PRI TREH BOGANJCARJIH, KI ZNAJO »LAGATI«
Milko Matičetov
Podoba otrok, ki ob peči v zimskih dneh poslušajo bajanje odraslih
(Miško Kranjec, Povest o dobrih ljudeh, 223), bi lahko bila literarni kliše.
Vendar epik Prekmurja najbrž pod vtisom lastnih doživetij dobro vidi in
rahločutno nakaže, kaj se godi v otrocih med poslušanjem: »In srca jim
trepetajo, ker zanje vse to ni pravljica, temveč resnično življenje. Nemo-
gočosti pravljice ne igrajo pri njih nikake vloge, narobe, pravljica je ne-
kaj tako resničnega, kakor najtrše življenje samo.« O odraslih poslušav-
cih, ki bi do »pravljičnih nemogočosti« lahko zavzeli kritično stališče, če
bi hoteli, pa Kranjec pravi, da jim kaj takega ne pride na misel in da si
nihče »ne bo nikdar rekel: Kaj bi me ganilo, ko pa je izmišljeno.«
Kranjec je tu posrečeno zadel bistvo nečesa, kar ne velja samo za
tiste, ki poslušajo pravljice, ampak za vsakogar, ki sprejema kakršnokoli
besedno umetnino. Prava umetnina, naj si bo napisana ali samo ustno
sporočena, ima namreč v sebi moč, da človeka tako prevzame, da se ji
ne more ustavljati, tudi če bi mu hladni razum prišepetaval, da gre za
nekaj »izmišljenega«. Brez kategorije »izmišljeno« bi bili žal ne samo ob
pravljico, ampak še ob marsikatero drugo zvrst ustnega in pisanega
slovstva!
Ali je mar naključje, da posebna veja pripovedi povzdiguje veščino,
v kateri se junaki celo preskušajo: laganje?! Prim. »Kaj ni nikoli bilo
in ne bo« pri Jurčiču in v Novem svetu 1952, 381; ali »Laži« pri Milčin-
skem. Tolovaj Mataj 48. Tudi Prekmurje ni brez podobnih snovi. Ena
izmed boganjskih' pravljic, ki sem jih zapisal decembra 1952, se npr. za-
čenja takole:
»Ko se je moj starejši brat ženil, so mi na voz naložili žita, naj ga
peljem v mlin ... Jaz sem pripeljal v mlin, pa mlina ni bilo doma. Zatak-
nem bičevnik v zemljo pred junce in grem iskat mlin. Po poti sem že od
daleč slišal, da mlin melje. Sem šel noter in tam so že mieli moje žito ...«
(Pripovedoval Lopertov Vinci.)
Take zgodbe so po svoje pripomogle k temu, da je za pripovedovanje
pravljic marsikje na Slovenskem in prav posebej v Prekmurju prišla v
^ Pri poimenovanju ljudi iz Bogojine sem se odločil za oblike, ki jih rabijo
sami: množino »Boganjčargje« poknjiženo v Boganjčarji, pridevnik »boganjski«
pa nespremenjen. To so oblike, ki jih srečujemo tudi v tradicionalnih tekstih;
prim. boganjsko pesmico »Sto šče Boganjčar biti...«
6  Slovenski etnograf g J
Milko Matičetov
rabo beseda laganje, lagati ipd. Skladno s tem je dober pravljičar
pač tisti, ki zna prepričljivo »lagati«.
Žena enega mojih boganjskih pravljičarjev mi je v pogovoru dejala
o svojem možu: »On lagati dosta zna. To ne vei fsaki!« Tu je čutiti zado-
voljstvo, če ne celo rahel ponos, da je tako. V hišo drugega pravljičarja
je nekoč zvečer prihajala mladina iz soseščine; vpričo hišnega gospodarja
— zmenjena sva bila, da mi bo pripovedoval — so mladi ljudje izjavljali,
da so prišli poslušat, »kako bo lagal«, nekateri pa so bili radovedni, kaj mi
je že dotlej »nalagal«. V tem se pač najlepše kaže ne samo, kakšne so te
»laži«, ampak da jih je tudi vredno in prijetno poslušati
Potreba ali vsaj želja po poslušanju in pripovedovanju pravljic kakor
drugod tako v Prekmurju počasi slabi, ker se opuščajo razna skupna dela
in shodi, pa menda tudi zastran radijskih sprejemnikov, ki so že precej
pogostni v kmečkih hišah. Čeprav so ljudje še zmerom kdaj zbrani, po-
stavim pri lupanju bučnega semena, se temu ali onemu zahoče poročil,
popevk, vesele glasbe..., in že je razbito tisto razpoloženje, ki sicer na-
stane ob večerih, ko se nikomur nikamor ne mudi, ko ljudje ure in ure
mirno sedijo in zdaj v zboru pritegnejo starosvetni pesmi, zdaj tiho po-
slušajo pripovest,^ če kdo spretno »prpovedavle.« Priložnosti za pripovedo-
vanje pa se vendarle tudi danes še najdejo, ne samo v domačem družin-
skem krogu, ampak celo tam, kjer bi človek tega ne pričakoval, npr. v
bolnišnici, v odmorih med delom v vinogradu in kdove kje še.
Seveda mora biti izpolnjen en temeljni pogoj: dober pravljičar mora
biti zraven. Folkloristi — ne samo začetniki — dostikrat hudo grešimo,
ko v svoji poklicni vnemi na silo vlečemo iz tistih, ki nam po naključju
padejo v roke, predvsem še iz starejših ljudi, vse mogoče in nemogoče,
kar včasih nima ne repa ne glave. Vneto nadlegujemo osebe, ki pač vedo
to in ono (kdo bi mogel potovati skozi življenje, ne da bi se ga v letih
kaj prijelo!), vendar temu ne znajo dati primerne oblike, pa se v zadregi
lovijo in nekaj zmašijo, »samo da je«, da se pač odkrižajo sitnežev. Ce bi
dobro prisluhnili okolju, ki ga želimo spoznati, bi bilo drugače. Se tako
preprosta publika ima namreč oster posluh in neusmiljeno odklanja ne-
spretno pripovedovanje. V vaškem okolju so zaželeni kot pripovedovavci
in dejansko pripovedujejo le tisti, ki to umejo. Naloga folkloristov je, da
odkrijemo prav take posameznike, ki jih je že soseska priznala in potrdila
za dobre pripovedovavce. Šele z njimi je »delo« zares uspešno, žetev bo-
gata, vloženi čas in trud poplačan.
Iz dosedanjih objav pa je žal videti, da so prav vsi zbiravci prekmur-
skega ljudskega pripovednega blaga v prozi šli brez besedice mimo tistih,
^ Za pravljico v živem prekmurskem govoru povsod srečuješ besedo »pri-
povest«. Tudi Stevan Kuhar piše: »Narod ma dosta pripovisti . . .«
(CZN 8, 1911, 67 in še večkrat drugod). Besedo pravljica (»v toj pravlici
sä prpovedavlä...« — CZN, prav tam, v opombi; ne vem, če še kje
drugje) rabi morda pod vplivom knjižne slovenščine. Pač pa Kuhar omenja
domače prekmurske »f r 1 i c e« in »p r e k o s n i c e«, kar razloži kot »zafrka-
valice in zabavljice« (CZN 8, 68).
82
Pri treh Boganjčarjih
ki imajo pravzprav glavno zaslugo, da se je pravljica obdržala do danes.
Ne v času ogrske vladavine (M. Valj avec, S. Kuhar, A. Pavel) ne v letih
med dvema vojskama (J. Kontler in drugi) se nihče ni spomnil, da bi nam
ob zapisanih pravljicah navedel tudi imena ljudi, ki so pripovedovali. Niti
imen nimamo, čeprav bi bila le-ta npr. v dveh Kontlerjevih knjižicah
(1923 in 1928) pomembnejša od imen otrok, ki so pravljice napisali. To je
pribila že takratna kritika (J. Glazer v CZN 24, 212), praksa pa je nemo-
teno šla naprej svojo pot.
Zamujeno bomo najlepše popravili tako, da ne bomo ponavljali napak
preteklosti. Prve poskusne preiskave Inštituta za slovensko narodopisje
SAZU so pokazale, da v Prekmurju živi še precej dobrih pravljičarjev,
ki jih bo treba samo odkriti. Tak sklep nam dovoljuje pač okoliščina, da
so se našli v eni sami prekmurski vasi, ki smo si jo izbrali za poskus, kar
trije pravljičarji. Vas je Bogojina, mojstri besede pa so Gujtmanov Lajči,
Martinov Naci in Lopertov Vinci.
GUJTMANOV LAJCI
Gujtmanov Lajči (uradno Ludvik Gutman), rojen leta 1900, Bogojina 65,
kovač in kmet. Spoznal sem ga januarja 1950 in si že takrat zapisal nekaj nje-
govih pravljic. Kasneje sem pri njem zapisoval v decembru 1952 in v januarju
1964. Do danes mi je povedal 13 različnih pripovesti, štiri izmed njih dvakrat
(se pravi tako, da so prvič zapisane na roko, drugič ujete na zvočni trak). Nje-
83
Milko Matičetov
gov repertoar s tem še ni izčrpan, saj imam nekaj naslovov pripovesti, ki jih
zna, pa mi jih še ni utegnil povedati ali pa se jih ni mogel spomniti tako, ka-
kor želi, preden se loti pripovedovanja. Pripoveduje zelo umirjeno, skoro mo-
notono, vendar brez zastojev in v precej čisti domači govorici, z redkimi knjiž-
nimi oblikami.
Od dedeka Mikloša (1836—1910) ima Lajči — po očetovem posredovanju —
kovaško obrt, brez posrednikov pa več lepih pripovesti. Dedek je bil osem let
»v boju« na Laškem in je na stara leta oslepel. Držal se je »v i ž i «. Mi deca
smo njemi d v o r i 1 i . . . I n ač i smo ga n e i b o u g a 1 i, d a nan je
mogao sigdar kakšo pripovest praviti.«
Kajpada je Lajči tudi še kasneje tu in tam ujel kako pripovest. Leta 1949
je bil npr. na operaciji v Soboti. Ko je bil že malo boljši, si je v bolnišnici iskal
družbe in kratkega časa. Našel je kar dva sebi podobna sotrpina. Ko so si pri-
povedovali, so bile dveri odprte, da so lahko še drugi poslušali. Leta 1961-62
pa je bil Lajči spet v bolnišnici, sedem mescev, tokrat v Ormožu. Tam je našel
še enega zgovornega Prekmurca; oba sta večkrat pripovedovala Štajercem, ki
so ju v to naravnost prisilili.
Do zdaj sta biU objavljeni dve Lajčijevi pripovedi: Mačaš-krau ino
dekla. Slovenski etnograf 8, 1955, 137; Maćaš krau je rad odo po
ves nie a j . . .« Razprave 2. razreda SAZU, IV, 1958, 128.
Tu naj sledi pripovest, ki jo je Lajči povedal 25. januarja 1964 zvečer doma
pri Gujtmanovih v Bogojini.^" Naslov ji je dal že januarja 1950:
Od dečka, kak je graj pobirao
Ednouk svelta^ je büu eden oča pa je meu anoga sina. Sin je fajn
râsau pa prišau je čas, da je šou k vojski. Zdaj pa da pride z vojske
domou, oča pravi, prei:
Nekaj pripomb k transkripciji: Ta pravljica in vse nasled-
nje so ujete na magnetofonskem traku in v fonoteki Inštituta za slovensko na-
rodopisje dosegljive vsakomur, ki bi jih želel čuti v njihovi živi, enkratni obliki
ali morda tudi preveriti to ali ono fonetično posebnost. Tukajšnja objava je
toliko zvesta izvirni pripovedi, da sta besedni zaklad in sintaksa nedotaknjena,
v fonetičnem pogledu pa nudi le bolj približno podobo govorjene besede. V
spisu, ki ni jezikoslovna razprava, to zadostuje; za navadno branje bi bila raba
večjega števila diakritičnih znamenj celo ovira, tiskarni pa bi po nepotrebnem
delala preglavice.
Prof. dr. Vilko Novak, ki je ljubeznivo pregledal vse transkribirane tekste
in jih obenem tudi opremil z naglasnimi znamenji — za kar se mu tu še po-
sebej zahvaljujem — pripominja:
»Jezikovno je Bogojina v območju ravenskega govora, vendar se tam po-
javljajo tudi dolinske oblike. Dublete kot npr. prišo — prišau, vuki —
vukéi itd. so v Bogojini normalne. Jezikoslovcu pa ti teksti le ne morejo
biti primer vseskozi vzorne prekmurščine, ker pravljičarji tu in tam pač vple-
tajo tudi knjižne oblike.« (Glej pripombo k Vincijevemu pripovedovanju,
str. 109.)
'Ednouk svelta (bolj navadno: inda svelta) = v nekdanjih
časih.
84
Pri treh Boganjčarjih
»Sin moj — prei — nemren gjes tebé zdaj duže raniti. Ze si vojsko
sliižo .. ?^ obsliižo, zdaj pa idi po sveiti pa si išči svoj krüj. Liki* tou ti
povén: ka na cesti najdeš, tisto fse zemi gori!«
Reisan ide on, ide dugo dugo, tri dni houda (h)odi, tak gjer po kakšen
grmougji je kaj spau, telko ka ga kakše onei... živazen eli kakši vuk nei
napadno. Na tretji dén pride do anoga leipoga grada. Tâ pride notri pa
prosi, že je truden büu, ka že duže nei mogau hoditi, ton prosi prenočišče.
Reisan, ta gospa, grofica, njemi fčasi' dâla:
»Leiko — prei — prinas ostanete.«
Pa reisan je on ton ostau, večergjo je doubo fajn pa adno póstelo.
Zdaj on se doj ... son je biu v svojoj iži,' pak si doj leže- Te se pa zmislo:
»Ei, moja turba, ka san gjes najšau na pouti, ka mi je oca povedan!
