družili sredi vasi pri kapelici ali pri posameznih hišah. Danes so Poljanci povezani prek krajevne skupnosti in različnih društev (Gasilsko društvo, Športno turistično društvo Grmada). Na ta način se krepijo medsebojni in medsosedski odnosi. 16 »Kako je bilo na vasi? Bilo je zanimivo, zabavno in družabno. Jaz sem bil mlad v tistih časih, ko smo se mladi zvečer dobili v našem hlevu. Imeli smo velik hlev, velik hodnik, in ko smo zvečer nakrmili živino, smo se tam dobili. Imeli smo različne pogovore, potem smo šli ven in začeli peti. Ste tudi fantje peli? Ste peli tudi dek- letom ali samo na vasi? Tudi dekletom. V vasi so bila tri zbirališča, trije ‘punkti’, smo rekli. Eden je bil v dolnjem delu, eden pred kapelico in eden v gornjem delu. Vsepov- sod je bila dobra akustika. Seveda smo peli tudi dekletom. Na začetku je bilo tako, da mladoletni fantje nismo smeli biti zunaj, ko je odbilo Ave Marijo.« 17 16 Rigler Grm, Moja vas, str. 62. 17 Ustni vir: Martin Gregorič. Družili so se ob pustu in Miklavžu. Ob svetem Miklavžu so imeli prireditve tudi v šoli. Obhajanje godov je bilo do osemdesetih let 20. stoletja eno po- membnejših praznovanj. God farnega zavetnika sve- tega Jožefa je bil zelo pomemben praznik. Moški so hodili peš »ofirat«. Tisti, ki so imeli doma konje, so imeli zvončke, s katerimi so šli »ofirat«, drugi so šli s pokrovkami. S seboj so imeli godca, tako da so lahko kaj zapeli. Postregli so jim z rožičevimi žinkrofi, kva- šenimi flancati ali drugim pohanjem. 18 Po drugi svetovni vojni so se družili ob poslušan- ju radia in gramofonskih plošč. Zbirali so se v tistih hišah, kjer so to tehniko imeli, na primer pri »An- drajcovih«. Po nacionalizaciji Koslerjeve posesti leta 1946 je Hotel Ortnek prevzel lastnik z Reke. Hotel je bil prostor družabnega življenja prebivalcev, v hotelski restavraciji so sklepali posle, dekleta in fantje so se tam družili, plesali ter se spoznavali na plesih in dru- gih prireditvah, ki jih je organiziral hotel. 19 Od druge polovice petdesetih let 20. stoletja je bila v Ortneku daleč naokrog poznana gostilna Matjak. Najpogoste- je so se tam zbirali moški in se pogovarjali o aktual- nih družbenih zadevah, kmetijstvu in vsakodnevnih novicah. Tam so se dobivali tudi člani posameznih združb in se pogovarjali o zadevah, ki so se jih najbolj tikale, kot npr. lovstvo, čebelarstvo in kmetijstvo. 18 Rigler Grm, Moja vas, str. 63. 19 Ustni vir: Martin Gregorič. Družba poljanskih pevcev, zbrana pri Matjaku v Ortneku (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 709 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 Poljanci in Slemenci so se v petdesetih letih 20. stoletja večinoma srečevali v Hotelu Ortnek na plesu, ki je bil navadno vsako nedeljo, razen v postnem času. Slemenci so pripravljali gledališke igre, ki so jih ho- dili gledat tudi Poljanci. Skupaj so hodili vasovat, pri čemer jim je bil v pomoč Nebeške Tonček s Praproč, ki je bil dober harmonikar. Fantje so ob sobotah ho- dili ličkat koruzo na Škrlovico v kako hišo, kjer so bila dekleta. Ker so imeli s seboj Tončka, so lahko tudi plesali. Druženje otrok je potekalo prek igre. Igra otrok na vasi je bila pomemben del druženja in preživljanja prostega časa, predvsem v nedeljo in med prazniki. Igrali so se konje, karte, tarok, domine in fižolkanje; pasli so ovce, se skrivali in lovili ter igrali z žogo (npr. nogomet). 20 »Prijateljevali smo in se do približno 15. leta veliko igrali. Ko sem bil star 15 let, sem ostal doma na kmetiji. Tisto leto nisem imel veliko družbe, ker so drugi veči- noma ali odšli v šole ali se šli učit za poklic. Veliko sem se družil s Kotarjevim Lojzom, Andolškovim Cirilom, svojim bratom in Ivančevim Lojzom. Ta je zdaj v Fran- ciji. On je velikokrat spal pri nas, ves čas sva bila skupaj. Spomnim se, da smo skupaj pasli ovce. Imeli smo trop ovac, približno deset. Pasli smo jih vso jesen in občasno kaj ukradli. Pekli smo jajca, na ovce pa seveda pozabili, 20 Rigler Grm, Moja vas, str. 67. zato so nam ušle. Zvečer je prišel oče, ko jih je bilo tre- ba prignati domov, pa jih ni bilo nikjer. Pekli smo tudi krompir, se skupaj igrali in še kaj. Se spomnite, katere igre ste se igrali? Igrali smo se zapik, to je bilo glavno. To smo se igrali na vasi, kjer je bilo nekaj zapikov. Eden nas je iskal, in kdor se ni rešil, je moral naprej mižati in nas loviti. Kadar so bili pirhi, smo sekali jajca, igrali smo se tudi z žogo, saj smo žoge takrat že imeli. Igrali smo nogomet, rokometa še ne, tudi košarke še nismo poznali. 21 Grmada je vrh Male gore nad Velikimi Poljana- mi na nadmorski višini 887 metrov. Poljanci so leta 1960 na njej zgradili dom. To je prostor druženja, različnega družbenega in turističnega dogajanja ter cilj ene od planinskih poti. Ker je dostopna za po- hodnike, nanjo prihaja veliko pohodnikov iz Struške, Dobrepoljske in Ribniške doline ter iz Slemen in Velikih Lašč. Od zgraditve doma tam vsako leto za 1. maj kurijo kres, po letu 1990 je vsako prvo nedeljo v avgustu srečanje turistov, od leta 2000 se avgusta srečajo kolesarji, za božič pa poteka pohod z baklami iz Velikih Poljan. »Veliko smo hodili na Grmado, saj smo takrat gradili kočo. Delali smo izkop in tam kopali tudi vso noč. Vem, da sem nakladal zemljo na samokolnico, takrat sem bil za vožnjo polne samokolnice skoraj predroben. Drugi so mi rekli: ‘Kaj boš ti, kmet?’ Zato sem se takrat počutil 21 Ustni vir: Jože Andolšek. Zbrana družba Poljancev na Grmadi v sedemdesetih letih 20. stoletja (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 710 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 malo zapostavljenega. Sicer pa smo se takrat na Grmadi veliko družili.« 22 Kmetijstvo Preživetje večine družin je bilo povezano s kme- tijstvom. Temelj družinske ekonomije je bilo kme- tijstvo, predvsem živinoreja in gozdarstvo. 23 Velikost kmetije merimo v hektarjih, razdelimo pa jo na njive, travnike in gozd. Družine so si ves živež, tako za pre- hrano ljudi kot živali, do šestdesetih let 20. stoletja pridelale same. Pridelovali so fižol, krompir, zelje, repo, koruzo in žita: pšenico, ječmen, oves, proso, ješprenj, ajdo in lan. Šlo je za samooskrbo, večji kme- tje so del viškov tudi prodali. Opuščanje poljedelskih kultur se je zaradi množične industrializacije začelo po drugi svetovni vojni. Preživljali so se tudi z lovom, polhanjem in čebelarstvom. Delitev dela na kmetiji je bila jasna. Ženske so skrbele za gospodinjstvo in otroke, njihovo delo je bila tudi molža, hranjenje prašičev, okopavanje, pletev, žetev in grabljenje. Moški so bili zadolženi za gospodarjenje, delo v hlevu in gozdu, košnjo in manjša popravila na kmečkem gospodarstvu. Večje kmetije so imele za pomoč pri delu hlapce in dek- le, ki so pomagali pri vseh gospodinjskih in kmečkih opravilih. Dekle so pomagale pri vseh ženskih opra- vilih, hlapci pa pri moških. V odnosu do gospodarja in gospodinje so bili v podrejenem položaju. Socialni status kmečke družine določata veli- kost kmetije in število stavb kmečkega gospodarstva. Kmetje so se po velikosti svojih kmetij delili na baj- tarje, kajžarje, četrtgruntarje, polgruntarje, tričetrt- gruntarje in cele gruntarje. Kmetija je lahko imela v lasti različne objekte, kot so hiša, hlev, kozolec, ske- denj, svinjak, kašča, drvarnica, stranišče na štrbunk, vodnjak in listnica. 24 »Je vaša kmetija velika? Naša kmetija meri več kot 30 hektarjev. Je ena večjih na Poljanah? Zdaj ne več, ko so nekateri kupili veliko gozda, včasih pa je bila kar velika. Kaj pa takoj po vojni? Takrat pa je bila. Rekli so, da je velikosti pol grunta. Tako velikih je bilo samo nekaj kmetij na Poljanah. V erjetno so bile tako velike še Adam- kova, Kvasova, Gregčeva in Betičeva. Ostali so bili v glavnem četrtgruntarji in kajžarji, ki so imeli samo nji- vico in malo gozda, poleg tega so hodili v službo.« 25 »Vi ste bili tudi lovec. Ste še vedno? Še vedno sem. Koliko ste bili stari, ko ste začeli? Če bi pripovedoval vso zgodbo, je predolga. Bolje pa bi bilo, da bi nihče tega ne prinesel k hiši. Kdo je pa prinesel? Oče, saj so bili tam tudi ‘raubšici’ in so imeli pred drugo vojno svoj za- kup. To je hudičeva strast, ki je nikomur ne privoščim. Je hujše kot karte, da boš vedela. Veliko veselja sem imel 22 Ustni vir: Jože Andolšek. 23 Rigler Grm in Rožman, Iz hiše v svet, str. 6, 7. 24 Rigler Grm, Moja vas, str. 29. 25 Ustni vir: Martin Gregorič. do lova. Kdaj ste se včlanili med lovce? Že petdeset let imam dovoljenje, to je bilo leta 1960. Ste prej kaj ‘raubšicali’? Ti bom pošteno povedal, da sem ‘raubšical’. Včasih ste morali biti ljudje bolj korajžni kot danes. Bolj, bolj. Bilo je čisto drugače kot danes. So vas kdaj do- Šuštarjevi pospravljajo seno v Senožetih (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). Marjeta Levstek pleve korenje na požeti ječmenovi njivi. Žukovo v sedemdesetih letih 20. stoletja (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). Prevoz gnoja z gnojnim vozom in kravami pri Fistrovih (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 711 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 bili? Seveda so me, hudiča. Enkrat me je dobil Andrej Pernar. Kaj je bilo potem? Je sledila kazen? Ne, ni bilo nič, moral pa sem na sodišče. Takrat je bil sodnik pokojni Plut. Dejal je, da je premalo dokazov, da me ne more kaznovati. In ste potem še kaj ‘raubšicali’? Ne, nisem. Po sodni obravnavi sem dobil lovsko dovoljenje. Ker sem že pred tem prosil za včlanitev v lovsko družino, je so- dišče odredilo, da me morajo sprejeti. Takrat je že bila lovska družina? Da, bila je. Tudi že pred vojno? Ne, pred vojno je bilo privat, tudi Kosler je imel svoje lovišče in svoje lovce.« 26 »Ste vedno polhali? Da, mama je bila vseskozi pol- har. Je nastavljala tukaj okrog? Vse okrog hiše. V kate- rih gozdovih? Tukaj, v našem gozdu pa vse do Petelin- jeka je hodila. Je veliko nalovila? Še kar. Koliko se je nalovilo polhov? Toliko, kot jih je bilo. Prinesla jih je dvajset, trideset. Potem smo pa mi začeli s tem. Tudi vi? Seveda, to te potegne, nimaš kaj.