Poštnina plačana t gotovini Posamezna številka cent, 50 Leto XXIII. Ljubljana, 9. oktobra 1941-XIX štev. 40 DOMOVINA in KMETSKI LIST UpravnlStvo ln uredništvo »DOMOVINE«, Ljubljana, • < • * a. Jk Naročnina za tuzemstvo: Četrtletno 4.50 L, polletna Puccinljeva ulica St S, IL nad., telefoni od 31-22 do 31-2« IZflfllfl VS3K 160611 ** celoletno 18,- L; za Inozemstvo: celoletno 24,- b Račun Poštne hranilnica, podruž. v Ljubljani St 10.711 * Posamezna Številka 50 cent. Množice romajo v Ljubljano Poziv k pameti Ustanovljeno je izredno sodišče za zločine zoper red in mir otvarja Ljubljanski velesejem nač je nato pozdravil zbrano družbo in je zaprosil visokega zastopnika vlade, naj blagovoli izraziti Duceju iskreno hvaležnost Ljubljanske pokrajine, ki želi miru in napredka v okviru Kraljevine Italije. Nato je izpregovo-ril minister Eksc. Ricci. Njegov govor je, kakor vso svečanost otvoritve, prenašal radio. Minister Ricci je rekel, da je 20. velesejem v Ljubljani posebno važen, ker je izobličil in ponazoril spojitev gospodarskih koristi Ljubljanske pokrajine s koristmi Italije. Napor, ki ga je napravila Ljubljana, zasluži pohvalo, ki se razširja tudi na predstavnike in so-trudnike velesejma in na vse prebivalstvo. Minister ne bo opustil prilike, da ne bi bil tolmač tako visokih čustev, ki so se ob tej priliki manifestirala za Duceja. Ob koncu je zaželel največji uspeh tej manifestaciji, ki pomeni začetek nove dobe in ta bo Ljubljani prinesla trgovinsko in industrijsko blaginjo. Govor g. Ministra so navzočni gostje sprejeli z odobravanjem, nakar je Visoki Komisar ponovno vzkliknil Kralju, Duceju in Italijanski Oboroženi Sili. Vsa odlična družba si je nato z velikim zanimanjem ogledala velesejem. Ze je tudi pritisnila ostala množica. Ljubljana je bila v soboto kar naenkrat spet vsa poživljena; Ker se je ravno tudi dijaška mladina vrnila v mesto in so bile začetne službe božje, so bile vse ulice zelo razgibane. V nedeljo je nato prispelo še dosti novih gostov iz Ljubljanske pokrajine pa tudi iz drugih pokrajin Kraljevine Italije. V teku tedna se je obisk stopnjeval od dne do dne. Naklonjenost italijanske vlade je še prav posebno izpričalo darilo, ki ga je prinesel Eksc. Minister Ricci iz Rima: izročil je 100.000 lir za kritje stroškov te naše važne gospodarske prireditve. Visoki Komisar za Ljubljansko pokrajino je ustanovil izredno sodišče, določeno po njegovem ukrepu z dne 11. septembra 1941-XIX, ki se nanaša na skrb za javni red. Dogodil se je namreč vse obsodbe vredni primer, da je neodgovorna peščica ravno dan pred otvoritvijo tako važne gospodarske prireditve, kakršna je Ljubljanski velesejem, zagrešila sabotažno dejanje, ki sicer ni imelo posledic, ki pa je vsekakor zgovcrrn dokaz, da je nekaterim močno na poti skiad-no gospodarsko delovanje starih pokrajin z novo pridobljenim slovenskim ozemljem. Maloštevilni zlikovci, ki hočejo za vsa::o ceno skaliti vladajoči mir, se po vsej priliki ne zavedajo, da škodujejo s takimi dejanji v prvi vrsti našemu ljudstvu, ko izzivo.io fašistično pravico in preizkušajo znano rensko širokogrudnost. V našem listu smo že jja-novno naglasili, da je csnovna dolžnost ua-šega ljudstva, da vrača zmagoviti Italiji c;.a-ko lojalnost, iskrenost in razumevanje, kakršnega kažejo predstavniki večnega Rima za naše zadeve. Naše ljudstvo po ogror ni večini obsoja nasilje in si želi mirnega z v-ljenja. Na delu pa so očividno temne sile, ki jim je samo do nemirov, neredov in vsakršnih terorističnih dejanj. Posebno sodišče, ki ga je uslanovil Viseli Komisar, bo z odločnostjo poseglo v vrste pre-vratnikov ter tudi nje poučilo o nepopust>|i-vosti fašističnih zakenov, o strogi rimski pravici ter o trdni volji državnih organe v, da se v naši pokrajini uvede Ducejev duh, ki preveva vse ostale pokrajine Italije. Fašistična pravica bo šla neomajno svo o začrtano pot. Kolikor prizanesljivejša je bi a spočetka — in to prizanesljivost dobro pc-zna naše delavno ljudstvo — toliko strožja in jačja bo poslej, ako zločinska peščica ne bo nehala s svojim, vse obsodbe vrednim početjem. Namen državnih oblasti je edino ta, da se zaščiti varnost življenja in dela slovenskemu prebivalstvu. Pridelujmo sadjevec Iz zdravega in čistega sadja! Sadje se uporablja v različne namene, zlasti pa je sadjevec zdrava in dobra pijača. Nale gospodarske razmere pogosto silijo, da se tudi sadje uporablja za vino in se tako dobro in dobičkanosno izkoristi. Kadar pa se sadje uporablja za sadjevec, je treba gledati na to, da se napravi dobra in stanovitna pijača, ki ima veljavo in se lahko dobro izkoristi. Dober sadjevec se vedno lahko proda in ga ponekoi točijo tudi v gostilnah. Želeti bi bilo, da bi f-. 3 v dobrih sadnih letinah tudi pri nas vpeljala, navada po naših gostilnicah točiti namer a grozdnega več sadnega vina, ki je mnogo cr-nejše ln bi bilo gotovo tudi manj pijančevanja in razuzdanosti. Sadno vino, pravilno izdelano in dobro shranjeno, je tako trpežno in stanovitno kakor grozdno vino; tudi njegov okus je prav prijeten in večkrat ga je težko ločiti od pravega Minister Eksc. Renato Ricci Ljubljana je spet vsa v znamenju velesejm-skega vrveža, ki je letos še prav posebno živahen. In to po pravici, zakaj letošnji velesejem je prirejen v docela prenovljenih, zidanih prostorih, v katerih je pestro in učinkovito prikazano gospodarstvo Ljubljanske pokrajine in vse Kraljevine Italije. Kaj nudi na ogled letošnji ljubljanski velesejem, smo opisali v zadnji številki. Zelo priporočljivo je, da si kmetovalci, ki letos ne morejo tožiti, da ne bi dobro vnovčevali svojih pridelkov, ogledajo Ljubljano in njen velesejem ter da se okoristijo s to ali ono pridobitvijo. Se nikoli ni bilo za pridelke dolenjskega in notranjskega kmeta toliko zanimanja kakor zdaj. Naj bi pač zlasti dolenjski in belokranjski kmet storila kar se da, da dvigneta svoje gospodarstvo na čim lepšo stopnjo. Vsakokratni velesejem nudi toliko zanimivega in koristnega, da bi ga moral obiskati vsak napreden kmetovalec. Kolikšno pozornost posveča Kraljevina Italija razvoju Ljubljanske pokrajine, se je pokazalo že ob pripravah za letošnji velesejem, še prav posebno pa ob otvoritvi in v teku velesejma samega. Iz Rima se je pripeljal k otvoritvi minister za korporacije Eksc. Renato Ricci. Bil je slavnostno sprejet na ljubljanskem glavnem kolodvoru. V soboto ob 11. dopoldne, ko se je pripeljal na velesejem minister Eksc. Ricci v spremstvu Visokega Komisarja Eksc. Graziolija in številnih drugih odličnikov, je vojaška godba zaigrala koračnico, nakar je g. minister obšel častno četo, potem pa se je podal na pripravljeno tribuno. Eksc. Visoki Komisar je najprej pozdravil odličnega gosta, nato je vzkliknil Kralju in Cesarju. Vojaška godba je zaigrala državno himno. Predsednik velesejma g. Fran Bo- vina. Sadjevec blagodejno vpliva na prebavo ter na telesno in duševno razpoloženje. Gasi tudi žejo in ne povzroča zaspanosti in utrud-ljivosti. Zato naj postane sadjevec prava ljudska pijača. Glavna sestavina vsakega sadja je voda, ki je je v sadju (jabolkah in hruškah) 80 do 85%. V njej so raztopljene vse druge snovi. Zrelo sadje ima največ vode. Kolikor dalje časa leži sadje v shrambi, posebno na zračnem prostoru in v tankih plasteh, tolikanj več vode izhlapi. Uležano sadje da manj soka, je pa izdatnejši. Sladkor je najvažnejša sadna sestavina; od njega je odvisna kakovost sadja in soka. V pečkatem sadju je sladkorja 12 do 15% in tudi več. V sadju je troje vrst sladkorja: sadni, grozdni in trsni. Pri kipenju se sladkor pretvarja v ogljikovo kislino. Kislina daje sadju prijeten okus in ga brani pokvarjenja. Tudi za sadjevec je velike važnosti, ker mu daje prijeten, rezek okus, ga čisti in dela stanovitnega. Kisline je v sadju nekaj več ko %%, v zelo kislih jabolkih pa tudi nad 1%. V zelo sladkih jabolkih je prav malo kisline, kakor tudi v žlahtnih hruškah, zato je te vrste sadje samo zase neporabno za sadjevec. Pri medenju izgubi sadje precej kisline in ; tudi s-^no vino izgubi na prvotni kislini. Tudi čreslovine je več ali manj v vsakem sadju, večinoma v koži, in prehaja pri stiskanju v sadni sok. Čreslovina izloča iz sadnega soka beljakovino in tako pospešuje čiščenje. Če primanjkuje sadnemu soku čreslovine, se sadna vina ne čistijo rada, če je je pa preveč, se dobi j sicer čisto sadno vino, ki pa je neprijetnega, j zagatnega okusa. Beljakovina služi pri kipenju glivicam v hrano, zato je sadju potrebna. Vendar je je večkrat v sadju zelo malo, zato jo je treba nadomestiti s tem, da se doda moštu nekoliko sal-mijaka (klorov amonij), da mošt pokipi. Ko mošt pokipi, ostane le malo beljakovine v sadnem vinu, ki se zaradi vpliva čreslovine usede. V vinu je škodljiva, ker pospešuje razvoj škodljivih glivic. Poleg navedenih sestavin je v sadju še nekaj drugih snovi v manjši množini, kakor pek-tin, ki pospešuje čiščenje, razna barvila (rumeno in rdeče), ki so pod kožo in prehajajo pri stiskanju v mošt, da ga nekoliko pobarvajo itd. Nekatere snovi dajejo vinu vonj in okus (buket). Sadje za sadjevec mora biti zrelo, toda ne prezrelo, ker se iz prezrelega sadja pijača ne čisti in ni stanovitna. Pozno sadje, ki ga nameravamo zmleti v sadno vino, naj ostane na drevju kolikor mogoče dolgo in ga spravimo šele tedaj, ko prične odpadati. Moštno sadje se navadno otresa z drevja. Zimska jabolka je dobro dva do tri tedne mediti, preden jih uporabimo za mošt. Sadje je treba skrbno prebrati in odstraniti vse slabe, hrastave ali drugače pokvarjene, posebno pa nagnite in gnile sadeže. Pred stiskanjem naj se sadje dobro opere in očisti. To je vedno nujno potrebno, da se odstranijo razne glivice in škodljive bakterije. Oprano sadje se strese na snažne plahte ali rjuhe in se melje, ko se ocedi, ne da bi se prej osušilo. Za mletje sadja so različne naprave od preprostega korita z mlinskim kamnom do raznih umetnih sadnih mlinov. Naj se uporablja za mletje sadja katerakoli priprava, paziti je treba na čistočo. Vse drobilne priprave morajo biti vedno čiste in jih je treba po vsaki uporabi takoj umiti in dobro obrisati. Sadje, ki ga drobimo, naj bo raztrgano in zmečkano in se ne sme preveč v živo drobiti, ker se pri takem drobljenju zmečkajo tudi peclji in pečke, kar bi utegnilo zagreniti pijačo. Dobro je in več soka dobimo, če se melje dvakrat, prvič bolj debelo. Ko se sok iztisne, se premeljejo tropine še drugič na drobno in jih nato še enkrat sprešamo. Drozga naj se prestreza pod mlinom le v lesenih posodah. Vse posode morajo biti čiste in jih je treba po uporabi dobro oprati. Od pravilnega mletja in zlasti še stiskanja je odvisna množina in kakovost sadnega soka. Spočetka se pritiska sadna drozga bolj nalahko in šele pozneje, ko odtok vedno bolj pojema, se privija z vedno večjo silo. V sod se izliva kolikor mogoče čist sok, zato je treba priporočati, da se precedi skozi gosto žimnato sito, ki zadržuje pečke in vse debelejše tvarine, ki pridejo pri stiskanju v mošt. Iztisnjene tropine se odnašajo sproti daleč proč od kraja, kjer se stiska mošt in se uporabijo različno. Sladki sok začne kipeti. Važno je, da mošt hitro in popolnoma pokipi. Zato je potrebno, zlasti še, ker v sadnem moštu ni vedno dovolj gliv kvasnic s potrebnimi dobrimi lastnostmi, da se sadnemu moštu takoj, ko se vlije v sod, doda pravih in čistih vinskih kvasnic (čistih vinskih drož), po katerih se začne pravilno kipenje. Prostor, kjer kipi mošt, naj ima od 15 do 18° C toplote in naj bo stanovitna. Če je manj toplote, naj se v prostoru zakuri. Prvotno kipenje je burno kipenje in čim hitreje in bolj neovirano se vrši, tem boljše je. Sladkor se z vretjem spreminja v alkohol, ogljikovo kislino in še nekatere druge snovi. Ko zmanjka sladkorja, ki ga potrebujejo glive kvasovke za svoje razmnoževanje in za življenje, in ko zmanjka tudi beljakovin in drugih rudninskih Naslednje najvišje cene veljajo od ponedeljka, 6. oktobra zjutraj do nedelje, 12. oktobra 1941. zvečer: Krompir na drobno 1.20 L; zeljnate glave na drobno izpod 10 kg 0.70 L; zeljnate glave na debelo 0.60 L; kislo zelje 2.30 L; repa na drobno izpod 10 kg 0.70 L; repa na debelo 0.50 L; kisla repa 2 L; rdeče zelje 0.80 L; ohrovt 0.80 L; cvetača 3 L; koleraba 1 L; rumena koleraba 0.50 L; rdeča pesa 1.50 L; rdeči korenček brez zelenja 2 L; rumeno korenje 0.50 L; petršilj 2.50 L; por 3 L; domača zelena paprika 2.50 L; zelena 3.50 L; domača čebula 2 L; šalota 2 L; češenj, 25 glavic na kilogram 3 L; jedilne buče 0.50 L; kumare 1.20 L; kumarice za vlaganje, 30 komadov na kilogram 3 L; majhne kumarice za vlaganje, 125 komadov za kilogram 8 L; visoki domači stročji fižol 2.50 L; luščeni fižol 3 L; glavnata solata 2.50 L; endivija 2 L; mehka špinača 2.50 L; trda špinača 1.50 L; domači paradižniki 1.50 L; liter robidnic ah kopin 2 L; liter svežih bezgovih jagod 1 L; liter šipka 2 L; liter drena 1 L; kilogram suhega lipovega cvetja 15 L; domača jabolka L, prvovrstna namizna 3 L; domača jabolka H. vrste, gospodinjska 2 L; domača jabolka za vkuhavanje, nedozorela, črviva, obtolčena, nagnita 1.50 L; do- Smrtna kazen za poslušanje tujega radia «Tagespost« poroča«: Kljub vsem svarilom se dajo posamezni nemški državljani še vedno zavesti k temu, da poslušajo važna tuja poročila, ali jih celo razširjajo. Dva posebno huda primera sta bila maščevana o smrtno kaznijo. Posebno sodišče pri deželnem sodišču v Niirnbergu je obsodilo 49-letnega Janeza Wilda na smrt, ker se je pregrešil zoper § 2. državne naredbe o radiu; razen tega je bil obsojen še na 4 leta težke ječe, ker je poslušal tuje oddaje in je razširjal tuja poročila. Posebno sodišče v Grudziazsu (Graudenzu) je obsodilo na smrt gospodinjsko pomočnico Pelagijo Bernatovviszevo, ki je bila v služoi pri tam nameščenem nemškem zdravniku in je pri njegovem aparatu poslušala tuje oddajne postaje ter je razširjala tuje vesti. Nekateri soobtoženci so bili obsojeni na zaporno kazen do 10 let. Posebno sodišče v Gradcu je obsodilo Karla Scherla zaradi enakega zločina zoper določbe poslušanju radia na 5 let težke ječe. Pri posebnem sodišču v Chebu (Eger) je bil Janez Baumgarten obsojen na 4 leta ječe in na petletno izgubo državljanskih časti. Pri posebnem sodišču v Kasseiu sta se slednjič morala zagovarjati zakonca Fric in Hedvika PRIJAZNO »Moj očka mi vsako leto za rojstni dan podari po eno knjigo.