Franz Metz, Heinrich Weidt,  
življenjska pot nemškega kapelnika  
v Evropi v 19. stoletju                          
München: Edition Musik Südost, 2015, 276 str.
Franc Križnar 
franc.kriznar@siol.net
Nemški skladatelj in dirigent Heinrich Weidt (1824–1901) je 
kot gledališki igralec, pevec, kapelnik, zborovodja, skladatelj in 
pedagog v svojem 77-letnem življenju in delu zamenjal kar 24 
delovnih mest in s tem krajev svojega bivanja in delovanja: ro-
jen je bil v nemškem Coburgu, umrl pa v avstrijskem Gradcu; 
vmes pa je deloval še v Mannheimu, Wertheimnu, Hambur-
gu, Stuttgartu, Frankfurtu, Saarbrücknu, Berlinu, Heidelbergu, 
Düsseldorfu, Kasslu, (vse v Nemčiji), Amsterdamu in Rot-
terdamu (Nizozemska), Zürichu, Baslu in Bernu (Švica), Bu-
dimpešti (Madžarska), Olmützu in Troppauu (Češka), Temi-
švarju (Romunija), Cilli/Celju (Slovenija), Kubinu (Slovaška),  
Weisskirchnu in Gradcu (Avstrija) in Vršcu (Srbija); večina teh 
mest seveda izhaja iz nekdanje avstro-ogrske monarhije. Tako 
lahko rečemo, da je bilo umetnikovo življenje in delo precej 
razburkano, bogato in tudi plodovito. Biografsko (znanstveno) 
monografijo je napisal v Romuniji rojeni zdaj nemški organist, 
muzikolog in dirigent Franz Metz (Darova, 1955), tudi stari 
znanec slovenskih znanstvenih muzikoloških simpozijev. In 
zakaj zdaj ocena te nemške monografije pri nas, v slovenščini?
Zato, ker je bil H. Weidt polni dve leti kot dirigent in učitelj v 
Celju. V Glasbeni šoli pri (nemškem) Glasbenem društvu (Cil-
lier Musikverein, prvič ust. 1836, drugič 1878 in tretjič 1891) 
je bil sprejet sklep (konec jan. 1887), da se nastavi umetniški 
vodja, ki bo vodil glasbeno šolo in pomagal kapelniku pri pri-
pravi koncertov. Tako jim je potem v dobrega pol leta (5. okt. 
1887) uspelo pridobiti v društvu učitelja »za pouk petja, godal, 
trobil in teorije«. S H. Weidtom so podpisali pogodbo, s katero 
84

jevni kronologiji že predstavljenih kar 24 evropskih krajev in 
mest, kjer je deloval in živel H. Weidt: od rojstnega Coburga 
in Mannheima prek nekaterih velemest, kot so npr. Hamburg, 
Düsseldorf, Zürich, Bern, Stuttgart, Berlin, Basel, Kassel in na-
šega Celja do končnega Gradca, kjer je Weidt tudi umrl in je 
pokopan. V zaključku so še posebej podčrtane nekatere večje 
vrednote in posebnosti dirigenta in skladatelja, dodan pa je še 
popis njegovih del. Ta šteje 78 samospevov in duetov (ker med 
njimi najdemo tako tiskane izdaje kot rokopise posamičnih del 
in zbirk, je teh del zagotovo več), 9 mešanih zborov – vokalnih 
kvartetov, 17 moških zborov, 8 klavirskih del, 3 orkestrska dela 
in 10 del za glasbeno gledališče (opere, operete in igre s petjem/
Singspiel), skupaj torej veliko več kot 125 del. Sledijo imensko 
kazalo, krajevno kazalo (seveda z našim Celjem pa še Ljublja-
na, Maribor in Trst) in slike. Priloga šteje 92 str. s skoraj 200 
enotami črno-belih faksimilov. Med njimi najdemo tudi tiste 
iz Celja (str. 205–8), med zahvalami pa tudi Primožu Kuretu, 
Mestni knjižnici Celje in NUK Ljubljana; med seznamom upo-
rabljene literature pa še Glasbeno zbirko NUK Ljubljana, dva 
nemška časopisa, ki sta izhajala v Weidtovem celjskem času: 
Cillier Zeitung (1879–1883) in Deutsche Wacht (1883–1914), 
ter Celjski zbornik (v slednjem: 25, 1989, št. 1, str. 331–47 je 
npr. objavljen članek diplomanta ljubljanske AG, 1988 z men-
torjem P. Kuretom Romana Drofenika z naslovom Glasbena 
šola glasbenega društva /1879–1918/, kar pa je skoraj edino, 
kar je v zvezi s H. Weidtom nastalo pri nas, na Slovenskem). 
Naslovnico knjige krasi še Weidtova podoba (litografija iz /
Budim/Pešte, 1864) in pa fragment notnega zapisa mešanega 
vokalnega Kvarteta, op. 72.  
Morda čisto na koncu še beseda ali dve o odločitvi avtorja dr. 
Franza Metza, da se posveti Heinrichu Weidtu. Že leta 2002 se 
je npr. na mednarodnem muzikološkem simpoziju v okviru 17. 