Tou pa more biti pod mojin zglâvnikon, ka što zna priti, pa mi tou vö
zeme!«
On pa te pozabo pa turbo je djau tak, ka je podvez^ doli büu, notri
je pa meu tri graje, tri graje je na pouti najšau. Tiste graje je meu
seof (.. .),'^ ka je oča pravo njemi, ka najde, tou fse more vzeti seof pa te
tisto čuvati.
Zdaj pa grofica mislila tou, ka: Nikši fajn dečko prišau k non. Té je
prišau zaj k non. Mi mamo ano čerko — prei — tou čerko bi té gvušno
rad — prei — si vzeu za ženo. Zdaj pa ona pravi moževi, grofi, prei:
»Znaš ti, mi damo anoga strazera pod štompet^ v njegovo ižo, ka de
on pazo, ka nesmi nikaj spati, ka de delau té mladenič, eli je reisan kakši
onei... tepeš' eli kakši srmak. Ci de on spau redno, te je on gvušno,
gvušno de on, poveimo,'" kakši vondraš pa truden, pa zdaj si doj počine
pa de spau.«
Na, po teiston pa on reisan si turbo opravi in vzeme notri pak si
doj leže. Zdaj kak se geno, zdaj fseli je graj vö s turbe spadno. Pa tisti
graj prime, pa ga nazaj f turbo deivle. Pa malo leži, pa se graj vö po-
škali," pa tisto tak cello noč nei meu nikšega mira, ka furt sen-tan graj
deivau v turbo, pa se li vö poškalo. No, te že minoulo pou nouči, tak kouli
dvei po pounouči te enouk zaspi.
S tremi pikami med besedilom nakazujem, da se je pravljičar na tistem
mestu za hip ustavil, malo pomislil, potem pa se popravil ali kaj dodal, včasih
tudi drugače zasukal rečenico ali celo pustil nedokončan stavek.
^ Liki = ampak.
' F čas i = brž, precej.
* (H) i ž a = tu soba, drugače tudi hiša.
^ Podvez = pokrov pri torbi.
™ Kjer so tri pike v oklepaju, sem z obzirnim redakcijskim posegom v
pripoved izpustil eno ali več besed, izjemoma rečenico ali stavek. To sem si
dovolil samo tam, kjer je pravljičar s ponavljanjem ali z modulacijo glasu ali
v očitni zadregi že sam nekako »brisal« ali preklical to, kar se mu je zdelo, da
je nerodno, nejasno povedal ali pa zamešal.
* Stompet = postelja, ogrodje postelje (špampet).
» Tepeš = klatež.
" Poveimo = recimo.
" P o š k a 1 i = zdrsne.
85
Milko Matičetov
Zdaj pa grofica radovedna bila, da straža pride vö:
»Ka je?« pravi.
»Milostivna grofica, cello nouč je té dečko nikaj nei spau, tak prti
zajtri je malo zaspau.«
Ona pa pravi grofi:
»Vidiš, ka san gje dobro znala! Tou ti je — prei — nikši velki bogataš,
velki grof, velkoga grofa sin. Pa té je prišau, on zvedo, ka mi mamo čer.
Pa tou mi njemi... njega ne pistimo dale fčasi, no ga mi vö spróbamo,
ka je, pa si on lejko našo dekle zeme.«
Zdaj pa reisan na drugo nouč pa pravi, na drugi večer njemi pravi,
prei:
»Cuješ — prei — ti mladenič: Vei'"^ pa — prei — ostani tu prinas pa
— prei — ti nei sile iti. — Prei: — Počini si — prei — pa — prei —
koma boš šou!«
Reisan, on pa pravo:
»Dobro je. Vei pa —• prei — gjes ostânen, či je inouk tak. Vei san —
prei — tak truden, pa — prei •— mo privas en čas, pa te mo šou dale.«
Zdaj pa reisan, (...) večergjo so opravili, pride f svojo ižo, te pa šou pa
turbo gori na grablice" obesau, nei več pod zglâvnik deivau turbe, pa
kak se légau, tak je spau. Pâ je stražar büu pa ga pazo, ka de delau. Cello
nouč je spau, pâ zajtra grofica pita:
»No, ka je?«
»Tak je spau, tak kaj či ga pribiu, niti enouk se nei géno. Tak mirno
spi pa nej ka bi fio'* eli ka bi se njemi kaj senjalo, kaj ka gučau. Tak je
vrli dečko, tak je mirno spau, kak more biti!«
Na, grofica pravi grofi:
»Vidiš, ka gje dobro znan: tou ti je nikšega grofa sin, somo ka se vö
ne dâ — prei. — Mi ga tii zadržimo — prei — ne pistimo ga.«
No, dobro zdaj. Reisan stane pâ na drugo ... zajtra. Pa zajtrk opra-
vijo, zdaj pa grofica pravi, prei:
»Cuješ ti, vei pa ti nikan ne idi, vei pa ti si našo čer zemi pa — prei
— boš — prei — srečen. Vidiš — prei — kakši leipi grad mamo. Pa —
prei — znon se ti naša dekla tu j vidi!«'^
Pa dobro, on pa že ... fse je na gjeziki bilou, somo telko nei vö po-
vedau, ka bi povedau: 'Kak si gjes morem tu privas ostati, ka bi se gje
vašo deklo zéu, vašo čer za ženo, či san gjes eden koudiš,'* eden srmâk,
ka moj oča nema drugo, ano ižo malo, staro!' Somo ka tisto njemi boug
pomâgau pa je nei povedau. Nikaj je nei povedau, niti reiči, tisto se
zadfžau.
12 v e i = saj, vendar.
" G rab li ce = obešalnik.
" (H)f lo = smrčal.
S e ti vidi = ti je všeč.
Koudiš = berač.
86
Pri treh Boganjčarjih
Dobro je, ostau je ton, fčasi je doubo hižo svojo tuj, pa ešče gjakšo."^
Ton je büu. Fčasi njou pitajo, či si ga zeme. Pravila, ka si ga zeme, ka
je fajn dečko, on pa tudi pravo njoj, ka ta se ženila.
Fčasi so dali na razglas, šli so f cérkef pa so dâli vö zvati*^ trikrat
pa so leipo gostüvanje opslužili. Pa dosta grofov pa fse prišlo f küper, pa
tisti grofovski sinóvov, fsi so ga gledali: Otket bi meu biti té leipi mlade-
nič, té leipi dečko, ka se tou leipo deklo zéu. Nei so mogli vgoniti:
»S šteroga kraja? — prei — grofe fse poznamo po celli državi, té —
prei — mora biti gvušno — prei — z erdečega orsaga!«'^
No, zdaj te reisan, gostüvanje miné, zdaj pa že kak je navada taksi
mladi, jeli, pa friško reisan se navólijo.*' Pa stariške tudi se navólijo kaj,
ka bi radi znali, ka ka on ma, ka njih zet ma. Zdaj pa stara mati, grofica,
pravi ednouk, prei:
»Dobro je bilou voma — prei — tudi če bi — prei — zdaj šla na tvoj
dom, ka bi — prei — ona vidla, ko mata vüva, kakši dom ti maš pa kakši
grad. Pa zdaj že svoje stariše bi gvušno ti rad vido.«
On pa pravi:
»Dobro je, leiko ideva!«
Fčasi je on začno pakivati fküper fse: oves za konje, njima za rano
pa štiri konje sta napregla, pa gore sta se na hintóuf^" naklâla pa on se
svojo ženo zéu seof pa se pelata.
Pelala sta se tri dni pa tri noči. Na strti dén sta se prpelala pa pâ
že kmica^i bila. Ona te že pravi, prei:
»Cuješ, strašno dugo se voziva. Gje je pa tvoj dom — prei — lekaj^^
ga nemaš. Vei pa skouz sveita prideva pa li ne prideva na tvoj dom!«
On je büu v velkoj nevouli, nei se znau, ka de zdaj. Te je že na ton
büu, ka prideta v ano gouščo, pa ton doj stoupi on, ona je zaspala, ka je
snena bila, doj stopi s intóva pa puško vzeu seof, pa šteu, ka se on ton
štrli. Ka se doj štrli, zato ka nei znau koma jo pelati.
Na tisto pride njemi naprouti eden beiloglavec.^^ Beiloglavec njemi
pride prouti pa pravi, prei:
»Ti dečko, ka pa ščeš delati?«
Pravo je:
»Tak pa tak san opodo — prei. — Zeli so me za zeta, tak kak grofa,
zdaj pa (...) mati pa stari oča mi pravita tuj, njeni stariške, ka naj ideva
na moj dom. Zdaj pa neman nindri^* doma, koma zdaj naj iden, koma jo
naj pelan! Zdaj pa sen si puško zéu, ka se ščen strliti.«
" G j a k š o = lepšo.
"VÖ zvati = oklicati.
O r s a g = dežela.
'» Navólijo = naveličajo.
2» (H) i n t o u f, (h)intóva = kočija.
21 Krnica = tema.
- BenVgTavet''^^ »satan« (pojasnilo G. L.); vendar očitno v človeški
podobi.
^* N i n d r i = nikjer.
87
Milko Matičetov
On pa pravi:
»Nei tak, nei! Idi nazaj k svojoj ženi pa si sedi pa nei daleč tu najdeš
eden leipi leipi grad. Somo tou ti poven, tou si zapomli: prié kak de leto
dni, moreš oditi vö z grada. Zato ka da se té grad zavrti, te je... ti si
fertik pa tvoja žena tuj. Tou si zapomli!«
Dobro, on pa se lepou zafâli:
»Leipa fâla — prei — či ste tak dobri!«
Pa reisan, do j ide nazaj na koula, na intouf se gor sede pa konje
zgoni, no ona se zbidi pa nei daleč ideta, pa pita:
»No, ešče daleč mava?«
»Vidiš, etü je zdaj, vidiš, té leipi grad. Tu je — prei — najno domou.«
Dobro, ton čakajo pred vrataj, straža, otpréjo vrata, pa notri (...) se
pelata. Ton fčasi konje vö otprežejo, njeva doj zdignejo, pa jiva pelajo
notri v iže, ton fse fele^^ bilou, gjesti pa piti kak nâjbole ka steri mogau,
pa leipe póstele sta doubila, leipe iže fse so bile. Tak je büu veseli on, pa
ona pa šče bole. Ona pravi:
»Cuješ, tvoj grâd je dosta gjakši kak mojga uče!«
»Jah, vei pa — prei — je, zato fajn... somo ka je — prei — daleč!«
No zdaj pa te reisan, dnevi so minuli, kedni so minuli, méiseci so
niinuli, prišlo je leto. Somo enouk se zavrti grâd, pa on si pa spomli:
»Ej, tu je tista vöra! Ka san pa gjes nei šou prié tu oned vö, na
njeni dom!«
Zdaj pa se zavrtji, prâvin, grâd. On pa biži pa išče ženo.
Žene pa nindri nei bilou, ne je mogau več najti svoje žene. Zdaj pa
te biži v ano ižo, v drugo ižo, v tretjo ižo. V adnoj ton najde ano momico^*
pa jin pravi:
»Draga moja momica, poveite mi, gje je moja žena?«
»No — prei — sinek moj, da si me — prei — tak fain za mómico
zézvau, tvoje žene ti prié ne najdeš: moreš — prei — dati spečti dvanajst
kolačof krüja. Pa teisti krüj tak... s takse mele," ka je sedenkrat žito
sej ano pa sedenkrat semleto, pa teisti... pa s tiste mele ti naj peki tu
fčasi spečejo krüj, pa teisti krüj moreš djâsti pred vrata. Pa da tisti krüj,
da pride tisti beiloglavec, te teisti krüj de odgovârgjau mesto tébe. Pa
tak te bi dobiš nazaj svojo ženo.«
Reisan, on fčasi biži notri k pekon pa pravi, kakši krüj naj spečejo.
Ton fčasi meisijo, körijo, pečejo. Teisto nei bilou par vor, krüj pečeni büu.
Pa friško ga tâ nese pred vrata železna pa ton ga doj sklade. Pa ton reisan
tisti krüj te, on pride beiloglavec pa pravi:
»Dveri se otprte!«
Krüj pa pravi:
»Ne otpremo se, zato ka mi mamo svojega gospodara!«
Pâ:
»Dveri, otprte se!«
2* Vse felé = vsega, vse vrste.
2« M o m i c a = babica.
^' Mela = moka.
88
Pri treh Boganjčarjih
»Ne otpremo se, ka mi mamo svojega gospodara!«
Pa v trétjen:
»Otprte se, dveri, kak svojemi gospodari!«
»Ne otpremo se, ka mi mamo svojega gospodara!«
Te se pa beiloglavec vdaro notri v vrata, tak ka se fse razdroubo.
Onei pa, té mladi grof, té dečko, té srmâk, té je pa šou nazaj f svoje
iže pa je ton najšau svojo ženo v anoj iži, veselo, pa on tudi je ž njof
veseli büu.
Pa mené sta tuj tâ pozvala, pa gjes san tuj duga duga leita živo ton,
pa te san prišau nazaj v naš kraj, gje san zdaj.
Po mednarodnem klasifikacijskem sistemu — Aarne-Thompson, The
Types of the Folktale, Helsinki 1961 — je to štev. 545 D.*
Tuje variante: Ogrska: A deâkot ero vel kirâlylyâ teszik —
J. Kriza, Vadrózsak. Kolozsvâr 1863, nr. 7. (2. izdaja: 1911; angleški pre-
vod: The student, who was forcibly king —• Jones-Kropf, Folk-tales of
the Magyars, London 1889, nr. 14; obdelava: J. Berze-Nagy. Magyar
népmesetipusok II, Pees 1957, 101: »Borsokiraly«).^^
Grške: Der Mann mit der Erbse — J. G. Hahn, Griechische und
albanesiche Märchen. Leipzig 1864, nr. 17. Prof. Georgios Megas iz Aten
mi v pismu z dne 3. 2. 1965 prijazno sporoča, da je pravljica tega tipa na
Grškem široko razširjena. Navaja mi kar osem tiskanih variant, omenja
pa še sedem rokopisnih v »Laografskem arhivu« grške akademije v
Atenah.