« »No, gospodična, potem pa morate imeti že lepo zbu&o knjig!« snovi, se lotijo glivice kisline. Nato se prično usedati na dno soda in tekočina se prične čistiti. Ta doba traja 2 do 4 tedne, ko preneha burno kipenje. Ker pa je v sadnem vinu še vedno nekaj sladkorja in ako ni klet premrzla in je vreme ugodno, se vrši kipenje še dalje v jeseni in celo pozimi. To drugo je mirno kipenje, ki se pojavi večkrat tudi šele na pomlad, ko se svet ogreje. Pri kipenju sadnega mošta naj se vdeno uporablja kipelna veha, da ogljikova kislina lahko neovirano uhaja iz soda, zrak pa ne more do mošta. Važno za napravo dobrega in stanovitnega sadnega vina je pretakanje. Ko burno kipenje preneha in se mošt do dobra učisti, je čas, da ga pretočimo. Ta čas je od konca novembra do začetka februarja. Prezgodno pretakanje je škodljivo. Pretakanje se vrši na več načinov. Najnavadnejše je pretakanje s kebli, najboljše pa je pretakanje z mehom. Naj se vrši pretakanje na katerikoli način, paziti je treba, da se izgubi čim manj ogljikove kisline. mače breskve 3 L; domače češplje 3 L; domače slive 3 L; domače hruške od 2 do 4 L; kutine 3 Lire. Gobe: a) rumeni in rjavi ježek, rumena griva (medvedove tačke ali parkeljci), mrtvaška trobenta, štorovke, zimske kolobarnice (sivke) liter 1 L; b) lisičke liter 1.50 L; c) liter sirovk, ciganov, možka (jelenovega jezika) 2 L; d) turki, brezovi gobani z mladimi in trdimi klobuki, mladi čebularji, maslenke kilogram 3 L; e) jurčki z zaprtim klobukom 10 L; jurčki z odprtim klobukom 6 Lir. Kunci žive teže 10 Lir. Kjer ni posebej naveden liter, veljajo cene za kilogram. Te cene morajo biti vidno označene pri vseh vrstah fižola, pri čebuli, pri paradižniku, pri cvetači, pri vseh vrstah sadja in pri vseh vrstah gob. Potrebne številke za označevanje blaga s cenami dobe prodajalci in prodajalke pri tržnih organih brezplačno. Kdor ne bi imel tega blaga vidno označenega s cenami, mu bo blago zaplenjeno. Opozarjamo, da ta predpis velja tako za stalne prodajalke in prodajalce kakor za prodajalce in prodajalke z dežele. Spet opominjamo, da je dovoljeno in mogoče blago prodajati ceneje, najstrožje je pa pre-povedno prodajanje vsega navedenega blaga dražje kot določajo te cene. Worch, ker sta poslušala tuj radio. Mož je bil obsojen na 6 let težke ječe in na petletno izgubo državljanske časti, njegova žena pa na 4 leta težke ječe in na petletno izgubo državljanske časti. Kako ravnajo padalci v zraku Gotovo je že marsikdo pomislil na to, kako se le morejo padalci spustiti z letala s tolikšno natančnostjo točno na določeno mesto, saj vendar zrak ni vedno miren in dostikrat piha celo močan veter, ki pač lahko padalca s padalom vred zanese daleč proč od kraja, kamor bi se moral spustiti. Iz tega se je rodilo vprašanje, če niso morda padalci sami zmožni po mili volji uravnavati na kak poseben način svoj padec. Z gotovostjo lahko rečemo, da takšnega »tajnega načina« ni. Toda izurjeni padalec kljub temu lahko vsaj do gotove meje vodi po svoji volji padalo, na katerem visi. Če hoče padati bolj proti desni, to doseže že, če potegne za vrvico na desni strani, tako da se desna stran padala nagne. Če pa potegne za vrvico na levi strani in na ta način zmanjša površino razpetega padala, ga padalo začne zanašati proti levi. Kaj pa se zgodi, če padalec potegne za vrvice na obeh strani hkrati? S tem lahko doseže, da začne hitreje padati. Takšno manevriranje je zlasti priporočljivo tedaj, kadar se padalec znajde nenadno v sovražnikovem svinčenem ognju. Tudi pristajanje samo ni tako enostavna stvar. Kadar ni vetra, prileti padalec na tla približno s takšno silo, kakor če bi skočil s strehe avtomobila, ki vozi s hitrostjo 25 km na uro. Najvišje cene na ljubljanskem trgu Na pragu važnih dogodkov Glavni stan Oboroženih Sil je izdal dne S. oktobra naslednje vojno poročilo št. 491: Včeraj popoldne je nekoliko britanskih letal preletelo mesto Katanijo in odvrglo nekoliko rušilnih in zažigalnih bomb ter bomb manjšega kalibra. Štirje prebivalci so bili ranjeni in povzročene je nekaj škode. En sovražni bombnik in en lovec sta bila sestreljena od našega protiletalskega topništva oclnosno od naših lovcev. V Cirenaiki so sovražna letala vnovič napadla z bombami mesti Bengazi in Barco. Povzročila so nekaj škode na bivališčih in ranila 7 oseb civilnega prebivalstva. Tudi so brez uspeha obstreljevala s strojnicami nekatere vasi v pogorju. Naša protiletalska obramba je sestrelila dve napadajoči letali, ki sta bih popolnoma razbiti. Neko drugo letalo je sestrelil v Tripolitaniji naš lovec. Na fronti pri Solumu so bili v akcijah prednjih italijansko-nemških oddelkov ujeti mnogoštevilni sovražni vojaki ter zaplenjeno razno orožje. V letalskih bojih je nemški lovec sestrelil dva Hurricana. Formacije bombnikov kr. letalstva ter nemških bojnih letal so ponovno podvzele napade proti pristaniškim napravam v Tobruku in Marsa Matru-hu. Zadele so pomole za izkrca vanje, barake in skladišča raznega blaga. Z uspehom so bila bombardirana tudi nekatera prednja sovražnikova letališča. V vzhodni Afriki so angleška letala metala bombe na trg domačinov v Gondarju. Pri tem je bilo ubitih 7 ljudi, 18 pa ranjenih. Na Sredozemskem morju je naša bojna edi-nica sestrelila eno britansko letalo, naš bombnik pa je zadel sovražno petrolejsko ladjo s 1200 tonami. Nemški vodja Adolf Hitler v vojni rekdo-kdaj javno govori, kadar pa nastopi, je njegov govor gotovo zelo pomemben, ker vselej poda pregied dosedanjih svojih uspehov in napove razvoj novih dogodkov. V Nemčiji priredijo vsako jesen velike zbirke za zimsko pomoč. In to priliko je tudi letos izkoristil nemški vodja ter se je pretekli petek pripeljal z vzhodnega bojišča v Berlin, kjer je v velikanski dvorani športne palače, kamor gre na tisoče ljudi, govoril o orjaški borbi z Rusijo in o izgledih za bližnjo bodočnost. Napovedal je nove velike uspehe na ruski fronti. Rekel je, da je sedanja orjaška borba s So- vjetsko Rusijo mejnik nove dobe, kajti Nemčija ima namen uničiti boljševiško silo na evropskih mejah, nakar bo Nemčija napravila nov red v Evropi. Hitler je zagotovil, da je sovražni odpor že strt Nemci se niso zmotili ne glede svojega orožja ne glede svoje organizacije ne glede odporne sile in sodelovanja vse domovine z vojaki na fronti. Le tega niso Nemci pričakovali, da se je sovražnik v toliki meri pripravil. Za las je manjkalo, pa bi bila Sovjetska Rusija planila Nemčiji v hrbet, ko bi bila ta kje drugje najbolj zaposlena, nakar bi boljševizem pregazil Evropo. Hitler je izrekel priznanje svoji vojaki, o boljševikih pa je rekel, da so zverinski. Še zlasti je izrekel priznanje nemški pešadiji, ki je prekoračila na tisoče kilometrov. Nemčija je za nadaljnje odločilne borbe pripravljena. Nemške inženjerske čete so obnovile 25.000 km sovjetskih železnic. Rezerve streliva in orožja, ki ga je izdelala Nemčija, so tolikšne, da bodo v Nemčiji lahko omejili izdelovanje vojnih potrebščin, ker je Nemčija pripravljena na borbo proti slehernemu nasprotniku. Hitler se je tudi zahvalil za zavezništvo vsem, ki se borijo z Nemci proti boljševikom. Ko je Hitler omenil pogumno sodelovanje italijanskih oboroženih sil na ruski fronti, ga je množica prekinila in mu navdušeno ploskala. Hitlerjeve izjave so zbudila močan vtis po svetu. To še posebno v zvezi z nedavnimi poročili iz Berlina, kjer so na pristojnem mestu izjavili. da se Nemci ne bodo nikoli spuščali v mirovna pogajanja z boljševiki. marveč da bodo Nemci njihovo oblast štrli in nato sami napravili v Rusiji red po svoje. Očitno smo torej na pragu novih važnih dogodkov. Borbe na vsej vzhodni fronti se razvijajo dalje z nezmanjšano silovitostjo. Posebno hudi so boji za Petrograd, od koder poročajo posamezni dopisniki, da so nemške čete zasedle nekaj važnih krajev petrograjske okolice, medtem ko so nemški topničarji in letalci povzročili po vsem Petrogradu že veliko razdejanje. Prav tako se silovito razvijajo borbe pri Odesi, kjer so poskušali boljševiki z dokaj močnimi silami prodreti skozi rumunske čete. Sovjetski napad, ki je bil izvršen z večjim številom tankov, je bil odbit. Boljševiki so vrgli v borbo čete, ki so dospele s Krima in s Kavkaza. Po tridnevnih ogorčenih borbah so bili sovjetski poizkusi prodora izjalovljeni. Po trpljenju sreča -- -- Povest iz kmetskega življenja — Napisal Zatiščan Dekle ji ni moglo verjeti. »Čudna ženska,« si je mislila in hotela vzeti uhane v roko. Toda starica ji tega ni dovolila. »Potrta jih boš,« je sitnarila. »Taka reč se hitro pokvari.« Potem je nadaljevala: »Ta prstan imam od rajnke matere. Nosila ga je kot dekle do poroke. Pred oltarjem ga je zamenjala s poročnim prstanom, ki ga je pa nekam posodila.« »Pa ji ga niso vrnili?« je vprašala Tončka. »Tam je bil menda ukraden.« — Mohorka ji je pokazala še uro z verižico, srebrni pas, kakršnega so nosile nekdaj neveste, krasno zapestnico in drugo lepotičje. Obenem ji je tudi povedala, kje je vse to dobila. Tončka je stala poleg skrinjice vsa očarana in zamišljena v tetino bogastvo. »Sedi!« ji je teta velela šele potem, ko je vse pokazala. »Saj ne boš več rasla.« Dekle je sedlo na stol zraven mize. »Tukaj je papir in črnilo.« — Teta je zaprla skrinjico in položila mladenki roko na ramo. Nečakinja je omočila pero, čeprav še ni vedela, kaj naj zapiše. »Oporoko boš pisala,« je povedala Mohorka. »Teta!« — Tončka se je skoraj ustrašila. »Ali ne veste, da take oporoke ne morem pisati?« »Zakaj ne moreš?« se je vznevoljila, »Zato, ker bi taka oporoka ne bila veljavna ...« »Misliš? Pravijo, da priče niso vselej potrebne ...« »Oporoka brez prič je brez pomena, če bi jo podpisala jaz, bi izgubila vse, kar ste mi namenili.« »Kdo ve, ali je res?« je dvomila nezaupna starka. »Odkod pa veš tako natanko?« »O tem sem čula nekoč pri županu, r »Tedaj je resnica. No, pa piši v mojem imenu — tako, kakor bi jaz pisala...« Mladenka je pomišljala: »Spoznali bodo pisavo. Gospodje so strogi in natančni. Si sitnosti bi imela naposled zaradi tega.« »Kakšne sitnosti!« se je hudovala teta. »Svoje lahko dam, komur hočem. Zapisala boš vendar mojo željo.« »Vse to je prav, teta. Toda mi bodo verjeli ?« »Pa posnemaj mojo pisavo,« se je spomnila navihana teta. Brž je segla v omaro po mašne bukve ter ji dala popisan listič. »To sem napisala s svičnikom,* jo je opozorila. Ti ga prepiši s črnilom, da bo pisava bolj razločna. Ali si me razumela?« Tončka je vzela listič ter ga hlastno preči-tala. Zapisano je bilo, da je po tetini smrti vse imetje njeno. Hiša, zemljišče in skrinjica a dragoceno vsebino. Črke so bile velike in nerodne. Tu je manjkala strešica; pa tudi pike in vejice so bile izpuščene. Velikih začetnic teta sploh ni po- Italijanske čete se pogumno borijo ob Dnjepru. Izvrstni uspehi italijanskih divizij so že zbudili pozornost po sveto. Čete so pokazale, da jih ne preveva samo običajna vojaška hrabrost, marveč imajo v polni oblasti tudi tehniko boja, odlično organizacijo in izvrstno oborožitev. Italijanske divizije so doslej prodrle že globoko na ruska tla, prekoračile so Dnjepr in zajele veliko število bolj-ševikov. Pa tudi plen v orožju, topništvu in bojnih vozovih je znaten. Letalski boji se razvijajo na vseh frontah. Največja vloga seveda pripada letalstvu na vzhodni fronti, toda tudi nad zapadno Evropo in nad Anglijo skoraj ni dneva brez letalskih "spopadov. Angleška letala doletavajo v nočeh, ki so spet daljše, nad zapadne nemške kraje ali nad kraje. ki jih je na zapadu zasedla nemška vojska. Mečejo zažigalne in rušilne bombe. Nemci seveda vračajo milo za drago in je bilo zlasti zadnje čase spet več hudih letalskih napadov na angleška mesta. Angleška poročila priznavajo nemške napade, ne navajajo pa imen napadenih mest. Na morju se borbe prav tako nadaljujejo. S pristojnega nemškega vojaškega mesta je bilo zadnje dni objavljeno, da je angleško in zavezniško brodovje utrpelo v septembru silovite izgube. Po nemških uradnih podatkih je bilo v septembru potopljenega za 683.400 ton sovražnega brodovja. Celotne sovražnikove izgube trgovinskega brodovja pa so znašale v septembru 1 milijon in 23 tisoč ton. Vrednost potopljenega brodovja se lahko ceni na 10 milijonov mark. Pretežni del tega brodovja so potopile nemške podmornice. Toda, kakor smo pretekli teden podrobneje poročali, najpomembnejši dogodek v pomorski vojni zadnjega časa je bil izredno uspešni napad italijanske vojne mornarice in letalstva pred Gibraltarjem. Tudi Severna Amerika je prav za prav ie v vojni, ker brez vsakih ozirov na nevtralnost dobavl ja vojne potrebščine boljševikom in Angležem. 