Lelo IL
Božična izda a
VJeiiikn 53
Tirni ihiiibb wi—iiiibi
o o
o
o
i

rriV#
wm
o
o
o
© @
0'	®
V veselem zvoku so zapeli zvonovi in orgle so s polnim glasom zadonele v polnočni mir. Na nebu se je utrnila zvezda in posvetila od vzhoda do zahoda ter naznanila ljudem Kristovo rojstvo. V revnem domu je pokleknila pred jaslice zbrana družina in v vroči molitvi prosila: „Svoj mir nam daj, mir, ki ga svet ne more dati!“
0, kako lepi so ti dnevi, ko se zbirajo naše družine ob jaslicah. Nikdar ni v družini toliko odkrite ljubezni, toliko odpuščanja in razumevanja., Jcot prav v božičnih dneh. Hiša diši po kadilu in poticah. Vse je nekam svečano in tajin-stveno. Družine obhajajo praznik rojstva Gospodovega, praznik Luči, ki je prišla na svet, da razsvetli temo. Kako lepi so ti dnevi. Če nikdar v življenju, za božič si želi vsakdo domov, pa če je dom še tako skromen in preprost. Božič je pač praznik družin in ga brez družim ni mogoče praznovati.
. Letošnji božič je drugi po zadnji vojni. — Praznik miru in sprave! —-Ali bo res? Bomo li imeli v sebi toliko moči, da bomo zatrli človeške strasti in iz srca odpustili vsem, da bo tudi nam odpuščeno? Bo li v nas toliko božičnega duha, da bomo mogli razumeti glas angelskega petja na betlehemskih poljanah „mir ljudem na zemlji, ki so blage volje?“
Če nam ne bo dal božič ničesar drugega, skrbimo vsaj za to, da nam bo naklonil odpuščajoče srce in v srcu dobro misel o naših najbližjih.
Drugi božič je to, ki ga bomo po dolgih letih vojne zopet v miru preživeli. V marsičem se razlikuje od lanskega, a vendar še ne bo vsem to, kar jim je bil nekdaj. Veliko je še ljudi, ki tudi tega božiča ne bodo preživeli ob domačih jaslicah. Daj Bog, da bi tudi ti občutili v svojih srcih mir božičnih praznikov.
Na božič naj preneha sleherno sovraštvo. Saj je to praznik ljubezni, praznik miru in odpuščanja.
„Angelsko petje se sliši v višavi, mili Zveličar nocoj se rodi..,44 V dar mu podojmo srce pošteno, srce brez greha, polno ljubezni, miru in sprave, da
bo božič povsod, v cerkvi, družinah in srcih.
O
Blagor njim, ki oznanjajo mir...
Mir so oznanjali angeli na betlehemskih poljanah, mir ljudem, ki so Bogu po volji. Božični mir oznanja vsaka božična noč. Ko so doneli topovi in so umirali milijoni, je Sv. Oče papež Pij XII. vsako leto na sveti večer po radiju govoril narodom o miru, o pravem božičnem miru.
V tolažbo in nauk naj nam bodo besede njegove božične poslanice leta 1941. Kateri so predpogoji novega reda in bolj-1 šega, trajnega miru med narodi in državami? Eden teh predpogojev je, »da se neha z javnim in posebno še s prikritim zatiranjem kulturnih manjšin in številčno slabših narodnostnih skupin. Nikakor se ne smejo ovirati pri gospodarski osamosvojitvi. Država ima dolžnost, skrbeti za njih vsestranski razvoj, enako kakor skrbi za razvoj številčno močnejšega državnega naroda.« To je poslanica Sv. Očeta tudi naši deželi. Sliši se kakor angelsko petje iz višav in daljav. Da bi postali duhovi vsaj v božičnih dneh toliko mirni, da bi jo čuli in ohranili v srcu.
