AR 2oo5/l Arhitektura, raziskave Architecture, Research Uvodnik Prva številka v letu 2oo5 je razdeljena kakor ponavadi: na članke in na pregled znanstveno raziskovalnega dela z raziskavami in s poročili o nastopih na kongresih v letu 2oo4. Potem, ko se je v letu 2oo4 povečal dotok sredstev z 1 FTE na 1.7 FTE smo priča nekaj manjšemu številu raziskav. Vzroke bo treba analizirati, na vsak način pa bo na fakulteti treba rezultatom prilagoditi razdelitev sredstev, ki jih za raziskovalno delo namenja Agencija za raziskovalno dejavnost RS v okviru programa. Po kontroli OSIC (Knjižnice FDV, kije pristojna za urejanje v družboslovju) seje naša knjižnica FA ustrezno odzvala z uvedbo formulaija, kjer vsak avtor sam, z odgovornostjo predlaga klasifikacijo vpisa. Dokončna oblika vpisa je še vedno pod kontrolo OSIC, dokler Znanstveni svet na ARRS ne določi skupnih pravil v okviru sistema COBISS. Več o tem piše kolegica Zupančičeva v svojem članku te številke. Sami pa moramo skrbeti za objave ter za zbiranje citatov: oboje je nujno za ocenjevanje znanstvene odličnosti naše raziskovalne skupine. Članki so tokrat dokaj raznoliki: od problemov načrtovanja naselij do računalništva. Dva članka odpirata eno naslednjih tem: prenovo. To sta prispevka zagrebškega kolega Pleštine in - posebej vzpodbudno - mlade študentke Maše Kavčič, ki suvereno vstopa v profesionalni svet objavljanja problematike na njenem področju. Peter Gabrjjelčič v članku trdi, da se s preobrazbo socialne in ekonomske strukture podeželja preoblikujejo tudi ustaljene prostorske oblike krajin in naselij. Spremembe so pozitivne in negativne, zato je potrebno oblikovati podrobnejša merila za urejanje prostora s poudarkom na urejanju manjših naselij, s katerimi bo mogoče kvalitetno usmerjati aktualne prostorske trende. Alenka Fikfak govori, da so značilnosti naselbinskih vzorcev in oblik zajete med stabilnostjo in nestabilnostjo. Ocenjujemo jih po njihovi historični vrednosti, vendar se je njihova pojavnost, kakršno zaznamo danes, skozi stoletja spreminjanja, prostoru prilagajanja in preoblikovala, zato ni več razpoznavna v izvorni obliki. Novi doktor znanosti Peter Marolt predstavlja trditev, da kadar oblika predstavitve objekta pokaže na ontološko bistvo njegove zasnove in ekstremno izraža identiteto objekta, kadar pokažemo izvor, strukturo ideje in model razmišljanja, kadar takšna predstavitev pomeni preoblikovanje vidnega (in čutnega) sveta v čisto abstraktno obliko, tedaj govorimo o obliki (predstavitve arhitekturnega prostora kot) ideograma, predvsem pa s tem potrjujemo tudi zvezo med arhitekturo in ostalimi zvrstmi likovne umetnosti. Gostja na arhitekturnem področju Maša Kavčič pravi, daje razlog za strokovno problematiko glede vprašanja dopustnosti rekonstrukcije v Sloveniji predvsem v starih konservatorskih načelih, zakonodaji, pomanjkanju interdisciplinarnega sodelovanja, nepopolnem dokumentacijskem sistemu, finančni problematiki, strogih varstvenih režimih, bolj ali manj objektivnih strokovnih argumentih in v nepoenoteni terminologiji spomeniško-varstvenih strok. Lenko Pleština predstavlja uvod v eno naslednjih tem, ko predstavlja štiri primere prenove iz njegove široke, bogate in mnogokrat nagrajevane prakse. Prav posebno tematiko odpira Gregor Čok, ki v članku prikazuje klasifikacijo nastajajočih prostorskih rešitev, kjer opozarja na vzorčno delovanje samograditeljske prakse in nakazuje možnost regulacije obravnavanih procesov. Martina Zbašnik-Senegačnik nadaljuje svojo temo o materialih. V evropskem prostoru so se izoblikovale štiri tehnike gradnje, ki se med seboj močno razlikujejo. V prispevku so obdelane posamezne tehnike gradnje in njihova uporaba v zgodovini. Iztok Kovačič, ki se ukvarja kot mladi raziskovalec z računalniki, trdi, da nič več ne obstaja en sam centralni računalnik, ki nadzira dogajanje celega objekta, temveč so v samem objektu računalniški čipi, razpredeni v vseh, tudi najmanjših gradnikih. Vsi ti mali računalniki se skupaj povezujejo v omrežje. Problemski članek o vrednotenju znanstvenega dela objavlja Tadeja Zupančič Strojan, ki v podatkovnih bazah "ISI", katerih površinsko upoštevanje produkcijsko najuspešnejšim znanostim uspešno služi za utemeljevanje njihove znanstvene odličnosti v Sloveniji, išče podatkovne plasti, ki nakazujejo posebnosti arhitekturne stroke po svetu. Člankom sledi nekaj poročil o raziskavah 2oo4, ki so v celoti dosegljive v knjižnici FA, ter poročila o kongresih v letu 2oo4. Razveseljiva informacija je, da je Založba EDUCA v sodelovanju z Goriško knjižnico Franceta Bevka pripravila razstavo Slovenska strokovna periodika, kjer so reviji AR Arhitektura raziskave / Architecture Research podelili drugo nagrado za likovno izvedbo revije. Želim vam prijetno branje. urednik AR Editorial The first issue of the 2005 volume is as usual divided into articles and a review of scientific research work with reports about presentations at congresses in 2004. Since our income of research resources in 2004 has increased from 1 to 1.7 FTE, we have been witness to a somewhat diminished quantity of research. The causes will have to be analysed, but in any case, funds allocated to the Faculty according to the Agency for research activities of the Republic of Slovenia's (ARRS) programme, will have to be redistributed and adapted to the research results. Following the OSIC control (Library of the Faculty for social sciences, responsible for the field of social sciences) our Faculty's library responded accordingly by introducing a questionnaire, which is filled by authors themselves, who are also responsible for the proposed entered qualification. The final entry will be controlled by OSIC until the Scientific Council at ARRS decides upon common rules within the COBISS system. More on the topic is described by our colleague Zupančič in her article. It is still our responsibility to take care ofpublishing and to collect citations: all are essential for evaluating scientific excellence of our research group. This time the articles are rather varied: from issues in planning settlements to computer related topics. Two articles introduce one of the future topics: renewal, namely the article by Lenko Pleština, our colleague from Zagreb, and rather significantly the young student Maša Kavčič, who is courageously entering the professional world by publishing issuesfromherfield. In his article Peter Gabrijelčič claims that transformations of social and economic structures in the countryside are also conditioning transformations of spatial forms of landscape and settlements. Changes are positive and negative, therefore detailed measures for spatial management, which can be implemented to provide quality directions for ongoing spatial trends, have to be devised, with emphasis on management of smaller settlements. Alenka Fikfak argues that characteristics of settlement patterns and forms are caught between stability and instability. They are assessed according to their historical values, albeit that their presently recognised image changed, adapted to the reality and transformed through centuries, meaning that it cannot be distinguished in its original form. The new doctor of science Peter Marolt presents the statement that when the form of an object's representation shows its conceptual ontological essence and extreme expression of the object's identity, when we show the source, idea's structure and model of thought, when such representation implies transformation of the visual (and tactile) world into pure abstract form, then we speak about the form of (representation of architectural space as) an ideogram, but above all prove the tie between architecture and other disciplines of fine arts. Maša Kavčič, a guest in the field of architecture, argues that the reasons for professional problems concerning legitimacy of reconstruction in Slovenia lie in outdated conservation principles, legislature, as well as lack of interdisciplinary cooperation, incomplete documentation system, financial problems, strict protection rules, more or less objective professional arguments and un-harmonised terminology of professions involved with heritage protection. Lenko Pleština presents an introduction to one of the future topics by showing four examples of renewal, taken from his broad, rich and often awarded practise. A very specific theme is introduced by Gregor Čok, who presents a classification of emerging spatial solutions, whereby he stresses the operational patterns of self-building practices and points out possibilities for regulating the processes at hand. Martina Zbašnik-Senegačnik continues her theme about materials. In European space four building techniques have evolved, which are inherently different. The article shows particular building techniques and their use in history. Iztok Kovačič, a young researcher involved with computers, claims that there is no central computer anymore for controlling activities within a building but that there are computer chips distributed throughout the building, even in its smallest components. All these small computers mutually interconnect into a network. Tadeja Zupančič Strojan, has submitted an article questioning the evaluation of scientific work whereby data layers in 'ISI' databases were searched for, which distinguish specifics of the architectural profession worldwide and whose superficial acknowledgment is used by the productively most successful sciences in Slovenia to argument their scientific excellence. The articles are followed by several reports about research done in 2004, all of which are available in the Faculty's Library, and reports from congresses in 2004. Cheerful information is that the publisher EDUCA, who prepared an exhibition of Slovene professional periodicals together with the Library France Bevk in Gorica, granted AR Arhitektura raziskave / Architecture Research the second prize for artistic execution of a magazine. I wishyou pleasant reading. Editor Peter Gabriielčič 2oo5/1 AR izvleček Najizrazitejša značilnost slovenske poselitve je nesorazmerno veliko število naselij in zaselkov v razmerju do števila prebivalcev in do površine države: 44% od približno 2 miljona prebivalcev živi v 88 naseljih z več kot 2000 prebivalci, kar predstavlja samo 1,46% vseh naselij, vsi ostali prebivajo v preostalih 5797 manjših naseljih in zaselkih. S preobrazbo socialne in ekonomske strukture podeželja se preoblikujejo tudi ustaljene prostorske oblike krajin in naselij. Spremembe so pozitivne in negativne, zato je potrebno oblikovati podrobnejša merila za urejanje prostora s poudarkom na urejanju manjših naselij, s katerimi bo mogoče kvalitetno usmerjati aktualne prostorske trende. S tipološko karto slovenskih krajin glede na primarne razvojne potenciale prostora ter s tipologijo naselij glede na njihov agrarni oziroma urbani značaj, stopnjo ohranjenosti stavbne dediščini in glede na njihovo vlogo v urbanem sistemu, je mogoče določiti za vsako območje oziroma za vsako manjše naselje v Sloveniji konkretno tipološko opredelitev ter izoblikovati splošna in podrobnejša pravila za njihovo prostorsko urejanje. Priročnik s podrobnejšimi pravili za urejanje manjših naselij, s katerim se dopolnjuje splošna pravila PRS, predvsem v smislu razločevanja med urejevalskimi pravili glede na agrarni ali neagrarni značaj naselij, omogoča mednivojsko usklajevanje oziroma realizacijo temeljnih usmeritev SPRS in PRS pri izdelavi SPRO in PRO. ključne besede: tipologija krajin, agrarni potencial, podrobnejša pravila, urejanje manjših naselij abstract The most pronounced characteristic of Slovene settlement is the disproportionate quantity of small settlements and hamlets in relation to the population size and national territory. Out of the 2 million inhabitants, 44 % live in 88 settlements with more than 2000 inhabitants, meaning only 1,46% of all settlements. All the rest live in the remaining 5797small settlements and hamlets. Transformation ofthe countryside's social and economic structure is also coupled with transformation of established spatial forms of landscape and settlements. Changes are positive and negative. It is therefore necessary to devise more detailed criteria for spatial management, with emphasis on management of smaller settlements, whereby quality in direction will be given to ongoing spatial trends. By applying the typological map of Slovene landscapes, in view ofprimary spatial development potentials, and in conjunction with type of settlement, in view of its agrarian or urban character, level ofpreservation ofbuilt heritage and role in the urban system, it is possible to determine a concrete typological definition for each area or any smaller settlement in Slovenia, as well as formulate general and detailed rules for their spatial management. Above all by distinguishing between management rules concerning agrarian and non-agrarian character of settlements, the manual, with detailed rules for management ofsmaller settlements, which complements the general rules stipulated in the Slovene planning order, enables harmonisation between levels and the achievement of basic directions stipulated in the Strategy of spatial development of Slovenia and Slovene planning order during production ofMunicipal strategies of spatial development and Municipal planning orders. key words: landscape typology, agrarian potential, detailed rules, management of small settlements Kaj razumemo pod pojmom manjša naselja? Ob pregledu temeljnih pravil za urejanje prostora, zapisanih v osnutku prostorskega reda Slovenije, se sproža dilema: ali je prav, da v dokumentu ni ločitve med dvema osnovnima oblikama prostora: urbanim prostorom in podeželjem? Na eni strani je takšno ločitev smotrno ohraniti, saj je prisotna tudi v vseh dokumentih EU inje torej predmet splošne terminologije in teoretične prakse. Nasprotno je za slovenske razmere morda bolj koristna načelnejša delitev na urbani prostor in krajino, saj ima izraz podeželje v našem kulturnem kontekstu pogosto pejorativen pomen. Delitev na "meščane" in "podeželane" je izrazito neproduktivna, saj sproža nepotrebne negativne konotacije in s tem socialne in kulturne konflikte. Prav tako so tradicionalna vaška naselja v Sloveniji oblika, ki zaradi sodobnih življenjskih pogojev nezadržno izginja in jo smiselneje nadomešča terminološka oznaka podeželska naselja, ki so dosti kompleksnejši poselitveni pojav, ki vključuje tudi dele nekdaj čistih vaških naselij. Tudi v še povsem ruralnih naseljih v Sloveniji bodo transformacijski procesi že v bližnji bodočnosti privedli do njihove večnamenske preobrazbe in izbrisali ostro mejo med urbanimi in vaškimi sestavinami, zato je smotrneje govoriti o fenomenu manjših naselij na splošno. Govorimo torej o kulturnih krajinah in o naseljih, ki jih urejamo po splošnih pravilih, ki veljajo na splošno za vsa naselja, in po podrobnejših merilih, ki se nanašajo na specifiko naselij, glede na to ali ležijo v urbanih ali v "podeželskih" krajinah. Tipologija slovenskih krajin in naselij glede na stopnjo urbanosti Ker je večina manjših naselij v Sloveniji še vedno vezana na agrarni izvor, smo za namen in potrebe prostorskega načrtovanja izdelali karto s prikazom tipologije slovenskih krajin in naselij glede na potencial prostora za agrarno proizvodnjo oziroma glede na stopnjo njegove urbanosti. S pomočjo tipološke karte lahko določimo specifiko posameznih območij oziroma posameznih naselij v Sloveniji. Kartaje opremljena s komentarji in razvojnimi smernicami, ki so koristne za pripravo državne prostorske dokumentacije in občinskih strategij. V sinteznem prikazu so opredeljeni štirje tipi krajin in sicer: A - naravna krajina, B - gozdna krajina (lesnoproizvodni gozd), C - kmetijsko manj intenzivno krajina in D - kmetijsko intezivnakrajina. Ob teh štirih primarnih kategorijah določamo še dve podkategoriji in sicer: C1 - kmetijsko manj intezivno krajino v urbanem vplivnem območju in D1 - kmetijsko intezivno krajino v urbanem vplivnem območju. V tem okviru so merila in ukrepi za urejanje naselij odvisni od različnih prostorskih kriterijev (tipologije naselij, arhitekturne prepoznavnosti, zasnove omrežne poselitve), ki izhajajo iz načelnih usmeritev Strategije prostorskega razvoja Slovenije (SPRS). Ugotavljamo, da določa ključne ukrepe za urejanje naselij in njihovih vplivnih območij razvojna strategija države, v kateri moramo jasno opredeliti primarne razvojne usmeritve za posamezen tip krajine. Iz tipološke karte krajin in razpredelnice (Slika 1), v kateri je opredeljena tipologijakrajinje mogoče določiti za vsako območje oziroma naselje v Sloveniji konkretno tipološko opredelitev. Tako pomeni sestavljena tipološka oznaka "CGJO" = naselje, ki leži v kmetijsko manj intenzivni krajini, ima ruralni značaj in ohranjeno arhitekturno dediščino ter ima vlogo središča regionalnega pomena v urbanem sistemu poselitve. Na osnovi omenjene tipološke opredelitve je mogoče za potrebe prostorske strategije za vsako naselje ali podeželsko območje posebej določiti splošne in podrobne usmeritve za njihov trajnostni razvoj. I. TIPOLOGIJA KRAJIN iz vidika razvoja pode elja oziroma potencialov za primarno proizovdnjo II.TIPOLOGIJA NASELIJ glede na dele urbanih oziroma ruralnih sestavin III.TIPOLOGIJA NASELIJ glede na stopnjo ohranjenosti stavbne in naselbinske Dediščine IV. URBANI SISTEM POSELITVE Zasnova poselitve, omreje naselij in vloga naselij v urbanem sistemu A - Naravna krajina B - Gozdna krajina C - Kmetijsko manj intezivna krajina C1 - Kmetijsko manj intezivna krajina v urbanem vplivnem obmocju D - Kmetijsko intezivna krajina D1 - Kmetijsko intezivna krajina v urbanem vplivnem obmocju E - Urbana naseja F - Pode elska naselja G - Ruralna (vasi) naselja H - Naselja sekundarnega pomena (turistična in Počitniška naselja) I - Naselja z ohranjeno naselbinsko dediščino J - Naselja z ohranjeno ruralno naselbinsko Dediščino K - Naselja z ohranjeno urbano in ruralno naselbinsko dediščino L - Naselja z ohranjenimi elementi arhitekturne Dediščine M - Nacionalno središče mednarodnega pomena N - Središče nacionalnega pomena O - Središče regionalnega pomena P - Središče medobčinskega pomena R - Naselje brez središčnega pomena Slika 1: Tipološka opredelitev krajin, naselij, arhitekturne prepoznavnosti in pomena naselij v urbanem in krajinskem sistemu. Typological definition of landscapes, settlements, architectural identity and significance of settlements in the urban and landscape system. Tipologija krajin iz vidika razvoja podeželja oziroma potencialov za primarno proizvodnjo O slovenskih krajinah lahko govorimo kot o krajinah v preobrazbi. Agrarni sistemi, ki so nekdaj oblikovali tradicionalne vzorce rabe prostora, so že davno tega razpadli. Novi, vitalni elementi, ki se vrivajo v podeželsko strukturo, so v strokovnih krogih vednomer ocenjeni kot negativni pojav. Želimo jih vkalupiti v stare vzorce ali pa jih ocenjujemo kot začasno motnjo v sistemu. Pa vendar so postali ti novi elementi pogosto že prevladujoč krajinski motiv in so v resnici vzpostavili nov, lasten sistem rabe prostora. Zato moramo razviti nov vrednostni sistem, ki bo bolj naklonjen današnjim in bodočim prostorskim spremembam in predvsem izhajati iz stališča, da bo potrebno v bodoče učinkoviteje izkoristiti vse razpoložljive prostorske potenciale in vzpostaviti realnejši odnos med razvojno in varstveno politiko. Obsežne prostorske spremembe pričakujemo predvsem v območjih, kjer se ugotavlja velik potencial za učinkovito kmetijsko proizvodnjo, medtem ko bomo na območjih, ki so manj primerna za kmetovanje, ohranjali kmetijstvo v vlogi skrbnika kulturne krajine ali pa se bodo ta območja postopoma urbanizirala ali renaturalizirala. Glede na razmerja med naravo - kmetijstvom - urbanizacijo je mogoče za potrebe prostorskega načrtovanja na državni ravni Tipologija naselij glede na delež urbanih oziroma ruralnih sestavin Starejša strokovna literatura še dosledno razlikuje med mestnimi1 in podeželskimi (vaškimi) naselji. Danes je težko postaviti mejo med eno in drugo strukturo. Tovrstna delitev je lahko le teoretična in definira le skrajna pola poselitve, med katerima je množica podvzorcev, ki sooblikujejo celoten prostor. Največje prostorske spremembe pričakujemo v območjih, kjer prevladujejo mešani vzorci urbanih in ruralnih struktur. Po definiciji je naselje območje, ki obsega javne površine, zemljišča pozidana s stanovanjskimi in drugimi stavbami ter gradbeno inženirskimi objekti. Naselje tvori skupina več kot petih stanovanjskih stavb s pripadajočimi dopolnilnimi objekti, ki niso v sorodstveni ali gospodarski povezavi. Naselja se med seboj razlikujejo po funkciji in vlogi v omrežju naselij ter velikosti, urbanistični ureditvi in arhitekturi. Na podlagi fizionomskih, morfoloških in funkcijskih meril in kazalcev se naselja razvršča E Urbana naselja F Podeželska naselja G Ruralna(vasi) naselja H Naselja sekundarnega pomena (turistična in počitniška naselja) Tipologija naselij glede na stopnjo ohranjenosti stavbne in naselbinske dediščine Pri načrtovanju in urejanju podeželskih naselij z visoko stopnjo ohranjene stavbne in naselbinske dediščine je potrebno ohranjati in razvijati njihovo identiteto in tradicionalno naselbinsko strukturo. V naselbinskih območjih in naseljih s kvalitetno stavbno dediščino uveljavljamo prenovo kot prednostno razvojno strategijo. Kvalitetna stavbna dediščina oblikuje značilno podobo širših podeželskih območij in posameznih naselij, katerih struktura predstavlja vrednoto. Zato ni zaželjeno pretirano zgoščevanje naselij, ki imajo nesporne ambientalne kvalitete. Identiteto teh naselij predstavlja pogosto prav odnos med pozidanim in praznim, ki ga z zgoščevanjem ali celo nadomestno gradnjo docela izničimo! Ohranjati in posodabljatije treba kmečko arhitekturno dediščino in pospešeno prenavljati in razvijati vasi ob sočasnem upoštevanju nujnih razvojnih trendov in strukturnih sprememb. Glede na odnos med urbanimi in ruralnimi sestavinami ter glede na stopnjo ohranjenosti stavbne in naselbinske dediščine ločimo štiri tipe naselij in sicer: I Naselja z ohranjeno naselbinsko dediščino J Naselja z ohranjeno ruralno naselbinsko dediščino K Naselja z ohranjeno urbano inruralno naselbinsko dediščino L Naselja z ohranjenimi elementi arhitekturne dediščine Tipologija naselij glede na vlogo naselij v urbanem sistemu Omrežje urbanih središč z različnim gravitacijskim vplivom zagotavlja prebivalcem dostop do centralnih funkcij, delovnih mest, storitev in znanja. Primarno omrežno ogrodje predstavljajo središča nacionalnega in regionalnega pomena, ki ga dopolnjuje še sekundarno omrežje naselij medobčinskega pomena in ostalih naselij. Aktualni prostorsko-razvojni trendi težijo k oblikovanju usklajenega omrežnega sistema z izrazito policentrično strukturo, ki temelji na integraciji zaledja urbanih središč in reanimaciji obstoječih potencialov. Na oblikovanje vloge posameznega naselja v omrežnem sistemu bodo vplivali različni razvojni motivi, ki bodo sledili temeljim ciljem prostorskega razvoja. Z opredelitvijo primarne razvojne usmeritve krajine se bodo različno intenzivno (in vsebinsko) razvijala posamezna središča in posledično njihov pomen v urbanem sistemu poselitve. V tem okviru lahko pričakujemo vidnejše spremembe predvsem v tistih naseljih, ki bodo izpostavljena intenzivni transformaciji prostora za potrebe sodobnega kmetijstva. Zaradi specifične (razdrobljene) zasnove kmetijskih zemljišč bodo potrebni radikalni prostorski in tehnološki posegi v smeri oblikovanja obsežnih in učinkovitih (konkurenčnih) obdelovalnih površin. Predpostavljamo, da bodo predvsem manjša naselja (naselja brez središčnega pomena) na območjih z velikim agrarnim potencialom podvržena monokulturni agrarni usmeritvi njihovega gravitacijskega zaledja. Drugod se bodo naselja pospešeno preoblikovala z večjo ali manjšo stopnjo urbanosti. V omrežnem sistemu poselitve je glede na vlogo in pomen posameznega naselja mogoče opredeliti naslednje kategorije: opredeliti šest tipov krajine. Ti so: A Naravna krajina B Gozdna krajina C Kmetijsko manj intezivna krajina C1 Kmetijsko manj intezivna krajina v urbanem vplivnem območju D Kmetijsko intezivna krajina D1 Kmetijsko intezivna krajina v urbanem vplivnem območju (urbane krajine, kot posebne kategorije, v okviru te naloge ne obravnavamo) M Nacionalno središče mednarodnega pomena N Središčenacionalnegapomena O Središče regionalnegapomena P Središče medobčinskega pomena R Naseljebrez središčnega pomena Podrobnejša merila za urejanje manjših naselij brez središčnega pomena Najizrazitejša značilnost slovenske poselitve je ne- sorazmerno veliko število naselij in zaselkov v razmerju števila prebivalcev do površine države: 44% od približno 2 miljona prebivalcev živi v 88 naseljih z več kot 2000 prebivalci, kar predstavlja samo 1,46% vseh naselij, vsi ostali prebivajo v preostalih 5797 manjših naseljih in zaselkih. Kljub velikemu številu naselij predstavljajo pozidane in poseljene površine samo 8.8% celotne površine Slovenije. Odprto ostaja vprašanje določitve praga med pojmom manjša naselja in naselja srednje velikosti. Ob tem si lahko pomagamo s sledečimi terminološkimi izhodišči: Naselje je območje, ki obsega zemljišča pozidana s stanovanjskimi in drugimi stavbami ter gradbeno inženirskimi objekti in javne površine. Naselje tvori skupina najmanj desetih stanovanjskih stavb. Naselja se med seboj razlikujejo po funkciji in vlogi v omrežju naselij ter velikosti, urbanistični ureditvi in arhitekturi. Na podlagi fizionomskih, morfoloških in funkcijskih meril in kazalcev se naselja razvršča v urbana naselja, podeželska, ruralna (vasi) ter naselja sekundarnega pomena (turistična in počitniška naselja) [Gabrijelčič et. Al., 2004: Urejanje poselitvenih vzorcev na podeželju. CRP]. Naselje: najbolj splošen prostorski vzorec, v katerem so zajete vse naselbinske oblike, ki so večje od zaselka in manjše od mesta, vendar se v primerjavi z vzorcem vasi prebivalci večinoma neukvarjajo več skmetijstvom. Vas je naselje, ki ima manjše število prebivalcev in vsaj 10 odstotni delež prebivalcev, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo kot družinska delovna sila in/ali kot zaposleni na družinskih kmetijah. Večina slovenskih naselij je nastala v času, ko je bilo kmetijstvo temeljna dejavnost, na kar kažeta njihov položaj in način pozidanosti, funkcijsko in socialno pa so že tako spremenjena, da oznaka "kmečka" ni več najprimernejša Ruralno naselje je naselje, katerega značilnosti so posledica prevlade kmetijske dejavnosti. Pojmi kot so kmetija, zaselek, vas2 predstavljajo ruralna naselja. Pojem vas, ki je neposredno povezan s podeželjem in kmetovanjem, je definiran kot "navadno manjše naselje, katerega prebivalci se ukvarjajo večinoma s kmetijstvom" [Bajec idr. 1994: 1491]. V času postavitve naselbine v prostoru so bili njeni prvotni prebivalci večinoma kmetje, s čimer je danes pojem vasi povezan v tradicionalno ozadje. Prvi ključni kriterij je velikost, vendar ga omejuje drugi, kije funkcija. Naselja sekundarnega pomena. V to kategorijo spadajo: Turistična naselja - poselitveno območje z razvito turistično infrastrukturo ter drugimi vsebinami, ki so pomembne za oblikovanje turistične ponudbe. Kot turistično naselje upoštevamo tista naselja, v katerih število turistov presega za petdeset odstotkov število stalnih prebivalcev naselja v času enega meseca v obdobju največjega turističnega obiska. Območja počitniških hiš - namenjene so občasnemu ali prostočasnemu bivanju posameznikov in njihovih družin. Manjša naselja so vsa tista naselja, ki ne zagotavljajo pomembne oskrbe storitev, dejavnosti in izobraževanja ter zato nimajo večjega vpliva na svoje gravitacijsko zaledje. Med ta naselja štejemo naslednja: podeželska naselja, vasi, zaselke in samotne kmetije; turistična naselja in območja počitniških hiš. Naselja brez središčnega pomena so vsa naselja, ki nimajo večjega vpliva na svoje gravitacijsko zaledje oziroma ne zagotavljajo pomembne oskrbe storitev, dejavnosti in izobraževanja. V raziskovalni nalogi "Podrobnejša pravila urejanja prostora za urejanje manjših naselij" smo obravnavali le tista naselja, ki so opredeljena kot [Ravbar, 2001]: Urbanizirana in polurbanizirana podeželska naselja: so v širšem zaledju mest, v bližini pomembnih prometnih poti ali pa gre za manjša urbana (tudi industrializirana) jedra sredi pretežno ruralne pokrajine. Izrazito urbanizirana in polurbanizirana prehodna naselja štejejo 964 (16 %) naselij. V pretežni meri gre za industrijska središča in/ali z delovnimi mesti v oskrbnih in storitvenih dejavnostih. Zanje je značilna intenzivna stanovanjska gradnja, velik delež dnevnih migrantov, pozitiven demografski razvoj in pozitiven migracijski saldo ter dobra dostopnost do urbanih središč. V naseljih prevladujejo urbani elementi nad agrarnimi, čeprav so slednji še opazni v deležu kmečkih ali mešanih delavsko kmečkih gospodinjstev ter številu kmečkih hiš. Pokrajinaje kmetijsko intenzivno izkoriščena, kljub številnim urbanim dejavnostim. Pričakovati je nadaljno urbanizacijo, predvsem stanovanjsko gradnjo ter z njo povezan razvoj oskrbnih in storitvenih dejavnosti.). Podeželska naselja: obsegajo preostali poseljeni prostor. Gre za 3942 naselij, kjer je kmetijstvo še pomemben oblikovalec krajine. Naselja imajo pretežno agrarni značaj z nadpovprečnim deležem kmečkih ali polkmečkih gospodinjstev. Značilno je zmanjševanje števila prebivalcev. Med podeželskimi naselji običajno razlikujemo tista s stabilnim prebivalstvenim razvojem od tistih, ki so ogrožena ali celo odmirajo. Na podeželju je potrebno ohranjati prebivalstvo in kmetijsko funkcijo prostora, hkrati pa omogočati razvoj neagrarnih dejavnostih, ki dopolnjujejo primarno proizvodnjo. Gradbena dejavnost naj bo prvenstveno usmerjena v varovanje in prenovo obstoječih objektov, stanovanjska gradnja in proizvodne dejavnosti naj se usmerjajo pretežno v centralna naselja. Med podeželskimi naselji posebej razlikujemo še območja z redko poselitvijo ali naselja, ki so le občasno obljudena (npr. planinske koče, planine, počitniška bivališča, samotne kmetije v sredogorju). Na teh območjih je varovanje naravne krajine in kmetijske dejavnosti primarno, poselitev je možna lev obstoječih objektih. Gradbena dejavnost je usmerjena v prenovo ter gradnjo objektov, ki so povezani z varovanjem narave in vzdrževanjem kmetijske proizvodnje ter gozdarstva. Opredelitev tipa naselij glede na njihov odnos do agrarnega prostora in glede na delež kmečkega prebivalstva Med izrazito agrarnim in izrazito bivalnim tipom naselij obstajajo številne "vmesne" razvojne stopnje. Kot smo že uvodoma ugotovili, ločimo med naselji, ki imajo še izrazito agrarno funkcijo in naselji brez kmečkega prebivalstva ali pa je kmečko prebivalstvo v odločni manjšini. Za prostorske planerje je to ključna opredelitev, iz katere vodi dvoje povsem različnih kriterijev in usmeritev prostorskega urejanje. Predlagamo opredelitev dveh, po genezi in stanju različnih temeljnih tipov manjših naselij: agrarna in neagrarna (Slike 2, 3 in 5). V naseljih agrarnega tipa, z velikim deležem kmetov, kjer je naselje še močno povezano s svojim agrarnim produkcijskim zaledjem, bo izhodišče prostorskega urejanja kmetijski upravljalski načrt. Ta bo omogočal celovito načrtovanje in upravljanje celotnega vaškega teritorija, vključno z urejanjanjem naselja. Kmetijski upravljalski načrt se bo izvajal na podlagi sprejete kmetijske politike upravljanja s "kmetijskimi zemljišči". Izvajal se bo s pomočjo instrumentov zemljiške politike: z agrarnimi operacijami, intergralnimi melioracijami in komasacijami, katerih sestavni del je tudi ureditveni načrt naselja. Življenje v naseljih agrarnega tipa je pogojeno z agrarnim načinom proizvodnje in prostorske ureditve, zato so vsi normativni pogoji (sanitarno-tehnični, prometni, gradbeni, okoljevarstveni, itd) temu prilagojeni. V nasprotnem primeru bodo veljala v manjših naseljih urbanega tipa, ki so brez kmečkega prebivalstva (ali le s posameznimi kmeti) splošna pravila urejanja naselij po PRS, dopolnjena s podrobnimi določili, ki se nanašajo na posebnosti manjših naselij. Morebitno kmečko prebivalstvo v naseljih izrazito urbanega tipa, bo moralo upoštevati urbanistične normative in prilagoditi svojo proizvodnjo standardom, ki veljajo za urbana naselja. Mnogokrat bodo le v funkciji skrbnika kulturne krajine. Med izrazito agrarnim in izrazito "neagrarnim" tipom naselij, ki ga določa funkcija naselja, obstajajo številne "vmesne" razvojne stopnje. Pri tem nista niti velikost naselja niti njegova vloga v sistemu poselitve merilo za določanje tovrstne funkcionalne tipološke opredelitve. Definicija pojma "podrobnejša merila" Podrobnejša merila v priročniku za urejanje manjših naselij opredeljujejo možnost načrtovanja in izvajanja posegov v prostor na kakovosten način. Podrobnejša razlaga temeljnih pravil v priročniku ne sme postati knjiga po vzoru "naredi si sam", temveč mora imeti značaj pojasnjevanja in usmerjanja v kvalitetnejšo izgradnjo naselbinskih vzorcev; tako za strokovnjake (izdelovalce urbanističnih načrtov za manjša naselja) kot tudi za uporabnike (prebivalce obstoječih in prihodnjih manjših naselij). V tem smislu je že pred definiranjem vsebine tovrstnega priročnika nujno potrebno definirati "kaj bomo dosegli in opredeljevali s podrobnejšimi merili" tovrstnega priročnika. "Uvajanje priročniškega urbanizma, ki temelji na gibkih metodah postavljanja pravil postorskega reda (izobraževanju, seznanjanju in svetovanju s pomočjo priročnikov oz. priporočil), je hitro in stvarno izvedljivi način deregulacije urbanistične normativne ureditve, ki namesto natančnih pravil urejanja postavlja meje dovoljenega. Znotraj teh meja je dovoljeno vse, kar ni prepovedano" [Cerpes,2001:3]. TIPA: AGRARNANASELJA PRETEŽNO NEAGRARNE - pretežno agrarne dejavnosti - agrarna organiziranost naselja - dostopnost do obdelovalnih površin - izvajanje agrarnih operacij - izvajanje agrarnih servisnih dejavnosti - gradnja agrarnih gospodarskih poslopij - prilagajanje neagrarnih funkcij osnovni funkciji naselja TIPB: NEAGRARNANASELJA PRETEŽNOAGRARNE - pretežno stanovanjska funkcija naselja - pretežno neagrarne dejavnosti v naselju - izrazita družbena infrastruktura - tipološke in ambientalne karakteristike - prilagajanje agrarnih funkcij in agrarnih ureditev osnovni funkciji naselja Slika 2: Funkcije naselja in njegove strukturne karakteristike. Settlement functions and structural characteristics. tip A: naselje se prilagaja agrarni tehnologiji pravila za urejanje naselij kot del kmetijskega ureditvenega naerta A B podeželska naselja ? vasi ? manjša zaselki ? ? naselja samotna kmetija ? turistična naselja ? ? območja počitniških hiš ? UVODNI DEL splošne določbe tip B: agrarna tehnologija se prilagaja naselju pravila za urejanje naselij kaj urejamo? REFERENCE kako urejamo? primeri dobre prakse Slika 3: Delitev naselij glede na pretežno rabo prostora in osrednjo dejavnost. Division ofsettlements according to prevalent land use and central functions. Opredelitev izhodišč za oblikovanje vsebine priročnika za urejanje manjših naselij Podrobnejša pravila za urejanje manjših naselij kot dopolnitev PRS je potrebno oblikovati predvsem na področjih: - členitve prostora, - načrtovanjaposelitve in graditev objektov, - načrtovanja prostorskih ureditev in graditev v krajini. Za potrebe urejanja manjših naselij predstavlja priročnik (Slika 4) podrobnejše nadaljevanje tistih vsebin, ki nastopajo kot obvezujoča komponenta pri izdelavi različnih prostorskih aktov ali kot potrebna strokovna interpretacija temeljnih pravil PRS. Podrobnejša pravila omogočajo mednivojsko usklajevanje oziroma realizacijo temeljnih usmeritev pri izdelavi SPRO in PRO. Slika 4: Vsebina priročnika. Contents of the manual. Slabosti dosedanje zakonodaje in prakse na področju urejanja manjših naselij Pri pripravi prostorskih planov občin, po novem prostorskih strategij občin (PRO), se v praksi pojavlja dilema ali sodi določanje novih sklenjenih površin za razvoj naselij, (ki jih predlaga stroka za potrebe stanovanjske gradnje, obrti, industrije, itd) med javni interes ali ne. Svetniki na nekaterih občinah so namreč prepričani, da sodijo v plan (strategijo) le tiste površine, za katere so dali pobudo konkretni lastniki zemljišč oziroma tiste površine, za katere so dali lastniki izrecno pisno soglasje, da se jim lahko spremeni namembnost. Iskanje pisnega soglasja za pobude, ki jih oblikuje stroka, bi vsekakor otežilo, če ne celo onemogočilo kvalitetno strokovno delo pri pripravi prostorskih dokumentov. Planer je namreč v postopku priprave prostorskega dokumenta moderator, ki predlaga občinskemu svetu na podlagi strokovnih podlag in razvojne vizije strokovne rešitve (v variantah), ki omogočajo po njegovi strokovni oceni bistveno izboljšanje kvalitete življenja v naselju. To pomeni, da predlaga takšne rešitve, ki omogočajo izpolniti minimalne prostorske standarde z vidika urejanja. V ta namen predvidi nove površine za širitev naselja, s katerimi se lastniki zemljišč lahko tudi ne strinjajo, vendar paje njihova sprememba v zazidljiva zemljišča lahko v javnem interesu vseh občanov, saj bi njihova realizacija bistveno povečala kvaliteto bivanja ali sanirala obstoječe prostorske konflikte. Na občinskih svetnikih, kot voljenih predstavnikih občanov, je teža odločitve, da presodijo, ali ponujene prostorske rešitve zaradi svojega javnega pomena res opravičujejo poseg v interese lastnikov zemljišč. Vtem smisluje pomembna odločitev zakonodajalca, da uvrsti zagotavljanje potrebnih površin za prostorski razvoj naselij med uveljavljanje javne koristi. Na ta način je mogoče uporabiti instrument razlastitve kot konkretizacije javne koristi. Med drugim tudi razlastitve za potrebe izgradnje neprofitnih in socialnih stanovanj. Za ta stanovanja je potrebno pridobiti ustrezne površine, ki jih lahko stroka predlaga mimo interesa lastnikov zemljišč in so kasneje predmet razlastitve, v kolikor se lastniki ne Slika 5: Primer naselij na slovenskem podeželju: tipa A, tip B. Examples of settlements in the Slovene countryside: types A and B. Določila, ki govorijo o gradnji objektov izven poselitvenih območij, še posebej v povezavi z nadomestno gradnjo in gradnjo manj zahtevnih objektov, bodo po mojem mnenju predmet največjega števila zlorab v prostoru. Pri umeščanju tovrstnih objektov v prostor bo potrebna zato stalna in kreativna strokovna presoja krajinskega arhitekta, urbanista in arhitekta, saj bodo vse tovrstne lokacije enkratne in izjemne. Prav posamezni posegi v poselitveno nedotaknjen prostor bodo vizualno najbolj izpostavljeni, še posebej zato, ker bodo zahtevali poleg gradnje objektov še številne druge dodatne posege kot so: gradnjo dovoznih cest, električnih vodov, novih gozdnih posek, preoblikovanje terena, itd. Prav zato je potrebno dati postopkom za pripravo strokovnih podlag za gradnjo objektov izven poselitvenih območij še posebej veliko težo. Ko je govora o nadomestni gradnji zunaj poselitvenih območij, bi radi opozorili, da gre v večini primerov za nadomeščanje avtohtonih objektov (mlini, žage, gospodarska poslopja, lovska poslopja, posamezne osamele domačije, zidanice, kašče, itd.), ki so napomembnejši identitetni elementi tradicionalnih kulturnih krajin. Z instrumentom nadomestne gradnje smo v Sloveniji že porušili večino avtohtone stavbne dediščine ter jo nadomestili z objekti slabe ali najslabše arhitekturne vrednosti. Bojim se, da bomo z nadaljevanjem nekritičnega odnosa do tega problema že v kratkem izbrisali iz prostora ves zgodovinski spomin. Podoben problem se nanaša tudi na adaptacije in rekonstrukcije objektov zunaj poselitvenih območij, kjer je izpostavljeno stališče, da je mogoče obstoječe objekte adaptirati in rekonstruirati le ob pogojih, da se zadrži njihova osnovna funkcija. Razumljivo je, da se hoče na ta način preprečiti masovno zlorabo tega določila v smislu spreminjanja osnovne funkcije (najprej kašča, potem vikend, nato stanovanjski objekt ali nadomestna gradnja...). Vendar pa je takšno radikalno stališče usodno za avtohtono stavbno dediščino. Pogosto za preživetje stavbne dediščine ni druge možnosti kot da sprejme nove vsebine, ki ohranjajo vitalnost objekta in s tem tudi interes za njegovo vzdrževanje oziroma prenovo. strinjajo z njihovo odprodajo. Opombe 1 Pri ponovnem poskusu določitve mestnih naselij (od leta 2002 je na razpolago šele nerecenzirano delovno gradivo) so na SURS za izhodišče postavili štiri skupine kvantitativnih kazalcev in njihove kombinacije. Kriteriji so bili: število prebivalcev, razmerje med številom razpoložljivih delovnih mest ter številom aktivnega prebivalstva, stanujočega v naselju, prostorska in zaposlitvena pripadnost naselja mestnemu območju. Slednje je območje, na katerem so jedrno mestno naselje, ki daje mestnemu območju ime, ter vsa sosednja naselja, ki imajo z njim skupno mejo. Kriterij za oblikovanje mestnega območja je sklenjena pozidava (z urbanim značajem), med jedrnim naseljem in naseljem v njegovi okolici. Naselje je opredeljeno v skladu z Zakonom o imenovanju in evidentiranju naselij, ulic in stavb (Uradni list SRS, 5/80, 42/86, 8/90), in sicer kot "strnjena ali nestrnjena skupina stavb, ki sestavljajo naseljeno zemljepisno enoto (mesto, trg, vas, industrijsko in rudarsko naselje, zdravilišče itd.). Ima skupno ime, lastni sistem oštevilčenja stavb ter določeno območje, ki ga tvori en statistični okoliš ali več" [Ažman Momirski, Fikfak 2002:9]. 2 P. Fister vključuje "vas" v kategorijo "naselja" (N.2.1.3), "kamor so vključeni vsi vzorci, ki so večji kot zaselek" [Fister 1993:16]. Viri in literatura Ažman Momirski, L., Fikfak, A., (ur.), 2002: Oblike prostorskega načrtovanja: od mestnega načrta do urejanja naselij. Publikacija Mednarodnega posveta dec. 1999. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Cerpes, I. (ur.), 2001: Priporočila za urejanje naselij (raziskovalna naloga). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Inštitut za arhitekturo in prostor, Ljubljana Fikfak, A., 1997: Metoda in elementi metode za pripravo ureditvenih načrtov za urejanje nemestnih naselij (magistrska naloga). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Fikfak, A., 2004: Evolucijske konstante naselbinske kulture v prenovi, z aplikacijo na Slovenskem primorju: Goriška brda (doktorska disertacija). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Fister, P., 1993: Arhitekturne krajine in regije Slovenije. Ministrstvo za okolje in prostor RS, Zavod RS za prostorsko planiranje, Ljubljana. Gabrijelčič, P., 1985: Varstvo in urejanje kulturne krajine (magistrska naloga). Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana. Gabrijelčič, P., Šašek-Divjak, M., Prinčič, A., Fikfak, A., Zavodnik, A., Sodnik, A., 1993: Projektna delavnica - Razvoj slovenske obale z zaledjem. FAGG- Arhitektura,. Ljubljana. Gabrijelčič, P., Fikfak, A., Cok, G., Gruev, M., Marušič, I., Kobler, A., 2005: Podrobnejša pravila urejanja prostora- urejanje manjših naselij - CRP. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Gabrijelčič, P., 1996: Celostni vidiki bodočega razvoja v izvenmestnem prostoru (raziskovalni projekt ZEMLJA). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Gabrijelčič, P., Fikfak, A., Zavodnik, A., 1998: Urejanje prostora iz vidika razpršene gradnje (raziskovalna naloga - CRP). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Gabrijelčič, Peter, Fikfak, Alenka, Globočnik, Tomo, Leva, Bojan, Štefanec, Drago, Zavodnik Lamovšek, Alma, Katalog izvemnestnih naselij: prostorsko ureditveni pogoji za izvenmestni prostor občine Novo mesto, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Šola za arhitekturo, 1994. Gabrijelčič, P., Fikfak, A., 2002: Rurizem in ruralna arhitektura (univerzitetni učbenik). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Gabrijelčič, P., Gruev, M., Kos, D., Cok, G., Fikfak,A., 2004: Razvoj podeželjain urejanje poselitvenih vzorcev in naselij na podeželju. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Prosen, A., Fikfak, A., Zavodnik, A., Leva, B., 1993: Izdelava planov celostnega razvoja naselij v demografsko ogroženih območjih. Univerza v Ljubljani, FAGG-Geodezija, Ljubljana Ravbar, M. (nosilec projekta), 2001: Poselitev in prostorski razvoj Slovenije. Inštitut za geografijo, Ljubljana. prof mag Peter Gabrijelčič Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo peter.gabrijelcic@arh.uni-lj.si Alenka Fikfak 2oo5/1 AR izvleček abstract Značilnosti naselbinskih vzorcev in oblik so zajete med stabilnostjo in nestabilnostjo. Ocenjujemo jih po njihovi historični vrednosti, vendar se je njihova pojavnost, kakršno zaznamo danes, skozi stoletja spreminjala, prostoru prilagajala, zato ni več razpoznavna v izvorni obliki. Cas predstavlja tisti "nad- dejavnik", ki uravnava, odreja in preoblikuje notranje silnice naselbinske strukture, na katere odločilno vplivajo socialne povezave. Nestabilnost se lahko spremeni v stabilnost in obratno. Neodvisno od celovitega sistema pa se individualni elementi vzorca stalno spreminjajo (širjenje in krčenje naselbin ter njihovih osnovnih bivalnih enot), pri čemer ne moremo predvideti trenutka, ko sistem preide v nestabilenega in obratno. Zato se površinski značaj vzorca ter razmerje med stopnjo nukleacije ali disperzije stalno prilagajanja novim okoliščinam. Razvoj različnih oblik naselbinskega prostora je bil pogojen z morfološko- geografskimi značilnostmi območja, s proizvodnjo (načinom gospodarjenja) kot tudi z agrarno in kolonizacijsko zgodovino. Prve spremembe na podeželju se pokažejo z vnosom novih transportnih povezav. V slovenskem prostoru se je največji preobrat zgodil po 2. svetovni vojni predvsem s spremembo organizacije v družbenopolitičnem sistemu ter uvedbo številnih akcij v smislu podružbljanja podeželja. Characteristics of settlement patterns and forms are encompassed between stability and instability. We evaluate them according to their historical value, but their image, as perceived today after centuries of changing, adapting and transformation, cannot be recognised in its original form. Time is the "super- factor" that balances, determines and transforms internal forces of settlement structures, and is decisively conditioned by social links. Instability can change to stability and vice versa. Individual elements of the pattern constantly change, independently from the comprehensive system (expansion and shrinking of settlements and their particular residential units), but we cannot predict the moment when the system becomes unstable and vice versa. Thus the patterns superficial character and ratio between the level of particularisation or dispersion constantly adapt to new circumstances. The development of various forms of settlement space was conditioned by morphological-geographical features ofthe area, production (management method), as well as the history of agriculture and colonisation. The first changes in the countryside emerged with the introduction of new transport links. In Slovenia the most substantial change happened after WW2, mainly following changes in organisation in the social- political system and introduction of numerous measures implying collectivisation (nationalisation) in the countryside. ključne besede: naselbinski vzorci in oblike, ruralne naselbine, stabilnost, spremenljivost key words: settlement patterns and forms, rural settlements, stability, adaptability Interakcije med kulturami, načinom bivanja, ekonomsko osnovo in socialno družbo so kompleksne in jih ne moremo poenostavljeno razložiti. Sklenjenost med temi dejavniki v prostoru opazimo tudi brez podrobnega in temeljitega pregleda, nanaša pa se na naslednji dejstvi: v kakšnem odnosu je bila krajina do njenih uporabnikov v preteklosti in kako je spremenljivost tega odnosa vplivala na nadaljevanje/prelom kvalitet, ki so ustvarjale pogoje za bivanje na točno določeni lokaciji. Na primarne značilnosti prostora vplivata relief in vegetacija, ki sta povezana s stabilnostjo, z geologijo in geomorfološko preteklostjo določenega območja. Množica raznolikosti v izoblikovanosti površin, npr. gozdov (razlika med tropskim in iglastim gozdom), kaže na vlogo terena, ki vpliva na človeške aktivnosti, hkrati pa vključuje naravne dobrine v okolju, kjer seje preko stoletij razvil določen način življenja. Krajina, kot jo vidimo danes, vključuje fizične in kulturne značilnosti, ki dajejo lokaciji karakter, predstavljajo osnovo s katero raziskujemo naselbine in vsoto vseh procesov v njih. V preteklosti je bil ravninski del neprivlačen za poselitev in izkoriščanje naravnih dobrin (npr. močvirje), mnogo bolj iskana gričevnata lega (varnost), danes paje to gričevje zanemarjeno in opustošeno... Ali so griči predstavljali tisto osnovo, kije sledila kolonizaciji in je ravnina postala privlačna šele, ko so spretnosti in tehnologija napredovali? Ekonomski način življenjaje osnovna značilnost in vodilo človeške kulture, pa vendar je krajina več kot samo prometno sredstvo za ekonomske aktivnosti. Morfološko ogrodje Pri raziskovanju naselbinskih vzorcev in oblik se soočamo z dvema nasprotujočima si pojavoma. Na eni strani je nezmožnost klasifikacije in poenostavljanja navidezno neskončnih variacij oblik; podobne oblike lahko nastanejo na popolnoma različne načine in v različnem časovnem obdobju. Na drugi strani pa imajo naselbinske oblike tesno povezavo s kulturo naroda, v kateri se zrcalijo bivalna kultura, način bivanja in identiteta posameznika ter okolja - kontekst kraja. Dejstvo, da lahko določeno obliko identificiramo, ji določimo značaj in jo klasificiramo (Slika 1) pomeni, dajo hkrati opazujemo v različnih razvojnih stopnjah. To pa zadeva proces spreminjanja naselbine in njene oblike, za katero ni nujno, da bi se na različnih nivojih z njo ujemala (spreminjanje osnovne bivalne enote vpliva na spremembo v poselitvi, vendar ne nujno v smislu sistemske spremembe). Prepoznavanje pa hkrati ne pomeni spreminjanja. Posamezna oblika ne pomeni zanesljivega zavzemanja območja za točno določen namen, temveč lahko npr. kmetija postane samo gospodarsko poslopje ali samo stanovanjska hiša, lahko pa nastane iz nje naselje, v določenem obdobju in pod posebnimi pogoji celo mesto. Iz tega sledi, da ne moremo izvzeti možne nepričakovane dinamičnosti v razvoju posameznega vzorca na vseh nivojih, od posameznega objekta do celotnega sistema poselitve. VZOREC OBLIKA ZASNOVA RAZVOJNA STOPNJA samotna kmetija S linija L regularna R nukleacija N zaselek Z krog (centričnost) K ireglarna I disperzija Ds vas V mreža M difuzija Df naselje N suburbanizacija S centralno naselje Cn urbanizacija U LEGAV PROSTORU ravnina R ravninska terasa Rt pobočje P sleme S Slika 1: Klasifikacija naselbinskih oblik in vzorcev. Podobne oblike lahko nastanejo na popolnoma različne načine in v različnem časovnem obdobju. Classification of settlement forms and patterns. Similar forms can emerge in completely different ways and in different times. Prva usmeritev v raziskovanje osnovne oblike se nanaša na razumevanje organizacije začetnih točk: samotne kmetije so si postavljene bližje od 150 metrov. Nukleacija (zgoščanje)1 se prične v trenutku, ko so te točke samotnih kmetij tri. Začne se razvijati ena od dveh osnovnih zasnov [Drozg, 1995:87]: izoblikuje se geometrična oblika linije ali trikotnika. Ko je vedno več točk dodanih nukleusu, se čedalje bolj formira osnovna razdelitev na vrsto ali aglomeracijo2. Členitev in razdelitev na regularno ali neregularno obliko sta odvisni od urejenosti znotraj posameznih bivalnih enot ter med njimi. Aglomeracije so lahko tudi pravokotne, osnovane na mreži, lahko tudi krožne; v vseh primerih pa so regularne ali iregularne. In končno, nukleacije imajo lahko v notranjosti naselbinske strukture notranji odprti prostor, zeleno površino ali trg. V mrežo naselbinskih oblik so vključene različne zasnove, od samotne kmetije do naselbine višjega reda (centralno naselje). Vendar je pri tem pomembno naslednje: številne naselbine so sestavljene iz različnih zasnov in ne samo iz ene, kompozicijo predstavljajo že kot značilnost... Regularne in neregularne zasnove Beseda "regularen" v povezavi z naselbinsko obliko spominja na sistematične strukture reda, prisotne v razvrstitvi objektov in (parcelnih) mej. Geometrični regularni vzorci izhajajo iz planiranega, nadzorovanega procesa, ki sledi principom enostavnih oblik. Enostavni vzorci, strukture so tiste oblike, ki so definirane z minimalnim številom podatkov. V primeru urbanističnih modelov, s katerimi smo (in še danes) urejali prostor, govorimo o osnovnih oblikah, kot so: točka, linija, ploskev in prostorski model; mreža (regularna, iregularna, trikotna, poligonalna, itd.), pa je že nadgradnja predhodnega vzorca. To so enostavni, nezmotljivi modeli, lahko čitljivi in obvladljivi. Vendar v prostoru srečamo zelo malo tovrstnih, jasnih oblik. Tudi tiste naselbinske oblike, ki so bile načrtovane na ta način, so zaradi delovanja časa in z vnosom novih elementov spremenile enostaven red v drugo obliko, ki jo dojemamo kot vizualno kaotično podobo. Navidezno iregularnost ali "kaotičnost stanja" lahko opredelimo kot skupek prepletajočih se struktur, ki delujejo po principu lastnih dinamičnih tokov. Struktura je sestavljena iz različnih plasti delovanja, katerih oblika in funkcioniranje posameznega nivoja sloni lahko na regularnem ali iregulranem vzorcu. V prepletanju moramo omogočiti pretočnost in nekonfliktno delovanje, prehod strukture iz ene oblike v drugo. To so oblike naselbin, ki delujejo kot kreativni procesi, iz katerih se rojeva zapletenost bogato prepletenih vzorcev, ki so včasih stabilni ali pa nestabilni, včasih končni ali neskončni, vedno pa so zanimivi in dinamični kot premikanje in vibriranje živih bitij. Spreminjanje in stabilnost Proces spreminjanja naselbin skozi čas sloni na treh ključnih elementih: stabilnost3, širjenje in protislovje4. Stabilnost je težko definirati, saj je pojem hitro zamenljiv s stagnacijo. In vendar naj bi vključeval: postopno spreminjanje in prilagajanje novim oblikam, ekonomsko stagnacijo, socialno marginalizacijo, demografsko stabilnost, konzervatizem in administrativne omejitve v primeru širitev. Širjenje naselbin v okviru obstoječe strukture je razpoznavno v številnih oblikah: najprej se je začela delitev obstoječih parcel na manjše enote, nato pa zapolnjevanje odprtih prostorov znotraj naselbine in dodajanje novih zazidljivih površin, največkrat na robovih grajene strukture. Tretji proces, protislovje, pa vključuje primere kot so popolno izpraznjene določenega vzorca, popolna porušitev ipd. Širitev določene naselbinske strukture je bila velikokrat kot nasprotje temu uravnotežena s krčenjem, ki ga je povzročila bolezen, vojskovanje, sprememba v ekonomiji idr. Spremembo moramo doumeti kot neenakomeren pulz/curek energije, ki izhaja iz ekonomskega gospodarjenja ter predstavlja pretok življenja ruralnih naselbin, stimulira njih rast ali propad. Ob tem razmišljanju se poraja vprašanje prostorske razpršenosti in porazdelitve teh pulzov, kaj so v prostoru in kakšna je njih predvidljivost. Iz tega sledi prvo pomembno spoznanje: bolj kot je naselbina majhna, pomembnejši je vsak nov vnos in vpliv le- tega na obstoječi prostor. Poseben pomen imajo naselbine v "odmevu preteklosti", ki živi v spominu starih očetov ter predhodnih generacij - spomini, ki se prenašajo od lokacije do lokacije in poudarjajo njihov ruralni značaj. Tovrstni razvoj sloni na stabilnosti5, ki izhaja iz nadaljevanja tradicije: stabilnost, ki nima razvojnega značaja in prej pomeni zamiranje (propad) kot pa obstoj. Hkrati pa so NUKLEACIJA DISPERZIJA SKUPNOST INDIVIDUALNOST napor (dosežek) svoboda/status varčno gospodarjenje dohodek uveljavljanje J centripetalne sile centrifugalne sile f GLAVNI CILJI EKONOMIJA preživetje \ kmetijstvo ™ stabilnost industrija/obrt akumulacija bogastva \ ribolov spremenljivost rudarstvo ^- drugo y DOSTOP DO DOBRIN fizični dostop kulturni dostop fizično okolje preskrba s hrano socialni dejavniki gostota preb. it demografski profil Imigracije tveganja (vojne, lakota itd.) NOTRANJI ZUNANJI UPRAVLJANJE UPRAVLJANJE ODLOČANJE ODLOČANJE A A emigracije B B Slika 2: Prostorski diagram združuje številne dejavnike, ki vplivajo na zgradbo inbistvo naselbinske strukture. The spatial diagram unites numerousfactors that affect theform and essence of settlement structure. značilnosti naselbin in nadaljevanje njihove prisotnosti v prostoru mnogo bolj odvisne od širitve grajene strukture in urbanizacije podeželja, ki spodbuja dostopnost in oddaljenost od centralnih naselij. To je razvojni dejavnik, pri katerem so ogrožene povezave s tradicijo - spreminjanje, ki lahko vpliva hkrati na prelom in zaton ohranjanja duhovnih in socialnih kvalitet. Vsa zgoraj našteta dejstva lahko strnemo v dve točki (Slika 2), ki ju je potrebno podrobneje opredeliti: naselbine se stalno spreminjajo, kar pomeni, da je čas tisti "nad-dejavnik", ki uravnava, odreja, preoblikuje... oziroma regulira notranje silnice dogajanja. Naslednja pomembna točka so socialne povezave, "silnice med ljudmi", ki v določeni naselbinski strukturi delujejo navzven in navznoter: na nivoju družine, socialnih interakcij, preko naselbinske strukture v smeri podeželja kot kulturnega ogrodja, na nivoju določene družbe... Glavni cilji bivanja so bili prvotno povezani s preživetjem, ki je predstavljalo bolj stabilnost sistema kot spreminjanje (notranjih faktorjev). Posebnost ruralne družbe v tem kontekstu je prav navidezna "nespremenljivost", ki je bila v preteklosti odvisna od letnega ciklusa kmetijskega leta. Blagostanje pa v ruralnem okolju povezujemo s kapitalistično družbo, pri čemer je pomembno, da so bili pred tem nivojem vsi ostali cilji preseženi (preživetje, stabilnost, spreminjanje). Kot nasprotje tem ciljem in splošnim dejavnikom vplivov na ruralne naselbine ter njihov kontekst pa moramo omeniti, da so dokaj nepovezano in samosvoje delovale "odločitve in uveljavljanje" političnih dejavnikov, ki se odvijajo znotraj družbe (in hkrati zunaj naselbine) ter neposredno, včasih tudi "predpisovalno" vplivajo na naselbinsko strukturo. Zaključen krog delovanja nenazadnje vpliva na fizični izraz naselbinske strukture, ki se nam v prostoru predstavlja kot učinek delovanja centripetalnih in centrifugalnih silnic, ki vplivajo na DEJAVNIKI MERILA PROSTOR PROSTORSKI (fizicna pojavnost) naravni (teren, voda, svetloba, klima, vegetacija), grajeni (poselitev, gradnja) Razvojna stopnja stabilnosti/nestabilnosti KRAJINA enotna ali razpoznavna delitev glede na def. dejavnike NASELBINA vloga vzorcev in oblik v odnosu do Pripadajočega teritorija BIVALNA ENOTA DRUŽBENOPOLITIČNI Družbenopolitični okvir normativnoupravna merila , odnos do pripadajočega zemljiščča in zunanjega prostora EKOLOŠKI Slika 3: Naselbinska kultura in stabilnost sistema v prostoru. Vpliv različnih dejavnikov v odnosu do izpostavljenega stanja izoblikuje številne prepletajoče se vezi, ki delujejo v obe smeri. Settlement culture and the system's spatial stability. The resulting effects ofdifferentfactors in relation to the exposed condition are numerous interconnected links, which work in both directions. trenutno "stanje" naselbinske strukture. Ta je zdaj v obliki nukleacije, drugič disperzije, v prehajanju ene oblike v drugo pa zavzema celoten spekter vmesnih stopenj, ki jih zaznamo kot vsesplošno prostorsko razpršenostposelitvenega vzorca. Notranje socialne in ekonomske povezave S proučevanjem stabilnosti naselbinskega sistema, naselbinskih vzorcev, oblik in njih značilnosti raziskujemo ne samo fizično pojavnost naselij, vasi in zaselkov, ampak tudi vsebino sestavnih bivalnih enot. Pomembno je dejstvo, da v naselbinah prebivajo ljudje, ki pripadajo različnim socialnim, ekonomskim, družbenim, kulturnim skupinam itd. Oblika naselbine in njenih osnovnih bivalnih enot odseva prav to človeško raznolikost, ki se mnogo bolj spreminja v primerjavi s fizično pojavnostjo objekta in glede na časovno oddaljenost od sodobnosti. V tem smislu je zelo nazoren naslednji opis pojmovanja osnovnih vrednot, ki so v preteklih stoletjih ustvarjale razmere za bivanje:"... Mož, ki gaje opisovala, je imel vse vrline, saj je imel veliko kmetijo. Za to ženo mož ni bil važen kot oseba. Važenje bil ekonomski razlog, ki bi v prejšnjih časih omogočil družini preživetje, če ne bi mož s pijančevanjem vsega zapravil. Ce pogledamo na to z današnjega stališča, bi se nam zdelo tragično, če pa na to pogledamo s stališča dekle iz prejšnjega stoletja, je bila poroka z moškim, ki je lahko nudil preživetje družini, glavna vrednota. V družbi, kjer je bilo preživetje odločujoč faktor, je bil najpomembnejši dejavnik posestvo alipa sposobnost zadelo" [Gomiršek, 1999:98]. V okviru prepoznavanja notranjih povezav in odnosov je možno izoblikovati dve osnovni shemi, ki sta danes prepoznavni del prostora Evrope: nekatere oblike izhajajo iz sorodstvenih vezi, nekatere pa iz gospodarskih. To je členitev na dva nasprotujoča si pola, ki pa med eno in drugo skrajno mejo izoblikujeta številne kombinacije, iz katerih je sestavljena realna slika prostora. To nasprotje je uporabno tudi pri raziskovanju delitve na regularne/iregularne vzorce: prvi so v povezavi z gospodarskimi vezmi (planiranje in načrtovanje širitve, določanje vzorca in oblike brez vnaprej prisotnega prebivalca, nepremičninsko trgovanje idr.); iregularne zasnove pa so bolj v povezavi s sorodstvenimi vezmi (nadaljevanje, dograjevanje in širitev določene enote za sorodnike v smislu adicije, glede na namen in dejanske možnosti). Razvoj naselbinskih vzorcev Bivalne enote lahko členimo in delimo na različne kategorije, vendar so s stališča fizične pojavnosti pomembne predvsem v smislu "prisotnost in trajanje" grajenega v prostoru ter soustvarjanje pogojev izkoriščanja/bogatenja določenega okolja (Slika 3). Objekti ne trajajo večno, vendar nas nekatere strukture opominjajo (npr. gradovi in cerkve) na preteklost6. Nestabilen proces spreminjanja je tesno povezan s krajšim časovnim obdobjem obstojnosti določene naselbine ali bivalne enote v prostoru. Vzorci, katerih strukturna ureditev se v časovnem obdobju glede na življenje vsakega posameznika malo spreminjajo, pa so povezani s stabilnostjo naselbinskega prostora. Ta pojav ne izključuje nenadne izgradnje novega, vendar v procesu spreminjanja prevladuje stabilnost. V vseh socialno-družbenih skupnostih zaznavamo prisotnost prostorskih interakcij, pretokov ali silnic, ki reagirajo na dogajanje izmenjave od primitivnih materialnih izmenjav dobrin vse do umske izmenjave idej v sodobnem svetu. Te silnice sledijo komunikacijskim tokovom ali mreži - avtocestam kot tudi raznim tehnološkim komunikacijskim tokovom. V tem sistemu so individualne naselbine odvisne od izoblikovanja vozlišč ali točk srečanja, ki so locirane na mreži. Ta vozlišča so po značaju enaka, vendar se glede na prostorske omejitve ustvarja medsebojna hierarhija, v kateri večje7 naselbine dominirajo nad manjšimi. Integracija teh elementov (silnic, mrež, vozlišč in hierarhije) v sistem predstavlja vplivno polje/območje posamezne naselbine v prostoru. Raznolikost teh območij omogoča prepoznavanje površine pripadnosti, tip in način izrabe zemljišča (land-use). Slika4: Preoblikovanje prostorskih elementov - soobstoj z novimi ali nasilna rušitev - diskontinuiteta? (arhiv Peter Gabrijelčič) Transformation of spatial elements - coexistence with the extant or violent demolition - discontinuity? Razvojni procesi Značilnosti naselbinskih vzorcev in oblik so zajete med stabilnostjo in nestabilnostjo in zelo variirajo v prostoru in času. Nestabilnost se lahko spremeni v stabilnost in obratno, kar se odvija v različnih časovnih obdobjih ter v različnih okoljih. Vsak naselbinski vzorec vključuje v "akcijo spreminjanja" štiri dejavnike: prisotnost kontinuitete pod vplivom hitrosti spreminjanja, kataklizmične spremembe, vpliv kolonizacije in spreminjanje ekonomskega sistema; le-ti so s kasnejšim časovnim razmakom že prepoznani kot del življenjskega sistema, povezanega z ekonomsko raznolikostjo in demografskim spreminjanjem. Kontinuiteta in kataklizma Ideja kontinuitete v naselbinskem sistemu sloni na dejstvu, da je struktura vzorcev in oblik prisotna v prostoru že dolga stoletja, kljub temu da se spreminja, vendar ostaja v bistvu stabilna. Nadaljevanje kontinuitete v naselbinah, v katerih je prisotna težnja po zgoščevanju, je značilnost stabilnih sistemov, kar se kaže tudi v urejenosti infrastrukture (ohranjanje, vzdrževanje in dopolnjevanje). Kaj kontinuiteta vzorca in oblike resnično predstavljajo s stališča celovitosti naselbine, njenega dela in sistema poselitve (ekonomija, družba in prebivalstvo) ostaja vprašanje, ki mu ne moremo podati odgovora, saj se vsak del spreminja na svoj način. Vendar ostaja del tega sistema, ki je težko spremenljiv in se nanaša na prepoznavanje značilnosti lokacije, na naravne zakonitosti prostora. Večina naselbinskih procesov teži k dopolnjevanju, dograjevanju, stopnjevanju, kar se na zunanji podobi določene naselbine pozna šele s časovnim odmikom. Vendar se nekateri procesi v okolju hitro odvijajo - lahko v nekaj urah, minutah ali celo sekundah (Slika 4). Geomorfološke spremembe, kot je npr. poplavljanje reke, lahko traja nekaj ur, vendar vnos kulturne kataklizme predstavlja za naselbinsko stabilnost mnogo večjo spremembo (npr. vnos novih prebivalcev v okolje kot vojaški poseg). Takšna opustošenja so bila del naselbinskega razvoja, pri čemer je pomenila tuja invazija za domače prebivalce vedno katastrofalno spremembo. Kolonizacija Kolonizacija8 je bila proces, ki je vplival na difuzijo novih tipov naselbin v območja krajin, kjer pred tem ni bilo prebivalstva. Kolonizacija okolja kot način/sistem obdelave zemljišča, je bila odvisna od dejavnikov v prostoru v povezavi s katerimi je nudila možnosti stalne naselitve, predvsem pa od prisotnosti dobre, rodovitne zemlje, katere je moralo biti dovolj na razpolago ter jo je bilo možno obdelovati na različne načine, od selitvenega do cikličnega kmetovanja. Ekonomska diferenciacija Prisotnost kompleksnega sistema naravnih dobrin pomeni, da določenih naselbin, njih nastanka in razvoja ne moremo enostavno opredeliti kot posledico kolonizacije in spreminjanja izrabe zemljišča, temveč so bile pod vplivom gospodarskega razvoja in zasnove ekonomskega sistema. To posredno vpliva na preoblikovanje, prilagajanje naselbinskih značilnosti gospodarstvu (tudi kolonizacijo lahko povežemo s procesom ekonomske diferenciacije). Prvotni naselbinski vzorci in oblike so bili gospodarsko povezani samo z zemljišči v svoji neposredni bližini. Izkoriščanje dobrin je kot posledica vplivalo na tip in način obdelave zemljišča, ki se je spremenil, razvil ter povzročil spreminjanje zasnove zemljišč (razdrobljenost, oddaljenost itd.). Majhni, enostavni zaselki innekaj pripadajoče rodovitne zemlje - to je bila predhodna oblika, kateri je sledil razvoj kompleksnejših strnjenih naselbin z organiziranim zemljiškim sistemom. Z naraščanjem prebivalstva in širjenjem naselbin ter spreminjanjem le-teh v kompleksnejše oblike, se je prostor preobrazil v prepleteno strukturo uporabnikov, ki imajo zemljišča na različnih lokacijah, vendar je njih delovanje odvisno od gospodarske zasnove ter glede na vpetost v mrežni sistem od višjega nivoja, širše zaobjetega prostora (regije in države). Dinamika naselbinskega sistema v prihodnosti Vse dokler so bili poselitveni vzorci vezani na kmetijsko izrabo površin, je bila glavna omejitev razpolaganje s še prostimi površinami in omogočanje izkoriščanja naravnih dobrin. Prostor je deloval v sozvočju med naravo in grajeno strukturo vse dokler je bila gradnja podrejena možnostim, ki jih je nudilo okolje (kmetijske površine). V tem smislu predstavlja glavno prelomnico v Sloveniji obdobje po 2. svetovni vojni, ko so se na podeželje začele vrinjati tudi neagrarne funkcije in iz tega sledeči objekti, ki so prostor uporabljali, niso pa bili v primarni povezavi z njim. Naslednjo "veliko spodbudo" v rasti grajene strukture je pomenila gradnja razvojnih in prometnih koridorjev avtocest. Prostor je s stališča dojemanja površine začel postajati vse manjši. Iz območij urbane zgostitve ob prometnih koridorjih so se (in se še) preko gosto razvejanega omrežja sekundarnih cest izoblikovali kratki dostopi v agrarno zaledje, ki pa postajajo cilj samo uporabnikom in "nedeljskim izletnikom", ki iščejo "spomin na pretekle čase". Vedno večja uporaba nove informacijske in komunikacijske tehnologije spreminja pomen prostora in prostorske oddaljenosti, ki nista več merljiva v fizičnem smislu (kilometri), temveč s hitrostjo sprejemanja inovacij in informacij. Prostor kot povezovalni element izgublja svojo socialno vlogo, povečuje pa se funkcija sproščanja mobilnosti ljudi, materialnih dobrin in idej, kar pa ogroža obstoj posebnih lokalnih (kulturnih) identitet. Po Mlinarju sta glavni merili, ki opredeljujeta vsako identiteto, diferenciacija in kontinuiteta. Namesto nekdanjih manjših in vase zaprtih kulturnih sistemov prihaja danes, vzporedno z vedno večjim medsebojnim povezovanjem do večje diferenciacije položaja na vseh nivojih bivanja, medtem ko se ožje kulturna in prostorska identiteta vedno bolj utrjujeta. S tem naj bi se zagotavljala posebnost bivanja v skrčenem globalnem prostoru. Vzporedno s tem dogajanjem se globalne spremembe odvijajo tudi na področju uvajanja tržne konkurenčnosti na področju pridelave hrane9, kar je v kratkem času razkrilo velike razlike med posameznimi podeželskimi regijami (Slika 5) ter med posameznimi kmetijsko usmerjenimi državami. Klasičnim problemom praznjenja in staranja podeželja (zaradi slabih naravnih in gospodarskih razmer ter slabše dostopnosti) so se tako pridružili še problemi ukinjanja delovnih mest v kmetijstvu zaradi nekonkurenčnosti proizvodnje v posameznih regijah. V prihodnje bo postal ekonomski razvoj podeželskih območij še bolj odvisen od drugih dejavnosti: turizma, gozdarstva, industrije. Te dejavnosti bodo na nekaterih območjih nadomestile kmetijstvo, na drugih pa bodo samo dopolnilnega značaja. Z opisanimi strukturnimi spremembami se selijo v podeželski prostor tudi izrazito urbani programi in oblike grajenih vzorcev, saj postaja kmetijstvo obrtniška tržno usmerjena dejavnost in ni več usmerjeno samo v pridelavo hrane. Zaključek Kljub iskanju vseh možnih metod, ki bi dejansko stanje v prostoru objektivno predstavile, je pomembno, da je raziskani proces le trenutno stanje, na katero vplivajo številni dejavniki. Med temi so pomembnejši: položaj/lega v prostoru, tehnološki, socialni in ekonomski dejavniki, demografsko stanje ter najpomembnejše dejstvo - historične okoliščine nastanka kk k Ik kk Ik ruralna obmocja v bližini gosto urbaniziranih krajev podeželska turistična območja podeželska območja z mešanimi dejavnostmi pretežno kmetijska podeželska območja težko dostopna podeželska območja Slika5: Dinamični tokovi v prostoru Goriških brd. Dejavnosti se med seboj prepletajo, hkrati pa so odvisne od bližine in vpliva urbanih struktur mest in infrastrukturnih napeljav. Dynamicflows in the space of Goriška brda. Activities intertwine, but are simultaneously dependent on the vicinity and influence ofurban structures cities and utilities. določene naselbine, njen razvoj ter izkušnje in kultura bivanja: celovit refleks na prenovo v prostoru, času in materialni kulturi. V okolju, kjer je kvaliteta osončenja visoka in je družbeno okolje pozitivno naravnano, se je osnovni vzorec sčasoma stabiliziral in ga danes prepoznamo kot stabilen naselbinski sistem. Kljub temu pa se individualni elementi vzorca stalno spreminjajo, pri čemer tudi v celoti ne moremo predvideti trenutka, ko sistem preide v nestabilen in obratno. Zato se površinski značaj ter razmerje med stopnjo nukleacije ali disperzije stalno prilagaja novim okoliščinam. To sledi razumevanju in razlagi strukturnih sprememb v naselbinskih oblikah in njih vzorcih, ki so pod vplivom posebnih silnic vsakega posameznega, individualnega kraja, kar je ključnega pomena. Ko določen vzorec doseže stabilnost sistema, se njegova naselbinska rast, oziroma obnavljanje v smislu uporabnosti izgrajenega, usklajuje glede na prepoznane prostorske vrednote. Vendar se lahko tudi stabilni10 sistemi spremenijo v nestabilne, doživijo prelom in ponovno pričnejo z izgradnjo naselbinske kulture, ki je v svoji neponovljivosti prepoznavna zaradi uporabnika, ki s svojim načinom bivanja in življenjskim stilom vnese bistvo. inicialni premik, da se sistem vrne v stanje ravnotežja. Stabilni sistemi se obnašajo tako, kot da iščejo to ravnotežje kot ciljno orientirane sisteme" [Toš,2003:187]. 6 Za evropskega človeka sta zelo pomembni tradicija in preteklost v prostoru. Lokacijaimaz "duhom" zgodovine večjo vrednost. 7 Te naselbine postanejo večje zaradi razvojnih procesov in niso "večje" same po sebi. 8 Kolonat je kmetijski sistem s koreninami v antičnem Rimskem cesarstvu. Izraz kolonat je prevzet iz latinske besede colonus - kmet, ki dela na zakupnem zemljišču. Temeljil je na medsebojnem dogovoru zemljiškega gospodarja in kolona, ki je dobil zemljišče zgolj v obdelovanje, za povračilo pa je posestniku dajal del pridelka. Posamezna veleposestva so bila bolj ali manj skupek posameznih manjših delov, ki so predstavljali ustaljene celote in so se dokaj svobodno združevala ter razdruževala. Tovrstno dogajanje je bilo odvisno predvsem od razpoložljive kmečke delovne sile, spričo katere je gospodar kolonu zemljišče bodisi dodajal bodisi odvzemal [povzetopo: Podveršič, 1999:214-25]. 9 "Stoletje biotehnologije prinaša s seboj množico novosti: nov vir surovin, nov niz tehnologij za preoblikovanje, nove oblike tržne zaščite, ki naj bi spodbudile trgovanje, svetovni trg, ob pomoči katerega naj bi Zemljo poselili v drugo, tokrat z umetno ustvarjenimi bitji, porajajočo se evgenično znanost, novo sociologijo, ki to znanost podkrepljuje, novo komunikacijsko sredstvo za organiziranje in obvladovanje gospodarske dejavnosti na ravni genov ter novo kozmološko pripoved, ki naj bi nam pomagala na tem potovanju. Vse skupaj - geni, biotehnologije, patenti za oblike življenja, svetovna biološka industrija, testiranje človeških genov in genska kirurgija, novi kulturni tokovi, računalniki in popravljene teorije o evoluciji začenja spreminjati naš svet" [Rifkin, 2001:24]. 10 V tem pogledu so trenutne geomorfološke spremembe (potresi, poplave itr.) mnogo bolj dramatične, saj prav naravno okolje pomeni za naselbinski prostor stabilnost sistema, ta se v primerjavi z ostalimi dejavniki spreminja mnogo počasneje (spremembe zaznamo šele po poteku mnogih stoletij). Opombe 1 Zgoščanje pomeni proces, ki se odvija v naselbinski obliki; strnjeno pa pomeni obliko samo vdoločenemtrenutku. 2 Pojem "aglomeracija" v povezavi z naselbinskimi vzorci je bolj prepoznan kot "gruča", ki naj bi označevala prosto razvrstitev objektov v skupini. 3 Že sama beseda stabilen je zelo plastovita in kompleksna ter nam nudi različne razlage in vključuje izključujoče se pomene pojma. Stalna naselbina lahko pomeni npr. analizirani vzorec ni doživel večjih sprememb v preteklosti in se to ne bo zgodilo tudi v prihodnosti. Kot nasprotje, četudi z nestabilnimi, mobilnimi sistemi, so lahko nekateri elementi popolnoma stabilni, npr. prebivalstvo v določeni naselbini se kljub mobilnosti inmigracijamne spreminja. 4 Protislovje v smislu namembnosti poselitvenega vzorca. Njegov prvotni namen je služiti bivanju. Ce je človek izvzet, ostanejo prazne lupine objektov, ki nimajo funkcije. V tem primeru se zgodi protislovje: poselitveni vzorec kot fizična struktura obstaja, vendar nima vsebine. 5 "Stabilni sistemi imajo sposobnost vzdrževanja svojega ravnotežja ali njegovega obvladovanja, če se le-to začasno skali. Stabilni sistem je tisti, ki ima sledečo lastnost: če je premaknjen iz stanja ravnotežja in (tako) puščen, je (njegov) naslednji premik tako prilagojen v odnosu na Viri in literatura Drozg, V., 1995: Morfologija vaških naselij v Sloveniji. Inštitut za geografijo, Geographica Slovenica, Ljubljana. Fikfak, A., 2004: Evolucijske konstante naselbinske kulture v prenovi z aplikacijo na Slovenskem primorju - Goriška brda (doktorska disertacija). Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Gabrijelčič, P., Fikfak, A., 2002: Rurizem in ruralna arhitektura. Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Gomiršek, T., 1999: Družinske strukture v luči župnijskih matičnih virov (od 1850 do 1910). V: Stres, P. idr. (ur.), 1999: Briški zbornik 1999. Občina Brda, Dobrovo. Mlinar, Z., 1994: Individuacija in globalizacija v prostoru. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana. Podveršič, B., 1999: Izvor in oblike kolonata v Brdih. V: Stres, P. idr. (ur.), 1999: Briški zbornik 1999. Občina Brda, Dobrovo. Rifkin, J., 2001: Stoletje biotehnologije: kako bo trgovina z geni spremenila svet. Založba Krtina, Ljubljana. Rihtar, F., Rihtar, K., 1996: Koherence v prostoru, na primeru vasi Volčji grad pri Komnu. Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Roberts, B. K., 1996: Landscapes of Settlement - Prehistory to the Present. Routledge, London. Stritar, A., 1990: Krajina, krajinski sistemi. Raba in varstvo tal v Sloveniji. Partizanska knjiga, Ljubljana. Toš, I., 2003: Arhitektura in sistemologija (doktorska disertacija). Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. dr Alenka Fikfak Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo alenka.fikfak@arh.uni-lj.si Peter Marolt 2oo5/1 AR izvleček članek predstavlja načine neverbalne komunikacije in arhitekturni izraz kot način likovne komunikacije. Načini neverbalne komunikacije so se razvijali skladno z zavestjo, napredkom znanosti in tehnologije, kulturno sredino. S pomočjo "podob" in "znakov" pripeljejo do izpopolnjenega načina sporazumevanja, kar posredno pripelje tudi do kompleksne predstavitve arhitekture, v prvi vrsti arhitekturnega načrta. Tudi arhitekturni načrt je način neverbalne komunikacije, podobno kot skica in ostali načini predstavitve arhitekturnega prostora. Kadar oblika predstavitve objekta pokaže na ontološko bistvo njegove zasnove in ekstremno izraža identiteto objekta, kadar pokažemo izvor, strukturo ideje in model razmišljanja, kadar takšna predstavitev pomeni preoblikovanje vidnega (in tipnega) sveta v čisto abstraktno obliko, tedaj govorimo o obliki predstavitve arhitekturnega prostora kot ideograma, predvsem pa s tem potrjujemo tudi zvezo med arhitekturo in ostalimi zvrstmi likovne umetnosti. abstract The article presents methods of non-verbal communication and architectural expression as methods of artistic communication. Methods of non-verbal communication evolved in conjunction with consciousness, scientific and technological progress, cultural setting. By using "images" and "signs" they led to improved methods of communication, indirectly leading to complex architectural representation with architectural plans in the forefront. Even an architectural plan is a method ofnon-verbal communication, similar to a sketch or any other form of representing architectural space. When the form of representing a building points out the ontological essence of its layout and expresses its identity to the extreme, when the source, structure of the idea and cognitive model are shown, when such representation implies transformation of the visual (and tactile) world into pure abstract form, then we speak about the form of (representing architectural space as) an ideogram, above all we thus confirm the link between architecture and other types of fine arts. ključne besede: arhitekturni prostor, arhitekturna vsebina, načini neverbalne - likovne komunikacije, pojmovno mišljenje, ideogram, arhetip key words: Architectural space, architectural content, methods of non-verbal artistic communication, conceptual thought, ideogram, archetype Arhitektura je hkrati oblika in vsebina, v svojem bistvu abstraktna, a konkretno obstoječa v materialni obliki. [Venturi, 1983: 8] Na kvalitetno oblikovano arhitekturo naj bi gledali kot na enovito celoto, čeprav jo lahko opredelimo kot celoto, ki jo sestavlja niz soodvisnih, nasprotno predznačenih in celo protislovnih si elementov dvojic, kijih poizkušamo uravnotežiti. Arhitekturo gradi vzajemni odnos med razumom in intuicijo, zamislijo in materialno obliko, obliko in uporabnostjo, konkretno pojavnostjo in vsebino, konstrukcijo in zamislijo o prostoru, umetnostjo in inženirstvom, pojmovno obliko in tehniko kako to idejo uresničiti, ekonomičnostjo in "lepoto",... . Arhitektura je konkretna in abstraktna hkrati, pri čemer protislovnost med entitetami predstavlja srž oblikovanja, v uspešnih rešitvah pa tudi gibalo napredka. Nepredmetna oblika mišljenja v procesu izoblikovanja arhitekturnega prostora omogoča, da ustvarjalec določene dele celote osami, preoblikuje, uskladi celoto ali odvzame za celoto nepomembne dele, ki bi utegnili spodkopavati njeno enovitost. Kvaliteten arhitekturni prostor, ki na pravilen način izraža arhitekturno vsebino, izhaja iz ontološkega bistva svoje zasnove, iz sveta idej in njihove predstavitve kot enovite celote. Arhitektura se že od svojih začetkov dalje, z organizacijo elementov kompozicije, z barvo, teksturo, dinamiko elementov,... kot kompleksnim znakom, ki izraža vsebino, vseskozi izraža na abstrakten način. Kadar arhitekt z iskanjem prave forme poizkuša eksplicitno izraziti vsebino, podobno kot ostali likovni ustvarjalci, to počne s pomočjo formalne analogije, pri čemer formalna analogija predstavlja podobnost po posebnostih. Forma tedaj vključuje vsebini primerno semantično vrednost. Načini neverbalne komunikacije Michel de Montaigne pravi, da so besede le okorni simboli za duhovne reči, ki jih vsakdo lahko tolmači drugače. [Amalietti, 1991] Obstajajo pa dogovorjeni načini komunikacije, ki so razumljivi bodisi posameznim strokam, bodisi pripadnikom različnih jezikovnih skupin, ki pa se vedno navezujejo na kulturo in nivo civilizacije. Načini neverbalne komunikacije so za razliko od verbalne, neodvisni od govorjene, slišane ali pisane besede in zato razumljivi širšemu krogu ljudi. Dogaja pa se, da ima znakovna pisava, ki ima korenine daleč v zgodovini, lahko več različnihpomenov. Glavni namen vsakršnih komunikacijskih sistemov (recimo pomorskih) je prenos znakov ali signalov, sporočila na daljavo. Pri prenašanju sporočila sta pomembni jasnost, nedvoumnost in prenašanje (vsebine) sporočila v skladu z dogovorjenim načinom komunikacije. V splošnem pri tem velja pravilo, da se je pri vsakršni neverbalni komunikaciji, v našem primeru pri grafičnem podajanju informacije, potrebno izogniti dvoumnosti, saj gre v nasprotnem primeru za nejasnost sporočila in za vnašanje zmede. Preveč "znakov", elementov, (karveljav splošnem za vso likovno umetnost) ustvarja nejasnost sporočila. Še toliko bolj je to pomembno za sodobne vizualne komunikacije. Malo, ne pa premalo, je splošno pravilo. Način vizualne, neverbalne komunikacije je tudi arhitekturni načrt, zato za dober načrt veljajo enake zakonitosti. Arhitekturni prostor kot način likovne komunikacije Jasnost je pomembna tudi za samo izražanje arhitekturne vsebine. Arhitekturni izraz je namreč način komunikacije med avtorjem in okoljem, s konkretnim prostorom, kamor je stavba umeščena: bodisi z urbanizmom, ruralnim okoljem, pa tudi s krajino. Skica in ostali načini predstavitve arhitekturnega objekta predstavljajo načine neverbalne komunikacije. Svežina skic nekaterih ustvarjalcev s področja arhitekture lahko predstavlja preskok na nivo samostojnega likovnega izraza. Podobno bi lahko trdili celo za nekatere načrte, pri katerih je pomembna sled roke. Kot vidna sporočila in celo kot likovna dela lahko smatramo tudi nekatere moderne notne zapise. (Takšen način vizualne komunikacije - grafični zapis, kot podoba, dobiva status likovnega dela - grafike, sam zapis pa pomeni obliko nekakšnega glasbenega ideograma.) Ustvarjalec na področju arhitekturnega oblikovanja lahko s pomočjo skice, modela, ki predstavlja vse bistveno, kar opredeljuje zamišljeni prostor, že postavi temelj kvalitetno oblikovanemu arhitekturnemu prostoru. Kadar pa predstavi vse, kar je v trenutku snovanja potrebno, pa lahko isto že predstavlja umetniški objekt in zaključeno likovno delo (ki pa ni, ali še ni materializiran arhitekturni objekt). Zamisel o arhitekturnem prostoru pa je lahko (istočasno) predstavljena kot ideogram, kot pojmovni znak, ki predstavlja celoto. Likovna umetnost (podobno kot na primer glasba, predvsem pa njen notni zapis) je pravzaprav način neverbalne komunikacije, ki se izraža z likovnimi izraznimi sredstvi. Vizualne komunikacije so le zožen del, ki sodi v sfero likovne umetnosti (grafično oblikovanje, celostna grafična podoba, logotipi, označbe,____) najlaže, predvsem pa najhitreje predstavita bistvo zamisli o prostoru. Seštevek predstavitev od arhitekturnega načrta do prostorskih predstavitev tega objekta naj bi kar najbolje prikazal arhitekturni objekt. Prostorske predstavitve so nujne, kadar želimo prostor sami razumeti ali pokazati kompleksnost oblikovanega prostora. S temi sredstvi poizkušamo predstaviti prostor kot kar se le da razumljivo celoto. Pomen skice v arhitekturnem oblikovanju Za ustvarjanje arhitekture velja, da je skica običajno in navkljub uporabi računalnika, zaenkrat še vedno osnovno orodje arhitekta. Predstavlja predstavo načrtovalca o arhitekturnem prostoru, hkrati pa pomeni generator nove izpopolnjene zamisli, zaradi česar tudi radi rečemo, da arhitekt razmišlja s pomočjo skice. Skiciranje se tiče tako ustvarjalnega mišljenja kakor tudi same veščine uporabe risala oziroma pisala. Ideja v obliki skice lahko predstavlja zaključeno misel ali pa le vmesno fazo pred dokončnim izoblikovanjem arhitekturnega prostora. V obeh primerih ustvarjalec nastopa kot preoblikovalec stvarnosti in tvorec novega. Slikal: Pojmovni znak pismenka "ma" v japonščini pomeni prostor inje sestavljena iz pojmovnega znaka za dostop (vrata), znotraj katerega leži ideogram za sonce (prvotno luna). Tako Kitajci kakor tudi Japonci ta pojmovni znak v svoji zavesti razumejo kot trenutek, ko luna posije skozi režo v lesi, ki leži v smeri dostopa. [Nitschke, 1993: 49] Takšno razumevanje sveta kaže na dojemanje sveta, ki vključuje objektivno, pa tudi človekovo subjektivno občutenje pojavov stvarnosti in njegov duhovni pol. In Japanese the conceptual sign ideogram "ma" means space and is composed of the ideogram for sun (atfirst moon) lying in the ideogram for access (gateway). In their conscious both the Chinese and Japanese understand this ideogram as the moment when the moon shines thorough a gate lying in the direction of entry. [Nitschke, 1993: 49] Such understanding ofthe world shows perception, which includes the objective but also subjective human feeling of reality and its spiritual pole. Nitschke, G., 1993: From Shinto to Ando. (Studies in architectural anthropology in Japan) Academy Editions, Ernst & Sohn, London, Berlin. Od načrta do znaka Potreba po dodatnih opisih se vendarle kaže tudi v arhitekturnem načrtu, ki poleg sheme z oznakami, običajno vendarle potrebuje tudi dodatna pojasnila - tekst, da bi zadevo tudi dejansko lahko izvedli. (Dober načrt ob izvedbi terja le malo pojasnil.) Predvsem pa že od začetne faze naprej potrebuje različne dodatne oblike prostorskih predstavitev, od perspektivne risbe, bodisi aksonometrije, maket, fotomontaž do sodobnejših računalniških predstavitev. Skica in delovna maketa običajno Slika2: "Znaki" naj bi bili kot oblika likovnega sporočila predstavljeni na način, dajih je moč prebrati in sijih tudi zapomniti. To velja še posebej v primerih, ko le-ti temelje na miselnih zvezah. Kitajsko pismenko za pojem "moški" sestavljata pismenka, ki predstavlja moč in druga, ki predstavlja riževo polje. Skupaj ponazarjata "moč v riževih poljih", saj so nekdaj le moški obdelovali riževa polja. [Robinson, 1995: 147] "Signs" as forms of artistic messages should be presented in a manner enabling legibility and memorisation. This is most pending when they are based on mental relations. The Chinese ideogram for "masculinity" is composed of two ideograms, one representing power and the other a rice paddy. Together they imply "power in a rice paddy", since formerly it was only men that cultivated rice paddies. [Robinson, 1995:147] Robinson, A., 1995: The Story of Writing (Alphabets, Hieroglyphs andPictograms). Thames and Hudson, London. Ideogram kot zapis pravzorca Ideogram - pojmovni znak je kot element, ki sestavlja znakovno pisavo, prastara vrsta komunikacije. (Izraz ideogram se uporablja tudi v primerih, kadar so ljudje povezali več piktogramov, da bi izrazili celo misel.) Kitajske pismenke - ideogrami, predstavljajo pojme kot celoto. Do njihove današnje oblike so Kitajci prišli preko oblikovnega čiščenja in preoblikovanja nekdanjih ideogramov v mnogih stoletjih. Kadar (arhitekturna) skica pove vse o izhodiščni ideji, kadar kaže na to, kar stvar v resnici je in kaže na način bivanja neke stvari oziroma pojava ter predstavlja očiščeno vizijo (arhitekturnega) prostora, nastopa kot pojmovni znak. Podobno lahko grafično znamenje predstavlja celoto in nadomešča nek pojem, besede kot nepopolne simbole. Kot kitajska pismenka lahko nastopa kot vzorec osnovne, prvotne oblike - arhetipa, saj tedaj poudarja značilnosti in bistvo. Tedaj tudi nastopa kot jasen način neverbalne komunikacije, kot pojmovni znak, ki dosledno izraža lastnosti entitete. O obliki ideograma govorimo v primerih, ko oblika predstavitve objekta postane (pojmovni) znak, kadar pokaže na