28. septembra je bila v južnem Atlantiku torpe-dirana ameriška petrolejska ladja »Ic White« in se je potopila. Dogodek je vzbudil v vsej Ameriki veliko razburjenje in znova so se razvile debate, ali naj Amerika tudi formalno vstopi v vojno, ali pa rajši krene nazaj na pravo pot nevtralnosti. Neki ameriški senator je v te jzvezi izjavil: »če ameriške paroplovne družbe dovolijo, da njihove ladje plovejo pod tujo zastavo in so nato potopljene, potem pač izgube sleherno pravico, da bi se zgražale.« I znala. Besedo je zapisala tako, kakor jo je iz-[ govorila. Dekle je bilo vajeno pisanja ter je tetine vrstice prav dobro posnelo. Tudi podpis se ji je posrečil. Obe pisavi sta si neverjetno sličili in navaden človek ni mogel najti razlike. Kar je napisala, je teti potiho prečitala. Teta je sem in tja ponovila kako besedo, ali pa samo prikimala. Nato sta zapečatili oporoko s svečo ter jo shranili pod skrinjico v oinatb. Tedaj se je zunaj od okna odmaknila senca. Nekdo, ki ju je opazoval, skrit v temi, se je neslišno odstranil. n. Zlobnost je strupena kača. Ziobnik dobro s hudim plača. V gostilni pri Črtancu je vladalo pravcato dolgočasje. Edina gostilna v Hruševju, r-a <£■<» ta je bila prazna. Zaman je stal kičmar na pragu, ko so ljudje hiteli iz cerkve. »Ovo6i:i nimajo,« si je mislil in odšel v hišo. Snel je raz steno časnik ter se spravi! J dnevne novice. Smrtnih poročil Črtane r.i rad čital. Pomudil se je pri vojnih porodili .. Za sklep si je prihranil naznanila in oglas . V veži so se začuli drobni koraki. Gosti; -ničar je poznal hojo vaškega postopača. Kc-maj se mu je videlo vredno pogledati, ko so se odprla vrata. Vstopil je Kračar s šaljivim poklonom. Ta dan je bil izjemno trezen. »Danes ne bo nič.« Črtane ga je hotel odpraviti. »Denarja ni, zato nihče več ne pije « »Bom pa nekoliko počakal. Truden sem in prostora je dovolj, da si odpočijem.« Postopač se je stisnil za mizo, tako da je DEVETNAJSTA VAJA Predlogi Italijanski predlogi se vežejo z redkimi izjemami s četrtim sklonom. Medtem ko v slovenščini rečemo: zlezel sem na streho in sedim na strehi, reče Italijan v obeh primerih enako, torej: zlezel sem na streho in sedim na streho. Najbolj rabljeni predlogi v italijanščini so: a — na, k, v; di — od; da — od, iz, z, pri; in — v; senza — brez; per — za, skozi; con — s; sotto — pod; sopra — nad; su — na; tra (fra) — med; durante — med (časovno; na primer: durante la pioggia — med dežjem; v takem primeru se ne smeta rabiti tra in fra); avanti — pred (časovno in krajevno); davanti — pred (krajevno); dietro — zadaj za; con-tro (contra) — zoper, proti (sovražno); ver-so — nasproti, proti; dopo — po. Primeri: con mio cugino — s svojim (mojim) bratrancem; senza il denaro — brez denarja; per questo libro — za to knjigo; contro il vento — proti vetru; verso i genitori — nasproti staršem; sotto la ta vola — pod mizo; dopo la cena — po večerji. Nekaj izmed teh predlogov se zaradi blago-glasja spoji s sledečim jim spolnikom v eno besedo. Ti predlogi, ki se spojijo s spolnikom, so: con — s, in — v, su — na in per — za. Zato se reče namesto »con il padre« navadno »col padre« (z očetom). Spojijo se takole: con il = col, con lo = collo, con la = colla, con i = coi, con gli = cogli, con le = colle; in il = nel, in lo — nello, in la = nella, in i = nei, in gli = negli, in le = nelle; su il = sul, su lo = sullo, su la = sulla, su i = sui, su gli = sugli, su le = sulle; per il — pel, per i = pei (v drugih primerih se per ne spoji s spolnikom). Sicer pa lahko razen predloga in stoje predlogi con, su in per včasih nespremenjeni pred spolnikom. Nekaj stavkov za vajo Ho in tasca il denaro (danaro), il coltello e la chiave di časa. Prevod: Imam v torbici denar, nož in hišni ključ. Domani vado al ballo coll'amica di mia sorella. Prevod: Jutri poj-dem nj ples (bal) s prijateljico svoje (moje) sestre. Sei a časa questa sera? No, vado al teatro con mio padre. Prevod: Boš doma zvečer (dobesedno: Si doma ta večer?) Ne, poj-dem v gledališče s svojim (mojim) očetom. Dove e il včstro giardino? Tra la časa e la strada. Kje je vaš vrt? Med hišo in cesto. Noi abbiamo dei doveri verso .'i genitori e verso i parenti. Mi imamo dolžnosti (drugi sklon, kar pomeni nekaj dolžnosti) nasproti staršem in sorodnikom. Vi piace la lingua slovena? Mi piace molto, la studio con amore. Prevod: Vam ugaja slovenski jezik? Ugaja mi zelo, učim se ga z vnemo. Razlaga besed: la tasca — torbica; il coltello — nož, la chiave — ključ (la chiave di časa pomeni ključ hiše, torej po naše hišni ključ), domani — jutri, vado — pojdem, grem (od nepravilnega glagola andare — iti; spre-gatev zdajšnega časa: vč ali vado, vai, va, an-diamo, andate, vanno), il ballo — ples, plesna zabava, 1'amica — prijateljica, a časa — doma (dobesedno: v hiši), la sera — večer (bučna sera — dober večer), il teatro — gledališče, il giardino — vrt, la strada — cesta, il dovere — dolžnost, studiare — študirati, učiti se, 1'amore — ljubezen, vnema. Predloga »a« in »in« pomenita v. Kdaj se rabi »a« in kdaj »in«. O tem ni nikakšnega pravila. Zapomnite si nastopne izraze: andare (iti) in essere (biti) al teatro (v gledališče in v gledališču), al koncerto (h koncertu in na koncertu), al mercato (na trg in na trgu), al ballo (na ples in na plesu), alla stazione (na postajo in na postaji), alla pčsta (na pošto in na pošti), all'albergo (v hotel in v hotelu) itd. Andare, essere in giardino (v vrt in v vrtu), in campagna (na deželo in na deželi), a časa (domov in doma; dobesedno: v hišo in v hiši), in cittš. (v mesto in v mestu), in strada (na cesto in na cesti), in via Petrarca (v Petrar-covo ulico in v Petrarcovi ulici); a chiesa ali pa in chiesa (v cerkev in v cerkvi), a ali in scučla (v šolo in v šoli) itd.; avere in mano (imeti v roki), in tasca (v torbici) itd. In (v) rabiš brez spolnika le, če kraj ni natančneje označen. Na primer: lo sono in giardino (Jaz sem v vrtu). Toda: lo sono nel giardinc della zia (Jaz sem v tetinem vrtu; dobesedno: v vrtu tete). Domači zdravnik Za pomirjenje živcev. 2 granft špajke ali božjastnice (baldrijana), 10 gr klinčkov (nageljnovih) korenin, 10 gr rumenih tankih olupkov od pomaranče in 10 gr poprove mete skuhaj za čaj in pij zvečer. Za ureditev prebave oziroma proti zaprtju namoči zvečer fige v nekoliko vode; zjutraj pojej na tešče fige z vodo vred, v kateri so se namakale. Tudi rozine zmehčajo zapeko. Proti driski zmelji opražen kimelj kakor kavo, kuhaj ga precej časa na četrt litra vode, in ko se nekoliko ohladi, spij vse skupaj s kimljem vred. Proti bulam in oteklinam. Smrekovo smolo, presno maslo in vosek, vsakega enak del, raztopi v pločevinasti škatlici na kraju štedilnika, namaži na krpico in polagaj na bule ali otekline, ki se hitro očistijo in splahnejo. Oslovski pa tudi navadni kašelj hitro ome-či tole: skuhaj janežev čaj, potem dodaj na skodelico čaja za grah smrekove smole, kuhaj še pet minut in daj bolniku piti, par po-žirkov ko se bliža napad. Boljši je čaj za otroke, če mu dodaš žlico malinovca. — Ali: Prave spomladanske vijolice z listi in koreninami vred kuhaj, da dobiš čaj in dajaj ga večkrat piti otrokom, ki kašljajo. Čim več cvetja tem boljši je učinek. Vijolice si lahko nasušimo v senci na zalogo. Proti kurjim očesom. Umivaj si vsak večer noge v gorki slani vodi, obriši jih in namaži kurje oči vsakokrat z limonovim sokom ali z narezano čebulo. V osmih dneh se trda koža polagoma odlušči. Kislo zelje. Kuhano ali parjeno zelje nima nikoli tiste zdravilne moči kakor presno. Njegova velika vrednost je v tem, da vsebuje mnogo mlečne kisline in protiškorbutnih, to je C vitaminov. Znameniti Pasteur in župnik Kneipp sta opetovano naglašala, kako važna je mlečna kislina za Človeško telo. V njej je mnogo protistrupov, ki sproti uničujejo razno nepotrebno navlako v krvi; zato torej čisti kri. Razen tega je v kislem zelju tudi še mnogo sestavin, ki pospešujejo zdravje. Zato je zlasti Kneipp priporočal redno uživanje presnega kislega zelja, ki je kot solata, zabeljena z oljem, kimljem in prav malo soli, a brez kisa, pač najučinkovitejša. Treba pa je paziti na kakovost kislega zelja, kadar ga kupujemo, in na čistoto. Kdor ima prostor, je pač najbolje, da si jeseni sam doma pripravi kislo zelje. gledal proti vratom. Tukaj je bil njegov prostor, kadar ni bilo žejnih gostov. »Sediš pa že lahko, dokler hočeš.« — Krč-mar se je zmajal počasi od mize ter mu na-točil kozarec vode, v katero je kanil nekaj kapljic črnine. Tako je napravil vselej, kadar je hotel, da bi Kračar ne sitnaril. »He-he-he, to pa to!« je privzdignilo postopača. »Zdaj bo pa treba katero zaigrati. Moja godba vleče in očara celo tistega, ki je ne mara. Srečna duša, ki jo posluša. Amen!« Citre je znal postopač precej dobro posnemati. Glasovi, katere je spravljal iz grla skozi nos in usta, so sličili brenkanju na strune. Ta umetnost mu je bila menda prirojena. Medtem se je pričelo večeriti. Črtane je napravil luč in odprl okno. Na vasi so zapeli fantje. Njih pesem se je naglo izgubila v daliavi. Nekdo je rahlo prižvižgal mimo gostilne. »Oho, Kovačev Polde!« Kračar je planil k oknu in ga poklical po imenu. »Ali si sam?« ga je Polde vprašal oprezno. »Ti pa jaz sva dva... « Postopač mu je pokazal kozarec. »Sam si, pa piješ!« Polde je bil takoj pri Vratih in že je sedel pri njegovi mizi. »Če imaš kaj okroglega, daj za pijačo,« se je glasila postopaču prva beseda. »Ali meniš, da nimam!« je odvrnil Polde ponosno in namignil krčmarju. »Seveda imaš, ker zaslužiš. Kam boš pa deval?« mu je zarobil Kračar. Krčmar je prinesel vina in snravil denar, nakar je odšel v drugo sobo. Praznih čenč ie mu ni ljubilo poslušati. Poldetu je bilo prav, ker se je Črtane odstranil. »Le pojdi!« je dejal potiho in za njim pokazal osla. Nato je najprej natočil sebi ter si izplaknil grlo. Sele potem je nalil tovarišu, ki mu je prišel že naproti s kozarcem. Izpila sta v dušku in trčila z dnom kozarca. Kračar si je obrisal usta z rokavom in spregovoril: »PolHe, ali piješ na jezo ali na žalost?« »Na oboje,« mu je odvrnil s posmehom. »Verjamem. Taka punica — pa te zavrže kakor copato... « »Lesar ji je zmešal pamet... « »Marala te ni, kaj boš metal krivdo na druge!« »Saj ni res. Pred letom je bilo drugače!« »No, seveda. Mar so ji tvoja kopita. Ivan ima kmetijo.« »Pa se ji bo še utepalo. Prav kmalu se bo kesala ... « »Nič ji ne moreš,« ga je Kračar gledal debelo. »Čarati ne znaš, da bi jo pritegnil k sebi.« »Bomo videli.« Polde se je ugriznil v ustnico in naježil obrvi. »Ne boste še z mano pometali.« »Zares je škoda,« mu je nagajal Kračar." »Kako Tončko boš že še dobil, a Mohorka je samo ena... « »Zato pa!« je vzdihnil Polde. »No, vidiš. Babnica ima denarja ko vrag toče. In Tončka bo poglavitna dedinja ... « »Kdo ve,« je podvomil Polde, Vsa kri mu je šinila v glavo. »Vem,« je trdil Kračar. »Tončka je njena nečakinja in Mohorka nima drugih sorodnikov.« »Vrag naj jo vzame!« je robantil Polde. »Ha-ha-ha! Ali je to tvoja edina želja?« »Imam še druge,« je odvrnil resno. »Pa se ne bo nobena uresničila. Tončke ne bo vzel vrag, ampak Lesarjev Ivan. In ti se boš pod nosom obrisal...» »Kračar, staviva, da se to ne bo nikdar zgodilo.« »Nič ne boš opravil. Ne zlepa ne zgrda. Tukaj ti je odzvonilo.« »Pojde,« ga je zavrnil Polde. »Seveda so načrti taki, da jih ne morem sam izpeljati.« Postopač je razumel migljaj in se ponudil: »Ali potrebuješ pomočnika? Rad ti pomagam, kadar hočeš in kjer bo trefca.« »Velja!« Polde mu je udaril v roko. »Seveda morava delati previdno, če se nama posreči, bova obenem še nekaj zaslužila. Nasprotno pa lahko romava v luknjo ... « Luknje se Kračar ni preveč ustrašil. Tam ie bil že domač in orožnikom star znanec. Še hvaležen bi bil, ako prebije zimo na suhem, preskrbljen s potrebno hrano. Sedla sta tesno drug k drugemu ter si pričela šepetati. Polde je zaupal Kračarju svoje načrte. Povedal mu je, da je bil na Dolih pri Mohorki. Stal je zunaj hiše, ko je imela teta obiske. Natanko je opisal skrinjico, katero je videl skozi okno. »Kaj takega še nisem videl,« je hvalil njeno vsebino. Postopača so srbeli dolgi prsti. Ako ukradeta skrinjico in prodata njeno dragocenost, bi zadela terno. Denar bi potem razdelila. •Dalje) Dogodek ob trgatvi Pristankove gorice so tiste dni oživele. Bile so zadnje, ki so se znebile svojega plodu, kajti Pristanek se je držal načela: izkoristiti čim več toplote in s tem povečati slad v grozdju. In bilo je vselej tako, da je zadel pravi čas trgatve in je bila njegova kapljica najboljša v kraju. Tisto leto je ob času trgatve solnce še posebno prigrevalo. Grozdje je bilo sladko kakor med in polno soka, da je staremu Pristanku sijal obraz, ko je stiskal gori v zidanici mošt in se je kašta cedila od sladkega soka, ki je kakor hudournik pritiskal ob njene stene, da ga ni mogla sproti požirati ozka, v čeber vodeča cev. Pristankova dekla Katreja je sklicala trgače in postavila kosilo pred zidanico. Ko je razdelila še majolike s sladkim moštom in razrezala ogromno, vabljivo dišečo gibanico, se je odpravila po vinogradu. Tu je pobrala trkljajo-čo se jagodo, tam je snela pozabljen grozdek in bilo ji je prav, da je mogla nekoliko posit-nariti nad nevestnostjo trgačev, ker kakor je bil današnji dan ves poln smeha in dobre volje za druge, je bila Katreja že od jutra slabe volje. Bilo je le prehudo, da je morala med trgači gledati dekle, ki naj bi že prihodnje leto zagospodinjilo pri njih. Od davne smrti Pristankove žene je opravljala Katreja gospodinjstvo sama. Njeno delo je zaleglo, njena beseda tudi. Zadnji čas pa se je mirno življenje v Pristankovi hiši spremenilo. »Jugova Barika ali pa nobena!