Pravi mir je prinesel Kristus iz nebes. Mir je verski problem. Mir ne ,ustvarja orožje, ne sila, ne vojaške zmage, ne volitve in ne glasovanja, najmanj pa politična neodkritost in spretnost. Mir je sad pravice in ljubezni. Blagor njim, ki oznanjajo mir... Mir oznanjati in mir deliti, mir nemirnim dušam; mir posredovati, mir v duši in mir v javnem življenju, to so svete in nadvse lepe naloge katoliške Cerkve in njenih duhovnikov. Mir pa se oznanja s srcem, v katerem je ljubezen Kristusova, ki ne pozna ne Grka ne Rimljana, ne Slovenca ne Nemca.
Božični dnevi so dnevi ljubezni in dnevi srca. Ali nas s srcem ljubite, nas Slovence, vi vsi, ki nam oznanjate mir Kristusov? Vi vsi, ki nam boste oznanjali spet mir božji v letošnji sveti noči? Ali vam je drago tudi to, kar je drago nam? Ali se veselite naših božičnih pesmi in naših božičnih molitev? Ali se nas veselite, nas izseljencev, da smo po dolgih letih izgnanstva spet v domači cerkvi, ki smo jo krasili s svojimi prispevki leto za letom? Ali se veselite nas. ki smo bili mučeni po taboriščih, da smo spet zvesto pri adventni spovedi-in pri božičnem svetem obhn mi : Ali nas boste morda letos pozdravili ’• pa-v.*,'■ jvpri JuijiBZTii Oti smo se spet vf-ii-li
berači. Pravil mu je, da je vse to bogastvo pač svoja last in last svojih prednikov. Otrok mu je verjel in ni si želel nazaj bogastva svojih staršev, ker ni vedel zanj. Niti slutil ni, da je napačno vzgojen in da je okraden in ogoljufan. Končno ga pa je le nekdo opomnil. Zlobni vzgojitelj se je prestrašil in zbal za svoje uspehe. Zagrozil je, češ: Ti, ki otroka spominjaš o pravici do lastnih pravic, delaš nemir. Proč s teboj 1
.Rodovi in rodovi naših ljudi so bili napačno vzgojeni. Bogastva njih kulture so jim zamolčali, ljubezen in spoštovanje do lastne narodnosti ubili, vlili v njih duše hrepenenje in občudovanje do vsega, kar je tujega. V zadnjih letih pa so jim vzeli domove, travnike, posestva, knjige, gospodarske in kulturne pridobitve, končno še besedo in pesem v cerkvi. Veliko je škodovala sila, še veliko več pa zlobni nameni in nacijonalno sovraštvo tudi na svetem prostoru naših cerkva. Sila je prepovedala slovensko cerkveno pesem, nacijonalni duhovnik brez ljubezni Kristusove in brez spoštovanja do naše narodnosti pa je vcepil v ljudstvo sovraštvo do naše slovenske cerkvene pesmi. In ko so odhajali so se bahali: Saj ljudje sami nočejo slovensko peti in moliti, saj nočejo
LUČ SVETI V TEMI
(Jan. 1, 3)
Človeštvo je hodilo v temi in smrtni senci. Ljudje niso spoznali pravega cilja in naloge življenja. Mi, ki smo od rojstva vdihavali krščanski zrak, težko doumemo Strahotno malikovanje, da so se mogli celo učeni ljudje'klanjati bronastim in kamnitim bogovom. Da so celo izobraženi, kulturni narodi - častili bike, krave, mačke, duše prednikov, kipe cesarjev. Da so ljudi kupovali in prodajali kot živino in je bilo v Grčiji dvajsetkrat več sužnjev kot
slovenskih pridig! In verjeli so na najvišjih mestih. Naši verniki so slišali besede Cerkve: Vsiljeno nam je, da vpeljemo nemško petje in nemško molitev. Oprimite se je z ljubeznijo. Niso pa slišali besede in veselega oznanila iz istih ust: Sila je minula in krivica je propadla. Vzljubite spet svoje pesmi in svoje molitve !