ontološko bistvo njegove zasnove (ko pokaže osnovna načela vodilne misli), kadar odstranimo manj pomembno in pokažemo osnovo, bistvo, izvor, strukturo ideje in model razmišljanja, kadar takšna predstavitev pomeni preoblikovanje vidnega sveta v čisto abstraktno obliko. Pojmovno mišljenje, ki pripelje do pojmovnih znakov - ideogramov, je tudi sredstvo, ki omogoča likovno preoblikovanje stvarnosti in je torej hkrati tudi sestavni del likovnega sveta. Slika 3: Senca, ki jo meče križ (kot simbol), umeščen v fasadno odprtino, pomeni pravzaprav ideogram kapele, saj predstavlja bistven element njenega oblikovanja in vsebino objekta. (Tadao Ando: krščanska poročna kapela na vzpetini Rokko, Kobe, Japonska, 1986.) A shadow, thrown by a cross (asa symbol) placed in a fasade opening, actually signifies the ideogram of a chapel, since it represents the essential element of the building's design and content. (Tadao Ando: Christian marriage chapel on the Rokko Hill, Kobe, Japan, 1986.) Nitschke, G, 1993: From Shinto to Ando. (Studies in architectural anthropology in Japan) Academy Editions, Ernst & Sohn, London, Berlin. Lahko da se razumevanje pojavnosti posameznih entitet, njihovega duhovnega pomena, izkazuje tudi pri nekaterih japonskih oblikovalcih prostora, recimo pri Tadau Andu. Razumevanje stvarnosti, ki se izkazuje v osnovnih idejah o prostoru v obliki skic, kadar te predstavljajo nekakšne ideograme prostora, bi lahko imelo korenine v tradiciji in kulturi, ki kotnačin pisnega (in likovnega) sporazumevanja uporablja pismenke, (Japonci so nekatere pismenke od Kitajcev prevzeli, druge dodali.) iz katerih naj bi izhajalo razumevanje pojma kot celote, posledično pa morda tudi razumevanje enovitosti ostalih entitet. (Kitajska je v tej relaciji bolj zaprta, toga zaradi političnega sistema, zato predvidevam, da zaenkrat sprejema povečini le bolj ustaljene oblikovalske norme, ki ustrezajo predvsem vladajoči strukturi ali pa novim kapitalistom, predvsem pa je v primerjavi z razcvetom japonskega gospodarstva trenutno še v podrejenem položaju, zato bi težko našli primere, ki bi podpirali tezo.) Slika 4: "Torii", šintoistična simbolna vrata, ("ptičji drog" ali bolje "ptič na drogu" kot bi se besedo tudi dalo prevesti; op. av.) poleg vzpetin, vode in polj kot arhetip svetega, označujejo glavni dostop do svetega prostora, pri čemer istega tudi ločujejo od posvetnega. [Nitschke, 1993: 14] Gornji nosilec "portala" pravzaprav simbolno (kot ptič) lebdi nad prostorom. Simbolna vrata predstavljajo materialni nosilec duhovnega. "Torii" Shinto symbolical gateway ("bird mast" or better "bird on a mast", which is a loose translation), besides hills, water and fields, also an archetype of holiness, marks the main access to the sacred space, whereby it also separates it from the profane. [Nitschke, 1993: 14] The upper beam of the 'portal' actually symbolically (as a bird) hovers above the space. The symbolic gateway represents the material bearer ofthe spiritual. Arhetip in kozmos Starodavne civilizacije so vidni in čutni svet razumele kot ponovitev kozmičnega vzorca. To matrico so povzemale v obredih, pa tudi v kozmičnih oziroma v kasnejših tempeljskih arhitekturah. Arhetipi se tičejo tudi razumevanja raja posameznih civilizacij. Pri Babiloncih na primer je to pripeljalo do vzorca za mesto, pa tudi do vzorca za namakalni sistem. Zigurat s sedmimi terasami predstavlja kozmično goro, simbolno podobo kozmosa s sedmimi do tedaj znanimi planeti, ki tu služijo kot pravzorec. Mircea Eliade v svojem delu Kozmos in zgodovina [1992: 8] meni, da so miti tisti, ki ohranjajo in posredujejo vzorčne modele, paradigme in to za vsa pomembnejša početja, ki se jih loti človek. Po njegovem mnenju imajo idealne podobe mest svoje prototipe na nebu. [Marolt, 2004: 37] Celo moderna mesta naj bi zgradili po mitskem vzorcu nebeškega mesta. [Eliade, 1992:20-21] Kot v tej zvezi pravi Norberg Schulz [1975: 10, 11], vzorci (matrice) o prostoru obstajajo v človekovi zavesti kot arhetipi in izhajajo iz kulturne in socialne sredine, iz katere izhaja posameznik. Za vsako stvar znotraj kozmosa naj bi obstajal arhetip oblike. (Pojem arhetipa lahko v filozofskem smislu razumemo kot vzrok, prapočelo vsega, kar je.) V likovni umetnosti so to med drugim lahko oblike - liki in telesa: kvadrat, krog, kocka, krogla, tetraeder,..., pri čemer kvadrat kot simbol parcele, tudi atrija in iz njega izpeljana kocka kot prispodoba človekovega bivališča, simbolizirata tuzemsko, medtem ko krog in z njim krogla, katere plašč se enakomerno širi v vse smeri, povzemata neskončnost, nebesa, kozmos,... . Tudi v oblikovanju prostora jih s pridom izkoriščamo v simbolne namene. • < t Slika5: Hiroshi Hara: Petindvajset glasbenih stojal. "Zapis" meji na glasbeni zapis, tehniški ideogram, "tehnogram", predvsem pa predstavlja način neverbalne vizualne komunikacije, družbeno angažirano likovno umetnost, pa tudi čisto likovno sporočilo. Likovno dejanje predstavlja znakovno predstavitev sistema odnosov v urbanem okolju, celota pa umetnikovo interpretacijo podobe bivanja mesta. Na eni strani predstavlja načrt celotne strukture, na drugi strani zapis s pomočjo "znakov". Hiroshi Hara: Twenty-five music stands. The "record" borders on a musical note, technical ideogram "technogram", but above all represents a method of nonverbal visual communication, socially involved fine art, but also clear artistic message. The artistic act is manifested as a sign representation ofrelation systems in the urban environment, while the whole is the artist's interpretation of the image of a living city. On one hand it is a plan of the entire structure, on the other a record that uses "signs". Bognar, B., 2001: Hiroshi Hara (The "Floating World" of his Achitecture). Wiley Academy, Chichester. Simbol taijita kot pojmovni znak elementarnega sveta Najmanjša sestavina naravnih gradiv naj bi se imenovala"substančno zrno" [Perme 2002: 115], ki naj bi ga s simbolom taijita nadomeščali že pred 5000 leti. Sestavljala naj bi ga nasprotno naelektrena električna naboja. Substančni komponenti naj bi bili enako veliki in enako oblikovani, nezdružljivi, a nikoli povsem ločeni. Zaradi svoje oblike (katere notranji rob je podoben "šivu", spoju teniške žogice) naj bi omogočali le dve ekvivalentni rotacijski stanji zrn. Oblika taijita, ki nakazuje dinamično ravnovesje jina in janga, ženskega in moškega principa, teme in svetlobe, pasivnega in aktivnega, severnega in južnega (pobočja),... nakazuje dinamičnost in gibanje. Predstavlja popoln ideogram substančnega zrna, predvsem pa ideogram globalne urejenosti sveta, dveh polarnih, nasprotno predznačenih entitet v nerazdružljivi dvojici, ki predstavlja celoto, kot njegovega gibala. Simbol taijita predstavlja pojmovni znak elementarnega sveta. Konkretno gledano, predstavlja pogled (pri portretiranju se ta pozicija imenuje polprofil) na substančno zrno. Slika6: Najboljši primer zemljevida kot znaka je shema podzemne železnice, ki jo dostikrat najdemo na hrbtni strani mestnih zemljevidov in ki je v svoji skrčeni obliki običajno nameščena v vsakem vagonu. V takšni obliki naj bi jo prvi uvedli na londonski podzemni železnici in je kot pojem berljivosti prišla v zgodovino grafičnega oblikovanja. (Izgled takšne sheme še najbolj spominjana električno vezje.) The best example ofa map as a sign, is a subway scheme, often found on the back of city plans and also, in its reduced form, in all the subway carriages. This form was first introduced in the London underground and has, as a model of legibility, become part of the history ofgraphic design. (The scheme's image easily reminds us of electronic circuits.) Slika7: Streho, ki pokriva ostaline, arhitekta Otona Jugovca v Drami pri Šentjerneju, lahko razumemo kot ideogram zatočišča, "strehe nad glavo". The roof that covers remnants, by architect Oton Jugovec in Drama near Šentjernej, can be understood as an ideogram of shelter, "roof over one's head" Oblika in vsebina, formalna analogija Pojem forme, to je oblike, se ne nanaša na nobeno obstoječo stvar ali pojav. Forma je abstrakcija. Popolnoma jo je mogoče opisati le kadar obstaja v nematerialni obliki in le tedaj se lahko približa idealnosti. [Muhovič, 1997: 158] Arnheim ob tem pravi, da forma ni le fizična oblika, temveč tudi nosilec duhovnega pomena. [1977:254] Forma oziroma oblika naj bi predstavljala zunanji izraz vsebine, manifestacijo razmisleka o pomenu prostora, ki je v najboljšem primeru analogno identična vsebini, [Muhovič, 2001: 150] s čimer se strinjajo tako likovni kakor tudi arhitekturni teoretiki. Oblika ne pomeni le videza, temveč tudi notranji ustroj te vidne oblike in način organizacije (miselno strukturo), pri čemer je čista forma običajno najbolj učinkovita. [Butina, 1997: 82] Likovnik išče formalno enakost med vsebino in obliko, pri čemer tudi dejansko velja, in to v najširšem smislu, da naj "forma" v pomenu strukture kot organiziranosti odnosov med elementi, sledi namenu tega, kar želimo izraziti. Oblika naj izraža duhovno vsebino, pri čemer naj upošteva simbolno vrednost in pomen entitet. Ko razvrščamo "zapise" glede na stopnjo prikaza objekta, najsi bo to model, ki nam pozira, arhitekturni objekt ali predmet, lahko prikaze razvrstimo na risanje po modelu, ki pomeni posnemanje - mimezis, (česar ne gre enačiti s posnemanjem vzorca, arhetipa) na skice, ki lahko predstavljajo "delni" znak in na ideogram, ki ekstremno izraža identiteto objekta in pomeni pojmovno obliko te entitete in izraža tisto, kar naj bi "objekt" v resnici bil. Ideogram izražanjegovo bit. Izraz arhitekturne vsebine predstavlja način neverbalne, likovne komunikacije, ki je odvisen tudi od časa in kulturne sredine. Simbolična forma je pri tem tista, s katero se izraža oblikovalčev duh. Tudi oblikovalec prostora lahko s pomočjo skice, modela, ki predstavljata vse najpomembnejše kar predstavlja določen prostor, hkrati ponudi likovni artefakt, zaključeno likovno delo, ki z načinom pojmovnega mišljenja, kadar predstavi vse najpomembnejše, kar ustvarja celoto, predstavi hkrati "ideogram" te enovite celote. To se zgodi v primeru, ko oblikovalec - likovni ustvarjalec določene dele osami, preoblikuje in/ali uskladi celoto, pri čemer odvzame vse tiste dele, ki so za razumevanje celote bodisi nepotrebni, bodisi bi spodkopavali njeno enovitost. Za ustaljene načine neverbalnih komunikacij je značilen uniformiran, poenoten in vsem jasen način sporazumevanja. Pri (likovni) umetnosti pa gre za preoblikovanje in tudi dodajanje novih pomenov, predvsem pa za iskanje novih načinov komunikacije. Tudi arhitekturni prostor lahko v svoji najnaprednejši obliki ponuja nov model razumevanja sveta in s tem organizacije prostora. Pojmovno mišljenje, če naj ima arhitektura pravo mero, ki ga nudi likovno preoblikovanje stvarnosti, je za arhitekturo kot izrazito nepredmetno zvrst likovne umetnosti še toliko bolj pomembno. Na račun homogenosti arhitekturne celote je potrebno žrtvovati dele njenih posameznih gradnikov, saj gre pri oblikovanju arhitekturnega prostora za soočenje protislovnih zahtev, ki jih moramo abstrahirati do te mere in toliko časa, da lahko začno bivati druga ob drugi kot enovita celota. V procesu arhitekturnega načrtovanja torej optimiziramo izhodiščne postavke, kar pa velja v splošnem tudi za vsakršno likovno udejstvovanje. Kompleksna predstavitev arhitekturnega prostora se skozi arhitekturno zgodovino postopoma razvija kot eden izmed načinov neverbalne komunikacije. Izpopolnjeni načini sporazumevanja s pomočjo "znakov", načrtov, so pripeljali tudi do celovite predstavitve arhitekturnega prostora. Kadar oblika predstavitve objekta pokaže na ontološko bistvo njegove zasnove in ekstremno izraža identiteto objekta, kadar pokažemo izvor, strukturo ideje in model razmišljanja, kadar takšna predstavitev pomeni preoblikovanje vidnega sveta v čisto abstraktno obliko, tedaj govorimo o predstavitvi arhitekturnega prostora v obliki ideograma - pojmovnega znaka, s čimer tudi potrjujemo zvezo med arhitekturo in sfero likovne umetnosti. Arhitektura je pravzaprav način (likovne) komunikacije z okoljem in uporabniki in jo zaradi tega tudi uvrščamo v področje likovne umetnosti, saj likovna umetnost pooseblja likovno komunikacijo, način prenosa likovnega sporočila. Teoretično razmišljanje, ki se preobraža v likovno mišljenje, lahko s pomočjo abstrakcije in likovnih izraznih sredstev, pa tudi izraznih medijev, privede tudi do predstavitve arhitekturne vsebine kot pojmovnega znaka, ki obenem predstavlja temeljno videnje prostora, njegove vsebine in pomena in ki lahko vrača raziskovali duh na točko teoretskega pisanja o arhitekturi, lahko pa v obliki likovnega artefakta predstavi nov model bivanja. Pojmovno mišljenje in selektivna izbira "elementov sporočila" veljata tudi za sliko, kip, oblikovanje prostora,... in služita tudi pri oblikovanju vizualnih komunikacij. (Logotip izhaja bodisi iz ideograma, piktograma, bodisi iz začetnic črkovnih znakov imena.) Ideogram predstavlja pravzaprav "idealno strukturo celote", ki je posledica kompleksnega razumevanja določene entitete. Analiza, dedukcija, indukcija, abstrakcija, razmišljanje s pomočjo analogije, sinteza, veljajo za vsako ustvarjalno mišljenje, označbe pa opredeljujejo tudi likovno mišljenje, to pa velja tudi za ideogram kot način vizualne oziroma likovne komunikacije. Ideogram, glede na pomen ideje in njenega "zapisa", ki pomeni pojem, misel, zamisel, duha, vodilno misel,. z vidika filozofije tudi prapodobo, pomeni znakovni opis, oris, grafično predstavitev prapodobe arhetipa, pojmovno znamenje oziroma pojmovni znak, predvsem pa znakovno predstavitev duhovnega sveta (tudi sveta idej). Kot kitajska pismenka - pojmovni znak, pomeni zapisan ali tiskan znak, znamenje, ki simbolizira idejo, prapodobo stvari. Zapisi s pomočjo znakov, ali celo v obliki znaka, kar velja tudi za arhitekturno skico, risbo, model, v določenih primerih pa tudi za idejni načrt, v primerih kadar ti pokažejo na ontološko bistvo entitete in model razmišljanja, kadar predstavijo bistvo in izhodišča oblikovanja določenega arhitekturnega prostora, s tem predstavljajo dobro izhodišče za njegovo izoblikovanje, obenem pa naj bi predstavljali oris (zapis) arhetipa, ki se tiče duhovnega sveta in ki omogoča vsakršno nadaljnje delovanje in v svoji najboljši obliki predstavlja tudi likovno preoblikovanje stvarnosti. Slika8: Senca kot dinamična komponenta prostora lahko predstavlja izhodiščno idejo oblikovanjapoduhovljenegaarhitekturnega prostora. A shadow as a dinamic component of space can represent an elemental idea in designing a spiritualy enhanced architectural space. Marolt, P., 2004: Pomen likovnosti za arhitekturni prostor. (doktorska disertacija) Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. Načini predstavitve arhitekturnega prostora so pravzaprav načini likovne komunikacije in pomenijo način prenosa informacij, običajno na način dogovorjenih "znakov", oziroma dogovorjenega zapisa in naj bi bili razumljivi predvsem strokovnjakom in izvajalcem, (pa tudi uporabnikom), še posebej kadar govorimo o arhitekturnem načrtu. Širše gledano, je vsakršno likovno delo način prenašanja likovnega sporočila, likovne vsebine in kot takšno tudi način komuniciranja z likovnimi izraznimi sredstvi. Arhitekturni prostor, ki jasno izraža vsebino, pravzaprav predstavlja kompleksen sistem komunikacije med avtorjem in uporabnikom, med stavbo in okoljem. Predstavitev arhitekturnega prostora ali pa materializacija te ideje predstavljata ideogram v obliki pravzorca določene entitete, kadar se iz te oblike lahko razvijejo vse nadaljnje oblike in kadar ta pojavna oblika kaže na ontološko bistvo tegaprostora. P Viri in literatura Amalietti, P. (izbor), 1991: Omisli. Peter Amalietti in Valter Štefančič, Ljubljana Arnheim, R., 1977: The Dynamics of Architectural Form. University of California Press, Berkeley, Los Angeles, London. Butina, M., 1997: Uvod v likovno oblikovanje. Debora, Ljubljana. Eliade, M., 1992: Kozmos in zgodovina; mit o večnem vračanju. (Prvič izdano: Eliade, M., 1949: Le Mythe de l'eternel retour: archetypes et repetition. Librairie Gallimard, Pariz.) Nova Revija, Ljubljana. Jean, G., 1997: Govorica znakov: pisava innjena dvojnica. DZS, Ljubljana. Marolt, P., 2004: Arhitektura v ravnovesju. AR (Arhitektura, raziskave), št 2004/1:36-39. Muhovič, J., 1997: Prispevki za slovenski likovno-teoretski terminološki slovar 1 Likovne Besede, Št39-40:154-161. Muhovič, J., 2001: Prispevki za slovenski likovno-teoretski terminološki slovar 9 Likovne Besede, Št 55-56:148-155. Nitschke, G., 1993: From Shinto to Ando. (Studies in architectural anthropology in Japan) Academy Editions, Ernst & Sohn, London, Berlin. Norberg Schulz, C., 1975: Egzistencija, prostor i arhitektura. Građevinska knjiga, Beograd. (prevod dela Norberg Schulz, C., 1971: Existence, Space &Architecture. Studio Vista, London.) Perme,T.,2002: Bistvo življenja. Samozaložba, Ljubljana. Venturi, R., 1983: Složenosti i protivurečnosti u arhitekturi. Gradjevinska knjiga, Beograd. (prevod originala Venturi, R. (1966) Complexity and Contradiction in Architecture. The Museum of Modern Art.) Slika 9: Simbolni dostop. Symbolic gateway. Marolt, P., 2004: Pomen likovnosti za arhitekturni prostor. (doktorska disertacija) Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. Slika 10: Bolnišničnakapela, BruckamMur,Avstrija. Hospital chapel, Bruck am Mur, Austria. Marolt, P., 2004: Pomen likovnosti za arhitekturni prostor. (doktorska disertacija) Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. dr Peter Marolt Fakulteta za arhitekturo Univerza v Ljubljani peter. marolt@arh.uni-lj.si Maša Kavčič 2oo5/1 AR izvleček Pojem sodobne in strokovno izpeljane rekonstrukcije vedno bolj predstavlja temeljne varstvene cilje pri ohranjanju kulturne dediščine. Z rekonstrukcijo lahko posameznemu spomeniku povrnemo estetsko in simbolno vrednost ter njegovo celovito razpoznavnost v določenem okolju. V marsikaterem primeru obnove arhitekturnih spomenikov je rekonstrukcija e kar nujno potrebna, če hočemo posamezni spomenik vključiti v človeški razvoj in ga s tem obvarovati pred propadom. Kljub temu pa je še vedno pojmovana kot falsificiranje preteklosti in se v širšem merilu aktivnega varstva premalo upošteva kot mo nost ohranjanja ali razkrivanja pomembnih značilnosti kulturne dediščine. Razlog za strokovno problematiko glede vprašanja dopustnosti rekonstrukcije v Sloveniji le i predvsem v starih konservatorskih načelih, zakonodaji, pomanjkanju interdisciplinarnega sodelovanja, nepopolnem dokumentacijskem sistemu, finančni problematiki, strogih varstvenih re imih, bolj ali manj objektivnih strokovnih argumentih in nepoenoteni terminologiji spomeniško- varstvenih strok. Definicije, restrikcije in mo nosti uporabe rekonstrukcije pri ohranjanju kulturnih spomenikov lahko zaenkrat povzamemo le iz mednarodnih listin in preteklih primerov praktičnih konservatorskih-restavratorskih posegov. Pogoj za uveljavljanje rekonstrukcije je predvsem upoštevanje strokovnih kriterijev in določil ter njihovo prilagajanje potrebam, ki jih zahteva individualnost posameznega spomenika. ključne besede: rekonstrukcija, konservacija, restavracija, kulturna dediščina, arhitekturna dediščina, strokovni kriteriji, varstveni cilji abstract The concept of contemporary and professionally conducted reconstruction is increasingly becoming a basic preservation goal in protection of cultural heritage. By reconstruction we can return aesthetic and symbolic value to a particular monument, as well as its comprehensive distinctness in a given environment. If we want to reintegrate particular monuments into human development and thus protect them from dilapidation, reconstruction is a dire necessity in many cases ofrenewal ofarchitectural monuments. However it is still coined as falsification of the past and in the wider sense of active preservation is insufficiently seen as a possibility for preserving or unveiling important features ofcultural heritage. The rationale ofthis professional issue, concerning legitimacy of reconstruction in Slovenia, mainly lies in outdated conservation principles, legislature, lack of interdisciplinary cooperation, incomplete documentation systems, financial difficulties, strict protection regimes, more or less objective professional argumentation and un-harmonised terminology used by monument protection professions. Definitions, restrictions and possibilities for applying reconstruction in preservation of cultural monuments can temporarily only be summarisedfrom international documents and past examples of practical conservation-restoration interventions. The condition for enforcing reconstruction is above all respect for professional criteria and stipulations, as well as their adaptation to issues demanded by the individuality ofparticular monuments. key words: reconstruction, conservation, restoration, cultural heritage, architectural heritage, expert criteria, protection goals Danes naj bi bila vsaka človekova stvaritev last vsega človeštva in vsakega posameznika. Krepila naj bi vedenje o preteklosti, brez katere ne more obstajati noben človek in noben narod in pričala o tem, da so vsi dosedanji dosežki v prvi vrsti rezultat preteklosti in da je vse podvrženo nekemu razvojnemu procesu. Kljub takšnim idealističnim idejam, ki so v resnici rezultat številnih mednarodnih konvencij, pa se tudi sodobni čas ne more pohvaliti s pretiranim razumevanjem kulturne dediščine. Propadanje, uničevanje, ropanje, kraja in ponarejanje umetnin v zgodovini človeštva vsekakor ni nič novega. Pa vendar se danes težko sprijaznimo z okrnjenostjo naše kulturne dediščine in še manj z izgubo posameznega spomenika. Nikogar tudi ne more zadovoljiti, da nek spomenik obstaja le navidezno, v arhivskih dokumentih, načrtih, risbah ali fotografijah. Naša največja, a hkrati popolnoma neuresničljiva želja je, da bi kulturna dediščina obstajala v prvotnem in povsem neokrnjenem stanju, ker nas kot taka uči o preteklosti in kulturi tistih, ki so živeli in delovali pred nami. Ker je kulturna dediščina tisti člen v zgodovini človeštva, ki nas oskrbuje in povezuje v kulturni identiteti. Ker je sodobnemu svetu priskrbela izjemno raznolikost in kontrastnost in ker predstavlja merilo vsem dosedanjim dosežkom. S tem pa je tudi ena izmed najbolj zanimivih in obenem najzahtevnejših nalog varstva kulturne dediščine postala ravno ta, da že obstoječemu in kvalitetno oblikovanemu vendar okrnjenemu spomeniku ustvarimo dopolnitev, ki ne razvrednoti prvotne zasnove in seji tudi slepo ne podredi [Fister, 1979:13]. Konservirati ali rekonstruirati? Vprašanje, kije zaznamovalo 19. stoletje in bo strokovnjakom še dolgo belilo glave. Teoretično in praktično se v odnosu do umetnosti preteklih obdobij in možnih načinov njenega ohranjanja razhajamo tudi danes, verjetno pa bodo takšna razhajanja vedno obstajala, saj temeljijo na bolj ali manj objektivnih kriterijih vrednotenja. Slovenska spomeniško-varstvena stroka izhaja iz strogih konservatorskih načel dunajske šole, ki drugačnih posegov kot konservacije niso dopuščala. Aktualnost restavracije in rekonstrukcije je v evropskem prostoru prišla do veljave šele po drugi svetovni vojni, v kateri je bilo okrnjenih toliko spomeniških vrednot, da gola dokumentarna konservacija po gospodarskem izračunu ni več opravičevala neštetih prizadetih spomenikov [Stele, 1953-54:5]. Splošno načelo konservacije "Konservirati, ne restavrirati!", ki je zagovarjalo le ohranjanje dokumentarnosti spomenikov v obrambo pred tistimi, ki so hoteli rekonstruirati zgodovinske stavbe [Mikuž, 1992a:121], pa je tako začelo odpirati vrata tudi estetiki in danes vse bolj popularni ekonomičnosti, kiju zahteva življenje. Pomen sodobne konservacije Konservacija v današnjem pomenu besede ne predstavlja le preventivne konservacije kot cele vrste splošnih ukrepov, s katerimi naj bi stroka učinkovito in celovito skrbela za premično in nepremično kulturno dediščino in jo z ustvarjanjem optimalnih pogojev dolgoročno varovala. Ne pomeni tudi le aktivne konservacije v smislu tehničnih ukrepov, s katerimi se neposredno in aktivno posega v vsak spomenik posebej, da bi se upočasnilo njegovo nadaljnje propadanje [Milič, 1998]. Pod konservacijo danes razumemo vse napore, vsak trud, ki omogoča razumevanje kulturne dediščine, vse znanje o njeni zgodovini in pomenu, vse kar zagotavlja njeno materialno varnost in ohranitev njene celotne vrednosti. Pojem sodobne konservacije vključuje vedno večje število možnih intervencij, med katere se vključuje tudi rekonstrukcija. Osnovni namen konservacije je ohraniti ali razkriti pomembne značilnosti kulturne dediščine. Takšen namen pa ima tudi rekonstrukcija. Terminološka problematika pojma rekonstrukcije Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pod pojmom rekonstruirati ponuja naslednjo razlago: 1. iz posameznega dela, podatka na podlagi sklepanja predstaviti si kako celoto // ponovno narediti, sestaviti kako celoto, obnoviti 2. narediti, da kaj slabega, neustreznega postane boljše, primernejše; preurediti, prenoviti 3. spremeniti sestavo. Rekonstrukcija oz. reconstruction v angleškem in francoskem jeziku, ki sta mednarodna jezika za dogovore, deklaracije in podobno, je označena s pomenom "obnovitev", vendar pa pomeni bolj obnovo, ki deloma temelji na hipotezah, medtem ko se za obnovo iz še danega materiala in elementov uporablja predvsem izraz rekonstitucija oz. reconstitution [Fister, 1979:16]. V praksi poznamo veliko različnih tehničnih posegov, ki jih označujemo z izrazom rekonstrukcija: integralno rekonstrukcijo, t.i. ponovno gradnjo, ki je s strokovnega stališča uvrščena v širši pojem obnove in pri nas še ni doživela konkretnega epiloga [Fister 1979:16]; delno in popolno rekonstrukcijo, ki sta prisotni v vsakodnevni konservatorski-restavratorski praksi, tako pri obnovi artefaktov lepih umetnosti kot elementov stavbne dediščine; pravo rekonstrukcijo, ki poskuša biti natančna kopija originalov v smislu uporabljene tehnike, tehnologije, materialov in končnega oblikovanja; rekonstrukcije po analogijah, ki postajajo vedno bolj potrebne pri celovitih prezentacijah artefaktov in objektov, ki se lahko nagibajo v smeri prave rekonstrukcije, v marsikaterem primeru pa lahko spadajo med "nedopustne" spekulativne rekonstrukcije; ne nazadnje so rekonstrukcije lahko oz. rekonstrukcijo vključujejo tudi različne kopije, replike pa tudi retuše polihromiranih spomenikov; rekonstrukcija je tudi anastiloza, tehnični poseg, ki ga obravnava predvsem arheološka stroka; poznamo tudi rekonstrukcije glede na pojmovanje posamezne stroke, rekonstrukcije glede zvrsti kulturne dediščine ter glede na njene sestavne člene, itd. Sliki 1,2: Sv. Peter, Nova Lipa, p.c. sv. Duha: močno okrnjena polihromacija baročne lesene plastike po odstranitvi preslikav (levo); rekonstrukcija barvne plasti je bila izvedena po analogijah ter glede na podatke, ki so jih narekovali ohranjeni fragmenti originalne baročne poslikave (desno). (Foto: Ivan Bogovčič) St. Peter, Nova Lipa, s. c. Holy Ghost: severely mutilated polychromatic baroque wooden plastic after the removal of illuminations (left); reconstruction of colour layers was done following analogies and available data dictated by the preserved fragments of original baroque illuminations (right). Tako kot lahko govorimo o precejšnjih razlikah med značilnostmi stenskega in štafelajnega slikarstva, lesene ali kamnite plastike, arhitekture, njenih konstrukcijskih sistemov in stavbnih členov, itd., lahko govorimo tudi o precejšnjih razlikah pri možnostih rekonstrukcije v posameznem primeru. Poskus razlage kaj vse pravzaprav lahko pomeni rekonstrukcija, je s strani spomeniško-varstvene stroke pri nas popolnoma neurejen. Problem postane toliko večji, ko ugotovimo, da tudi različne stroke, ki so vključene v spomeniško varstvo, govorijo precej neenoten jezik, da so nejasnosti v veliki meri posledica nepoenotene terminologije v različnih strokah in pomanjkanja razširjenega, interdisciplinarnega pojmovanjaproblematike. Problem je tudi v določanju vrednosti rekonstrukcije kot posega s strani posameznih strok; sledimo namreč lahko precej širokemu umetnostno-zgodovinskemu repertoarju nestrinjanja glede vključevanja rekonstrukcije kot možnosti ohranjanja ali celo varovanja kulturne dediščine, po drugi strani pa odobravanja s strani restavratorske stroke, ki si brez takšnih ali drugačnih rekonstrukcij vsakdanjega dela niti ne more več predstavljati. Določene nejasnosti se porajajo tudi v zvezi z vprašanjem: do katere stopnje posega je rekonstrukcija dejansko še rekonstrukcija. Oziroma, kakšen mora biti tip ali količina poškodbe oz. stopnja ohranjenosti spomenika, da lahko o predvidenem postopku posega na spomeniku govorimo kot o možnosti rekonstrukcije? Rekonstrukcija se, generalno gledano, v stroki pojmuje predvsem kot: 1. obnova ene izmed razvojnih stopenj zgodovinskega spomenika, ki ni več živa kot predmet v spominu današnjega rodu in kadar je ohranjenih zelo malo ali pa kadar ni ohranjenih nobenih prvotnih ostankov 2. neposredna obnova nekega zgodovinskega spomenika, katerega prvotna snov je popolnoma propadla [Fister, 1979:20]. Stopnja ohranjenosti spomenika, pri katerem lahko govorimo o rekonstrukciji, se potemtakem lahko giblje le med 25-0% ohranjenosti ali kvečjemu med 50-25 % ohranjenosti. To pojmovanje pa v praksi ni tako preprosto, saj se o rekonstrukciji, s strani konservatorske-restavratorske stroke, ne govori le takrat, ko imamo pred seboj kupe dokumentacij o spomeniku, ki ga danes ni več ali zelo malo, pa bi ga radi ponovno prikazali svetu v "prvotni" podobi, temveč tudi takrat, koje delno utrpelapoškodbe le ena izmed sestavin sicer čisto dobro ohranjenega spomenika. Tu lahko tudi pri majhnih poškodbah, ki zahtevajo npr. reintegracijo barvne plasti nekega polihromiranega spomenika, govorimo o npr. rekonstrukciji kontinuitete tona oz. barve. V širšem pogledu spomeniško-varstvene stroke se sicer manjše dopolnitve, omejene na najmanjšo potrebno mero, vključujejo v pojem restavracije in ne rekonstrukcije. Če bi ta problem skušali doreči, bi morali v prvi vrsti upoštevati dosedanje izkušnje v praksi. Tu lahko rekonstrukcijo razdelimo na dve širši pojmovanji: 1. rekonstrukcija kot samostojen obnovitveni poseg (npr. integralna rekonstrukcija), ki vključuje konservatorske, restavratorske, gradbeniške in druge postopke 2. rekonstrukcija kot eden izmed postopkov širšega konservatorskega - restavratorskega posega (npr. delna rekonstrukcija nekega spomenika oz. enega od njegovih sestavnih elementov). Za takšna in drugačna nesoglasja med posameznimi strokovnjaki in strokami je v veliki meri kriva tudi današnja zakonodaja. Kar se tiče pojma rekonstrukcije je le ta definiran v zakonu o graditvi objektov [ZGO-1,2002] v členu 2, tč.7.2: "rekonstrukcija objekta je spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oz. izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, zunanji izgled in namembnost objekta, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave". Tu pa se moramo vprašati kaj sploh pomeni "bistvena sprememba zunanjega izgleda". Če bi ta zakon oz. precej na široko opisani in rahlo dvoumni 2. člen tč. 7.2 upoštevali kot nespornega pri obnovi kulturnih spomenikov, bi lahko na naši stavbni dediščini počeli marsikaj. V resnici bi jo lahko povsem predelali, oropali njenih zgodovinskih kvalitet in pričevalnosti, popolnoma predrugačili v smislu njenih konstrukcijskih elementov in izgleda notranjščine; odvzemamo in dodajamo lahko kar želimo, le namembnost in zunanji izgled morata ostati kolikor toliko nespremenjena, pod pogojem seveda, da imamo za to gradbeno dovoljenje. ZGO-1 ponuja definicijo gradbeniške stroke in je za obravnavanje rekonstrukcije na večini kulturnih spomenikov neprimeren, v marsikaterem primeru celo nedopusten. V splošnem je vezan predvsem na mlajše gradnje in ga je večinoma nemogoče uporabljati pri določbah o varovanju kulturnih spomenikov. Pričakovati bi bilo, da so takšne definicije in določila obravnavana predvsem v Zakonu o varstvu kulturne dediščine [ZVKD, 1999]. Definicijo o pojmu rekonstrukcije pa bomo tu iskali zaman, ravno tako tudi njen pomen, možnosti in restrikcije njene uporabe. Izrazi, ki imajo za spomeniško-varstveno stroko poseben pomen so v veliki večini še vedno vezani na pojmovanje literarnih in pogovornih definicij, ki so s strokovnega stališča velikokrat neprimerne ter za vsako stroko, ali celo posameznika, drugačne. Rekonstrukcija je morda najbolje definirana s strani arhitekturne stroke, pravzaprav se v prvotnem pomenu besede nanaša predvsem na stavbarstvo: izraz rekonstrukcija izvira iz latinske besede reconstructio (re - in conctructio: stavba), pomeni pa ponovno zgraditev stavbe ali njenega dela v izvirni obliki [Marinko, 1997:359]. Upoštevanje izvirne oblike in individualnosti posameznega spomenika pa je tudi eden izmed najpomembnejših kriterijev, po katerih se v svojem delu ravna današnja konservatorska-restavratorska stroka. Zato bi morali biti tudi vsi členi raznih zakonodaj, ki določajo izraze povezane s posegi na kulturnih spomenikih, dodatno opredeljeni, če v današnji obliki ne upoštevajo ravno izvirnosti pomenske vrednosti kulturne dediščine. Očitno pa bomo v prihodnosti potrebovali tudi Zakon o obnovi in vzdrževanju kulturne dediščine. Slika3: Visoko pod Kureščkom, p. c. Sv. Nikolaja: poskus retuširanja barvne plasti na freskah [Bogovčič, 2003:29; foto: IvanBogovčič]. Visoko pod Kureščkom, s. c. st. Nikolaj: attempt at retouching the fresco's colour layers. Definicije pojma rekonstrukcije v mednarodnih listinah V večji meri kot v naših zakonih so ti izrazi definirani ali pa so vsaj doživeli poskus definicije, v okviru raznih deklaracij, konvencij, priporočil, listin oz. mednarodnih kodeksov. Listina iz Rige [The Riga Charter, 2000] npr. povzema in delno nadgrajuje mednarodna mnenja, ki so bila določena v Beneški listini (1964) in ostalih doktrinalnih priporočilih ICOMOS, kot npr. v Listini iz Burre (1979), Firenški listini (1981), Dresdenski deklaraciji (1982), Listini iz Lausanne (1990), Nara dokumentu (1994), Priporočilu UNESCa iz Nairobija (1976) in UNESCO konvenciji o varovanju svetovne kulturne in naravne dediščine (1972). Določa sklep proti rekonstrukciji kulturne dediščine, z izjemo v primerih, kjer je rekonstrukcija nujna za preživetje posameznega spomenika, kadar je oškodovana celovitost posameznega spomenika, kadar rekonstrukcija pripomore k obnovitvi pomena in izraza posameznega spomenika in kadar je oškodovanost posameznega spomenika posledica nesreč naravnega ali človeškega izvora. V splošnem se priznava rekonstrukcija tistih okrnjenih spomenikov, ki razpolagajo z izjemnim umetniškim, simboličnim ali okoliškim (urbanim ali ruralnim) pomenom regionalne zgodovine in kulture. Rekonstrukcija se odobrava le pod pogojem, da razpolagamo s primernim vpogledom in znanjem o posameznem spomeniku ter zgodovinsko dokumentacijo, ki vključuje pomembne ikonografske, arhivske in materialne dokaze o spomeniku. Izvede se lahko le pod pogojem, da ni domnevna in da ne ogroža in situ obstoječega originala [The Riga Charter, 2000]. Slika 4: Visoko pod Kureščkom, p. c. Sv. Nikolaja: poskus rekonstrukcije dekorativnega pasu z rozetami na severni ladijski steni, kjer je bil uničen del originalnega pasu [Bogovčič, 2003:31; foto: Ivan Bogovčič]. Visoko pod Kureščkom, s. c. st. Nikolaj: attempt at reconstruction of the decorative garland with rosettes on the nave's North wall, where part ofthe original garland was destroyed. Marsikatero mednarodno priporočilo definira tudi pojma rekonstrukcije in restavracije. Ce povzamemo Listino iz Nove Zelandije [Charter for the Conservation, 1992] in Listino iz Burre [The Burra Charter, 1999], lahko rečemo, da restavracija pomeni vračanje ohranjenega materiala oz. elementov spomenika v prvotno stanje z odstranitvijo kasnejših nebistvenih ali motečih dodatkov ali z ponovnim sestavljanjem komponent brez vnosa novih materialov. Tudi rekonstrukcija pomeni vračanje spomenika v prvotno fazo, od restavracije pa naj bi se razlikovala predvsem po dodajanju novih materialov originalnim sestavinam na mestih, kjer se je pojavila izguba. Takšna definicija je morda nekoliko sporna, saj so v restavratorski praksi poznani številni konsolidacijski in drugi postopki, ki zahtevajo vnos novih materialov v original, vendar bi jih težko vključili v pojem rekonstrukcije. Kakorkoli že, tudi v obeh naštetih listinah je določeno, da se rekonstrukcija odobrava, kadar pripomore k funkciji in razumevanju posameznega spomenika in je primerna le, kadar je spomenik okrnjen za svojo celovitost zaradi poškodb ali drugih sprememb. Restavracija in rekonstrukcija se lahko uveljavita le v primeru, da razpolagamo z zadostnimi dokazi o prvotnosti materiala oz. sestavin oz. kadar imamo dovolj fizičnih in arhivskih dokazov, ki omogočajo najmanjšo možno stopnjo domneve, obe pa morata razkriti pomembne aspekte kulturnega pomena posameznega spomenika. Določeno je tudi, da rekonstrukcija običajno ne sme predstavljati večinskega deleža spomenika, vedno pa mora ustrezati kriterijurazpoznavnosti. Marsikatera določila mednarodnih listin velikokrat ne ustrezajo individualni problematiki ohranjanja kulturne dediščine posameznega naroda in jih je težko jemati kot temeljni aksiom. Nedvomno pa bi bilo dobro takšna sodobna določila upoštevati in jih prilagoditi potrebam slovenskega spomeniškega varstva. Argumenti za in proti rekonstrukciji / strokovni kriteriji O problemu rekonstrukcije se je pri nas že precej razglabljalo, kljub temu pa se zdi, da se konservatorska stroka še vedno v veliki meri drži starih aksiomov konservacije kulturnih spomenikov. V splošnem je pri nas uveljavljeno normativno varstvo, ki temelji na sistemu prepovedi in omejevanja ter varovanim območjem in posamični arhitekturni dediščini posveča premalo pozornosti, sredstev in strokovnega prizadevanja. Rekonstruiranje, kopiranje, reproduciranje in imitiranje kulturne dediščine je generalno gledano še vedno prikazano kot popačenje prič iz preteklosti. Umetniško delo kot kreacija individualne zavesti v danem zgodovinskem momentu ne more biti reproducirano niti s strani samega avtorja, kaj šele nekoga drugega. Edino možnost, ki jo imamo je, da ustvarimo repliko, ponaredek ali popolnoma novo delo [Mora, 1977: 301-302]. Takšna razmišljanja, čeprav so upravičena, so privedla do konservativnih pristopov, ki dolgo časa niso odobravali nikakršnih intervencij. Glavni vzrok za čisto konservacijo je bil predvsem v številnih preteklih nekvalitetnih renovatorskih posegih, ki pa so bili pogojeni z nejasnostjo o teoriji pristopa do kulturne dediščine, njenem vrednotenju in nepoznavanju domačih spomenikov ter v številnih skomercializiranih obnovah, ki smo jim priča tudi v sedanjem času. Treba pa je poudariti, da se danes upošteva predvsem individualnost posameznega spomenika in daje marsikateri poseg za prezentacijo nekega spomenika sporen ali celo nedopusten, na drugem spomeniku lahko tretiran kot kvaliteten primer možnosti ohranjanja in reševanja kulturne dediščine. Tako morajo biti režimi varstva v različnih individualnih primerih različno strogi, ne le na ravni premične kulturne dediščine in stavbne dediščine v arhitekturnem merilu, temveč tudi na ravni območij naravnih in kulturnih vrednot, t.j. v merilu kulturne krajine. Določeni spomeniki sami po sebi ne prenesejo nikakršne intervencije, bodisi zaradi izjemne vrednosti in redkosti, ki jo predstavljajo, ali zaradi izjemne okrnjenosti, ki intervencije ne prenese iz etičnih razlogov. Drugi spomeniki zahtevajo različne stopnje konservatorskih- restavratorskih posegov, tretji rekonstrukcijo, prenekateri pa tudi adaptacijo. Danes prevladuje mnenje, da so se posamezni spomeniki kulturne dediščine ohranili ravno zaradi svoje estetske ali pa simbolne vrednosti in da se zaradi tega pri obnovitvenih posegih ne moremo omejevati zgolj na arheološki in dokumentarni pristop. Ce so se strokovnjaki 20. stoletja spraševali kaj je pomembnejše: estetika ali dokumentarnost, se danes sprašujemo kako obnoviti spomenik, da bomo zadostili pričevalnosti obeh ključnih elementov njegovega obstoja, pa tudi potrebi po ekonomičnosti. V mnogih primerih je estetska vloga porušenega oz. kakorkoli prizadetega spomenika morda celo pomembnejša od dokumentarne, rešitev naloge z obnovo oz. rekonstrukcijo pa je dostikrat bolj zanesljiva kot iskanje sodobnega nadomestila [Stele, 1953-54:10]. V sodobnem času se moramo prilagoditi dobi nastanka posameznega spomenika in enakovredno upoštevati vse komponente njegove realizacije in obstoja v preteklosti ter zagotoviti njegov obstoj in vključitev v aktivno življenje tudi v prihodnosti. Danes je treba arhitekturo preteklih obdobij ne le konservirati, temveč čim bolj pozitivno vključiti v človeški razvoj [Fister, 1979:42]. f- Sliki 5,6: Lopata v Suhi Krajini, p.c. sv. Neže, notranjščina: stanje pred posegom s preslikanim stranskim baročnim oltarjem, stenskimi slikami pod beleži in močno okrnjenim lesenim stropom (levo); stanje po rekonstrukciji oltarja, stenskih poslikav, stropa in oltarne menze (desno). (Foto: IvanBogovčič) Lopata v Suhi Krajini, s. c. st. Agnes, interior: condition before the intervention with the illuminated baroque side altar, wall paintings under the whitewash and severely damaged timber roof (left); condition after reconstruction of the altar, wall illuminations, roof and altar mensa (right). V stroki velja, da lahko rekonstruiramo tiste elemente, pri katerih razpolagamo z dovolj podatki, ki podkrepijo znanstveno utemeljeno in kvalitetno rekonstrukcijo. Bodisi da nam podatke narekuje sam spomenik, da razpolagamo z zadostno arhivsko dokumentacijo ali uporabimo analogne podatke, tipike neke dobe, regije ali avtorskega dela. Opiranje na nazorno dokumentacijo spomeniške evidence in dejstvo, daje predstava o uničenem elementu še živa [Stele, 1953- 54:10], sta dva izmed najbolj pomembnih argumentov za uveljavljanje rekonstrukcije na posameznem primeru. Problem je le v tem, da v našem sistemu evidentiranje še zdaleč ni popolno in da lahko z nazorno dokumentacijo razpolagamo le pri redkih spomenikih. Potrebna dokumentacija marsikje sploh ne obstaja oz. ni namenjena javni rabi, običajno je podrejena le določenemu namenu uporabe inje redko interdisciplinarno zasnovana. Marsikje je vprašljivo tudi potrebno znanje, še posebno, če navedemo dejstvo, da so določene zvrsti kulturne dediščine obdelane le v delčku svojega obširnega gradiva. Ravno zaradi pomanjkanja celostnega fonda podatkov, pa tudi finančnega primanjkljaja, so prave rekonstrukcije pri nas redkost. Potrebi po rekonstrukciji običajno zadostijo analogni podatki. Marsikatero rekonstrukcijo po analogijah je danes možno izvesti brez večjih strokovnih problemov, saj je strokovno konservatorsko- restavratorsko delo v zadnjih desetletjih izjemno napredovalo. Veliko pa je takih primerov, ko tudi analogni podatki ne zadostijo znanstveno opravičljivi rekonstrukciji. Problematične so predvsem rekonstrukcije kompleksnejših umetnin (npr. figuralnih motivov, ipd.), ki poskušajo zadostiti estetiki okrnjenih originalov, kot take pa v marsikaterem primeru ponujajo subjektivne in spekulativne rešitve in so s stališča sodobnih strokovnih kriterijev nedopustne. Dvom o uporabi rekonstrukcije ponuja tudi sodobno mišljenje, ki pravi, daje vsaka rekonstrukcija avtorsko delo. Kvaliteta posega pa je potemtakem v veliki meri odvisna predvsem od veščine, znanja, kritičnega zavedanja in objektivnosti kriterijev posameznega avtorja. In kaj je potemtakem najbolj optimalna rešitev, ki bi nudila izboljšavo, ne da bi pri tem razvrednotila vlogo in pomen posameznega spomenika? Kakšna rešitev pride v poštev, ko je rekonstrukcija, kljub svoji morebitni hipotetičnosti, pač nujno potrebna, bodisi zaradi potrebe po likovno-prostorski integriteti ali zaradi simbolnega, sociološkega ali katerega drugega pomena? Ali takšna rešitev sploh obstaja? Umetniške stvaritve so bile v vseh obdobjih zgodovine človeštva realizirane za potrebe ljudi. Zaradi ljudi so bile odstranjene ali pa so se v bolj ali manj prvotni obliki ohranile vse do današnjega časa in tako bo tudi v prihodnje. Vzroki pozitivnega ali negativnega odnosa posameznega naroda do lastne kulturne dediščine se največkrat kažejo v njegovem odnosu do tradicije, vrednotenju kulturne dediščine, v odnosu do njegove lastne zgodovine, v simbolični, emocionalni, nacionalni, estetski in drugih vrednostih spomenikov, v materialnih dejstvih, na katerih sloni poznavanje zgodovine, razvoja družbe in človeštva splošno [Fister, 1979:29]. Številne aktivne obnove spomenikov kažejo na dejstvo, daje, ravno zaradi odnosa in potreb družbe, teoretične kriterije spomeniško-varstvenih strok