« je bila slišala Katreja neko jutro v kuhinjo odločne Janezove besede, ki jih je govoril očetu. Sin je bil vajen, da so se že od nekdaj ugodili vsaki njegovi želji. Toda tokrat se je stari Pristanek uprl. Janezova izvoljenka je bila brez dote in to je postavljalo vso zadevo na vroča tla prepira. Katreja pa je vedela že vnaprej, da bo obveljala sinova. Ko sta se oče in sin v resnici pomirila, je bilo določeno, da postane Barika gospodinja na Pristankovini in tu ni imel nihče ničesar več pripomniti, najmanj pa Katreja, katera bo ob nastopu mlade itak spet postavljena v kot, ki pritiče poslu. »Ljubila si me, zapustila si me..." Zdaj je škilila s svojimi malimi očmi proti kraju, kjer so sedeli in malicali in je morala venomer znova gledati le njo, ki je sedela tam gori ob Janezu, vsa obsijana od jesenskega solnca in je ugrizovala v mehko gibanico, smehljaje se nekam kvišku, kakor da ne more prav nič zato, da je tako srečna in si jo je Janez izbral. »Kajpak, takihle goric nima vsakdo. Kaj šele Petačev, ki ji je bil dober prej, preden ji je obtičalo oko na našem...« je v srcu hudo-bila Katreja. Potem so se trgači spet dvignili in se porazgubili med trtnim zelenjem. Po vinogradu je zazvenela pesem, kakršna more zveneti le, kadar je Bog blagoslovil letino in se koplje trta v solncu celo ob Času, ko oddaje svoj plod. Petačev Nace je iztaknil priliko in se je ustavil poleg Barike. »Z vsemi je danes prijazna, le z menoj ne mara biti!« je bodlo v njem potihem že ves dan. Ce se ji je zdaj približal, se ji je le zato, da bi ji pokazal, da tudi njemu ni nič mar, če je taka. Še več. Pokazati ji hoče, da prezira njeno ošabnost, ker je postala Janezova nevesta. Barika pa si je po tihem prizadevala, da bi prav njega opazila čim manj. — Dasi ni bilo med njima nikoli nič domenjenega, sta vedela vendar oba, da sta si bili njuni srci naklonjeni in bi bilo treba le prave prilike, pa bi si bila to potrdila z besedo. Toda Nace je bil le ubožen viničar. Revno je bilo stališče, ki ga je mogel nuditi svoji bodoči ženi. Zato je 1 I okleval. Prehitel ga je Pristankov Janez, ki je bogat. Vsa fara se je takrat začudila in tudi Barika je bila presenečena. Vendar je bila dovolj pametna, da snubitve ni odbila, ampak si je rekla, da je to sreča, ki se ji ponuja samo enkrat in da bo z Janezom prav tako srečna kakor bi mogla biti z Nacem. Zdaj, ko je postala Janezova nevesta, je zakoprnela po tem, da bi mogla čim preje zagospodinjiti v oni široki, beli hiši na koncu vasi, kjer s svojimi številnimi okni tako ponosno gleda na bajtar-ski svet. Spočetka se je tu in tam z otožnostjo spomnila tihe ljubezni do Naca, pozneje pa je na to pozabila in se je z vsemi mislimi oklenila Janeza. Ljubosumnost se je vnela »Tole bo vince, ki bo užigalo kri in srce...!« je tedaj začula Nacov glas tik ob sebi. Govoril je, kakor bi hotel navezati šalo. Vendar je Barika vedela, da že ves dan išče prilike, da bi se ji približal. Zato se je nekam v zad: gi sklonila za jagodo, ki se je bila zatrk-ljala po tleh. »Me boš povabila na poroko, Barika?« je nadaljeval Nace. S tišjim glasom pa je dodal: »Nemara se vino niti ne bo očistilo do takrat... morala boš pohiteti... saj si si dobro zagotovila Pristankovino...« Ostro se je okrenila in ujela pogled, ki jo je meril okoli pasu. Presenečena se je zastrmela vanj in iskala besedo, s katero bi mu poplačala njegovo drznost. Tedaj je zapazila Janeza, ki se ji je bližal. Naglo se je ovedla in se zasmejala s smehom, kakor da vse skupaj nič ne pomeni. Šala je ob trgatvi v navadi in kdor je ne razume, ne spada med trgače. Toda Janezu ni ušla zadrega, s katero se je Barika koj nato obrnila k njemu. Trn tihe ljubosumnosti se mu je rahlo zadri v srce. Potem je kmalu nastopila noč... Ostra in hladna je bila, polna rahlega vetra. Gori v zidanici je mežikala iz nizkih oken luč. Pri Pristankovih so obhajali likof. V kleti je bilo živahno in miza je bila obložena z dobrotami, ki jih je bila Katreja znosila nanjo. Pristank pa je donašal majoliko za majoliko >n ie točil tudi starino, ki se je sčasoma prijela žensk. Vroče je bilo. Močno vino je užigalo kri po žilah. Janez in Barika sta stopila iz zidanice. Barika je bila razigrana. Dasi je Janez slutil, da je njena razigranost narejena, vendar ni vedel, koliko si prizadeva, da bi si z njo odpravila iz spomina onih par Nacetovih besed, ki so ji ležale na srcu kakor kamen. »Nekoliko preveč mi gledaš tega Petače-vega!« je izustil naposled, ne vedeč, kako v živo jo zadevajo njegove besede, Tesnobno se je zasmejala. »Prav kakor da nisem še od popoldne jezna nanj...!« je rekla vznemirjeno. Toda že je obžalovala nepremišljene besede, ki so vplivale kakor netivo ob pripravljeni grmadi. Janez ni bil človek, ki bi se dal odpraviti z nekoliko besedami. Barika se je zdaj premetavala po mreži njegovih vprašanj kakor ujeta riba in je pri tem zaslutila veliko Janezovo ljubosumnost. Postalo ji je žal, da je bila obtožila Naca, zato ga je zdaj hotela rešiti. Janeza so pa ravno ta njena izmikavanja jarila do brezumnosti. Ta treDUtek bi bil mogel verjeti vsem čenčam, ki so krožile okoli Barike, češ da si je izbirala Naca prej, ko jo je zasnubil on, bogati Pristank. Izbrala si je bila le boljšo možitveno priliko, ne pa njega, mu je bila nekoč nameknila Katreja. Prav s tem, da je povabil Naca v trgatev, je hotel dokazati, kako malo se meni za taka opravljanja. Ta trenutek pa kakor da bi se bilo sprostilo v njem vse, kar sta prej zadrževala treznost in razum. Njegova sapa je močno udarjala po užitem vinu in Barika se je zgrozila. Bila je sprožila le majhen kamenček, toda blesk v Janezovih očeh je izdajal plaz, ki se je visoko v gori že majal. »Namigoval je...« je končno rekla v obupu. »Sicer pa je imel prav, ker je res,« je dodala. »Kaj je res?« je planil Janez. »Res je, da bo otrok!« »Čigav otrok ?...« »Tvoj vendar!...« je zajokala Barika. »In to mi poveš šele danes? Odkod ve to oni razcapanec?« »Tega ne vem... Prav nič ne vem, zakaj je tako govoril,« je jokala Barika in se pognala proti kuhinji, kjer je šarila Katreja. Janez pa ni stopil za njo kakor je pričakovala, ampak je odšel nazaj v klet. Krik in kri Potem je bilo nekaj časa vse tiho. Barika si je obrisala solze ob svitu plapolajočih polen v peči in šele tedaj je videla, da je Katreja napeto opazuje. Njen pogled ni bil prijazen in Bariki je zamrla beseda, s katero se ji je hotela potožiti in izraziti svojo bojazen. Spodaj pa se je tedaj vnovič oglasila pesem, tako da si je Barika oddahnila. Nič krivega ne bo. Prav nič. Le malo prevroče krvi, ki izhaja iz te močne Pristankove pijače. Saj je tudi njena prevelika bojazen izhajala le odtod. Pesem se je prešerneje oglašala in Barika je začela mirneje misliti. Zakaj mu ni povedala prej? Prej vendar še sama ni bila prepričana o tem! A Nace? Kako ve on? Saj je mogoče, da je govoril le iz zlobe, a zloba je bila porojena iz gole bolečine. Bariki so se posušila solzna lica. Še je vzdihnila k sveti Trojici, da bi jo varovala ta večer pred nesrečo, ko se je iz teme tam zunaj razlegel krik. Bil je tako presenetljiv, da je mogel pomeniti le nekaj strašnega. Tisti mah je kakor presekana umolknila pesem, krik pa se je ponovil s tolikšno grozo, da je Bariki ohromelo telo in se je onemogla zrušila na kolena. Končano je___Kar je bilo zapisano v knjigi usode se je zgodilo... Spodaj se je oglasilo razburjeno tekanje. Nekdo je klical za nosili. Predstave v Bari-činih možganih so se podile. »Nosila... kri...« Treba je bilo le še odpreti oči in pogledati, kdo je postal žrtev, Janez ali Nace ... »Močite ju, močite!...« je med ženskim vri-ščem razločila glas starega Pristanka. Tedaj se je zavedala, da je treba pomagati. Kakor vzmet je planila kvišku ln se pognala doli. Težki koraki so se bližali... Stari Pristanek se je bled zamajal v klet... Da, saj!... Tam je ležal njegov sin Janez in tu ... tu je s strašno rano na vratu hropel Nace. Barika se ni pomišljala in je z naglo kretnjo raztrgala rokav svoje srajce ter pokrila kruto rano. Toda Janez se je tisti mah onesvestil in ni videl njenega dejanja. Prvi v jamo, drugi v ječo Drugo jutro je v Hlaponcih zvonil mrtvaški zvon. Zvonili so Nacu. — Janeza pa so bili še ponoči prepeljali v mestno bolnišnico. Barika je naslednje dni neprestano jokala. Tudi ko je zvedela, da se je Janezu stanje izboljšalo, ni prestala jokati. Le kaj ji je bilo, tega sama ni vedela. Ko je prvič obiskala Janeza v bolnišnici, sta govorila le malo in še ta pogovor jima je prekinil preiskovalni sodnik, ki je bil prišel Janeza zasliševat. »Treba bo sedeti!« je z medlim nasmeškom rekel Janez, ko je spet stopila v sobo. »Da, seveda!« je rekla kakor odsotna in pozneje je pristavila, kakor da ji je lastna usoda bližja: »A kaj bo z otrokom, kadar pride na svet?« »Morala boš potrpeti. Oče te imajo radi. A potem...« »Da, potem...« je mislila Barika in ni ve- dela, komu bi naprtila krivdo za to, kar se je zgodilo. Toda Janez je bil videti tako mehak in žalosten, kakor da je močni plamen čez noč upepelil ves njegov odpor in mu je bilo le še na tem, da popravi, kar je zagrešil. »Žal mi je Načeta ...« je rekel čez čas. »Toda bil je predrzen in sirov in je prvi izvlekel nož. Vino je storilo svoje...« Ko je prišel otrok, ga Barika ni mogla biti vesela. Tudi stari Pristank ga ni bil vesel, ko mu ga je prvič prinesa pokazat in je nikakor ni sprejel kakor bodočo snaho. Čutila je očetov hlad in Katrejino škodoželjnost in vedela je, da tu ne bo več mesta zanjo. Oba sta obsojala le njo. Prihodnjič se je potožila Janezu. Toda bil je tako zaposlen z lastno nesrečo, da ni mogel razumeti še bolečine koga drugega. »Vse bo kakor prej, ko se vrnem!« jo je tolažil. A Barika je vedela, da kakor prej ne more biti nikoli več. Je mar bilo zdaj še prijetno misliti na poroko z Janezom? Ubil je Naca, ki je bil dober človek ... Usoda plete po svoje Vračala se je domov čez polja in travnike in je mislila na Janeza, ki sedi v ječi in na Naca, ki leži v grobu. Solze so ji kapljale v vozle njene oglavke. Ko je prišla v domačo vas, je zavila ob pokopališču. Med potjo je bila nabrala nekaj cvetja. »Okrasim mu grob!« je pomislila. »Moral je umreti zaradi mene.« Milo se ji je storilo, ko je zagledala visoko nametano gomilo, pod katero je ležal Nace. Toda, ali ni prav ta Nace žalil njo? Četudi iz ljubezni, žalil jo je in je potem dvignil nož proti njenemu zaročencu. Sram jo je postalo. Skoraj vrgla je cvetje na grob in odšla s pokopališča. Potem je tisto zimo njena hčerkica zbolela. Barika jo je šele tedaj prav vzljubila. Toda njena nega ni zalegla in dekletce je umrlo. Mnogo je jokala za njo. Ko je naslednjič sporočila Janezu žalostno vest, jo je sprejel, kakor da se ga mnogo ne tiče. Prav tistikrat je začutila, da je njena ljubezen do Janeza skop-nela. še več. Bala se je zdaj združitve, saj je jazneje govoril z njo. Toda Barika je zdaj morala vedno misliti na mrtvega Naca. Pristank je po otrokovi smrti nekoliko pri-zasovražila te ljudi, še mar ji ni bilo kako govorijo z njo. Še tisti teden se je odločila in je odšla v službo, v mesto. Na Pristankovini si je Katreja oddahnila: »Ne bo še teko kmalu mlade k hiši!« in res ... Janez je že davno odsedel svojo kazen in je spet doma. Nekoliko se je bil že pozabil njegov greh, četudi so ga ljudje spočetka gledali postrani. Toda Barika še vedno služi v mestu in piše, da ji je dobro in da zaenkrat ne misli na poroko. Janez je ne priganja. Kakor da je zdaj obema bolje tako. Nemara bo čas zacelil, kar je naključje razdrlo med njima. Nemara ne bo Barika nikoli gospodinjila na Pristankovini. To je zadeva usode, ki plete dogodke med ljudmi. Milka Adamičava HUDA DOGODIVŠČINA Jernej iz Ljubljane je prišel h Korenovim na deželo. Imenitno so jedli, Jernej se je kar nabasal in potem je pri njih prenočil. Ponoči pa ga je prijelo nekaj človeškega. Vstane in začne iskati. Išče dobro uro. Hiša je majhna, on pa ne najde nič pripravnega, čeprav je sila še tako velika. Kaj je Jerneju še preostalo? Zagledal je široko, globoko vazo za cvetlice. In priroda je zmagala. Takoj drugo jutro jo je Jernej pobrisal nazaj v Ljubljano. A v hiši se je razvijal precej neprijeten vonj. čez teden dni je dobil Jernej v Ljubljano pismo od Korenovih. Pisali so mu: — Gospod Jernej, za božjo voljo, ni se vam treba opravičevati. Vse razumemo. Samo br-zojavite, kje je! JUNAK »Pa je bilo rrs junaško, mladi mož, da ste s takšne višine skočili v Savo in rešili utopljenca« »Pustite to, gospod! Vedel bi le rad, katera surovina me je sunila za njim.