Zvonovi svete noči bodo oznanjali mir vsem, ki so Bogu po volji. Bogu pp volji pa so vsi oni, ki delajo za mir, za mir med narodi, zä mir v deželi, za mir z Bogom. »Kdor hoče, da zasveti zvezda miru nad narodi«, pravi Sv. Oče v božični poslanici leta 1944, »ta naj se bori za teptane pravice človeške osebnosti, za pravico do duševnega, duhovnega in moralnega razvoja, za njeno gospodarsko in politično svobodo.' Vse to dolgujemo onim stotisočim, ki so brez vsake krivde zgolj radi njihove narodne pripadnosti in zvestobe bili mučeni in umirali po taboriščih.« Glas Sv. Očeta naj bi bil tudi glas Cerkve v naši deželi. Za zbližanje in ljubezen med narodoma v deželi naj v prvi vrsti dela Cerkev božja in njeni predstavniki. Blagor njim, ki oznanjajo mir.. . Kdor bo resnično oznanjal mir, le ta bo tudi v resnici oznanjal slavo Bogu na višavah.
secev je preživel v samoti in tedaj je spisal to čudovito lepo knjigo.
Pretresljiv je tisti del knjige, kjer opisuje močvirje sedanje morale. Dobro ga pozna saj ga je sam pregazil m vse sam doživel. Sebičnost, gniloba, sovraštvo, laž, kri. Povsod maliki: molijo boga sile, boga denarja in nečistosti. Vsepovsod na svetu smrt, obup, gnoj.
Svojo knjigo zaključuje pisatelj takole:
»Moj Gospod, če bi bil Ti samo Bog resnice in pravice, bi me ne uslišal. Kajti, karkoli hudega so Ti mogli ljudje napra-
liudje naredili. Juda Te je že miliv nki. t vbil in prodal. Milijoni fari:« w že	« kriče: ne maramo Kri-
stus« Proč njim! Kolikokrat smo te
Pomen Kristusovega rojstva
upamo, da bi bilo vsaj na :vcu :* • r vaših srcih, ki morajo biti polna Kristusove ljubezni, nekoliko resnične in odkrite ljubezni tudi do nas! Morda nam boste letošnjo sveto noč oznanjali papeževo božično poslanico, ki vam nalaga ljubezen tudi do naše kulture in naše besede in naše molitve. Kako lepi božični nauki bi to bili in potrebni ravno letos!
Prišia bo sveta noč. Nekje bo duhovnik govoril o miru in ljubezni. Ni pa še dolgo od tega, ko je ta isti dejal enemu naših duhovnikov — mi verniki tega svojega dušnega pastirja zelo častimo —, ko se je vračal na svojo faro: »Zakaj hodite nazaj in boste pridigali in učili spet slovensko? Mi smo se štiri leta trudili. In zdaj ravno otroci in mladina moli in poje v cerkvi lepo nemško. Vse gre dobro. Vi pa boste seveda spet začeli slovensko in delali nemir.« To, kar je vpeljala vojna in sila in krivica, se imenuje mir. Potegovati se v naravni in nadnaravni ljubezni za človečanske pravice mučenega in izkrvavelega naroda, pa imenuje duhovnik nemir. Koliko krivic se je nam že delalo v imenu »ljubega miru«. Danes še deluje med nami kulturni delavec, ki je bil iz Marijanišča izključen v imenu »ljubega miru«. Nemir je delal s tem, da je s Slovenci slovensko govoril. Vznemirjal je, ker je znal dva jezika, nemški sošolec v svoji nadutosti in ozkosrčnosti pa le enega.