potrebno vedno znova prilagajati in da marsikatero načelo ne ustreza potrebam, ki jih narekuje življenje. Ohranjanje vrednote spomina in pomenske vrednosti je velikokrat enako ali celo bolj pomembno kot ohranjanje zgodovinske vrednosti. S tem pa tudi rekonstrukcija postaja pomemben člen ohranjanja kulturnega pomena in vzpostavljanja namembnosti ter praktične uporabe posameznega spomenika. Izraz "rekonstrukcija" namreč ne predstavlja le tehničnega posega, temveč pomeni tudi podajanje razlage oz. interpretacijo nečesa kar ni več prisotno, interpretacijo preteklosti skozi oči sodobnosti in jo potemtakem lahko definiramo tudi kot obujanje spomina [The Riga Charter, 2000]. Tipičen primer, kjer je določeno število rekonstrukcij danes že kar nujno, če hočemo zadostiti vrednosti obredne vloge, pomena in spomina, je sakralna arhitektura. Marsikatera cerkvena arhitektura danes razpolaga s kvalitetnimi oltarnimi nastavki, ki pa so v svoji zgodovini obstoja doživeli številne negativne spremembe. Na večini lesenih polihromiranih plastikah lahko, zaradi številnih mehanskih stresov ter kemijskih, fizikalnih in bioloških vzrokov deterioracije, sledimo močnim poškodbam slikovnih plasti in lesne strukture. Prenekateri so tudi oropani svojih dragocenih plastik. Estetsko oškodovani kipi v splošnem močno krnijo vrednost takšnih oltarjev, osiromašena je tudi liturgična vrednost in njen pomen v bogoslužju. Problematika manjkajočih plastik pa je predvsem v tem, da oltarnim nastavkom določajo zgolj funkcijo bogato izrezljanih okvirjev, ki ne zadostijo glavnemu motivu čaščenja in kot taki ne morejo obstajati, čeje cerkev aktivna [Lubej, 1998:73]. Podobno je tudi s stenskimi slikami, ki so pojmovane kot integralni del arhitekture in so podrejene večji celoti. Kadar govorimo o možnostih rekonstrukcije moramo najprej preučiti vrednost poslikave in njeno stopnjo podreditve arhitekturi. Stenska slika namreč lahko prezentira več stopenj realnosti ali iluzije: podobo lahko kreira v svojem lastnem prostoru ali pa je podrejena arhitekturnemu okolju in ga dopolnjuje. Zaradi večje ali manjše podrejenosti pa tudi poškodbe slikovnih površin lahko tretiramo kot poškodbe arhitekture. Velikokrat imajo poškodbe večji oblikovni efekt kot pa sama poslikava. To je značilno posebno pri arhitekturnih Maša Kavčič PROBLEMATIKA REKONSTRUKCIJE PRI OHRANJANJU SPOMENIKOV trompe - l'oeil, pri imitacijah materialov, ki ponazarjajo prave arhitekturne elemente, iluzionističnih piktoralnih kompozicijah, ki se vključujejo v arhitekturo, dekorativnih elementih, ki pripomorejo k arhitekturnemu ritmu, pa tudi pri ometu samem. Izguba takšnih površin običajno predstavlja luknjo v arhitekturi, njihova rekonstrukcija pa tako postane restavracija arhitekture. Kadar gre za pomembne slikovne elemente, ki podkrepijo arhitekturo, se rekonstrukcija lahko omeji tudi na večje manjkajoče predele, vendar z dokumentarnim pristopom, ki naj bi izključeval ugibanja [Mora, 1977:313-314]. V praksi se poslužujemo predvsem tistih posegov, ki predstavljajo neproblematično rekonstrukcijo, npr. rekonstrukcijo elementov, ki niso toliko samostojno umetniško delo. Večji problem pa nam predstavljajo izključno avtorska dela, katerih rekonstrukcije se ali izogibamo, da ne bi poustvarjali falsifikatov, ali pa se, če se že odločimo za rekonstrukcijo, vprašujemo o vsebinski dilemi: ali se v celoti nasloniti na avtorja in vztrajno iskati njegov umetniški izraz v vseh najmanjših podrobnostih ali pa izdelati rekonstrukcijo v njegovi maniri in prepustiti npr. restavratorju toliko svobode, da rekonstrukcija še vedno lahko deluje živo in sveže [Mikuž, 1992b:130]. Ali lahko ustvarjamo popolne rekonstrukcije ali se moramo povsem asketsko izogniti detajlizmu? Marsikdaj prevladuje mnenje, da iskanje avtorjevega sloga v podrobnostih ponareja umetnino in da je zato bolj zanesljiva rekonstrukcija, ki ne gre v podrobnosti. Vendar pa pri takem načinu podajanja celovitosti lahko hitro pride do shematičnih slik, ki ne ustrezajo motivu, v današnjem času pa tudi marsikatero mednarodno mnenje narekuje izogibanje posploševanju prikaza tipičnih potez, oblik in struktur. Za delno rekonstrukcijo se odločamo predvsem v tistih primerih, ko popolne rekonstrukcije na podlagi znanstvene gotovosti ne moremo izvesti in ko je vpeljava določenega tipa rekonstrukcije potrebna za integralni prikaz. Nikoli pa ne smemo pozabiti, da bolj ko se rekonstrukcija širi, bolj problematična postaja. Kot kritična interpretacija je rekonstrukcija z estetskega vidika upravičena le v primeru, daje njen cilj lažja razpoznavnost celovitosti motiva, ki obstaja v fragmentih. Ta teza pa naj bi se vedno končala, ko se začne hipoteza, bodisi v motiviki ali v načinu gradnje avtorskega dela. Zgodovinski nazor, ki pogojuje cenjenje avtentičnosti, pa rekonstrukciji predpisuje še dodatno omejitev. In sicer, da se mora rekonstrukcija vedno vizualno ločevati od originala, hkrati pa dodatki ne smejo biti moteči oz. se morajo integrirati v celovitost umetnine. Marsikatero načelo ali problem, opisan na primeru lesene plastike in stenskih poslikav, velja tudi pri obnovi drugih zvrsti kulturne dediščine. Sliki 7,8: Lopata v Suhi Krajini, p.c. sv. Neže, zunanjščina: spremenjena gotska stavbna lupina in nivo strešne kritine prezbiterija, na severni stranici sta vidna poskusa rekonstrukcije poslikave vogalov (zgoraj); rekonstrukcija stavbne lupine s prvotnimi prezbiterialnimi okenskimi odprtinami, rekonstruiranim ometom, poslikavami vogalov in špalet ter prvotnim nivojem strešne kritine prezbiterija (spodaj). (Foto: Ivan Bogovčič) Lopata in Suha Krajina, s. c. st. Agnes, exterior: changed Gothic building shell and level of presbytery's roofing, attempts at reconstruction are visible on the North side's corner illuminations (top); reconstruction ofthe building's shell with original window openings on the presbytery, reconstructed plaster, corner illuminations, window frame and original level ofthe presbytery's roofing (bottom). Integralno vrednotenje Konservatorska-restavratorska stroka je v splošni praksi vezana predvsem na artefakte lepih umetnosti ter na posamezne elemente samostojne arhitekturne dediščine. Vendar pa danes številna mednarodna mnenja določajo obravnavo celostnega varstva zgodovinskih celot, kar pomeni, da ne konserviramo, restavriramo ali rekonstruiramo arhitekture v detajlih, temveč v prostoru [Fister, 1979:122]. Sodobna strokovna načela narekujejo obnovo, ki mora posameznemu spomeniku omogočiti polno likovno življenje. S tem pa se v marsikaterem primeru pojavi potreba po rekonstrukciji številnih okrnjenih arhitekturnih sestavin, da bi zadostili tako vrednosti stavbne lupine kot tudi notranjščine posamezne arhitekture. V preteklosti je dolgo časa prevladovala le obnova "pomembnejših" elementov, npr. fresk ali plastike, za arhitekturo in njene ostale sestavne dele pa se ni zmenila kaj dosti. Takšno zanemarjanje pa je še vedno prisotno v veliki meri, saj je za obnovo vedno premalo razpoložljivih finančnih sredstev, pomanjkanje interdisciplinarnega sodelovanja, pa tudi večno pomanjkanje časa, ki marsikdaj ne omogoča kvalitetne obravnave. Potrebno je široko zasnovano vrednotenje, da ugotovimo tiste kvalitete, ki spomenik dejansko tvorijo, hkrati pa njihov prikaz ne sme biti v škodo integralnosti arhitekture. Zavedanje, da je za celostno obravnavo spomenika potrebno pravilno ovrednotiti, ohranjati pa tudi vračati ne le umetnostne, temveč tudi konstrukcijske elemente neke arhitekture, je danes bistvenega pomena. V splošnem lahko rečemo, da Slovenija še ne izpolnjuje mednarodnih zahtev kot jih na primer obravnava Evropska prostorska razvojna politika (ESDP, 1999), ki določa, da strogi varovalni ukrepi lahko pokrivajo le manjši del kulturne dediščine. Zahteve se ne izpolnjujejo dovolj tudi na ravni Konvencije o varstvu evropskega arhitektonskega bogastva (Granada, 1985), ki je temeljni dokument za celostno varstvo kulturne dediščine v Evropi in posebej poudarja pomen in odgovornost urejanja prostora pri ohranitvi dediščine. Granadska konvencija določa, da je ohranjanje dediščine pomemben dejavnik boljšega življenjskega okolja, da je treba načrtovati ukrepe za splošno izboljšanje kakovosti okolja v okolici dediščine, v naseljih in na drugih varovanih območjih, da je potrebno zagotoviti ponovno uveljavljanje tradicionalnega gradiva in tehnik, itd. Ne nazadnje pa tudi v planskem besedilu (prostorski plan, Ur.l. RS 11/99) med obveznimi smernicami lahko preberemo naslednja določila: posege in dejavnosti v prostoru je treba načrtovati tako, da ne prizadenejo varovanih vrednot ali materialne sestavine dediščine; posegi v prostor naj prispevajo k trajni ohranitvi dediščine ali povečanju njene vrednosti; na območjih naravne in kulturne dediščine imata obnova in ohranjanje dediščine prednost pred novogradnjami [Hudoklin, 2002:5-11]. Prostorsko identitetne razpoznavne vrednosti posameznih območij slovenskega prostora se vedno bolj izgubljajo, marsikatera arhitektura pa v takem prostoru dobiva zgolj funkcijo muzejskega eksponata, ki ni več vezana na okolje, v katerem je nekdaj pomenila vrhunsko kvaliteto stavbnega oblikovanja [Fister, 2001:15] in kot taka ne bo mogla dolgo obstajati. In ker se smotrnost prenove degradiranih delov arhitekturne dediščine vedno bolj uveljavlja, bo v prihodnje tudi rekonstrukcija nedvomno predstavljala možnost vračanja arhitekturne in prostorske identitete. Vrednost in presoja se nenehno spreminjata skozi čas. Stavba, ki danes ne pomeni posebnega interesa, bo v prihodnosti morda vredna mnogo več. Zaradi pomanjkanja takšnega načina razmišljanja smo v preteklosti izgubili mnogo kulturnih spomenikov. In če pomislimo, da uničevanje danes doživljajo tudi nekatera najboljša dela polpretekle dobe, predvsem petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, potem lahko rečemo, da ravno v m^r. „ M na času največjega truda za ohranjanje kulturnih vrednosti še vedno v veliki meri trpimo za kulturno amnezijo in da bo pojem rekonstrukcije v prihodnje morda precej bolj pomemben kot se zdi danes. Vrednost rekonstrukcije Vsaka posamezna naloga varstva ali obnove predstavlja svoj lasten sklop problemov. Moralna plat strokovnih dilem pri obnovah kulturnih spomenikov je največkrat ta, da sodobni človek doživlja umetnino precej drugače, kot jo je občutil umetnik v času ustvarjanja. S tem pa se tudi rekonstrukcija, še posebej če ne upošteva strokovnih kriterijev in načina dela, lahko hitro sreča s pojmom vulgarizacije umetnine in povsem izniči njen pomen. Da bi ohranili posamezni spomenik, moramo velikokrat dodati ali zamenjati poškodovane originalne sestavine z novimi deli, s tem pa lahko tako okrnimo izvirnost originala, da zmanjšamo tudi njegovo spomeniško vrednost. Kljub temu pa je marsikatera evropska država izgubo pomembnih elementov nacionalne identitete ali likovne podobe prostora po drugi svetovni vojni reševala z rekonstrukcijo. Veliko je bilo takih primerov, v katerih se je odločalo za integralno rekonstrukcijo celih stavb in stavbnih kompleksov. Čeprav so bile, in so še danes, takšne obnove velikokrat kritizirane, češ da gre za falsifikate brez spomeniške vrednosti, pa je vsako urbano središče, ki je doživelo kvalitetne rekonstrukcije arhitekturne dediščine, nedvomno spomenik. Marsikateri spomenik je zaradi rekonstrukcij bolj razumljiv, nepomembna pa tudi ni njegova ponovna celovita pojavnost [Mikuž, 1992a: 122]. Pravzaprav lahko posamezni spomenik ravno zaradi takšne integritete čez določen čas pridobi večjo vrednost, kot pa bi jo imel, če bi ostal okrnjen. V splošnem lahko rečemo, da ima kulturna dediščina pač vrednost, ki jo sodobne strukture in rekonstrukcije še niso dosegle, najkvalitetnejše pa jo nekoč zagotovo bodo. Rekonstrukcija, če je izvedena strokovno ter na podlagi znanstvene gotovosti, lahko danes predstavlja temeljne varstvene cilje, npr. trajno ohranitev ali ponovno vzpostavitev kulturnih vrednot, preprečevanje ogroženosti kulturne dediščine, zagotovitev aktivnega vključevanja v sodobno življenje in celo višjo vrednost kulturne dediščine v širšem merilu. Ne gre pa se slepiti, da s takšnimi posegi ustvarjamo nova stara dela. Sodobne obnove kljub znanstvenim utemeljitvam verjetno nikoli ne bodo realizirane v podobah, kakršne so obstajale v preteklosti, ker se preteklosti preprosto ne daponoviti. Sliki 9,10: Kostanjevica na Krki, cistercianski samostan: "Jelovškova freska" iz leta 1737 v slabo ohranjenem stanju (levo); rekonstrukcija stenske slike na kopiji po snetju Jelovškovega originala in rekonstrukcija poslikave stolpičev (desno). (Foto: Ivan Bogovčič) Figures 9,10: Kostanjevica na Krki, Cistercian monastery: "Fresco by Jelovšek" from 1737, in bad state of repair (left); reconstruction of wall painting on the copy after removal of Jelovšek's original and reconstruction of the column's embellishment (right). Načini ohranjanja, s katerimi posegamo v spomenike kulturne dediščine, so v prvi vrsti izraz in dejanje sodobnega časa ter realizirane v podobi, ki daje umetnosti novo obličje. Zato, ker jo v določeni obliki potrebujemo, ker jo želimo ohraniti prihodnjim generacijam in predvsem, ker jo v taki obliki potrebujejo spomeniki za svoj nadaljnji obstoj. Če želimo posameznemu spomeniku podaljšati življenjsko dobo, pa bo potrebno tudi kvalitetne rekonstrukcije današnjega časa ohranjati za daljše obdobje, kar pomeni uveljavljanje konservatorske metodologije tudi na sodobnih posegih. Viri in literatura Bogoveie, I., 1998: Problematika predstavitve stenskih slik na Muljavi. Cerkev Marijinega vnebovzetja na Muljavi - konservatorski posegi, RES., publikacija RCRS, 3/1998 Bogoveie, I., 2003: Visoko pod Kurešekom, p.c. sv. Nikolaja - projektna študija. Ljubljana Fister, P., 1970: Konservatorski problemi, Mali grad v Kamniku. Varstvo spomenikov, 15/1970 Fister, P., 1979: Obnova in varstvo arhitekturne dedišeine. Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana Fister, P., 2001: Celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem razvoju. Fakulteta za ahitekturo, Ljubljana Grobovšek, J., 2003: Doktrina 1, Mednarodne listine ICOMOS. Zdru enje ICOMOS/SI, Ljubljana Hudoklin, J., 2002: Slovenski prostor 2020: Ohranjanje narave in varstvo kulturnih vrednot ter prostorski razvoj Slovenije, zasnova. Acer, d.o.o., Novo mesto Lubej, U., 1998: Mojstra muljavskega oltarja -Jernej Pluemberger in Janez Jakob Mönhardt. Cerkev Marijinega vnebovzetja na Muljavi - konservatorski posegi, RES., publikacija RCRS, 3/1998 Marinko, J., 1997: Antienaarhitektura. Dru ina, Ljubljana Miku ,J., 1992a: Minoritska cerkev v Ptuju, Argumenti za rekonstrukcijo in proti njej. Varstvo spomenikov, 34/1992 Miku , J., 1992b: Reševanje ku nega znamenja na Glavnem trgu v Mariboru. Varstvo spomenikov, 34/1992 Milie, Z., 1998: Definicija stroke in kodeks poklicne etike Društva restavratorjev Slovenije. Ljubljana Mora, P., Mora, L., Philippot, P.,1977: The Conservation of Mural Paintings. Bologna Oxley, R., 2003: Survey and Repair of Traditional Buildings. Donhead, UK Stele, F., 1953-54: Estetika in dokumentarnost v restavriranju spomenikov. Varstvo spomenikov, 5/1953-54 Zakon o varstvu kulturne dedišeine (ZVKD), 1999. Uradni list RS št. 7/1999 Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), 2002. Uradni list RS št. 110/2002 The Burra Charter: The Australia ICOMOS Charter for the Conservation of Places of Cultural Significance, 1999; http://icomos.org/ australia/burra.html (april 2005) Charter for the Conservation of Places of Cultural Heritage Value, ICOMOS New Zealand, 1992; http://www.icomos.org/docs/nz_92charter.html, (april 2005) Convention for the Protection of the Arhitectural Heritage of Europe, Granada, 1985; http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/121.htm (april 2005) The Riga Charter on Authenticity and Historical Reconstruction in Relationship to Cultural Haritage, Riga, 2000; http://www.rathausseite.de/dokumente_17.asp (april 2005) Slikovno gradivo predstavlja avtorsko delo konservatorskih-restavratorskih posegov prof. Ivana Bogovčiča (ALU, Oddelek za restavratorstvo), je njegova last in objavljeno z njegovim dovoljenjem. Maša Kavčič Oddelek za restavratorstvo Akademija za likovno umetnost Univerza v Ljubljani masa.kavcic@email.si Lenko Pleština 2oo5/1 AR izvleček Obiteljska kusa se poput stroja troši i zastarijeva, kako u materijalu, konstrukcijama i instalacijama, tako i svojim prostornim performansama. Generacijske promjene ili promjene korisnika postavljaju nove zahtjeve, uspostavljaju novu kvalitetu ivljenja, kao što i nove tehnologije ili svjetonazori uspostavljaju nove standarde obiteljskog stanovanja. Na eetiri primjera prikazana su neka moja iskustva, pri: - obnovi sadr aja kod vile zagrebaeke moderne iz tridesetih (vila Galis) - obnovi forme kao elji za promjenom (kusa u Ivanis-gradu) - obnovi kroz proces rasta kuse iz XIX stoljesa (kusa Klis 1) - obnovi razorenog gospodarskog objekta u rezidencijalni prostor (kusa Klis 2) Zapa a se da stupanj prostorne prenamjene, obnova materijala i opreme, mo e biti jako visoka, tako da se preliminarni oblik razlo no mijenja i dobiva novu pojavnost. ključne besede: obiteljska kuća, obnova, promjena, dogradnja, Hrvatska Panta rhei. Sve se kreće i ništa ne ostaje neizmijenjeno (Heraklit). Obiteljska kuća je između ostalog i stroj za stanovanje, stroj koji se vremenom troši, koji zastarijeva i kojeg je potrebno obnavljati u njegovom fizičkom izdanju, a ponekad i kao ideju. Podloga izradi svakog stroja je racionalno razmišljanje i postupak. Međutim niti racionalnost koja je bila naglašena u podlozi tzv. funkcionalizma i stilskog izraza moderne, nije uspjela ostvariti dugotrajne kuće-strojeve, a da ne spominjemo one primjere gdje je isključivo formalistička reprezentativnost ili s druge strane substandardna jednostavnost obilježila objekte za danas neadekvatno stanovanje. Obnovu i stalnu promjenu obiteljske kuće uzrokuju novi korisnici, novi materijali, nova oprema kojom se stalno nadopunjava kuća stroj. Pojava novih oblikovnih svjetonazora može također inicirati obnovu kuće. Tokom XX stoljeća dešavaju se radikalne promjene u građenju i u korištenju obiteljskih stambenih kuća. Lokalni i ručno obrađeni materijali nestaju. Kameni klesani blokovi ili masivna drvena tesana građa su samo romantično sjećanje. Novi industrijski pripremljeni materijali su armirani beton (cement, drobljeni agregat, armatura, oplate), čelik (raznovrsni profili), staklo (veći formati, kaljeno, višeslojno i termoizolirajuće), aluminij i prefabricirano drvo. Potrošnja energije se radikalno povećava. Kvaliteta grijanja je u progresu. Kruta goriva, drvo i ugljen, pomalo nestaju i zamjenjuju ih nafta, plin i električna energija. Cini se da će u budućnosti sunčani kolektori zamijeniti stari romantični dimnjak. Pojavom vodovoda desila se je sanitarna revolucija i stupanj higijene je radikalno porastao. Ne samo jedan, već nekoliko sanitarnih čvorova je u kući. Način prehrane se mijenja. Industrijski pripremljeni sastojci, konzervirana i zamrznuta abstract Similar to a machine, even a family home becomes used and obsolete, when speaking about materials, structures, utilities, as well as inherent physical performance. Changes of generations or users bring new demands, establishment ofnew living qualities, similar to new technologies or attitudes, which are conditioning new standards for family homes. I have shown some of my experiences with four examples: - Renewal of content in a villa belonging to the Zagreb modernism periodfrom the 30s (villa Galic); - Renewal of form as a desirefor change (home in Ivanic-grad); - Renewalas a growth process ofahousefrom the 19th century (house Klis 1); - Renewal of a destroyed outbuilding into a residential building (house Klis 2). We can establish that the level ofphysical change of use, renewal of materials and equipment, can be very high, thus the primaryform consequentially changes and gains a new image. key words: family home, renewal, change, addition, Croatia hrana je dio svakodnevnice, a dijelovi kuhinjske linije su hladnjaci, zamrzivači, mikrovalne pećnice. Prisustvo drugih raznovrsnih aparata u novoj kući-stroju je veliko: perilica, suđerica, radio, TV, video, hi-fi, usisivač, kompjutorska oprema itd. Žarulja je rasvijetlila unutrašnjost kuće, a veći otvori donose više sunca i svjetla (zdravlja) u interijer. Na četiri slijedeća primjera prikazano je vlastito iskustvo i stavovi pri obnovi . KUĆA I Kuća Galić ima važnost unutar zagrebačke moderne arhitekture međuratnog razdoblja prošlog stoljeća. Njen autor i korisnik bio je uvaženi hrvatski arhitekt i profesor na Arhitektonskom fakultetu Drago Galić (1907-1991). Tridesetih godina bio je sljedbenik, suradnik i partner Dragi Ibleru, tada najznačajnijoj arhitektonskoj ličnosti u Zagrebu. Unutar područja stambene arhitekture, pedesetih i šezdesitih godina, imao je niz zapaženih realizacija, pa se danas njegovim imenom zove i visoka nagrada za stambenu arhitekturu u Hrvatskoj. Kao vjenčani poklon od oca, 1932. dobiva teren od 500 m2, sjeverno od Ilice, na pješačkoj udaljenosti od centra grada. Tu na blago kosom terenu zapadne padine, sagradio je manju drvenu kuću, jednostavno oblikovanu sa plitkim jednostrešnim krovom. Drugim zahvatom, proširenjem 1938. godine, skromnu bajtu je pretvorio u elegantnu modernu kuću. Pojavio se je i masivni zid od cigle kao protupožarna zaštita prema sjevernom susjedu. To je ujedno i dobra zaštita od hladnoće i vjetra s te neugodne strane svijeta. Na zid je "prislonjena" cijela drvena kuća koja u drugoj fazi dobiva i armiranobetonske dijelove. Produženjem volumena, kuća sa zaravni dolazi iznad kosine i na tom dijelu prizemlje postaje kat. Podrum (suteren) je osjetno uvučen čime je postignut ugođaj lakoće gornjeg volumena, jer taj cijeli dio kuće stoji na jednom jedinom, malo uvučenom stupu, koji je dolje armiranobetonski 40/40, a poviše čelični fi=12 cm. Modernost antigravitacijskog kubusa pojačava i vrpčasti potez prozora. Elementi corbusianskih "5 points" recepture su vješto primijenjeni i jasno nazočni na istaknutom dijelu kuće prema ulici. Uvlačenjem drvene nadgradnje, naglašava se tanka konzolno izvučena ploha krova. Dojam, da više lebdi nego što se oslanja na donju konstrukciju, udružen sa izrazom drvenog materijala, priziva duh wrightovske organične modernosti. Slika 1: Kuća Galić iz 1938.godine. The Galić House in 1938. U kući su živjeli supružnici bez djece cijeli život. Iako je bila predviđena sobica za kućnu pomoćnicu, ona bi dolazila samo jednom mjesečno za veliko spremanje. Gospođa (prva, ujedno i treća supruga), profesorica nije bila zaposlena, pa je kuća bila uglavnom na njenoj brizi. Za vrijeme II svjetskog rata više poznatih ljevičara u ilegali (Augustinčići) se je povremeno skrivalo u ovoj kući. Od smrti supruge, profesor je živio sam, a nakon njegove smrti kuća je pet godina bila prazna i nekorištena. Iz profesorovog kratkog bračnog egzodusa, šestomjesečnog drugog braka (1947.) rodio se je sin koji je na kraju ovu kuću i naslijedio, da bi je 1997. prodao. Više od pedeset godina bez značajnih ulaganja u održavanje, kuća najvećim dijelom iz drvene građe, bila je dosta potrošena, instalacije iz tridesetih jedva upotrebljive, a "vječni materijal-eternit" (valoviti salonit) na krovu dijelom je popucao i propuštao vodu. Locirani na padini u zoni jakih podzemnih voda, niti temelji nisu bili besprijekorni. Prostori prilagođeni životu dvoje ljudi, nisu bili prikladni za smještaj nove obitelji sa dvoje djece i planiranim širenjem. Sadržajno je kuću trebalo prilagoditi životu novih korisnika, i to u kontekstu novih suvremenijih mogućnosti. Trebalo je povećati broj spavaonica, broj kupaonica, dodati zimski vrt i bazen, složiti otvorene kamine na drva. Obzirom na arhitektonsko kulturološku važnost, očuvanje vanjštine i oblikovnog ugođaja kuće bilo je izvan rasprave, mada bi novi vlasnik bio najsretniji da je imao praznu parcelu i novu kuću od temelja. Tek minimalni dodaci kod ulaza su napravljeni, a iza sjevernog zida u zoni koja nije značajnije eksponirana pogledima, izveden je manji anex. Na kraju, kuća je poput japanskog hrama, gotovo kompletno obnovljena. Osim armiranobetonskih dijelova konstrukcije, platica od ariševa drveta na pročelju i ponešto od drvene nosive konstrukcije, sve ostalo je zamijenjeno. Građevinski, kuća je obnovljena s oko 80% novog materijala, a instalacijski je 100% nova. Bivše individualno grijanje po sobama na drva, na plin, na elektriku, zamijenjeno je centralnim grijanjem. Nova prostorna organizacija je kroz kuću uspostavila cirkulaciju, transparentnost, horizontalnu i vertikalnu kružnu vezu, te vezu između prizemnog boravka i terase-palube na katu, gdje su izazovne vizure na grad. Postojeća garaža nije bila dovoljna za novog korisnika, vlasnika firme za trgovinu automobilima. Dok se je Fiat-Punto mogao smjestiti tamo gdje se nekada garažirao profesorov mali Peugeot, za Mercedes-S trebalo je napraviti puno veće spremište. Ni ulazna vrata na parcelu nisu mogla ostati neizmijenjena. Profesor Galić je bio visine poput Corbusiera i Wrighta (170 i koji centimetar), i ulazna vrata od 200 cm, ako ne raskošna, bila su prava mjera. Međutim, novi stanar je visok 198 cm i korekciju ulaznog otvora je trebalo napraviti. Često puta razlike između ranijih i kasnijih stanara nisu tako antropološki zamjetne i fizički mjerljive, ali iako "nevidljive", značajne su i osjetne. Novi "stroj za stanovanje" trebao bi uvažavati i te nove okolnosti i legitimne posebnosti stanara nasljednika. Li^j Slika 2: Kuća Galić - tlocrti iz 1938. i 1998. godine. The Galić House - layouts from 1938 and 1998. Slika 3: Kuća Galić - nakon obnove i dogradnje 1998. godine. The Galić House - after refurbishment and extension in 1998. KUCA II Peteročlana obitelj uspješnog mladog poduzetnika živjela je u kući na periferiji Ivanića-grada sa oko 8000 stanovnika. Zadovoljni postojećim komforom prizemne kuće, željeli su ipak, obzirom na rast djece proširiti se na potkrovlje te dograditi verandu. Kuća je građevinski solidno izgledala osim što je pokrov od tamnosmeđe eternita pokazivao znakove trošnosti, i vlasnici su ga htjeli zamijeniti bakrenim limom. Uz to, vlasnici su se zasitili kuće koju su izgradili prije petnaest godina i glavni zadatak je bio dobiti novi oblik kuće, postići formu koja će se osjetno razlikovati od postojeće. Zadatak je bio da se, ne dirajući previše u unutrašnju strukturu prostora, postigne oblikovna transformacija. Suburbana, forma u izrazu novog lokanog romantizma trebala je postati više urbana, više artistička i više unikatna forma. Dominantna tema postojećeg oblika bila je naglašeni "mansardni" krov, alpsko-tirolskog ugođaja, dosta prisutnog i već pomalo udomaćenog importa. Novo rješenje je umanjilo pojavnost teme krova, a bakreni lim je omogućio lučni krovni otvor kao eksponat i nova silueta na krovu. Isturena nadstrešnica štiti južni prozor od visokog ljetnog sunca. Pristup sa zapadnog, garažnog, dijela parcele je naglašeni trijem koji postaje istaknuta oblikovna tema na glavnom, uličnom pročelju. Veranda s valjkastom staklenom stijenom je kontrast punim zidnim masama kuće. Ranija koloristička situacija smeđe-bijelo je promijenjenau toplocrveno-bijeli odnos. Slika 4: Kuća u Ivanić-Gradu prije obnove i dogradnje. House in Ivanić-Grad before refurbishment and extension. Slika 5: Kuća u Ivanić-Gradu poslije obnove i dogradnje. House in Ivanić-Grad after refurbishment and extension. KUCA III Kamena pučka kuća napravljena je 1870. da bi u svom trajanju bila permanentno nadograđivana, oblikovno transformirana i sadržajno mijenjana. Pet generacija graditelja i korisnika su nešto dodavali i oblikovali, negdje čuvajući kontinuitet, a negdje uvodeći novu logiku, nove materijale i nove oblike. Prvi volumeni su napravljeni od kamena, odlomljenog i isklesanog tu na licu mjesta, dok su neki najnoviji materijali ugrađeni u kuću ne samo iz drugih regija i država, nego i sa drugih kontinenata. Već nakon pojave tvornice cementa u neposrednoj blizini (1910), kamen je u građenju zamijenjen betonom. Lakšom nabavom stakla, otvori su postajali veći i drugačiji, većom količinom energije koja se je mogla pribaviti prostori postaju topliji i ugodniji, a potrošnja vode je u sto godina nekoliko desetaka puta povečana. Kuća je 5 km od mora i 8 km od Dioklecijanove palače nekada je bila gotovo dva sata od Splita, danas je tri sata od Zagreba. Slika 6: Proces stalnog rasta i transformacije kuće u Klisu. The process of continuous growth and transformation of the house in Klis. Sto je godina služila za stalno stanovanje, a onda je postala kuća za odmor i za povremeni boravak. Podignuta kao svojevremeni egzistenzraum, u dobroj mjeri i prenapučena, danas je većinom prazna ili udomljuje dvoje supružnika kada traže bijeg od urbanog ritma u promjeni i opuštanju. Tu su zvukovi vjetra ili cvrčanje cvrčaka, mirisi zumbula ili rascvale pitosfore, čiste boje žute procvale brnistre, crvenih ruža ili plave perunike. Kiša, oluja i grmljavina ovdje imaju svoju draž, jednako kao ljetna žega i sparina. Osim za izolaciju, ponekad kuća služi i za fešte. Povremeno dolaze i djeca. U četveroetažnoj kući nalaze se posebno profilirani prostori: obiteljska soba tinel s kaminom, podrum s 130x240 orahovim stolom, konoba dokument prošlosti i vidikovac s pogledom "od milijun eura". Kao jedan u generacijskom slijedu, kuću osjećam dijelom svoje biografije, dokument porijekla i genius-loci. Tražeći reference i primjere gdje je nova forma "progutala" stari objekt, sjetio sam se slavne Vile Karma (1906), no ovdje je za komparaciju prikladnija vlastita kuća Frank Gehrya (1979). Prije adaptacije, to je bila pristojna, konvencionalna kuća američke suburbije, oblikovana prema senzibilitetu i ukusu prosječnog američkog malograđanina. Metodom razaranja/građenja, oduzimanja/dodavanja, proizveo se je ugođaj slučajnosti, adhokizma, oblikovnog nereda, promjene simboličke situacije, neočekivanosti i igre. Zahvat u Ivaniću nema tu vrstu slobode, niti prikaz konfrontacije sa bivšim stanjem. U komparaciji s Gehryevom nonšalancijom, žovijalnošću i opuštenošću, ovdje se neke teme, poput kolonade trijema, mogu doživjeti i previše ozbiljnim. Slika 7: Stanje kuće u Klisu iz 2000. godine. Condition of the house in Klis in year 2000. KUĆA IV Gotovo srušena, kamena gospodarska kuća, i to u svojoj jednoj polovici, bila je podloga za izvedbu manje stambene jedinice za povremeni boravak, guest-house prethodne kuće od koje je udaljena koju stotinu metara. Ustvari postojeće stanje su bila tri kamena zida kuće iz 1901., a sve ostalo bilo je sjećanje i- hrpa urušenih kamenih ploča s krova i krša drvene konstrukcije. Druga polovica kuće pripada ljudima koji nisu pokazivali nikakav interes za obnovu ili prodaju, tako da je zahvat mogao obuhvatiti svega 15 m2 (3,8 x 4,0) u tlocrtu. U dvije etaže i potkrovlju s ukupno 45 m2, povezano spiralnim stubama, smješteni su sadržaji za boravak, prehranu, odmor i higijenu. Slika8: Derutni gospodarski objekt sa urušenim krovom i srušenom unutrašnjom konstrukcijom. Dilapidated out-building with collapsed roof and demolished internal structure. Posebnost ovog objekta bili su kameni blokovi cca 30x40 cm, teški oko 30-40 kg, koje je neka strpljiva ruka klesara oblikovala da bi sazidali masivne stijene pročelja, s malim otvorima tek radi nužnog provjetravanja. Posebnost ovog mjestaje zanosni pogled s nadmorske visine +200 na Split kao na dlanu, njegovo brdo Marjan, sjevernu luku, brodogradilište... Uzbudljiva panorama između planina Mosora i Kozjaka s najstarijim hrvatskim gradom i pet velikih jadranskih otoka, bila je hedonistički izazov da se u interijer maksimalno dovede uzbuđenje te okolnosti. Popadale i skršene ploče značile su oproštaj od onog starog kamenog krova koji je nekada bio dio ovog ambijenta, i koji bi se svakih nekoliko godina zabijelio od zaštite prelivenog vapna. Danas uobičajeni pokrov, crveni crijep, mada legitimni nasljednik starih kamenih pokrova, kućama daje ipak neku drugu senzualnost. Sa crijepom nije bilo moguće napraviti niti rastvaranje krova i napajanje prostora vizurama. Za veliki otvor na krovu trebalo je nešto suvremenije, poput aluminijskog lima, bijelog poput vapna. Sinteza komfora prostora i logike građenja je otklonila dilemu "pogled na kuću" ili "pogled iz kuće". Slika 9: Lijevo: Obnovljena polovica kuće = jedna vlasnička cjelina. Desno: Pretpostavljeni izgled nakon kompletne obnove. Left: Restored half of the house = one property unit. Right: Hypothesised image after completed restoration. Novosagrađeni stroj za stanovanje napravljen je ustvari od novih materijala da zadovolji suvremene potrebe življenja. Ono što je zatečeno, je u cjelini iskorišteno, anovo građenje je slijedilo svoju građevnu logiku, donekle poštujući stari gabarit. Za drugu polovicu kuće se pretpostavlja da će biti slično oblikovana. Slika 10: Shematičan prikaz postojećeg stanja - tri zida i prikaz novih konstrukcija - 95% zahvata, te tlocrti svih etaža. Schematic representation of the extant condition three walls and representation of the new structures - 95 % of the intervention, and layouts of all thefloors. Rekapitulacija Stanje prije obnove: zahvat (godina): količina i vrijednost novog materijala % I jako trošna kuća od arhitektonske važnosti iz 1932/38 obnova konstrukcije nadopuna sadržaja (1998) 85% II tipična suburbana kuća iz 1982. dogradnja i promjena oblika (1996) 35% III pučka kamena/betonska kuća u stalnom rastu i promjenama od 1870. (L.P. od 1976) stalna dogradnja i obnova 70% (od 1976) IV "tri kamena zida" bivše gospodarske kuće iz 1901. kuća za odmor (2003) 95% Progresisti doživljavaju tradiciju kao "vladavinu mrtvih nad živima". U obnovi bi se to moglo prevesti kao vladavina "mrtve forme" nad novim "živim sadržajima" i novim materijalima. Bivša kuća se može muzejski konzervirati, zamrznuti kao skupi eksponat, dotjerati kao neživuća forma ili je prepustiti raspadanju i konačnom nestanku. S druge strane, u nastavku funkcije stanovanja, ona mora slijediti život, podvrgnuta je promjenama, stalno dobiva nove sadržaje i smisao. Za očekivati je da će se i njena forma razložno mijenjati kada slijedi nove zahtjeve. Novi materijali i tehnologija imaju svoju vlastitu mjeru, izraz, oblik i proporciju, a pri obnovi ugrađene količine su značajne(!). Koristiti dijelove ranije građevine i dodavati nove, znači usklađivati različitosti, a pri tome izbjegavati imitaciju (=laž), mimikriju (=prikrivanje) ikamuflažu (=prerušavanje). Kuća nije vječni nepromjenjivi spomenik, niti su njeni korisnici glumci jednom ranije, za svagda, postavljene dramaturgije. Ako je kuća održiva, čak za jednu generaciju korisnika, velika je vjerojatnost da poslije njih nastupa promjena. Zaustavljanje te promjene komplicira i otežava daljnje korištenje, dok zloupotreba promjene može uništiti još uvijek korisne, postojeće elemente i graditeljski kontinuitet. prof dr Lenko Pleština Arhitektonski fakultet Sveučilište u Zagrebu lenko.plestina@arhitekt.hr Gregor Čok 2oo5/1 AR izvleček Sociološko in ekonomsko utemeljena lokacija dela na domu povzroea doloeene prostorske konsekvence, ki se zrcalijo v transformaciji bivalnega okolja. Pri tem se stanovanjski objekt kot tipološko zakljueena enota, s preobrazbo kompozicije in tlorisne zasnove spreminja v multifunkcionalni arhitekturni hibrid. V elanku je prikazana klasifikacija nastajajoeih prostorskih rešitev, ki opozarja na vzoreno delovanje samograditeljske prakse in nakazuje mo nost regulacije obravnavanih procesov. abstract The sociological and economic rationale of working from home is causing certain spatial consequences that are reflected in the transformation of living environments. Thus residential buildings, as typologically complete units, are transforming their composition and layout and changing into multifunctional architectural hybrids. The article deals with classification ofemergent physical solutions, which point out patterns of self-building practises, and shows possibilitiesfor regulating the describedprocesses. ključne besede: družinsko podjetništvo, delo na domu, tipologija gospodarskih objektov key words: family entrepreneurship, working from home, typology of economic buildings Drobno gospodarstvo postaja osrednji afirmator prostorskega razvoja slovenskega podeželja, ki se v obdobju zatona agrarnega sektorja sooča s strukturno in ekonomsko razvojno preobrazbo. Gre za alternativno zagotavljanje ekonomske blaginje nekdanjih agrarnih gospodinjstev in za nadomeščanje zaposlitvene praznine, ki je nastala z izpadom kolektivne zaposlitve v okviru velikih podjetij planskega gospodarstva. V fizičnem prostoru se takšne spremembe zrcalijo v množičnem ustanavljanju malih podjetij, ki posledično preoblikujejo arhitekturno in urbanistično podobo številnih naselij. Ugotavljamo, da gre za novo fazo samograditeljstva, ki je tokrat usmerjena predvsem v rekonstrukcijo obstoječih objektov in v skladu s formalnim načrtovalskim pristopom analogna konceptu stihijske gradnje enodružinskih hiš v povojnih letih ekstenzivne urbanizacije. Delo na domu povzroča različne pozitive učinke (sociološke in ekonomske), zato je potrebno v okviru prostorskega planiranja zagotoviti ustrezne pogoje za njegov dolgoročni obstoj. V 90. letih prejšnjega stoletja se arhitekturna stroka ni aktivno odzvala na razvojne potrebe podjetništva in na posledično preoblikovanje bivalnega okolja, saj ni izoblikovala potrebnih mehanizmov za njegovo ustrezno integracijo v fizični prostor. V raziskavi smo na podlagi analize stanja opredelili tipične prostorske rešitve pri organizaciji dela na domu. Temeljna značilnost združevanja dela in bivanja se kaže v obsegu in naravi podjetniške dejavnosti in v konceptu arhitekturne zasnove. Ugotavljamo, da je pri manjših intervencijah v stanovanjski objekt sporna predvsem oblikovna komponenta, pri organizaciji večje dejavnosti pa nastopijo negativni vplivi na bivalno okolje. Rešitev se kažejo v oblikovanju podrobnejših pravil za organizacijo dela in bivanja in v opredelitvi robnega obsega dejavnosti, ki določa možnost delovanja v okviru naselja oziroma preselitvi poslovanja v gospodarsko cono. Razvoj podjetniškega sektorja Razvoj obratov malega gospodarstva lahko spremljamo že v zgodnjem povojnem obdobju, v katerem se je poleg klasične industrije začela oblikovati takratna obrtna dejavnost. Slovenija je imela že v petdesetih letih uzakonjeno obrt kot dovoljeno obliko zasebne podjetniške prakse [Vadnjal 1996]. Dejavnosti so večinoma potekale v obliki dela na domu, kar je zahtevalo določeno arhitekturno preobrazbo bivalnega okolja ali gradnjo novih gospodarskih objektov. Te potrebe so v večjih naseljih urejali z oblikovanjem obrtnih (obrtno-industrijskih) con, drugje pa so ta vprašanja reševali zgolj ohlapni prostorski ureditveni pogoji in formalnimi inšpekcijskimi zahtevami. Mnoge obrtne delavnice so v več kot štiridesetih letih poslovanja močno prerasle okvire obrti in postale celo srednje velika podjetja s sodobno industrijsko proizvodnjo. Klasična delitev na obrt in industrijo se z razvojem novih oblik gospodarskega delovanja združuje v okviru pojma gospodarstvo-industrija (tj. večjih gospodarskih družb) in pojma drobno gospodarstvo-drobno podjetništvo (tj. manjših družb in samostojnih podjetnikov). V porastu so zlasti mala in srednje velika podjetja, kijih s tradicionalnimi pojmovanji ni več mogoče uvrstiti v eno od poznanih oblik. Leta 1993 sprejeti Zakon o gospodarskih družbah1 je z opredelitvijo temeljnih pravnoorganizacijskih oblik v statusnem smislu poenotil dotedanjo delitev. Obrt je ostala zakonsko utemeljena zgolj kot način opravljanja dejavnosti s predpisanimi omejitvami vsebin in obsega. Statistična utemeljitev Razvoj podjetniškega sektoijaje mogoče statistično opredeliti v evidencah poslovanja gospodarskih družb, obrtnem registru in v evidenci poslovnih subjektov. Čeprav posamezne podatkovne baze in načini evidentiranja niso medsebojno eksaktno primerljivi, je v vseh primerih prikazano občutno naraščanje novoustanovljenih družb in samostojnih podjetnikov, predvsem v letih 1985-1995. 1985 Naraščanje števila gospodarskih 1995 družb ' in (predvsem) samostojnih podjetnikov 2002 posameznikov . I i MATERIALIZACIJA V , FIZIČNEM I PROSTORU I A) v strnjeni obliki nastanitev v okviru gospodarske cone (obstoječe ali nove) B) v disperzni obliki monokulturna točkovna pojavnost (predvsemsamostojnipodjetniki) V tem obdobju je njihovo število poskočilo s ca. 25 000 na ca. 57 000, iz česar izhaja tudi posledična disperzna materializacija v fizičnem prostoru. 