Rumunske: Der Erbsenkaiser — M. Kremnitz, Rumänische Märchen.
Leipzig 1883, 196. V prijaznem sporočilu iz Bukarešte — 8. 6. 1965 —
pravi prof. Romulus Vulcänescu, da imajo v inštitutu za etnografijo in
folkloro štiri rumunske variante tega tipa; dve sta bili zapisani po letu
1956 na magnetofonskem traku.
Nemška s Sedmograškega: Der Erbsenfinder —¦ J. Haltrich, Deutsche
Volksmärchen aus dem Sachsenlande in Siebenbürgen. Wien 1885,* nr. 33.
Domača varianta: O treh grahih — Kontler-Kompoljski. Na-
rodne pravljice iz Prekmurja. Maribor 1923, 23.
Čudno je, da Thompson v tretji izdaji pravljičnih tipov (1961)
navaja eno samo varianto, čeprav sta že Bolte in Polivka (Anmerkungen
zu den KHM der Br. Grimm I 222, 331 in III 332) poznala zraven nje vsaj
še tri druge (po eno grško, rumunsko in nemško-sedmograško), J. Polivka
pa je v zvezi z le-temi opozoril tudi na slovensko varianto iz Prekmurja,
kmalu po njenem izidu (gl. Slavia IV, 1925-26, 178).
Kontlerjeva prekmurska varianta (1923) se že v kompoziciji loči od
ogrske (sekeljske — 1863). Pač pa sta si tematsko zelo zelo podobni Kont-
Berze-Nagy ne navaja nobene druge ogrske variante, zato bi smeli skle-
pati, da je prav ta prevedena tudi v slovenščino: gl. zbirko Zlata puščica in
druge madžarske pravljice, prev. V. Novak in S. Barbarič. MK, Ljubljana 1956,
40-44 — »Cmošolec Janoš«.
89
Milko Matičetov
lerjeva in Lajčijeva pripovest, tako da me obhaja misel na morebitno
odvisnost. Zadržuje me le še Lajčijeva izjava (1950 in 1964), da je to pri-
povest slišal od dedeka, in nekaj nadrobnosti, ki so v boganjski varianti
čistejše.
Na vprašanje, kdo je bil »B e 1 o g 1 a v e c«, mi je Gujtmanov Lajči
odgovoril, ne da bi kaj pomišljah »Satan!« Demonsko bitje torej, ki za
določen čas prepusti svoj grad junaku pravljice, revnemu kraljevemu
zetu. Le-ta s prijaznostjo dobi na svojo stran grajsko starko, ona pa mu
s svojim nasvetom pripomore do nenavadnega zaveznika in rešitelja: to
je kruh.
Motiv o kruhu, ki zvesto služi svojemu gospodarju, je v Prekmurju
nejasen, kakor okrnel. Razumljiv postane, če se ozremo po zgodbah, kjer
je ohranjen v prvotnejši obliki. Iz Varaždina imamo npr. Valjavčev zapis
»Kuliko kruh trpi« (Vestnik I, znanstvena priloga »Zori«, št. 4, 1873,
59-60). Motiv kruhovega trpljenja je znan tudi v švedskih in v norveških
pravljicah, zelo tipično in za nas morda najbolj povedno pa se mi zdi
podan v ukrajinski pravljici »Czart i chleb« (O. Kolberg, Pokucie 4 —
Dziela wszystkie T. 32, Krakow 1889 (Warszawa 1962), št. 32): Vrag bi
rad šel h hiši nad gospodarja, kruh mu zastavi pot. Med obema se raz-
vije mikaven dialog. Vrag napeto prisluhne, kako »hud« je gospodar, kaj
vse počne s kruhom od oranja do peke, in nazadnje se v strahu umakne:
»Ce je tako, nočem imeti opravka ž njim!«
Za marsikoga pa bo prav tako mikavno kot tematska stran Lajčijeve
pripovesti tudi vprašanje njene oblike. Zaradi velike podobnosti med
Kontlerjevo in Lajčijevo fabulo je s primerjavo med obema mogoče nad-
vse otipljivo, šolsko nazorno pokazati razločke med redigiranim in med
pristnim ljudskim besedilom. Izbral sem tri odlomke, tri prizore, ki so
sami zadosti zgovorni, tako da komentarja skoraj ne bo treba.
Odhod   z ženinega doma
Gujtmanov Lajči
Zdaj pa stara mati, gro-
fica, pravi ednouk, prei:
»Dobro je bilou voma —
prei — tudi če bi — prei
— zdaj šla na tvoj dom, ka
bi — prei — ona vidla, ka
mata viiva, kakši dom ti
maš pa kakši grâd. Pa zdaj
že svoje stariše bi gviišno
ti rad vido.«
Kontler-Hren
... Mati grofica (pokliče) svojega zeta k sebi in
mu pravi: »Sinko moj! Gostija je končana in
jutri se odpravita na pot, da pokažeš ženi svoj
grad.«
»Svoj grad!« — bi bil skoro zakričal siro-
mašni ženin in toliko, da ni povedal vsega po
pravici in resnici, da ima doma njegov oče samo
raztrgano bajto, ne pa gradu. Vendar se še zad-
nji hip premisli in molče pritrdi, da odideta
drugi dan z nevesto na njegov grad. V tistem
trenutku ga pa seveda mine vse
veselje in globoka žalost in skrb
sta se mu brali iz obraza.
»Na obrazu ti vidim, da se težko
ločiš od nas,« pristavi dobrohotno
90
Pri treh Boganjčarjih
On pa pravi:
»Dobro je, leilto ideva!«
Fčasi je on začno paki-
vati fküper fse: oves za ko-
nje, njima za rano pa štiri
konje sta napregla, pa gore
sta se na liintóuf naklala
pa on se je svojo ženo zéu
seof pa se pelata.
Pelala sta se tri dni pa
tri noči. Na strti dén sta se
prpelala pa pâ že kmica
bila. Ona te že pravi, prei:
»Cuješ, strašno dugo se
voziva. Gje je pa tvoj dom
— prei — lekaj ga nemaš.
Vei pa skouz sveita pri-
deva, pa li ne prideva na
tvoj dom!«
grofica. »Pa potolaži se, ljubi moj
zet. Saj se kmalu zopet vidimo.
Ostanita tam samo nekaj časa in potem se zopet
vrnita k nam!«
Drugi dan naložijo na velik voz tri vreče ovsa
za konje, vreče denarja, nanj sedeta mladoporo-
čenca ter dva strežnika, in talîo se odpeljejo
proti moževem — gradu. ;
Žalostna je bila mlada gospa, še;
bolj   žalosten  pa  je  bil  njen   mož. i
Vsi so mislili, da so potrti radi te-l
ga,   ker   so   se   ravnokar   ločili   od
doma.   iVIladega   moža   je   ta   žalost
tako potrla, da ni izpregovoril ni-
ti  besedice  in  se  je v resnici  za-
smilil  svoji  ženi,  ker   je  mislila,
da je tako mehkega srca. On je   pa
samo  na to mislil ves čas, kako bo,^
kadar  pridejo   do  očetove  razdrtei
bajtice. To je bil pravi vzrok nje-;
govežalosti. [
Proti večeru se pomika voz s potnilu skozi i
velik gozd. Mlada gospa vpraša svojega potr-;
tega moža, če je še daleč do njegovega gradu. :
Srečanje z beloglavcem v gozdu
Gujtmanov Lajči
. . . Beiloglavec njemi pride prouti pa
pravi, prei:
»Ti dečko, ka pa ščeš delati?«
Pravo je:
»Tak pa tak san opódo — prei. —
Zeli so me za zeta, tak kak grofa,
zdaj pa mati pa stari oča mi pravita,
njeni stariške, ka naj ideva na moj
dom. Zdaj pa neman nindri doma,
koma zdaj naj iden, koma jo naj pe-
lan! Zdaj pa sen si pukšo zeu, ka se
ščen strliti.«
On pa pravi:
»Nei tak, nei! Idi nazaj k svojoj
ženi pa si sedi pa nei daleč tu najdeš
eden leipi leipi grad . . .«
Kontler-Hren
... Že mu pride nasproti mož belo-
glavec:
»Kam pa ti, sinko, v tej temni no-
či?« ga ogovori mož z belo glavo.
»Bežim v smrt!« odgovori beloglav-
cu in mu odkrito prizna, kako se je
godila vsa ta čudna zgodba, ki bo-
de imela tudi čuden konec.
»Eh, čemu bi se žalostil,
prijatelj!« pravi beloglavec. »Sedi raj-
ši zopet na voz in se pelji s svojo žen-
ko še nekaj časa naprej! Kmalu pri-
deta do mojega gradu . . .«
Srečanje  s  starko v gradu
Gujtmanov Lajči
V adnoj kamri ton naj-
de   ano   momico   pa   j in
pravi :
Kontler-Hren .    |
Naposled najde v kleti staro grdo babo, ki ga ;
je še grše gledala.
On pa ne opazi njenih grdih   po-
gledov,   ker   je   bil   v   prevelikih'
skrbeh  zaradi  svoje žene.  Zato se
obrne k grdi starki in jo lepo poprosi:
91
Milko Matičetov
»Draga moja momica,
poveite mi, gje je moja
žena?«
»Ali ne veste, dobra mati, kje je moja žena? Po-
vsod jo iščem, pa je nikjer ne najdem. Moj Bog!
še danes mora umreti, če ne zapusti prej gradu,
predno se vrne njegov gospod.«
2e Janka Glazerja, kot vidimo po njegovi kritiki Kontlerjevih in Hrenovih
prireditev pravljic iz Prekmurja, so upravičeno motile razne stilistične neugla-
jenosti, nepotrebno vrivanje praznih besed in podobno. Opozoril je, kako lahko
tudi malenkostni vrinki »docela razblinijo stavek in mu vzamejo vso plastiko«
(CZN 19, 122).
Je pa tu še nekaj drugega, kar občutneje moti kot besedna mašila, s kate-
rimi si prireditelji pomagajo iz zadrege. To je psihologiziranje, moraliziranje,
tako ali drugačno duhovičenje (zgoraj v desnem stolpcu so ta mesta razprta).
Ljudska pravljica tega ne trpi. Kako vse drugače, kako preprosto in učinkovito
je izpeljal tri prizore nešolani besedni ustvarjavec-improvizator, kovač Gujtma-
nov Lajči. Pri vsem tem torej ne gre samo za nekaj »suhih rogovil«, ki bi se
jih dalo »odstraniti iz zeleneče krone«, če smem porabiti Glazerjevo prispodobo.
Potreben je iz temeljev drugačen prijem. Pravljičarji iz ljudstva so pač mojstri
svoje obrti. Odložimo svoje predsodke in pustimo do besede njim samim, pa
še pazljivo jih poslušajmo, znabiti se pri njih celo kaj naučimo . . .
Ker je Gujtmanov Lajči pred dvanajstimi leti povedal tudi dve matjažev-
ski zgodbi — obe sta že natisnjeni — naj jima sledi tu še tretja, ki je prišla iz
njegovih ust na trak zvečer 27. januarja 1964:
Kak su ministri gorice kopali
Te je pa Mât'as krau fküp dau pozvati fse svoje ministre pa je pravo:
»Kmetke strašno so zmontrâni, rijtargje^' je mantrâjo grozno, vei pa
tou san son vido, kelko kmetke trpijo.«
Ministri so pa pravli:
»Jha, trpijo! Pa naj plačajo davek!«
»Nei, davek jin moremo malo zbrisati... znižati, ka kmetke zâto^'^
morejo živeti, rijtargje je mantrâjo strašno!«
Pa zdaj pa te so ministri pravli:
»No, vei pa mo vidli. Mi tudi leiko probamo, pa mo delali tak kak
kmetke!«
Zdaj pa Mât'as krau pravo ministron:
»Idemo zdaj fsi malo vö, zdaj se gorice kopajo, pa mo vidli, kak kmet-
ke kopajo.«
^» R i j t a r = vaški župan.
2»" Zato = vendar.
92
Pri treh Boganjčarjih
On je pa dau napraviti v anoj vési motike pa stile tak, nei okrougle
liki tobâte. Zdaj pa pravi:
»Dobro, zdaj da smo mi prišli se, zdaj jin pa moramo mi iti gorice
kopati!«
Pa reisan ministri začnejo kopati gorice. Pa kopajo eden falat,'" pa
drugo nei, ka somo inouk eden lenta,'! drugi lenta, je enjau pa pravo:
»Nemren, žiile mon takse!«
Tretji pravi:
»Takse žule mon, ka so mi se gor spokali.«''*
Mat'aš krau pa li pravi:
»Ja, kmetke pa tou ne pravijo, kmetke pa 11 kopajo. Gledajte, kak
daleč so že prišli kmetke. Vi pa pravite, ka kmeti navrčti davek, pa
naj plača.«
Te samo enouk fsi enjajo pa pravijo, ka —
»Kmeti kak najménje dâfka naj plačajo. Naj plača onei, grof pa her-
ceg. Tisti naj plačajo, steri majo druge lidi, ka jin delajo, nei. Steri kmet
pa son se mantrâ pa dela, tisti pa naj kak najménje plača dâfka.«
No, pa te je pravo Mât'as-krau:
»Vite zdaj, zdaj sami ste se upravičili ,'1" kelko eden kmet trpi,
da gorice kopa pa da orgjé eli pa kopa si se zemlou. Pa dokeč si tou fstrâni
spakiva, pa rijtar ga ešče dobro zbije, pa tak!«
Pa te so VÖ dâli, ka več bougvari človeka biti, sakši more živeti po
poštenoj pouti, pa sakšemi so pustili, ka je malo plačuvau dâfka. Pa tak
je te zadovolen büu kmet pa gospod pa krau pa fsi.
Tak je te tisto... bila nikša mala popistitef, pa te so bili dosta na
boukšem, zato ka je Mât'as-krau je biu človek za srmâka pa za kmeta.
Tak je tomi zdaj te konec.
