670
Rafko Vodeb
Neke roke
I    Prvo brstje, bronasta sfinga na rezu marčnih dni.
Odlušči naročje smeha za svatbo svetlobe, izderi trn spomina, naj oživi pozabljeno želo,
beli glog mladosti.
II    Kakor sanje prvih pingvinov ta gozd v mesečini. Vidiš? Stara kača v srebrni votlini je dvignila kronano glavo.
III    Veje v vetru.
Prvi teloh, sončni prah. Arhimedova spirala.
Smeh.
IV    Sploščena krogla na jeklenem srcu stoletja, sproščeni megatoni
in človek,
golobica v skalnati votlini.
Strah.
Kakor škrbina časa štirje kostanji (kjer je bil vrt, na robu parka) štirje kostanji
na robu parka, radiranka spomina.
VI    Prihaja
v tem toplem vetru
prihaja
v tej ostri rosi —
čutim jo,
vedno bolj pri zemlji v kašči časa vedno bolj njen
vedno bolj njen vedno bolj svoj
671
Neke roke
v
VII    Zadnji prah neke pomladi na ovinku jantarske ceste
naj se tvoji mlečni sokovi ne zgubijo v rekah smrti
naj dekleta še naprej tkejo daritvene prte pozabe —
vranci že kopljejo s kopiti beli žrebec z zeleno grivo je zahrzal pred vrati belega veka
čemu me na zavihu dneva čakajo snegovi Edena?
čemu zvonijo budilke, ki jih nismo navili?
VIII    Črni veter
na golem ramenu
rdeče pomladi,
gola voda čez mehke kamne
zadnje stene,
bela jelša
v muževni dan
tvoje rane smrti —
če jočeš, jokaj za vse, Jonatan!
IX    Roke vidijo, roke vedo.
Ko precejajo čas, ujamejo pomen dotikov,
672
Rafko Vodeb
673                                                                                           Neke roke
ujamejo pomen besed za večnost.
Roke ničesar ne pozabijo.
X    Neke roke
na prtu nedeljskega snega
tople roke
na grivi južnega vetra
ogorki dneva
na prtu Rimske ceste
neke roke
tiktakanje žil
ta usta brez besed.
Udari, mešetar!