« ©W®S(n)0lk0l — IIM..I-— II. —I.. ................. O nekem cesarju iz dinastije Dingov poročajo, da je pogosto pošiljal svoje uradnike po deželi, da bi mu poiskali podložnike, ki bi bili njemu kar najbolj podobni. Take ljudi je dal potem spraviti v ječi podobni hiši, da so bili pozneje žrtvovani »cesarjevemu čutu za pravičnost«. Kakor vsak Zemljan, je imel tudi cesar slabe lastnosti in slabosti, kaznovati pa zaradi njih kot »sin neba« samega sebe ni smel. Kazen, ki bi bila doletela navadne podložnike za prestopke, ki jih je storil cesar, je moral zato prestati kraljev dvojnik. Če je vladar na primer v jezi zabodel svojega slugo, je bil obglavljen eden izmed teh dvojnikov, in pravici je bilo — vsaj po cesarjevem prepričanju — zadoščeno. • Da zasluži človek tisoč dolarjev na teden samo zato, da nič ne dela, se seveda ne zgodi pogosto, primerilo pa se je Evgenu Ver dieju v Hollywoodu. Ta štiriindvajsetletni mož je prišel v filmsko prestolnico, da bi st preživljal pri filmu Ni imel samo nadarje nosti, ampak tudi precej sreče. Kmalu so ga začeli uporabljati za manjše vloge Ko pa je prevzel vlogo potepuha, je s tem sam na pravil konec svoji umetniški slavi To. kar ni opazil prej nihče izmed filmskih strokov njakov, je s presenetljivo jasnostjo pokazalo filmsko platno: Verdie jt bil nenavadno podoben Charlieju Chaplinu! Ker so poznali filmski veljaki željo po senzacijah pri ameriškem občinstvu, so sklenili napraviti film, kjer se je Verdie tako oblekel in tako igral, da ga splon ni bilo mogoče ločiti od pravega Chaplina. Film je bil že izgotovijen in tik pred premiero, ko je Chaplin zanj /vede' in si ga v ateljeju ogledal. Sicer je moral priznati, da je igral Verdie prav dobro, bil pa je hkrati tudi mnenja, da sta dva Chaplina le preveč. Hitro se je odločil. Kupil je film in angažiral Verdieja z desetletno pogodbo za svoje podjetje. Tam dobi mladi Verdie sicer tisoč dolarjev na teden, toda pri filma-nju ga nikoli ne uporabijo, drugje pa se ne sme igralsko udejstvovati. * Tudi sin petrolejskega kralja John Rocke-feller mlajši je moral nekoč ugotoviti, da ima prav neprijetnega dvojnika V Miamiju, najeiegantnejšem kopališču na Floridi, se je nekega dne pojavil v dragocenem avtomobilu mož, ki se je vpisal v hotelsko knjigo kot Rockefellerjev sin. 2e ime samo je učinkovalo kakor čudež, še več pa je zaleglo to, da je prav tedaj prinesla slučajno neka revija Rockefellerjevo sliko, kjer je bil mladi pe-trolejski kralj podoben gostu v Miamiju kakor jajce jajcu. V nekaj dnevih se je približal bogati Američan hčeri nekega trgovca iz Newyorka in ji obljubil, da se bo ločil od svoje žene in se potem poročil z njo Naposled se mu je z raznimi izgovori posrečilo, da je dobil v roke del dekletovih dragocenosti. Nekega dne je brez sledu izginil. Pravi Rockefeller, na katerega so se potem obrnili, je seveda ogorčeno zanikal vsako zvezo s to afero, vendar pa je dekletu povrnil škodo, da ne bi zadeva zbudila preveč pozornosti. Detektivi, ki jih je Rockefeller najel, so potem ugotovili, da je bil odlični gost v Miamiju kaznjenec Paul Langert, ki so ga malo prej izpustili iz ječe. * Tudi iz zgodovine vemo, da je imelo precej visokih ali znanih osebnosti neprijetnosti zaradi svojih dvojnikov. Grofica Eleonora de Condreaux je bila na primer tako podobna francoski kraljici Mariji Antoineti, da nihče ni verjel, da je bila kraljica res obglavljena. Ker pa je bil njen mož pristaš umorjenega kralja, so jakobinci vrgli tudi grofico v ječo, da ne bi zbujala preveč pozornosti. Ko je bila ujeta, se je zaljubil vanjo revolucijski junak Lambery in je s tem zapečatil svoj* asodo. Ker jo je vzel v za- ščito, je zbudil nezaupanje pri svojih tovariših in je bil s svojo ljubico vred obglavljen. * Na podoben način se je pojavil v Ukrajini leta 1926. možak, ki se je izdajal za carja Nikolaja II. in je bil temu res tako presenetljivo podoben, da je potegnil za nos celo nekaj nekdanjih uradnikov z dvora. Ta mož je skušal pregovoriti ljudi, naj se upro so-vjetom. Znal je govoriti tako prepričevalno, da se je v Kijevu ustanovil celo poseben odbor, ki je zbiral denar in ljudi za upor. Naposled so sovjeti to zvedeli in prijeli celo vrsto udeležencev, lažnega carja pa niso mogli dobiti v pest. Govori se, da je bil nezakonski sin nekega Romanovca, in s tem postane njegova podobnost s carjem nekako razumljiva. * Tudi pokojni angleški kralj je imel svojega dvojnika, bančnega prokurista Edwarda Browninga. Nanj so postali pozorni, ko je prišel nekega večera v opero in imel na fraku več znakov odlikovanj, ki si jih je bil pridobil med vojno. Kakor ogenj se je raznesla novica, da je prišel kralj skrivaj v opero. Orkester je takoj zaigral narodno himno. Browning je sicer zmoto takoj pojasnil, toda ljudje mu izprva niso hoteli verjeti. Drugi dan je zvedel kralj za ta dogodek in si je dal svojega dvojnika predstaviti. Pravijo, da mu je bil tako všeč. da je bil preprosti pro-kurist še pogosto povabljen v kraljevo palačo. Umrl je prej kakor kralj. * Znana je zgodba fotografa Jamesa Ed-| wardsa, ki je umrl pred šestimi leti in je bil prav podoben ameriškemu avtomobilskemu kralju Henryju Fordu. O njem pripovedujejo, da so ga obsuli nekoč v Kanadi, kjer je fotografiral, bančniki z raznimi predlogi o financiranju novih izumov. Le s težavo je prepričal ljudi, da ni Henry Ford. Drugič se ni mogel otresti nabiralcev za neko dobrodelno ustanovo. Nazadnje jim je dal ček za nekaj tisoč dolarjev s Fordovim podpisom. Pravijo, da je bil Ford izprva zaradi te nesramnosti zelo jezen, naposled pa se je potolažil in je ček res plačal. Ko se je Ford zadnjič mudil v Londonu, so mu Edwardsa predstavili * Najbolj neprijetno pa je, če je človek preveč podoben kakšnemu zločincu. To smolo ima londonski uradnik Ernest Wamer, ki je tako podoben vlomilcu Johnu Wilkinsu, da ga je policija že večkrat prijela namesto tega. Pri tem se mu dvakrat celo ni posrečilo dokazati, kdo je v resnici. Zdaj ima Wamer na poseben način zaznamovano izkaznico. ki jo nosi zmeraj s seboj, da se ogne vsem sitnostim. * Seveda bi se dale najti v vseh teh primerih pri natančnem iskanju razne razlike med obema dvojnikoma. Kakor še niso našli dveh ljudi — razen dvojčkov —, ki bi imela enake odtise prstov, tako tudi ni verjetno, da bi bi bilo mogoče najti več ljudi, ki bi bili po obrazu in telesnih merah popolnoma enaki. ŽENIN PRAVI TAKO Služkinja Micka je odpovedala službo. Gospodinja je rekla, da se bo poročila. Gospa se je začudila: — Kako pa to? Saj ste zmerom pravili, da se ne boste omožili, ker se bojite otrok. Pa se je Micka odrezala: — Je že res, gospa, toda moj ženin je rekel, naj me kar nič ne skrbi. Če bi nama bili otroci namenjeni, bi jih morala že davno dobiti. PRESENEČENJE »Nesrečni možje!« je tožila mlada žena svoji prijateljici. »Mož mi je obljubil, da mi bo pripravil lepo presenečenje, če se bom naučila dobro kuhati. In res, prav kmalu sem znala.« »In kakšno je bilo potem to presenečenje?« jo je radovedno vprašala prijateljica. »Še tisti dan je odpustil kuharico.« „D0M0VINA" in mladina Poslednji medved na gorenjskih planinah je uganjal razne burke in grozodejstva Ne vem, ali je bil pritepenec ali domačin; toda vse njegovo življenje priča, da se je rodil v gorah, nemara vprav v divjih brlogih onkraj Martuljkovega slapa. Znan je bil pod imenom Prkvatnjek; šaljivec je bil in strašen grozodej, ki so se pred njim tresli ljudje in živali. Domova! je po vsej dolini od Borov-ške vasi doli do Podkuž; gostil pa se je in je letoval po vsem pogorju od Vršiča do snežne Kukove gore. Podnevi je počival in dremal sam bog ve kje pod planino, ponoči se je pa nemoten sprehajal po dolini. Ko je šel počasi skozi vas, so cvilili psi preplašeni na dvoru, a ni se zmenil zanje, ker je bil prepono-sen in se je zavedal svoje silne moči. Bo-rovške mamice so se križale in so molile po izbah, dedci so pa kleli in grizli cevke zakajenih čeder. Vedeli so, kdo gre skozi vas, a nihče ni izpregovoril njegovega imena, ker jih je bilo strah in so bili prepričani, da pošast plane v stajo in raztrga deset ovac, če bi človeška usta imenovala grozodej a s pravim imenom. Da, to so še bili časi, ko je strašil ljudi medved Prkvatnjek. Turistov ni bilo nikjer, še manj pa ietoviščarjev. Samo divji lovci so se plazih po planinah in oprezovali divje koze; za njimi se je pa plazil rajni gozdar Turen, a ni zasačil nikoli nikogar. Divja, prekrasna sanjavost se je razpredala nad vsem zagorskim svetom in središče vseh dogodkov je bil sam medved Prkvatnjek. Samotar je bil, brez družice in tudi brez zaroda. Orjak je bil, nosil je kožuh, da lepšega ni na svetu; zagodel je nešteto šaljivk, a še več je izvršil grozodejstev. Bil je neomejen gospodar na planinah pod Prisankom in Mojstrovko, za Akom in pod Špikom. Iz staj si je izbiral najlepše ovce. Pastirji še črhniti niso smeh, samo molili so, ker jih je bilo strah za lastno dušo. Ko je medved požrl ovco, se je približal bajti. S težko šapo je potrkal ob steno, zadovoljno zabrundal in od-krevtM počasi čez planino. A dasi je bil puščavnik, se mu je tu in tam vendarle v srcu vzbudila silna ljubezen, ki je ni mogel zadovoljiti, ker ni bilo družice nikoli nikjer. In v tistih dneh in nočeh je rjul, da ga je bilo čuti po vsem planinskem svetu. Živina se je silovito plašila in ni hotela na pašo. V dolini so ljudje z zapahi zapirali hišne in hlevne duri. Pri belem idnevu je medved copotal mimo vasi in je iskal družico. A ker je ni nikjer našel, se je zavlekel na samotno trato. A gorje bi bilo človeku, ki bi ga bil zmotil. Zakaj medved ni poznal v tem času šale, še manj pa dobro-voljnega usmiljenja. In nevede in nehote je šel rajhki Špik iz Trente v takem času mimo njega. Razkačen je medved navalil nanj, odgriznil mu je vso spodnjo čeljust in ga pustil pod Močilom, misleč, da je siromašni Trentar mrtev. Prkvatnjek se je potem mimo sam s sabo zadovoljen zavlekel v divjo goščavo pod Robičjem. Z zadnjimi močr : se je Špik priplazil na bo-rovško planino, kjer so ga pastirji obvezali, j No, Špik je živel potem še dolga, dolga leta i brez spodnje čeljusti. Govoriti ni mogel nič, hrano si je vlival skozi leseno cevko v gol-tanec, a je bil vedno vedre volje in mu je bilo samo po čedri dolgčas, ker je ni mogel več kaditi. Naposled se je razkačil na nevšečnega medveda sam gozdar Turen. Zasledoval ga je po vsem okraju s puško, a medved se mu je umikal, da je bilo veselje. Človek bi bil skoraj verjel, da je medved samo zaklet planinski duh, ki pozna vse človeške misli in slabosti. Zakaj navadno se je zgodilo, da je medved hodil za gozdarjem, kakor da ga premišljeno zasleduje. Gozdar si je vtepel v glavo, da mora ubiti medveda. Od jutra do večera je lazil za njim in je pustil vnemar gamse, ki so jih zdaj divji lovci streljali brez skrbi in napora. No, gozdar Turen je nazadnje vendarle naletel na medveda, naletel tako, da mu prav nič ni bilo ljubo. Tam gori pod Prekletimi policami se je ustavil nekega dne, da si odpočije. A glej, že je bil medved neslišno za njim. Nagel potisk od zadaj — in gozdar se prevali preko skalice in obleži tam doli. Medved pa ga gleda prijazno in brunda, brunda... Naposled se obrne in odkoraka v goščivo. Gozdarja Turna je bilo sram in ni nikoli več zasledoval burkastega Prkvatnje-ka. Zadnje leto se je medved stalno naselil v brlogu kraj Martuljkovega slapa. Dolge dni je uganjal tam norčavosti in grozodejstva. Ovce na planinah pod Špikom in za Akom so prhnele kar vidno. V bajtah so si rutarški pastirji vsak večer pripovedovali čudovite zgodbe in pripovedke o hudobnem duhu, ki se je spremenil v medveda Prkvatnjeka. Ogenj na kamenitem ognjišču je plapolal veselo in pošastno obseval borno bajto. Siromašni pastirji so ždeli na trdem pogradu in se tesno tiščali drug drugega. Zunaj v staji so pa beketale ovce v ozkem krogu in poslušale v jasno planinsko noč. Sem gor od Martuljka se je razlegalo v presledkih rjovenje, ki je prihajalo bliže in bliže. »Gre — zlodi prihaja,« so si šepetali plahi pastirji. »Čigava ovca je na vrsti? Ali tvoja, Matevž? Ali pa tvoja, Šimen?« Še enkrat zabekečejo ovce — smrtna tišina leže težko na planine pod srebrnimi snežni-ki. Medved Prkvatnjek pa brunda zadovoljno v rušju in se greje s toplim, kadečim se drobovjem ... Črede ovac je ugonobil Prkvatnjek v svojem življenju. A čudo božje! Naposled so ugonobile njega samega vprav siromašne, te-lebaste ovce. Ob hudi uri so se zatekle v Vli-pčev hlev in za njimi je planil skozi odprte duri Prkvatnjek, da bi si izbral najlepšo žrtev. Preplašene zdrve ovce k durim, prerivajo se čez prag, rinejo se ob durih, ki se nenadoma sunkoma zapro za njimi in se same od sebe zapahnejo. Prkvatnjek je bil zaprt in ni mogel nikamor. Še danes se pozna razločno na deskah, kako jih je grizel in mr-cvaril, da bi se rešil nepričakovane ječe. Ali ves njegov trud je bil zaman. Sestradanega, onemoglega so ga kmetje z največjo lahkoto ubili. Poginil je sramotno in z njim je umrla zadnja razburliivost goreniskih planin. Mo1-če strmi prostrani Martuljek v nebeški dan, miren je kskor smrt in Špikova piramid* strmi v modro nebo kakor r°ra sromemk kraj orjaškega groba. V. ^eftnn in mMet/ea V tistih dobrih starih časih, ko je še razbojnik Cefirin kratkočasil naše ljudi in jih z mušketo in sekiro spravljal iz doline solz, je na Medvedovem vrhu služila Prpičeva Metka za malo deklo in pastirico. Čudno zalo je bilo to dekle, če si jo pogledal iz take daljave, da so sence zakrile tiste številne umazane pege in lise in maroge na licih, rokah in nogah. Narodni pesnik — šment, ne moremo se domisliti imena — se je tako navdušil za to dražestno umazano lepotico, da je zložil ganljivo pesem »O pri-žasti Metki«, ki se je po ustnem izročilu ohranila do današnjega izprijenega časa. Po njivi sred' osredka kobaca Prpičeva Metka: Kosilo dekle nese, umazano ko pre .. Nekoč, ko je pasla ovčice visoko tam gori na Medvedovi planini, so se razgrnile v bližnjem grmovju veje in pred Metko je stopil vseh roparjev glavar, sam strašni Cefirin. Spoznala ga je po dolgih košatih brkih, ki so mu v loku polumeseca viseli navzdol in po očeh, iz katerih je gledal sam peklenšček. Silno se ga je prestrašila Metka. In zaskrbelo jo je, kako se bo reva pomenila z njim, ker ni bila vajena take imenitne druščine. »Metka, če ljubiš resnico, hčerko božjo, povej, kdaj si zadnjič umila svojo grešno kožo!« Njegov pogled je bil blisk, grom je bila njegova beseda. Goli jat in Samson bi se bila prestrašila, nikar še slabotno šestnajstletno dekletce. »Pred štirimi tedni, ko smo čebulo mlatili.