1985 ...ca. 26.000 I 1995 .ca. 57.000 2002 .ca. 50.000 NOVE LOKACIJE IN NOVI GOSPODARSKI OBJEKTI A) gospodarske cone revitalizacija obstoječih in gradnja novih con (150 novih con v letu 1995) B) delo na domu monokulturna točkovna poja1 (predvsemsamostojnipodjetniki) Po letu 1995 se trend sicer umirja, istočasno pa prihaja tudi do vsebinske in prostorske reorganizacije znotraj sektorja. Zmanjšuje2 se število samostojnih podjetnikov, narašča pa število gospodarskih družb. Njihov porast je posledica novih ustanovitev, v določenem obsegu pa tudi preraščanja okvirov obrti in posledičnega prehoda v sfero srednje velikih podjetij. Razvoj sektorja drobnega gospodarstva je utemeljen s številnimi ekonomskimi in sociološkimi razlogi, njegova materializacija pa se vse bolj očitno zrcali tudi v fizičnem prostoru. Ugotavljamo, da je njegova pojavnost splošno razširjena, v principu pa razlikujemo območja zgostitve in območja disperzne točkovne organizacije. Rezultati - tipologija Organizacija dela v bivalnem okoju se zrcali v različnih arhitekturnih in urbanističnih zasnovah. V naslednjem poglavju predstavljamo nekatere tipične rešitve, ki so značilne za novogradnje ali prilagoditve obstoječih objektov potrebam vzporednih dejavnosti. Obravnavani posegi izhajajo iz obdobja sočasnega razvoja obrti in stanovanjske gradnje v povojnih desetletjih. Večinoma predimenzionirane slovenske hiše so z obsežnimi manevrirnimi površinami in neizkoriščeno tlorisno zasnovo omogočale ugodne prostorske pogoje za organizacijo obrtnih dejavnosti. Z organizacijo proizvodnih procesov v okviru stanovanjske zgradbe so nastajali različni prizidki, ki so načenjali osnovno funkcijo in obliko. Ustaljena samograditeljska praksa je v obdobju razvoja podjetništva še vedno prisotna, čeprav so opazne tudi številne sodobne (arhitekturne) zasnove, ki presegajo zgolj funkcionalne prilagoditve obstoječih objektov. Preoblikovanje bivalnega okolja - razvoj hibridne prostorske zasnove V okviru analitične raziskave prostora smo evidentirali3 posamezne primere organizacije dela na domu, ki predstavljajo specifične tipološke rešitve4. Tipološke variacije so značilne predvsem za novogradnje, njihovo pojavnost pa zasledimo tako v urbanem kot ruralnem prostoru. Stanovanjski objekti se v tem procesu prilagajajo (prezidavajo) v različnih oblikah. Opredelimo lahko ključne tendence povzemanja oblikovnih ali funkcionalnih značilnosti klasičnih arhitekturnih tipologij. V velikem obsegu gre za povzemanje tipologije industrijskih zgradb ali tradicionalnega gospodarskega poslopja. Posledica je arhitekturna hibridnost, ki je značilna predvsem po neskladnosti vsebine z obliko; v jedru stanovanjskega naselja zasledimo tipologijo industrijskih zgradb, novogradnjo, ki sledi tipologiji agrarnega poslopja ali številne hibridne kombinacije. V tem okviru je potrebno ločevati tudi naravo dejavnosti. Opredelimo lahko moteče in manj moteče dejavnosti, saj se delo na domu izvaja v neposredni bližini "procesa" bivanja (proizvodne obrti načeloma povzročajo vplive, ki otežujejo bivanje: hrup, emisije itd., medtem ko določene storitvene in poslovne dejavnosti na bivanje bistveno ne vplivajo). Združevanje dela in bivanja - klasifikacija prostorskih oblik Pri evidentiranju obstoječega stanja smo ugotovili, da gre v številnih primerih (novogradnje ali prilagoditve obstoječih objektov) za povzemanje značilnosti posameznih arhitekturnih tipologij. Kot poznane oblike, v katerih se organizira podjetniška dejavnost, lahko opredelimo: 1. tipologija industrijskih zgradb 2. tipologija tradicionalnega gospodarskega poslopja 3. poslovno stanovanjski objekti - nova tipologija 4. novi gospodarski objekti (npr. proizvodna obrt) - nova tipologija Z analizo posameznih primerov smo ugotovili naslednje prostorske trende: A) arhitekturna zasnova: opcije: - povzemanje značilnosti tipologije tradicionalnega gospodarskega poslopja - povzemanje značilnosti tipologije stanovanjskega objekta - povzemanje značilnosti tipologije industrijskega objekta - medsebojne kombinacije - oblikovanje multifunkcionalne, hibridne arhitekture - nova tipologija B) urbanistična zasnova: opcije: -dodajanje objektov z gospodarsko vsebino v neposredno bližino stanovanjskega objekta oziroma oblikovanje nove prostorske kompozicije -načrtno odmikanje novih objektov poudarjanje razlike med posameznimi funkcijami -povzemanje značilne situacije lociranosti gospodarskega poslopja v neposredni bližini stanovanjske zgradbe -povzemanje tipične umestitve (makrolokacija) industrijske cone na obrobju naselja -oblikovanje nove urbanistične, polifunkcionalne zasnove glede na lokacijo, kjer se odvija dejavnost: - v stanovanjskem objektu - ob stanovanjskem objektu se ga dotika - ob stanovanjskem objektu se ga ne dotika glede na tipologijo, ki jo povzema: - na stanovanjskem objektu ni spremembe - objekt povzema značilnosti tipologije stanovanjske arhitekture - objekt povzema značilnosti tipologije tradicionalnega gospodarskega poslopja - objekt povzema značilnosti tipologije industrijske arhitekture - hibridna oblika glede na makrolokacijo v kontekstu naselja - lociran v naselju - lociran na obrobju - lociran na veliki razdalji zunaj naselja Ugotavljamo, da gre večinoma za povzemanje funkcije in tipologije tradicionalnega gospodarskega poslopja. Posamezne primere smo glede na naštete ugotovitve razvrstili v pet osnovnih skupin. Podrobnejša analiza bi opredelila tudi posebnosti glede na posamezne arhitekturne regije. Obravnavane primere smo načelno klasificirali po kriterijih tipologije, mikrolokacije v razmerju do stanovanjskega objekta inmakrolokacije v okviru naselja: tip A-dejavnost se odvija v istem objektu - ni vizualne spremembe Dejavnost se odvija v stanovanjskem objektu, pri čemer se zunanjost ne spremeni. Ta oblika je značilna za zadnje desetletje, v katerem so se intenzivno ustanavljale trgovske in storitvene dejavnosti, ki so za svoja opravila potrebovale malo prostora in ustanovnega kapitala. - tipologija gospodarskega poslopja - minimalne priredbe tlorisne zasnove -ni vizualne spremembe tip B - dejavnost se odvija v istem objektu - sprememba oblike Dejavnost se odvija v stanovanjskem objektu, ki ima že v konceptu zasnovane gospodarske ali poslovne prostore. Ti "dodatki" so občutni in vplivajo na vizualno in funkcionalno celoto. - tipologija stanovanjskega objekta - konceptualno prirejena tlorisna zasnov - vizualna sprememba tip C -dejavnost se odvija v ločenem, vendar dotikajočem se objektu Dejavnost se odvija v dotikajočem se objektu. Oblikuje se nova hibridna kompozicija, ki vizualno ločuje delo in bivanje. Večina obravnavanih primerov povzema značilnosti tipologije stanovanjskega objekta. - hibridna kompozicija - povzemanje značilnosti različnih tipologij - velika vizualna spremeba tip D/1 - dejavnost se odvija v ločenem objektu, ki povzema značilnosti tipologije gosp. poslopja Dejavnost se odvija v fizično ločenem objektu, načeloma v obstoječem gospodarskem poslopju. Druga možnost je novogradnja, ki dosledno povzema značilnosti tipologije gospodarskega poslopja ali industrijske zgradbe. - povzemanje značilnosti različnih tipologij - povzemanjefunkcije gospodarskega poslopja tip D/2 - dejavnost se odvija v ločenem objektu, ki povzema značilnosti tipologije ind. objekta Dejavnost se odvija v ločenem objektu, ki povzema značilnosti tipologije industrijskih zgradb. Lociranje v naselju ali na njegovem obrobju, vendar pripada eni od stanovanjskih hiš. V številnih primerih gre za obsežne objekte, v katerih se odvijaproizvodna dejavnost. - tipologija in funkcija industrijskih zgradb atrniEMifcJ i Ju lj a :" Slika 3: Tipične prostorske rešitve združevanja dela in bivanja. Typical design solutions for combining work and living. V raziskavi variantnih prostorskih rešitev smo ugotovili, daso številne prednosti dela na domu vezane na maksimalno izrabo obstoječih površin in objektov ter ostalih potencialov, ki jih ponujabivalno okolje. Glede na evidentiranje obstoječega stanja, analizo variantnih prostorskih zasnov in klasifikacijo tipičnih rešitev lahko opredelimo naslednje ugotovitve: a) organizacija dela v bivalnem okolju se izvaja z različnimi posegi: - z minimalno reorganizacijo tlorisne zasnove v okviru obstoječega objekta: - potrebna so minimalna sredstva za vzpostavitev poslovanja, na objektu ni relevantnih sprememb (tipa A in B), - spremembe v objektu ne vplivajo na celostno podobo soseske (tipa A inB, eventualno tip D/1), - prilagoditev obstoječega gospodarskega poslopja novi vsebini (tip D/1), - z optimalnim posegom (večja sprememba arhitekturne zasnove): - preoblikovanje obstoječega objekta spremeni arhitekturno zasnovo (tip C, delno B), - zasnova objekta, ki združuje delo in bivanje, je lahko hibridna ali povzema značilnosti posamezne tipologije (tip C), - hibridne zasnove so oblikovane ali naključne (tip C), - sprememba na objektu ali novogradnja lahko opazno vpliva na širši prostor (tip C), - spremembe so različne, nekatere vnašajo v prostor novo vrednost, druge stihijo, - problematika arhitekturnih zasnov, - z izrazitim posegom v obstoječo arhitekturno in urbanistično zasnovo (industrijana domu):5 - problem oblikovanja velikih volumnov, ki povzročajo vizualno spremembo v širšem prostorskem merilu (tipa D/1 in D/2), - problem interpretacije arhitekturnega oblikovanja novih proizvodnih objektov, pojavljajo se različne možnosti (kvaliteta ali stihija), - vprašanje racionalnosti posega glede na alternativne možnosti v obstoječi coni (tip D/2). b) organizacija dela v bivalnem okolju predstavlja izkoriščanje obstoječih potencialov: - maksimalna izraba lastnih objektov, prostorov, parkirišč, manevrirnihpovršin itd., - maksimalna izraba določenih javnih površin, ki sicer niso v uporabi (npr. parkirišča), - souporaba (delo + bivanje) servisnih prostorov in objektov, - souporaba (delo + bivanje) komunalne, energetske idr. infrastrukture. c) gospodarske dejavnosti povzročajo vplive na bivalno okolje: nemoteče dejavnosti: - poslovne, storitvene itd.; fizična razdalja med bivalnimi in poslovnimi prostori oz. objekti ni pomembna (tipi A, B, C), moteče dejavnosti: - vplivi na bivalne procese (npr. proizvodne dejavnosti v bivalnem okolju); z razdaljo se vplivi zmanjšujejo (tipa C, D/1), - vplivi na širši prostor (npr. povečan tranzit, emisije itd.); z razdaljo se vplivi zmanjšujejo (tipi C, D/1, D/2) d) posegi v arhitekturno in urbanistično zasnovo: - povzemanje značilnosti določene tipologije, - oblikovanje hibridne zasnove, - obsežen pojav prevzemanja funkcije agrarnega gospodarskega poslopja (nova vsebina). S splošnim družbenim razvojem in uvajanjem informacijske družbe se veča spekter individualnih potreb, spreminjajo pa se tudi značilnosti delovnega mesta. Delo v bivalnem okolju predstavlja v okviru prostorskega planiranja specifično strukturo, ki jo razumemo predvsem kot element dopolnjevanja dela v okviru velikih gospodarskih con. Pri tem je potrebno upoštevati njene pozitivne lastnosti in jo v optimalnem obsegu tudi spodbujati. S predstavljeno analizo smo evidentirali tipične prostorske rešitve pri organizaciji dela na domu. Ugotavljamo, da se pri oblikovanju arhitekturnih zasnov posamezniki večinoma zgledujejo po konvencionalnih oblikah in tradicionalnem pojmovanju umeščanja gospodarskih dejavnosti v fizični prostor. Poleg izkoriščanja številnih obstoječih potencialov se pri združevanju dela in bivanja sproščajo tudi negativni učinki, ki se poleg skromne arhitekturne ambicije zrcalijo tudi v učinkih na bivalne funkcije. Pri dejavnostih, ki zahtevajo obsežne površine in povzročajo moteče vplive v širšem prostoru, je problem še očitnejši (tipa D/1 in D/2). Alternativna rešitev je oblikovanje zgostitvenih območij v neposredni bližini naselja6 (mini cone npr. območja z mešano rabo, ki se trenutno v manjših naseljih redko uporabljajo). Taka območja bi ponujala lokacijo za izgradnjo gospodarskih objektov, katerih dejavnosti presegajo pogoje bivalnega okolja in hkrati zagotavljajo njegovo posredno bližino. Kljub normativnim lokacijskim in gradbenim pogojem je osrednji problem obravnavanih objektov njihova oblikovna stihija, ki je posledica nedefiniranih meril urbanističnega in arhitekturnega oblikovanja na nivoju občinskih prostorskih dokumentov, oziroma nedefinirane vizije prostorskega razvoja (bivanje + obrt) večine slovenskih občin in regij. Pri izdelavi nove prostorske dokumentacije (SPRO in PRO)7 je pri oblikovanju ciljev in izhodišč prostorskega razvoja potrebno opredeliti ključne prostorske potrebe in konflikte. V tem okviru je delo na domu tipičen primer, ki zahteva v procesu prostorskega načrtovanja kompleksno analitično, planersko in oblikovalsko obravnavo. Preoblikovanje stanovanjskega objekta za potrebe dela na domu bi moralo potekati v okviru sinteznega (arhitekturnega) načrtovanja s funkcionalno in oblikovno kvaliteto. V tem procesu je potrebno narediti miselni korak v smeri interpretacije prostorskih posegov in preseči zgolj funkcionalni in ekonomski racionalizem. Pri tem zagovarjamo stališče, da naj se tipologija novih gospodarskih poslopij praviloma ne prilagaja obstoječi stanovanjski arhitekturi, ampak naj sledi sodobnim oblikovnim trendom in razvije suvereno ter prepoznavno tipologijo, kot novo prostorsko kvaliteto. Slika4: Organizacija gospodarske dejavnosti na nivoju naselja; proizvodnja betonskih izdelkov (Urbanistična delavnica Medvode 2003). Organisation of an economic activity on the level of a settlement; production of concrete products (Urban design workshop Medvode 2003). Opombe 1 Zakon v principu ločuje gospodarske družbe in samostojne podjetnike - posameznike. 2 Do statusno pravne spremembe iz samostojnega podjetnika (s. p.) v gospodarsko družbo (npr. d.o.o., d.n.o., d.d. itd.) prihaja tudi zaradi ostalih razlogov (upravni, ekonomski itd.). 3 Evidentiranje je bilo izvedeno na območju Ljubljanske urbane regije. V poglavju navajamo le tipične primere, s katerimi utemeljujemo prikazano klasifikacijo. 4 Kronološko lahko opredelimo naslednje osnovne tipologije objektov, v katerih seje odvijala določena gospodarska dejavnost: 1. Tradicionalno agrarno gospodarsko poslopje: To gospodarsko poslopje je bilo ključnega pomena v obsegu nekdanje družinske posestne ekonomije. V arhitekturnem smislu se je razvila prepoznavna tipologija stanovanjskega in ločenega gospodarskega objekta. 2. Obrt in manufaktura: Obrtna dejavnost se je praviloma izvajala v okviru stanovanjskega ali (agrarnega) gospodarskega objekta in ni ustvarila posebne tipologije. Razvoj obrti je v obdobju cehov sicer oblikoval hišo, v kateri je bilo pritličje prirejeno cehovski dejavnosti ali trgovini, zaradi česar so se bivalni prostori organizirali v nadstropju [Fister 1986)]. Kljub združevanju dela in bivanja je objekt v konceptu še vedno ohranil značilnosti stanovanjske arhitekture. Šele kasnejše manufakturne delavnice kot ločeni objekti predstavljajo prve zametke bodoče industrijske tipologije. 3. Industrijske zgradbe: Arhitektura industrijskih zgradb se začne razvijati s prvimi pojavi rudarstva in fužinarstva [Košir 1986]. S tehnološkim razvojem (industrijska proizvodnja) se oblikuje tudi nova tipologija, ki omogoča izvajanje inovativnih procesov. Zaradi fizičnega obsega in specifične vizualne pojavnosti je njena podobav prostoruočitno prepoznavna. 5 V določenih primerih želijo posamezniki vzpostaviti stanje industrije na domu, za kar so na razpolago številne reference iz sosednjega sveta (tudi v RS se širi t.i. trend furlanizacije prostora). 6 Možni ukrep so komasacije, ki bi zagotovile lastnikom cenovno ugodno (oziroma lastno) zemljišče. 7 SPRO - Strategija prostorskega razvoja občine, PRO Prostorski red občine. Viri in literatura Eok, G., 2004: Razvoj regionalnega omreja gospodarskih con v pogojih sodobne informacijske dru be (doktorska disertacija). Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Faleskini, R., Gulie, A., Hoeevar, M., Kladnik, D., Praper, S., 1998: Vplivi sodobne informacijsko-komunikacijske infrastrukture na prostorski razvoj Slovenije. Urbanistieni inštitut RS, Ljubljana. Fister, P., 1986: Umetnost stavbarstva na slovenskem. Cankarjeva zalo ba, Ljubljana. Gabrijeleie, P., Eok, G., Ravnikar, V., 2003: Gospodarske cone in obstojeea (degradirana) obmoeja, primerna za razvoj gospodarskih dejavnosti, kot element v pripravi novega prostorskega plana obeine Medvode. Urbanistiena delavnica Medvode [sodelovali: 1. Skupina (mentor Gabrijeleie, P.): Grabar, A., Marc, T., Šepulj, B., Majcen, D.; 2. Skupina (mentor Eok, G.,): Les, R., Vukie, D., Gramc, M., Gotz, G., Hajnrihar, A., Grom, J. P., Cinterman, E.; 3. Skupina (mentor Ravnikar, V.)]. Zakljueno poroeilo 1. In 2. Skupine, Uniarh, Ljubljana. Goljuf, P., 2000: Razvoj podjetništva in malih podjetij v mestni obeini Novo mesto v primerjavi s Slovenijo. Diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana. Informacija o poslovanju gospodarskih dru b v RS v letu 2002. Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES), Ljubljana. Kavaš, D., Rojec, M., Eok, G., 2003: Vloga ponudbe stavbnih zemljiše pri pridobivanju neposrednih tujih investicij. Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana. Kališnik, M., Fister, P., Lah, L., Dekleva - Smrekar, D., 2003: Uvod v znanstvenoraziskovalno metodologijo na področju arhitekture in urbanizma. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Kos, D., 1990: Združevanje dela inbivanja. V: Teorija in praksa 27/12, Ljubljana. Kos, D., 1993: Prihodnost neformalnih dejavnosti v postsocializmu. V: Teorija in praksa 30/56, Ljubljana. Košir, F., 1986: Razvoj oblikovanja industrijskih območij in objektov na Slovenskem v 19./20. St. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvoingeodezijo, Ljubljana. Toffler, A., 1981: The Third Wave. Bantam Books, New York. Vadnjal, J., 1996: Družinsko podjetništvo. GEACollege, Ljubljana. Willke, H., 1993: Sistemska teorija razvitih družb. Dinamika in tveganost moderne družbene samoorganizacije. Znanstvena knjižnica, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD). Uradni list RS 93/2002 Odl. US: U-I- 135/00-77. dr Gregor Čok Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo gregor. cok@arh.uni-lj.si izvleček Ilovica je gradivo, ki je v velikih količinah na voljo na skoraj vseh predelih zemeljske oble pod humusno plastjo ob izkopu gradbene jame, kar je bil glavni razlog za njeno uporabo e od začetkov zgodovine gradnje. Tudi v evropskem prostoru, kjer so klimatski pogoji zelo raznoliki, je mogoče z ilovico optimalno graditi. Velik del stavbnega, zlasti stanovanjskega fonda, kije bil v preteklosti zgrajen iz ilovice in ilovnatih gradiv, je v uporabi še po več stoletjih in nudi zelo ugodno bivalno klimo. V evropskem prostoru so se izoblikovale štiri tehnike gradnje, ki se med seboj močno razlikujejo. Pri butani gradnji se ilovico buta med dva opa a. Butane stene so nosilne. Tehnika gradnje z ilovico, pomešano s slamo, ne zahteva opa ev, stene pa so prav tako nosilne. Pri predalčni gradnji ilovica slu i kot polnilo, nosilna konstrukcija pa je običajno lesena. Gradnja z ilovnatimi zidaki zahteva najprej izdelavo zidakov, ki se posušijo na soncu in šele potem vgradijo v nosilne in nenosilne stene. V prispevku so obdelane posamezne tehnike gradnje in njihova uporaba v zgodovini. ključne besede: ilovica, butana gradnja, gradnja z ilovico, pomešano s slamo, predalčna ilovnata gradnja, ilovnati zidaki Ilovica je najstarejše gradivo na svetu. Kot prvi jo je uporabil sam gospod Bog, kije, kot poroča Stara zaveza Svetega pisma [1 Mz 2,7], šesti dan stvarjenja sveta vzel zemeljski prah in iz njega naredil Adama. Prst, ki jo je uporabil, je bila ilovnata masa s primernim razmerjem gline, peska, finega peska, proda in podobnih primesi. Človek, ki ni imel božjega navdiha, je nato potreboval še dolgo časa, da je odkril ugodne lastnosti tega gradiva. Kaj je ilovica? Ilovica je gradivo, ki je na voljo pri izkopu gradbene jame pod 30 - 40 cm debelo humusno plastjo (Slika 1). Na splošno je to mešanica gline kot veziva in peska kot mineralnega ogrodja. V naravi so gline zelo različne. Njihova osnovna sestavina je kaolin (Al2O3.2SiO2.2H2O), vsebujejo pa še številne druge spojine (predvsem železov oksid pa tudi apnene, magnezijeve, manganove in druge anorganske ter organske spojine). Slika 1: Ilovica po izkopu gradbene jame. (Foto: B. Juvanec) Clay after extraction from a clay pit. abstract Clay is a material that is abundantly available under the humus layer of construction pits almost in all areas of the world, which is the main reason for its use since the beginnings of building. Even in Europe, where climatic conditions are very varied, clay can be optimally used for building. A large share of the building stock, especially housing, built in the pastfrom clay or clay derivatives, is after many centuries still used and offers a verypleasant living climate. In European space four very diverse building techniques have been established. In compacted construction clay is compacted between two scaffolds. Compacted walls are load-bearing. The technique of building in clay mixed with straw doesn't require scaffolding, but the walls are also load-bearing. In cassette building, clay is used for filling while the load-bearing structure is usually timber. The first demand of building with clay bricks is the production of bricks that are dried in the sun and then built into load-bearing or partition walls. The article deals with particular building techniques and their use in history. key words: clay, compacted building, building in clay, mixed with straw, cassette clay building, clay bricks Gline dajejo ilovici lepljivost oziroma vezivnost. Ilovica vsebuje še otipljiv ali vsaj pod povečevalnim steklom viden pesek in vodo, ki pri strjevanju delno izhlapi. Meje med ilovico in glino so zelo zabrisane in težko določljive. Delež gline v ilovici mora biti ravno pravi. Če ilovica vsebuje preveč peska (pusta ilovica), ji glina ne daje več zadostne lepljivosti, zato se s tako mešanico ne da graditi. Če je delež gline prevelik pa se ilovica (mastna ilovica) zaradi večjih količin vode, kijih potrebuje za obdelavo, pri sušenju zelo skrči, kar povzroča razpoke. Naravno sestavo ilovice za gradnjo je tako potrebno včasih popraviti - pustim ilovicam dodati glino, mastnim pa pesek. Ilovice se strjujejo s kohezijo umešanih delcev gline (kohezija je sila, ki privlači molekule iste snovi). Proces je reverzibilen, z dodajanjem vode se ilovica zopet zmeča. Zaradi tega pojava morajo biti zgradbe iz ilovice dobro zaščitene pred atmosfersko in kapilarno vlago. Gradnja z ilovico skozi zgodovino Ilovica je kot naravni gradbeni material na skoraj vseh gosto poseljenih področjih prisotna v velikih količinah več kot 10 000 let. Najstarejše ohranjene ilovnate zgradbe doslej so našli v Jerihu. Hiše iz približno 9300 pr.n.št. so bile iz ilovnatih zidakov. Ilovica je bila gradivo prvih mestnih naselij v Mezopotamiji pred deset tisoč leti, ki pa niso ohranjena. V Turkmenistanu so bile odkrite pravokotne zgradbe iz ilovnatih zidakov iz časa 8000 - 9000 pr.n.št., v Asiriji so dokazani temelji iz butane ilovice, datirani okrog 5000 pr.n.št. Angleški arheologi so našli 3000 let staro zgradbo v Pakistanu [Minke 2004]. Ilovica v starih kulturah ni bila le gradivo za stanovanjsko gradnjo, temveč tudi za utrdbe in kultne zgradbe. V neolitskih gomilah Stonehengea (3100 pr.n.št.) je nakopičena ilovica v TRADICIONALNA GRADNJA Z ILOVICO različnih oblikah, prav tako v dolgi gomili West Kennet in v Silbury Hill (Slika 2), največji gomili v Evropi, ki jo je zgradil človek [http://www.stonepages.com/england/silburyhill.html, 03.05.05]. Tudi pred cca 3000 leti zgrajen prvobitni Kitajski zid je bil skoraj izključno iz butane ilovice, šele pozneje je bil obložen z naravnim kamnom in opečnimi zidaki. Znani Babilonski stolp v Mezopotamiji iz 7 stol. pr. n. št. z višino 90 mje bil iz ilovice, keramična je bila le obloga (Slika 3). Tudi jedro Sončne piramide v Teotihuacanu v Mehiki, zgrajene v letih 300 do 900 n.št., je sestavljeno iz približno 2 milijonov ilovnatih zidakov. Slika 2: Silbury Hill, gomila iz ilovice. (Foto: M. Juvanec) Silbury Hill, clay mound. Slika 3: Babilonski stolp, kot gaje videl slikar Pieter Bruegel, okrog 1560. The Tower of Babel, as seen by painter Pieter Bruegel, around 1560. manjšinskega plemena Hakkas [http://www.chinavista.com /experience/hakkas/hakkas.html, 3.5.05]. Sicer pa na Kitajskem stanuje približno 20 milijonov ljudi v podzemnih "ilovnatih zgradbah", v votlinah, ki so bile izkopane v puhlo ilovico (najlažja, blaga in rodovitna zemlja z določeno sestavo [Niemeyer 1946:29]). Učinkovito uporabo ilovice za gradnjo dokazujejo brezštevilni, pogosto več stoletij stari objekti, ki jih je mogoče videti še danes, med drugim tudi v evropskem prostoru. Slika4: Večstanovanjske zgradbe manjšinskega plemena Hakkas iz butane ilovice v kitajski provinci Yoding. Multi-apartment buildings ofthe minority tribe Hakkas in the Chinese province Yoding madefrom compacted clay. Tradicionalne tehnike gradnje v Evropi Ilovica je bila skozi vso zgodovino ceneno gradivo, povsod na voljo, zato je bila njena uporaba dostopna najširšemu sloju ljudi. Zlasti se je gradnja z njo razmahnila v kriznih časih, v času pomanjkanja, po epidemijah in vojnah. Tehnologije gradnje so se preko stoletij izpopolnile, velikokrat tudi s pomočjo strokovnih navodil v obliki priročnikov, ki naj bi pomagali uvajati ilovico kot gradivo. Gradnja z ilovico je bila ponekod podprta tudi z državnimi predpisi. Gradnja z ilovico je enostavno opravilo, ki pa kljub vsemu zahteva precej znanja [Volhard, Röhlen2002]. Zelo pomembenje izkušen vodja, opravila pa zahtevajo veliko nekvalificirane delovne sile (Slika 5). V evropskem prostoru so dokazi o uporabi ilovnatega gradiva že iz časov prvih civilizacij. Iz mnogih ostankov bronaste dobe je dokazano, da se je ilovica uporabljala kot polnilo na palisadnih in prepletenih zgradbah na tleh današnje Nemčije. Dokazano je tudi, da so bili v 6. stol. pr.n.št. pri utrdbenem zidu v okrožju Sigmaringen, domnevno v sodelovanju z grškimi mojstri, vzidani ilovnati zidaki. Vitruvij (1. stol. pr.n.št.) opisuje v svoji knjigi De Architectura libri decem, da ljudstva v Galiji in Akvitaniji (današnja Francija), Španiji, Lusitaniji (del današnje Portugalske) gradijo stene s kosi blatne zemlje (ilovica), ki jih povežejo s šibjem. Iz opisovanja Plinija Starejšega (23 - 79 n.št.) vemo, da se je butana ilovnata gradnja uporabljala najpozneje na koncu 1. stoletja pr.n.št. v Španijiza utrdbe. V provinci Yonding na severu Kitajske še danes obstajajo številne hiše iz butane ilovice, ki so stare preko 300 let (Slika 4). So krožne ali pravokotne oblike, organizirane okrog notranjega dvorišča, 3 - 4 nadstropne in dajejo zatočišče do 600 osebam Slika5: Priprava lahke ilovice na gradbišču in butanje stene: (1) slamo in druge vlaknate dodatke je potrebno razrezati na 10 - 15 cm dolga vlakna, (2) tekočo ilovico se nalije preko vlaknatih snovi, (3) ilovico in vlakna se zmeša z gnojnimi vilami, (4) nalaganje lahke ilovice med opaže, (5) butanje lahke ilovice med opaže, (6) vstavljene letve služijo kot ojačitev stene [Volhard 1995]. Preparation of light clay on the building site and compacting: (1) straw and other fibrous additives have to be cut into 10 -15 cm long strands, (2) liquid clay is poured over the fibrous substances, (3) the clay andfibres are mixed with dung forks, (4) layering light clay in the scaffolding, (5) compacting light clay in the scaffolding, (6) the added slatsfunction as wall reinforcement [Volhard 1995]. TRADICIONALNA GRADNJA Z ILOVICO S pripravo ilovice za gradnjo je namreč veliko dela - največ ročnega, določena opravila pa je mogoče narediti s pomočjo preprostih naprav, ki ročno delo olajšajo. Obdelava je odvisna od naravne sestave ilovice in njene nadaljnje uporabe [Niemeyer 1946]. Bolj pusta, drobljiva ilovica praviloma ne potrebuje obdelave, temveč se lahko takoj uporabi za butano gradnjo ali, z dodatkom vode, za izdelavo ilovnatih zidakov ali ilovnate malte. Bolj mastno, grudasto ilovico je potrebno pred vgradnjo zdrobiti in zmešati, prav tako pa za večino ilovnatih tehnik tudi osušiti z dodatkom peska. Sočasno se lahko umeša tudi druge dodatke. Slamo in druga vlaknata gradiva je potrebno skrbno narezati na zahtevano dolžino in namočiti. Nato se maso zmeša. Za pomoč pri mešanju so v preteklosti služili posebni mlini, ki jih je poganjala živina. Dokončno zmešana ilovnata masa mora pred uporabo 12 do 48 ur počivati, da se ji poveča lepljivost. V evropskem prostoru so se, z delnimi regionalnimi razlikami, izoblikovali in razširili štirje načini vgradnje ilovice, ki se med seboj precej razlikujejo: tehnika butane gradnje, gradnja z ilovico, pomešano s slamo, predalčna ilovnata gradnja in gradnja z ilovnatimi zidaki. Butana gradnja (nem. Stampflehmbau, angl. rammed earth, fr. pise de terre, it. terra-battuta) Pri butani gradnji se uporablja ilovica, izkopana neposredno iz gradbene jame in če ima primerno sestavo po izkopu praviloma ne potrebuje dodatne obdelave. Če je premastna, jo je potrebno sušiti z dodatkom peska, če je preveč pusta, pa ji je potrebno dodajati glino. Suho gradivo ima gostoto 1700 - 2200 kg/m3 inje "najtežje" ilovnato gradivo. Butane zgradbe so samo iz ilovice - ta je tu nosilno gradivo in ne potrebuje nosilnih elementov iz drugih gradiv. Za butan način gradnje se uporabljajo različne vrste ilovice: ilovica brez dodatkov, ilovica z dodatki kratko narezane slame, sena, resja ter ilovica z dodatkom peska [Niemeyer 1946:57]. Dodatke je potrebno enakomerno zmešati z ilovico. Pripravljeno gradivo se v vlažnem stanju buta med dva opaža v 10 do (največ!) 15 cm visokih plasteh. Preden se začne z butanjem naslednje plasti, mora biti prejšnja plast suha. Tehnika gradnje je primerna za nosilne in nenosilne stene. Debeline nosilnih sten so 40 - 50cm. Pri sušenju se gradivo skrči, zato lahko pride do razpok. Gradivo v času gradnje ne sme zamrzniti. Z gradnjo je potrebno začeti spomladi, ko ni več zmrzali, končati pa najmanj 2 meseca pred pričakovano jesensko zmrzaljo, da se lahko vsaj delno posuši. Čas gradnje je tako močno omejen: odmajado avgusta. Butana gradnja v zgodovini Gradnja v butani tehniki je v Evropi zelo stara. V Nemčiji so dokazane masivne enonadstropne zgradbe iz 12. stol. V Franciji obstajajo zapiski iz leta 1562 o butani ilovnati gradnji v Lyonu [Minke2004]. Iz Francije sejeta tehnika razširila v Nemčijo, kjer je v tistem času vladalo veliko pomanjkanje lesa. V Sachnuje bilo zato leta 1575 izdano priporočilo o izrabljanju gozda (Generalbestellung für die Forstbedienten), ki predpisuje, da se gradbeni les lahko uporabi le takrat, ko je nemogoče, da bi spodnje etaže gradili iz kamna ali ilovice [Rüger 2004]. Posledica pomanjkanja lesa je bil tudi leta 1764 izdan odlok Friedricha II. o uvajanju masivne ilovnate gradnje v Prusiji [Volhard 1995:19]. Najpomembnejši impulz v gradnji s to tehniko je povzročilo leta 1790 izdano delo Ecole d'Architecture Rurale (Šola podeželske arhitekture), s katerim je avtor, francoski arhitekt Fran$ois Cointeraux, opisoval butano gradnjo iz ilovice v Franciji, ki naj bi se po izročilu ohranila iz rimskih časov. Knjigajebilaže leta 1793 prevedena v nemščino (Cointeraux, F.: Schule der Landbaukunst, Hildburghausen, 1793), za seboj pa je povlekla še številne nemške kasnejše objave [Volhard 1995:19]. To delo je ob prelomu 18. in 19. stol. prebujalo interes za moderno ilovnato arhitekturo, ne le v Franciji in Nemčiji, temveč tudi v Združenih državah Amerike, v Italiji, na Danskem in Avstraliji [Delabie 2004]. V 18. stol. in na začetku 19. stol. je tehnika gradnje z butano ilovico omogočala že gradnjo višjih objektov, ki so ohranjeni še danes (npr. stanovanjski večnadstropni objekti v Weiburgu, arh. W.J. Wimpf) [Volhard 1995:21]. Leta 1797 je D. Gilly, pruski arhitekt in gradbeni uradnik, izdal knjigo Handbuch der Land-Bau-Kunst (Priročnikpodeželske arhitekture), kije bilo do leta 1836 šestkrat ponatisnjeno. V njem je propagiral način butane ilovnate gradnje, ki pomeni znaten prihranek lesa. Zaradi hudega pomanjkanja lesa namreč na mnogih področjih ni bilo mogoče zgraditi nobene hiše več [Rüger 2004]. Pod vplivom tega dela je na Danskem istega leta 1797 K.H. Seidelin izdal brošuro Gradbena navodila za ugodne in ognjevarne hiše iz ilovice, v kateri je predstavil več tehnik gradnje s tem gradivom. Zaradi širitve obdelovalnih površin se je na Danskem delež gozdnih površin zmanjšal na 3% skupne površine, zato je bil les okrog leta 1800 deficitarno gradivo. Seidelinova brošura je na Danskem naletela na veliko pozornost, še zlasti predstavljena butana ilovnata gradnja, ki je navdušila danske strokovnjake, da so se šli izpopolnjevat v severno Nemčijo. Med leti 1800 in 1860 je na Danskem tako nastalo skupno 4000 ilovnatih hiš [Nielsen 2004]. 1825 je pruski vladni gradbeni inšpektor S. Sachs objavil Anleitung zur Erd-Bau-Kunst, z navodili za butano gradnjo. Arh. W.J.Wimpf pa je leta 1836 objavil priporočilo, "kako zgraditi skrajno poceni, trajno, toplotno in požarno obstojne zgradbe iz butane ilovice" [Rüger 2004]. V Italiji je bila butana gradnja v uporabi v pokrajini Piemont, kjer je kar tretjina podeželskih hiš in domačij, vrstnih hiš pa tudi cerkva in šol iz ilovice. Veliko hiš še danes stoji, vendar še ni podrobnejših analiz, ki bi ta inventar ovrednotile [Narici et al 2004]. Butana gradnja se je v 19. stol. prenesla tudi v Slovenijo, zlasti v Prekmurje in na Ptujsko polje [Moškon, Vesel 1975]. Še posebej se je razmahnila po 2. svetovni vojni, ko so nastale cele vasi, nato pa je v sedemdesetih letih popolnoma zamrla (Slika 6). V Sloveniji so mojstri butači butali "but" (ilovico) med dve deski višine 40 cm, zato so bile plasti višje kot drugje (Slika 7). Slika6: Prenovljena butana hiša iz Placerovcev na Ptujskem polju, grajena 1954. (Foto: M. Zbašnik-Senegačnik) Restored compacted house in Placerovci on Ptujsko Polje, built in 1954. TRADICIONALNA GRADNJA Z ILOVICO pa je gradnjo z ilovico, pomešano s slamo po letu 1800 začela izpodrinjati butana gradnja, ki je omogočala gradnjo višjih objektov [Rüger 2004]. Slika 7: Butanje ilovnatih sten na Ptujskem polju v začetku 70-tih (Foto: D. Moškon) Compacting clay walls on Ptujsko Polje in the early 70s. Gradnja z ilovico, pomešano s slamo (nem. Wellerlehmbau, angl. cob, fr. la bauge, it. massone) Ilovica, pomešana s slamo je mešanica iz ilovice z naravno vlažnostjo (zemeljska vlažnost ob izkopu) in slame (25 kg na m3 ilovice). Suho gradivo ima gostoto 1500 do 1800 kg/m3. Z ilovico, pomešano s slamo se izdeluje nosilne innenosilne stene. V nasprotju z butano gradnjo ta tehnika ne zahteva opažev. Tehnika gradnje stene z ilovico, pomešano s slamo, spada k starejšim načinom gradnje z ilovico in je izvedena v celoti ročno. Maso za gradnjo se izdela iz ilovice in daljših vlaken slame ali resja (30 - 40 cm) in mora pred gradnjo nekaj dni počivati. Gradivo se na podstavek iz kamna nanaša z vilami in utrdi s težo človeka, ki stoji na steni in gradivo tepta s petami. Zaradi načina dela so stene precej debele, spodaj najmanj 90 cm, proti vrhu se stena tanjša. Gradivo se nanaša v več nizih, vsak predhodni niz se mora pred nanosom naslednjega posušiti. Ko se stena posuši, sledi sekanje oziroma odrezovanje štrlečih delov s posebno trikotno lopato. Pred začetkom ometavanja je potrebno na površino vsekati utore za boljše oprijemanje nanosa. Tudi pri tehniki gradnje z ilovico, pomešano s slamo je čas gradnje omejen na poletne mesece, ker gradivo med sušenjem ne sme zmrzniti. Gradnja z ilovico, pomešano s slamo v zgodovini Upoštevajoč število ohranjenih zgradb se zdi tehnika gradnje z ilovico, pomešano s slamo najbolj razširjen tradicionalni način gradnje predvsem v Angliji. V grofiji Devon je večina hiš grajenih s to tehniko - po oceni približno 20 000 stanovanjskih zgradb in dodatno 20 000 kmetijskih objektov (Slika 8). Najstarejša zgradba v tem načinu gradnje je bila zgrajena okrog leta 1200, nato se je ta tehnika gradnje verjetno nepretrgoma uporabljala do konca 19. stol. Zgradbe v Devonu kažejo, da so bile z ilovico, pomešano s slamo grajeni različni stavbni tipi. Poznane so enostavne kmečke zgradbe in stanovanja, pa tudi gosposki objekti zemljiških posestnikov in javne zgradbe kot npr. osnovna šola Sandford. Ta način gradnje ni omejen le na kmetijska področja, temveč je dal pečat tudi številnim mestom v Devonu [Watson 2004]. V srednji Evropi se je gradnja z ilovico, pomešano s slamo začela močneje razvijati v 16. stol., ko je zaradi pomanjkanja lesa postopoma nadomestila lesene hiše. Uporabo te tehnike so v Nemčiji podpirali številni predpisi (leta 1560, 1575 in 1776). Močno se je razširila v okolici Dessaua, Magdeburga, Hallea in Leipziga. Hiše so bile pogosto dvonadstropne. Mnogo hiš, ki so bile zgrajene v tej tehniki do sredine 19. stol., še danes stoji. Sicer Slika 8: Najbolj znana angleška zgradba iz ilovice, pomešane s slamo v Devonu iz leta 1539. The best known English building made from clay mixed with straw, built in Devon in 1539. V Franciji večina zgradb iz ilovice, pomešane s slamo izhaja iz 18. in 19. stol. Zgradbe imajo eno nadstropje, redkeje so dvonadstropne. Najti jih je mogoče v zahodnem delu Normandije, v pokrajinah Bassin de Rennes, Bretagne, deloma tudi Vendee. Najstarejša znana stavba je bila zgrajena leta 1750, najmlajša 1910. V Franciji se tehnika gradnje z ilovico, pomešano s slamo ne uporablja več skoraj sto let [Delabie 2004]. Tehnika gradnje z ilovico, pomešano s slamo je bila razvita tudi v centralni Italiji ob jadranski obali. V regiji Marche in v Abruzzih je mogoče še danes srečati predvsem podeželske zgradbe, ki so izvedene v tej tehniki [Narici et al 2004]. Predalčna ilovnata gradnja (nem. Lehmfachwerk, fr. le torchis) Pri predalčni gradnji se kot konstrukcijsko nosilno gradivo uporablja les, ilovnata gradiva pa služijo kot polnila (Slika 9). Največkrat so v ta namen uporabljali vlaknato ali slamnato ilovico (imenovano tudi lahka ilovica). Slika 9: Predalčne stene s polnili iz ilovice. Cassette walls with clay filling. Vlaknata ilovica je mehka do kašnata mešanica iz slame ali drugih vlaken in ilovice z gostoto 1200 do 1700 kg/m3. Kot dodatki so primerne mehke vrste slame kot rž, oves, ječmen, grobo seno in druga rastlinska vlakna, narezana na dolžino 5 - 20 cm. Vlaknata ilovica se po potrebi dodatno osuši z dodatkom peska. Priprava je zaključena, ko je ilovica enakomerno zmešana z dodatki. Vlakna morajo biti z vseh strani obdana z ilovico. Vlaknata ilovica se je med predalčja vgrajevala s pomočjo opažev, prepleta iz lesenih palic med stojkami ipd. ali pa so bili iz TRADICIONALNA GRADNJA Z ILOVICO nje izdelani zidaki, ki so bili vstavljeni med nosilne lesene elemente. Gradnja v predalčni tehniki v zgodovini Predalčna gradnja je bila najbolj pogosta na nemškem področju. Že Tacitus okrog leta 100 n. št. v svojem delu Germania (De origine et situ Germanorum) piše, da so stari Germani gradili z lesom in ilovico. Zgodovina ilovnate gradnje v Nemčiji je nasploh najbolj vezana na tehniko predalčja vse do konca 19. stol., koje ilovico kot polnilo postopoma zamenjala žgana opeka [Volhard 1995:19]. VAnglijije bila predalčna gradnja razširjena tam, kjer je bilo na voljo zadosti lesa. Konstrukcija iz lesenega predalčja ali prepleta je bila zapolnjena z ilovico, dobro zmešano s hlevskim gnojem in narezano slamo. Ta način gradnje se je ponekod uporabljal do 16., v nekaterih regijah pa celo do 18. stol. [Watson 2004]. V severovzhodnem delu Anglije so se gradile relativno tanke stene. To je omogočal postopek, imenovan "mud and stud". Leseno predalčje je bilo zapolnjeno s palicami, obdanimi z ilovico. Ohranjenih je še približno 200 takih hiš iz 18. in 19. stol., zlasti v okolici Lincolnshirea, nekatere med njimi so danes oblečene v opeko [Cousins, R.: Lincolnshire Buildings in the Mud and Stud Tradition, http://www.lincsheritage.org/pubs/ heritage/mud-stud.html, 20.4.05]. Gradnja z ilovnatimi zidaki (nem. Lehmsteine, Grünlinge, angl. clay lump, adobe, fr. l'adobe, it. adobe, brste, ladiri) Ilovnati zidaki se izdelujejo iz ilovice z dodatki ali brez. Mehko ilovnato gradivo se nabije (napacka) v modele in potem suši na soncu (Slika 10). Ilovnati zidaki so zidaki različnih dimenzij. Razlikujeta se dve vrsti nežganih zidakov: ilovnati zidaki in surovci. Slika 10: Postopekizdelovanjailovnatihzidakovzlesenimimodeli. (Foto: B. Juvanec) Adobe production procedure with wooden models. Ilovnati zidaki so zidaki, ki se uporabljajo samo za ilovnato gradnjo. Imeti morajo trdno strukturo, homogeno notranjo kvaliteto in izredno dobro vodno resistenco. Gostota ilovice za zidake mora biti vsaj 1200 kg/m3. Zidaki so lahko tudi luknjičavi, če imajo delež lukenj največ 15%. Lahki ilovnati zidaki so zidaki iz vlaknate ilovice (ilovica z dodatki slame, resja, sena... ) z gostoto pod 1200 kg/m3. Ilovnati zidaki in lahki ilovnati zidaki se uporabljajo kot polnila pri nenosilni gradnji, za zgornji del stropov in za suho gradnjo zidov. Pri zadostni trdnosti se lahko uporabijo tudi zanosilne zidove. Surovci (nem. Grünlinge) so zidaki, ki so namenjeni za proizvodnjo opečnih zidakov, vendar niso žgani. Surovci se hitro zlomijo, so vodotopni, v vodi tudi hitro nabreknejo. Surovci se ne smejo uporabiti za nosilne zidove. Poleg tega niso primerni za polnila zunanjih sten na področjih, ki so obremenjena z atmosferilijami ali zmrzujejo. Vgrajujejo se v nenosilne notranje stene. Ilovnati zidaki morajo biti pri zidanju popolnoma suhi, brez razpok zaradi krčenja in z ostrimi robovi. Zida se s pomočjo ilovnate ali apnene malte (Slika 11). Gradnja z ilovnatimi zidaki v zgodovini Gradnja z ilovnatimi zidaki je sicer eden najstarejših načinov gradnje s tem gradivom, zlasti v suhih, vročih, subtropskih klimatskih conah. V evropskem prostoru se ta tehnika, razen v Italiji, ni masovno uporabljala. Ilovnati zidaki in bloki različnih dimenzij so sicer v večji meri služili kot polnilo pri predalčni gradnji in za zatrepe. Slika 11: Stene iz ilovnatih zidakov. (Foto: B. Juvanec) Walls made of clay bricks. Tehniko izdelave ilovnatih zidakov z mehanskim pritiskom naj bi v času francoske revolucije 1789 iznašel že omenjeni francoski arhitekt Franfois Cointeraux. Skrbno izdelani zidaki velikih formatov so se imenovali "umetni kamen". S to racionalizacijo ljudske tradicije se je hotel prilagoditi potrebam nove francoske družbe. S svojimi zidaki je ustvarjal mestne in podeželske hiše, ki so odgovarjale zahtevam različnih socialnih plasti, prav tako kmetijska gospodarska poslopja in industrijske obrate, ki so služili gospodarskemu razvoju podeželja. Industrijsko izdelovanje ilovnatih zidakov naj bi pripomoglo k razcvetu kmetijstva, trgovine in industrije, vendar ga niti oblast niti strokovnjaki niso podprli [Delabie 2004]. Okrog leta 1790 je vzbudila pozornost javna zgradba iz ilovnatih zidakov, sušenih na zraku arh. D. Gillya, ki se je sicer bolj zavzemal za uvedbo masivnih butanih zgradb. Omenjena zgradbaje bilaporušena v I. svetovni vojni [Minke 2004:121]. V Italiji se je tehnika gradnje z ilovnatimi zidaki, najbolj uporabljala in sicer v provinci Emilia Romagna, v Centu, v velikih venecijanskih hišah Padove, v Kalabriji ("brste"), na Sardiniji ("ladiri") in drugod [Narici etal. 2004]. Zaton ilovnatih gradiv in njihovo ponovno rojstvo Ilovnata gradiva je ob koncu 19. stol. začela počasi izpodrinjati opeka. Porušenje velikega dela stavbnega fonda v II. svetovni vojni in nizek življenjski standard pa sta v povojnem obdobju doprinesla k ponovnemu (kratkotrajnemu) razcvetu ilovnate gradnje. Mnogo arhitektov, med njimi Le Corbusier v Franciji, Frank Lloyd Wright v ZDA in Albert Speer v Nemčiji so z različnimi motivi zagovarjali uporabo ilovnate gradnje [Rüger 2004]. V Nemčiji sta 1944 izšli dve deli: Behelfsfibel für den Lehmbau (Zasilni abecednik za ilovnato gradnjo) in Lehmbauordnung (Gradbeni predpisi za ilovico). Slednji so bili osnova za norme DIN 18951 Lehmbau (Ilovnata gradnja), ki so bile 1971 brez nadomestila ukinjene. Leta 1946 je Richard TRADICIONALNA GRADNJA Z ILOVICO Niemeyer izdal priročnik Lehmbau, kjer je s sliko in besedo prikazal praktično uporabo ilovice za gradnjo. Kljub težnjam posameznikov, da bi obdržali ilovico kot gradivo, pa je ilovnata gradnja v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja po vsej Evropi popolnoma zamrla. Ponovno rojstvo ilovice kot gradiva je omogočilo ekološko gibanje v začetku osemdesetih let 20. stol., kije v njej spoznalo naravno gradivo brez negativnih potencialov, s katerimi so zaznamovana novodobna gradiva. Sodobne raziskave so pri ilovici dokazale številne ugodne lastnosti [Volhard 1995, Minke 2004]: - Ilovica je zdravstveno neoporečno gradivo: ne vsebuje strupenih ali škodljivih substanc, ki bi ogrožale človekovo zdravje, ne draži kože, je brez vonja. Prav tako so neproblematični dodatki, ki jih ilovnata gradiva vsebujejo (slama, resje, leseni ostružki, pesek...). Strjuje se z izhlapevanjem vode, zato ne povzroča emisij. - Ilovica je trpežno in trajno gradivo: ob predpostavki, daje vedno v suhem okolju. - Ilovica regulira vlago v prostoru: sorazmerno hitro veže vlago, ko je relativna zračna vlaga v prostoru visoka in jo zopet oddaja, ko je zrak v prostoru suh. Raziskave v laboratoriju za eksperimentalno gradnjo na Univerzi Kassel [Minke 2004] so pokazale, da nežgani ilovnati zidaki v dveh dneh sprejmejo 30-krat več vlage kot zidaki iz žgane opeke, če relativna zračna vlaga naraste s 50% na 80%, kar omogoča vse leto skoraj konstanto vlago (v prostoru povprečno 50% +/- 5%). To zmanjšuje izsuševanje sluznic, reducira tvorbo prahu in deluje preventivno proti prehladnim obolenjem. - Ilovica shranjuje toploto in s tem izboljšuje bivalno klimo, pri pasivni izrabi sončne energije pa doprinaša k prihranku energije. Stanovanja iz masivnih ilovnatih gradiv so pozimi topla in poleti hladna. - Ilovica je dobro zvočnoizolativna: ne le zaradi relativno visoke lastne teže, temveč tudi zaradi elastičnosti in mehkobnosti, ki dušita visoke frekvence in zmanjšujeta resonančno nihanje. - Ilovica ne gori: ilovica z gostoto nad 1790 kg/m3 je negorljiva, organski dodatki v njej pa se težko vnamejo, ker so obdani z ilovico. - Ilovica je nizkoenergijsko gradivo: pri predelavi in obdelavi v nasprotju z drugimi gradivi potrebuje zelo malo energije in s tem ne onesnažuje okolja (strojna obdelava in transport zahtevata cca 2-5 kWh/m3 primarne vgradne energije, kar je le 1% vgradne energije zaproizvodnjo betona). - Ilovica je lokalno, povsod prisotno gradivo: je poceni, saj je večinoma prisotna že kar v gradbeni jami, zato odpadejo tudi transportni stroški. - Ilovico je vedno mogoče ponovno uporabiti: posušeno ilovico se zdrobi in navlaži z vodo, nato se jo lahko ponovno vgradi. V nasprotju z drugimi gradivi nikoli ne obremenjuje okolja kot odpadni gradbeni material. - Ilovica konzervira les: vlažnost v ilovici je vedno manjša, kot jo za razvoj potrebujejo živalski in rastlinski škodljivci lesa ali drugih organskih gradiv, ki so vgrajeni v ilovico. - Ilovica veže škodljive snovi iz zraka: analize historičnih ometov [Minke 2004] kažejo, da se v zgornjih plasteh ilovice na stenah vežejo snovi iz zraka. - Ilovica varuje pred visokofrekvenčnim sevanjem mobilnih mrež, brezžičnih telefonov, UMTS in GPS bistveno bolje kot druga masivna gradiva. V primerjavi z drugimi industrijsko izdelanimi gradivi ima ilovica tri slabe lastnosti, ki jih je potrebno poznati in pri gradnji tudi skrbno upoštevati: - Ilovica ni normirano gradivo: glede na nahajališče ima različne lastnosti, kar je potrebno upoštevati pri izbiri tehnike obdelave. Potrebno je poznati njeno sestavo, da se oceni lastnosti injih v danih primerih spremeni z dodatki. - Ilovica se pri sušenju krči: z izhlapevanjem vode, ki je bila primešana v ilovico, da jo je bilo možno obdelovati in aktivirati njene vezivne sposobnosti, se volumen zmanjša, nastanejo razpoke. Skrčki so npr. pri butani ilovici 0,4 - 2 %. Krčenje se z zmanjševanjem deleža vode in gline in z optimiranjem sestave bistveno zmanjša. - Ilovica ni odporna na vodo: strjuje se z reverzibilnim procesom. Po ponovnem stiku z vodo se posušena in strjena ilovica zopet zmehča. Zaradi tega pojava mora biti v vlažnem okolju zaščitena pred padavinami in zmrzovanju. Dolgotrajna zaščita ilovnatih sten pred delovanjem vlage so konstruktivni ukrepi (strešni napušč, podstavek, horizontalna hidroizolacija proti kapilarni vlagi) in ustrezna površinska obdelava (opleski, hidrofobiranje, ometi). Ilovica velja v zadnjih desetletjih kot "poceni gradivo za revne čase", saj sejenjena uporaba dejansko vedno razmahnila v časih pomanjkanja. Z višanjem življenjskega standarda v drugi polovici 20. stol. je zato popolnoma izginila s seznama gradiv. Zgodovina se tudi tokrat ponavlja: številnim kriznim obdobjem v človeški zgodovini se pridružuje še ekološka kriza, ki nakazuje v prihodnosti katastrofo velikih