96 Dr. J. Lokar: Nekaj zagovorov 
Da so se z žvižganjem privabljali raki iz račin, ne ve danes nihče. 
Tudi je nemogoče, ker leže račine tako globoko pod vodo, da rak žvižga 
ne more slišati. 
Lov rakov z žvižganjem je torej prazna vera. Da je imel Pavlovič iz­
redno srečo, mnogo večjo kot drugi, je vzrok v tem, da je za račine bolje 
vedel kot drugi, da je bil 'sploh boljši rakar in da je znal loviti ob pra­
vem času. 
Vera, da se love raki z žvižganjem, je nastala iz vraže, da imajo raki 
svojega pastirja — hudiča. Ta vera je razširjena na Slovenskem povsod, 
kjer so bile rakovnice (rakovite vode). Pravi pa, da hudič ponoči rake 
pase. Na prste jim zažvižga in koj se izkobacajo vsi iz vode pa se pasejo 
po travi. V poletnem času (najrajši ko pšenica cvete) jih gre sicer vsak 
večer nekaj na pašo, vsi pa le, če jim hudič žvižga. Zato ljudje, ki hočejo 
mnogo rakov nabrati, tudi žvižgajo, da bi izvabili rake iz lukenj. Gorje jim 
pa, če bi bil hudič tako blizu, da bi jih slišal in bi opazil njihovo golju­
fijo! Raztrgal bi žvižgača. 
Da je žvižganje rakom prazna vera in da ne velja, so ljudje kmalu 
spoznali. Zato pomeni žvižganje rakom za nič stvar. 
Žabam ali ribam gosti ima enak pomen. Sostanovalkam raka se gode. 
Nekaj zagovorov iz borovniške okolice 
Dr. J. Lokar 
Zoper prisad: Ti hud (prisad) pejd vn s tega mesa, s tega mesa v 
tenko kožco, s tenke kožce v tenko dlačco, s tenke dlačce v tenko travco, 
s tenke travce v tenko listjiče, pejd čez grmovje in skalovje, pejd ke, k'er 
zgonovi ne zgone, ker kori ne pojo, tam se suši, k'er nič božjega več ni. 
Zoper strup: Tam stoji silna skala, na tej skali sv. Šenpas, še Mat Božja 
ke pride, pravi: Vstani gori, sv. Šenpas, pejd k tem človeku vernemu in 
kršenmu, da ga ne bo srbel ne bolel od tega črva pozemeljskega. Iz zemlje 
si pršu, v zemljo boš šu! V imen Boga Očeta in Sina in sv. Duha. (Amen 
se ne sme izgovoriti.) 
Za grlo: Sv. Blaž je imel devet sestra. Od 9—8, od 8—7, od 7—6, od 
C—5, od 5—4, od 4—3, od 3—2, od 2—1, od ene do nobene. Daj Bog in 
.sv. Blaž, da bi se te bolečine tako razšle, kakor so se te sestre razšle. 
Kadar se žila odpre: So bli trije malnarji: oče malnar, sin malnar, 
sinov sin malnar. So vstavil to tekočo vodo. Tud jest tebi vstavim to krvavo 
žilo. V imen Boga Očeta in Sina in sv. Duha. (Amen se ne sme reči.) 
Zoper zobno bolečino: Ti bolečina, pejd vn s tega mesa, ker te ta 
kršen človk preganja: V imen Boga, Očeta in Sina in sv. Duha. Amen. 
Zoper neznano bulo. Ti neznana bula, pejd preč, te preganjam, te pa-
nam. V imen Boga Očeta in Sina in sv. Duha. Amen. 
Zoper vred: Jezus je šu čez most, je oslička jejzdu, osličk se je spot-
knu, želode se je premeknu. Pomagaj^Bog in sv. Peter! 
Preden se zagovor izreČQ^«WW^^^a del telesa, kjer boli ali je rana, 
dahniti. Medtem pa, ko se b^^e izgovarjajo, se pljune trikrat v nie (nazaj 
čez ramo). «TS i