« 27 Obrt Pred drugo svetovno vojno je bilo v vasi veli- ko obrti: posodarstvo, obodarstvo, orodjarstvo, zo- botrebčarstvo, mesarstvo, tkanje lanu, čevljarstvo, šiviljstvo in krojaštvo. »Oče je bil čevljar. Tako priden je bil, da je lahko zemljo dokupoval. Izkopal je tudi grmovje, da je nastala njivica. Je bila to kajža? Kajža, kajža. Bi rekla, da še kajža ni bila. Bila je bajta in tale hrib. Vse drugo so do- kupili. Že stari oče je dokupoval zemljo. To se pravi, da je bil vaš stari oče čevljar. Čevljar, da. Bil je izučen in je hodil okrog po hišah. In vaš oče je bil tudi čevljar? Tudi, ampak je kasneje obrt opustil. Kdaj? Potem ko so fantje zrasli, na začetku druge vojne. Šival je v hiši in imel tam mizico in šivalni stroj. Kaj je pa delal? Kakšni čevlji so bili takrat? Čevlji, škornji in ‘kamaše’, ki si jih nataknil. ‘Kamaše’ in škornji, to je bilo vsako posebej. Kovačičev Jože je hodil samo gledat in se je navadil delati. Bil je zelo pameten. Samo gledal je pa se je naučil in si je sam vse naredil.« 28 Pri pridobivanju rokodelskih veščin so si krajani pomagali, seveda najbolj tisti, ki so bili v dobrih so- sedskih in sorodstvenih odnosih. Mlinarstvo in urar- stvo nista bila povsod razširjena in ju ni obvladalo veliko ljudi. Pogoj za mlinarstvo je voda, ki jo je na območju »Luknškega malna« dovolj. Voda v Ortne- ku je Poljancem omogočala tudi umivanje, plavanje in pranje, saj Poljane nimajo tekoče vode. 29 Gostilne Na Poljanah je bila gostilna pri Andolškovih – Mežnarjevih. V Ortneku so imeli do nacionalizacije gostilno Koslerjevi, leta 1956 pa jo je prevzel France Petrič – Matjak. V gradu je po drugi svetovni vojni obratoval Hotel Ortnek. Zaradi železniške postaje, pošte, trgovine, glavne ceste, furmanstva in vojašnice je imela gostilna v Ortneku veliko gostov in je lahko cvetela. 30 26 Ustni vir: France Drobnič. 27 Ustni vir: France Drobnič. 28 Ustni vir: Marija Novak. 29 Rigler Grm, Moja vas, str. 39. 30 Prav tam, str. 44. Lovci ob lovskem plenu (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). Francka in France Drobnič z ogrenjenim rojem čebel (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 712 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 Prevozništvo – furmanstvo Za boljše preživetje in večji finančni prispevek h kmetiji so se večji kmetje ukvarjali še s prevozništvom. Pred vojno so prevažali les predvsem za graščaka Ko- slerja, po nacionalizaciji pa za gozdno gospodarstvo. Delo je zahtevalo boljšo in dražjo opremo, močne konje in dovolj krme, da so jih nakrmili. Furmani so morali biti dobro oblečeni in obuti, saj je bilo treba v zimskem času zgodaj odhajati od doma, že okrog štirih zjutraj, v mrazu in snegu. Premožnejši prebi- valci so si pozimi za zaščito pred mrazom okoli meč ovili ovojke (»onuče«), izdelane iz »cajha« (trpežna bombažna tkanina) in lodna (volnena tkanina za lovske obleke). 31 »Kaj ste še imeli doma poleg kmetije? Krave smo imeli pa konje. Furali smo tudi. Kam ste furali? Vsepov- sod. Že prej je oče fural deske s Karlovice, saj je bila tam žaga in je vozil na postajo v Ortnek. Koslerju je vozil. Vozil je tudi iz Loškega Potoka na postajo v Žlebič ali v Ortnek. Vozil je tudi različne stvari kmetom. Je delal usluge? Potem so pa oni vrnili s čim drugim? Ne, nič niso vrnili. To je bilo za zaslužek. Med tem časom niso delali suhe robe, spet pa so jo začeli delati po letu 1970. Je tudi vaš oče delal suho robo oziroma kje ste se naučili? Suho robo? To se pri nas dela že tristo let, rod za rodom. Tristo let je že ta hiša, tristo let je že star naš rod.« 32 Trgovina Socialni položaj družine so izboljšali tudi s pro- dajo kmetijskih viškov, kot so orehi, jajca, maslo, mle- ko, fižol … S prodajo so se ukvarjale večinoma žen- ske. Po drugi svetovni vojni so zadruge organizirale odkupe živine. V času Jugoslavije je železniški pre- voz omogočil prodajo živine, posebno telic, v Grčijo, Makedonijo in Srbijo. 33 Tudi les je bil eden od virov preživetja. Po drugi svetovni vojni so množično prodajali jamski les za rudnike in druge namene, po letu 1951 tudi podjetju 31 Prav tam, str. 47. 32 Ustni vir: Jože Marolt. 33 Rigler Grm, Moja vas, str. 42. Gostilna na Poljanah pri Mežnarjevih (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). Furman Janez Ambrožič – Betičev (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 713 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 Inles v Ribnici. Ves čas so ga uporabljali tudi za izde- lovanje suhe robe. »Potem so se začeli ukvarjati z živinorejo. Takrat se je dalo od tega kar dobro živeti. Bike in telice so prodajali v južne kraje. Ali je bilo to že šestdesetega, sedemdese- tega leta? Že prej in tudi še potem. Pred šestdesetim le- tom je bilo najbolje. Bili so sejmi, kjer so licitirali živino. Ljudje so pripeljali bike in telice in so licitirali.