razsežnosti, če ne bo kmalu prišlo do resnega zmanjševanja obremenjevanja okolja. Velik delež onesnaženja okolja gre tudi na račun graditeljske sfere. Podatki kažejo, daje kar 50% virov surovin namenjenih zgradbam, več kot 50% odpadkov nastane v zgradbah in zaradi njih, okrog 40% porabe energije v Evropi pa je vezano na zgradbe [Anink, D. et al., 1996: Handbook of Sustainable Building, James and James]. Vse to narekuje bolj kritičen pristop k izbiri gradiv in tehnologij gradnje. Ilovica je staro gradivo, ki se je s svojo uporabnostjo dokazalo skozi zgodovino, v zadnjih letih pa pozitivna izkustva starih ljudstev dokazujejo tudi številne raziskave relevantnih laboratorijev. Te kažejo zanimiva dejstva: ilovica in ilovnata gradiva dajejo zgradbam prijetnejšo in veliko bolj zdravo bivalno ugodje kot sodobna gradiva in hkrati zadoščajo vsem gradbeno-fizikalnim in ekološkim zahtevam. Predsodki so sicer še vedno veliki, pa vendar je čedalje več projektov po vsem svetu in tudi v Evropi, ki pionirsko uvajajo tehnologije ilovnate gradnje, poznane že mnogo stoletij. Viri in literatura Berge, B., 2000: Ecology of Building Materials, Architectural Press, Oxford. Minke, G., 2004: Das neue Lehm-Handbuch, Ökobuch, Staufen bei Freiburg. Moškon, D., Vesel, S., 1975: Gradbeno tehnološka raziskava ilovnatega naboja in njena aplikativna vrednost v regionalni arhitekturi severovzhodne Slovenije, raziskovalna naloga, FAGG, Ljubljana. Niemeyer, R., 1982 (nespremenjen ponatis originalne izdaje iz leta 1946): Der Lehmbau, Ökobuch, Staufen bei Freiburg. Sveto pismo stare in nove zaveze: slovenski standardni prevod, Svetopisemska dru baSlovenije, Ljubljana, 2000. Volhard, F., Röhlen, U., 2002: Lehmbauregeln, Vieweg, Breunschweig, Wiesbaden. Volhard, F., 1995: Leichtlehmbau, C.F.Müller, Heidelberg. http://www.moderner-lehmbau.de, 17.XII.04 (Rüger, B.: Kurze Geschichte des Lehmbaues in Deutschland; Delabie, Ch.: Wellerbauten in Frankreich; Nielsen, F., R.: Lehmbau in Dänemark; Narici, B. et al.: Lehmbau in Italien; Watson, L.: Lehmbau in England, Wellerbauten in Devon/England) doc dr Martina Zbašnik-Senegačnik Fakulteta za arhitekturo Univerza v Ljubljani martina.zbasnik@arh.uni-lj.si Tomaž Slak, Voiko Kilar 2oo5/1 AR izvleček Gradnja v jeklu in še posebej okolju prijazna gradnja v lesu postajata vse bolj aktualni tudi pri nas. V veljavo stopa novi predpis Eurocode 8, ki vsebuje predpise o zasnovi in projektiranju stavb iz različnih materialov na potresnih območjih. Zaradi obse nosti problematike se v članku omejujemo na zasnovo lesenih in jeklenih konstrukcij na potresnih obmoejih in le na tista določila predpisa Eurocode 8, ki jih mora arhitekt-projektant upoštevati/poznati e pri zasnovi stavbe. Pri tem je potrebno poudariti, da ne gre le za poznavanje predpisov, temveč tudi za njihovo pravilno tolmačenje in vključevanje njihovih zahtev v samo idejno zasnovo v arhitekturi. Izhajamo iz prepričanja, da mora arhitekt projektant dobro poznati vse tiste zahteve zakonskih predpisov drugih tehničnih strok, ki se neposredno nanašajo na arhitekturno stroko, saj jih lahko tako vključi e v samo idejno zasnovo objekta. Elanek razlaga in povzema glavna za arhitekta relevantna določila Eurocode 8 za zasnovo lesenih in jeklenih konstrukcij na potresnih območjih. ključne besede: zasnova konstrukcij stavb, potresno odporne konstrukcije, projektiranje konstrukcij, lesene konstrukcije, jeklene konstrukcije Slovenija je območje večje potresne ogroženosti, zato mora biti horizontalna nosilnost stavb v Sloveniji večja kot v večini držav srednje in severne Evrope pa tudi od mnogih delov ZDA. To pomeni, da preslikave konstrukcij in konstrukcijskih sistemov iz t.i. razvitega sveta zahodne Evrope v naše območje v splošnem niso mogoče brez ustreznega povečanja horizontalne nosilnosti ali zmanjševanja števila etaž. Gradnjo na potresnih območjih določajo gradbeni predpisi, ki so od svojih začetnih oblik s konca 19. stoletja preko več dodelav - te so izhajale predvsem iz izkušenj med potresi - pripeljale do zadnjega svežnja predpisov v obliki standarda, ki naj bi veljal za vso Evropo in tudi za Slovenijo: Eurocode 8 [European Standard prEN 1998]. Pravilna zasnova konstrukcije bistveno povečuje potresno odpornost objektov. Posebej je potrebno poudariti, da so pasti slabe konstrukcije običajno skrite že v arhitektovi idejni zasnovi objekta, ki zajema tudi konstrukcijski sistem. Za "dobro" zasnovo konstrukcije sta torej odgovorna tako arhitekt-projektant kot tudi statik-konstruktor, ki izvaja numerični dokaz varnosti konstrukcije. Ker je pojem dobro zasnovane konstrukcije dokaj kompleksen, je potrebno, da arhitekt pozna in razume osnovne zakonitosti potresno varne gradnje in specifiko posameznih gradbenih materialov [Slak 2004]. V predhodnih objavah [Kilar, Slak 2003, 2004] smo že obravnavali splošni del potresno odporne gradnje, armiranobetonske in zidane konstrukcije. V tem članku zato delo smiselno nadaljujemo z obravnavo konstrukcij v lesu in jeklu. Gradnja na potresnih območjih po Eurocode 8 - osnovni pojmi Splošna pravila za stavbe ostajajo ne glede na material enaka za vse konstrukcije: - upoštevanje potresne nevarnosti v zgodnji fazi snovanja abstract Steel structures and especially environment friendly timber structures, are becoming increasingly present even in our environment. The new regulation Eurocode 8, which contains regulations concerning layouts and designs of buildings constructed from various materials in earthquake-prone areas, is being enforced. Because ofthe topic's vastness, we have limited our article to the designs of timber and steel structures in earthquake-prone areas, as well as those regulations of Eurocode 8, which an architect-designer has to abide to/know in early phases of design. Herewith we have to emphasise that it is not simply a matter of knowing the regulation, but moreover, their correct understanding and integration of stated demands in the architecture's conceptual design. We embarkfrom the belief that an architect-designer has to have sufficient knowledge about all legal demands ofother technical professions that apply to the architectural profession, for it is the only condition for their integration and respect in the conceptual design of a building. The article explains and summarises the main regulations ofEurocode 8 for the design of timber and steel structures in earthquake-prone areas, which are relevant for architects. key words: concept ofbuilding structures, earthquake resistant structures, structure design, timber structures, steel structures stavbe, - enostavnost konstrukcije, - jasen in neposreden prenos potresnih sil v temelje, - uniformiranost (zveznost) in simetrija, - uporaba pravilno razporejenih konstrukcijskih elementov, - statična nedoločenost, - nosilnost in togost v dveh horizontalnih smereh - torzijska nosilnost in togost, - ustrezna povezava nosilnih elementov z medetažnimi ploščami (toge plošče), - ustrezno temeljenje, - racionalna razporeditev mas, - majhne vitkosti - vitkost elementov povzroča lokalne uklone in izbočenja v tlačnih conah (še posebej je ta problem opazen pri jeklenih elementih), - ujemanje računskega modela in izvedene konstrukcije, - pravilnost konstrukcije v tlorisu in po višini. Neregularne konstrukcije: večja cena - manjša varnost Pojem "potresno varen" oz. "potresno odporen" ne pomeni popolne varnosti, še manj pa odsotnosti poškodb na gradbenih objektih. Obratno, osnovni princip gradnje običajnih objektov na potresnih območjih je ta, da pri močnih potresih lahko pride do (kontroliranih) poškodb.V terminologiji potresnega inženirstvaje regularna stavba ali zasnova pravilna, v skladu s predpisi zasnovana stavba, ki se ob potresni (horizontalni) obremenitvi obnaša nadzorovano in predvidljivo. Premiki regularne konstrukcije so praviloma translatorni, napetosti pa nastajajo v eni in/ali drugi ortogonalni smeri. Nasprotno pa pri neregularni konstrukciji nastopi rotiranje objekta okoli vertikalne osi, nastanejo nepredvidljive prečne obremenitve in strižni lomi. Neregularno zasnovano konstrukcijo je računsko možno projektirati tako, da prenese računske obremenitve, vendar se bo v primeru močnega potresnega sunka najverjetneje močno poškodovala prav na mestih nezveznosti in tam, kjer je konstrukcija očitno neregularna [Slak, Kilar 2005]. Gradnja nepravilnih (neregularnih) konstrukcij v predpisih ni izrecno prepovedana, je pa s stališča gradbene stroke z njimi v nasprotju. Ker je pri nepravilnih konstrukcijah precej težje zagotoviti visok nivo potresne varnosti, so le-te, ne glede na "navidez" veljaven računski dokaz, v splošnem manj varne. Regularno zasnovo so kot predpogoj potresno odporne gradnje sprejeli pisci vseh svetovnih zakonodaj s tega področja. Faktor obnašanja q Faktor obnašanja (q) je faktor, s katerim reduciramo (zmanjšamo) računske potresne sile. Večji kot je faktor q, na manjše sile lahko dimenzioniramo konstrukcijo. Redukcija potresnih sil implicitno zajema duktilnost in s tem poškodbe konstrukcije ("sipanje" energije pri nelinearnem obnašanju konstrukcije) in je odvisna predvsem od izbire konstrukcijskega sistema in kvalitete izvedbe konstrukcijskih detajlov, ki jo izbere projektant (stopnja duktilnosti) [Fischinger 2002]. Z zagotavljanjem duktilnosti lahko reduciramo potresne sile ali zahtevano nosilnost, kar konstrukcijo poceni in omogoča svobodnejše oblikovanje arhitekture. Pri projektiranju sodobnih in cenovno konkurenčnih konstrukcijskih sistemov je bolje izbirati tiste s čim večjim faktorjem q. Takšni sistemi sicer zahtevajo bistveno kvalitetnejšo izdelavo spojev, detajlov, kontrolo ..., vendar pa predstavljajo trenutne dosežke s področja stroke. Pri temje treba pripomniti, da višji faktor q lahko pomeni tudi večje pomike konstrukcije. V primeru, da so horizontalni pomiki konstrukcije večji od še sprejemljivih, je potrebno izbrati drug konstrukcijski sistem, ki ima večjo togost (npr. dodati stene, diagonale, polnila...). Bolj toge konstrukcije prenesejo precej večje potresne sile in imajo manjše pomike. Pri teh je predpisan q faktor nižji, saj takšna konstrukcija ne nudi tolikšne rezerve v neelastičnem območju. Takšne konstrukcije so torej dimenzionirane na večje potresne sile, so ustrezno dražje, vendar potresno bolj varne. O izbiri konstrukcijskega sistema, ki določa tudi faktor q, se mora arhitekt projektantposvetovatiskonstrukterjem. Materiali in lastnosti območij sipanja energije (duktilna območja) Za konstrukcijo s sposobnostjo sipanja energije veljajo naslednja določila: - v območjih spojev s sposobnostjo sipanja energije lahko uporabljamo le materiale in mehanska spojna sredstva, ki so ustrezno odporna proti utrujanju pri cikličnem (ponavljajočem) obremenjevanju, - za lepljene zveze moramo upoštevati, da niso sposobne sipati energije, - tesarske zveze lahko uporabljamo samo, če imajo zadostno sposobnost sipanja energije. Stopnja duktilnosti, tipi konstrukcij in faktorji obnašanja Lesene konstrukcije moramo glede njihovega duktilnega obnašanja in sposobnosti sipanja energije pri potresni obtežbi razvrstiti v enega od treh stopenj duktilnosti: nizka (DC-L), srednja (DC-M), ali visoka (DC-H), ki so podani v sliki 1, kjer je naveden tudi ustrezen faktor obnašanja q. Stopnja duktilnosti faktor q Primeri konstrukcij DC-L (nizka duktilnost) 1.5 Konzole, grede, dvo- in tročlenski lok, paličja s povezavami DC-M (srednja duktilnost) 2 Lepljeni stenski paneli z lepljenimi ploščami povezanimi z žeblji inmozniki, paličja z mozničenimi ali žebljanimi spoji, mešane konstrukcije z lesenimi okviri innenosilnimi polnili. 2.5 Statično nedoločeni portalni okviri z žebljanimi ali mozničenimi spoji DC-H (visoka duktilnost) 3 Zebljani stenski paneli z lepljenimi ploščami povezanimi z žeblji in mozniki. Paličjazžebljanimi spoji. 4 Statično nedoločeni okviri z žebljanimi ali mozničenimi spoji 5 Zebljani stenski paneli z žebljanimi ploščami povezanimi z žeblji in mozniki. Slika 1: Razredi duktilnosti (DC) in faktorji obnašanja q za različne vrste konstrukcij. Ductile classes (DC) and behaviour factors q for various types of structures. Posebna pravila za lesene stavbe Potresno odporne lesene stavbe lahko projektiramo po enem izmed naslednjih načinov: a) konstrukcije s sposobnostjo sipanja energije (duktilne konstrukcije) b) konstrukcije brez sposobnosti sipanja energije (neduktilne konstrukcije). Po načinu a) upoštevamo sposobnost delov konstrukcije (območij sipanja energije, duktilnih območij), da prevzamejo potresne obremenitve zunaj elastičnega območja. Pri uporabi projektnega spektra, vzamemo faktor obnašanja q, večji od 1,5. Za območja sipanja energije lahko upoštevamo le mesta vozlišč in spojev z mehanskimi veznimi sredstvi, medtem ko moramo za same lesene elemente predpostaviti elastično obnašanje. Po načinu b) računamo notranje sile (ne glede na tip konstrukcije) z elastično analizo brez upoštevanja nelinearnega obnašanja materiala. Pri uporabi projektnega spektra upoštevamo faktor obnašanja q = 1,5. Temu načinu ustrezajo konstrukcije nizke stopnje duktilnosti (DC-L). Slika 2: Primer konstrukcije z različnim obnašanjem v dveh glavnih smereh. Example of a structure with different behaviour in the two main directions. Če konstrukcija ni regularna po višini, moramo vrednosti faktorja q, ki so navedene v sliki 1, zmanjšati za 20% (vendar ni potrebno, da so manjše odq= 1,5). Pri konstrukcijskih sistemih, ki imajo v smereh x in y drugačne in neodvisne lastnosti (Slika 2), lahko pri računu notranjih sil zaradi potresa v vsaki glavni smeri uporabimo drugačen q-faktor. Slika 3: Slika tesarske zveze z označeno povezavo proti razpadu v primeru nateznih sil kot posledice potresa. Brez povezave se tesarske zveze na potresnih tleh ne smejo uporabljati. Image of a carpenter's joint with shown braces for preventing collapse under tension forces caused by earthquakes. Carpenter's joints without braces shouldn't be used in earthquake prone areas. Konstrukcijska pravila - spoji Elemente v tlaku in njihove priključke (npr. tesarske zveze), ki se lahko porušijo zaradi deformacij pri obtežbi spreminjajočega se predznaka, moramo projektirati tako, da preprečimo njihovo ločevanje in zagotovimo, da ostanejo v svojem prvotnem položaju (Slika 3). Vijake (sornike) in moznike moramo trdno pritegniti in zagotoviti tesno prileganje v odprtinah. Na splošno naj ne bi uporabljali gladkih žebljev in spon brez dodatnih ukrepov za preprečitev izvleka. Vendar pa je njihova uporaba dopustna pri panelih za spoje obloge in lesenega okvira ter pri sekundarnih elementih. V primerih natega, ki deluje pravokotno na vlakna, moramo z dodatnimi ukrepi preprečiti cepitev, npr. na načine, ki so prikazani na sliki 4. Slika 4: Primeri sprejemljivih ukrepov v primeru nateznih napetosti pravokotno na vlakna. Examples ofacceptable measures for tension forces perpendicular to the grain. Medetažne (stropne) konstrukcije iz panelov (vodoravne toge plošče) Brez dodatnih dokazov lahko upoštevamo, da so stropne konstrukcije toge v svoji ravnini, če upoštevamo konstrukcijska pravila za medetažne konstrukcije navedene v nadaljevanju inče odprtine v njih nimajo pomembnega vpliva na togost v ravnini stropov. Vse robove plošč, ki se ne naslanjajo na elemente okvira, moramo podpreti in povezati s podložnimi elementi oz. z diagonalnimi ojačitvami. Takšne elemente moramo zagotoviti tudi v vodoravnih panelih nad navpičnimi elementi, ki nosijo vodoravno obtežbo (npr. stenami). Na mestih motenj v panelih moramo zagotoviti zveznost gred in še posebej obrob odprtin. Grede Razmerje širina/višina gred mora biti omejena s h/b < 4 (npr.: 30 cm visoka greda mora biti široka najmanj 7,5 cm). Dodatna nosilnost in posebna kontrola Da v primeru potresa zagotovimo zadostno sipanje energije po konstrukciji, moramo vse druge elemente in spoje projektirati močnejše (z dodatno nosilnostjo). Ta zahteva velja predvsem za: - sidrne vezi in katerikoli priključek z masivnimi podelementi, - stike med paneli medetažnih konstrukcij in navpičnimi elementi zaprenos horizontalne obtežbe. Posebna pravila za jeklene stavbe Potresno odporne jeklene stavbe projektiramo na enega od naštetih načinov: a) konstrukcije s sposobnostjo sipanja energije (duktilne konstrukcije), b) konstrukcije z nizko ali brez sposobnosti sipanja energije (neduktilne konstrukcije). Če projektiramo po načinu a) upoštevamo, da so določeni deli konstrukcije sposobni prevzeti potresne obremenitve zunaj elastičnega območja. Pri potresnem spektru upoštevamo faktor q večji od 1,5 in je odvisen od tipa konstrukcije. Te konstrukcije morajo biti glede detajlov in izvedbe primerne za srednjo ali visoko stopnjo duktilnosti (DC-M ali DC-H). Po načinu b) računamo notranje sile z elastično analizo in upoštevamo, daje faktor obnašanja q = od 1,5 do 2. Zahtevam za duktilnost, ki so podane v nadaljevanju, pri tem načinu projektiranja ni treba zadostiti. Takšne konstrukcije so, vkolikor nimajo potresne izolacije, primerne le za območja z nizko potresno ogroženostjo. Stebri Za praktično približno oceno dimenzij lesenih stebrov priporočamo uporabo izraza: ales N A N Ap 0.25 A„ N 0.25 = porušna napetost lesa (les=2.5 kN/cm2, smrekov les, tlak vzporedno z vlakni) = osna sila samo zaradi vertikalne obtežbe (kN), določimo jo iz vplivnih površin =prerez stebra (cm2) Tipi jeklenih konstrukcij in faktorji obnašanja q Faktorji obnašanja q, ki upoštevajo sposobnost sipanja energije, so za vse tipe konstrukcij podani v tabeli. Veljajo le ob pogoju, da smo upoštevali zahteve za regularnost in konstrukcijska pravila podana v nadaljevanju. Če konstrukcija ni regularna po višini, moramo vse vrednosti faktorja q zmanjšati za 20% (pri čemer je najnižja vrednost faktorja q = 1.0). Med prikazanimi konstrukcijskimi sistemi so učinkovitejši tisti, ki imajo višji faktor q. les les Vrsta (tip) konstrukcije Razred duktilnosti, faktor q DC-H DC-M a) Pomični okvir /večja 5,5 - 6 (max.8) 4 b1) Okvir s koncentričnimi povezji diagonale /majhna podajnost 4 b2) Okvir s koncentričnimi povezji "V" povezja /majhna podajnost 2,5 2 c) Okvir z ekscentričnimi povezji /manjša podajnost/ 5,5 (max. 8) 5,5 d) Konzolna konstrukcija (obrnjeno nihalo) /velika podajnost/ 1 - 1.1 1 e) Mešana konstrukcija (okvir+betonske stene), konstrukcija z jedrom /manjša podajnost/ 3 2 f) Pomični okvir + koncentrične diagonale /majhna podajnost/ 4,8 (max. 8) 4 g1) Pomični okvir + nosilna masivna polnila (polnilo ločeno od konstrukcije) /majhna podajnost/ 5,5 - 6 (max. 8) g2) Pomični okvir + nosilna masivna polnila (AB polnilo povezano s konstrukcijo) /majhna podajnost/ 4,4 - 6,4 (max.8) g3) Pomični okvir + nosilna masivna polnila (nepovezano, betonsko ali zidano polnilo v stiku z okvirom) /majhna 2 2 Slika 5: Tipi konstrukcij in faktorji obnašanja q. Types of structures and behaviourfactors q. Konstrukcijska pravila Konstrukcije morajo biti projektirane tako, da območja sipanja energije (to so območja, kjer nastanejo plastični členki, lokalno izbočenje, tečenje materiala ipd.) ne vplivajo na stabilnost konstrukcije kot celote. Obnašanje konstrukcije mora biti kontrolirano oz. načrtovano, kar pomeni, da nastanejo poškodbe tam, kjer smo jih predvideli. To dosežemo z dodatno nosilnostjo elementov (ali spojev) v katerih do teh poškodb ne sme priti (Slika 6). I V- H^^^bb Ir-jjrjrjjjMTfr "L-vT Slika6: Oslabitev grede oz. diagonale, ki zagotavlja plastično porušitev le-te pred porušitvijo stebra ali spoja. Weakening of a beam or diagonal, which ensures its plastic demolition before collaps of the column orjoint. Slika7: Obnašanje nesimetričnih stikov pri potresni obtežbi: Če greda ni spojena s stebrom simetrično, pride do pretrganja spodnjih vijakov v nategu. Behaviour of asymmetrical joints under earthquake load: if the beam isn't joined to the column symmetrically, the lower screws break under tension. Elementi ali deli elementov, ki so tlačno ali upogibno obremenjeni, morajo imeti omejeno razmerje širine b proti debelini t (b/t), ker jim s tem zagotovimo zadostno lokalno duktilnost. Razmerja b/t so določena z razredi prerezov, navedenimi v Eurocode 3, določi pa jih konstruktor z izbiro faktorja q in stopnje duktilnosti. Spoji v območjih s sposobnostjo sipanja energije naj bodo tako ojačani (dodatna nosilnost), da omogočijo tečenje spojenih delov in nastanek plastičnih členkov v gredah. Navedeno pomeni, da naj bodo spoji tako močni, da v njih ne nastopi pretrganje prej kot nastopi porušitev spojenih elementov gred (Slika 7). Pomični okviri (slika 8) prevzemajo horizontalne sile predvsem z upogibnim delovanjem elementov. V teh konstrukcijah so področja sipanja energije predvsem na mestih plastičnih členkov v bližini vozlišč stebrov in gred, energija pa se sipa pri cikličnih upogibnih deformacijah. V stebrih lahko nastopijo področja sipanja energije samo ob vpetju okvira, na vrhu stebrov v zgornjem nadstropju ter na vrhu in ob vpetju stebra pri enoetažnih objektih. V gredah mesta sipanja energije niso posebej določena. Pomične okvire moramo projektirati tako, da plastični členki nastanejo v gredah in ne v stebrih (princip "močni stebri in šibke grede"). To ni potrebno ob vpetju stebra v temelj ter v zgornjem nadstropju večetažnih stavb oz. pri enoetažnih stavbah. Steber mora biti na upogibno obremenitev močnejši od gred, ki so povezane s stebrom. Posebno pozornost je treba posvetiti stikom stebrov z gredami in upoštevati nevarnost strižnih sil. Za praktično približno oceno dimenzij stebrov priporočamo uporabo izraza: N A dop 0.25 A N potr potr 0.25 Uu N =porušna napetost jekla (u=24kN/cm2) = osna sila samo zaradi vertikalne obtežbe (kN), določimo jo iz vplivnih površin =prerez stebra (cm2) Vpliv horizontalnih sil v gornjih izrazih direktno ni zajet, če so stebri del potresno odpornega okvira, so lahko njihove potrebne dimenzije tudi večje. Vpliv horizontalnih sil je zajet posredno, saj je po tej formuli dovoljeno izkoristiti le 25% nosilnosti stebra (dopustna napetost je enaka 25% porušne tlačne napetosti). Slika8: Pomičniokvir(večjapodajnost). Moment resistingframe (greater elasticity). Okviri s koncentričnim povezjem (Sliki 9 in 10) prevzamejo horizontalno obtežbo predvsem z osno obremenjenimi elementi nateznimi diagonalami, ki predstavljajo tudi mesta sipanja energije. Takšne okvire delimo v dve kategoriji: povezja z aktivnimi nateznimi diagonalami, v katerih horizontalne obtežbe prenašajo le natezne diagonale, brez upoštevanja tlačnih diagonal u u A (Slika 9) in V-povezja, v katerih upoštevamo obe diagonali: tlačno in natezno (Slika 10). Sečišče diagonal mora ležati na neprekinjenem horizontalnem elementu. K-povezja, pri katerih leži sečišče diagonal na stebru, po EC 8, niso dovoljena. (Slika 10) (imenovanih potresne zveze "seismic links"), sposobni sipati energijo s plastičnim upogibom in/ali plastičnim strigom. To pomeni, da se mora potresna zveza plastično deformirati, preden se kaj podobnega zgodi v kateremkoli spoju ali elementu osnovne konstrukcije. Konstrukcijski sistem mora biti zasnovan tako, da dosežemo enakomerno duktilno obnašanje vseh potresnih zvez. Potresne zveze (seismic links) so lahko vertikalne ali horizontalne (Slika 12). Slika 9: Okvir s koncentričnimi povezji diagonale (majhna podajnost). Frame with concentric diagonal bracings (small elasticity). Slika 10: Okvir s koncentričnimi povezji "V" povezja (majhnapodajnost). Frame with concentric bracings "V" bracings (small elasticity). Projektiramo jih tako, da plastifikacija nateznih diagonal (neelastično razvlečenje - trajna deformacija) nastopi pred plastifikacijo ali uklonom gred ali stebrov in pred porušitvijo spojev. To pomeni, da natezne diagonale sipajo večino dovedene energije in so edine močneje poškodovane (so v službi "varovalke"). Diagonalni elementi morajo biti postavljeni tako, da so pomiki in deformacije v vsaki etaži, pri potresni obtežbi v vseh smereh podobne. Namenjeni so samo prenašanju potresne obtežbe, pri vertikalni obtežbi jih ne upoštevamo. Spoji diagonal morajo biti dodatno ojačani (dodatna nosilnost) tako, da je njihova nosilnost za 20% večja od osne nosilnosti diagonale. Pri V-povezjih je treba grede projektirati tako, da lahko prevzamejo vse predvidene obremenitve brez upoštevanja diagonal (greda ne sme "viseti" na diagonalah, te so tu zgolj zaradi horizontalnihobremenitev). Slika 12: Način delovanja horizontalne potresne zveze: a) primerne za krajše razpone med stebri, b) ustrezne za varovanje stebrov (ker je zveza daleč od stebra). Working of the horizontal seismic links: a) suitable for smaller spans between columns, b) suitablefor protecting columns (since thejoint is away from the column). Konzolne konstrukcije (obrnjeno nihalo) (Slika 13) so konstrukcije, kjer je večina mase v zgornjem delu. Območje sipanja energije je v glavnem ob vpetju konstrukcije. Posebej se preverja stebre in vpetje stebrov v temelje. Relativna vitkost stebrov je omejena na 1.5 (r < 1.5), kar pomeni, daje uklonska nosilnost stebra najmanj 40% osne nosilnosti stebra. Slika 13: Konzolna konstrukcija -obrnjeno nihalo (velika podajnost). Cantilever structure - invertedpendulum (greater elasticity). Slika 11: Okvirzekscentričnimipovezji(manjšapodajnost). Frame with eccentric bracings (lesser elasticity). Okviri z ekscentričnim povezjem (Slika 11) prevzemajo horizontalno obtežbo predvsem z osno obremenjenimi elementi, ekscentričnost v zasnovi povezja pa je takšna, da se energija lahko sipa s cikličnimi upogibnimi ali strižnimi deformacijami gred. Tečenje upogibnih elementov (v upogibu ali strigu) mora nastopiti preden ti elementi popustijo zaradi natega ali tlaka. Ti okviri so projektirani tako, da so v območjih ekscentričnih povezav Mešana konstrukcija (okvir+betonske stene), konstrukcija z jedrom(manjšapodajnost). Mixed structure (frame+concrete walls), structure with a core (lesser elasticity). Mešane konstrukcije (Slika 14) so konstrukcije z armiranobetonskimi jedri ali stenami, katere v glavnem prevzemajo vse horizontalne obtežbe. Mešana konstrukcija je tudi konstrukcija, ki del horizontalne obremenitve prevzame s pomičnimi okviri in del z okviri s povezji, ki sodelujejo v isti ravnini. Polnila oz. polnilne stene morajo biti enakomerno razporejene po višini. S tem se izognemo zahtevi po povečanju duktilnosti v elementih okvira. Če ta zahteva ni izpolnjena, moramo stavbo obravnavati kot neregularno po višini. Vsak element (okvir: jeklo, polnila: zid, beton,...) obravnavamo po določilih, ki veljajo za ta material, iz katerega je element. Če je polnilo polno vpeto v okvir, ga obravnavamo kot sovprežno konstrukcijo, sestavljeno iz jekla in betona. Če je polnilo ločeno od konstrukcije, sistem obravnavamo kot jekleno konstrukcijo. Če je polnilo nepovezano, vendar v stiku z okvirjem, morajo biti polnila po višini enakomerno porazdeljena po konstrukciji. Če temu ni tako, je trebakonstrukcjo obravnavati kot neregularno po višini. Upoštevati je treba tudi vpliv polnila na konstrukcijo (Slika 15). Slika 15: Negativni vpliv nepovezanega polnila v stiku z okvirjem na glavno konstrukcijo pri parapetnempolnilu in pri prestrigupolnilne stene. Negative effect of masonry infills disconnectedfrom the frame at the joint on the main structure in parapet infills and shear failure of a masonry infill. Pomični okviri z dodanimi koncentričnimi diagonalami (Slika 16) potresno obtežbo prevzemajo s pomičnimi okviri in še dodatno s koncentričnimi diagonalami. Jeklene konstrukcije z nosilnimi masivnimi polnili (Slika 17) so sestavljene iz jeklenih pomičnih okvirov in iz betonskih ali zidanih polnil s sposobnostjo prevzema vodoravne obtežbe. Slika 16: Pomični okvir+koncentričnediagonale(majhnapodajnost). Moment resisting frame + concentric bracing (small elasticity). presegati meje elastičnosti, uporabljene v računu za več kot 10%! Med gradnjo je treba preprečiti kakršnokoli spremembo konstrukcije, ki bi povzročila povečanje ali zmanjšanje togosti ali nosilnosti za več kot 10%. Članek povzema pravila potresno odporne gradnje za lesene in jeklene konstrukcije iz zakonodaje (EC 8), ter jih skuša aplikativno razložiti za potrebe arhitekturne projektantske prakse. Deloje omejeno samo na bistvene principe in priporočila, ki se nanašajo na potresno odporno gradnjo. Eno od pomembnih sporočil standarda EC 8 je, da izrazito slabe konstrukcijske zasnove ni mogoče preoblikovati v varno zasnovo s pomočjo dobrega statičnega računa in ustreznega konstruiranja oz. projektiranja. Tovrstna računska varnost je le namišljena in jo lahko razgali že prvi resnejši potresni sunek. Zelo pomembno se je zavedati, da so računske potresne sile v predpisih reducirane, tj. zmanjšane in prilagojene stavbam s "povprečno" dobro zasnovo, predpisani ukrepi pa zagotavljajo le minimalno potresno odpornost. Viri in literatura European Standard prEN 1998-1, Revised Final PT Draft (preStage 49), Draft May 2002 prEN 1998-1:200X, Doc CEN/TC250/SC8/N317. Eurocode 8: Design of structures for earthquake resistance Part 1: General rules, seismic actions and rules for buildings, CEN, European Committee for Standardization. Fajfar, Peter, 1999: Gradivo za Seminar o uporabi evropskih predpisov za konstrukcije: Eurocode 8 - Splošno in analiza, IKPIR-FGG, Ljubljana. Fischinger, M., 2002: EC 8 projektiranje potresno odpornih konstrukcij. V: Zbornik seminarja: Novosti v potresnem inženirstvu, ur: P. Fajfar, M. Fischinger, Ljubljana. UL- FGG, IKPIR in Slovensko društvo za potresno inženirstvo Kilar, V., Slak, T., 2003: Zasnova armiranobetonskih in zidanih konstrukcij na potresnih območjih,. V: Juvanec, B., ur.: Arhitektura, raziskave 2003/1, str. 30-35 in 86-87. UL- Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Kilar, V., Slak, T., 2002: Vpliv zasnove konstrukcije na potresno odpornost. V: Ujma, št. 16, str. 264-273, Ljubljana. Slak, T., Kilar, V.; 2005: Arhitekt in zasnova potresno odpornih stavb po predpisu Eurocode 8: Osnove, pristopi k problemu in izvlečki predpisa s komentarjem : poročilo o raziskovalnem delu na Fakulteti za arhitekturo v letu2004. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo. Slika 17: Pomični okvir + nosilna masivna polnila - polnilo ločeno od konstrukcije (majhnapodajnost). Moment resisting frame + load-bearing concrete or masonry infills - infills separated from the structure (small elasticity). Kontrola projektiranja in gradnje Zagotoviti je treba, da bo izvedena konstrukcija ustrezala projektirani. Delavniški načrti in načrti montaže morajo vsebovati detajle spojev, dimenzije in kakovost vijakov in zvarov ter kakovost jekla za elemente. Posebej mora biti navedena maksimalna meja elastičnosti v območjih s sposobnostjo sipanja energije. Dejanska meja elastičnosti uporabljenega jekla ne sme asist mag Tomaž Slak doc dr Vojko Kilar Fakulteta za arhitekturo Univerza v Ljubljani tomaz.slak@arh.uni-lj.si vojko.kilar@arh.uni-lj.si Iztok Kovačič 2oo5/1 AR izvleček Delo z računalnikom je postalo globalna stvarnost. Računalnik je sestavni del našega bivalnega okolja in v prihodnosti se bo njegov vpliv še povečeval. Z integracijo informacijske tehnologije (IT) v vsakdanje okolje lahko iz posameznih gradnikov hiše dobimo nove komponente, iz katerih zraste novo, inteligentno okolje. Nič več ne obstaja en sam centralni računalnik, ki nadzira dogajanje vsega objekta, temveč so v samem objektu računalniški čipi, razpredeni v vseh, tudi v najmanjših gradnikih. Vsi ti mali računalniki se skupaj povezujejo v omrežje, preko katerega komunicirajo vsak z vsakim v stotinki sekunde ter tako posredujejo in sprejemajo informacije o bivalnem okolju: hiša dejansko postane računalnik. Pri tem je potrebno opredeliti, kateri so tisti elementi bivalnega okolja, kijih lahko nadgradimo z računalnikom, hkrati paje pomembno definirati tudi tiste elemente, na katere naj bi se računalnik odzival oziroma sprejemal njih dražljaje. Ti elementi so: človek, prostor, predmeti, mreža, ovoj in vsebina. V prihodnjih letih bo računalnik postal vseprisoten (omniprezenten), ob tem pa bo zaradi konstantne miniaturizacije postal praktično neviden. Pasivni, fizični svet, ki ga definirajo gole funkcionalne strukture, znotraj katerih ljudje iščejo zavetje, konzumirajo produkte ter komunicirajo s svetom preko ekranov, se bo popolnoma umaknil inteligentnemu okolju. Arhitektura kot oblikovanje prostora ima potencial, da v tej novi, hibridni situaciji prevzame odločilno vlogo ter postane vmesnik za interakcijo med uporabnikom in inteligentnim okoljem. ključne besede: računalnik, gradnik, inteligentno okolje, elementi, vmesnik, arhitektura abstract Working with computers has become a global reality. The computer is an integral part of our living environment and its influence will increase even more in the future. From particular components of houses we can obtain new components, from which a new, intelligent environment can grow with the integration of information technology (IT) into day-to-day environment. There is no central computer controlling the entire building, instead there are computer chips dispersed throughout the building, even in the smallest components. All these small computers join together into a network, within which they communicate with each other in a fraction ofa second and thus forward or receive information about the living environment: the house actually becomes a computer. We nevertheless have to define particular elements of the living environment that can be upgraded with computers and simultaneously define elements, to which the computer should respond or accept their stimuli. These elements are: man, space, objects, network, envelope and content. In the coming years the computer will become omni-present, but because of constant miniaturisation become practically invisible. The passive, physical world, which is defined by bare functional structures that are used by people to find shelter, consume products and communicate by screens with the world, will completely retire before the intelligent environment. Architecture, which is spatial design, has the potential to take over the leading role in this new, hybrid condition and become the interface for interaction between the user and the intelligent environment. key words: computer, component, intelligent environment, elements, interface, architecture Računalnik kot sestavni del bivalnega okolja Vsaka tehnološka pridobitev je v določeni zgodovinski dobi prispevala svojevrsten doprinos k razvoju bivalnega okolja, skozi katerega se poleg takratnih tehnoloških zmožnosti odražajo tudi sočasne ekonomske, socialne in kulturne razmere. V 19. stoletju je napeljava vodovoda na dom privedla do razvoja kuhinje in kopalnice. V 20. stoletju smo s pojavom umetne razsvetljave in elektrike dobili povsem nove oblike organizacije gospodinjstva; gospodinjski aparati so omogočili ljudem hrambo živil za daljše časovno obdobje, hkrati pa so jim omogočili več prostega časa, saj so lahko postorili več dnevnih opravil v krajšem času. S pojavom televizije pa smo sredi tradicionalne dnevne sobe dobili okno v svet, v katerem vladajo masovni mediji. Cas, v katerem živimo, prinaša razvoj vedno novih, vedno bolj izdelanih, sofisticiranih in mobilnih pridobitev informacijske in komunikacijske tehnologije, ki spreminjajo dom v mikro mesto [Guallart, 2004:30]. Tako se zaradi pojava računalnika po stoletjih razvoja zopet vračamo k znamenitemu Albertijevemu reklu kot ga navaja Košir [Košir, 1993:164]: "... Quod si civitas philosophorum sententia maxima quaedam est domus et contra domus ipsa minima quadem est civitas, quidni harum ipsarum membra minima quaedam esse domicilia dicentur?" "Kajti zakaj ne bi označili, če imajo modrijani mesto (samo) za nekakšno zelo veliko hišo in obratno, hišo le za mesto v malem, tudi elemente te iste hiše ... kot nekakšne hišice v malem?" Z integracijo računalnikov v domače okolje, predvsem pa z njihovim povezovanjem v lokalno in globalno omrežje (internet), dom dejansko postaja pravo večopravilno okolje, vključno z delom, nakupovanjem, počitkom in prostim časom, iz katerega naseljujemo globalno vas. Nove tehnologije prispevajo dodano kvaliteto v vsakdanjem arhitekturnem prostoru. S pospešeno integracijo računalnika v najrazličnejše segmente bivalnega okolja je bil v zadnjih letih dosežen velik napredek pri vzpostavitvi izboljšane kvalitete življenja ljudi ki bivajo v njem. Kot primer vzemimo moderne enodružinske hiše: le-te se v nasprotju s hišami predhodne generacije, ki so bile namenjene predvsem osnovnemu bivanju, veliko bolj prilagajajo potrebam uporabnika. Različni sistemi razsvetljave, senčenja, ogrevanja, ohlajanja, protivlomne zašite, zaščite proti požaru, itd., se povezujejo preko inteligentnih instalacij. Na ta način hiše postajajo kompleksnejše, ponujajo več ugodja in so opremljene tako, da je poskrbljeno za udobje, varnost in varčevanje z energijo. S tem pa razvoj še zdaleč ni končan. Stremljenja v prihodnosti so usmerjena k še bolj kompleksnejši prepletenosti informacijskega omrežja s fizično arhitekturo, katere osnovni namen je še vedno v tem, da služi človeku za potrebe bivanja. Nadaljnji napredek je lahko zgolj rezultat interakcije med različnimi disciplinami in vejami znanosti. Projekcije za prihodnost so si enotne glede napovedi, da se bodo arhitektom pri projektiranju objektov v vse večji meri pridruževali računalniški programerji, strojni in elektro inženirji, fiziki, antropologi, ergonomi, oblikovalci ter poznavalci spletnih tehnologij. Takšno skupno sodelovanje bo nujno za raziskovanje vseh možnih povezav med fizično in informacijsko strukturo, kot je recimo telekomunikacijsko omrežje v bivalnem okolju ali pa integracija multimedijev v arhitekturni prostor. Eno od možnih različic arhitekture prihodnosti proučuje projekt Media House Project, ki je nastal kot plod sodelovanja skupine Metapolis iz Barcelone, inštituta MIT Media Lab ter Fundacio Politecnica de Catalunya v povezavi s konzorcijem i2CAT in Elisava Design School. Skupaj so zgradili prototip informacijske hiše, kjer so lahko raziskali uporabnost naprednih tehnologij, ne da bi se pri tem neposredno navezovali na računalnik v klasičnem smislu. Slika 1: Media House prototip informacijske hiše. (Vir: Guallart, V. 2004: The house is the computer, the structure is the network (Media house project). Iaac, Barcelona) Media House prototype of an information house. Z integracijo informacijske tehnologije (IT) v vsakdanje okolje lahko iz posameznih gradnikov hiše dobimo nove komponente, iz katerih raste novo informacijsko okolje, ki se razvija z njeno fizično formo. Mnogi majhni računalniki (na stotine, na tisoče) so med sabo povezani, da delujejo kot ena celota. Nič več ne obstaja en sam centralni računalnik, ki nadzira dogajanje celega objekta, temveč so v samem objektu računalniški čipi, razpredeni v vseh, tudi najmanjših gradnikih. Vsi ti mali računalniki se skupaj povezujejo v omrežje, preko katerega komunicirajo vsak z vsakim v stotinki sekunde ter tako posredujejo in sprejemajo informacije o bivalnem okolju: hiša dejansko postane računalnik. Slika 2: Hiša postane računalnik. (Vir: Guallart, V. 2004: The house is the computer, the structure is the network (Media house project). Iaac, Barcelona) The house becomes a computer. Delitev bivalnega okolja v odvisnosti od računalnika Računalnik je možno integrirati v praktično katerikoli sklop bivalnega okolja. Pri tem je potrebno opredeliti kateri so tisti elementi bivalnega okolja, ki jih lahko nadgradimo z računalnikom, hkrati pa je pomembno definirati tudi tiste elemente, na katere naj bi se računalnik odzival oziroma sprejemal njih dražljaje. Po Guallartu naj bi se bivalno okolje delilo na šest elementov, ki so: človek, prostor, predmeti, mreža, ovoj in vsebina [Guallart, 2004:56]. Šest elementov bivalnega okolja. (Vir: Guallart, V. 2004: The house is the computer, the structure is the network(Media house project). Iaac, Barcelona) Six elements of the living environment. Človek Človek je edini pravi razlog za obstoj grajenega okolja. Pod tem pojmom razumemo ljudi oziroma vsa živa bitja, kamor lahko pogojno prištevamo še živali in rastline. Načeloma pa gre za bitja, ki bivajo in imajo v svoji najrazvitejši obliki inteligenco. Ta bitja imajo metabolizem oziroma svoj notranji biološki ustroj, ki jim omogoča, da lahko funkcionirajo. Njihovo fizično stanje se lahko odraža na mnogo načinov. Eden najboljših pokazateljev v primeru človeka je njegova telesna temperatura. Gledano z vidika človeka mora bivalni prostor odgovarjati številnim pogojem. Tudi zaradi prisotnosti sodobnih tehnologij se le-ti spreminjajo. Zato je potrebno znova preučiti razlike v odnosih človeka do prostora, ki zadevajo: velikost in fleksibilnost potrebnega prostora, kulturne dejavnike, delovne navade, spol, starost, spalne navade, čas odsotnosti od doma, obiske, prisotnost otrok, lastništvo prostora, prisotnost drugih živih bitij (rastline/živali), odnos v kontekstu do bližnjega okoliša, prisotnost telekomunikacij (telefon, televizija, računalnik, internet), itd. Bivalni prostor je projektiran na dimenzije človeškega telesa. V nekem smislu gre za zadnji, vrhnji sloj uporabnikove kože. Najbolj naraven način uporabe prostora bi bil, če bi le-ta doumel naše potrebe in dejanja preprosto v skladu z našim gibanjem. Znanost teži k oblikovanju prostora, ki bi lahko sprejemal telesne impulze kot so gibanje, utrip srca ali temperatura, jih prepoznal in se odzival s primerno povratno reakcijo. Prostor Prazen prostor nam omogoča bivanje. Meri se v kubičnih metrih in ima kemično komponento (kisik), ki nam omogoča, da dihamo. Če ta faktor presahne, je človekov obstoj onemogočen. Posamezne lastnosti prostora, kot so temperatura, vlaga, hitrost gibanja zraka, zvočna intenziteta, ipd., lahko izmerimo z vmesniki, ki jih je moč vgraditi v vsakega od posameznih delov prostora, ponavadi pa so razporejeni v ovoju, ki omejuje bivalni prostor. Glede na to, da je mogoče posamezne lastnosti prostora izmeriti, je možno z njimi tudi manipulirati, za kar gre zasluga že pretekli industrijski dobi. Klimatizacija je le ena od mnogih možnih operacij znotraj bivalnega okolja, s katerimi spreminjamo pogoje bivanja. Določena bivalna okolja lahko imenujemo inteligentna, kadar izpolnjujejo naslednje pogoje: da razpoznajo in se zavedajo uporabnikovih potreb, da se na podlagi uporabnikovih potreb odločijo kako se odzvati ter da se odzovejo na prepoznaven in pričakovan način, ki ne dopušča dvomov, saj si s tem pridobijo zaupanje uporabnika. Prvi korak na poti k izpolnitvi teh zahtev je vgradnja posebnih tipal, ki zaznajo podatke v fizičnem prostoru, jih obdelajo ter iz njih izluščijo ustrezne informacije. Na podlagi teh informacij se lahko sistem odzove na različne načine. Najenostavnejša varianta so povratna sporočila prek različnih vmesnikov v obliki teksta, zvoka ali slike, lahko pa se sistem odzove tudi z drugačno reakcijo kot je sprememba razsvetljave, glasba, projekcija, kombinacije več medijev,... Za pretvorbo nekega dogodka iz fizičnega okolja v digitalno informacijo in obratno, potrebujemo vmesnike, ki so poleg zaznave fizičnih sprememb sposobni tudi emitiranja multimedijskih vsebin v odvisnosti od funkcije bivalnegaprostora. Predmeti Prostor sam po sebi nima prepoznavne funkcije. Šele s postavitvijo predmetov v samem prostoru mu določimo nek namen. Predmeti so torej elementi, ki zavzemajo določen del prostora in mu hkrati določajo funkcijo. Nekateri predmeti so postali tako značilni za določen prostor, daje njihova pripadnost že samoumevna (štedilnik, WC školjka, pralni stroj.), medtem ko se drugi lahko pojavljajo praktično kjerkoli (miza, stol, omara,.). Tipični predmeti so tudi električni gospodinjski aparati. Njihova pripadnost danemu prostoru je že skoraj zgodovinska. Osnova za njihovo delovanje je elektrika, poleg tega pa imajo vsi že v osnovi vgrajeno neko vrsto vmesnika, ki omogoča ljudem, da komunicirajo z njimi. V bivalnem okolju se pojavlja vse več predmetov, ki razvijajo svojo pripadnost, se elektrificirajo in pridobivajo nove informacijske funkcije na domu. Vsak predmet (tudi miza, stol, predalnik, slika...)lahkovsebujevmesnik. Vse več predmetov se zaradi integracije z naprednimi tehnološkimi sistemi razvija v inteligentne objekte, ki so sposobni sprejemanja in oddajanja informacij [Streitz, 2001:28]. Uporabnost takšnih inteligentnih objektov dokazujejo številni prototipi, ki so jih razvili na Fraunhoferjevem inštitutu v sodelovanju s partnerji iz različnih vej gospodarskih panog (pohištvena industrija, telekomunikacije, informacijska tehnologija...). Takšno kombinacijo opreme z računalnikom so poimenovali "Roomware" (sobna oprema). Mednje zaenkrat spadajo "Commboard" (komunikacijska tabla), "InteracTable" (interaktivna miza), "CommChair" (komunikacijski stol), "InterWall" (pregradna stena), itd. Inteligentni objekti