Ogrskega matjaževskega gradiva, potrebnega za primerjavo, si nisem
še utegnil priskrbeti v kratkem času od zapisa do oddaje tega rokopisa
za tisk. Vendar bi ne bilo prav, če bi samo zaradi tega zgodba morala
čakati v predalu. Tako kot jo je povedal Gujtmanov Lajči 27. 1. 1964, je
ni nihče pred njim in je ne bo nihče za njim; tudi on sam tega nikakor
ne bi mogel, po zakonih ustnega izročila pač. Paralele pa ji bomo zdaj, ko
bo z objavo dosegljiva več ljudem, z združenimi močmi še laže našli!
"O Falat = kos.
Lenta, lenta = le-tja (se zvali, pade ali kaj podobnega).
'i^So mi se gor spokâli = so mi popokali.
'i*" Upravičili = prepričali. (To je najbrž napak rabljena beseda iz
knjižnega jezika.)
93
Milko Matičetov
MARTINOV NACI
Martinov Naci (uradno Ignac Benkovič), rojen leta 1903 pri Azukovih, me-
sar in kmet, Bogojina 133. 2e ob prvem srečanju — decembra 1952 — mi je po-
vedal pet pravljic, januarja 1964 pa še novih dvanajst, ne glede na to, da je
zdaj vseh prvih pet tudi ponovil pred mikrofonom. V dnevniku imam nekaj
naslovov njegovih pravljic, ki niso prišle na vrsto in jih bo prav tako treba
posneti. Naci se je izučil za mesarja na Cankovi, pozimi kolje sosedom prašiče,
v drugih letnih časih kmetuje na domu, kamor se je prizetil, zraven pa najde
čas tudi za nabiranje gob (naštel mi je kar petnajst užitnih vrst).
Dosti pravljic je Martinov Naci slišal od svojega očeta, ki je umrl v 72. le-
tu starosti 1944. Ob eni svojih zgodb pravi, da jo je »čteu« v neki stari knjigi,
pisani v ogrskem jeziku. Lepo in napeto pripoveduje tudi lastne dogodivščine
iz časa, ko je bil pri vojakih v Makedoniji.
Naciju gre beseda gladko, nit zgodbe se razpreda, kot bi bral, tudi pri za-
pletenih, zahtevnejših tekstih. V daljši pripovesti, ki jo je naslovil »Kralevska«
in ki zanjo pravi, da si jo je izmislil sam, je nekje v sredi prosil za pavzo, da
bi si oddahnil, češ da ga duši. Vmes se je udeleževal splošnega pogovora, se
šalil in kadil. Ko je dejal, da lahko nadaljuje, je poprijel natanko tam, kjer je
poprej pretrgal, ne da bi mu bilo treba vprašati, kje smo že bili ostali. Miselni
napor, potreben za dobro izpeljavo pravljice, se pri Naciju kaže le v tem, da
včasih med pripovedovanjem nabira čelo, drugače pa je popolnoma sproščen.
Ko sem 1952 zapisoval na roke in je zato šlo malo počasneje, je Naci hodil z
94
Pri treh Boganjčarjih
roko v žepu gor in dol po prostoru — bili smo »pri Bari«, kjer so čez dan kla-
li — in narekoval, da sem ga komaj dohajal.
Zvečer 28. januarja 1964 so pri Eljašovih pripravili polno mizo bučnega se-
mena za lupanje. Zbralo se je kakih deset ljudi iz soseščine. Martinov Naci, ki
je podnevi slekel kožo enemu prašiču, je bil tisti večer tako pri volji, da se
je znebil kar trinajst različnih zgodb, največ krajših in veselih. Družba je živo
spremljala pripovedovanje, s smehom odobravanja in priznanja, z medklici in
podobno. O hlapcu, ki je nosil putač (kolo) v vreči, je Eljašova Micka npr. kar
vmes vzkliknila: »Je nimâk (norec) büu!« Med pripovedjo o razbojniku,
ki mu je bilo ime Patkov Joško,^^ se je pred Eljašovo hišo ustavil avto. Izstopili
so in prišli v hišo trije ljudje — ženska in dva moška — znanci ali sorodniki,
ne vem. Prisedli so in prisluhnili; ko pa se je zgodba iztekla, je eden izmed
dveh mošldh dejal: »Naci, feist ste lagali!«
Z lupanja pri Eljašovih sem tokrat izbral, kar je Naci povedal o Mat'aš-
krali. Da bi to pripovedovanje ne viselo v zraku, prinašam obenem komentar
poslušavcev. To je pač najboljši okvir, ki si ga je moč misliti in želeti k ljud-
stvi pripovedi. (Nihče ni vedel, da je magnetofon vključen!)
Kâk je Mât'as-krâu putač tirau
Mât'as-krau je dosta odo po svojen orsâgi gledat, kak kaj ravnajo
njegovi.. . višja gospoda. Te pa prišau ednouk v Arad varoš. Te pa šou
k anomi kovači za inaša.'' Pa je mi kovač pravo:
»Ka mo pa z inašon? Mân detiča^" pa neman dela, nei kaj tebé meu!«
On pa se 11 ponüjau, kaj rad vidou po varoši, nei. No, te pa reisan
ga zeme zato, te ga pa zgono mâjster kolari, naj ide po putač.'' Pa reisan
šou pomati pa tak on tisto se naglejüvau po varasi, nei, kak si lidjé kaj
gučijo od njega, Mat'aškrala, pa kak kaj ravnajo z lüstvon pa fse.
Te pa nei nesau putač, liki ga tak tirau, znate, po cesti ga gono. Pa
prideta donjega dva šandara, pa ga eden tak po nousi vdaro:
»Glij taksi nous maš kak Mat'aškrau!«
On dale gnou putač. Pâ prtira putač, pa ga tâ dâ, no večer je büu,
zdaj pa te do šli spat. On se spakivau pa odišau, je več nei biu inaš. Sou
dale po varasi.
Kak je Mât'as-krau polgarmeštri drva seikau
Pride na drugi dén polgarmeštri.'* Pa prosi za delo, on pa meu ranč
drvare, ka so njemi drva sekali.
Tudi Gujtmanov Lajči rad pripoveduje o razbojniku, čeprav z drugač-
nim imenom: Savanju Joška. Zmerom pa je poudarek na tem, kako »on je
sirmake nei gülo«. Oba Joška me živo spominjata na tretjega razbojnika, ki ga
je upodobil IMišlco Kranjec v »Povesti o dobrih ljudeh«. Ime mu je Peter Ko-
štrca; vse se mi tako zdi, da tudi on dolguje nekaj svojih črt prekmurskemu
ustnemu izročilu.
'3 Inaš = vajenec.
D e t i č = pomočnik.
Putač = kolo.
Polgarmešter = mestni župan.
95 :
Milko Matičetov
»Ja, takse manjâke^^ gje nücan, hajda esi k drvan.«
On začne seikati, pa je ešče bit büu coj.^» Te pa notri nosijo večer,
pa na sakše deseto poleno gor napisau:
ITT VOLT A MÂTYAS KIRALY.s«
Zdaj pa tou ovi su nikaj nei znali, nei, što je pa ka dela té. No dobro,
odišau je on ton odnet. Bit je büu feist, pa gjesti nei doubo, te pa:
»Čakaj malo — prei — ti polgarmester, vei že gje tebé nafčin!«
Odide pa za par dni prišau nazaj.
»No, polgarmešter!« Te su pa naj šli tou gor napisano na polenaj, nei,
ITT VOLT A MÂTYÂS KIRALY! Zdaj pa te polgarmešteru v roke. »Tak
— prei — ti ravnaš, kak gjes zapovidâvlen? Vi nikaj ne ravnate tak, liki
narod gulite!«
Pa tak je tudi prišau v zapor polgarmešter.
Pa Mat'aškrau mogouče ešče gnjezden bi živu, či nei tak mladi mfu.
M. M.: Ste vi čuli praviti to, ali ste čteli?
Naci: V šoli so nan predavali tou. Nei smo se mi od Mat'aškrala dosta
ranč*" fčili, liki včitelgje su nan prpovidavali, jelte, kak je on odo okouli . . .
M. M.: To so školniki prpovidavali?
Naci: Skolniki ja, Kocuvan stari največ . . . Ešče van adno poven od nje-
govi manjakov štiraj, kakše manjake je meu.
Neimenovani poslušavec: Sto, Kocuvan?
Naci: Ne, Mat'aškrau!
Mat'aškrala manjâcke
Zdaj pa meu tak velke manjake, znate, ka je ftrâga bilou** gučati ešče.
Te pa Mat'aškrau pravo:
»Cüjete, tou ižo nanji vužgimo, el do šli vö eli nau šli.«
No, te pa so reisan ižo vužgali. Pa prvi pravi:
»Gori.«
Drugi pa pravo:
»Pa te nei ftrâga gučati?«
Tretji pa pravi:
»Ci je Matâskrâli za nas, vei pride po nas.«
Strti pa nanč*^ reiči nei pregóvoro, tistoga je tak ftrâga bilou. Ovi
trgjé so gucali, té strti pa nikaj.
No, pa tak je iža zgoreila pa oni tudi. Pa je te... su njegovi manjâcke
preišli, ka več nei bilou manjâkov v njegovon orsâgi.
" Manjak = lenuh.
C o j = povrhu, zraven.
Tu je bil Kralj Matjaž (po ogrsko).
*" Ranč = ravno.
*' Je f traga bilo = se jim ni ljubilo. (Na Krasu pravimo: se mi
v t r a g a = se mi ne ljubi).
*^ N a n č = niti (Prim. kraško neinka, neinkar — iz it. neanche).
96
Pri treh Bogânj carjih
M. M.: To je tuj školnik pravo?
Naci: Gja . . . Zgodovine nei bilou, kaj od njega pisali, ka san se gje tou
f šoli nei fčuu. Liki tou pravin, škounik su nan prpovidavali kaj od njega, kak
je on büu. Liki ovo, kaj se gjes f šouli fčeu, njegovo zgodovino, kak je on
tajpou,*' to znan, ka su se prpovidavali. Liki kaj gjer ge v knjigi vido, tou son
pa nei vido. Pa tuj od njega su nanč dosta nikaj nei pisali. Zat ka tak pravi:
MEGHALT A MATYAS KIRAL^, ODA AZ IGAZSAG! (Da je Mat'aškrau mfu,
te je pravica minoula!) Zato ka tak pravičnoga krala — prei — več nei bilou,
kak je on büu. Ci büu reisan . . .
Jože Bencik (1898): Ja, što ga zna, gjes ga ne pomlin!«
Naci: Ja, nikaj je pa mogau biti, nei.
Franc Ošlaj, Lopertov (1920): Ja, manjake je pa tuj mogau meti, nei, da šče
gorice ništerni ka tuj kopajo pa tak pravijo, prei: »Tak kopajo kak Mat'aškrala
manjacke!«
Jože Bencik: Ka na dou dol kopajo . . .
Franc Ošlaj: Ja, guča je dosta od nji bilou, od tistoga, nikaj je pa bilou.
Zgodbo o Matjažu, kovaškem vajencu, ki je putač »tirau« ali »gono« po
mestu od kolar j a do kovača, mi je prvi pripovedoval Martin Berden, Ošlaov
iz Filovec, januarja 1950, pa sem si jo žal zapisal samo v nekaj površnih stav-
kih (celo z napako »kotač« namesto putač — glej Razprave SAZU II/4, str. 129,
štev. 81).
V svojem drugem delu se Naci jeva zgodba uvršča kot varianta k temu,
kar je povedal decembra 1952 Gujtmanov Lajči in je objavljeno pod št. 80 v
istih Razpravah SAZU na str. 128-9.
Ob lenuhih Kr. Matjaža ta hip ne bi mogel drugega kot opozoriti na to,
kar sem napisal pod Lajčijevo zgodbo o Matjaževih ministrih v vinogradu (gl.
zgoraj, str. 93).
V zvezi z matjaževskimi zgodbami pa je nadvse mikavno že to, koliko jih
kroži v eni sami vasi. Zapisanih je sedem, vendar tudi zdaj še ni konec: vsaj
za eno namreč vem, da je, le da se mi še ni posrečilo zapisati jo.
Prav tako mikavne pa so tudi v komentarju izrečene misli, ki pričajo, kako
labilna je v živem ustnem izročilu ločnica med »pravljico« in »pripovedko«. V
šoli zarisanih ostrih meja med obema ljudstvo pravzaprav ne pozna. Kralj
Matjaž bi po vseh šolskih pravilih spadal med »pripovedke«, med zgodovinska
izročila. In vendar Boganjčarji pripovedujejo o njem take reči, da potem sami
dvomijo, kako in kaj. Kralj Matjaž? Naci: »Ce je res bil . . .« Glas iz vrst po-
slušavcev: »Ja, kdo bi vedel — jaz ga ne pomnim!« To se pravi, da dvomijo v
resničnost tega, kar so čuli. Vendar si s tem tudi ne belijo preveč glave, češ:
Pripovedovanja (giiča) je bilo dosti, nekaj pač mora biti na tem. In če so drugi
nam »lagali«, zakaj ne bi še mi!
Na istem lupanju, kjer je tekel pomenek o Kralju Matjažu, je Martinov
Naci povedal tudi nekaj pripovesti o »stvareh« (živalih). Ker je ta zvrst v do-
T a j p o u = pomen nejasen.
7  Slovenski etnograf
Milko Matičetov
sedanjih objavah prelvmursliega pravljičnega blaga precej slcromno zastopana,
poglejmo tu, kalco je orel učil leteti volka.
Martinov Naci mi je povedal to pripovest dvakrat — z vmesnim presled-
kom dobrih enajst let; ker ni predolga, se mi je zdelo primerno natisniti vzpo-
redno obe »redakciji«:
A.
Kak   je   kuma   fčuu
leteti vuka
Prišau je šaš** do vuka.
Te pa njemi vuk pravi:
»Kuma, ti nei tak dober
büu, ka bi mené navču lei-
tati ?«
»Zakaj pa — prei —
nei, či ščeš znati kaj lei-
tau!«
No zdaj pa te šaš pravi:
iZdaj   bova pa  te  le-
tela!«
Pa ga šaš prime v svoje
škromple*^ pa ga nese gore.
