Grad na Bokalcih vse bolj propada
Prišleki, ki jih zanese na bokaiški grad, lahko opazijo, kako nekdanje monumentalno poslopje čedalje bolj neusmiljeno razjeda zob časa: na pročelju gradu so zazijale široke razpoke, oken-ska stekla so vse pogosteje zadelana s kartonskimi »obliži«, načeta pa je tudi streha in dragoceni portal, ki grozi, da se bo ob prvem močnejšem potresnem sunku spremenil v prah.
Graščina je, kot kaže, potisnjena na rob kot tržno zanimiva turistična korifeja, pač pa že več let služi le kot stanovanjski objekt, v katerem so našli stanovanjske prostore delavci Ljubljanskih mlekarn (skupaj je v grajskem kompleksu 23 sta-novanjskih enot). Prav ta delovna organizacija, pravzaprav njen Tozd Posestva, ima namreč v upravljanju grad. Tu pa je tudi zaškripalo, saj stanovalci zdaj odkrito očitajo svojemu stanoda-jalcu, češ, da se premalo skrbi za vzdrževanje graščine.
»Ob nalivih nam voda dobesedno teče skozi strop, tako da še kuhati ne moremo,« se je ob našem obisku razburjal Esad Alibegič, ki stanuje v enem od višjih nadstropij. »Tudi okna so zelo slaba, vsa so že gnila in se težko zapirajo. Že kakih pet let urgiram pri Ljubljanskih mlekarnah, da bi kaj popravili, a nič; pridejo in naredijo
zapisnik, potetn pa ni nikogar več blizu. Če bi bilo treba, bi dal tudi tri mesečne plače, samo da bi se kaj popravilo.«
Ogorčeni stanovalec nas popelje v svoje skrom-no stanovanje, nato pa še nekam navzgor po stopnicah na temačno podstrešje strankarskega krila gradu, kjer menda nekdo živi celo brez elektrike. »Poglejte, kje živi človek!« nam je raz-kazoval Esad Alibegič zatohel podstrešni prostor, kjer srao se skorajda spotaknili ob kup smeti.
Kuhinja v grajskem stolpu
Upokojenka Darica Petek živi s svojo družino v gradu že štiriindvajset let. Polovico tega časa je preživela v skromni sobici v pritličju. V grajskem
stolpu na drugi strani pa je imela kuhinjo. Pravi, da so se za grad začeli najbolj žalostni časi nekje pred petimi ali šestimi leti, ko je začel najbolj propadati, medtem ko je prejšnji oskrbnik, Agro-kombinat Barje, graščino vsaj kolikor toliko vzdr-ževal.
»Včasih so vsaj hodnike prebelili. Bila so tudi še vhodna vrata, zdaj pa še teh ni več. Okolica gradu je bila lepo pokošena, če pa danes pogledaš okrog graščine, je vsepovsod le srobot in drevje. Pravijo, ni denarja. Tudi včasih ga ni bilo, a so ga znali drugače obračati kot danes. Če bi uspeli urediti grad, bi po mojem lahko imeli od njega celo več koristi kakor od ljubljanskega gradu, saj bi bil gotovo zanimiv tudi za tuje turiste.«
Ljubljanske mlekarne: za nas je grad čista izguba
Tako stanovalci gradu. Povsem drugače pa vidi problematiko bokalške graščine njen upravitelj - Ljubljanske mlekarne. Že po kratkem pomen-ku z upravnikom posestva Gmajnice Vasjem Haf-nerjem, je bilo jasno. da ne gre za nikakršno poklicno brezbrižnost, pač pa za tipično bolezen slovenskega gospodarstva: pomanjkanje sredstev.
»Denar, ki ga dobimo od stanarin ljudi, ki stanujejo v gradu, je tako skromen, da ne omogo-ča prav nobenih večjih posegov na gradu, ampak le za minimalna vzdrževalna dela. Če hočemo karkoli več, s tem samo obremenjujemo našo proizvodnjo. Skratka, grad nam ekonomsko ne prinaša ničesar, vsaj v takšni funkciji ne, kot jo ima zdaj. Z njim so sami stroški. Če bi ga kdo od nas prevzel, bi bila to za nas samo razbremenitev. Pred leti pa smo vendarle opravili obnovitvena dela na strehi, letos pa s preureditvijo nekdanjih skladišč pridobili še tri nove stanovanjske enote. Zdaj je treba ta stanovanja samo še zaščititi pred vlago.«
Vasja Hafner nam je pokazal tudi nanovo po-stavljeno stanovanjsko hišico na samem robu graj-skega kompleksa, ki so jo lansko leto postavili enemu od stanovalcev. Prejšnja hišica mu je na-mreč zgorela. Odveč je govoriti da so tudi tu stroški krepko presegli iztržek, ki so ga Ljubljan-ske mlekarne iztržile od stanarin. V gradu pa, kot nam je zaupal sobesednik, stanujejo tudi takšni stanovalci, ki ne delajo in nikoli niso delali v Ljub-ljanskih mlekarnah. Enostavno so se v grad vseli-li. »To je prava stanovanjska džungla,« pravi.
Upravnik posestva Gmajnice vidi prihodnost gradu le, kolikor ga bodo vključili v kake turistič-ne aktivnosti. »Iščemo zainteresirane, da bi začeli vlagati v razvoj turizma na tem območju, ki bi zajel tudi naš grajski kompleks,« razmišlja optimi-stično Vasja Hafner.
Besedilo in slike: BRANKO VRHOVEC