Ali dela nemir, kdor prosi svojega ubijalca: pusti me živeti? Ali dela nemir, oni ki je dejal tatu: daj mi nazaj vsaj eno obleko, vsaj nekaj denarja? Ali dela nemir, kdor učitelja prosi: učite mojega otroka tudi slovensko brati? Ali dela nemir, kdor v imenu več sto otrok prosi: dajte nam katehetov, ki bodo znali na meščanskih šolah moliti z našimi otroci vsaj en slovenski očenaš? Ali dela nemir, kdor se poteguje za najbolj preproste pravice človeške osebnosti? Ali dela nemir, kdor ljubi besedo in kulturo svojih prednikov?
Že v priliki bi to povedal. Živel je otrok. Starši so mu zgodaj umrli, sovražnik mu jih je umoril. Sorodnike starišev pa je pregnal. Starši so zapustili otroku lepo bogastvo. Sovražnik je vzel otroka -v vzgojo in njegovo bogastvo v oskrbo. Vzgojil ga je po svojem. Prepričal ga je, da nima nič. da je reven, da so starši bili
dar kdo prinesel odrešenje! Platonu pripisujejo vzklik: »Ne vem, od kod sem; ne vem, kaj sem; ne vem, kam grem; o neznano bitje, usmili se me!«
Človeštvo je vpilo po Odrešeniku, vzdihovalo, ječalo in hrepenelo. Kako navdušenje in veselje nam zato napolni srca Izaijeva napoved: »Otrok nam je rojen in mir nam je dan. Na njegovih ramah je vladarstvo in njegovo ime je:	Čudoviti,
Svetovalec, Močni Bog, Oče prihodnjega veka, Knez miru«. (Iz. 9,6—7)
BILA JE PRAVA LUČ (Jan 1,7)
In zasvetila je luč betlehemske noči. O, ni temna ta noč, temveč že 2000 let izžareva svetlobo, ki razsvetluje vsa vprašanja, ki da odgovor na vse dvome in probleme in nemir. Lučka se je razplamtela v požar in rodila je največjo duhovno moč sveta. Zmanjkalo bi papirja, če bi popisal, kaj je dalo krščanstvo znanosti, umetnosti, kulturi. Glavno je: kako je Kristus prenovil nravno življenje človekovo. Kar je bilo dobrega, je krščanstvo poplemenitilo toda mnoge kreposti je šele krščanstvo zasejalo: čistost, družinsko življenje, spoštovanje žene, vrednost trpljenja in čast dela. Dalo je najmočnejše temelje državnega in socialnega življenja. Narodnost ima samo v teh temeljih ohranitveno moč. Ljudje smo si bratje, ki se moramo ljubiti. Tudi narodi se ne smejo sovražiti. Idealizem, požrtvovalnost, ljubezen imajo svoj izvor v Kristusu. Kristus je postal nam enak. Bog je postal človek, da bi človek postal Bog,
IN TEMA NI SPREJELA LUČI (Jan 1,11)
Moderno človeštvo se je obrnilo od luči k temi. Otroci božji so postali otroci sveta, ki jim je oče hudič, oče laži in sovraštva. Hotelo je graditi svet brez Kristusa in mi vsi smo doživeli sadove. Vojno z vsemi grozotami in še po vojni strah in nemir.
Po prvi svetovni vojni je knjiga največjega italijanskega pisatelja Giovanni Pa-pinija: Storia di Christo povzročila izredno zanimanje. Pisatelj je bil anarhist in strasten sovražnik krščanstva. Po vojni pa se je tapet vrnil h Kristusu. Petnajst mn-
pozelenj
v ;:v lih, besedah in dejanjih. O, kolikokrat, Ti usmiljeni Bog. Kristus, vrgli smo Te iz svoje srede, ker si prečist za nas. Obrnili smo se od Tebe, ker si presvetel za nas. Obsodili smo Te in križali, ker si Ti obsodil naše grešno življenje.
In sedaj ? Sedaj, ko smo zabredli v gnojišče sedaj čutimo in vemo, da nas samo hrepenenje po Tebi muči.
Poglej samo kakšen Betlehem je naša duša! Kako čaka in čaka! Pridi, Gospod Jezus!