« 34 Izseljeništvo Glavni vzrok preseljevanja v Ameriko je bilo preživetje. Osnovni vzrok je bila velika zadolženost kmetij zaradi visokih davkov, druga vzroka sta bila še preveliko število ljudi – demografska eksplozija – in preustroj zemljiškoposestnih struktur. V Ameriko je odšlo veliko Poljancev, skoraj iz vsake hiše kdo. 35 Iz statusa animarum ribniške župnije, h kateri so konec 19. stoletja spadale Poljane, je razvidno, da se je med letoma 1877 in 1891 veliko Poljancev izselilo v Ameriko. Iz podatkov lahko razberemo, da so odšli iz 14 od skupno 46 hiš, domov se jih je vrnilo slabih 7 odstotkov. 36 »Ali so odšli zaradi zaslužka? Da, Ribničanje so hodili že prej, oni so šli že prej čez morje. Oče je šel kas- neje. Prevzel je grunt, na katerem je bilo veliko dolga. Njegov oče mu je rekel: ‘Ti moraš v Ameriko, da boš tam kaj zaslužil, da boš lahko dolg odplačal.’« 37 34 Ustni vir: Martin Gregorič. 35 Rigler Grm, Moja vas, str. 49. 36 Kante, V Ameriko, str. 90. 37 Ustni vir: Jože Marolt. Zbiranje mleka na Poljanah za prodajo v Mlekarno Velike Lašče (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). Viktor Novak – Šuštarjev v Clevelandu (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 714 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 Infrastruktura in komunikacije Železnica Železnica je pomemben transportni in komuni- kacijski vir, omogoča razvoj gospodarstva in napre- dek kraja. V Ortnek ter naprej do Ribnice in Kočevja je vlak pripeljal leta 1893. V Ortneku je bila potniška in tovorna postaja. Veliko zaslug za progo skozi Ort- nek imajo Koslerji, ki so prispevali zemljo in les za izgradnjo. 38 Cesta Gradnja glavne ceste Ljubljana–Kočevje se je za- čela po drugi svetovni vojni. Gradbena dela je vodil ruski inženir Mihail Vladimirov. Domačini so jo ime- novali Mačkova cesta, ker je bil takrat na oblasti Ivan Maček, ki je bil po drugi svetovni vojni, do leta 1953, podpredsednik vlade LRS in minister za gradnje, od leta 1951 pa predsednik njenega Gospodarskega sve- ta. 39 Ivan Maček je imel kot politik pomembno vlogo pri različnih odločitvah, tako je imel odločilno bese- do tudi pri gradnji glavne ceste Ljubljana–Kočevje. 38 Rigler Grm, Moja vas, str. 74. 39 https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Ma%C4%8Dek. Glavne poti iz Ortneka do Velikih Poljan so spe- ljane po treh različnih trasah. Prva trasa pelje mimo Koslerjevih grajskih poslopij, druga mimo Willewal- dtovih in tretja, zadnja, ki jo je leta 1980 načrtoval gradbeni tehnik Peter Karner, je obstoječa asfaltirana cesta. 40 Pošta V Ortneku je bil eden prvih poštnih uradov odprt leta 1868. Takrat je bila pošta pri Prezlovih, pozne- je pa v Koslerjevih prostorih v Cegunci. Pošiljke so začeli raznašati v začetku šestdesetih let 20. stoletja. Dokler jih ni raznašal poštar, so krajani sami hodili ponje na pošto. Prvi pismonoša je bil Jože Wille- waldt, ki je pošto najprej raznašal peš, konec šestdesetih let 20. stoletja pa z mopedom. 41 Telefon Telefonija je bila na obravnavanem območju vzpostavljena v začetku sedemdesetih let 20. stoletja. 40 Rigler Grm, Moja vas, str. 74. 41 Prav tam, str. 75. Železniška postaja Ortnek (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). Postaja Ortnek je zaradi parka z vodnjakom veljala za eno najlepših postaj (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). Poštar Jože Willewaldt pred pošto v Ortneku (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 715 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 Kdor je želel imeti telefon in elektriko, je moral sam urediti prostor za telefonsko in električno infrastruk- turo ter priskrbeti les za drogove. 42 »Kdaj je bila ustanovljena pošta v Ortneku? Prej kot v Ribnici. Nekje imam listek, ki sem ga dobil za slo- vo. Tukaj je vse napisano. Velike Lašče, Ribnica. Ort- nek in drugo. Piše: pošta Ribnica leta 1884, Ortnek pa leta 1868. Kakšna razlika, a ne? V Sodražici je bila zelo pozno, v Velikih Laščah, tam je bila pošta za cerkvijo, pa je bila ustanovljena leta 1871. Tole sem malo preučeval. Pošta v Ortneku je bila Koslerjeva, saj je on dal prostor. Najprej je bila pošta na hodniku v gostilni, saj veš, v Cegunci.« 43 Elektrika Poljane so se državni električni infrastrukturi pri- ključile leta 1938, Ortnek pa šele leta 1948, saj je ne- 42 Prav tam, str. 77. 43 Ustni vir: Jože Willewaldt. kaj elektrike že pred drugo svetovno vojno prispevala Koslerjeva parna žaga. Bližnji Koslerjevi delavci so si do svojih hiš lahko napeljali elektriko z žage, ostali Ortnečani pa je niso imeli. 44 Voda Pitna voda je bila vedno velik problem. Večina domačij je imela kapnico, saj vodovoda dolgo niso dobili. Franc Andolšek – Lukeščev je bil prvi župan občine Velike Poljane, ki je poskušal rešiti problem pitne vode. V času njegovega županovanja je bil leta 1880 zgrajen prvi vodohram. Higienski zavod je leta 1930 na Velikih Poljanah pri Beču zgradil rezervoar s 150 m 3 vode. Leta 1977 so praznovali odprtje vodo- voda, ki je bil napeljan izpod naselja Graben v Sle- menih. Od leta 1996 za vodovod skrbi Hydrovod Ko- čevje. 45 Samoče še danes nimajo vodovodne napeljave. 44 Rigler Grm, Moja vas, str. 78. 