Kmetsko delavstvo, Gotovo je eno glavnih kmetijsko-gospodarskih vprašanj, če ima kmet-posestnik tudi dovolj pomočnikov pri svojem delu. In tudi seveda, kaki so ti pomočniki. Marsikje moramo opaziti, da gara kmet sam s svojo družino, ker ne raore dobiti ne hlapca in ne dekle. Vsesplošna želja, biti kolikor mogoče svoboden, če ne že celi dan, pa vsaj nekaj ur na dan, je razdrla tisto prijetno domače razmerje, v katerem so včasih živeli skupaj gospodarji in hlapci. Biti hlapec ali dekla, je dandanes kakor neka sramota med delavci, ker je popolna nesvoboda brez »urlaubov« in brez »plavih«. Mkakor nismo proti temu, da bi kmetsko delavstvo ne uživalo svoj del svobode. Ali prepričani pa smo, da je bilo takrat bolj prijetno v naših kmetskih hišah in je še danes tudi tam, kjer je služinčad kakor del družine. Nekdanji hlapci in nekdanje dekle so delali po polju, travnikih, gozdovih, pa so rekli: »To je naše.« Zavedali so se, da iz skupnega dela izvira tudi skupno veselje nad uspehi in sloipen delež, pač po primeri. Zato je bila služinčad zvesta, kakor da dela za se, ker se je pocutila kakor doma. Gospodarja je spoštovala kot očeta in gospodinjo kot mater. Ti pa so jo upoštevali kakor svojo deco. Najboljša rešitev kmetsko-delavskega vprašanja bi seveda bila ustvariti zopet tako razmerje. Marsikateri hlapec in marsikatera dekla bo pri taki družini rada ostala vse življeBJe, posebno če bo imela v dobrih srcih svojih domačih zapisano pravico, da tudi na stara leta ne bo treba prijeti za beraško palico in iti od hiše do hiše. Drugo dejstvo, ki bo pripomoglo kmetu do kmetskih delavcev, je gotovo sedanja gospodarska stiska delavcev po širnem svetu. Vzemimo samo Trbovlje, kjer so jih na tisoče odpustili, v prvi vrsti tiste, ki so s kmetov doma. Kakor po rudnikih, tako tudi po tovarnah ni več veliko prostora za nov tok delavstva z dežele, posebno, ker delavske družine že same razpolagajo z novimi delavskimi močmi. Tudi tujina je sedaj bolj kruta kot so si jo delavci predstavljali. Amerika je delavstvu takorekoč zaprta in je tudi predaleč. Nemčija ima sama delavcev veliko. Naši težko shajajo gori. Francija jih je nekaj tisoč sprejela, a imajo tudi bolj težko stališče. Slovenski kmet bo na ta naein imel torej zopet več kmetskega delavstva na razpolago. Prvo, kar naj kmet-posestnik napravi s svojim delavcem, hlapcem ali deklo, je, da ga sprejme kot domačega, ne pa le kot tujca, plačanca, na delo. Ugled kmeta pri tem ne bo trpel, ker ima kot oče večji ugled in spoštovanje kot pa le kot delodajalec. Kmetsko delavstvo pa naj se zaveda, da njegova odvisnost od gospodarja ni nikaka odvisnost, če jo primerja s službenim razmerjem kjerkoli po svetu. Služinčad naj se počuti kot doma, a tudi potrudi kot za svoje! Nadalje bo moral slovenski kmet misliti tudi na izobrazbo svoje služinčadi. Ni dosti, da kmet bere, študira, kako zboljšati svoje gospodarstvo. Zelo prav mu bo prišla v tem oziru poucena služinčad, ki bo tudi z drugačnim veseljem pomagala, kakor na, če je vedno zanemarjena. Kajti popolnoma napačno ji mišljenje, da je za jkmetsko delo le tak, ki za drugega ni. Kmetski naraščaj in tudi naraščaj služinčadi mora biti zdrav in krepek in brihten, da bo napredek vedno večji! Primerno izobražena služinčad bo seveda tudi vse drugače spoštovana in ne bo koga sram biti hlapec ali dekla. Ko danes prinašamo nekatere pravne določbe o kmet skem delavstvu, smo izpregovorili tudi teh par besed z najboljšim namenom, da bi naše kmetske hiše bile obvarovane vseh brezplodnih prepirov raed gospodarji in služinčadjo in bi vladalo lepo nekdanje obojestransko dobro razmerje, pa bo vprašanje kmetskega delavstva samoposebi rešeno.