Marijana Željeznova - Kokalj Malerino srce Mati je imela sedem sinov in vsi so bili razbojniki. Od zore do mraka je garala, ko so bili še otroci, da bi jih preskrbela za življenje. Izšolala jih je. Dobri so bili in pridno so se učili. To-da služb niso dobili, so pač časi, ko dobe delo le tisti, ki so se rodili pod srečno zvezdo. Za pridne berače pa ni bilo nikjer zaslužka in materinih sedem sinov je krenilo na senčne poti življenja. Koliko je pretrpela mati, koliko pre-jokala, koliko premolila. Mirko, Mar-ko, Milko, Marjan, Matko, Mitko in Milan so pa le bili tolovaji. K njej ni-so prihajali. Njeno srce je hrepenelo po sinovih. Oni pa so domovali v str-mem skalovju, kakor orli. Napadali so avtomobile in vlake ter plenili potni-ke. Casopisi so prinašali grozotna po-ročila o nečloveških dejanjih sedmih bratov razbojnikov. Ujeti pa jih niso mogli. V oklopnem avtomobilu ali v zrakoplovu so vselej ušli pravici, ko je po napadu nastala zmeda. Mašče-vali so se človeštvu, ki jim ni hotelo dati poštene skorjice kruha. In mati si skoraj upala ni iz koče koncem vasi. S prstom so kazali za njo, za materjo razbojnikov, in se nor-čevali iz nje: »Študirala si jih, da bo-do zločinci!« Materi je bilo hudo. — Otročad se je je bala, kajti mislila je, da je čarovnica. O kresu so vzplamtele po gorah gr-made. Mati je strmela vanje. Morda so prižgali eno tudi njeni sinovi. Za-hrepenela je po njih kakor še nikoli. Stopila je na vrt. Peli so fantje, pela dekleta in skakali čez gorečo kopico. Materi se je krčilo srce ... »Kaj ti je, žena, da si nocoj žalost-na, ko je vendar praznik kresne nočiV« jo je ogovorila vila. »Moji sinovi... oj!« in zajokala je bridko. . »Ne joči!« »Kako ne bi jokala! Videla bi jih rada! Iztrgala bi svoje srce, da bi po-romalo k njim! Ne čutijo oni moje lju-bezni. Ne vidijo me... Pozabili so name!... »Daj mi srce!« je rekla vila. »Hodi naj pot k tvojim sinovom!« Mater je zaskelelo in od bolečin se je zgrudila. Izločilo se ji je srce. V hipu je zraslo. Večje je bilo kakor odrasel človek. Rdeče je žarelo v temni noči. Mati je strmela za njim, ko se je jelo odmikati proti goram. Čutila ni radosti niti žalosti, bila je brez srca. Kresovi so ugašali, vila je izginila. Mati se je podala k počitku, njeno srce pa je romalo k sinovom. Spoti-kalo se je ob kamenje, zasajalo v trnje. Težke rdeče kaplje so kapljale na pot. Srce je bolelo, toda ono je hrepenelo po sinovih tolovajih. Ljudje, ki so srečali materino sree, so bežali in vpili v strahu: »Vesoljni krvavi potop se bliža, delajmo po-koro!« Materino srce pa se je vselej usta-vilo rekoč: »Dajte kruha vsem ljudem, bo na zemlji raj potem!« Zbegani ljudje so trdili svoje. V mestnem vrvenju so naglo pozabili na prikazen materinega srca in njene be-sede. Še bolj so se vdajali veselju in še bolj stiskali beli kruhek. Še drobti-nic niso privoščili lačnim, raje so jih metali svinjam. Materino srce je bilo utrujeno, ra-njeno... Iz zasede je prižvižgal strel in predrl materino srce. Brez krika se je sesedlo in se vilo v hudih bolečinah. Divji lo-vec se je naglo približal plenu. Onemel je zrl v materino srce v smrtnih krčih. In srce je govorilo: »Mojih sedem, oj, sinov, mojih. sedem srčnih ran, pridite iz dna gozdov k meni sem na plan! Oj sinovi, vsak vaš vdar me zabodel je do smrti, moje je bilo za vas življenje — večen dar. Upi moji niso strti, vi ste dobri mi sinovi, vi ste divji le vetrovi, ki bore se za življenje. Oj sinovi, moje hrepenenje, pridite in poljubite zadnjič mi srce krvavo, pa zatem se pokorite in vrnite se v življenje pravo.« Vzklik materinega srca je pretresel z bolestjo gozd in daljo. Zadrhtela so drevesa in cvetice, obmolknile so pti-ce, zatresle so se gore. Drevje je dah-nilo: »Mojih sedem, oj, sinov, mojih sedem srčnih ran, pridite iz dna gozdov!« Sedem sinov razbojnikov je zasliša-lo klic materinega srca. Zadrhteli so, spogledali so se. Iz skalovja se je dvig-nilo scdem črnih gavranov, ki so zle-teli z vriščem proti jasi, kjer je umi-ralo materino srce. Sedem sinov je sedlo nemo v zrakoplov in sledilo letu gavranov, pticam smrti. Gavrani so posedli okoli umirajo čega materinega srca in ga jeli klju-vati. Sinovi razbojniki so tudi pristali. Zajokali so. Črni gavrani so bili nji-hova grozodejstva, ki so razdejala zla-to materino srce. »Mojih sedem, oj, sinov, mojih sedem srčnih ran, sprejmite moj blagoslov!« je šepnilo materino srce. Pretresali so ga krči in kri je pljuskala po travi. »Oj naša mama, mamica!« so vzklik-nili sinovi in poljubljali srce, ki jih je ljubilo nesebično, neizmerno. »Odpu-sti nam! Dobri bomo kakor si bila dobra ti, zlata mamica!« Jokali so, ke-sali so se svojih grehov. In materino srce se je umirilo. — Gavrani so se izpremenili v sedem be-lih golobov in odleteli v kočico kon-cem vasi. Posedli so na postelj, kjer je umrla mati sedmih ražbojnikov. Materino srce se je razsulo in v travi so zrasle čudovite rdeče zdravilne ro-že. Se danes rastejo, toda nihče jim ne ve imena... Sedem sinov razbojnikov pa je poie-telo z zrakoplovom preko morja na osamljen otok med črnce in delali so pokoro do smrti z dobrimi deli...