i
RfPl ' . $ \
4
i ■ il ' _ * "

fl > ;
r
' ' i
tX
m •
i *" ^
f ~ L1
Odhod od maše v Ljutomeru, foto: arhiv Slovenske kinoteke^
-J* - * . '•*» V i	• )'
Slovenski film
festival slovenskega filma
Marcel Štefančič, jr.
Zgodovina slovenskega filma je zgodovina trenutkov, ko slovenski film ni obstajal
Ali slovenski film obstaja? Nor in slep bi bil, kdor bi rekel, da ne obstaja. Mar res? Recimo, da smo leta 2000 in se sprašujemo: Ali slovenski film obstaja? Vsakdo bi - leta 2000, se razume - rekel: Seveda obstaja! Saj smo jih posneli že nekaj sto! Toda zdaj pomislite: ali lahko rečemo, da slovenski film obstaja, če
ni doslej še niti ena ženska posnela slovenskega filma? Ali slovenski film obstaja, če ga ženska še ni posnela, če torej ženski, kljub temu, da so prve filme zavrteli že pred dobrimi stotimi leti, še nismo pustili posneti film? Ne, ne obstaja. Toda leta 2000 je bil položaj natanko tak: ženska še ni posnela
slovenskega filma. Kar pomeni, da leta 2000 slovenski film še ni obstajal. In iskreno rečeno, čez eno leto ni bilo nič bolje - leta 2001 slovenski film še vedno ni obstajal. Varuh meje, prvi slovenski celovečerni film, ki ga je režirala ženska (Maja Weiss), je prišel šele leta 2002, potemtakem šele v 21. stoletju.
58 ekran avgust-september 2015
m*
fotografije arhiv Slovenske kinoteke
Varuh meje je film o treh atraktivnih študentkah, ki se poleti s čolnom spustijo po Kolpi in ugotovijo, da v Sloveniji - »Božji deželi« - zelo hitro prideš do meje. Pa četudi potuješ zelo počasi - s čolnom. Kolpa tu ne predstavlja le ločnice med Slovenijo in Hrvaško, temveč tudi med žensko in slovenskimi demoni, strahovi, tesnobami, nevrozami, predsodki in patološkimi virusi. To je meja, ki dela meje. In še preden rečete Deliverance, so tri prijateljice - ojoj, samske ženske - že med gozdnimi pošastmi, na moškem teritoriju, v začaranem gozdu, v patriarhalnem peklu, polnem predatorjev, norih vojnih veteranov, serijskih morilcev, lovcev in ribičev, »normalnih« moških, med katerimi je tudi kameleonski Jonas, šarmer s stoterimi obrazi, povzetek slovenske moškosti, zdaj ribič, zdaj policist, zdaj tihotapec beguncev, zdaj lovec, zdaj politik, vseskozi pa Slovenec, v vojni z vsem, kar ni naravno, tradicionalno, družinsko in domače: »Obstaja zelo jasna meja med dobrim in zlim - in to mejo je treba braniti. Tako kot branimo deželo pred tujci, tako moramo braniti to mejo!«
Film je bil tujec, pač nekdo, ki je v Slovenijo prišel. Imigriral. Kot priseljenec. Z vlakom. Stopil je z vlaka. Leta 1896. Najprej se je ustavil v Mariboru, potem v Celju in na koncu v Ljubljani. Ko se govori o Slovencih in filmu, o slovenskem srečanju s filmom, se reče: Film je k nam prišel. Ali pa: Film je v Slovenijo prišel. Ali pa: Prvi filmi so v Slovenijo prišli. Film je bil torej prišlek. Tujec - imigrant,
priseljenec, prišlek - pa v Sloveniji težko reče, da obstaja. Obsojen je na nevidnost.
Zato so Slovenci - ne le film, ampak še posebej slovenski film - odmislili, izključili, izbrisali. Kot da je bil kužen, nekaj umazanega in nesprejemljivega, tujek. Slovence je odbijal. Imel je preveč tuj naglas. Gnusil se jim je - tako kot se v Godinovem Umetnem raju Gatnikovi pohabljeni ženi Katarini, sicer tujki v Sloveniji, gnusi seks. In da bi jo Gatnik preporodil, jo odpelje v Alpe, v slovensko filmsko mesto, v slovenski Hollywood, tja, kjer bodo Slovenci v letih 1931 in 1932 - nekaj let po prihodu zvočnega filma -posneli svoja prva dva nema celovečerna filma, V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine. Ponavljam: nema. Nema v dobi zvočnega filma. Bi tedaj lahko rekli, da slovenski film obstaja?