Sta priletela stou metrof.
Pa pita šaš vuka:
»No, kak je, kuma, ešče
kaj vidite doj?«
»Hoh, ešče preveč!«
Te pa šaš leti više ž
njin. Te sta pa prišla v vel-
ko višino. Pa ga pita šaš:
»No, kuma, kak je?«
»No, zdaj — prei — bi
že leiko leto!«
Pa ga šaš spusti, pa vuk
leti. Zdaj pa vidi eden vel-
ki pen,"" pa pravi vuk:
»Pen, ogni se! Ci se ne
ogneš, či na tebé spâdnen,
te pa vkup zdrobin!«
Pen pa se nei šteu og-
noti, pa je vuk na pen
spadno, pa se je on raz-
droubo fse.
14. dee. 1952
(zapisano na roko)
B.
Kak je šaš fčuu letetivukâ
No te pa je büu šaš pa vuk. Te pa tou su bo-
trina bili. Zdaj pa bi vuk gjako rad tuj znau
leteti. Pa prišau ednouk k šaši, pa njemi pravi:
»No, šaš kuma, či bi ti tak dober büu, kaj
mené nafču leitati?«
»Ja, zakój pa — prei — nei! Vei pa tou ti gjes
spunin tvojo volou.«
Te pa reisan.
»Te pa te — prei — priden gjes, pa bon te
fčuu leitati.«
Pa prišau šaš, pa njemi pravi, vukéi:
»No, kuma, zdaj se te primi ti, pa mo te gjes
zdaj tebé fčuu leteti.«
Ga nese tak ka na stou metrof visiko, pa ga
pita:
»No, kuma, vidiš ešče kaj doj?«
»Ho, ešče preveč vidin.«
Te pa či duže više više. Pâ ga pita, sta prišla
na gjazero" metrof:
»Ešče vidiš kaj?«
»HÖ, ešče preveč!«
Te ga pa tak visiko odnesau, ka več nei vidu
vuk doj. Pa ga pita šaš:
»No, kuma, kak je zdaj?«
»Jaq,*" zdaj, či de ti — prei — tak dobra vola,
zdaj me leiko pistiš, ka mo gjes zdaj leto.«
Te pa reisan ga pusto te kuma šaš doj. Pa leti.
Zdaj pa eden velki pen je büu ton. Vuk pa kak
doj leti naglo, pravi:
»Pen, ogni se, či ne, ka te se fküp vdarin!«
Ja, pen nei šteu iti z mesta. Vuk pa zraven"
gor na pen vdaro, pa tak, ka niti kosminja ž nje-
ga nei bilou, tak se je fküp vdaro.
Pa zdaj je tuj konec.
28. jan. 1964
(magnetofonski posnetek)
" g a š = orel.
*^ Skromple = kremplje.
*" Pen = štor, parobek.
" Gjezero = tisoč.
J a q : po Pleteršniku (I 624 — n a') bi tu mogli reči, da se za a »sliši
nekaka aspiracija, nekakšen glas, kakor n. pr. nekateri koroški Slovenci k iz-
rekajo.« Dejansko ne vidim razločka med tem glasom in rožanskim grlovim za-
pornikom q, pa ga tako tudi napišem.
** Zraven = naravnost.
98
Pri treh Boganjčarjih
Po mednarodnem klasifikacijskem sistemu sta ti naši pravljici naj-
bliže Aarne-Thompsonovi številki 225 (Vrana uči letati lisico) in 225 A
(Orel odnese v zrak želvo).
O želvi, ki se je hotela naučiti letenja v orlovi šoli, beremo že v
Ezopovih basnih in pri Fedru, kasneje komaj kje in še to v literarnih
obdelavah. Pač pa je vseskozi ljudska in močno razširjena pravljica o
lisici, ki jo vzdignejo v zrak vrane. Na Ogrskem so znane tri variante, ka-
terih junaki so zdaj volk in vrana, zdaj lisica in sraka (J. Berze-Nagy,
Magyar Népmesetipusok I, 180). Na Slovenskem je ta zgodba močno pri-
ljubljena v Reziji, navadno v povezavi z drugimi »lisičjimi pravicami«
(neobjavljeno gradivo v Inštitutu za slovensko narodopisje). Junaki so:
lisica in vrane, lisica in krokarji, volk in vrane. Združitev volka in orla
— torej nekakšna prehodna stopnja ali kontaminacija med antično grško-
latinsko basnijo in med sodobno ljudsko pravljico — je posebnost Nacijeve
prekmurske variante.
Z vzporedno objavo dveh oblik iste zgodbe iz ust enega in istega
pravljičarja pa sem želel pokazati dvoje:
Večkrat je mogoče slišati in včasih celo brati, da ljudje znajo pripo-
vedovati »na pamet« in da je njihovo pripovedovanje zmerom do pike
enako. »Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi« (v Inštitutu za slov. naro-
dopisje SAZU) hrani številne in prepričljive dokaze, da v resnici noben
pravljičar ne pove nobene pravljice dvakrat enako. Imamo zapise —
ročne in zvočne — tudi s tremi ali celo štirimi različnimi oblikami ene
in iste pravljice, kakor jo je povedal isti pravljičar v krajših ali daljših
presledkih.
Nacijeva pripovest o volku in orlu je poučna tudi glede primerjave
med ročnim zapisom in med zvočnim posnetkom. Ce so za snemanje dobri
pogoji, je ustvarjavec popolnoma nemoten, zato bo tako dobljeno bese-
dilo boljše od besedila, zapisanega na roke. Prav tak primer imamo pred
sabo. V čem se kažejo razločki med pripovedjo iz leta 1964 (B) in ono iz
leta 1952 (A)? Brž pade v oči, da je tekst B daljši; to je zato, ker pripo-
vedovanje teče gladko in brez zadržkov, narekovanje pa je bolj odsekano.
Teksta se rahlo razhajata po vsebini: A orel pride k volku, B volk gre
sam k orlu; A pouk se začne takoj, B orel ga določi za kasneje; A orel s
kremplji prime volka, B ta se mora oprijeti orla sam. Nazorno se izkaže,
kako imajo tudi zunanje, vsebinske nadrobnosti svoj estetski pomen: A
brezbarvna »velka višina«, B dosledno izpeljano za pravljični stil tipično
stopnjevanje: sto metrov, »či duže više više«, tisoč m., »tak visiko, ka več
nej vidu vuk doj«. Razločki so tudi v »psihološkem« poantiranju, npr- pri
volkovih besedah: A »No, zdaj bi že lejko leto!« B »Jaq, zdaj, či de ti tak
dobra vola, zdaj me lejko pistiš, ka mo gjes zdaj leto!« Volkovo svarilo
panju pa priča, da le ni v A vse črno in v B vse belo: A »Pen, ogni se!
Ci se ne ogneš, či na tebé spâdnem, te pa vkup zdrobin!« B »Pen, ogni se,
či ne, ka te se fküp vdarin!« Konec pa tehtnico spet nagne tekstu B v
prid: A volk je padel na panj in se razdrobil; B priletel je na panj tako,
da »niti kosminja ž njega nei bilou, tak se je fküp vdaro.«
99
Milko Matičetov
LOPERTOV VINCI
Lopertov Vinci (uradno Vincenc Nemec), Bogojina 118, rojen v Tešanovcih
pri Aužerovih leta 1904, prišel v Bogojino kot zet k Lopertovim leta 1928. Pred
vojsko je hodil na sezonsko poljsko delo v Slavonijo in ostajal po šest mescev
zdoma.
Srečal sem ga leta 1950, vendar so moji prvi zapiski pri njem iz decembra
1952. Od takrat mi je povedal 15 pravljic. Dve matjaževski sta objavljeni v
Razpravah II. razreda SAZU, 4, 1958, 130—133. Sedem njegovih besedil imam
v dvojnem zapisu: na roko in na zvočnem traku (6) z vmesnim presledkom
enajstih let, ali oba na zvočnem traku (1 — dan ali dva presledka). Ve še mar-
sikaj, česar do zdaj ni povedal.
Vincijevo pripovedovanje je poglavje zase. Mož je nekaj pripovesti čul od
deda po materini strani, druge ko so kopali »v goricaj«, ko je bil na delu pri
Virovitici (vendar jih je slišal od Prekmurca iz Križovec), ko je bil na orožnih
vajah nekje pri Cerknici, ko je bil med vojsko na prisilnem delu v Nemčiji;
nekaj pravi, da je »v knjigaj čteu, da san mladi büu«, ali pa »san ges tak zra-
ven büu, da su drugi čteli.« Ima zelo dober spomin: »Edno pripovest tak čujen
edenfcrat, pa si tak zapomlin, ka bi malo kaj zaostalo, ka bi nei vö povedau.«
100
Pri treh Boganjčarjih
Glede jezikovne čistosti Vinci ni kdovekako skrben. Razumljivo je pač, da
meša rodno tešanovsko govorico z boganjsko. Vendar med prekmurščino zelo
pogosto vpleta tudi slovenske knjižne besede in zveze, ogrske besede in zveze,
to in ono pa morda celo sam skuje po potrebi.
Govorna napaka — rahlo pojecljavanje — ne njega ne poslušavcev ne moti.
Vse namreč odtehta šegavost in živahnost, energično podajanje snovi, s širokim
glasovnim razponom. Ko se trudi, da bi sredi napete pripovedi premostil kako
soglasniško skupino, ki mu noče gladko iz ust, je kot gorski potok, ki zadene
ob kamen in se vzpenja, da bi ga preskočil. V pripovesti »Od dvej bratof« ali
»Od varoškog pozoja« (Aarne-Thompson št. 300) je bilo treba nekam poslati
nujno sporočilo. Vinci je hotel to narediti s »pismom«, ki mu pa zaradi začet-
nega p ni in ni šlo z jezika. Kaj narediti? Ujezil se je in domiselno odposlal
»cedulo«, za nameček pa še »karto«, kot bi hotel reči: Vinci se ne dâ kar tako!
S sinonimi je sploh radodaren.
Pripoveduje na lüpanjih, včasih tudi v družbi z Gujtmanovim Lajčijem,
tako da nastopata izmenoma, zdaj ta zdaj oni. Ko so nekoč na farofu ženske
česale perje, kar je enolično in dolgočasno delo, je plevanoš povabil zraven
Vincija, da bi povedal kako pripovest za Itratek čas. Vinci zna tudi nekaj dol-
gih pripovesti, ki jih razpreda po vseh pravilih ljudske epike.
Rad bi pokazal kako Vincijevo dolgo pripovest, ne morem je pa objaviti v
celoti, saj bi sama zavzela skoraj toliko prostora kot mi je odmerjen za celotni
prispevek. Zato sem se odločil za odlomek iz pripovesti »Od Beiloga Pantaló-
na«. V prvem delu se junak po vseh mogočih zapletljajih oženi. Komaj je do-
segel srečo in je nekoč sam doma, naleti v posebnem prostoru (kamor mu je
bilo prepovedano stopiti) na bitje, privezano z devetimi verigami. To je skriv-
nostni Beili Pantalon, ki zaprosi in dobi trikrat piti. Vsakokrat mu počijo tri
verige (lanci). Nazadnje, brž ko je prost, pa ugrabi svojemu rešitelju ženo in
izgine. Nadaljevanje prepustimo zdaj Lopertovemu Vinciju, ki bo popeljal ju-
naka drugič po svetu novim dogodivščinam nasproti.
Od Beiloga Pantalona
(Drugi del pripovesti)
Beili Pantalon njemi je odneso ženo. Nei je mogo gjesti pa nei je meu
mira niti nei ka bi spau, se premišlavo, kak bi zaj on prišau do svoje
žene.
Najboukšega krâleskoga konja se vö zöu in se neso*«'' kak krâleski
sin. Nese se po deželaj, po trâvnikaj, po njivaj, po onejaj ... koma ga je
njegova pot pelala. Pride v eno deželo, drugo deželo, pita.
»Nemamo znanja, nemamo znanja!«
Tak dugo se nese, ka se enouk soma prnesé k svojoj najstareišoj
sestri. Pride tâ in sestra pravi:
»O dragi brat — prei — ka pa — prei — ti odiš, gé — prei — nonč
leteči ftič ne odi! Kak si — prei — se prišau?«
"¦"^ S e n e s o = je jahal.
101
Milko Matičetov
»Jaq — pravi — ja ne ven, če de ti — prei — znau. Malo — prei —
— tak — prei — blondin, blondin sveit, ker — prei — ne ven koma
iden in koma se naj podon.«
»Ka je pa te?«
Pravi že kak je se zgoudilo, o njegovoj nevouli. Pravi, prei:
»Dragi brat, rada bi ti pomagala, liki znaš, moj mouš naj domou
pride, naj — prei — človečni duh — prei — kak de fčasi vkusau ali —
prei — prideino,*' tak de — prei — nevola.«
»Sestra — prei — ti — prei — boj telko zagovórna pa me nikaj
zagovori ker san — prei — ges tudi v nevouli pa — prei — či bi meu
ali či bi mi znau povedati kakše pomouči.«
»Jaq — pravi — ja ne ven, či de ti — prei — znau. Malo — prei —
počakaj.«
Prišau je na tisto nei dugo mouš. Pravi:
»Žena, ka maš tu — prei — tu mi — prei — človečni duh — prei
— že prideine!«
»Eh — prei — naj je, pusti ga — prei — to je moj brat. Je — prei —
prišo — prei — od tistec'" pa od tistec, zaj pa — prei — znaš ka je —
prei: — Oženo se je, pa njemi je — prei — zeu — prei — ženo. Prišau je
— prei — iskat zaj ženo — prei — če bi ti gér znau, gé je njegova žena.«
»Ge je? — prei — Naj — prei — stoupi naprej!«
Pravi njemi svoje razmere in pravi:
»Gjes ti —• prei — znaš ka, nemren ti povedati, ke r gjes somo vlâ-
dan — prei — telki deželaj. Moj brat je — prei — od mene — prei —
močneiši, pa on več vlada, leiko bi on kaj bole od toga znau.« No tak je.