45 Prav tam, str. 80. Posvet za gradnjo vodovoda za Ortnek in Velike Poljane leta 1967 (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 716 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 Vojno in povojno obdobje Vojno obdobje Med drugo svetovno vojno so prebivalci hodili kopat jarke, posojali so konje in tudi sami prevažali za vojsko. Ne glede na to, kdo je potrkal na vrata, par- tizani, domobranci, Italijani ali Nemci, so prebivalci opravili želeno storitev oziroma dali hrano, obleko in obutev. 46 Pripovedovalci se doživeto spominjajo otroštva v času vojne in zgodb iz vojnih časov, povezanih z živ- ljenjem ljudi. Bilo je pomanjkanje osnovnih dobrin, obutve in oblačil. Zagotovili so si jih z medsebojno delitvijo in predelovanjem starih kosov oblačil. Iz pripovedovanj izvemo, kako so Italijani pri maši z orožjem motili obred. Bilo je običajno, da se je po vasi med raznimi praznovanji, v šoli, cerkvi in pri delu slišalo pokanje, tega so bili vsi navajeni. Nekatere družine so bile partizanske, druge do- mobranske. Tako so prebivalce večkrat ustrahovali domobranci, partizani, Italijani ali Nemci. Po hišah so potekale hišne preiskave, ustrahovali so otroke. V vojnem času so bile pogoste usmrtitve, moški so morali oditi v taborišča, zato je bilo življenje družin zaradi nenadnih izgub zelo težko. Gregoričev oče je moral oditi v taborišče v Beljak, kjer je bil zaradi bo- gatega znanja, ki ga je pridobil na delu v rudniku v Ameriki, zelo cenjen. Kjer so kopali zaklonišča, je bil delovodja. Dobil je tudi plačilo, zato je domov poši- ljal pakete z različnimi dobrinami. Spremenile so se tudi gospodarske razmere in posledično denarne vrednosti. Nekateri so pred dru- go svetovno vojno kupovali delnice, da bi otrokom omogočili šolanje, potem pa so zaradi vojnih razmer izgubile vrednost. Med drugo svetovno vojno je nekaj fantov za- radi vojnih razmer najprej odšlo v škofijsko gimna- zijo Šentvid pri Ljubljani, po vojni so pobegnili na Koroško, od tam pa v Ameriko, kjer so si ustvarili novo življenje. Tako pot so si izbrali tisti, ki se niso mogli opredeliti niti za partizane niti za domobrance. Enega so skoraj vzeli k partizanom, pa so ga zara- di poznanstva domačina partizana izpustili. Potem je odšel za dva meseca k domobrancem in naprej v gimnazijo Šentvid. Vas Gorenje Podpoljane bi bila požgana, če se ne bi eden od partizanov potrudil in šel v Lašče prosit Italijane in laške komuniste, naj ne požgejo vasi. Ko je bila vas rešena, so se prebivalci zaobljubili, da bodo po vojni v zahvalo postavili kapelico. 47 To so tudi sto- rili, saj v vasi danes stoji kapelica, med drugo svetov- no vojno pa je bil na tem mestu križ. V kapelici stoji Marijin kip, ki ga je prej uporabljala Marijina družba. Kosler je med vojno pred Italijani rešil veliko pre- 46 Ustni vir: Marija Novak. 47 Ustni vir: Jože Marolt. bivalcev. Vas Maršiči so hoteli Italijani požgati, pa jih je Kosler prepričal, naj tega ne storijo. Pred domači- ni je imel prednost, ker je znal italijansko ter je bil umirjen, razsoden in razumen človek. 48 »Kako se spominjate vojnih časov? Mi otroci smo jih preživljali po svoje, po otroško. Čeprav ni bilo soli, obutve. Vem, da je imela stara mama suknjene čevlje, večje copate in je šel dopoldne eden v njih v šolo, po- poldne pa jaz, čeprav sem bil manjši. Preprosto ni bilo mogoče kupiti dobrih čevljev. Sicer pa je bilo zanimivo, pokalo je, streliva je bilo, pušk in vsega. Ampak vedno je žvižgalo. Vem, da je na naš vrt enkrat padla grana- ta. Dejali so, da je priletela od Svetega Roka in da so jo vrgli domobranci, ki smo se jih zelo bali. Na srečo ni bil nihče poškodovan, razen Marinška in nekega Franceta, ki je bil mojih let, njega je tudi bomba. Sicer ni bilo kaj posebnega. Pri nas sploh ne. Po svoje smo se bali orožja. Bomba je kar prišla in padla. Močno je pokalo. Smodni- ka je bilo veliko, ker smo razdirali strelivo, kjer si hotel, je bilo strelivo. Razdrli smo ga, naredili luknjo, pokrili in zažgali, potem pa je počilo. Vsak je imel svojo puško. Imeli smo prave puške. Še po vojni sem našel minomet- no granato, ko sem šel peš iz Ribnice. Našel sem jih šest. Iskat smo jih šli enkrat za prvi maj, ko so bile na Polja- nah procesije oziroma povorke. Ali je bilo to po vojni? Po vojni so bile povorke. Vrhuska stara mati je bila že stara in zelo pobožna, saj je vedno imela v rokah rožni venec in molila. Vprašali so jo: ‘Ivana, kam pa greš?’ ‘Grem na povorko.’ ‘Zakaj?’ ‘Moram’ saj imam pokojnino. Kako so bile videti povorke? Zastave so bile in vsak je moral imeti svoj transparent. Vzklikali smo: ‘Živel prvi maj, živela komunistična partija, smrt fašizmu, svoboda narodu.’ Tako je bilo.