« Kakor prepelica v roki je drhtela. Glas ji je umiral od groze. Preko razbojnikovega rdečega obraza je bežala senca trudnega smehljaja. »Tu imaš goldinar! Resnica je tako redka čednost, da jo je treba nagraditi.« Minilo je leto. Prijazni žaromet na nebu »je sipal razkošje svojih zlatih žarkov na zemljo. Posebno bogato so padali snopi svetlobe in toplote na Medvedovo planino. V senci pod brinovim grmoni je sedela Metka. Mislila je na Cefirina, mislila je na lepi srebrni goldinar. Pa je zašumelo vejevje za njenim hrbtom. Kakor da ga ie izbruhnilo peklo, je planil pred Metko vseh roparjev glavar. »Metka, če ljubiš resnico, hčerko božjo, povej... « »Letos pa še nismo mlatili,« je od zob do nog oboroženega orjaka prekinila Metka. Ni- ti sence strahu ni bilo v glasu in ne v očeh. Srebrn goldinar je bil napravil čudo. Tedaj pa je zavriskal Cefirin, da so se stresle smreke pod planino. »Nevestica, pozdravljena! Pol sveta sem oblazil in prehodil, da bi našel bolj umazanega dekleta od tebe, a sem se moral vrniti praznih rok. Ti boš moja ženica! Pozdravljena kraljica mojih sanj!« Nič ni pomaeal jok, zaman so bile prošnje. Zavihal si je rokave in je dvignil s tal ubogo onesveščeno Metko. Oprtal si jo ie V -kor lovec srnico in je zbežal z n^o v goščav i skozi brinje in trnje naravnost proti st^-: »Trbiški zijalki«, kjer je imel Cefirin sv.p, ki je prav tako učakal visoko starost. V Ljubljani je poučeval od leta 1872 do upokojitve leta 1903. Posebno vnet je bil za petje in glasbo; bil je prvi namestnik zborovodje Glasbene Matice. Pokojnim zaslužnim šolnikom bodi časten spomin, žalujočim naše iskreno sožalje! * Smrt podmaršala Ivana Lavriča. Dne 23. septembra je umrl v Zagrebu upokojeni podmaršal Ivan Lavrič plemeniti Zaplaz. Dosegel je visoko starost 92 let. Bil je med redkimi Slovenci, ki so v bivši avstrijsko-ogrski armadi dosegli generalsko čast. Naši starejši rezervisti se ga gotovo še spominjajo. Bil je zelo sposoben častnik. Zadnja leta je užival pokoj v Zagrebu. Truplo so prepeljali v Maribor in ga 27. septembra položili v rodbinsko grobnico. Lep mu bodi spomin! * Smrt ugledne Slovenke. Iz Gornjega grada so sporočili v Ljubljano, da je po daljšem bo-lehanju umrla ga. Josipina Zipkinova. Pokoj-nica je izšla iz skromne kmetske družine Fle-retovih in je morala zgodaj iskati poštenega zaslužka po svetu. Prišla je v daljni Carigrad. S svojo lepoto in lepim značajem se je prikupila uglednemu in bogatemu ruskemu trgovcu s perzijskimi preprogami. Tako je postala gospodinja velikega doma, v katerem so se shajali najznamenitejši carigrajski velikaši. Gospa Zipkinova je pa vedno ohranila globoko ljubezen do svoje rodne zemlje. Prihajala je pogosto v svoj dragi Gornji grad na oddih, kjer je imela graščino, in ni štedila s svojo veliko darežljivostjo. Mnogi siromaki in javne ustanove so bili deležni njene podpore. Izpolnila se ji je poslednja želja, da počiva v domači zemlji. Pogreb je bil pretekli petek iz njenega gradu na farno pokopališče. Časten ji spomin! * Upokojencem! Finančna direkcija v Ljubljani razglaša: Visoki komisarijat za Ljubljansko pokrajino je odredil, da morajo vsi državni uslužbenci imeti za veljavno legitimiranje oblastvenim organom uradno potrdilo o svoji službeni zaposlitvi. Isto velja tudi za vse državne upokojence. Zato se pozivajo vsi upokojenci, katerim izplačuje pokojnino finančna direkcija v Ljubljani, naj ji svoje železniške legitimacije takoj predlože, da jih opremi s takim potrdilom. Predložiti je tudi železniške legitimacije vseh upokojenčevih rodbinskih članov, ki posedujejo te legitimacije. Zaradi ugotovitve istovetnosti je treba legitimaciji priložiti odre-zek čekovne nakaznice zadnjega meseca, za katerega je bila pokojnina že izplačana. Upokojenci, ki prebivajo v Ljubljani, naj oddajo svoje legitimacije pri finančni direkciji, vhod Poljanska cesta, pritlično, soba št. 3 Opozarjajo se vsi drž. upokojenci, da železniške blagajne ne izdajajo več polovičnih voznih listkov na legitimacije, ki niso opremljene z zgornjim uradnim potrdilom. * Slovenski čebelar. Pravkar je uredništvo prejelo 9. in 10. številko tega lista, ki ga izdaja Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani. Ko smo prečitali list, smo ugotovili, da je članek zanimivejši od članka. Tako razpravlja Stane Mihelič o »Jesenskem krmljenju čebel«, urednik o »Življenju čebel pozimi«, Slavko Raič o »Raznih načinih čebelarjenja« in o »Križih in težavah slovenskega prevaževalca«. Zelo zanimiv je članek »čebelarjenje v okolici Kobarida pred vojno«. S člankom je ohranjen zanamcem lep kos zgodovine slovenskega čebelarstva. V čtivu za začetnike so priobčena navodila za čebelarje v septembru in pktobru. Urednik se v toplih besedah spominja Ivana Sajevica. ki kot 90-letnik šp vedno čebelari v Stari vasi pri Postojni. Društvo vabi k ponovnemu pristopu čebelarje po Goriškem in na Krasu. Prav zanimiv in poučen je »Kotiček za radovedneže« in »Drobir«. Pestrost čtiva poživlja C. Golarjeva »Čebela jeseni, ki pravi v 7. kitici: A četudi letos, dragi, ni rodilo na*3 polje — z upaniem se tolažimo: Bo pa drugo leto bolje! * Iz vodnjaka so jo rešili. Prejšnjo soboto popoldne so v Semiču slišali izletniki iz vodnjaka v bližini kolodvora obupne klice na pomoč. Ko so prihiteli do vodnjaka, so našli v njem že popolnoma onemoglo 341etno kuharico S. A., ki so jo s pomočjo vedra in lestve v zadnjem hipu rešili iz vodnjaka. Po pripovedovanju rešenke ji je pri zajemanju vode spodrsnilo, zaradi česar je izgubila ravnotežje in padla v vodnjak. Iz Trsta in Gorice Trgatev v polnem razmahu. Sonce zadnjih' Jveh tednov je odškodovalo vinogradnike za letošnje deževno poletje. Grozdje je lepo dozorelo. Najprej se je pričela trgatev v kia;ih blizu morja in v Istri, na Krasu pa so še potrpeli, saj so vedno dobrih 14 dni za Trstom. Vsepovsod je bilo veselo pripravljanje na trgatev, po nekaterih cerkvah je bilo tudi opravilo, nakar so ljudje odhiteli v vinograde. Zdaj se po vsem Goriškem širi prijete^ Vonj ki^ečega mošta. Trgatev je bila letos zadovoljiva tako v pogledu količine in slad-kobe, izvzemši seveda tiste nesrečne kraje, koder je klestila toča. S pričetkom šolskega leta je tudi življenje v Trstu in Gorici postalo dosti bolj živahno, kakor je poleti. Pričetek šolskega leta se je zlasti v Trstu praznoval preteklo soboto z velikimi slovesnostmi, ki so bile letos predvsem posvečene spominu padlih bivših učencev in dijakov tržaških šol. Spomenik na Vodicah bo lepa, umetniško zgrajena kostnica, do katere bo držala cesta s Sv. Gore po grebenu pogorja. Goriški pre-fekt je odobril vse kredite, ki so potrebni za popravo ceste na Sv. Goro in na vrh Voa.c. V Kostanjevici na Krasu je umrl 26. septembra dolgoletni pismonoša Ivan Spazzani, splošno znan pod imenom Nani. Polnih 30 let je bil v poštni službi in si pač lahko predstavljamo, koliko poti je premeril. Vsi so ga imeli radi. Lastne družine ni imel, bil je pa doma v vsaki hiši. Umrl je nagle smrti. Na stanovanju so ga našli mirno zasnulega. Fantje in dekleta so preskrbeli, da je bil pogreb k^r veličasten. Na soprogo je čakal, pa jc smrt dočakal. Nenadne smrti je umrl v Trstu znani odvetnik dr. Hugo Gavazzi. Te dni je pričakoval svojo soprogo, ki se je vračala s potovanja. Ob neki tramvajski progi ga je zadela srč»a kap, še preden je soproga prispela. Zgiudjl se je pri priči mrtev. — V Borštu pri Trstu je umrla v starosti 44 let ga. Marija Primo-žičeva. Številni domačini so jo spremili na zadnji poti. Dve žalostni smrti. V Trstu se je na nekem trgu zgrudil neznanec in se zvijal v groznih bolečinah. Reševalci so ga prepevali v bolnišnico, vendar je že med vožnjo izdihnil. Dognali so, da je neki Valentin Tortul. Ni pa znano, od kod je in kak je bil vzrok njegove nenadne smrti. — V tržaško boln;š-nico so pripeljali 201etnega Albina Semca iz Milj, ki se je nevarno opekel. Napadla ga je božjast in se je zgrudil čez ognjišče, v katerem je še gorelo. Nezavest je bila tako globoka, da se siromak ni zbudil, čeprav mu ie levica ostala v žerjavici in je čisto ogorela. DobU ie še druee smrtno nevarne poškodbe. Nenavadna nesreča pri pogrebu. Prejšnji četrtek je bil v naselju Ameriki pri Spodnji Idriji pogreb rudarjeve žene Marije Hladnikove. Eo so hoteli truplo prepeljati na pokopališče in so obračali voz, sta iznenada padla z njega 75-letna Marija Mlinarjeva in mladoletni Ludvik Mlinar, ki je vodil konja. Bil je prešibak, da bi konja zadržal, pa so oba konji vlekli več ko sto metrov po cesti, dokler ju niso ustavili ljudje. Oba sta dobila precej občutne poškodbe na nogah. Na mesto je bil poklican zdravnik dr. Braggion, ki jima je nudil prvo pomoč. Spričo dejstva, da je Hladnikovo družino zadela zelo huda nesreča — saj so pred mesecem zagrebli tudi 84-letnega očeta — je nenavadna nezgoda v vsej okolici vzbudila še iskrenejše obžalovanje. Z Goreniskega Ureditev gradbenega gospodarstva na Gorenjskem. Ker je zadnje mesece primanjkovalo gradbenih delavcev, je bilo treba na Gorenjskem omejiti število novih zidav v pogledu števila in načina. Načelnik civilne uprave je zatorej odredil, da se prijavijo vse nameravane zgradbe, ki presegajo nad 500 mark stroškov. Prijaviti je treba splošne zasebne in javne vrtalne in talne zgradbe, ki so se pričele po 16. avgustu. Priglasiti je treba vse nove zgradbe, predelave, razširjevalne in popravne zgradbe. Najkasneje 4 tedne pred začetkom gradnje se mora vložiti prijava pri pristojnem delovnem uradu. Vsaka kršitev se brezpogojno kaznuje. Igra prirode. (Sobarica Marija Kernova iz Vodic je našla v gozdu jurčka-dvojčka tako čudno zrasla, da je rasel iz večjega, 12 cm visokega gobana iz sredine vrhu klobuka njegov 7 cm visoki dvojček. Zanimivi primerek je kupil neki Anton Reischel iz Celovca- I« Saodnie Štajerske Vinogradi v celjski okolici obetajo letos zelo dobro. Lifcti obnavljajo spomine na nekdanje dobre letine, med katerimi je bila n isijajnejša jeseni 1499., ko ni bilo dovolj posode, da bi spravili vse vino. Kronika pravi, da je takrat trgatev trajala dan in noč, dokler ni začelo snežiti. Vino je bilo tako poceni, da so se ga mnogi napili do nezavesti in so v pijanosti umrii. 2 rte v dela. 29-letni ključavničar Ivan Savuik iz Nove vasi je bil zaposlen pri nekem mariborskem podjetju. Pri delu mu je padel 600 kg težak kos železa s tolikšno silo na desno stegno, da mu je nogo dobesedno zdrobilo in odtrgalo. Odsekana noga je zletela nesrečnežu v glavo. V brezupnem stanju je bil Ivan Sav-nik prepeljan v bolnišnico. Kjer se prepirata... jo lahko tretji dobi po glavi... Nekdanji pregovor se je torej spremenil o čemer nam priča naslednji dogodek: 29-letna gospodinjska pomočnica Magda Caf-nikova je šla kupovat potrebščine v neko trgovino na Pobrežju. Prišla pa je tja v nesrečni minuti, ko se je trgovec ravno najhuje prepiral s svojo ženico. Ker ženice ni mogel drugače ukrotiti je pograbil pločevinasto kanto in jo zagnal proti svoji boljši polovici. Toda, čeprav je njegova boljša polovica prav izdatna, se je razburjeni trgovec izkazal za slabega'strelca Nj namreč zadel svoje žene, marveč je kanta priletela nedolžni Cafnikovi v glavo in ji je prebila čelo. Uboga Magda se je kar zgrudila, kajti na čelu ji je zazijala velika, močno krvaveča rana. Magdo so z reševalnim avtom odpeljali v bolnišnico, trgovec in trgovka pa se bosta po sodni obravnavi lahko dalje prepirala Škodo bosta seveda tudi plačala. Huda nesreča tovarnarja Zelenke. Tovarnar pohištva Ervin Zelenka v Mariboru je imel v nedeljo obisk. Pripeljal se je k njemu neki prijatelj iz Gradca, ki je zadnje dni poslovno potoval z avtom po Spodnjem Štajerskem. Povabil je Zelenko in njegovo ženo na izlet. Ko so se vračali zvečer proti Mariboru, je ob njih zdrsnil motorist, ki je avto nekoliko poškodoval. Ko so škodo popravili in je hotel Zelenka spet stopiti v avto, je mimo prihitel težak tovorni avto. Potegnil je Zelenko za plašč in ga vlekel kakih 30 metrov po tleh s seboj. Zelenka je s ponovnimi udarci ob tla dobil hude poškodbe po glavi in životu. Nezavestnega so prepeljali v bolnišnico v Gradcu, kjer pa je kmalu izdihnil. Star je bil 37 let. Truplo so prepeljali domov v Maribor in ga pokopali na mestnem pokorališeu. Ii Hrvatske Italijanski generalni konzulat v Dubrovniku. Kraljevina Italija je bila v Dubrovniku že dolga leta zastopana po svojem konzulu. Pred nekaj dnevi je bil italijanski konzulat povišan ▼ generalni konzulat z razširjenim uradnim področjem. Dosedanji konzul g. Americo Gigli je zapustil Dubrovnik, nakar je službo generalnega konzula prevzel g. A. Mammelella. Deset komunistov za 1 ustaša. Hrvatski uradni list je objavil poglavnikov dekret, ki določa, da bo v bodočih primerih komunističnih atentatov, v katerih bi izgubilo življenje eden ali več ljudi, pa krivcev ne bo mogoče izslediti, kaznovano s smrtjo 10 komunističnih prvakov za vsako žrtev. Policijska ura je spet podaljšana. Od preteklega ponedeljka dalje je v Zagrebu spet dovoljeno do 23. ure bivati na ulicah. Toda točno ob 23. uri se morajo zapreti vsi javni lokali, kinematografi in gledališča. Tramvajski (munjovozni) promet se mora takisto ustaviti ob 23. uri in morajo poslednji vozovi kreniti s krajnih postaj proti mestu ob 22.30. Od 23. ure zvečer do 5. zjutraj je zabranjeno vsako kretanje po ulicah in zadrževanje v javnih lokalih. Kogar prime policija ali usta-ška straža, mora v zapor in bo strogo kaznovan. Poostrene kazni za ponočnjake. Nedavno noč je bilo v Zagrebu