»Gjes ti — prei — don konja, pa te moj konj, pusti svojega konja tu, pa
te moj konj odnese ta k mojemi brati, pa on je — prei — vekši od mene,
leiko — prei — on zna.«
In tak je on svojega konja ton pusto pa tak se neso z ovim konjon
ta že k ovomi svojemi svaki. Se pmesé tâ in ton pravi:
»Dober den!«
»Ooo!« Sestra ga lepou pozdravila pa sta se kušnula. »Dragi brat, ka
pa odiš, ge — prei — nonč — prei — nebeske ftice ne odijo!«
»Ja -— prei — prišo san po ton pa po ton posli, (...) tak je pa tak je
moje življenje.« Eh — fse tou doj njej dopovej.
»Ej — prei — dragi brat, naj —• prei — samo mouš — prei — ne
pride, ka bi te — prei...«
»Jeh! Vei mi pa, znankar,äi nikaj — prei — ne dene!«
Tak je bilou. Pride mouš.
»Žena, pâ maš nekakšega dujâ že moškega, ka naj storin ž njin?«
»To je moj brat, ma tou pa tou nevoulo.«
»Kakšo, naj pride k meni!«
*' Prideino = zavohal (pridahnil).
^"Od tistec pa od tistec = od tam in od tam.
^1 Znankar = menda.
102
Pri treh Boganjčarjih
Njemi pravi, nei, te stvari, fse kak se dogoudilo ž njin. In pravi:
»Znaš ka: gjes — prei — vladan samo nad telkin. Ti — prei — idi,
gjes ti don konja, pa te moj konj tâ k mojemi brati odnese. Pa moj brat
leiko, močnejši od méne, pa on leiko bo znau, gjes od toga ne ven.«
Dobro. Tak je bilou, kak je of pravo, nei. Reisan se gor sede pa se
spakivata, ton se enouk že najo, ka njemi je sestra dala gjesti pa piti,
pa fse kaj je njemi trebelo. Se gor spakiva in se nese in ga tisti konj paP^
odnese do ovoga tretjega.
Zaj pa te ton, da sta tâ prišla, pâ ton —
»Dragi brat!« ton se skušiijeta pa ne ven... polübita pa ne ven kak
fse. »Ka te pa — prei — tu nosi!«
»Jak, navola — pravi, prei — nevola! Takso pa takso nevolo mon,
kak bi gjes naj tou — prei — onejo?«''
»Pusti — prei —• ka moj mouš, nei, ka bi te — prei — tu — prei —
zaonejo!«^'
»Vei san pa gjes njemi nikaj nei krivoga fčino, pa on meni nei!«
Pa tak. Pa reisan domou pride, pravi:
»Žena, koga maš?«
»Svojega brata.«
In zaj té prednjega ide pa njemi pravi:
»Tak san pa tak san prišo poulek'* svoje žene, či bi vi meni... ali
ti mougo meni pomagati v mojoj nevouli pa v moji težavaj. Tak pa tak
san gje opodo.«''
Te pa pravi:
»Ja, ges san glij mejaš tomi Beilomi Pantalóni — prei. — Ges ti telko
po ven, ges ti don konja pa se leiko neseš, somo ne ven, či prideš srečno
skous. Tu leiko spiš, pa zjütra te gjes zbidin, pa boš te ti znau, če ti srečno
skous prideš.«
Dobro, na drugo jutro se zbidi of.
»To maš konja pa se nesi!«
Pa reisan se neso tâ preik hatâra^' pa preik meje. Ton je njegova
žena pomeitala glij sobo pa pravi, prei:
»Dobro jutro!«
»O, dragi moj mouš! Gjes — prei — vidiš, kak san tu v ropstvu Kak
pa te — prei — zaj bou?«
»Jaq, gjes bi te rad vzeu!«
»Jaq — pravi — dobro.«
»Odi!« prei.
Gor si sedeta na konja tistoga. Drugo nei ka za eno malo Beiloga
Pantalona konj fže. Beili Pantalon domou prleti, pravi:
»Ka — prei — fžeš! Nemaš — prei — zoba zobati pa sena žerati?«
*ä P a 1, p a 1 i k = spet.
(Z a) o n e j o = (za)onegal.
'* Poulek = zaradi.
O p ou d o, op (h) od o = naletel, zgodilo se je z mano.
5" Prek hatâra= čez ograjo, mejo.
103
Milko Matičetov
»Mon — prei — fse, liki tvoj prveiši mouš ti ženo ta nese.«
»Pa mava kaj časa?«
»Ešče leiko eden kebeu oréjof pogjeva!«
Dobro, tisto sta pogjela pa sta šla zónjin. Pa sta ga na pouti zgrabila
pa sta njemi ženo fkraj zela. Prei:
»Vidiš, tou — prei — maš — prei — za tiste, za tiste, ka si mi ton
ponudo. Tou ti — prei — odpistin, ka si mi ton ponudo vodou ali vino,
ka so mi tri lonci doj že počili. Zaj ti — prei — odpistin.«
Dobro. On je dale pri svojoj sestri büu. In je 11 svojo ženo ščeu, ka bi
jo potegne. (...)
Zaj pa drugikrat palik^^ spet je šou s svojega svaka konjon. Te je
pa pod ribala pa njemi je pravila:
»Kaj me — prei — tu onejaš! Pâ te — prei — dobi, ja, ka boš pa te?«
»Jaq, žena, odi!«
Bougala ga, gor je sela na konja kak on in sta se nesla.
Pâ Beiloga Pantalona konj zafže. Prišau je domou Beili Pantalon,
prleto domou, pravi:
»Nemaš zoba zobati pa sena žerati?«
»Gjes fse mon. Prveiši mouš ti ženo ta nese!«
»Mava kaj časa?«
»Mava! Leiko — prei — pogjeva ešče eden kebeu orejof!«
Dobro. Poten sta šla za njin in sta ga pâlik popala.
»Tou — prei — vidiš, tou — prei — maš prve tri lonce. Zaj maš —
prei — šest loncof. Ešče zaj ednouk, te boš pa — prei ¦—• znau, ka se
stori!«
Tak je tu on obstau ešče en den in je ob tretjin šou pâlik. (...) Tretji
den je palik šou s ten konjon. Se pâlik pela, te je pa žena ranč nekaj
vöni... je prag pomeitala. In pravi:
»Lüba žena, odi — prei — ka te odnesen!«
»Ze — prei — dvakrat san — prei — bila na pouti, pa san — prei —
pâ nazaj se prišla. Zaj pa — prei — nemo šla.«
»Bougaj me, odi!« prei.
No, zaj ob tretjin ga je li bougala pa je pâ šla. Zaj pa te reisan si
sedeta gori, pa pâlik Beiloga Pantalona konj zafže.
»Nemaš — prei — zoba zobati pa sena žerati?«
»Gjes fse mon, somo tvoj prveiši mouš ti ženo ta nese!«
»Mava kaj casa?»
»Mava! Ešče leiko en kebeu pa pou leiko pogjeva oréjof, pa je tuj že
zgrabiva!«
No, tak sta tisto pogjéla, pâ se Beili Pantalon na svojega konja gor
sede pâ ga zgrabi. No zaj njemi pravi:
»Zaj je tri, zaj trikrat san te ... Trikrat si ti mené oslóbodo, gje
san tüj trikrat tebé. Ali zaj pa več ne pitaj v mojo deželo, ker te tak
vkup zdrobin kak makovo plevo, ka te nišče ne najde.
On je sromâk büu, brez žene, mantrau se se pa tâ, ka bo s t ó r i u ;
ka bo fčiniu. Iskau je. Pravi njemi svok:
104
Pri treh Boganjčarjih
»Išči si službo, Či si ger najdeš.«
No te je pa skous, skous dežele šou, iskau se službo, tu pa ton.
Jaq zaj pa te koma je prišau: enouk je šou z enoga louga, v eden loug
je prišau, se iskau službo, ide, hat" že tak v eden loug, pa somo nasprouti
njemi pride ena lisica. Prei:
»Prijateu, koma pa — prei — idete?«
»Idem si — prei ¦— službo iskat.«
»Dobro, eti mate eno fučko.^^ Ce te v kakšoj nevouli — prei — na tou
fučko mi sfučkajte, pa san von gjes fčasi na pomouč!«
Ide dale, dale ide. Ide dale, pâ pride en falat, pâ ton pride že na-
sprouti medved, pa pravi:
»Koma pa — prei — prijateu?«
Pravi, prei:
»Iden si — prei — službo iskat, ka bi hat nindr^' si kaj rad zaslužo.«
Dobro.
»Tou maš, prijateu, eno vrisanko.'" Na tou vrisanko mi soma glas daj,
či boš v nevouli, te gjes priden na pomouč!«
No dobro, šou je dale naprej. Dale ide, po goušči, pa nasprouti
pride oroslon.'i
»Koma — prei — prijateu?«
»Ja, iden — prei — tak si službo iskat pa tak.«
»No, prijateu, či boš v nevouli, te — prei — tou maš eno pisâlko,'^
na tou zvriskaj, pa mo jes — prei — tuj ti na pomouči, če de ti trbelo.«
On dale ide naprej, to je fse pusto, pa dale ide naprej. Pride
iz tiste goušče vö, bila edna bajta, ena kuča. Hja, on pride tâ, se pravi:
»Mamca, dober večer.«
»Bogdaj dober večer! Dobro, sine, ka si me za mamco pózvau, ovak
— prei — vidiš: eti je devédesedevét glaf, tvoja bi — prei — stotna bila!«
»Eh — prei — tou bi — prei — škoda bila, ges san — prei — ešče
mlad!«
Gje no, te pa —
»Koma ideš?«
»F službo.«
»Pri meni tudi je služba!«
"Hat = torej.
58 Fučka = piščalka.
5' N i n d i = nekje.
"» Vrisanka = piščalka.
Oroslan = lev.
Pisâlka = piščalka. Vinci rabi tri besede za tri zelo podobne, če ne
enake predmete. Pobuda za to ločitev je bila najbrž samo stilistične narave: ker
gre za tri različne živali, naj bo tudi darilo vsakokrat malo drugačno. Potem
ko je vpeljal vse tri reči, pravljičar razpolaga ž njimi prosto in jih tudi zame-
njava. Tako npr. govori o »drugi fučki, medvedovi«; junaku pa položi v usta
tudi izjavo: »Ešče mon dvei vrisanki: eno fučko pa eno pisalko.« Mogoče je
kje na dnu obledel spomin na tehnične posebnosti starih domačih prekmurskih
zvočil (vrisanka = vrézanka?), vendar mi pravljičar Vinci in njegov tovariš
Lajči nista mogla nič razložiti.
1051
Milko Matičetov
»No, pa dobro.«
»Tri dni služba eno leto traja. Pri meni tri dni — indri eno leto!«
»No, ka pa te — prei — je?«
Prei:
»Znaš ka: ti boš pastér. Boš paster?«
»Jah: pa ka mi date za službe, to mo!«
No, dobro, njeva sta se pogoudila: eno leto službe, to tri dni traje
prinjoj, ka —
»Boš tri dni pâsau konje.«
Dobro, zaj pa te reisan. To večergjo njemi da, on se nagjej, napije
kak je ščeu, nei. Zaj pa, ka se zgoudilo? Ona je raeila tri čeri. 'Pa ka boš
proso, tou ti don!' Tak je tudi pravila stara. Zaj pa te:
»Zajtra boš gnau tri kobile vö, somo nesmiš je zapasti!«"'
Dobro, baba je ceilo nouč fčila nje, nei, kak naj bodo pa kak se naj
povrnejo, pa kak . .. Tak je povedala: ka de proso, to njemi da. Fčila je
vse tou.
Dobro. Njemi dala gjesti, njemi dala piti, fse tou se seof zeu kak
pastir, pa de zaj tri kobile pasau, tri konje. Jaq, dobro: on reisan žene
VÖ, lepou žene vö na pašnjek.
Ah, one so se ton pasle, laden veter je pijo, on je zaspau, kobiu več
nega.
Ka de pa tou zaj, nei, ka je tou v račun bilou zéto: Ci je zapaseš,
tvoja glava je fertik, nei: či je pa pripaseš, te je pa dobro, nei!
Eh, kobiu nega, on je zaspau, ka mo pa zdaj nei? Eej, nikaj se drugo
nei znau ... tiste fučke! Tisto fučko vö zeme, pa lepou sfučka, pa lisica
fčasi tâ pride, pa pravi:
»No, f kakšo j nevouli si?«
»Ja, tri žerbice san pasu, pa i néga več! Zaj pa te moren domou gnati,
čas je domou gnati, kam pa te zaj?«
»Znaš ti, ka je — prei. — Tu je — prei — hiidou: te tri žerbice so se
ti napravile v rece pa v enoj voudi se kouplejo. Znaš ti, ti idi ta k enon ...
k enoj strani, pa ton z vüjzdo čakaj. Ges mo tak z répon majutala, ka njin
tâkso meglou naprâvin, ka one več nau vidle ta, ka one ščejo prek iti,
takso meglou, ka do one šle se. Pa da one se kraji pridu, ti zemi vüjzdo
pa vdari, pa do fčasi konji.«
Reisan lisica tou maha, se tâ k vodi coj spravi, z repon pa li maha
maha, pa li sen-tâ, takso meglou njin je napravila, ka so one ščele tâ
priti, pa so se prišle nazaj. On pa z vüjzdo vdaro pa je gnau domou.
Dobro, tri žerbice je nazaj domou prignau. Baba je kak vrag čemerna
bUa.
»Ka san vas celo nouč fčila, napravte se tou!«
»Ej mati, da on vekši vrag kak ste vi! V lisico se obrno pa je — prei
— takso meglou gono, nei, ka smo več nei vidle nikam. Kak bi pa te —
prei — mi mogle preik priti! Neismo mogle, nei!«
Zapasti = izgubiti na paši.
106
Pri treh Boganjčarjih
No, te pa reisan on večergjau, pâ je fčila ceilo nouč, kak se naj na-
pravijo. Pâ na drugo jutro pa tri žerbice žene na pašo, ta vö žene.