imajo že v osnovi vgrajeno neko vrsto vmesnika, ki omogoča ljudem, da komunicirajo z njimi, poleg tega pa se povezujejo tudi med sabo in skupaj tvorijo omrežje. Slika 4: Inteligentni objekti - Roomware. (Vir: Rötzer, I., 2002: Office furniture goes online. Frauenhofer magazine, special issue 1.2002.) Intelligent objects Roomware. Omrežje Omrežje zagotavlja, da so informacije strukturirane in razposlane po prostoru. Omrežje je definirano v prerezu in pa s potekom določene napeljave. Razvodi energije, vode, plina, podatkovnega omrežja, itd. so danes stalnica bivalnega okolja. Posamezna različna omrežja se med seboj lahko združujejo na način, da uporabljajo isti potek kanalov in reagirajo usklajeno glede na vrste podatkov. Brezžične povezave postajajo ena najpomembnejših pridobitev tehnološkega napredka in omogočajo povezovanje med posameznimi sklopi bivalnega okolja, ki vključuje tako predmete kot tudi sam ovoj prostora. Ovoj Ovoj je konstruiran z namenom, da se znotraj omejenega prostora zagotovi določene življenjske pogoje za bivanje, ki so različni od tistih v naravnem okolju. Meri se v kvadratnih metrih in je v prerezu ponavadi sestavljen iz različnih plasti ter materialov (opeka, izolacija, zračni sloj, omet, barva,...). Ovoj bivalnega okolja je bil tradicionalno statičen. V želji po izboljšanju funkcionalnosti prostora pa znanost išče bolj prilagodljiv, dinamičen in fleksibilen ovoj. Poleg tega, da z ovojem dosežemo znotraj omejenega prostora drugačne življenjske pogoje kot so tisti v naravnem okolju, lahko z njim med sabo ločimo tudi prostore z drugačno funkcijo in vsebino. V tem procesu postajajo mediji oziroma multimediji pomemben sestavni del prostora in se kot taki začnejo pojavljati povsod tam, kjer želimo z njimi upravljati. Vsaka sprememba v prostoru ali pa v položaju človeškega telesa lahko sproži proces, ki rezultira s primernim odzivom medijev. Na ta način dodamo prostoru novo avdio-vizualno dimenzijo, katere vsebina se spreminja v skladu z našim ravnanjem in ravnanjem okolice znotraj ovoja. Vsebina Vsebina je subjektivna informacija, ki jo je moč zaznati šele v nekem določenem kontekstu bivalnega okolja. Za primer vzemimo radio, ki proizvaja zvok z jakostjo in tonom. Obe lastnosti zvoka se da fizikalno izmeriti in tako določiti njegovo objektivno vrednost. Subjektivna vrednost slišane informacije pa je vsebina in je odvisna od psihološke interpretacije vsakega posameznika. Danes lahko računalnik z lahkoto izračuna vse fizikalne parametre nekega dražljaja, kmalu pa bo nastopil čas, ko bo lahko razbral tudi subjektivni pomen določene informacije. Različni mediji (zvok, slika, video) ali pa fizikalni parametri (razsvetljava, vlaga, gibanje zraka) lahko oblikujejo povsem subjektiven občutek določenega prostora in mu s tem dajejo vsebino. Če je industrijska doba prinesla nadzor nad fizikalnimi parametri (ogrevanje, ohlajanje, klimatizacija.), pa je z informacijsko dobo prišla na vrsto medijska manipulacija prostora. Po Macluhanu so mediji že tako integralni del sodobnega življenja. Tisto, kar jim v bivalnem okolju primanjkuje, je interaktivnost oziroma sposobnost odzvati se na trenutna dejanja človeka in okolja samega. Avdiovizualni elektronski mediji so v domačem okolju prisotni vse od njihovega razvoja v 1950-ih, takrat še preko televizijskih zaslonov, kasneje pa tudi že preko računalnikov. Postali so ključni elementi, okoli katerih se vrti družabno življenje v hiši kot seje vse do prejšnjega stoletja vrtelo okoli ognjišča [Macluhan, 1992]. Danes se večina prostega časa odvija pred televizorjem, oziroma v zadnjem času okoli računalnika. Oba sta kot vmesnika precej omejena, tako z uniformiranostjo standardnih velikosti zaslonov kot tudi z vsebino prikazanega, ki nudi zgolj možnost izbora neke vnaprej določene vsebine, najsi gre za film, nogometno tekmo, kulturno debato ali pa pregled spletne strani. V tem smislu gre za precej preproste vmesnike, brez sposobnosti interakcije in odziva na okolico. Rešitev tega problema ponujajo trije novi elementi, razviti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so se znotraj bivalnega okolja začeli uveljavljati tudi na komercialnem nivoju: digitalni interaktivni sistemi, novi podatkovni zasloni in prostorske vhodne naprave. Prve interaktivne sisteme povezujemo s formatom CD-Rom, ki so jih na začetku uporabljali predvsem v kulturne in komercialne namene. Na njih so bile multimedijske vsebine, ki so vsebovale avdio, video, grafiko in slikovni material. Količina podatkov in možnost dostopa do njih je bila precej fleksibilna, a še vedno omejena. Danes lahko do takšnih vsebin poljubno dostopamo preko širokopasovnih internetnih povezav. Ti sistemi ne omogočajo samo dostopnost do najrazličnejših oblik informacij, temvec med njimi ustvarjajo dinamične povezave in generirajo nove metode dostopa do njih. V tem procesu postane uporabnik aktivni udeleženec, ki istocasno sprejema in hkrati posreduje nove informacije. Na drugi strani imamo razvoj novih generacij slikovnih zaslonov kot so LCD projektorji ali plazemski zasloni, ki presegajo standardne, dimenzijsko omejene ekrane ter omogocajo projekcijo na poljubno veliko ploskev. Poleg tega se lahko izognemo tudi tradicionalnemu nacinu prikaza informacij z monitorjem, postavljenim pravokotno na tla, saj jih lahko namesto tega projiciramo na katerokoli šestih ploskev prostora in v odgovarjajoci velikosti. Hkrati z razvojem interaktivnih sistemov in podatkovnih zaslonov se razvijajo tudi nove vhodne naprave, preko katerih uporabnik upravlja s podatki veliko enostavneje kot to dopušca tradicionalna miška. Zasloni na dotik, senzorji gibanja, glasovni vnos podatkov, površine, sposobne prepoznavanja obrisov ali umetni vid omogocajo prepoznavanje clovekovih dejanj, ki sprožijo primeren odziv multimedijskih sistemov, namešcenih v prostoru. Kakšen naj bo ta odziv, je v prvi vrsti odvisno od funkcije posameznega prostora znotraj bivalnega okolja. Slika 5: COMET (COMmunication EnvironmenT). Primer multimedijskega delovnega okolja. (Bauer, W., Rieck, A., Stiefel, K. 2003, OFFICE 21 - Push for the Future. Better performance in innovative working environments. Egmont vgs verlagsgesellschaft mbH, Köln) COMET (COMmunication EnvironmenT). Example of a multimedia work environment. Arhitekturne perspektive Skupni imenovalec vseh sprememb v prihodnosti je tehnološki napredek, ki bo vplival na razvoj vsakega od šestih elementov bivalnega prostora kot smo ga delili po Guallartu. Nove tehnologije, kot so fleksibilni transparentni zasloni, elektronski papir, nanoracunalniki, drobni, skoraj nevidni senzorji in brezžicna povezava s popolnoma novimi tipi opreme bodo posamezniku omogocali stalno prikljucenost na informacijsko mrežo [Bauer in sod., 2003:30]. Racunalnik bo postal vseprisoten (omniprezenten), ob tem pa bo zaradi konstantne miniaturizacije postal prakticno neviden. Visoko locljivi zasloni z glasovnimi ukazi in prepoznavanjem kretenj bodo vmesniki med clovekom in racunalnikom. V nekaj letih se bo pasivni, fizicni svet, ki ga definirajo gole funkcionalne strukture, znotraj katerih ljudje išcejo zavetje, konzumirajo produkte ter komunicirajo s svetom preko ekranov, popolnoma umaknil inteligentnemu okolju. V njem bodo ljudje in predmeti proizvajali in sprejemali informacije ter jih spreminjali v novo znanje. Oblikovanje fizicnega kot digitalnega prostora bo moralo potekati istocasno, v procesu konstantnega izmenjavanja informacij, v katerem se bosta oba svetova ucila drug od drugega ter o njunih medsebojnih zmožnostih in omejitvah. Materija in informacija se bosta v tem procesu aktivno prepletali in združevali. Arhitektura kot oblikovanje prostora pomembno vpliva na razvoj clovekove dejavnosti, zato ima potencial, da v tej novi, hibridni situaciji prevzame odlocilno vlogo ter ob redefiniciji same sebe postane vmesnik za interakcijo med uporabnikom in inteligentnim okoljem oziroma med realnim in navideznim prostorom. Humana dimenzija S predpostavko o integraciji racunalnika v vse kljucne elemente bivalnega okolja nam znanost zagotavlja, da bo razvila dom, ki bo opremljen za ustvarjanje in uvajanje novih spoznanj, katera bo posameznik, prebivalec sveta, lahko izmenjeval z ostalimi ljudmi, ob tem pa mu bo omogoceno življenje na višji kvalitetni ravni. Pri tem se seveda poraja vprašanje kakšna je ta kvalitetna raven, kaj clovek od nje pricakuje in do kolikšne mere naj pusti racunalniku, da kontrolira njegovo življenje. Eno od skrajnosti ponuja navidezna resnicnost, ki naj bi v kombinaciji s primerno opremo omogocala tudi zaznavanje razlicnih tekstur materialov, temperaturnih razlik ter vonjav, ki bi bile stimulirane v naših možganih in živcnih koncicih senzorjev za vonj. Poleg tega naj bi se softver toliko posodobil, da bi kvaliteta izgleda predmetov in celotnega sveta postala še bolj realisticna in omogocala premikanje po prostoru v realnem casu. Vse to bi lahko vodilo v simulacijo realnega življenja, pri cemer obstaja nevarnost, da se razvijejo biološkemu bivanju škodljive odvisnosti, ker bi clovek lahko pozabil na realne biološke potrebe, saj bi z elektrostimulacijo pravih živcnih centrov na cloveškem telesu le- to dobilo napacne informacije o dejanskem stanju (lakota, žeja, obcutek za cas,...). Trenutno je to problematika, s katero se ukvarjajo razlicni znanstveni scenariji in ne sloni toliko na realnih dejstvih, gre pac za poigravanje z resnicnostjo in virtualnostjo. Veliko bolj verjetna je druga varianta, ki predvideva tiho in neopazno integracijo racunalnika v clovekovo bivalno okolje. Navkljub visoki tehnologiji se bodo tako v poslovnem kot v domacem okolju ohranile mnoge stare navade: jutranji casopis, vožnja do pisarne, prometni zamaški, privatni pogovori s kolegi iz službe, skodelica kave, kratki roki in seveda cloveške napake. Človek bo ohranil ves nadzor nad racunalnikom, tako da bo brez motiviranega posameznika z znanjem (izobražene delovne sile) tudi najnovejši softver in najbolj razvito omrežje neucinkovito [Bauer in sod., 2003:30-40]. Ker bo clovek še vedno v središcu vsega dogajanja, bo razvoj v prihodnosti posvecen novim konceptom bivalnih prostorov za povecanje kreativnosti ter za vecanje njegove psihicne in fizicne produktivnosti. Racunalnik nas torej, navkljub izrednemu napredku tehnologije še ne bo nadomestil. Viri in literatura Bauer, W., Rieck, A., Stiefel, K. 2003, OFFICE 21 Push for the Future. Better performance in innovative working environments. Egmont vgs verlagsgesellschaft mbH, Köln Guallart, V. 2004: The house is the computer, the structure is the network (Media house project). Iaac, Barcelona Košir, F., 1993: Zamisel mesta. Slovenska matica, Ljubljana Macluhan, M., 1992, The global village : transformations in world life and media in the 21st century. Oxford University Press, New York Streitz, N., 1999: Arbeitswelten im Wandel - fit für die Zukunft? Deutsche Verlags -Anstalt, Stuttgart Iztok Kovacic iztok.kovacic@volja.net Tadeia Zupančič Stroian 2oo5/1 AR izvleček Elanek nadaljuje prizadevanja za oblikovanje kriterijev in meril znanstvene ravni v arhitekturi, ko se le-ta sooča s pospešenim uveljavljanjem količinskih kazalcev odličnosti znanstvenoraziskovalnega dela v Sloveniji. V podatkovnih bazah "ISI", katerih površinsko upoštevanje produkcijsko najuspešnejšim znanostim uspešno slu i za utemeljevanje njihove znanstvene odličnosti v Sloveniji, išče podatkovne plasti, ki nakazujejo posebnosti arhitekturne stroke po svetu. Poseben poudarek posveča razmerju med arhitekturno in celotno znanstveno produkcijo v izbranih kulturnih območjih znotraj referenčnega podatkovnega sistema. Prispeva k utemeljitvi potrebe po kakovostni opredelitvi vplivnosti znanstvene ravni v arhitekturi kot dopolnitve favoriziranega "faktorja vplivnosti", morda ustreznega za vede, ki se v izbranih podatkovnih sistemih odlikujejo z najvišjo produktivnostjo. V zaključku nakazuje mo nosti takšnih opredelitev znanstvene vplivnosti v arhitekturi. ključne besede: znanstvenoraziskovalno delo, arhitektura Stopnjevanje diskriminacije znanstvenih področij v Sloveniji Ob razmišljanjih o znanstveni ravni arhitekture v Sloveniji [Zupančič Strojan, 2004] se v zadnjem času soočamo s stopnjevanjem diskriminacije znanstvenih ved in področij. Težnja je razvidna iz primerjave veljavnih pravilnikov na področju raziskovalne dejavnosti v Sloveniji ["Pravilnik o ocenjevanju...", 2005: 18. člen] ["Pravilnik o (so)financiranju...", 2005: 30 člen] s predhodnimi merili ["Pravilnik o pogojih in metodologiji...", 2002]. Trditev naj ilustrira določilo o kazalcih znanstvene uspešnosti, ki poprej enotno kategorijo člankov v revijah z uveljavljenih citatnih baz (tj. tistih, ki ponujajo informacije o citatih znotraj istega sistema), podrobno razčlenjuje glede na "faktor vpliva" revije (tj. glede na pogostost citiranja povprečnega članka izbrane revije v izbrani bazi in izbranem letu), s čimer naj bi kazalo možni vpliv članka. Še več: citatne baze, ki pripadajo istemu podatkovnemu sistemu (ISI / Web of Science), in so določene po prevladujoči vsebini (SCI in SCI Expanded, za narovoslovje in tehnologijo, SSCI, za družboslovje in A@HCI, za humanistiko, kamor je v tem primeru uvrščena tudi arhitektura) ne "dosegajo" istega "najvišjega" nivoja "odličnosti". Ce je res uvrstitev članka v baze SCI oz. SCI Expanded, SSCI in A@HCI znak njegove odličnosti, kako je mogoče trditi, daje članek v reviji z SCI / SCI Expanded samo zaradi faktorja vpliva (v svoji vsebinski kategoriji!) lahko štirikrat več vreden kot članek revije z A@HCI, oz. dvakrat več kot tisti, ki gaje mogoče najti v bazi SSCI? Kje seje izgubila "vsebinska kategorija" ob "prestopu" v drugo bazo istega sistema? Kako je mogoče, daje članek v "spodnji polovici" SSCI-ja še vedno dvakrat pomembnejši kot tisti z A@HCI-ja, medtem koje "zadnja četrtina SCI-ja A@HCI-ju enakovredna? Ali je članek v reviji, ki jo je mogoče najti v specializirani bazi za posamezna področja, samo zato dvakrat "manj vreden" kot najskromnejši v eni izmed baz, ker specializirani sistemi bibliografskih baz ne ponujajo možnosti enostavnega preverjanja citatov? Razširitev pomembnih abstract The article is a continuation of efforts for the formulation of criteria and measuresfor scientific work in architecture, which is in Slovenia confronted with accelerated enforcement of quantitative indicators of excellence of scientific research work. It searches for those data layers in the "ISI" databases, which point out specifics of the architectural profession worldwide and whose superficial acknowledgment is used by the productively most successful sciences in Slovenia to argument their scientific excellence. Special emphasis is given to the relation between architecture and the entire scientific production in selected cultural fields within the referential data system. It contributes to argumentation of the need for quality definitions of influence of architecture's scientific level that should complement the favoured "impact factor", which is better suitedfor disciplines that figure in the selected data systems with highest productivity. In conclusion possibilities for such definition ofscientific influence ofarchitecture are pointed out. key words: scientific research work, architecture točke SCI (razšiijeni) SSCI A@HC SPECIALIZE*. ANE BAZE IZVEN ISI-ja (npr. ICONDA, Avery Index to architectural periodicals) Članek v revijah s seznama ARRS 80 V prvi četrtini revij ustrezne vsebinske kategorije glede na IF ('impact factor') Nad mediano revij ustrezne kategorije 60 V drugi četrtini revij ustrezne vsebinske kategorije glede na IF 40 V tretji četrtini revij ustrezne vsebinske kategorije glede na IF Pod mediano revij ustrezne kategorije 20 V četrti četrtini revij ustrezne vsebinske kategorije glede na IF Velja za vse 10 Velja za vse 5 Velja za vse humanistiki točke knjiga 100 izdana pri mednarodni znan tveni založbi (tj. s sedežem v več državah) 50 izdana pri nacionalni znanst veni založbi (tj. v Sloveniji) 30 izdana pri drugi založbi Slika 1: Ponazoritev veljavnih meril Agencije za raziskovalno dejavnost Slovenije. ["Pravilnik o ocenjevanju...", 2005] ["Pravilnik o (so)financiranju...", 2005] Cureent criteria ofARDS. kategorij v humanistiki je le "kaplja v morje", če mora humanist pripraviti šestnajst člankov v slovenski reviji s seznama ARRS, da doseže vrednost najvišje vrednotenega v SCI-ju. Trditev, da lahko npr. humanisti dosežejo enakovreden nivo "odličnosti" s pisanjem knjig, razvodeni v priznavanju dvakratne odličnosti knjigi v mednarodni založbi v primerjavi z nacionalno. Knjiga na znanstvenem področju, ki zadeva kulturna vprašanja regionalnega oz. nacionalnega pomena, je v navedenem sistemu ne glede na svojo vplivnost "vredna" skoraj pol manj kot članek npr. na področju biotehnologije, ki se glede na potencialni vpliv v bazah ISI uvršča v najvišjo kategorijo. Uveljavljeni sistem ved in področij ARRS ne diskriminira le ved, temveč tudi področja znotraj njih, katerih pestrost priznava sam referenčni sistem (ISI). Hkrati popolnoma destimulira v širšem transregionalnem prostoru uveljavljeni problemski pristop, saj spodbuja povezovanje najbolj produktivnih med seboj. Primerjava veljavnih znanstvenih meril na ravni univerze ["Merila...", 2001] nakazuje, da kriterij potencialnega vpliva na različnih področjih ni vsesplošno izenačen s faktorjem vpliva revij v podatkovnem sistemu ISI. Zelo enostavno lahko odčitamo področja, ki sama priznavajo vsesplošnost tega kriterija (klasifikacija glede na IF je navedena v merilih Biotehniške fakultete, Fakultete za farmacijo, Fakultete za matematiko in fiziko, Fakultete za strojništvo, Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, Medicinske Fakultete, Veterinarske Fakultete in Visoke šole za zdravstvo). Očitno je, da si humanistične in družboslovne vede, pa tudi nekatera področja tehnike in celo naravoslovja, ob prepoznavanju potencialnega vpliva rezultatov raziskovalnega dela ne morejo pomagati s klasifikacijo glede na IF v izbranih citatnih bazah, saj je primerljivost možna zgolj znotraj podobno produktivnih področij v izbranem referenčnem sistemu. Podrobnejši vpogled v sistem ISI pove, da le-ta premore dosti večjo podatkovno pestrost kot jo priznavajo v citatnih bazah najbolj produktivne vede. Kako daleč smo torej od deklarativnih oz. formalnih določil o družbeno-prostorski pravičnosti in trajne razvojne uravnoteženosti, ki zadeva tudi personalni razvoj? Izhajajoč iz opredelitve splošnih kriterijev znanstvene odličnosti, lahko s stališča arhitekture izpostavimo nekaj "lekcij", ki jih ponujajo analize znotraj sistema" ISI. Splošni kriterijiznanstvene odličnosti Kriterije znanstvene odličnosti, ki lahko veljajo za vse discipline, je moč izraziti le v abstraktnih pojmih kot so kvaliteta, ustvarjalnost, pomembnost (koristnost...). Po njih lahko ocenjujemo tako raziskovalne rezultate kot tudi programe. Ob ocenjevanju programov preverjamo še pogoje delovanja: vitalnost in izvedljivost. Primerov tako splošno opredeljenih kriterijev je cela vrsta, npr. v okviru evropskega raziskovalnega sistema [Zupančič Strojan, 2004: 80]. Tudi med nacionalnimi sistemi vrednotenja lahko v Evropi najdemo zelo splošne rešitve, ki omogočajo relativno primerljivost kakovostne ravni z upoštevanjem vse pestrosti področij in priznavanjem njihove avtonomije. Tokrat izpostavimo nizozemski primer klasifikacije iz postopka ocenjevanja raziskovalnih organizacij ["Standard Evaluation Protocol...", 2003]: - odlično: v mednarodnem ospredju, z možnim pomembnim vplivom na področju. Znanstvenoraziskovalna institucija velja kot vodilni akter v mednarodnem merilu; - zelo dobro: delo, ki je mednarodno konkurenčno, in lahko pričakujemo njegov pomemben vpliv; nacionalno v ospredju na področju. Znanstvenoraziskovalna institucija se s takšnimi deli izkazuje kot mednarodni akter, ki je vodilni v nacionalnem merilu; - dobro: konkurenčno delo na nacionalni ravni in bo verjetno pozitivno vplivalo v mednarodnem prostoru. V tem primeru gre za mednarodno prepoznavne, nacionalne akterje; - zadostno: solidno, toda ne izzivalno delo, ki lahko pripomore k razumevanju problema/področja. Instituciji je priznana nacionalna vidnost. Kvaliteto je torej mogoče oceniti v okviru področja. Recenzentski sistemi zagotavljajo njeno osnovno raven. Kvaliteta je nujni pogoj znanstvene odličnosti: kvalificirani recenzenti praviloma preverjajo aktualnost oz. utemeljenost vsebine glede na polje znanja na relevantnih področjih, stopnjo inovativnosti prispevka, stopnjo doseganja zastavljenih ciljev, ustreznost metodologije, logiko utemeljevanja, način razlage. Kompetentnost recenzentov je torej ključnega pomena. Stopnjo ustvarjalnosti je mogoče opredeljevati s pomočjo bibliometričih in sociometričnih kazalcev ter sinteznih kakovostnih ocen. V kolikor so bibliometrični kazalci ustvarjalnosti (npr. število člankov, knjig.) obravnavani brez upoštevanja sociometričnega vidika, so rezultati vsakršnega vrednotenja znanstvene odličnosti vprašljivi. Kako je mogoče primerjati število člankov po različnih področjih in glede na rezultat prisoditi višji nivo znanstvene odličnosti bolj produktivni vedi ali področju? Celo primerjava produktivnosti znotraj istega področja je brez upoštevanja pogojev delovanja v izbranem okolju vprašljiva. Ne glede na to pa raziskovalna praksa kaže, da je na vsakem področju za doseganje dobrih rezultatov potreben tudi osnovni obseg prizadevanj, ki pa ni absolutno določljiv. S povečevanjem količine predstavitev rezultatov pa se, ob pretiravanju, izgublja prav vsebina, ki naj bi se predstavila. Ustvarjalnost zaradi ustvarjalnosti postane - neustvarjalna in v nasprotju s poslanstvom znanosti v ustvarjanju novega znanja. Pomen pripisuje znanstvenemu delu družbeno- prostorsko okolje. To velja tako za dejanski kot tudi za možni pomen rezultatov. Katero je to okolje? Na kakšen način je pomen v njem prepoznaven? Dostopnost znanstvenih rezultatov lahko kaže potencialni pomen. Za koga? Ali je baza ISI bolj dostopna kot ICONDA, če je npr. raven dostopnosti podatkov v njih v prostorih raziskovalnih institucij enaka? Ali je elektronsko publiciranje na internetu manj dostopno kot natisnjene objave v knjižnicah? Kdo te informacije uporablja in zakaj? Izbrano delo je lahko pomembno le za tiste, ki predstavljene rezultate razumejo. Objava v enem svetovnih jezikov razširja krog akademske publike, ne pa nujno publike regionalnega družbeno-prostorskega okolja. Uveljavljenost podatkovnih sistemov tudi ne odpira poti novim znanostim ali načinom predstavitev znanstvenih rezultatov. Tako je pripisovanje najvišjega pomena najdlje uveljavljenim podatkovnim sistemom, z najvišjim komercialnim pomenom v smislu prodajanja tujih rezultatov s strani založnikov ["Open.", 2004]. vprašljiva prav s stališča bistva znanosti. V kolikor pa je zadeva dejansko uporabna in tudi uporabljena v relevantnem kulturnem okolju, v katerem presojamo pomen raziskovalnih dosežkov, je takšen kriterij bolj vreden upoštevanja. Tista izmed količinsko usmerjenih metod ocenjevanja, ki pripisuje faktorju vpliva revije bistven pomen, torej upošteva samo pomen v okolju in v vedah, kjer je podatkovni sistem uveljavljen, oz. se uporablja. Hkrati izključuje vse druge oblike vpliva, ki so prisotne v istem ali morda v drugem okolju. Avtomatizem formalističnega priznavanja pomena znanstvenoraziskovalnim predstavitvam pomeni izogibanje potrebi in odgovornosti kakovostnega ocenjevanja in reprezentančnega izbora po pomenu, s spoštovanjem posebnosti posameznih področij. Presoja kakovosti vpliva zahteva metode vrednotenja, ki presegajo zanašanje na bibliometrične kazalce možnega vpliva. Pomembna je usmerjenost k relevantni ciljni publiki, pestrost ravni vpliva, predvsem pa kakovost vpliva v kulturnem okolju, kateremu je delo namenjeno. Vitalnost in izvedljivost se nanašata na osebno ali skupinsko sposobnost razvoja raziskovalnih prizadevanj. Delovnih pogojev, koordinacije vsebine, aktivnosti, realnosti raziskovalnih strategij ni mogoče vrednotiti samo ob pregledu že predstavljenih raziskovalnih rezultatov. Potrebna je ocena programov, načinov njihove priprave. Za razmislek o omejitvah sistema ISI z vidika ocenjevanja vpliva znanstvenih rezultatov služijo tudi podatki sistema samega. Lekcije kazalcev produktivnosti Površinsko prevzemanje podatkov iz sistema ISI ["ISI Web of knowledge"], zanemarja podatke o medsebojnih razmerjih, ki jih ponuja sam sistem. V SCI ("Expanded"), SSCI in A&HCI v svetovnem merilu arhitektura ni primerljiva z drugimi znanostmi. Rezultati analize po podatkih "Science Indicators" ["ISI Web of Science" / "ISI Science Indicators"], kažejo, da ni vprašljiva le njena primerljivost z (v navedenih bazah) najbolj produktivno klinično medicino, ampak celo z drugimi v kulturno okolje usmerjenimi znanostmi. predstavitve znanstvenih rezultatov v te baze? Kam potemtakem usmerjati? Izhodišče za usmeritve je nedvomno dediščina univerzitetnih kriterijev za arhitekturo oz. njene znanstvene ravni. Field Citations Papers Impact 1 Clinical Medicine 4420055,00 891334,00 4,96 2 Literature 2365,00 19501,00 0,12 3 History 5681,00 15791,00 0,36 4 Philosophy 507,00 10968,00 0,46 5 General 2003,00 918,00 0,22 6 Language & Linguistics 2897,00 7285,00 0,40 7 Religion & Theology 205,00 7076,00 0,29 8 Performing Arts 1643,00 5858,00 0,28 9 Art & Architecture 480,00 5088,00 0,09 10 Archaeology 4251,00 3897,00 1,09 11 Classical Studies 467,00 2098,00 0,22 Slika 2: Primerjava števila objav in "vpliva" po podatkih "Science Indicators" za obdobje 2000-2004 v arhitekturi in drugih področjih, ki se ukvarjajo s kulturnim okoljem, z objavami "najbolj produktivnih". Comparison of number ofpublished works on architecture and other fields that deal with the cultural environment and "influence" according to "Science Indicators " data for the period 2000-2004 with published works ofthe "most productive "fields. Field % Cited Art & Architecture 6,78 Computer Science 38,75 Engineering 37,95 Environment/Ecology 49,35 Multidisciplinary 40,57 Social Sciences, general 36,62 Slika3: Primerjava števila objav po podatkih "Science indicators" za obdobje 2000-2004 v arhitekturi s povprečji na problemsko povezanih področjih. Comparison ofnumber ofpublished works on architecture according to "Science Indicators" data for the period 2000-2004 with averages in relevant relatedfields. Rezultati poizvedbe ne pomenijo, da znanstvena raven v arhitekturi nima vpliva, ampak zgolj dejstvo, daje pomen merjenja njenega vpliva s količinskimi kazalci v omenjeni bazi zanemarljiv, celo v primerjavi s celoto družboslovnih znanosti ali okoljsko usmerjenih ved. Predstavljeni količinski kazalci nakazujejo, da sledenje politiki prioritetnih objav v navedenih bazah pomeni oddaljevanje od bistva in poslanstva arhitekture, katere kvalitetne aplikacije zahtevajo trdne znanstveno raziskovalne temelje. Primerjanje števila objav in citatov med znanstvenimi področji brez hkratnega upoštevanja primerjav izbranega področja po geografskih območjih zanemarja pogoje referenčnega geografskega okvira, celo v izbranem sistemu/bazi. Ti pogoji so vsaj deloma razvidni iz primerjave razmerij med arhitekturno in celotno produkcijo v Sloveniji ter arhitekturno in celotno produkcijo drugih evropskih držav, oz. drugih transregionalnih okvirov. T.i. utež področja ponuja edino vrsto za vrednotenje odličnosti v arhitekturi morda relevantnih podatkov, vsaj za publikacije z baz ISI-ja. Ce upoštevamo kriterij razmerja med objavami na področju arhitekture in celotno produkcijo države (tj. vseh ved) v izbranih bazah (upoštevane so samo evropske države s pozitivnim razmerjem, ter povprečja transregionalnih geografskih celot), se pokaže primerljivost arhitekturne produkcije v bazah ISI v Sloveniji z razmerjem v Avstriji, na Ceškem, Poljskem, Norveškem, Finskem, v Belgiji. Višja vrednost razmerja je lahko posledica nizke splošne produktivnosti v izbranih bazah (Francija), ali pa jezikovne povezanosti z angleškim govornim področjem, ki izboljšuje razmerje kulturno usmerjenih ved do celote (UK). Bistveno nižja vrednost npr. na Danskem ne more pomeniti, da je vpliv znanstvene ravni arhitekture na Danskem zanemarljiv, če velja danska arhitektura v znanstveni in strokovni literaturi za zgledno z najrazličnejših vidikov. Cemu torej v Sloveniji usmerjati Slika4: Razmerja "uteži področja" arhitekture po podatkih "Science indicators" za obdobje 2000-2004: razmerja med arhitekturno in celotno produkcijo v Sloveniji ter arhitekturno in celotno produkcijo drugih evropskih držav, oz. drugih transregionalnih okvirov. Ratios between the architecture's "field weighting" according to "Science indicators " data for the period 2000-2004: ratios between architecture and the entire production in Slovenia, as well as architecture and the entire production in other European countries or other trans-regionalframeworks. Dediščina univerzitetnih kriterijev za področje arhitekture v Sloveniji Kaj so doslej slovenski arhitekti prepoznali kot "znanstveno odlično"? Kako se le-to povezuje z novo-uveljavljenim sistemom podatkovnih baz ARRS-ja in posledično tudi Univerze? Upoštevanje baz podatkov, ki ob vključevanju serijskih publikacij preverjajo recenzentski sistem, pomeni sicer avtomatizem priznavanja "pomembnosti" znanstvenim predstavitvam glede na doseženo soglasje o minimalnih zahtevah (=recenzije). Nakazujejo pomen s stališča dostopnosti podatkov in s tem potencialni vpliv. Dejanski vpliv v določenem kulturnem okolju pa je odvisen tudi od uveljavljenosti nekaterih bibliografskih baz. Na področju arhitekture je v širšem prostorskem kontekstu dosti bolj kot baze SCI ("Expanded"), SSCI in A&HCI v uporabi na nacionalnih centrih osnovana specializirana baza ICONDA, ki v veliki meri pokriva arhitekturne in urbanistične revije. To je razvidno tudi iz rezultatov ankete, ki jo je v letu 2004 izvedla Komisija za znanstvenoraziskovalna merila FA. Za bolj anglosaško usmerjene je morda uporabna (ne pa tudi uporabljana) baza Avery Index of Architectural Periodicals, saj v njej najdemo vrsto v širšem kulturnem okolju pomembnih arhitekturnih revij. Pojavljajo se tudi nove baze, ki učinkovito služijo svojemu namenu kot zbirke "svežega" referenčnega gradiva z vsega sveta, še posebej na področjih, ki se jim pomen povečuje v zadnjih desetletjih in letih (področje računalniškega arhitekturnega projektiranja CUMINCAD = Cumulative Index of Computer Aided Architectural Design ["Cumulative Index.", 2005].) in se zavestno oddaljujejo neposrednim komercialnim ciljem. Dostop do različnih informacijskih ravni je primerljiv z drugimi bazami, potencialni vpliv je usmerjen v specializirano publiko, raven kakovosti pa je zagotovljena s pomočjo enakovredno urejenega recenzentskega sistema vseh ključnih transregionalnih znanstvenih organizacij s področja, ki združujejo najnovejše izsledke v skupni informacijski sistem. Prepuščanje določanja relevantnih baz za določeno področje drugim strokam je vprašljivo, saj le-te ne poznajo potreb raziskovalcev po utemeljevanju inovativnosti, kar posledično predhodnim rezultatom dviguje raven vplivnosti. Zato smo na FA pripravili analizo "pojavljanja" revij, katerim smo doslej priznavali pomen, v bazah, ki jih priznava ARRS (in posledično Univerza, kar je razvidno iz letošnjih sklepov Senata). Vpogled v bazi ICONDA in Avery Index to Architectural Periodicals kaže, da seznami ARRS-ja in Univerze izključujejo nekaj slovenskih arhitekturnih oz. za arhitekturo zanimivih revij: AB, Oris, pa tudi ITcon ter delo in Varnost. Slovenske revije z mednarodnih bibliografskih baz, ki jih priznava ARRS , ki doslej niso bile vključene v Bibliografski indeks arhitekture, pa morda zadevajo sorodna področja specializacij znotraj arhitekturnega polja delovanja (v oklepajih so navedene baze teh revij): Acta geographica Slovenica (Curr. Geogr. Pub.), Acta Historiae Artis Sloveniae (Hist. Abstr., ABC-CLIO), Anthropological Notebooks (Antropol. Index), Arheološki vestnik: Acta Archaeologica (Zachkat. DAI; Antropol. Index), Časopis za zgodovino in narodopisje (Hist. Abst. ABC-CLIO), Filozofski vestnik (A&HCI ; CSA Philos. Index), Geografski vestnik (Curr Geogr. Pub.), Glasnik slovenskega etnološkega društva (Antropol. Index; Abst. Music. Lit.), Image Analysis & Stereology (IM, CAplus), Javnost / The public (SSCI; CCSBC, IBSS; CSAWPSA, CSASA, CA), Materiali in tehnologije (METADEX), Phainomena (CSA Philos. Index), Prispevki za novejšo zgodovino (Hist. Abst. ABC-CLIO), Psihološka obzorja (PsychINFO), Razprave / IV. razred SAZU (Georef), Razprave in gradivo (CSAWPSA, CSASA), Sodobna pedagogika (CSASA), Teorija in praksa (PSAWPSA; CSASA), Traditiones (Anthr. Index; Francis-.E. C. Europe), Varstvoslovje (CSAWPSA), Zdravstveno varstvo (IM), Zgodovinski časopis (Hist. Abst, ABC-CLIO). Razširitev spektra "relevantnih" revij, v katerih "se priznavajo" objave arhitektov kot "odlične", pomeni sicer ukinitev v problemskem pristopu omejujočega seznama iz tujine ob iskanju primernega medija za relevantno ciljno publiko, brskanje po bazah, ki jih doslej nismo bili vajeni, saj niso prvenstveno namenjene RAZLIEICA BAZA REVIJE, KI IZHAJAJO V TUJINI AD, Architectural Desiqn (Academy Editions, London, UK) (ne izhaja več) H AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS AMC (Architectueutre, Mouvement Contnuite, Pariz, Francija) H AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS AR, Aarchitectural Review (The Architectural Press, London, UK H, D A&HCI, AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS ARCH+, Zeitschrift Huer architektur und Staedtebau (Arch+Verlaq, Aachen, Nemčija) H, D AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS ARCHIS (Nederlands Architectural Institut, Rotterdam, Nizozemska) H AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS ARHITEKTURA (Savez arhitekata Hrvatske, Zaqreb, Hrvaška) H, D AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS BAUTECHNIK (Ernst& Sohn Verlaq, Berlin, Nemčija) H, D ICONDA BAUVELT (Bertelsmann Verlaq, Berlin, Nemčija) H, D ICONDA BLAETTER FUER TECHNIKGESCHICHTE (Texchnisches Museum Wien, Avstria) H CASABELLA (Elmond Periodici, Milano, italija) H, D ICONDA CiP, Čovjek i prostor (Savez arhitekata hrvatske, Zaqreb, Hrvaška) H DBZ, Deutsche Bauzeitschrift(Bartelsmannverlaq, Berlin, Nemčija) H, D ICONDA DETAIL (Insttutfuer internatonale Architektur-Dokumentaton, Muenchen, Nemčija) H, D ICONDA DOKUMENTE ZUR ARACHITEKTUR (HDA,Has der Architektur, Graz, Avstrija) H, D (tudi monoqrafska publikacija!) DOMUS (Bordone Editrice, Milano, Italija) H ICONDA EL CROQUIS (El Croquis Ed., Madrid, Španija) H AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS GRADJEVINAR (HSGI, Zaaqreb, Hrvaška) H, D ICONDA HOUSING STUDIES (Harfax Publishinq, Basinqstoke, UK) H, D SSCI INTERNAQTIONAL JOURNAL FOR HOUSING SCINECE (Florida IU, Miami, ZDA) H, D AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS ISG NACHRICHTEN MAGAZIN (Internationales Staedteforum, Graz, Avstrija) H, D ICONDA JA, The Japan Architect(Shinkencniku-Sha Co., Tokio, Japopnska) H AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS L'ARCHITECTURE D'AUJOURDHUI (Groupe Expansion SA, Pariz, Francija H, D A&HCI, AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS LOTUS INTERNTIONAL (Elmond Periodici, Milano, Italia) H, D A&HCI, ICONDA, AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS LUOGHI (Circolo Trentno per Architettura Contemporanea, Trento, Italija) H ORIS (Arhitekst, Zaqreb, Hrvaška) AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS PRO-HOLZ (DIV, Muenchen, Nemčija) (ne izhaja več) > ZUSCHNITT (Pro:Holz, H PROSTOR (Sveučilište Zaqreb, Arhitektonski fakultet Zaqreb, Hrvaška) H, D AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS QUADERNS (Colleqio de arquitectos de Cataluna, Barcelona, Španija) H, D ICONDA RICERCA (Universita di Udine, Udine, Italija) H, D STAHLBAU (Ernst& Sohn Verlaq, Berlin, Nemčija) H ICONDA URBAN MORPHOLOGY (University of Birminqham, Birminqham, UK) AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS WERK, Bauen und Wohnen (WerkAG Verlaq, Zuerich, Švica) ICONDA, AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS WOHNUNG & GESUNDHEIT (Insttutfuer Baubioloqije, Neubern, Nemčija) ICONDA WORLD OF WOOD (Alan Brooks, Albuquerque, USA) REVIJE, KI IZHAJAJO V SLOVENIJI AB, Arhitektov bilten (DAL, Ljubljana, Slovenija) H, D ICONDA ANNALES, (ZDzJ Primorsko, Koper, Slovenija) H, D BIOSIS PREVIEWS (BIOLOGICAL ABSTRACTS) vključenostv bazo velja za ,Series Historia Naturalis' AR, Arhitektura/Raziskave (FAUL, Ljubljana, Slovenija) H, D ICONDA ETNOLOG (SEM, Ljubljana, Slovenija) H Antropol. Index, Francis-E.C.E GRADBENIK (Tehnis, d.o.o., Ljubljana, Slovenija) H GRADBENI VESTNIK (DGIT, Ljubljana, Slovenija) H ICONDA HIŠE (IDM, Ljubljana, Slovenija) H KLIK (Pro anima d.o.o., Ljubljana, Slovenija) H KRONIKA (ZZDS, LJUBLJANA, Slovenija) H BIBLIOGRAPHY OF THE HISTORY OF ART LES (ZLS, Ljubljana, Slovenija) H, D CAB Abstracts LIKOVNE BESEDE (ZDSLU, Ljubljana, Slovenija) H LIST (DAL, Ljubljana, Slovenija (ne izhaja več) H PIRANESI (Piranesi, Ljubljana, Slovenija) H, D ICONDA, AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS UJMA (Ministrstvo za obrambo, Ljubljana, Slovenija) H URBANI IZZIV (UI, Ljubljana, Slovenija) H, D ICONDA VARSTVO SPOMENIKOV (Ministrstvo za kulturo & URSKD, Ljubljana, Slovenija) H, D AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS, BIBLIOGRAPHY OF THE HISTORY OF ART SINTEZA (ZDAS, Ljubljana, Slovenija) do 1994 H AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS, BIBLIOGRAPHY OF THE HISTORY OF ART ZBORNIK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO (FF/UL, Ljlubljana, Slovenija) D BIBLIOGRAPHY OF THE HISTORY OF ART Slika 5: Bibliografski indeks arhitekture (različici: H-habilitacijska merila, D-pogoj za neposredni prehod na doktorski študij). Bibliographical architectural index (variations: H-habilitation criteria, D-conditionsfor directpassage to Ph.D. courses). arhitekturi, ter morda bližanje arhitekturne problematike drugim znanosti v Sloveniji, vendar lahko hkrati pomeni tudi oddaljevanje od bistva arhitekture... Težišče odgovornosti za oceno vsebinske ustreznosti glede na področje obravnave je tako v izboru kompetentnih strokovnih komisij. Kriteriji znanstvenega raziskovanja v arhitekturi in "faktor vpliva" Razmislek o kriterijih znanstvenega raziskovanja v arhitekturi temelji na predhodnih opredelitvah raziskovanja in znanstvenega raziskovanja. [Zupančič Strojan, 2004] Prispeva k razpravi o kriterijih "odličnosti" v arhitekturi, in sicer z razlago "formalnih" možnih dokazil vplivnosti in vitalnosti arhitekturnega raziskovanja, ki bi lahko nadomestili kategorizacijo glede na "faktor vpliva", ki ga že omenjena področja vsiljujejo kot splošni kriterij znanstvene "odličnosti". Znanstvenoraziskovalna merila morajo biti v primeru arhitekture glede ocenjevanja vpliva usklajena z umetniškimi merili, vzpostavljati morajo področno ravnotežje (s spodbujanjem razmisleka o bistvu arhitekture ter o njeni mnogoterosti), hkrati pa spodbujati medsebojno povezanost znanstvenih disciplin v problemskem pristopu. Arhitektura kot v kulturni prostor zazrto področje se lahko usmerja v lokalno, regionalno, transregionalno in svetovno raven z isto stopnjo znanstvene odličnosti. Relevantnost znanstveno raziskovalnih rezultatov se najbolj jasno odraža v njihovem vplivu v prostoru, kateremu so rezultati namenjeni. Vpliv (pozitiven!) se izraža: - v (pozitivnih) znanstvenih citatih, - v objavljenih (pozitivnih) recenzijah znanstvenoraziskovalnih del, - v ocenah družbeno-prostorskih sprememb kot znanstvenih aplikacijah (t.j. v vplivu na dogajanje v konkretnem prostoru). Le- teh ni mogoče dokazati s faktorjem vpliva revij, temveč z javno pozitivno znanstveno oceno posledic v stroki (še posebej, če gre za rezultate razvojnih raziskav). Odmevnost pa se kaže tudi v raznovrstnih navedbah, omembah... Odzive akademske sfere in kompetentnih recenzentov/ kritikov dopolnjujejo odzivi strokovne javnosti nasploh, in tudi laične (vsaj glede kompetenc s področja arhitekture vanjo sodijo tudi MEDNARODNE DOSTOP DOSTOPNOST/OPOMBE BIBLIOGRAFSKE BAZE S SEZNAMA ARRS, V KATERIH SO NAVEDENE REVIJE BIBLIOGRAFSKEGA INDEKSA ARHITEKTURE VSE BAZE S SEZNAMA ARRS http://www.arrs.gov.si/sl/gradivo/sifranti/kat eg-znan-publ.asp v splošnem dostopu so seznami revij, ki so jih pripravili slovenski Osrednji specializirani informacijski centri / niso nujno navedene vse za stroko relevantne periodične publikacije, čeprav morda ustrezajo kriterijem za navedbo - potrebno je sprotno preverjanje in dopolnjevanje SCI (Expanded) seznami: http://www.isinet.com/journals/ seznami: splošni dostop; podrobnejši podatki (bibliografski, izvlečki, citiranost): iz prostorov univerzitetnih/raziskovalnih institucij / citatna baza za naravoslovne vede in tehnologijo, vključena v ISI- WEB OF SCIENCE (Science Citation Index (Expanded)) podrobnejši podatki: http://wos.izum.si/ SSCI (Social Sciences Citation Index) gl. SCI gl. SCI / citatna baza za družboslovne vede, vključena v ISI-WEB OF SCIENCE A&HCI (Arts&Humanities Citation Index) gl. SCI gl. SCI / citatna baza za humanistične vede, vključena v ISI- WEB OF SCIENCE ICONDA http://www.irbdirekt.de/iconda/ seznami, bibliografski podatki: splošni dostop; podrobnejši podatki: iz prostorov univerz itetni h/raziskovaln i h i nstituc ij / specializi rana baza za arhitekturo, gradbeništvo i n urbanizem, na AVERY INDEX TO ARCHITECTURAL PERIODICALS seznam in podatki: seznam in podatki dostopni prek strežnika CTK-ja / specializirana baza za arhitekturo, prostorsko planiranje, oblikovanje, spomeniško varstvo (iskalnik za več baz: CSA) http://www.ctk.uni-lj.si/Zbirke/ CAB Abstracts seznam: seznam: splošni dostop; http://www.cabi- publishing.org/AbstractDatabases.asp?Subje ctArea=&Subject=&Section=sc&PID=125 podatki: dostop iz prostorov UL - Biotehniške fakultete, Veterinarske fakultete, Kmetijskega inštituta, Univerz itetne knj ižnice Maribor/ spec ial iz i rana baza za biotehni ko BIOSIS PREVIEWS (BIOLOGICAL ABSTRACTS) seznam: seznam: splošni dostop; podrobnejši podatki: plačilo / pecializirana baza za biologijo v sistemu Web of Science http://www.isinet.com/cgi- b in/jrnlst/jlo ptio ns.cg i?PC=BP Antropol. Index, http://aio.anthropology.org.uk/cgi- bin/uncgi/search_bib_ai/anthind dostop s članskim geslom; brez gesla z lokacij CMK, FF, FDV, Pedagoške fakultete in NUK / dostop z lokacij univerze v Ljubljani (gl. npr. strežnik NUK-a) FRANCIS-East Central Europe seznam dostop s članskim geslom; brez gesla z lokacij CMK, FF, FDV, Pedagoške fakultete in NUK / dostop z lokacij univerze v Ljubljani (gl. npr. strežnik NUK-a) http://connectsciences.inist.fr/bases/internes/ perana/test.php podatki http://www.nuk.uni-lj.si/vstop.cgi CSAWPSA (=Worldw. Pol.Sci.Abstracts) seznam seznam: splošni dostop; podatki: omejitve / CSA -vse baze: http://www.ctk.uni-lj.si/Zbirke/ http://www.csa.com/factsheets/polsci-set- c.php CSASA (=Sociological Abstracts) seznam seznam: splošni dostop; podatki: omejitve / CSA -vse baze: http://www.ctk.uni-lj.si/Zbirke/ http://www.csa.com/factsheets/supplements/ sociossl.php BIBLIOGRAPHY OF THE HISTORY OF ART http:/www.rlg.org/en/page.php?page_ID==17 3 seznam: splošni dostop; podatki: omejitve DRUGE RELEVANTNE BAZE CUMINCAD (Cumulative Index of ComputerAided Architectural Design)Cum ulative Index of Com puter Aided Architectural Design) http://cumincad.scix.net/cgi-bin/works/Home bibliografski podatki: splošni dostop; podrobnejši podatki: članarina v eni izmed transregionalnih organizacij (as ACADIA, CAADRIA, eCAADe, SiGraDi, CAAD futures) / specializirana baza za računalniško arhitekturno projektiranje; 6900 bibliografskih vnosov Slika 6: Dostopnost baz, vkaterih najdemo doslej priznane revije z "Bibliografskega indeksa arhitekture". Accessibility to databases where we canfind magazines recognised by the "Bibliographical architectural index ". akademski predstavniki drugih znanosti.). Presoje morebitnih sprememb ravnanja strokovne in laične javnosti v ravnanju s prostorom, ki jih je mogoče pripisati odmevnim raziskovalnim ugotovitvam, je mogoče ocenjevati šele iz utrezne "zgodovinske oddaljenosti". Možnosti povečanja vplivnosti znanstvene ravni arhitekture pri nas Prepoznavanje splošnih kriterijev "znanstvene odličnosti" v širšem trans-regionalnem okolju prispeva k razumevanju razlik glede na merilo območja obravnave in omogoča vzpostavljanje medsebojno povezanih rešitev. Lekcije izbranih kazalcev produktivnosti nakazujejo možnosti premoščanja razlik med znanstveno ravnijo arhitekture in drugimi znanostmi, še posebej s tistimi z izrazito pozitivističnim pristopom. Razlike v produktivnosti in v načinih, v katerih se izraža odmevnost na različnih področjih znanosti, ne izvirajo iz kakovosti znanstvenih dosežkov, temveč iz narave znanosti na različnih področjih. Najvišji dosežek v izbrani disciplini je torej načeloma enakovreden najvišjemu dosežku v drugi disciplini, ne glede na uveljavljene načine predstavitev, ali načine, po katerih je mogoče presojati vplivnost raziskovalnih rezultatov. Glede na uveljavljenost baze COBISS v Sloveniji velja posebno pozornost posvetiti tistim načinom predstavitev znanstvenih rezultatov, ki jim tudi druge znanosti priznavajo potencialni pomen, hkrati pa ustrezajo vsaj še kakovostni ravni uveljavljenih načinom znanstvenih predstavitev. Poleg člankov je to nedvomno znanstvena knjiga. Obenem pa bi lahko tudi arhitekti prilagodili uporabo COBISS-a kot celote svojim področnim potrebam (npr. z vnašanjem podatkov o materializacijah in drugih oblikah aplikacij raziskovalnega dela). Selektivni izbor, ki ga ponuja sistem, si lahko skrojimo tudi po svojih potrebah. Drugim področjem bi s tem predstavili bogastvo in pestrost arhitekturnega udejstvovanja, ki se ne omejuje zgolj v produkcijo za akademske kroge, ampak si prizadeva za vplivnost glede na relevantnost obravnavanega problema. Kompleksna uporaba baze, ki nam je na voljo, lahko pokaže kompleksnost ravni potencialne vplivnosti znanstvene ravni v arhitekturi. Določitev kriterijev odličnosti za znanstveno knjigo je v arhitekturi bistveno pomembnejša kot iskanje pomena "faktorja vpliva" v bazah ISI. Zato je tudi uvrščanje publikacij v kategorijo, ki je pripoznana kot "odličen" način predstavitve znanstvenih rezultatov na nacionalni ravni, včasih vprašljiva. Informatorji se ob kategorizaciji sklicujejo zgolj na formalne kriterije, avtorji na kakovost vsebine, ne glede na raven samokritičnosti. Zahteve po "znanstveni, sistematični, izčrpni in vseobsegajoči obravnavi problema, vprašanja ali predmeta, osebe ali dogodka" (ne glede na število zvezkov) so zato interpretirane na različnih nivojih, medtem ko zahtev po elementih za pridobitev CIP in ISBN ni težko doseči. Recenzije potrjujejo osnovno raven kvalitete, v kolikor so seveda izbrani kompetentni recenzenti. Tudi v našem kulturnem prostoru se počasi uveljavlja elektronsko publiciranje. Zato možnosti multimedijskih kombinacij, ki bi sledile logiki knjižnih izdaj, še daleč niso izčrpane (znanstveni film pa se sploh ne upošteva kot "odlična" predstavitev znanstvenoraziskovalnih rezultatov). COBISS uvršča med znanstvene monografije še "znanstveno kritične objave izvirnikov, znanstvene prevode s komentarjem, znanstvene slovarje in znanstvene zemljevide". To pomeni, da je arhitekturnim grafičnim prikazom pot odprta ne glede na razmerje med besedilom in ilustracijo. Bolj je pomembno kaj znanstvena "srenja" prepozna kot "znanstveno knjigo". Zborniki s konferenc ter raziskovalna poročila "ne sodijo v to kategorijo". Kaj je torej tisto, kar znanstveno knjigo v arhitekturi "dela odlično"? Ne glede na tematiko, pristop oz. metodologijo je nujna primerjalna utemeljitev inovativnih vidikov predstavitve. "Znanstvena" sistematičnost ne izključuje ustvarjalnega "naboja"! Vsebinska celovitost oz. poglobljenost sta nujni značilnosti. Izrazno jezikovno bogastvo (besedno in slikovno)... naj bi arhitekturne znanstvene monografije odlikovale v bolj izrazito tehniški soseščini. Grafika, ne glede na stopnjo "multimedijskosti" mora biti samoumevno vredna arhitekta. V arhitekturi se kaže možnost hkratnega približevanja vsebinske ravni, ki je sicer morda primarno namenjena akademski sferi, tudi splošno-strokovni, s pomočjo ilustracij pa morda tudi splošni javnosti. Meja med znanstveno in strokovno knjigo je v arhitekturi delno zabrisana, če želimo doseči čim širši spekter ciljne publike. Zaradi utemeljevanja prispevka k delom predhodnikom pa se znanstvena monografija kljub širjenju ciljne publike ne sme odreči izhodiščem znanosti, znanstvenemu pristopu in metodam, ciljem in namenu znanosti. Znanstveni "aparat" jo s stališča splošne publike morda po nepotrebnem obremenjuje. Kako torej ohraniti raven "odličnosti", prepoznavno za znanstveno kritiko, obenem pa prestopiti prag akademske sfere, s tem doseči večjo in bolj "otipljivo" vplivnost, vplivnost na prostorske posege v arhitekturi? "Slovenska znanstvena založba" se mora po kriterijih ARRS vsako leto potrditi z najmanj tremi znanstvenimi knjigami, ne le svojih avtorjev, v urejenem in transparentnem recenzentskem postopku poznanih recenzentov, in na podlagi natančno opredeljenih vsebinskih načel izdajateljske politike znanstveno kvalificiranega uredništva. Ob vseh formalizacijah ostaja torej bistveno vprašanje: kaj je pravzaprav vsebina tistega, kar naj bi arhitekti raziskovali in skušali s tem vplivati na svoje družbeno-prostorsko okolje? Vsaj za pripadnike akademske ustanove, ki želi vzgajati arhitekta- generalista, je odgovor o odzivnosti na lokalne in regionalne prilike, vendar na skupnem kakovostnem nivoju, skritem med enajstimi točkami direktive 85/384/EEC o medsebojnem priznavanju kvalifikacij na področju arhitekture ["EU directives..." 