« 49 Povojno obdobje Po drugi svetovni vojni je bila na Ribniškem, tako kot drugod po Sloveniji, gospodarska kriza. Predpi- sane so bile obvezne oddaje, v trgovinah je bila ko- ličina živil omejena, ljudje so jih dobili le na karte. Da je bilo sploh mogoče kaj dobiti, so morali kmetje obvezno oddajati živila, kar je bilo za manjše kmete veliko breme. Zadružništvo je oblika gospodarske organiza- cije, ki ima pridobitniško naravo. Jugoslovanski za- kon iz leta 1937 je zadrugo opredelil kot združbo nedoločenega števila članov s spremenljivim števi- lom poslovnih deležev, ki se je vsak član udeležuje neposredno. Zadruge naj bi ustanavljali z namenom pospeševanja gospodarstva članov s skupnim oprav- ljanjem poslov po načelu vzajemne pomoči članstva. Nove družbene razmere po drugi svetovni vojni so vplivale tudi na oblikovanje kmečkega gospodarstva. Razvijati se je začelo zadružništvo. 50 48 Ustni vir: Jože Willewaldt. 49 Ustni vir: Martin Gregorič. 50 Žibert, Zadružno povezovanje, str. 73. 717 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 Druga svetovna vojna je delovanje zadružnih organizacij začasno ustavila. Ustanovljen je bil Ini- ciativni zadružni odbor za Slovenijo, in sicer z na- menom, da bi zavaroval zadružno premoženje in zadružništvo preoblikoval v skladu z novim družbe- nim redom, v katerem je zadružništvo postalo opo- ra državnemu gospodarskemu sektorju. Nastajale so obnovitvene, živinorejske, nabavno-prodajne, lesno- produktivne, obrtne in druge zadruge. Leta 1946 je bil sprejet temeljni zakon o zadrugah, izvajala se je agrarna reforma in kolonizacija, ki je dokončno od- pravila kmečke dolgove. Neuspešen poskus kolekti- vizacije kmetijstva s kmečkimi delovnimi zadrugami v letih 1948–1953 je povzročil, da so te prenehale delovati in se reorganizirale v splošne, nabavno-pro- dajne kmetijske zadruge. Po prehodu v delavsko in družbeno samoupravljanje ter uvedbi bolj liberalnih predpisov o kmetijskih zadrugah so te postale mno- žične, poslovno dobro povezane in učinkovite orga- nizacije, v katere so bili včlanjeni skoraj vsi kmetje. Zadružništvo je konec petdesetih let doseglo izreden gospodarski vzpon ter pridobilo veliko politično in materialno moč, ki je začela ovirati skladnost druž- benega razvoja na škodo delavskega razreda. Zato so bili sprejeti novi predpisi o kmetijskih zadrugah, ki so zadruge vse bolj izenačevali s podjetji ter jih spodbujali k ustanavljanju velikih družbenih poses- tev in kmetijskih kombinatov. Zadružne zveze so bile razpuščene, kmetijske zadruge so morale opus- titi gozdarsko dejavnost; poleg tega so se začele za- druge spajati s podjetji. Število zadrug se je bistveno zmanjšalo in leta 1965 je v Sloveniji delovalo samo še 78 kmetijskih zadrug. Napočilo je eno najbolj neugodnih obdobij zadružništva in zasebnega kme- tijstva. Na srečo ni trajalo dolgo, saj je tudi med po- litiki prevladalo spoznanje, da zaradi specifičnih raz- mer v Sloveniji brez kmeta ne bo mogoče pridelati hrane. Leta 1970 je bilo zadružništvu ponovno pri- Republiška razstava rodovniške živine v Ljubljani okrog leta 1954. Tablo živinorejskega okraja Kočevje nosi nadkontrolor Matija Andolšek. Plemenski bik Jelen je last Miheličevih iz Kota, kamor se je poročila Ana Mihelič – Gregoričeva, ki vodi bika v krogu. Predstavljena je bila najboljša živina živinorejcev iz posameznih zadrug (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). Alojz Andolšek – Ivančev orje njivo, brazde popravlja Andrej Gregorič. Traktor je bil kupljen z denarjem, zasluženim na delu v Nemčiji (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 718 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 znano pomembno mesto v razvoju zasebnega kme- tijstva. 51 Na obravnavanem območju so bile zadruge na Poljanah, v Ortneku, Sodražici, Ribnici, Dolenji vasi in Loškem Potoku. V Ortneku so bile tudi živinska tehtnica, preša in mlatilnica. Zadruge so organizira- le odkupe živine, ki so potekali večinoma na sejmih. Sejmi za plemensko živino so navadno potekali v Ortneku pri Koslerjevem kozolcu, nekajkrat pa tudi na Poljanah. 52 »V Ortneku sta bili trgovina in kmetijska zadruga, kjer so odkupovali živino in pridelke. Ta zadruga je bila kar dobra, saj smo imeli veliko robe. Imeli smo tudi ži- vinsko tehtnico ter prostor za hlode in živino. Vse to smo prodajali in vse se je prodalo. Potem se je vse spremenilo, vse skupaj je šlo v Ribnico. Vse so pobrali, tehtnica je bila uničena, zadruge ni bilo več.« 53 Konec 60. let, večinoma pa v 70. letih 20. stole- tja so začeli uvajati osnovno kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo in opremo. Razvoj in napredek kme- tije sta bila povezana z nakupom različnih kmetij- skih in gozdarskih strojev, kot so traktorji, kosilnice, prikolice, nakladalke za seno, obračalniki, trosilniki za gnoj, motorne žage, gozdarski vitli in prikolice kiparice. Veliko manjših kmetov je po vojni začelo hoditi v službe, saj je bilo doma premalo možnosti za preživetje, potrebe po razvoju so postajale vse večje. Zaradi mehanizacije so imeli ljudje več časa, saj je zahtevala manj delovne sile. 54 Povojno družbeno gospodarstvo je zahtevalo ukinitev zasebne trgovine in obrti, spodbujalo pa je zaposlovanje. To je bilo obdobje, ko so ljudi po eni strani prosili, naj se šolajo, da bodo izobraženi in bodo zato lažje vodili kmetije, po drugi strani pa se je začelo množično zaposlovanje, torej tudi opuščanje kmetij. 