Kristus •
je rojen
Zdi se mi, da je bilo pred par dnevi, ko sem vam za božič napisal par vrstic. S kakim zaupanjem smo se lansko leto zbrali ob Jezuščku in mu potožili svoje gorje in težave ter priporočili svoje vroče prošnje. Danes je minulo od tega že eno leto. Božič je zopet tu. Po naših domovih stoje jaslice in družine se zbirajo okrog njih z istim zaupanjem kot minulo leto. Tudi letos nam prošenj in želja ne bo primanjkovalo. Vroče bomo prosili, da nam dobri Bog še naprej ohrani ljubezen v naših srcih, da zatre v nas pohlep živalskih strasti, da nam ohrani mir, katerega smo v vojnih letih tako težko pričakovali. Iz svojih src bomo izgnali sovraštvo in jezo, prenehali bomo s podpihovanjem in hujskanjem ter poizkusili pri sebi in pri svojih vzbuditi osnovo trajnega miru, oživeti ljubezen in spoštovanje do soljudi. Radovo-Ijno bomo sprejeli vsakdanje stiske in težave ter jih prenašali zato, da bi bilo drugim prikrajšano trpljenje. Če bomo trpeli za druge, svojih težav ne bomo občutili!
Kako lepo bo, ko bo zadišalo po hiši kadilo in napolnilo sobo s tistim omam-Ijivim vonjem, ki nas je v mladih letih zazibal v nebeško lepe sanje. Kropili bomo tudi in molili. Saj so to tako lepe domače navade, da jih ne smemo nikdar pozabiti. To je del našega božiča, božiča, ki ga moreš doživeti le pri svojih in nikjer drugje. Vsem pa ne bo tako. Nekateri so še daleč
od svojih, drugi pa za svojce niti ne vedo. Ti bodo ostali na Sveti večer sami. Sami? Ne! Tudi ti bodo, čeprav ob skromnih jaslicah našli košček tistega božičnega veselja, ki ga svet ne more dati. V mislih bodo združeni s svojci in zavest, da tudi domači mislijo nanje, jih bo napolnjevala z mehko otožnostjo. Lepo bo. Lepo vsem, ki bodo pričakali božič, kot jih je učila mati. Lepo in lahko vsem, ki bodo z zaupanjem pokleknili pred jaslice ter slišali pesem nebeških zborov: Slava Bogu na višavi in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje!
Velika je ljubezen božja, ki se nam ra-zodevh v rojstvu Gospodovem, zato pa je tudi dolžnost, da se izkažemo te ljubezni vredni in da tudi mi drugim ljubezen izkazujemo. Naj nam beseda ljubezen, ki je že itak tolikokrat zlorabljena, ne pomeni zunanjega hlinjenja. Postane naj naša resnična spremljevalka, kot je resnična ljubezen dobre matere do njenih otrok. Naj bo ljubezen vodilo našega življenja in cilj, proti kateremu bomo vsi stremeli. Iz prave in resnične ljubezni bomo lahko zajemali dovolj moči za trdno življenje. Iz nje bomo lahko ustvarili tudi trdno -podlago svetovnemu miru, ki ga brez prave ljubezni nikdar ne bo.
V teh mislih praznujmo vsak po svoje in s svojimi svoj sveti večer, da bo poln blagoslova za nas, pa tudi za tiste, ki so ga z nami vred potrebni.
SVEIi VEČER
Zopet je padel sneg in mrzle sape so razpele mogočna krila širom zimske ravni. Poznam te dni, saj še ni dolgo, ko sem ob svitu bakle gazil k polnočnici. Takrat je bilo lepo. Pod nogami je škripal sneg, ob poti pa so me pozdravljale drobne lučke mežikavih kmečkih hiš. Ura je bila pozna, pa so vendar še povsod bedeli. Kako tudi ne; saj je bil takrat sveti večer. Da, sveti večer je bil in po hišah je dišalo po kadilu, skozi majhna okna pa so udarjali glasovi zbrane družine 'r ' molila rožni venec, med katerega so se mešali glasovi svetonočnih pesmi.
