Ob Kajčevi Jilki" Te dni je na slovenskem knjižnem trgu opaziti zopet malo življenja. Založbe nam pošiljajo na šole obširne prospekte svojih knjižnih programov, obetajo nam dela svetovne slave in vrednosti, dela, ki so pravi biseri v literaturi — žal v prevodu. Domačih del skoro ni videti v nobenem, čeprav še tako skromnem prospektu. Le tuje, le tujina, ta bo rešila, kar ni zmogel stoletja slovenski človek. Še nekaj let, in slovenski jezik bo dobil svetovno »slavo«, kot jezik, v katerega se najlepše prevaja ... Da ne bo krivice, res je, saj še izhaja l§tno nekaj slovenskih domačih knjig, ali povečini so to izbrani spisi naših klasikov, jubilejni zborniki in spomini naših še živečih veličin, knjig, ki bi pa bile zajete iz sodobnega našega življenja, polnega nesoglasij, krivic in trpljenja, ki je včasih res samo naše, pa skoro ni. Med pisatelje, ki skušajo vsaj malo zajeti sodobno življenje in črpati iz njega propovedno snov, spada tudi Milan Kajč. Naš učiteljski stan je radi svoje številnosti in radi nujne povezanosti z življenjem najširših ljudskih plasti že dokaj časa hvaležna snov našim književnikom. Vsi naši pisatelji, ki so v svojih delih iskali stika z resničnim življenjem naše vasi, so naleteli na učiteljevo življenje in delo. Podoba učitelja, ki so jo tekom časa izoblikovali naši pripovedniki, dobiva vedno zanimivejše obrise. Včasih lahko človek vztrepeta ob posameznih likih te podobe, ko vprašujoče gledajo vate Jeperski učitelj, Kačur, Sfiligoj, Irma, Olga, Lora... Marta, ki še čaka oblikovalca in bi- čarja dobe, ki po snovi ni nič manj zanimiva od naših prevodov iz svetovne književnosti... Vsem tem se je pridružil Kajč s svojo »Tilko«. Tudj Kajč je začrtal potezo v našo podobo v literaturi, potezo, ki je včasih človeško topla, včasih pa zakrivi človek ustnice v grenak smehljaj in se vpraša: »Čemu nam je treba še Farkašev?« Ko izgine smehljaj, ko govori spet resnica, pa čuješ: »Tudi Farkaši še živijo!« Kot človek se je Kajč v tej povesti približal učiteljskemu življenju kot malokateri naših pripovednikov. — Učiteljica Tilka je prišla kot novinka v ravninsko prekmursko vas Leskovce, kjer se vrši dejanje povesti, ki je bogato na »idiličnih« sličicah iz prvoletnega učiteljevanja. Stanovanje, kje dobiti hrano, kje človeka, ki ti bo pomagal pri spoznavanju vaškega miljeja, vsa ta vprašanja kričijo iz Kajčeve »Tilke«. Vse to pa prepleta še ljubezen, ki je pač nujna spremljevalka mladih let učiteljice Tilke, sama na sebi pa je lahko ta ljubezen skoro še samo platonska, ker je dobil učiteljski stan poleg »zaščite« mater učiteljic, še celibat... Zgodba učiteljice Tilke se konča srečno, skoro kontrastno za učiteljske vaške prilike. Manj sreče imajo ostale osebe povesti. Farka, tip nadučitelja, ki pozna samo svoje dobro, je opisan skoro premilo, premehko. Največ tragike nosi življenje učitelja Tineka, radi čestih premestitev »letečega Holandca« imenovanega. Življenje nam kaže, da je teh »letečih Holandcev« vedno več. Pri Tineku bi se lahko še marsikaj povedalo, ker so ravno ti »leteči Holandci« največje žrtve našega stanu in najvidnejši liki sodobnega učiteljskega življenja. Kot ozadje te povesti slika Kajč barvito življenje prekmurske vasi, ki je tudi bogata na grehih »vodeče« družbe. (Zdravnik dr. Kiraly in njegovo »zdravljenje«). Kajčeva »Tilka« je gotovo pozitiven prinos k perečemu učiteljskemu vprašanju, mnogim bo dala pobude za razmišljanja, mnogim pa je tudi memento obupnih učiteljskih_ pri- Hk, katerih rešitev je neodložljiva, kričeča.. . Marsikateremu učiteljskemu razočaranemu življenju je »Tilka« spominska »cvetka« na poti v učiteljsko delovanje, marsikateremu bo pa pozneje, »ko bodo zvezde lepš' sijale«, zanimiva slika dobe, v kateri živimo, tvorimo in upamo ... Švajger Zmago. Milan Kajč