55 Poljanci so se zaposlili predvsem v industriji. 51 Adamič, Razvojna obdobja, str. 8. 52 Rigler Grm, Moja vas, str. 90. 53 Ustni vir: Martin Gregorič. 54 Rigler Grm, Moja vas, str. 92. 55 Prav tam, str. 90. Posledično se je spremenila struktura gospodarstva. Kmetje so obdržali kmetije in se začeli zaposlova- ti, največ v bližnjih podjetjih Riko in Inles v Ribni- ci. Odhajali so tudi na delo v Nemčijo. 56 Kmetije so postajale kmečko-delavske. Poljanci so sledili takrat- nemu družbenemu gospodarstvu, obdržali so kmetije in hodili na delo, saj so tako lažje in hitreje napre- dovali. »V socializmu ni bilo slabo. Vsi smo imeli možnost napredovati in se izobraževati. Prej smo bili vsi doma. Vsak je imel svoj denar. Kdor je hotel, je lahko počasi napredoval. Nekateri so šli na delo v Nemčijo. Takoj po vojni je bilo težko, saj so bile obvezne oddaje, kmete pa so silili v zadrugo, čez nekaj časa pa se je to umirilo. Potem si lahko dobil kredit za stroje, tudi službe so bile, kmetij- stvo pa je začelo stagnirati. Socializem je bil dober, samo premalo se je delalo, preveč se je trošilo, zato je verjetno propadel.« 57 Povojno obdobje je bilo obdobje nacionalizaci- je posesti ter obvezne oddaje kmetijskih pridelkov, živine in lesa. Nacionalizirana je bila celotna Kosler- jeva posest, vsi objekti in žaga, ki je obratovala tudi med drugo svetovno vojno. Leta 1951 je pogorela, po požaru so vsi zaposleni na žagi dobili delo v Inlesu. 58 Družina Gregorič Družina Gregorič je kmečka, obrtniška, trgovska, izseljeniška, delavska in izobražena družina. Družin- sko gospodarstvo je mešano. Gospodarski načini so se skozi preučevani čas spreminjali, tj. prilagajali so se globalnim gospodarskim in ideološkim spremem- bam. 59 Je edina družina s proučevanega območja, ki vključuje vse vsebine, ki jih obravnava ta prispevek. V kraju je imela veliko družbeno vlogo, saj je bil France Gregorič župan občine Poljane, pred drugo svetovno 56 Prav tam, str. 93. 57 Ustni vir: Martin Gregorič. 58 Rigler Grm, Moja vas, str. 93. 59 Prav tam, str. 7. Tovorni avto iz leta 1928 za prevažanje robe po sejmih v Italiji (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). Gregoričeva trgovina s suho robo v Pazinu (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica. Original v zasebni lasti). 719 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 vojno pa je imela živilsko trgovino, tako da je prebi- valstvo oskrbovala z živili. France Gregorič, ki je kot izseljenec v tridesetih letih 20. stoletja delal v Ameriki, je povabil svojo dru- žino, naj se mu pridruži. Žena Frančiška se za selitev ni odločila, saj bi to pomenilo propad domače kme- tije. Zaslužek od dela v Ameriki je družini omogočal boljši status in razvoj kmetije. 60 Suho robo so Grego- ričevi prodajali v hrvaški Istri (Pazinu), ki je spadala pod Italijo, in po sejmih v Italiji. Množična prodaja se je začela s prihodom vlaka, ki je omogočal prevoz večje količine blaga in posledično širjenje prodajne mreže. Po vojni je bilo treba zaradi politične in ob- močne drugačnosti ponovno pridobiti dovoljenja za prodajo po vseh državah. Kljub temu so Gregoriči še nekaj časa obdržali trgovino v Pazinu, ker pa je bila želja po ohranitvi kmetije močnejša, so trgovino opustili. 61 Boljši socialni status je družini omogočila tudi živilska trgovina. Z njo se je ukvarjala predvsem mama. O naprednosti in boljšem položaju družine priča lastniški tovorni avto za prevažanje suhe robe iz trgovine v Pazinu na sejme v Italijo, v Rim in Trst. 62 Hčerko Ano so poslali v gospodinjsko šolo. Po- ročila se je v suhorobarsko in zdomarsko družino k Miheličevim – Kounikarjevim v Kot. To je primer poroke socialne endogamije, s pomočjo katere se je ohranjal socialni status družin. 63 »Pri nas smo imeli trgovino že pred vojno in še nekaj časa po njej. Vodila jo je mama, ki je bila tako energična, da je imela vse v svojih rokah. Tudi oče je pomagal. Po vojni smo tudi furali, oče seveda ni šel takoj prodajat v Istro.« 64 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana SI ZAL RIB/ 0041, OŠ Velike Poljane, MF, 68 ČASOPISI Zgodnja Danica, 1899. USTNI VIRI Marija Novak, rojena 1928 na Velikih Poljanah, živi prav tam. Jože Marolt, rojen 1933 na Gorenjih Podpoljanah, živi prav tam. 60 Prav tam, str. 108. 61 Prav tam, str. 105. 62 Prav tam, str. 108. 63 Prav tam, str. 109. Socialna endogamija je oblika zakonske zveze, kjer se med seboj poročajo ljudje, ki se ukvarjajo z ena- ko vrsto dela in pripadajo isti družbeni skupini. 64 Ustni vir: Martin Gregorič. France Drobnič, rojen 1933 na Žukovem, umrl 2014, živel prav tam. Martin Gregorič, rojen 1933 na Velikih Poljanah, umrl 2012, živel prav tam. Jože Willewaldt, rojen 1935 v Ljubljani, umrl 2012, živel v Ortneku. Marta Adamič, rojena 1941 na Prapročah, živi na Hudem Koncu. Jože Andolšek, rojen 1944 na Velikih Poljanah, živi prav tam. LITERATURA Adamič, France: Razvojna obdobja slovenskega za- družništva. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, zvezek 24, 1975, str. 7–20. Kante, Viktorija: V Ameriko. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2002 (diplom- sko delo). Knežević Hočevar, Duška: Etnografija medgeneracij- skih odnosov. Dom in delo na kmetijah skozi živ- ljenjske pripovedi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2013. Kordiš, Ivan in Marija Makarovič: Dva bregova eno srce. Življenjske pripovedi iz doline Kolpe in Čabranke. Kočevje: Pokrajinski muzej Kočevje, 2002. Kos, Lucija: Koslerji na Ortneškem. Ljubljana: Filo- zofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kultur- no antropologijo, 2005 (seminarska naloga). Kuret, Niko: Praznično leto Slovencev. Prva knjiga. Ljubljana: Družina, 1989. Oblak, Marija: Koslerjevi v prostoru in času. Velike Lašče: OŠ Velike Lašče, 1995. Rigler Grm, Polona in Irena Rožman: Iz hiše v svet. Življenje suhorobarskih in zdomarskih družin Rib- niške doline v drugi polovici 20. stoletja. Ribnica: Miklova hiša, 2010. Rigler Grm, Polona: Moja vas, njen podedovani obraz. Ribnica: Rokodelski center Ribnica, 2017. Žibert, Marjana: Zadružno povezovanje kmetov v vaseh v okolici Kranja od njegovih začetkov do druge svetovne vojne. Kronika 44, 1996, str. 72– 81. SPLETNI VIRI https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Ma%C4 720 2018 POLONA RIGLER GRM: ŽIVLJENJE POLJANCEV PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, MED NJO IN PO NJEJ, 703–720 SUMMARY Life of the inhabitants of Poljane before, du- ring and after the Second World War Collected, recorded, studied, analysed, and in- terpreted stories of the inhabitants of Poljane pri Ribnici offer the most direct accounts of village life. Through oral tradition, our informants’ memories reach back into the second half of the nineteenth century, while their active memories span the period from the 1930s to the present day. By drawing on the inhabitants’ memories and experiences, this article presents their life stories and casts light on various aspects of life in the northern part of the Ribnica valley. These aspects make up pieces of the emerg - ing mosaic about family life and particularly family economy, which was closely associated with cultural forms and elements such as old customs, trade, ta- vern-keeping, as well as mutual assistance, especially in relation to the families’ livelihood strategies, i.e., emigration, crafts, woodenware production and ped- dling, cooperatives. Even in the nineteenth century, the number of rural households that still based their sustenance ex- clusively on farming was negligent and their differ- ent survival strategies were determined by social be- longing. More and more people started to seek work in America due to the overpopulation of their home area, non-existence of domestic industry until the beginning of the 1960s, and widespread debt among farmers. Others emigrated for personal reasons re- lated to the need for individualisation; for instance, children rejected their parents’ authority in choosing their life partners and gave up inheriting the family farm to pursue their happiness and livelihood abroad. And even successors of farms left for America in the hope to get rich. Some of them never returned, leav- ing the abandoned estates to provide the daily bread for the locals. In addition to farming, the inhabitants of Poljane sustained themselves by performing other market- able activities: selling surplus agricultural products, woodenware making, peddling, gathering, selling and trading surplus produce in the market, and sea- sonal work such as forest jobs, transport, wagonry. Modes of economy changed with the passing of time and in congruence with state and global economic as well as ideological changes. For instance, after the Second World War, employment in the developing local industry grew under the influence of the so- cialist ideology, which praised the working class and prevented tradesmen from pursuing growth oppor- tunities. Woodenware craftsmanship and peddling were gradually dying out. Local economy was, fur- thermore, crucially determined by natural conditions – limited possibilities for agriculture on the one hand and good conditions for cattle-farming and forestry on the other figured as important economic factors in crafts and farmers’ cooperatives. The diversity of family lifeways may also be as - cribed to cultural differences between differently defined social groups of the population. These were most pronounced in the social and economic co- existence of farmers and the owners of the Ortnek mansion – the Kosler family, which to some extent also provided the local population with a source of income. Family economy should be investigated in rela- tion to the workings of state, political, social and eco- nomic processes. In this light, the family economy of the inhabitants of Poljane may be seen as torn be- tween the state and local environments.