Letos je zopet sneg. Tudi hladne sape niso izostale in škripanje p >d nogam Tudi baklo bi si lahko naredil, če bi jo potreboval in pod okni bi lahko prisluškoval rožnemu vencu in nežnim glasovom božičnih melodij. Vse kot takrat, a vendar mi nekaj manjka. Božiča letos ni. Svetega večera, na katerega sem tako težko čakal ni in ga ni. Kje neki je ostal ?
Na vprašanje ni odgovora, le iz bližnje cerkve vse glasneje udarja na uho pesem: »Poslušajte vsi ljudje . ..«
Polnočnica.
Stopim do cerkvenih vrat. Roka se oprime mrzle kljuke težki vrat, da jo le s težavo odtrgam. Odprem in vstopim. Val toplega zraka me objame in brezštevilne lučke me prisilijo, da nekoliko povesim veke. Polnočnica je. Kakor brez čustva, brez srca in ljubezni se križam in poklekujem, kadar vidim, da store drugi. Tudi moliti poizkušam, pa ne gre. Božiča ni, sveti večer ni prišel. Ko utihnejo orgle, se počasi izmuznem iz cerkve. Z negotovimi koraki in praznim srcem se napotim proti domu. Brez misli, brez želje, morda s to, da današnji dan ne bi bil sveti večer, odklepam hišna vrata. Že sem doma. Topla soba me prijazno pozdravi. Zavrtim stikalo, luč zasije in . ..
In takrat sem zagledal božič in sveti večer. Prijazno se mi je smehljal njen obraz na nočni omarici, obraz nje, ki je pred leti pripravljala potice za najine praznike, obraz nje, ki je danes Bog ve kje.
Česar prej ni bilo, je prišlo zdaj s toliko večjo silo. Prazno srce je bilo v trenutku polno do vrha in skoro. sem se bal, da bo prekipelo.
Mirno me je gledala njena slika in zdelo se mi je, kakor da se njene ustnice za spoznanje premikajo. Kakor da bi mi voščila srečen božič.
»Srečen božič tudi tebi«, sem dejal na glas, vzel iz omare škatljo in pričel postavljati jaslice.
Da, jaslice sem moral imeti. Jaslice zato, da bom, kakor gotovo tudi ona, ob jaslicah vračal voščila in želje, in da se bova srečala vsaj v mislih, če se že pri polnočnicah ne moreva.
Božič je prišel in tudi pri meni se je ustavil. Srečen sem bil, da se je oglasil, a srečnejši bom, ko bodo prazniki minuli» ker srce je le eno in hudo je, če je prepolno, pa nima nikogar, ki bi mu dalo, kar je v njem najboljšega in le enemu namenjenega.
tfkip
IK



K..kor je dan pred božičem v cerkvenem bogoslužju sveto, radostno, praznično pričakovanje, tako je tudi v verni slovenski družini. Zjutraj gredo ljudje zelo številno k sv. maši, zlasti v Prekmurju, kjer zelo zamerijo, če kdo, ki utegne, ne gre. Po maši si v cerkvi natočijo nove blagoslovljene vode za kropljenje »na sveti večer« in še za večer pred novim letom.
Dan pred božičem je strogo zapovedan post in te zapovedi se vestno drže. Gospodinje in dekleta so ta dan kajpak zelo marljive. Dosti imajo opravka z umivanjem in č.šecnjem. Največ skrbi ima gospodinja, ki ima poleg vsega še veliko peko.
f POSTAVLJANJE BETLEHEMA
Kadar postavljajo jaslice je najživahne-je v hiši. Vsi otroci se skrbno drže doma. Vsak po svoje pridno pomaga, da bi čim-prej postavili jaslice. Vse mora biti kar najlepše, da se bo vsak, ki bo prišel v hišo, zavzel in dejal, kako lepo imajo!