1985-1990-]. V duhu te direktive kot skupnega konsenza evropskih držav, se lahko vprašamo: katero je torej področje delovanja, kjer kljub interdisciplinarnim pristopom, PREVLADUJE arhitektura? Kaj potrebujemo kot znanstveno raziskovalni temelj za vzgojo arhitekta-generalista? Viri in literatura Open, self organising repository for scientific information exchange SciX. 2004. http://www.scix.net/ (2005) Cumulative Index of Computer Aided Architectural Design; CUMINDAD. http://cumincad.scix.net/cgi-bin/works/Home (2005) EU directives in the field of regulated professions. II. Sectoral directives. Architect. Directive 85/384/EEC... 1985-1990-. Http://www.aic.lv/ ace/tools/dir_en/sektoru.htm (2005) ISI Web of Knowledge. http://www.isinet.com (2005) ISI Web of Science. 2000 / ISI Science Indicators. 2005. Http://home.izum.si/ izumft_baze/wos.htm (2005) Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev. 2001 http://intranet.uni-lj.si/Pravilniki/Habilitacijskamerila/ MerilaZaVolitve.asp (2005) Pravilnik o pogojih in metodologiji izbora in financiranja projektov temeljnega in aplikativnega raziskovanja. Ur.l. RS, št. 21/2001,38/2002. Pravilnik o ocenjevanju in financiranju raziskovalnih in infrastrukturnih programov. Ur. l. RS, št. 12/2005 Pravilnik o (so)financiranju temeljnih, aplikativnih in podoktorskih raziskovalnih projektov. Ur.l RS, št. 12/2005 Standard Evaluation Protocol 2003-2009 for Public Research Organisations Utrecht, Den Haag, Amsterdam, VSNU, NWO and KNAW, 2003. The same general criteria can be traced in numerous systems, the diversity can be found in their interpretation. Zupaneie Strojan, T., 2004: Arhitektura kot znanost v sistemu vrednotenja raziskovalnih dose kov. AR, Arhit. razisk. (Tisk. izd.). [Tiskana izd.], Št 1, str. 78-83. doc dr Tadeja Zupančič Strojan Fakulteta za arhitekturo Univerza v Ljubljani tadeja.zupancic@arh.uni-lj.si Peter Gabrijelčič, Alenka Fikfak, Gregor Čok 2oo5/1 AR Slikal: V skladu s prostorsko-razvojnimi potenciali bodo posamezna naselja razvijala svojo središčno vlogo in primarno usmeritev. Slednja bo odvisna predvsem od strategije razvoja širšega območja, ki bo izrazito varovalna (naravna krajina), agrarna (kmetijsko intenzivna krajina) ali pa bo sledila zmernim trendom urbanizacije podeželja (kulturna krajina manj intenzivna kmetijska območja). Intenzivno kmetovanje bo najbolj vplivalo na strukturno zasnovo naselij brez središčnega pomena, ki se bodo v celoti prilagodila tehnološkim (obsežni agrarni gospodarski objekti) in prostorskim (komasacije zemljišč) zahtevam. Naselja bodo integralno nadgrajevala svoj status in središčni pomen. According to spatial-development potentials particular settlements will develop their central role and primary orientation. The latter will mainly depend on the wider area's development strategy, which can be exceptionally protective (natural landscape), agrarian (intensive agricultural landscape) or follow moderate trends of countryside urbanisation (cultural landscape less intensive agricultural areas). Intensive agriculture will most significantly affect structural layout of the settlements without central significance, which will totally adapt to technological (expansive agrarian production buildings) and spatial (replotting of land) demands. Settlements will integrally add to their status and central significance. Slika3: V naselbinskih območjih in naseljih s kvalitetno stavbno dediščino uveljavljamo prenovo kot prednostno razvojno strategijo. In populated areas and settlements with quality built heritage rehabilitation is promoted as the primary development strategy. Slika 2: Spremembe v načinih pridobivanja dohodka v posestni ekonomiji so povzročile opuščanje pridelovalnih zemljišč in spremembo odnosa z naravnim, kmetijskim okoljem. Changes in manners of obtaining income in land ownership economy have caused abandoning of cultivated land and changes to attitudes to natural, agricultural environments. Slika4: Predpostavljamo, da bodo predvsem manjša naselja (naselja brez središčnega pomena) na območjih z velikim agrarnim potencialom podvržena monokulturni agrarni usmeritvi njihovega gravitacijskega zaledja. Our hypothesis is that mainly smaller settlements (settlements without central significance) in areas with agrarian potentials will be subject to mono-cultural agrarian developments in their gravitational hinterland. AR 2oo5/1 ____V _Peter Gabrijelčič. Alenka Fikfak. Gregor Cok UREJANJE PODEŽELSKIH NASELIJ - NASELJA BREZ SREDIŠČNEGA POMENA MANAGEMENT OF SETTLEMENTS IN THE COUNTRYSIDE - SETTLEMENTS WITHOUT CENTRAL SIGNIFICANCE raziskava, research povzetek S preobrazbo socialne in ekonomske strukture podeželja se preoblikujejo tudi ustaljene prostorske oblike naselij brez središčnega pomena (funkcionalna, arhitekturna in urbanistična zasnova). Spremembe so pozitivne in negativne, zato je potrebno oblikovati primerno metodologijo, ki bo s pomočjo analitičnih indikatorjev in selektivnih kriterijev omogočala regulacijo aktualnih prostorskih trendov. Tipi podeželske poselitve ter agrarnih naselij in njihovih sestavnih delov so prav gotovo bistven element kulturne krajine, v kateri so se skozi zgodovinska obdobja menjavale različne civilizacije v obliki nenehne kulturne sedimentacije. V odvisnosti od spreminjajočih se proizvodnih odnosov prihaja do nenehne integracije starejših in mlajših oblik organizacije prostora in s tem do izoblikovanja novih kvalitet v odnosu med oblikami poselitve, rabo tal in socialno členitvijo. doseženi cilji. namen in rezultati Z oblikovanjem tipologije krajin smo ugotavljali razmerja med naravno in kmetijsko krajino ter vpetost posameznih naselij v sistem poselitve. Ključni ukrepi za urejanje naselij in njihovih vplivnih območij so odvisni od temeljne strategije oziroma primarne razvojne usmeritve krajine. Praktičen rezultat naloge predstavlja karta s prikazom tipologije podeželskih krajin in podeželskih naselij, s pomočjo katere je mogoče okvirno opredeliti karakter vseh posameznih območij v prostoru Slovenije. Ta členitev prostora predstavlja izhodišče za definiranje podrobnejših meril/pravil za urejanje manjših naselij glede na njihovo tipologijo, kulturno-krajinske tipe in glede na specifiko lokacije. problematika v arhitekturi. umestitev obravnavane teme v te tokove in njen pomen Ključni problem področja raziskave je poleg urejanja "prostorskih trendov", ki jih povzročajo aktualne socio- ekonomske spremembe tudi prehod iz ustaljene planerske prakse in spremljajočih upravnih postopkov v nov sistem prostorskega načrtovanja in urejanja prostora. Naloga razkriva pomanjkljivosti obstoječe zakonodaje na področju podrobnejših pravil urejanja prostora. V Splošnih pravilih prostorskega načrtovanja (SPRO, PRO) so izrazito poudarjeni varstveni vidiki, manj pa je izpostavljena arhitekturna in urbanistična presoja (zlasti pri presoji variantnih rešitev, ki so zahtevane v določenih postopkih). Arhitekturna in urbanistična stroka mora v navedenih postopkih izdelave posameznih prostorskih aktov pridobiti vidnejšo vlogo, saj je vprašanje estetskih (oblikovnih) meril za podobo prostora ključnega pomena (razpoznavnost identitete, skladnost z obstoječo celoto, strukturne spremembe, ki so že v teku ali so načrtovane, prisotnost vizualnih poudarkov, simbolna vrednost itd.). ključne besede podeželje, poselitveni vzorci, urejanje prostora, naselja brez središčnega pomena, tipologija podeželskih krajin summary Transformation of the countryside's social and economic structure is also coupled with transformation ofestablished spatial forms of settlements without central significance (functional, architectural and urbanistic layout). Changes are positive and negative. It is therefore necessary to devise a more adequate methodology, which will, supported by analytical indicators and selective criteria, enable regulation ofpresent spatial trends. The type of settlement in the countryside and agrarian settlement, as well as their composite parts, is surely the essential element of a cultural landscape, in which throughout historical periods, different civilisations replaced each other in the form of constant cultural sedimentation. Depending on changing production relations there is a constant integration of older and younger forms of spatial organisation and correspondingly the formation ofnew qualities related to forms ofsettlement, land use and social structuring. intentions. goals and results In designing the landscape typology we determined the relations between natural and cultural landscapes and the integration of independent settlements in the settlement system. The key measures for management of settlements and their influential areas depend on the fundamental strategy and landscape's priority development direction. The research's practical result is a map showing typologies of countryside landscapes and pertaining settlements, which can be used to give general definitions of the character of all the separate areas in Slovene territory. This structuring represents a starting point for defining more detailed measures/rules for management of smaller settlements with respect of their typology, cultural-landscape type and specifics of their setting. architectural issues. positioning the topic in ongoing debate and its' significance Besides management of "spatial trends" caused by ongoing social-economic changes the key researched issue was transition from present planning practise and corresponding administrative procedures to the new system ofspatial planning and management. The research discloses deficiencies of valid laws in the segment of detailed rules regulating spatial management. In the general rules of spatial management (Strategy, order) protective aspects are exceptionally emphasised, while architectural and urbanistic assessment are hardly mentioned (especially in assessment of idea proposals, which are demanded in certain procedures). The architectural and urbanistic practices have to be given a more substantial role in the production procedures of such planning acts, after all issues of aesthetic (design) measures for spatial image are ofvital importance (distinction, identity, harmony with the extant entity, ongoing or planned structural changes, presence of landmarks, symbolic value etc.). key words countryside, settlement patterns, spatial management, settlement without central significance, typology of countryside landscape Borut Juvanec 2oo5/1 Slika 1: Primer značilne strani na Internetu. Poglavja sledijo od 1 do 11. Slika 2: Skicazaprvo stran: naslov, tekst in poglavja s številkami. Examplefor typical page on the Internet. Chaptersfollowfrom 1 to 11. Sketchfor thefirst page: title, text and chapters with numbers. Slika3: Skica za poglavje s tekstom. Možnost izbire poglavij. Sketch for the chapter with text. Other chapters can be chosen. Slika 4: Skica poglavja z grafiko: risba, načrt, fotografija. Chapter with graphics: drawing, technical drawing andphoto. Yemen 2oo5 Yemen 2oo5 Switzerland 1995, 2oo4 Switzerland 1995, 2oo4 Slika 5: Howd, kamnito zatočišče v gorovju Haraz, Yemen. Howd, the stone shelter on the Haraz Mountains, Yemen. Slika 6: Crot /scele, kamnito zatočišče v kantonu Graubuenden/ Grisson, CH. Crot/scele, the stone shelter in canton Graubuenden /Grisson, CH. Borut Juvanec DSTAVITEV RAZISKAVE "KAMEN NA KAMEN" MEDIA REPRESENTATION OF THE RESEARCH "STONE UPON STONE" raziskava, research Dejan Jakhel, Maj Juvanec, Domen Zupančič povzetek Medijska predstavitev raziskave je postavitev znanstvenih rezultatov na internet. Raziskava Kamen na kamen / Stone upon Stone je raziskovalna naloga, ki je tekla v letu 2oo3, oddana pa je bila na Univerzi v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo 2oo4. Vsebina zaokrožuje začetke in izvore arhitekture v kamnu, konstrukcijo, tipiko in teorijo ter okolje, končuje s problematiko. Posebna poglavja so indeks, viri in literatura ter povzetki v slovenščini, angleščini, nemščini, hrvaščini in v kastilščini. Raziskava je postavljena v formatu 2o x 28 cm in obsega 141 strani teksta s slikami. Slikovno gradivo so fotografije, skice, risbe, sheme, računalniške sheme na fotografijah, fotografirani leseni modeli in računalniške simulacije. Vse gradivo je v barvah. Tu so tudi podatki o avtorju ter tri recenzije. Recenzenti so bili prof Christian Lassure, CERAV, Pariz; prof dr Paul Oliver, Oxford Brookes University; dr Berislav Horvatič, Institut za fiziku RH, Zagreb. Vsebinsko je medijska predstavitev z naslovom The Stone razdeljena na elemente (zaradi Neta je vse tekstualno gradivo v angleščini): teoretični del, ki vsebuje 10 poglavij abstract, history, construction, typics, theory, objects, environment, problematics, links, bibliography, dokumentacija, v kateri je trenutno predstavljeno 18 tipov kamnitih zatočišč Mediterana, po Evropi, pa tudi v Palestini, na Sinaju in v Jemnu. Vsak tip zatočišča je predstavljen s krajšim tekstom, makro in mikro zemljevidom lokacije in nekaj fotografijami. Zaradi relativno visokega odstotka uporabnikov interneta (do 30% - odvisno od ciljne publike), ki še vedno uporablja 15 palčne monitorje z ločljivostjo 800 x 600 pikslov, je izbrana efektivna širina strani 760 px. Vsa navigacija in bistveni podatki so znotraj te meje, tako da lahko tudi obiskovalci z najmanjšimi ekrani nemoteno brskajo po strani. Strani so centrirane na levi rob ekrana, na desni pa se pri večjih ekranih po širini nekaj grafičnih elementov razširi po vsem ekranu tudi pri večjih ločljivostih (širina 100%). Gradivo je izrazito interaktivno: vsebini lahko sledimo po vrstnem redu od začetka do konca (v celoti ali le s povzetki), dosegljiva so posamična poglavja, objekte pa lahko izbiramo po abecedi (lokalnih izrazov), po deželah ali po karti Evrope (s severnim delom Afrike). doseženi cilji, namen in rezultati Cilj je bil podati celovito informacijo o objektih korbelinga, od teorije do prakse in do stanja objektov v prostoru. Rezultat je digitalna informacija o predstavitvi v vseh ključnih brskalnikih. problematika v arhitekturi, umestitev obravnavane teme v te tokove in njen pomen Arhitektura kamna je najstarejša arhitektura, kar jih poznamo. Vernakularna arhitektura postaja v svetovnem okviru vse bolj pomembna inje umeščena v pedagoške procese vseh pomembnejših šol za arhitekturo (Oxford, Rim, Valencia, Paris, Lausanne, Grenoble, Trento, Milano). Raziskavaje dosegljiva v Knjižnici FA. Naslov: www.stoneshelter.org summary The media presentation of the research is placement ofscientific results on the Internet. The research Stone upon Stone was carried out during 2003 and published by the University of Ljubljana, Faculty of Architecture, in 2004. The content encompasses the beginnings and sources of architecture in stone, structure, typology, theory and environment and concludes with the issues. Separate chapters are: index, sources and literature and abstracts in Slovene, English, German, Croat and Spanish. The layout was done in a 20x28 cm format and contains 141 pages of text with figures. The graphic material contains photographs, sketches, drawings, computer schemes on photographs, photographed wooden models and computer simulations. All is in full colour. Data about the reviewers is added. They were: Prof. Christian Lassure, CERAV, Paris; Prof. dr. Paul Oliver, Oxford Brookes University, Oxford; Dr. Berislav Horvatič, Institute for physics, Zagreb. The content ofthe media presentation, titled The Stone, is divided into elements (because of theweb, all textual material is in English): The theoretical part contains 10 chapters: abstract, history, construction, typology, theory, objects, environment, issues, links, bibliography, documentation, which presently contains 18 types of stone shelters from the Mediterranean basin, Europe, as well as Palestine, Sinai and Yemen. All types of shelters are presented by short texts, macro- and micro-maps of the site and several photographs.Because of the relatively high share of internet users (up to 30 % - depending on the goal public) who still use 15 inch monitors and resolution 800 x 600pixels, the selected effective page width is 760px. All navigation and essential data is within this range, thus visitors with smaller monitors can also surf the pages easily. The pages are justified to the left side of the monitor, with wider monitors certain graphical elements expand across the whole screen (width 100%). The material is exceptionally interactive: the content can be followed in order, from beginning to end (comprehensively or only by abstracts), separate chapters are easily reached; buildings can be selected by alphabetical order (local names), country or a map of Europe (with Northern Africa). intentions, goals and results The goal was to present comprehensive information about corbelled objects, from theory to practise and the condition of buildings in space. The result is digital information about presentation in all key browsers. architectural issues, positioning the topic in ongoing debate and its' significance Architecture in stone is the oldest known architecture. Vernacular architecture is even in the global framework becoming increasingly important and is positioned in all pedagogic processes of all important schools of architecture (Oxford, Rome, Valencia, Paris, Lausanne, Grenoble, Trento and Milano). The research is available in the library of the Faculty of architecture. Address: www.stoneshelter.org ključne besede kamen, vernakularna arhitektura, zatočišče, korbeling key words stone, vernacular architecture, shelter, corbelling VojkoKilar,TbmažSla^ 2oo5/1 AR Konstrukcijski sistem iz stebrov in gred (okvirna konstrukcija) Tloris regularne konstrukcije. Layout of a regular structure. Regularna konstrukcija tipični okvir. Nihajni čas je 1,8 s. Regular structure typical frame. Oscillation time is 1,8 s. Prostorska okvirna konstrukcija z neregularno tlorisno razporeditvijo (torzija). Nihajni čas je 2,1s. Spatial frame structure with irregular layout distribution (torsion). Oscillation time is 2,1 s. Okvirna konstrukcija z mehko pritlično etažo. Nihajni čas je 0,58 s. Frame structure with soft ground floor. Oscillation time is 0,58 s. Okvirna konstrukcija s kratkim stebrom. Nihajni čas je 1,6 s. Frame structure with short column. Oscillation time is 1,6 s. Ravninska okvirna konstrukcija z neregularno razporeditvijo parapetov. Nihajni čas je 0,94 s. Planar frame structure with irregular distribution of parapets. Oscillation time is 0,94 s. Konstrukcijski sistem iz sten (stenasta konstrukcija) 1 1 J i T i i L 1 T LI 1 1__ j L L j 0 1 r i r 1 U 1 1 i n i__ 1 i 1 r ,__i r, 1 1 ■■ w « " . " . u r 1 . i 1 ■ I3. a 9 --i _J 1 ' 1* i u u u 1 u T - -W-F- Stenasta konstrukcija, 1,5 % površine sten v vsaki smeri. Nihajni čas je 0,42 s. Wall structure, 1,5 % of wall in all directions. Oscillation time is 0,42 s. Stenasta konstrukcija. (šibka vzdolžna smer smer X). Wall structure. (weak longitudinal direction direction X). Nihanje stenaste konstrukcije s šibko vzdolžno smerjo pri potresuv vzdolžni smeri. Nihajni čas je 2,9 s. Oscillation of wall structure with weak longitudinal direction in an earthquake with longitudinal direction. Oscillation time is 2,9 s. Vojko Kilar, Tomaž Slak fASANJA REGULARNIH IN NEREGULARNIH KONSTRUKCIJ PRI POTRESNI OBREMENITVI COMPARISON OF THE BEHAVIOUR OF REGULAR AND IRREGULAR STRUCTURES UNDER EARTHQUAKE LOADS raziskava, research povzetek Vrsta predpisov, zahtev, smernic in priporočil v predpisih o gradnji stavb na potresnih območjih poudarja pomembnost tako v tlorisu kot v po višini čim bolj pravilnih (to ne pomeni nujno simetričnih) konstrukcij stavb. Kot negativne se obravnavajo vsake večje prekinitve vertikalnih nosilnih elementov kot tudi vsake večje spremembe togosti v posameznih etažah. Ob pregledu sodobnih konstrukcij stavb pa lahko ugotovimo, da se kreativnost sodobnega arhitekturnega izraza običajno izogiba uporabi preprostih regularnih oblik in se rada zateka k oblikam, ki so s konstrukcijskega stališča neregularne. Uporaba neregularnih konstrukcij v predpisih sicer ni izrecno prepovedana, pomembno pa seje zavedati, da so takšne konstrukcije načeloma dražje, manj varne in posledično nekonkurenčne. doseženi cilji, namen in rezultati V predstavljeni raziskavi smo izbrali dva pri nas najobičajnejša konstrukcijska sistema: a) AB okvir in b) AB stenasto konstrukcijo ter pet najtipičnejših oblik neregularnosti: 1) nepravilnosti pri razporeditvi nosilnih elementov v tlorisu, 2) mehke etaže, 3) kratki stebri, 4) neenakomerna razporeditev polnil in 5) različna nosilnost v dveh pravokotnih smereh. V predstavljeni fazi raziskave smo se omejili na elastičen dinamičen račun časovnega poteka odziva. Uporabljena akcelerograma sta si po maksimumih podobna, po frekvenčni sestavi pa zelo različna. Prikazan je maksimalni horizontalni pomik na vrhu konstrukcij, maksimalni relativni pomik ter maksimalni moment in prečna sila v stebru. Pri primerjavah je pomembna predvsem primerjava pomikov med različnimi nepravilnostmi pri isti obtežbi in pri istem konstrukcijskem sistemu, saj so dobljene razlike posledica neregularne zasnove, ki je predmet raziskave. Računalniške simulacije so pokazale, da nepravilnosti in skoki v togosti povzročajo povečanje napetosti in neugodnih strižnih ali torzijskih obremenitev. Še posebej je to nevarno kadar takšne napetosti nastanejo v stebrih nižjih nadstropij ali kadar se vzpostavi lokalni porušni mehanizem. Četudi elementom, v katerih je prišlo do prekoračitev napetosti, lahko povečamo dimenzije in jih močneje armiramo, so to še vedno mesta v konstrukciji, kjer bo v primeru močnega potresnega sunka lahko prišlo do hujših poškodb. problematika v arhitekturi, umestitev obravnavane teme v te tokove in njen pomen Neregularnim konstrukcijam se je potrebno izogibati že v fazi zasnove konstrukcije, saj so takšne stavbe dražje in potresno manj varne. V prid arhitektom-projektantom lahko rečemo le, da v nekaterih primerih vplivi močno neregularnih zasnov niso bili pričakovano veliki. Močno so lahko različni pri različnih potresih z istim pospeškom tal in različno prevladujočo frekvenco. Naloga potrjuje tezo, daje regularna zasnova konstrukcij in t. i. "potresno odporna" gradnja po novih evropskih predpisih EC 8 ob ustreznem sodelovanju arhitekta in gradbenika pri zasnovi objektov dobra zaščita pred posledicami močnih potresov. ključne besede Zasnova konstrukcij, pravilnost, regularnost, potresno varna gradnja, arhitektura konstrukcij, Eurocode 8. summary Various regulations, demands, guidelines and recommendations stipulated in building legislature for construction in earthquake prone areas state the importance of regular building structures, both in layout and heights (which doesn't mean they are necessarily symmetrical). All larger discontinuity of vertical load-bearing elements, just as any significant changes in rigidity of particular floors, is seen as negative. Upon a review of contemporary building structures we can nevertheless establish that creativity in contemporary architectural expression usually refrains from using simple regular forms and likes to take recluse in forms, which are, from the structural attitude, irregular. Use of irregular structures is not strictly prohibited in regulations, but we have to be aware that such structures are in principal more expensive, less safe and consequentially less competitive. intentions, goals and results In the presented research we chose two of the most often structural systems used domestically: a) reinforced concrete frame and b) reinforced concrete wall structure and five of the most typical forms of irregularity: 1) irregularity in placement of load- bearing elements in the layout, 2) soft floors, 3) short columns, 4) unequal distribution of fillers and 5) different load-bearing capacities in two perpendicular directions. In the presented phase of the research we limited ourselves to elasticity calculation of time progression ofresponse. The used acceleration graphs are similar in maximum values, while their frequency structures are very different. The maximal horizontal shift at the top of structures, maximal relative shift, and maximal momentum and maximal traverse force in columns, are shown. In comparisons, above all comparison of shifts between different irregularities under the same load and the same structural systems is important, since the obtained differences are consequences of irregular concepts, which is the research issue at hand. Computer simulations showed that irregularities, discontinuance and inconsistent rigidity cause increase in tension and unbeneficial shearing or torsion loads in particular elements of the structure. This is especially dangerous when these tensions emerge in columns of lower floors or when local collapse mechanisms are established. Even ifwe increase the dimensions and add more reinforcement to elements, in which tensions are excessive, these are still the places in a structure, where a stronger earthquake surge could cause serious damage. architectural issues, positioning the topic in ongoing debate and its' significance Irregular structures have to be avoided in early phases of the structural design, since such buildings are more expensive and less earthquake safe. For the benefit ofarchitects-designers we can say that in some cases the effects of irregular concepts weren't as bad as expected. They can be very different under different earthquakes with the same ground acceleration and different prevailing frequency. The research proves the hypothesis that regular structural concepts and so called "earthquake resistant" building, according to the new European regulation EC8, can provide good protection before consequences of strong earthquakes, if the architect and engineer cooperate adequately. key words structural concept, correctness, regularity, earthquake-safe construction, construction architecture, Eurocode 8. 2oo5/1 AR Peter Marolt Slika 1: Prostorska likovna kompozicija. Spatial artistic composition. Slika 3: Likovna kompozicija na ploskvi. Artistic composition on a plane. Slika 2: Kompozicija v prostoru. Composition in space. Slika 4: Vizualno težišče ni nujno identično s fizičnim težiščem. Visual centre of gravity is not necessarily identical to the physical centre of gravity. Slika 5: Oblika in vsebina. Model meditativne kapele. Form and content. Model of a meditative chapel. Slika 6: Svetloba kot eden bistvenih elementov oblikovanja prostora. Light as one of the essential elements of spatial design. Vir slik: Marolt, P., 2004: Pomen likovnosti za arhitekturni prostor. (doktorska disertacija) Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. Peter Marolt 1L1KOVN I PROSTOR ] [N ARHITEKTURA KOT KOMPLEKSNA CELOTA ARTISTIC SPACE AND ARCHITECTURE ASA COMPLEX ENTITY raziskava, research povzetek Raziskava potrjuje smiselnost primerjave širšega likovnega sveta z umetnostjo oblikovanja prostora, s čimer posredno dokazuje tudi likovno komponento kot soustvarjalca arhitekturnega prostora. Arhitektura je namreč znanost, pa tudi veščina kako nekaj narediti po nekih pravilih, "ars" oziroma "tehne". Predstavlja kompleksno celoto, katere cilj je mnogoplasten. Pojavlja se na različnih nivojih, vse do nivoja družbe in civilizacije. Arhitekturni prostor naj bi bil oblikovan v in po merilu človeka. Kvalitetno stavbarstvo naj bi označevala red in urejenost. Kadar arhitektura ni takšna, lahko služi le kot primer kakšna ne bi smela biti. "Lepoto" opredeljuje skladnost elementov, oblikovanje naj bi bilo usklajeno z namenom, pa tudi z vsebino arhitekturnega prostora. Namembnost se pri tem navezuje tudi na pravilno izbrano konstrukcijo, ki je kot taka že sama zase estetska in predmet občudovanja. summary The research confirms the sensibility of comparing the broader artistic field with the art of spatial design, whereby indirect confirmation is given to the artistic component of the co- creation of architectural space. Architecture is in fact a science, but also skill of creating something by certain rules "ars" and "tehne". It is a complex entity with a many-layered goal. It appears at various levels, all the way to society and civilisation. Architectural space should be designed in andfor the human scale. Quality building should be marked by order and orderliness. When architecture isn't like that, it can only serve as an example of what it shouldn't be. "Beauty" is defined as harmony of elements, while design should be aligned to purpose, as well as content of the architectural space. Utility thereby connects to correct choice of structure, which is for such simple reason aesthetical and the object of admiration. doseženi cilji, namen in rezultati Arhitektura je konkretna in abstraktna hkrati. Raziskava dokazuje, da likovno mišljenje kot nepredmetna oblika mišljenja nudi širše izhodišče dokončnemu izoblikovanju prostora, saj poleg tega, da omogoča konkretne produkte, navaja tudi na kompleksnejši razmislek. Raziskovanje oblike - likovno raziskovanje je nujni pogoj in pomemben člen v snovanju kvalitetnega arhitekturnega prostora, saj omogoča, da ustvarjalec pravilno oblikuje in uskladi celoto. intentions, goals and results Architecture is simultaneously real and abstract. The research proves that "artistic thought", as an immaterial form of thought, offers a wider starting position for definite design of space, since besides ensuring real products, it also guides towards complex consideration. Research of form, artistic research, is the essential condition and important link in the conceptualisation of architectural space, since it enables the creator to correctly design and harmonise the whole. problematika v arhitekturi, umestitev obravnavane teme v te tokove in njen pomen Uporabnost arhitekture izvira iz praznine, ki jo omejuje arhitekturni ovoj. V splošnem jo opredeljuje niz soodvisnih, nasprotno predznačenih elementov dvojic, ki jih skozi proces izoblikovanja arhitekturnega prostora poizkušamo uravnotežiti. Kvalitetna arhitektura temelji na ravnovesju, redu, harmoniji. Gradijo vzajemni odnos med razumom in intuicijo, zamislijo in materialno obliko, formo in uporabnostjo, konstrukcijo in zamislijo o prostoru, umetnostjo in inženirstvom, pojmovno obliko in tehniko oziroma tehnologijo, ekonomičnostjo in "lepoto"... Oblikovalec prostora, ki se spoprijema z namembnostjo, se s tem loti tudi (likovnega) oblikovanja.V svoji najboljši obliki, skozi proces, oziroma s pomočjo procesa preoblikovanja stvarnosti, naj bi arhitektura celo ponudila novo možnost bivanja in tako tudi dejansko omogočala tako fizično, predvsem pa duhovno preživetje človeka. architectural issues, positioning the topic in ongoing debate and its' significance The utility ofarchitecture stems from the void, limited by an architectural envelope. In general it is defined by a series of interdependent, inversely marked pairs, which we try to balance by the process of designing architectural space. Quality architecture is based on balance, order, harmony. It grows from the mutual relation between intellect and intuition, idea and material form, form and utility, structure and idea about space, art and engineering, abstract form and technique or technology, economics and "beauty"... A spatial designer, when challenged by utility, simultaneously undertakes (artistic) design. In its best form, by the process or aided by the process of transformation of reality, architecture should offer new possibilities of existence and thus also enable physical but above all spiritual survival of humanity. ključne besede arhitekturni prostor, likovnost, oblikovanje, komponente arhitekture, pojmovno mišljenje, ravnovesje key words architectural space, artistic character, design, architectural components, conceptual thought, balance TomažNovljan 2oo5/1 Slika 1: Raziskava - stanovanjsko območje Rakovnik v Ljubljani. Research - organised multi-residental area at Rakovnik in Ljubljana. Slika 2: Rakovnik - prostorske analize, študentska delavnica 2001. Rakovnik - spatial analysis, student workshop 2001. P. Hudobivnik, J. Vanič, M. Novina, K. Šrot, I. Gantar, A. Uršič, N. Slika 3: Shema "matrike" za obdelavo podatkov. Scheme of the data processing matrix. Kremžar, 2001. AR 2oo5/1 Tomaž Novljan CILJI - MATRICA - UKREPI: STANOVANJSKO OBMOČJE RAKOVNIK GOALS MATRIX MEASURES: THE RESIDENTIAL AREA RAKOVNIK povzetek Velik del slovenskega stanovanjskega fonda predstavljajo objekti, ki datirajo v petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Globalne spremembe, sprememba družbene ureditve in kulture bivanja, sodobni stanovanjski standardi in zakonodaja s področja gradbeništva zahtevajo ukrepe, ki bi obstoječe stanovanjske objekte prilagodili moderni rabi. Zaradi specifičnosti posameznih stanovanjskih naselij in posameznih večstanovanjskih objektov je potrebno izdelati univerzalen sistem vrednotenja in iz tega izhajajoč sistem prenovitvenih ukrepov. Sistem bi upošteval materialne in nematerialne danosti posameznih okolij, v katerih se nahajajo stanovanjski objekti, jih analiziral ter na podlagi tega predlagal ukrepe za prenovo. Posamezne danosti in potrebne spremembe so obravnavane z več različnih vidikov, ki so med seboj primerljivi. To generira posebno matriko, ki s pomočjo vrednotenja in medsebojne primerjave vhodnih podatkov išče primerne povezave in iz tega izhajajoče možne ukrepe. doseženi cilji, namen in rezultati Prikaz možnosti za izdelavo univerzalnega sistema primerjav materialnih (naravnih in grajenih) ter nematerialnih danosti izbranega stanovanjskega okolja na podlagi medsebojne primerjave in smiselnosti različnih ukrepov prenove kolektivnih stanovanjskih ambientov. Doseči pozitiven odnos do možnosti izboljšave in s tem ohranitve vrednosti obstoječega stanovanjskega fonda. Dvigniti nivo bivalne kulture "povprečnega" stanovalca. Stanovanjskim območjem omogočiti trajnosten razvoj, prilagodljivost spremembam, pozitiven odnos do ožjega in širšega naravnega okolja v katerem se nahajajo. Vzpostaviti enotnejša merila za vrednotenje stanja in instrumente za izvedbo potrebnih posegov v prostor. Pripomoček načrtovalcem in oblikovalcem stanovanjske politike in zakonodaje. Preizkusni instrument za izvedbo predhodnih "laboratorijskih" študij brez pretiranega in včasih tveganega vključevanja, tj. vznemirjanja neposrednih uporabnikov izbranega prostora. Osnova za dopolnjevanje in prilagajanje prostorskih meril. problematika v arhitekturi, umestitev obravnavane teme v te tokove in njen pomen Predmet obravnave predstavljajo neurejene razmere prenove stanovanjskega fonda v Sloveniji in vpliv le-teh na arhitekturne vidike prenove kot poseben problem. Namen reševanja tega problema pa pomeni povezovanje arhitekturnih vidikov v smislu trajnostnega razvoja bivalnega okolja pri nas. Prenoviteljska praksa naj bi prestopila prag površnih, "kozmetičnih" posegov in vstopila v prostor celostnih, konceptualnih rešitev, s ciljem povečati stopnjo celovitosti tudi z arhitekturnega vidika. V nalogi uporabljena metoda temelji na razčlenitvi in analizi podatkov SURS in njihovi primerjavi s podobnimi relevantnimi študijami. Predlog sinteznih ukrepov sledi iz ocene trenutnih razmer in oblikovanja gradbeno arhitekturnih usmeritev v povezavi z arhitekturno-urbanističnimi, gradbeno-tehničnimi in družbeno-prostorskimi. Stanje, obseg in starost slovenskega stanovanjskega fonda tako rezultira v nujnosti potrebe po prenovi z arhitekturnih vidikov in kot tak predstavlja praktično uporaben prispevek k sistemskim ukrepom prenove. ključne besede matrika, nivoji, prenova, stanovanja, ukrepi, zgradbe raziskava, research summary A significant share of the Slovene housing stock is represented by buildings dating to the 50s and 60s of the last century. Global changes, changes of social order and living culture, contemporary housing standards and legislature dealing with building demand measures, which would adapt the extant residential buildings to modern use. Because of the specifics of particular housing estates and independent multi-apartment buildings a universal system for evaluation has to be devised with a corresponding system of rehabilitation measures. The system would respect material and immaterial features of the particular environments with residential buildings, analyse them and suggest rehabilitation measures. Particular features and necessary changes are tackled from various mutually comparative aspects. Thus a special matrix is generated, which uses evaluation and mutual comparison of input data to search for suitable connections andpossible resultant measures. intentions, goals and results To show possibilities for devising a universal system for comparing material (natural and built) and immaterial features of a selected residential environment, which are based on mutual comparisons and sensibility of various measures for renovating collective residential places. To achieve a positive attitude for the opportunity of refurbishment and corresponding preservation of value of the extant housing stock. To raise the level of residential culture of "average"occupants. Ensure sustainable development, adaptability to changes, positive attitudes to wider and immediate natural environments for the residential area's surroundings. To establish harmonised measures for evaluating the condition, as well as instruments for implementation of necessary interventions. And aid to planners and designers of housing policies and legislature. Testing instrumentfor conducting preliminary "laboratory "studies without exhaustive and sometimes risky inclusion, i.e. bothering, of immediate users of a selected place. Basis for amending and adaptingplanningmeasures. architectural issues, positioning the topic in ongoing debate and its' significance The researched subject is the disorganised condition for renewal of the housing stock in Slovenia and its effect on architectural aspects of renewal as a special issue. The purpose of resolving the issue means integrating architectural aspects, in the sense ofsustainable development of living environments in Slovenia. The practises of renewal should exceed the present level of superficial "cosmetic " interventions and enter the space of comprehensive, conceptual solutions, whose intent is to increase the level of comprehensiveness, even from the architectural aspect. The applied method is based on structuring and analysis of official statistical data their comparison with similar relevant studies. The proposed synthesised measures follow from the assessment of present conditions with formulation ofarchitectural-engineering guidelines in conjunction with architectural-urbanistic, engineering-technical and social-spatial guidelines. From the architectural aspects, the age, scope and extent of the Slovene housing stock thus result in necessary renewal, also confirming the research's practical contribution to the system of renewal measures. key words matrix, levels, renewal, housing, measures, buildings. TomažSlak,VojkoKila^ 2oo5/1 AR Slikal: Osnovni pojmi seizmologije: hipocenter, epicenter, epicentralna distanca, plasti tal, potresni valovi, prelomnica, akcelerogram, pospešek tal... [Lagorio, 1990]. Basic terms of seismology: hypocentre, epicentre, epicentre distance, ground layers, earthquake waves, fault, acceleration graph, ground acceleration. Slika2: Ponazoritev efekta vztrajnostnih sil (simulacija učinka potresnega sunka) [Aničičetal, 1990]. Illustration ofthe effect ofpersistency forces (simulated effect of an earthquake surge). 1 :■.■:■ lfl.fl £ 1.« D« ... rrf*' V\ pol IH PtriSv« .1 /J f\ Uidiirail lothlii *-1—1 .....- 1 i i i i H.n 1.0 1JS t* U Jfl T » (m RofiitruRclKHi