prijetih kar 50 oseb, ki so prekoračile policijsko uro. Vsi so bili ostro kaznovani Globa znaša do 3000 kun, zaporna kazen pa do enega meseca. Dva ponočnjaka sta bila odposlana v taborišče na prisilno delo. Zagrebška policijska uprava je ponovno naj-resneje opozorila, da bodo ponočnjaki poslej kaznovani s še hujšimi kaznimi, ker je treba napraviti konec kršitvam policijske ure. Gradnja velike asfaltirane ceste, ki bo vezala Zagreb z Nemčijo, se je pričela. Cesta bo na oddelka iz Zagreba do Ptuja dovršena do prihodnje jeseni In sicer je dolga od Zagreba do Varaždina 63, od Varaždina do nemške meje pa 23 km, skupaj torej 86 km. Služila bo velikemu prometu in bo široka 8 metrov, kakor ostale avtomobilske ceste na Hrvatskem. Zaposlenih bo okrog 10.000 delavcev in je odobrenih 150 milijonov kun kredita. Odločno pobijanje bele kuge. Svoj čas smo poročali o ostrih zakonskih določbah ki naj zagotovijo hrvatskemu narodu zdrav naraščal in zatro nasilno ui samovoljno preprečevanje porouov. Zdaj je ministrstvo za naiod-no zdravstvo posta ,-lo ooseone poverjenike po bolnišnicah, katerih naloga je skrbeti, da se bodo upoštevale zakonske določbe za pobijanje bele kuge. Glavno poverjeništvo je v Zagrebu, ostali poverjeniki in njihovi namestniki po so postavljeni v Osijeku, Banja-luki, Sarajevu. Dubrovniku in Gospiču. Upravna občina Bregana je bila ustanovljena z zakonsko odredbo od 27. septembra. Obsega naslednje zaselke: Bregansko selo, Jesenice na Savi, Novo vas. Obrežje in Rajec, dalje od dosedanje upravne občine Podvrh še Nošičselo in Podvrh ter od občine Otruševac vasi Bistrac in Mala Jazbina, nadalje Lug n Samoborski Klokočevac. Upravna občina Bregana je priključena samoborskemu okraju. Slovenski živelj tvori znaten del te nove hrvatske občine. Za reguliranje Brega ne je odobrenih 2,700.000 kun. Cim je bila nedavno nemška meja preložena od Bregane na Sotlo, se je hrvatska država odločila regulirati ta nevarni potok, ki so ga krotili že prejšnje čase. Potok je treba regulirati od izliva v Savo do vasi Čadra, v dolžini 8 km, koder ob neurjih najbolj poplavlja okolico. Načrti za regulacijo so že gotovi in se bodo izvršili na podoben način kakor na potpku Gradnji pri Samoboru. Zaposleni bodo tisti delavci, ki so doslej delali na cestah pod nemško upravo. Urejanje Save. Povodnji v zadnjih letih so pokazale, da je prav posebno nujna ureditev Save med Bosanskim Samcem in Brč-kim. Hrvatska vlada je za ta odsek odobrila 10 milijonov kun kredita in zdaj gradi 1200 delavcev nasipe pri Tolisu, Orašju, Vidovici in Krepšiču. Z nasipi bodo zavarovali okrog 30.000 oralov plodne zemlje. Manifestacija hrvatskih delavcev v Nemčiji. V teku oktobra bodo priredili hrvatski .lelavci v Nemčiji veliko zborovanje. Ni še odločeno, ali bo zborovanje v Berlinu ali Monakovem. Udeležili se ga bodo tudi številni oredstavniki hrvatske države v Berlinu in povabljen je vodja nemške delavske fronte dr. Rooert Ley. Zadnji čas je tudi v Hamburgu zaposlenih okrog 800 hrvatskih delavcev. 800 barak za državno častno delovno službo izdelujejo v tovarni vagonov v Brodu. Delavske dnevnice pri izdelavi teh barak bodo skupno znašale 60 milijonov kun. Tovarna v Brodu zaposluje zdaj 1200 delavcev, toda kadar je v polnem obratu, lahko zaposli 3500 delavcev. »Hrvatski narod« pravi, da bo imela brodska tovarna še važno vlogo v hrvatskem gospodarstvu. Barake, ki jih pravkar izdelujejo, bodo izdelane docela po nemškem zgledu in bodo z lahkoto prenosne. Izumiranje fazanov. V hrvatskih listih poroča neki lovec, da se že dalje časa v raznih krajih opaža, kako izumira rod fazanov in to celo tudi tam, kjer so razmere za življenje tega pestrega gozdnega kokota zadosti ugodne. Vzroke iščejo navadno v zunanjih okoliščinah: v brezobzirnem odstrelku, v vznemir- jenju in raznih drugih vplivih prodirajoče civilizacije. Toda že leta 1925 so v berlinskem živalskem vrtu ugotovili posebno bolezen fazanov, vnetje pljuč in slepiča. Zunanji znaki te bolezni so, da s perjem nepokrita mesta na glavi potemnijo. Ta bolezen je bila doslej opazovana samo pri kokoših, fazanih in pavih. Poročila o tej bolezni prihajajo iz raznih krajev. Vsekakor je treba, da sleherni lovec in gcedar posveti temu pojavu največjo pozornost. Nove cene jajc v Zagrebu. Zagrebško mestno poglavarstvo je določilo naslednje nove cene jajc: sveža po 2.50 kun, plavajoča po 2.25, iz apna vzeta pa po 2 kuni. Kdor dražje prodaja, lahko pride pred preki sod. Iz Srbije Uredba o naglih sodiščih. Srbska vlada je razglasila uredbo o naglih sodiščih za vse civilne osebe. Pred to sodišče pride vsakdo, ki poškoduje ali skuša poškodovati državno premoženje in javne naprave, dalje vsakdo, kdor na kakršen koli način sodeluje z napadalci ter jim daje hrano ali prenočišče. Sodišče izreka samo smrtno kazen, ki se izvrši z ustre-litvijo. Prostovoljski oddelki so se začeli organizirati v Srbiji za pobijanje napadajočih komunistov. Med prostovoljce se v glavne nI prijavlja Ljotičeva mladina, ki je organizirana v posebnih zaščitnih oddelkih in nosi orožje. Minister za delo je pozval tudi vse gojence bivših podoficirskih šol, da se nemudno javijo vojaškemu poveljstvu. Namestitve. Vrsta slovenskih sodnikov ter učiteljev ljudskih in meščanskih šol je dobila službo v Srbiji. Znatno pa je še število onih Slovenoev, ki še čakajo na namestitev. Sklad za podpiranje priseljencev, državnih in banovinskih uradnikov, upokojencev in njihovih družin je ustanovila srbska vlada s posebno zakonsko odredbo. Sklad je ustanovljen pri Poštni hranilnici, lastnik sklada pa je finančno ministrstvo. Srbija bo zgradila več tovarn za izdelavo olja. Srbsko kmetijsko ministrstvo je zaradi pomanjkanja olja sklenilo zgraditi več manjših tovarn za izdelavo olja iz raznega oljnatega semenja in koščic. Tramvajski promet v Beogradu je v novih razmerah močno živahen. Beograjska mestna občina je zatorej pozvala prebivalstvo, naj do skrajnih mej varčuje z elektriko. Poraba toka se je zelo zvišala, električna centrala ima pa vedno manj premoga za pogoi strojev Sladkorna pesa se je letos v Srbiji dobro obnesla. Sladkorna tovarna v Čupriji je kmetom pred setvijo izplačala 11 milijonov dinarjev predujma, da jim je olajšala obdelovanje zemlje in nakup živine. Zaradi vojne ra kmetje niso mogli docela izkoristiti vsega polja in je bilo za tovarno v Cupriji izkoriščenih Je 4700 hektarjev. Povprečni donos pa je boljši kakor lani. Vsega skupaj cenijo letošnjo letino sladkorne pese v Srbiji na 8500 do 9500 vagonov. Srbija je pripravljena izročiti hrvatskim sladkornim tovarnam nekaj tisoč ton sladkorne pese v zamenjavo za kurivo, zlasti za premog. Hrvatska vlada je uvoz do 5000 ton sladkorja oprostila vseh carin in pavšalnega prometnega davka. Stroge kazni za peke. Policijski ravnatelj v Beogradu je najstrožje opomnil beograjske peke, da morajo vsak dan speči zadosti kruha iz moke, ki jo dobe na razpolago. Kdor ne mara peči ali skriva moko, ga zadene huda kazen. V Nišu je policijsko ravnateljstvo prepovedalo peči vsakovrstno belo pecivo or^ma ^laSčice Železniški promet v Banata. Kljub svoji legi med dvema rekama, ki sta bili ob zadnji vojni najbolj prizadeti (porušeni mostovi na Donavi in Tisi), je Banat docela obnovil železniško zveze na vse strani. Zdaj je Banat spet zvezan z inozemstvom in zaledjem po železrdci in rečni plovbi Posebno živahen je promet z vlačilci med Smederevom in Kovinom. Obe mesti imata železnico speljano do Donave. Blagovni promet se gladko razvija, da krije vse potrebe in zahteve teh pokrajin. Dve železniški progi iz Banata vodita preko Moravice v Rumunijo in preko Velike Kikinde na Madžarsko. Ipo Urnem X Na daljavo bomo gledali. Italijanski listi poročajo iz Berlina, da so v zadnjem času oblasti zelo mnogo storile za enega izmed najčudovitejših človeških izumov poslednjega časa — televizije ali gledanja na daljavo. V Berlinu so opremili s televizijskimi aparati posebne prostore, ki so ves dan dostopni obiskovalcem, da pred napravami, podobnimi radijskim zvočnikom, lahko gledajo razvoj nogometne tekme daleč kje proč ali pa prisostvujejo predvajanju filma, ne da bi bili v kinematografski dvorani itd. Tudi v mnogih bolnišnicah so že postavili sprejemne televizijske naprave, ki predvajajo redne programe. Za vojne ranjence je to prav prijetna zabava, saj so istočasno z dogajanjem navzočni pri dogodkih, čeprav so navezani na posteljo in se ne morejo premakniti. Televizijjski programi obsegajo za sedaj predvajanje zvočnih filmov raznih zabavnih prizorov in dnevnih dogodkov. X Operacija srca, ki so se vanj zapičile škarje. V Firenci so v otroški bolnici »Meyer« poskusili z nenavadno operacijo, ki je sijajno uspela. Operirali so nekega 13-letnega dečka in mu zašili srce, v katerem je zijala globoka rana, zadana s škarjami. Prof. Gaetano Man-gione brž je slutil, da ima deček rano na srcu, in se je takoj odločil za operacijo. Posekal je dečku na levi strani količino strjene krvi in potem lepo zašil rano nad desnim srčnim prekatom, kamor so se bile dečku zapičile škarje. Nazadnje je potem zašil še odprtino, ki jo je bil naredil v prsnem košu, da je mogel do srca. Zdravnik prof. Gaetano Mangione je dal dečku pred operacijo narkozo etra. Operacija je bila opravljena v nekaj več ko četrt ure. Deček je bil tako rešen gotove smrti. Dečkovo zdravstveno stanje se je potem hitro zboljšalo, kar ie najboljši dokaz, da je imela ta izredna operacija popoln uspeh. X Trinajst rudarjev pod ruševinami. Pod nekim hribom v bližini španskega mesta Fu-ente Arcada so rudarji kopali nov podzemeljski rov, da bi prišli do ležišča volrrama. Nerad no se je rov zrušil. Trinajst mož je ostalo pod ruševinami mrtvih. X čudna bolezen avstralske deklice. Na Havajskem otočju se je ustavila pred kratkim avstralska družina Brest, ker je morala nenadno prekiniti svoje potovanje zaradi poslabšanega stanja hčerke, ki že pet let trpi na čudni bolezni — kostolomnici. Kosti dekleta so tako krhke, da so se doslej na raznih mestih že 45krat prelomile. Ta bolezen je v medicini znana, vendar ni bil doslej znan noben tako težek primer, kajti pri tem dekletu se kosti lomijo tudi brez kakih zunanjih vplivov ali udarcev. Hčerka nesrečne družine je sedaj v bolnišnici, kjer so jo povsem ovili v vato in mavec. X 13-letni korporal. V nekem bataljonu finskih strelcev imajo kot kaprola 13-letnega dečka, ki se je izkazal že v raznih bojih. Sedaj so ga ranjenega oddali v bolnišnico. Deček, ki ga je oče že od najmlajših let vzgajal v vojaškem duhu, in ki se je že kot otrok vadil na streliščih, se lahko ponaša, da sodeluje v svoji drugi vojni, kajti udeležil se je že lani prve rusko-finske vojne. X Volkovi in medvedi na Bolgarskem. Ravnateljstvo za bolgarsko gozdno gospodarstvo je izdalo navodila, kako naj se letošnjo zimo pokončuje volčja nadloga. Kmetje dobijo primerne količine strihnina. Zakon o zaščiti prirode pa strogo prepoveduje uničevanje ali streljanje medvedov v vsej bolgarski državi. X Živinska kuga na Kitajskem. V severno-zapadnih delih Mandžukua že nekaj časa razsaja živinska kuga, ki je povzročili v živinoreji velikansko škodo. Zanimiva je ugotovitev lista »Kokutsu«, ki poroča, da gre v tem t>ri-irierii za sabotažno dejanie, ki ga ie povzročil tuj državljan, čigar narodnost doslej ni bila objavljena. V teku preiskave je namreč mand-žurska policija pri tujcu našla stekleničko, v kateri je bilo 12 gramov bacilne kulture, ki povzroča živinsko kugo. Tujec je takoj po aretaciji izvršil samomor. Epidemija se ie razširila v pokrajinah Hailar, Mingan, Kirin in Pingkiang. Mnogo konj, ovac in goveda je po- svetil C555 ginilo. Prebivalstvo je v velikem strahu in so oblasti ukrenile vse mogoče, da bi nevarno bolezen zajezile. Izolirali so številne zgradbe ter odredile splošno cepljenje. Ljudje smejo obiskovati gledališča, kinematografe, gostilne jn druge javne lokale le pod pogojeni, da se ob vhodu izkažejo s potrdilom, da so se dali cepiti Skrivanje bolezni strogo kaznujejo, po drugi strani so razpisali znatne nagrade za osebe, ki bi obvestile oblasti o novih ognjiščih kuge. X 20 milijonov ljudi je slišalo smrtni krik. Dramatičen dogodek se je zgodil nedavno pred mikrofonom čikaškega radia. Ameriški dramatik Howard je čital odlomek iz svoje drame. V tem odlomku je tudi stavek: »Pomagajte mi, umiram.. . « Ko je Howard pre-čital ta stavek, je omedlel. Zadela ga je kap. Napovedovalec je sporočil poslušalcem pretresljivo smrt pesnika, nato pa je radijska postaja nadaljevala svoj spored. Kakor so v naslednjih tednih ugotovili po dopisih, ki jih je prejeta postaja, je pesnikov smrrni krik slišno 20 milijonov poslušalcev, ki so šele naknadno od napovedovalca izvedeli, da je bil to resničen smrtni krik. X Številka, ki je dvakrat zadela glavni dobitek. Po letošnjem žrebanju v nemški državni loteriji je nemško časopisje objavilo vse številke, ki so v preteklih letih prinesle imetnikom srečk glavne dobitke. Ta pregled kaže, da si je sreča izbirala različna števila, ko je delila svoja bogata darila. Loterijsko žrebanje je v Nemčiji že zelo staro, saj deluje ta ustanova od leta 1794 naprej. V vsem tem času se je zgodilo samo enkrat, in sicer v letu 1825, da je bila znova izvlečena številka, na katero je že prej padel glavni dobitek. Ponovno izžrebanje številke 39.093 je takrat vzbudilo po vsej Nemčiji veliko prahu in mnogi so ho teh vedeti, da je sreči pomagala tudi človeška volja in ne samo slepa usoda. Enaka številka je bil namreč izžrebana že leta 1800. X Po štirih letih najdeno truplo. V