Eh, te pa, pâ ton, ka njemi je stara dala, a to se že spiu pa pojo. Zaj
pa te, na ka bou. Te je pa malo pâlik zâspau, pâ je nei bilou nindre.
»Ja kak pa te zaj, zaj pa palik glavou zgibin, nei, tak je bilou povei-
dano, ka či je zapaseš, ka glavou zgibiš!«
Jaq, te zaj premišlava. Ja, zaj pa te drugo, drugo fučko zeu pâ, me-
dvedovo. Sfücka, medved tâ pride:
»No, ka — prei — maš za nevoule?«
»Jah — prei — eti san — prei — tri žerbice paso, pa zaj, ka bi čas
bilou domou gnati, je nindri nega!«
»Jah — prei — znaš kak: one su se obfnule na miši. Zdaj pa te —
prei — znaš kak, tou de dugo trajalo. Vei pa naj bou, zaj te miiva seglih
vö spraviva. Gjes mo tou eno luknjo kopau, fsakša je v svojoj luknji. Edno
luknjo, ka je z edne luknje pritisnen, dvei, te mo pâlik drugo; da v drugo,
te do (...) — prei — šle vö, zato ka do tri fküper. Te de edna, kak edna
VÖ pokaže, tak ti vrži vüjzdo pa do fčasi — prei — žerbice nazaj, kak si
je ti paso.«
Medved je reisan trgau pa onei z zobmi pa s škromblami, pa reisan
se mantrau. Pa reisan, da je fküp pritisnu, te so one musajn mogle iti
vö in tak da edna vö prkâzala, vüjzdo vrgo —
»Tou maš, pâ su gotove žerbice!«
Je gnou domou. Pâ doma —
»Odi — prei — k večergji!« nei.
Pa on je šou k večergji, da nei hat že kaj je prepâsu, ka je že pre-
pâsu, ka je nei zapâsu.
»Ko san van pravila, na koj se — prei — obrnite pa to ...«
»Ej, mati, da bi vi znali: znate — prei — v medvedovoj kouži je biu,
(...) tak nas je — prei — škrabau,«* ka nas je fse po fpti preškrabau,
musajn smo mogle vö iti, nei. Ja, ka mo pa — prei — te pa — prei —
samo vüzdo vrgo, nei, pa . ..«
Oj, pâ on večerjo meu.
»No, zaj pa te ešče eden den man.«
Tou tri dni trajalo. No, zaj pa te reisan, pâ je fčila, kak to. Pâ te
njemi je oblübila: ka de proso, tou njemi dâ.
Zaj pa te reisan. Pâ tretji den žene vö tri žerbice, pa pase ton, pase,
gjesti njemi dala, pa piti njemi dala. On fse pojo tisto pa spiu, pâ je malo
zadreimau, žerbic nei bilou nindri. Ja, zaj pa te —
»Ka mo — prei — tretji den. Vei pa zaj nei rad glavou zgübo!«
Te pa sfučka pâ na ovo vrisanko. Pride oroslan tâ —
»Ka je?« prei.
»Jaq — prei —• tou pa tou san paso, tri žerbice, zaj pa ka bi čas
bilou domou gnati, pa ji nega.«
Skrabau = praskal.
107
Milko Matičetov
»Jaq — prei — znaš ka je: te tri žerbice so se te v e j non... na
ejnon breigi — prei — obrnule na komen. Liki zaj tou ges nemren son,
nei, tu more nekâk drugi tüj!« pravi.
»Ja, pa ges ešče mon dvei vrisanki .— eno fučko pa eno pisâlko, nei.«
»No — prei — sfučkaj na óviva tü.«
No, tak so prišli fse tri stvari,"^ pa so tak tisto kamenje grizli, tak ka
je malnej se... da je krvavelo. Tak so njemi pravili: »Da de krvavelo, te
— prei — ti somo ...« Vuk'^^ je malo slabejši büu, pa je oroslan zgrabo.
»Ges san — prei — malo močneiši!« ka sta se vekslala — »Pa da de tou
kamenje začnolo krvaveti, te •—• prei — ti somo vüjzdo vrži!«
Kak oni so grizli, medved pa vuk pa oroslan. Kak je tisto kamenje
začnolo krvaveti, tak je on vrgo vüjzdo, pa je tak te domou gnau. Te
njemi njegva, te njemi ta babina či, da je on domou gnau, prâvla:
»Zaj pa — prei — ti — prei — prosi, nei — prei •— ka do ti davali,
liki tisto cüslavo^" žerbe!«
No, tak je domou prignau, pâ ton baba ...
»Jej, da vi ste vrag, al té je — prei —• vekši vrag! Nei — prei —
ednouk, trikrat — prei — vrag je: v lisičnjen pa v medvedovon pa —
prei — v oroslânovon je — prei — vrag!«
Te pa reisan, zaj pa te njemi tou večergjo, pa (...)
»No, zaj te ka želiš?«
Baba njemi li ponujala leipo kobilo, pa fajno kobilo, pa fse ka šče
imeti.
»Drugo je neščen, tisto žerbe!«
»Eh, ka boš s ten! Vei — prei — tou nanč nemreš gnati pa nei se
nesti, ka boš s ten!«
Te pa on li pravo:
»Drugo ne želen, tou želen, tou, ka vi ste mi tak pravili: ka gjes želen,
tou mi date. Zaj vas pa ges tudi prosin tisto ka ges želen, nei!«
Tak dugo sta se pogajala, pa baba njemi dugo nei ščela, te pa
nazâgnje njemi je seglih dala tisto cüslavo žerbe. Pa je gnau, pa je gnau,
pa je vlejkau, ka nei moglo skoron iti, do te čas, dokeč je nei babinoga
hatâra preik prišlo. Da je pa preik prišlo, te pa somo pravi:
»Dragi moj gospodar, zaj si pa sedi na méne. Kak ščeš iti, v zraki?
Ali v zraki ali — prei — po zemlé ali ge — prei —¦ ščeva iti, pa koma
ščeš iti?«
Tou je pa ranč tistoga Beiloga Pantalona brat büu, té konj al té
taltoš.*' Zaj pa té pravi:
»Drugo nikaj neščen: ščen po svojo ženo iti!«
"^Stvari = živali.
Razvneti pravljičar tu nepričakovano vpelje v pripoved volka namesto
lisice. To ponovi še enkrat, potem pa se spet povrne k lisici.
Gustavo = izčrpano, suho, »itvano«.
"Taltoš = »comprni, tautoški konj« (Lopertov Vinci). Tudi eno izmed
ogrskih poimenovanj za šamana (V. Novak).
108
Pri treh Boganjčarjih
Pa baba dokeč je mela mouč, je nei mougo tisti konj dale iti, ka ga
on vleiko. Da je pa preik hatâra prišo, te se pa step o'^ pa sta te letela
po svojo ženo. Pa tak sta tudi prišla do svoje žene, kak že prié je odo. In
tudi tâ pride, pa je žena nei vörvala. Pravi:
»Zdaj — prei — odi, zaj te — prei — odnesen!«
In te jo tuj odneso in jo tuj h sebi nazaj prneso.
Pa so znouva te gostüvanje služili, ka so pâ nazaj prišli, pa so se že
palik zopet veselili.
Gjes san tudi ton biu pa san doubo kupico krüja pa falat vina pa z
lopâron po riti pa san mogo oditi.
Ta pripovest v slovenski ljudski prozi do danes nima primere. Tako
v prvem (neobjavljenem) delu kot v tukajšnjem delu je spletenih toliko
motivov, da bi tematska analiza terjala že skoraj posebno študijo. Tu so
brez dvoma prvine Aarne-Thompsonove številke 400, vendar je zraven še
ničkoliko drugega. Iz domače pravljične literature se človek prvi hip
spomni na Raičevo povest »Erbosajdan« (Zora 1852, 44), ki pa je motivno
in kompozicijsko precej drugačna. Podobnosti so tudi z »Baš Čelikom« iz
Boke Kotorske (Vuk Karadzic, Srpske nar. pripovijetke, št. 51), še bliže
našemu odlomku pa je drugi del Vukove pravljice št. 4 — iz Sentomaša
V Bački. Skrivnostni Beli Pantalon je hočeš nočeš v rodu celo z »Neumr-
ljivim Koščejem« (Afanasjev, Narodnye russkie skazki, I 159). Za primerno
uokvirjenje Vincijeve pripovesti (kar tu pač ni moj namen!) se bo treba
kajpada ozreti tudi na ogrsko stran in sploh temeljito pregledati prav-
ljično gradivo celotnega panonskega prostora, katerega del je Prekmurje.
Vsaj ena ogrska varianta nam je dosegljiva celo v slovenščini: »Pošast
v obroču«, natisnjena v že omenjeni zbirki Zlata puščica (gl. op. 28
na str. 89), 107—113.
Jezikovno bi bilo treba v Vincijevem besedilu večkrat opozarjati
pod črto na neprekmurske besede. Zato sem rajši poiskal grafično rešitev:
neprekmurske besede in rekla sem nakazal z drugačnim, razprtim ti-
skom. Izjemo sem naredil pri vezniku in (prekm. i, pa), ki ga Vinci rabi
skoraj dosledno. Načeti pa moram vendarle še eno vprašanje s tem v
zvezi: ali ni Vinci morda vpletal v tekst slovenske knjižne besede samo
z dobrim namenom, da bi pomagal meni, to je, da bi olajšal razumevanje
prekmurščine zapisovavcu — Neprekmurcu? Te misli ne gre čisto zavreči,
odgovoriti pa bi mogel meritorno le domačin, ki bi posnel Vincijevo pri-
povedovanje v popolnoma domačem okolju, med samimi Boganjčarji.
Gujtmanov Lajči je nekega večera letos v januarju opomnil Lopertovega
Vincija, naj bi ne mešal prekmurskega s »kranjskim«. To je bilo prav
pred pripovestjo o Belem Pantalonu. Ko se je potem Vinci sam v teku
pripovedi malo razgrel in so »kranjske« besede vse bolj izostajale, je
nekje omenil gostilno pa se tudi brž popravil: »oslarijo — po
naše p o v é n«. Lajči pa pri tem vmes: »Tak bi mogo fse!«
Stepo = stresel.
109
Milko Matičetov
Podobe, formule ali klišeje, ki jih Vinci rad in s pridom vpleta v
svojo pripoved, kajpada srečujemo tudi v pravljicah iz drugih krajev
Prekmurja. Sestrino začudenje, da si je brat drznil v kraje, kamor niti
leteči ptič ne zaide, poznamo iz Vidonec (Kontler-Kompoljski 1, 63). Služ-
ba traja namesto eno leto samo tri dni tudi v Beltincih (Kontler-Kom-
poljski 1, 100) in v Kovačevcih (id. 2, 89). Zamenjava konj na junakovih
postajah ob poti je znana tudi iz Beltinec, kjer starka pravi: »Tvoj konj
ostane pri meni, (naprej) te pa ponese moj!« (Kontler-Kompoljski 2, 7).
Zaradi prostorske in zgodovinske povezanosti z Ogrsko pa so razumljive
tudi formalne ali stilne podobnosti z ogrskim pravljičnim gradivom (prim.
Novak-Barbarič, Zlata puščica).
Poglavitni čar te prekmurske pripovesti pa je najbrž v njenem
epskem zamahu, ki bi mu med živo slovensko ljudsko prozo danes mogli
postaviti ob stran le nekaj tekstov z zahodnega roba slovenskega jezikov-
nega ozemlja: iz zgornje doline Soče (Marinčič)"« in iz Rezije (Rozalija
Cónkina iz Bile,'" Paska Dulica iz Osojan,'* Tyna Wâjtawa s Solbice).
Taka epska širokost je bila pri nas v prejšnjih časih najbrž dosti manj
redka, le žal, da o tem skoraj nimamo oprijemljivega gradiva. Ena čast-
nih izjem so zapiski motniškega čevljarja Gašparja Križnika iz zadnje
četrtine prejšnjega stoletja.''^ Najnovejše izkušnje ob daljši in temeljiti
preiskavi ljudskega pripovedništva na ožjem ozemlju (dolina Rezije) pa
me vendarle utrjujejo v misli, da bi se dalo še zmerom najti ostanke
pristnega epskega izročila v prozi tu in tam med našim ljudstvom, ne
samo na etničnem obrobju. Predolgo seveda ne kaže odlašati s tem delom,
če ne, se nam lahko primeri, da bomo ostali praznih rok.
<"> M. Matičetov, Brat in ljubi (ATh 315 + 300). Povedala Marinčič in Jur-
čič. P. o. iz »Zbornika Primorske založbe Lipa«, Koper 1956, 35—62. — J. Ma-
rinčič, Skok čez jarek — Der Ritt über den Graben. Sestra izdajalka — Die
verräterische Schwester. »Von Prinzen, Trollen und Herrn Pro.« Märchen der
europäischen Völker. Jahresgabe 1958 der Gesellschaft zur Pflege des Märchen-
gutes der europäischen Völker e. V. Schlos Bentlage bei Rheine in Westfalen,
144—170.
Prim. nekrolog v »Glasniku Slovenskega etnografskega društva« IV.
št. 2, Ljubljana 1962, 10. — Rozalija na kraljevskih ženitkah. »Glasnik SED« IV,
1962, 12.
" M. Matičetov, Peto Abano. Racconto resiano del tipo 756 B. »Schweize-
risches Archiv für Volkskunde« 61, 1/2, Basel 1965, 32—59. — Paska Dulica,
Mataj iz Rezije. »Zaliv« 1, št. 2—3, Trst 1966, 62—75.
Večji del tega blaga je še zmerom neobjavljen: prim. poročila Inštituta
za slovensko narodopisje v »Letopisu Slovenske akademije znanosti in umet-
nosti«.
110
Pri treh Boganjčarjih
DOSEDANJE OBJAVE PREKMURSKIH LJUDSKIH PRIPOVEDI'^
Duh, Ivan: Skvarjena krv (Odked je žganica shajala? — Edna pripovest, v
šteroj je dosta istine). Kalendar 1938, 30—31.