Še več: Strmine so bile le rimejk Zlatoroga. Ali bolje rečeno: drugi slovenski celovečerni film je bil le rimejk prvega. Še pikantneje rečeno: že drugi slovenski celovečerec je bil rimejk prvega, pa četudi je nastal le leto po njem. Zlatorog, Strmine - in potem nič več. Zlatorog je izrekel vso filmsko resnico o Sloveniji. Zlatorog je bil edini mogoč slovenski film - film, ki je izčrpal slovenski film. To je to, so si rekli Slovenci. Ali naj sploh še posnamemo kakšnega? Ne. Zlatorog za naslednje filme ni pustil ničesar. Lahko so ga le še rimejkali. Ali pa reprizirali. Kar je bilo tako, kot da bi rekli: Slovenski film ne obstaja.
In potem - po rimejku prvega slovenskega celovečerca - so Slovenci
celovečerce nehali snemati. Vse tja do leta 1948. Bilo je tako, kot da bi kdo film izbrisal - kot da bi kdo prepovedal snemanje celovečercev in igranih filmov sploh, tudi kratkih igranih, celo najkrajših, recimo enominutnih, kakršni so bili tisti, ki so nastali leta 1895. Bi tedaj lahko rekli, da slovenski film obstaja? Ne. Vse tja do Štigličevega filma Na svoji zemlji se je Slovencem slovenski film prikazoval le še v sanjah. Kot Gatniku mrtva Katarina.
Gatnik je bil kakopak dr. Karol Grossmann, avtor prvih slovenskih filmov: Odhoda od maše v Ljutomeru, Sejma v Ljutomeru in Na domačem vrtu, posnetih v letih 1905-1906. Kar pomeni, da je slovenski film vendarle obstajal že leta 1905. Ali bolje rečeno: že leta 1905 bi lahko rekli - slovenski film obstaja. Ne, v resnici je ravno nasprotno: leta 1905 slovenski film ni obstajal. Leta 1905 ne bi mogli reči: Slovenski film obstaja!
Da je Grossmann posnel te tri enominutne kvikije, smo namreč izvedeli šele leta 1948, pa še to po »čudežnem« naključju. France Brenk - filmski leninist, agitator in kronist, po II, svetovni vojni najvišje postavljeni slovenski filmski vohun (z »grlenim glasom lepega odtenka«, kot je nekoč zapisal Matjaž Klopčič) - je tedaj na lepem potreboval dobrega odvetnika. Sodišče ga je obtožilo »zapravljanja premoženja Filmskega podjetja, direkcije za Slovenijo v Ljubljani«, »izgube državnega filfedra in nalivnika«, »voženj Prežiha iz Kotelj v Ljubljano k zdravniku z državnim avtom in bencinom« in zapravljanja
¿ftf ekran avgust-september 2015
t
v
»s*

i
, i

¿P
'i
»V
denarja »za grob znamenitemu režiserju Čapajeva Grigoriju Vasiljevu, ki je hotel biti pokopan na Žalah pod brezo«. Toda ime! je srečo v nesreči. »Zoper zasliševanja, obtožbo in proces sem se zatekel po pomoč k enemu redkih tedanjih odvetnikov, ki so veljali za moralno politično neoporečne, k Vladimirju Grosmanu.« In ker sta se v glavnem pogovarjala o filmu, mu je Grosman nenadoma razkril, »daje snemal filme že okoli leta 1905 ali 1906 tudi njegov oče, ljutomerski odvetnik dr. Karol Grossmann.«
Dotlej ni nihče vedel za njih. Bili so nevidni. Niso obstajali. Kot da jih ni bilo. Če obstajajo prelomni slovenski filmi, za katere ne veš, da obstajajo, ne moreš reči, da slovenski film obstaja. Kaj če obstajajo tudi drugi prelomni slovenski filmi, za katere neverno, da obstajajo? Kaj Če smo prelomnost pripisali napačnim slovenskim filmom? Kaj če manjkajo prelomni slovenski filmi, ki smo jih pozabili posneti? Ali lahko rečemo, da slovenski film obstaja? Ironično: Grossmannove filme - okej, dva že tedaj, tretjega, Na domačem vrtu, pa malce pozneje - so povsem nehote in nepričakovano arheološko izkopali prav v letu filma Na svoji zemlji, prvega slovenskega zvočnega filma, potemtakem v letu, ko so komunisti sklenili, da mora tudi Slovenija dobiti svoj film. Slovenski film je bil stvar partijskega dekreta. Brez vojne, brez enobeja, brez partije ne bi bilo slovenskega filma.