kraju Lecco v severni Italiji sta pred dnevi dva ribiča slučajno privlekla na dan v svojih mrežah truplo, ki je bilo že zelo razpadlo. Preiskava je ugotovila, da gre za truplo mehanika Adona Poltija iz Onna, ki je v noči 5. novembra 1937, ko se je vračal z dela, postal žrtev nenavadne vihre na jezeru, preko katerega se je hotel peljati s čolnom. Iskanje trupla je bilo tedaj zaman. Po štirih letih sta ga sedaj našla dva ribiča. Ugotovitev istovetnosti pokojnega mehanika bi bila zelo težka, ako ga ne bi bili spoznali njegovi sorodniki po majici in hlačnem pasu, ki ju je še vedno imel na sebi, dočun je ostala obleka že razpadla. X Kit je potegnil kita v morje. Čeprav je znano, da je med živalmi na splošno velika vzajemnost, je gotovo vreden posebne omembe izreden tak primer, ki so ga doživeli ribiči ob norveški obali pri Trondhjemu. Morje je zagnalo preveč na plitvo mladega kita, dolgega tri metre. V bližini je bila vprav tedaj skupina norveških ribičev, ki so brž opazili, kako izredna prilika se jim nudi. Hitro so se vrgli na kita in ga pobili. Nato so ga pustili na mestu in odšli iskat primerno vozilo, da bi žival odpeljali domov. Ko pa so se vrnili-, so doživeli novo, še bolj nenavadno presenečenje ko prej. Kita, ki so ga bili prej ubili, ni bilo več tam. Medtem, ko so bili odsotni, je prišel ponj drug kit, ki je mrtvega »tovariša« izvlekel nazaj na odprto morje. To se mu je posrečilo storiti ravno še pravočasno, kajti ribiči so se vrnili k obali vprav v trenutku, ko sta se živali zmagoslavno izmuznili, da ju ribiči niso mogli več doseči. X Vpliv zelenjave na človeški značaj. Ugledni danski biolog prof. Kaaken je objavil posebno razpravo o vplivu zelenjave in sočivja ter rastlinske hrane sploh na človeški značaj. V svoji razpravi ugotavlja med drugim na osnovi dolgoletnih izkušenj, da vpliva n. pr. špinača na ojačenje človeške volje; fižol (zlasti beli) vpliva na ojačenje živčevja in je v tem pogledu bolj priporočljiv od mesa. Izogniti pa se je po njegovem mnenju treba prevelikemu uživanju graha, češ da vpliva ia pri moškem na površnost značaja, pri ženskah pa povzroča domišljavost. Zelo ugodno vpliva končno na človeški značaj zelje, ki kreni vztrajnost in odpornost. Prečudna pravda za odrezano nogo Čudno pravdo so imeli letos nekje v belgijskem Kongu. Vpliven poglavar nekega tamkajšnjega plemena je moral privoliti v to, da so mu zdravniki odrezali desno nogo, ker se mu je naredil na njej tako hud prisad, da bi bil gotovo umrl, vsaj zdravniki so bili takšnega mnenja, če bi ne dovolil, da mu nogo odreže^o. No, pa na vse zadnje to še ni nič posebnega, saj je na svetu še toliko drugih ljudi, ki morajo pod operacijski nož. Posebnost je v teir_, da je poglavar po operaciji zahteval, da mu morajo zdravniki s klinike, na kateri je bil operiran, vrniti odrezano nogo, kajti v tistih krajih je takšna navada, da ima vsak pravico zahtevati svoj odrezani ud nazaj, da ga potem lahko — poje. Dober tek! Spričo takšne zahteve so bili zdravniki nemalo v zadregi. Obrnili so se celo na pokrajinskega guvernerja za svet. Ta jim je odgovoril, da nimajo prav nobenega vzroka odkloniti poglavarjevo zahtevo in si pridržati odrezano nogo, kajti čeprav je zdaj odrezana, je vendar njegova last. Zdravniki so se po tem nasvetu, oziroma razsodbi guvernerja tudi ravnali in izročili operiranemu poglavarju odrezano nogo nazaj. Nesreča pa je bila spet v tem, da so jo bili dali v špirit. Že si je z njo polnil želodec, a kar mu ni šla v slast. Ves razjarjen jo je pustil in takoj je šel tožit zdravnike, ker so nogo dali v špirit, da je tako postala neužitna. Kako je sodišče razsodilo, se še ne ve, vsekakor pa to res ni tako vsakdanja pravda. Starost ljudi, živali in dreves Ce postane kdo sto let star, imajo vsi to za nekaj izrednega in mnogo se o tem piše in razpravlja tudi v časopisih. Toda še bolj zanimivo je pogledati v živalski in rastlinski svet in ugotoviti, katera živa bitja dosežejo prav posebno visoko starost. Človek med živimi bitji še izdaleka ni tisto bitje, ki živi najdalje. Sicer je res, da je pred kratkim umrl v Turčiji mož, ki je bil 132 let star, bil je torej rojen v času, ko slavni Napoleon še ni bil francoski cesar. Tako stari ljudje pa so velike izjeme. Ze med pticami jih je precejšnje število, ki postanejo starejše kakor človek. Nekega morskega orla so imeli nekje v živalskem vrtu v ujetništvu 104 leta in na Dunaju je živel jastreb celo 118 let. Pri tem pa še ni bilo mogoče ugotoviti, koliko časa sta živeli ti dve ptici preden so ju ujeli. Tudi papigam je namenjeno dolgo življenje, saj žive nekatere do 200 let. Prekosi jih pa, kar se starosti tiče, labod, ki doseže lahko pod ugodnimi pogoji starost daleč čez stoletje. Metuzalema med živalmi imenujemo večkrat želvo. Njene najvišje starosti do sedaj še niso mogli ugotoviti. Med želvami jih je nekaj, ki so bile že takrat, ko so jih ujeli, velike in stare in še danes (po 250 letih!) žive v ujetništvu. Zelo priletni postanejo tudi nekateri vodni prebivalci. Ščuka doseže starost 150 let, krap pa tudi 250. Tako visoko starost živi tudi slon. Vse te številke pa se nam zde prav neznatne, če pogledamo nekoliko v kraljestvo dreves. Med njimi bukev s svojimi 300 leti starosti skoraj ne more tekmovati z lipo in hrastom, ki dosežeta starost 1000 let. Pa tudi ne s smreko s 1200 leti in jelko s 1500 leti. Konec preteklega stoletja so požagali v Ameriki bor, čigar starost so po letnicah (zrasteh ; v lesu) preračunali na 1541 let. To staro častitljivo drevo pa poseka po starosti še neke vrste hrast, ki doseže tudi 2000 let. Najbolj dolgo življenje med drevjem pa ima tisa, ki je v nekaterih deželah Evrope že popolnoma iztrebljena. Ker ta drevesa zelo počasi rasto, so tise z obsegom enega metra večkrat preko tisoč let stare. V Angliji raste še danes tako drevo, ki je preko 3000 let staro. Ali zna^ kdo izmed vas izračunati, kdaj je to drev* preživelo svoja mladostna leta? Srn* sdrar,« JEZA — Zakaj se pa Jera tako jezi na svojega ženina? — Prosila ga je, naj ugane, koliko je stara. — No. in9 — In ta klada nerodna je res ugibal. OCE IN SIN — Oce, zakaj pa leti zrakoplov tako hitro? — Ker se mu pač mudi... — 0*e, zakaj pa je zrakoplov kakor kakšna cigara-> - Mora že tako biti. — Oče... Tedaj se je oče razjezil, vsekal je fanta in rekel: — Hudiča, nehaj že vendar s tem prismojenim očetom! Ali ste že kaj slišali, kako kruli prašič? I no, seveda ste ga čuli, saj ga morda poslušate vsak dan. Prijatelj Tone Ocepek, ki se je s kupčijami zelo obogatil, si je pa kupil avto in na njem trobilo, ki spušča prav take glasove kakor prašič. Ker nam na vasi ni bilo nič všeč takšno glasilo, smo ga vprašali, zakaj si ga je prav za prav kupil. Tone Ocepek se je odrezal : — I, saj je čisto razumljivo! Da me bodo moji znanci že od daleč spoznali. JUNAŠKI VOJSKOVODJA Vojna slava vojvode Malbouroughškega, vrhovnega poveljnika zavezniških armad v španski zavezniški vojni, je ostala stoletja, vse pa kaže, da doma ni bil tako dober vojskovodja. To pa lahko sklepamo iz pisma, ki ga je pisal z bojišča svoji ženi in kjer pravi: »Zdajle sem na čelu šestdesetih tisočev vojakov, najboljših vojakov, kar jih svet pozna. Te vojake vodi najboljši vojskovodja, pa se vendar vseh teh vojakov ne bojim tako zelo kakor tebe, srce moje, kadar si jezna.« »Vi bi si morali kupiti zastore za okna. Včeraj sem vas videl skozi okno, kako ste po-ljubovali svojo ženo.« »Motite se, dragi sosed! Včeraj namreč sploh nisem bil doma.« BOLNA NOGA Slavna plesalka Taglionijeva nekaj mesecev ni nastopala. Izgovarjala se je, da jo boli noga in zaradi tega so v gledališčih dosti šepetali. Kakšni dve leti nato je prišel skladatelj Adam v Petrograd, kjer je bila slavna plesalka takrat prva v baletu carske opere. Ko je prišel Adam k njej na dom, da jo pozdravi, mu je pritekel nasproti ljubek otro-čiček. »Moj bog, čigavo pa je to prelepo dete?« je vprašal Adam. Taglionijeva pa se je nasmehnila in od-■ vrnila: j »To je moja bolna noga.« V DRUŽINI Oče: »Zahvalite boga, otroci, da se vam tako dobro godi. Ko sem bil jaz majhen, sem večidel gladoval.« Otroci: »Dobro, da si prišel k nam, očka. Mi pa imamo zmeraj vsega dovolj.« Malo vseučilišče Zanimalo vas bo, zakaj prav za prav stu-denček žubori, kakor se izražajo pesniki v svojih pesnitvah. Menda ni pesnika, ki ne bi opeval tega naravnega pojava, ki ni prav nič drugega kakor enostavno eksplodirani e. Med tekom vode nastanejo majhni zračni mehurčki, ki se s prav rahlim pokom razletijo. In ker je teh mehurčkov, čeprav so tako neznatni, na tisoče in milijone, nastane včasih kar močno šumenje. * Kakor je dognal neki ribogojec severnoameriškega mesta Settle po doigem raziskovanju, je jastog — veliki morski rak — najhitrejša morska riba. Plava tako hitro, da doseže hitrost 40 km na uro in more s to hitrostjo plavati več ur dolgo, ne da bi se utrudil. Izmed sladkovodnih rib pa je najbolj urna ščuka. Vendar se z jastogom ne more meriti, ker doseže le hitrost 16 km na uro. * Na Penangu, angleškem otoku ob vzhodni obali polotoka Malake, imajo domačini kačje svetišče. V njem namreč živi na stotine zelo strupenih velikih gadov. Domačini hodijo v svetišče in jih nosijo po rokah in jih častijo. Ker so pa kače tako zelo strupene, za-j žigajo v svetišču dosti kadila in maka, da dim kače tako omami, da niso prav nič več j nevarne in ne pikajo. • Za odraslega moža velja, da je že izredno močan, če si lahko zavihti na pleča dva stota in ju nekaj časa nese. Kako daleč smo v tem pogledu za živalmi, posebno za žuželkami! Navadna kuhinjska muha na primer lahko nosi tovor, ki je 170krat večji od nje same. Majski hrošč pa celo dvigne tovor, ki je 182krat težji od njegove lastne teže. Višek vsekakor doseže neka glista, ki lahko nese tovor, ki je celo 530krat težji od nje same. Ce bi se hotel človek meriti s to neznatno živalco, bi moral z lahkoto dvigniti dva velika vagona, težka 20 ton. * Največ meteorjev pade z neba na zemljo v Severni Ameriki in Srednji Afriki. Njihovo število je dosti večje kakor si človek misli, ker padejo meteorji po večini v samotne kraje ali pa se zarijejo v zemljo ali se potope v morje, da jih nihče ne vidi. Neki švedski strokovnjak je natančno dognal, iz česa sestoji tak meteor. Če bi človek začel izrabljati te snovi, bi si nagrabil ogromno premoženje. Meteor v Arizoni, ki tehta milijon ton, sestoji iz 92 odstotkov železa in 8 odstotkov niklja. Za obe kovini bi dobili20 milijonov dinarjev. V Afriki že del j časa pridno iščejo padle meteorje in jih skušajo izkoristiti. * Ura, ki je stara skoraj 550 let, je gotovo velika redkost. Tako uro ima francosko mesto Rouen na svojem velikem stolpu, ki spa-* da tudi sam med mestne znamenitosti. Uro ie izdelal urar Jean de Felain že leta 1389. V vseh teh 552 letih ni ura terjala ]«r:ebnih popravil in gre na minuto natančno. Urarji, ; ki so jo preiskali, so izjavili, da ne kaže njeno kolesje skoraj nikakih znakov obrabe. V . velikem stolpu visi še druga ura, ki izvira iz leta 1447 in so jo popravili leta 1894. Po-t sebnost te ure je, da ima samo en kazalec. V svojem obilno okrašenem kazalniku kaže podobe tedenskih dni. * Škot A. B. Anderson se lahko ponaša, da ima najmanjšega ptiča na svetu, katerega doslej še ni bilo mogoče imeti v ujetništvu. To je tako imenovani smaragdni kolibri, ki tehta manj ko 11 gramov in je samo 2 in pol cm velik. Ptiček živi v električno segrevani kletki, v kateri vlada nespremenjena, zelo topla temperatura. Hranijo ga z medom, strnjenim mlekom in moko iz prepečenca. Vsakih pet minut posreba ta čudežna živalca drobno kapljico tekoče narejene hrane iz cevkaste posodice. Ko je preletel 6 metrov dolgo kletko, mora sesti, da si nekoliko odpočije. Premer peruti tega drobnega bitja je dosti manjši kakor pri srednje velikem metulju. ♦ V Zedinjenih državah Severne Amerike potrošijo vsako leto nad 4 milijarde dolarjev za zabavo. To je vsekakor ogromna vsota. Otroških igrač prodajo trgovine za 75 milijonov dolarjev, raznih športnih potrebščin pa za 6 milijonov dolarjev. Fotografskega materiala se proda na leto za 250 milijonov dolarjev. Samo za semenje cvetic izdajo 7 milijonov na leto, za cvetice same in za šopke pa nad 200 milijonov dolarjev. Glasbil prodajo trgovci za 23 milijonov, pasje hrane pa za 40 milijonov dolarjev. Kjer izdajajo ljudje tolikšne denarje za zabavo, jim je lahko pridigovati, kako bi moralo biti v Evropi. * Različne dežele, različne navade! Na Estonskem kakor tudi v drugih severovzhodnih deželah pred pričetkom zime zamaše in zalepijo vsa okna in jih vso zimo več ne od-pro. To je v teh deželah prav važno opravilo. Da otroci pri tem lahko pomagajo, dobijo za to posebne tridnevne počitnice, tako imenovane »počitnice za lepljenje«. Marsikdo poreče: saj je pri nas tudi približno tako. Mi vam pa vendar odločno svetujemo: Bodite pametni in odpirajte tudi pozimi okna, da se stanovanja prezračijo! * Neki argentinski pastir je iznašel čevlje za ovce. V Argentini v Južni Ameriki so namreč začele bolehati ovce zato, ker so ondotna' tla tako izsušena, da so poškodovala ovcam noge. Nato so v Buenos Airesu naredili mnogo parov ovčjih čevljev iz kavčuka in zares so zdaj argentinske ovce bolj zdrave. NA ŽENSKEM ZBOROVANJU Pobornica za žensko enakopravnost: » ... pa mi recite, kje bi bili možje, če ne j bi bilo nas?« Glas v ozadju: »V raju « DA GA BODO SPOZiv. POUK »Koliko je do vrha Krima?« »No, tako okoli tri ure.« »Kaj tri ure? Saj je komaj tri kilometre zračne črte.« »Pa pojdite po zračni črti!«