(G j ur an, Jože:) Jürjov Marko pripovedavlejo. Kalendar 1940, 54—56.
Grafenauer, Ivan: Srednjeveška pripovedka o Salomonu in IMarkolfu in
prekmurska pravljica o Maćaš-krali ino dekli. Slovenski etnograf 8, 1955,
129—144.
Kontler — Kompoljski = Narodne pravljice iz Prekmurja — I. zv.
Priredila Julij Kontler in Kompoljski (= Anton Hren). V Mariboru 1923,
124 strani. Knjižica vsebuje 19 pravljic, izmed teh 3 v narečju.
— Narodne pravljice iz Prekmurja — II. zv. V Mariboru 1928, 123 strani. Tudi
ta knjižica vsebuje 19 pravljic.
K o n 11 e r, Julij : Torki v Lendavi. Kalendar 1925, 47—49.
Kuhar, Stevan: Narodno blago vogfskij Slovencov. CZN 7, 1910, 107—128;
CZN 8, 1911, 47—76. Skupaj sta tu objavljena 102 teksta, največ pripovedke;
na koncu je nekaj pregovorov, rekov, psovk in podobnega gradiva.
— Narodno blago vogfskij Sloväncof. CZN 10, 1913, kot priloga k snopiču 3—4,
paginirano posebej: str. 1—16; CZN 11, 1914, priloga k 1. snopiču, str. 17—37.
Skupaj 54 tekstov, numeriranih 1—54.
— Lesnjekova szmrt. Kalendar 1912, 86. (Podpisan: Dolinec.)
— Varzsenci. Kalendar 1913, 97—99. (Podpisan: S. K.)
— Madaj. Kalendar 1913, 100—102. (S. K.)
— Kačji cmer. Kalendar 1914, 48, (S. K.)
— Razneseni tören. Kalendar 1914, 49. (S. K.)
— Salapenci. Kalendar 1914, 49—50. (S. K.) Ponatisnjena v Kalendaru 1918,
78—79 z naslovom »Salapenci pa mačka« — brez podpisa.
— Salapenci pa kosa. Kalendar 1914, 50—51. (S. K.) Ponovno objavljena v Ka-
lendaru 1925, 45—47.
— Zaletenci pa brglesje. Novine I, št. 6, 8. febr. 1914.
— Zaletenci pa šegeštija. Novine I, št. 6, 8. 2. 1914.
— Od svetoga Antona. Novine I, št. 8, 22. 2. 1914.
— Salapenci pa košara. Novine I, št. 16, 19. 4. 1914.
— Od vojaka. Novine I, št. 18 in 19, 3. in 10. V. 1914.
— Vrastvo za lagoji jezik. Novine I, št. 23, 7. 6, 1914. (S. K.)
— Streznola ga je. Novine I, št. 29, 19. 7. 1914. (S. K.)
— Od bikec Markeca. Kalendar 1915, 120—130.
— Kak sta Kristus pa sveti Peter po sveti hodila. Kalendar 1916, 73—79,
— Od ednoga grofa. Novine 1917, št. 31.
— Od treh bratov. Kalendar 1921, 21—25.
— Od Jonas krala. Kalendar 1923, 11—13.
— Fiškališ v pekli. Kalendar 1923, 27—28.
" Ta pregled kajpada ni popoln. Poleg stvari, ki sem jih morda prezrl,
sem načelno izpustil objave, ki jih sam nisem imel v rokah (npr. nekaj Kühar-
jevega gradiva v nedosegljivih številkah Novin).
111
Milko Matičetov
— Od ednoga očo pa od sinu. Kalendar 1924, 21—23.
— Zaletenci i žito. Kalendar 1924, 34.
— Od Markofica. Kalendar 1928, 35—37.
Matičetov, Milko: Kralj Matjaž v luči novega slovenskega gradiva in no-
vih raziskavanj. Razprave 2. razreda SAZU, IV, 1958, 101—150. Iz Prekmur-
ja so teksti št. 80—85, str. 128—133.
Novak, Vilko: Bibliografija o Slovenski krajini, razdelek »Pravljice in pri-
povedke«. Zbornik »Slovenska krajina«, Beltinci 1935, 129—130. (Novakov
pregled je pravzaprav temelj tukajšnjemu pregledu; tam je razrešeno av-
torstvo mnogih nepodpisanih objav, posebej Kiiharjevih.)
— Opombe h Küharjevemu »Narodnemu blagu vogrskij Slovencov«. CZN 33,
1938, 108—110.
Pavel, Avgust: Vend szoveggyujtemény s az eddigi gyujtések torténete. V
časopisu Nyelvtudomâny VI (1916), Nr. 3, Budapest 1917, 161—187; Nr. 4
(1918), 263—282. Objavlja štiri cankovske tekste v strogi fonetični transkrip-
ciji.
V al j ave C, Matija: Soldak z robačom (Slovenska Bistrica u Ugarskoj). Kres
1884, 301—303.
— Zena compmica (Sloven. Bistrica). Kres 1884, 303—304.
— Kratica i njeni sin (Noršinci na Ogerskem). Kres 1885, 246—247.
— Palček (Noršinci na Ogerskem). Kres 1885, 248—249.
— Madaj (Noršinci na Ogerskem). Kres 1885, 302—303.
— Dva čedniva i eden nori brat (Noršinci). Kres 1885, 352—353.
V r a t u š a , Anton : Motovöuske prijlike. Zapisano v slavečkem narečju. Ka-
lendar 1941, 19—22. (Podpisan: Vran).
(Anonimna objava:) Prekosnice. Kalendar 1939, 74—75. Stiri šaljive zgodbe.
Krajšave pri navajanju literature:
Aarne-Thompson = The Types of the Folktale. A Classification and Biblio-
graphy. Antti Aames Verzeichnis der Märchentypen, Translated and Enlar-
ged by Stith Thompson. Second Revision. Helsinki 1961.
Berze-Nagy = Dr. Berze-Nagy Janos, Magyar Népmesetipusok I-II. Pees 1957.
CZN = Časopis za zgodovino in narodopisje.
Kalendar = Kalendar Naj szvetej sega szrca Jezusovoga in Kalendar Srca Je-
zušovoga.
SAZU = Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Prisrčno se zahvaljujem vsem, ki so mi pomagali, še posebej Boganjcarju
prof. Jožetu Lopertu in trem ljubljanskim Prekmurcem: univ. prof. dr. Vilku
Novaku, profesorjema Štefanu Barbariču in Jožetu Ftičarju; potrpežljivo so
brali ta sestavek v rokopisu in mi bili radodarni z nasveti, popravki in poja-
snili vseh vrst. Dragocena mi je bila tudi podpora Pomurskega muzeja v Soboti
in spodbuda njegove upravnice, prof. Vlaste Koren.
112
Pri treh Boganjčarjih
ZUSAMMENFASSUNG
BEI DEN DREIEN AUS BOGOJINA, DIE »LÜGEN« KÖNNEN
In Prekmurje wird das Märciienerzählen oft als »Lügen« bezeichnet. In
Gegenwart des Märchenerzählers sagten z. B. die Nachbarn, die abends in sein
Haus gekommen waren, sie möchten gerne hören, »wie er lügen wird«. Die
Frau eines der Märchenerzähler aber sagte von ihrem Manne — nicht ohne
Stolz —, dass »er viel lügen kann. Das kann nicht ein jeder!«
Die bisherigen Aufzeichner des Volkserzählguts in Prekmurje (ein biblio-
graphischer Überblick der Veröffentlichungen ist der Studie am Ende beigege-
ben) sind ohne ein Wort an denen vorübergegangen, die eigentlich das Haupt-
verdienst haben, dass sich das Märchen bis heute erhalten hat. Wir kennen
nicht einmal die Namen der Leute, welche die in Prekmurje aufgezeichneten
Märchen erzählt haben!
Die ersten Forschungsversuche des Volkskundlichen Instituts der Slowe-
nischen Akademie der Wissenschaften und Künste haben gezeigt, dass Prek-
murje noch ziemlich viele gute Märchenerzähler haben muss, es fanden sich ja
in dem einen Dorfe, welches zum Versuch gewählt wurde, gleich drei. Das
Dorf ist Bogojina und die Märchenerzähler sind Gujtmanov Lajči, Mar-
tinov Naci und Lopertov Vinci.
Der Verfasser machte Aufzeichnungen in Bogojina im Januar 1950, im De-
zember 1952 und im Januar 1964; das erste- und zweitemal handschriftlich, das
drittemal mit dem Magnetophon. Fast alle Märchen, die er früher mit der Hand
aufgeschrieben hatte, sind jetzt auf dem Tonband registriert. Von jedem der
drei Märchenerzähler gibt der Verfasser einige biographische Daten, eine kur-
ze Charakteristik und noch ein Beispiel ihres Erzählens.
Der Schmied Gujtmanov Lajči (Ludvik Gutman), der älteste der
drei Meister des Wortes, geb. 1900, ist mit dem Märchen vom Erbsenfinder
vertreten (S. 84—89). Für dieses Märchen sind neben der magyarischen Va-
riante, die Thompson als einzige anführt (AaTh Nr. 545 D*), noch vier rumä-
nische, eine siebenbürgisch-deutsche, zwei slowenische und einige griechischen
Varianten bekannt. Mit der gegenseitigen Vergleichung bzw. mit der paralle-
len Zusammenstellung einiger Abschnitte der beiden slowenischen Aufzeichnun-
gen (aus den Jahren 1923 und 1964) wünschte der Verfasser anschaulich die
Unterschiede zwischen dem redigierten und dem echten Volkstexte aufzuzei-
gen, natürlich zum Vorteil (auch ästhetischen!) des letzteren. Von demselben
Erzähler, Gujtmanov Lajči, der bis jetzt 13 meist längere Texte erzählt hat, ist
hier noch eine Geschichte veröffentlicht, die vom Kralj Matjaž (König Matt-
hias Corvinus) erzählt, der seine Minister in den Weinberg graben schickte,
um ihnen zu zeigen, wie schwer die Bauernarbeit ist, damit sie den Bauern die
Steuern nachlassen sollten (S. 92—93).
Der Fleischhauer Martinov Naci (Ignac Benkovič) geb. 1903, wird
hier mit drei Texten von den 17, die er bis jetzt erzählt hat, vorgestellt. An
erster Stelle stehen zwei kürzere Erzählungen vom Kralj Matjaž: 1) wie er
incognito als gewöhnlicher Mann verkleidet in seinem Land herumging (S. 95);
2) wie er ein Haus niederbrennen liess, in dem vier solche Faulenzer leb-
ten, dass sie nicht einmal zum Reden Lust hatten (S. 96). Dann folgt noch: 3)
das Tiermärchen vom Adler, der den Wolf fliegen lehrte. Für diejenigen, die
sich für Formprobleme interessieren, sind parallel zwei Versionen desselben
Märchens, wie es derselbe Märchenerzähler im Zeitraum von 12 Jahren —
1952 und 1964 — erzähl hat, veröffentlicht (S. 98). Bezüglich der Thematik ist
das gemeinsame Auftreten von Wolf und Adler eine Besonderheit dieses Mär-
chens aus Prelcmurje, welches noch am nächsten demjenigen bei Aarne-Thomp-
son Nr. 225 und 225 A steht, und sozusagen eine Ubergangsstufe zwischen der
antiken griechisch-lateinischen Fabel und dem zeitgenössischen Volksmärchen
darstellt.
8  Slovenski etnograf j^j^g
Milko Matičetov
Der Landarbeiter Lopertov Vinci (Vincenc Nemec), in Bogojina ein-
geheiratet, geb. jedoch im Nachbardorf Tešanovci, der bis jetzt 15, teilweise
auch sehr lange Texte erzählt hat, kommt hier nur mit einem Abschnitt, dem
zweiten Teil eines längeren Märchens, zu Wort {S. 101 f.). Er erzählt mit nicht
alltäglicher epischer Begeisterung; sprachlich ist er hingegen weniger sorgfäl-
tig als die beiden vorigen Märchenerzähler, denn er mischt oft schriftsprach-
liche Ausdrücke in den Dialekt. Das geheimnisvolle »Beli Pantalon«, nach dem
sein Märchen den Titel hat, erinnert an das slowenische Märchen vom »Erbo-
sajdan« (Zora 1852, 44), an das serbokroatische Märchen vom »Baš Celik« (Vuk
Karadzic Nr. 51; vergi, auch Nr. 4), an das russische Märchen vom »Unster-
blichen Koščej« und Mar j a Morevna (Afanasjev I Nr. 159), hat aber ohne Zwei-
fel auch Parallelen im magyarischen Märchengut.
Alle drei Märchenerzähler aus Bogojina haben auch mehr oder weniger
Grundbeitz, so dass sie neben ihren Berufen auch Bauern sind. Lopertov Vinci
und Gujtmanov Lajči »treten« manchmal auch zusammen »auf«, wenn sier
beim »lupanje« (Ausschälen des Kürbissamens) an den Winterabenden in ihrer
Nachbarschaft abwechselnd einmal der eine, dann der andere erzählen.
Obwohl das Bedürfnis oder der Wunsch, Märchen zu hören und zu erzäh-
len, so wie anderswo auch in Prekmurje langsam abnimmt, weil verschiedene
gemeinsame Arbeiten und Zusammenkünfte aufgegeben werden, vielleicht auch
wegen der vielen Radioapparate in den Häusern, hören die Leute noch immer
gerne zu, wenn jemand geschickt zu erzählen weiss. Gelegenheiten zum Er-
zählen finden sich auch noch heute, nicht nur im häuslichen Familien-
kreise, sondern auch dort, wo man sie nicht erwarten würde, z. B. im Kranken-
haus, in den Pausen während der Arbeit im Weinberg und noch anderswo.
Nur eine Grundbedingung muss erfüllt sein: dass ein guter Erzähler dabei ist.
Auch die einfachste Zuhörerschaft hat nämlich ein sehr scharfes Gehör und
lehnt ungeschickte Erzähler unbarmherzig ab.
114