Strašna sila je bila potrebna, da bi lahko rekli: Slovenski film obstaja! Toda: ali bi lahko - glede na to, da smo prvi zvočni
film dobili šele leta 1948! - sploh rekli, da slovenski film obstaja? Zakaj je bila potrebna tako strašna sila, da bi se rodil slovenski film?
O tem nam vse pove Pevec jazza (The Jazz Singer), prvi zvočni film, ki ga je leta 1927 posnel Alan Crosland in ki je bil kot alegorija slovenske filmske agonije, slovenske filmske treme -kot alegorija preloma, ki ga za nacijo pomeni film, alegorija kulturnega, političnega, ojdipovskega zidu, ki ga mora film prebiti in razbiti. Jakie Rabinowitz (Al Jolson) hoče postati popvevkar - peti hoče džez in ragtime, pop štikle, nastopati v nočnih klubih in vodvilu ter na Broadwayu, ne pa v sinagogi. Toda oče (Warner Oland), zategnjeni, zelo tradicionalni judovski kantor, mu tega ne dovoli. In potem vidimo, kaj vse mora storiti človek, ki se hoče odlepiti od ojdipovskih vezi tradicije: Jakie Rabinowitz se preimenuje v Jacka Robina, odpove se svoji etnični - judovski - identiteti, pokoplje očeta, obraz pa si potemni, počrni (»blackface«). Kar pomeni, da doživi popolno preobrazbo. S tradicijo in očetom prelomi. Ko prelomi, uspe - prebije se na Broadway. In ko uspe, lahko poje obema, očetu in materi. Oče umre, mati preživi. »You ain't heard nuthin' yet!«
Pevec jazza je pokazal, kaj bi morali leta 1927 narediti Slovenci, če bi hoteli priti do filma. Zvok je bil za film to, kar je bil za Slovence film: šok. Zvok je bil za film tako šokanten, kot je bil za Slovence šokanten film - film je bil za Slovence tako šokanten, kot je bil za kantorja šokanten sinov izstop iz vere, tradicije,
družine. Film je od Slovencev terjal prelom z očetom, družino, domom in tradicijo, terjal je opustitev nacionalne identitete, terjal je nov začetek in novo asimilacijo - od Slovencev je terjal preprosto preveč.
A tudi pozneje, po prvem zvočnem celovečercu, so se Slovenci slovenskemu filmu upirali - prišla so namreč leta (1949,1950,1954), ko niso posneli niti enega. Kot da bi tuhtali: Naj ga sploh posnamemo? Ga je res treba? Je res nujen? Tudi v tem smislu bi težko rekli, da slovenski film obstaja. In ko se je Slovenija osamosvojila, ni bilo nič drugače: leta 1992 nismo dobili niti enega slovenskega filma. Le zakaj bi ga? Ce ga nismo dobili leta 1939, zakaj bi ga dobili leta 1992? Nihče ga ni pogrešal. Kot da ne obstaja.
Kar nas vrne h Grossmannu, ki je posnel le tri filme. In to je bilo vse. Toda svoji družini jih je potem stalno vrtel, menda vsako leto. Iste tri - vedno znova. Isti program - vedno znova. Kot da so trije filmi, ki jih je posnel, izsesali vso realnost, ves slovenski film in vso slovensko filmsko prihodnost, tako da slovenski film obstaja le zato, ker smo to pripravljeni verjeti.
Zgodovina slovenskega filma je zgodovina trenutkov, ko slovenski film ni obstajal. Zato se začenja vedno znova. Zato ima vsakdo občutek, da bo posnel prvega. Zato je vsak slovenski film
¿ftf ekran avgust-september 2015