Slovenskih glasbenih dnevov v Ljubljani v okviru teme Glasbe-
no gledališče – včeraj, danes, jutri posvetil H. Weidtu (Heinri-
ch Weidt – operni skladatelj in dirigent v Temišvaru in Celju): 
»Dirigent in komponist Heinrich Weidt predstavlja pomemben 
primer migracije glasbenikov v 19. stoletju. Čeprav je potrebno 
določene podrobnosti glede njegove biografije še pojasniti pa naj-
deni dokumenti v Sloveniji, Romuniji, na Hrvaškem, v Nemčiji, 
Avstriji, Švici in na Češkem pričajo o bogatem delovanju tega 
opernega dirigenta in skladatelja. Hkrati pa smo (ponovno) od-
krili veliko število podobnosti v glasbeni zgodovini jugovzhodnih 
dežel, kar nas vzpodbuja in zavezuje k še intenzivnejšemu sode-
lovanju.« Franz Metz je obljubo držal in izpolnil svojo zavezo 
prav z omenjeno monografijo.                                  
je bil nastavljen za umetniškega vodjo in direktorja glasbene 
šole. Na njej naj bi poučeval štiri ure na dan. Pouk klavirja in 
violine pa se je v Celju začel prav z Weidtovim prihodom. Za-
radi problemov, ki so v kapeli (tj. manjši orkester, ki je štel 18 
do 20 glasbenikov) nastopili poleti 1888, je bil avgusta istega 
leta sklenjen z W eidtom nov dogovor, po katerem je kar on sam 
prevzel vodstvo kapele. T e dolžnosti pa ni prav vestno izpolnje-
val. Poleg tega si je brez vednosti društva umislil privatni pouk 
petja, kar je društvo ugotovilo šele 1889. leta, ko se je odločilo 
odpreti pevski oddelek. Zaradi tega so se Celjani odločili, da 
bodo Weidta obdržali le kot učitelja klavirja s 30 fl (florin, po 
italijanskem mestu Florentia = Firenze iz leta 1252; slov. forint 
za naziv starega avstrijskega zlatega novca – goldinarja, v velja-
vi 1857–1893) mesečno. Po tem društvenem sklepu se je W eidt 
odločil zapustiti društvo. Poleg njega so v tem letu odpustili 
tudi učitelja violine Lenharda in tako je že v tem letu oz. v šol. 
letu 1889/90 W eidta na mestu umetniškega vodje šole in kapel-
nika zamenjal Adolf Diessl. Seveda, bili smo še vedno v času 
avstro-ogrske monarhije in tako kot je Weidt prišel z enega 
izmed številnih evropskih službenih mest in krajev (Troppau/
Opava na Češkem, bilo mu je 63 let), se je iz Celja napotil na-
prej (Kubin na Slovaškem, bilo mu je 65 let). Nemška glasbena 
šola je v Celju v samo dveh letih Weidtovega delovanja veliko 
pridobila in se posodobila. V okviru njene trdnejše organizaci-
je so pridobili nov statut, učni načrt, stalno pedagoško in umet- 
niško vodstvo itd. Vsemu temu se je obetala koncesija, pravica 
do javnosti, ki so jo šoli njeni upravljavci izposlovali leta 1888, 
torej v Weidtovem času dela in življenja v Celju. Tudi v Celju, 
tako kot povsod drugod, je učil, dirigiral in komponiral. Tako 
npr. najdemo v arhivu ljubljanskega Dramatičnega društva 
(1867–1941), ki se je ponašal (po letu 1872) v okviru uprizor-
jenih iger s petjem s 36 partiturami, tudi z Weidtovo Die Verlo-
bung im Weinkeller/Zaroka v vinski kleti (1871). Izza avtorjeve 
monografije, ki se na kar nekaj straneh (60–68) dotakne celjske 
epizode H. Weidta, je nadalje razbrati še nekaj del iz njegovega 
opusa, ki so tako ali drugače povezana s Celjem. Tam je na-
stala (očitno dokazano!) Die Bergkraxler von Cilli/»Plezalec« iz 
Celja, koračnica za klavir. Še bolj pomembno pa je, da prav od 
tam, torej iz Celja, izvirajo (1888) prve izvedbe Beethovnove 
Simfonije št. 1 v C-duru, op. 21, Die Deutschen Tänze/Nemški 
plesi Franca Schuberta in orkestracija Johanna Herbecka Men-
delssohnove-Bartholdyjeve Uverture Ruy-Blas.
Metzova znanstvena monografija o življenjski poti nemškega 
kapelnika v Evropi 19. stol. Heinricha W eidta je izšla s finančno 
pomočjo Oddelka za medtehniške vzajemnosti pri Generalnem 
sekretariatu romunske vlade in Demokratičnega Foruma Nem-
cev v Banatu (DFNB). Njena oblika in vsebina sta bolj ali manj 
običajni, razen da je na koncu po kronološkem vrstnem redu 
dodanih precej slik, prilog, faksimilov in drugega slikovnega 
gradiva. Po predgovoru dr. Johanna Fernbacha, predsednika 
DFNB, sledi avtorjev uvod. Potem pa si poglavja sledijo po kra-
85 Ocene