Po starem izročilu imajo jaslice svoje častno mesto v kotu za mizo pod križem, v takoimenovanem »bogkovem kotu«. Na Koroškem postavi gospodar na mizo blagoslovljeno svečo in jo prižge kot posebno odlično svetilo v sveti noči. Na stene v kotu nabijejo smrekovih ali tisovih vej ter nanje navežejo orehov, na desko pa postavijo hlevček in pastirčke.
Marsikje so jaslicam pridjali še božično drevo, kar božične slovesnosti prav nič ne moti. Prav pa ni, da božično drevesce vse bolj izpodriva jaslice. Naj bi ne bilo med nami hiše, kjer ne bi bilo lepih jaslic — simbola našega božiča.
SVETI VEČER
Bolj kot kdaj koli v letu nam je domača streha pa naj je še tako preprosta in uboga, nad vse ljuba in draga. Ta večer se spet vse zbere doma, da v nemotenem miru in ob lepih običajih domačije doživi svetost božičnih skrivnosti. Naj je tudi srce tavalo daleč po zgubljenčm svetu, na sveti večer v duši znova oživi in se utrdi lepa vera otroških dni...
Brž ko pade prvi mrak, po vseh vernih slovenskih domovih mati slovesno pripravi družinsko mizo. Pogrne jo z belo »kruš-nico« (belim prtičem) in položi nanjo božični kruh. Toda ne tako kot druge krati, marveč je ta večer mati nekaka svečenica. Svoje dni, v poganskih časih, sta bila oče in mati ta večer zares družinska svečenika, danes pa pride za božič ali kdaj v božični dobi duhovnik blagoslavljat hišo in božični kruh. Marsikje oče namesto duhovnika blagoslovi ves dom s krščanskimi blagoslovili in spremlja ga mati.
Vselej in povsod gospodinja pripravi domači »žrtvenik« — družinsko mizo. Sko-roda v vsakem kraju najdemo pri tem kaj posebnega.
Na Koroškem zelo slovesno pripravijo na božično »bilo« družinsko mizo. V Železni Kapli postavijo proti večeru v hiši na mizi tako imenovano »kopo«. Gospodinja položi sredi mize majhen križ iz blagoslovljenega lesa in pogrne čezenj bel domač prt. Potem postavi na ta križ (pod prtom) tri velike hlebe kruha, drugega nad drugega, nanje pa še »šarkelj«. Ob ta stožec nasloni še tri hlebe, hleb boljšega rženega »mižnjeka«, hleb navadnega in še hleb belega kruha. Čez vse pogrne lep prtič. To je »kopa«. A še ni končana. Na vrh kope postavijo jaslice in križ, na prt pa položijo velike in majhne podobe svetnikov in svetnic. V skodelici postavijo na en vogel mize nekaj žita, na drugega pa rožne vence in blagoslovljeno vodo. Tudi pod mizo denejo razne reči n. pr. košarico »repice« in pmjo polno vode. Ponekod prineso v hišo ter postavijo pod mizo ali v kot tudi Poljsko orodje. Tudi golida v katero molzejo, mora biti pod mizo, pa ne prazna, marveč polna vode, da bo vse leto polna mleka. Te božične navade v Železni Kapli nam kažejo, kako so Slovenci nekoč, v poganskih časih, praznovali svoj novoletni praznik, kako so kot poljedeljsko ljudstvo prinesli vse svoje pridelke in orodje v dar svojemu božanstvu, proseč ga pomoči in dobre letine. Vidimo pa tudi na tem primeru, kako Cerkev teh običajev ni zatrla, marveč jim je modro dala krščansko vsebino. Vse je ostalo, kakor je bilo, le na Vrh »kope« je prišel še križ. Na Beli pri železni Kapli spečejo za božič tudi kruh iz vseh žit in ga kar »božič« imenujejo, ^teđ polnočnico ga blagoslove. Na sveti dan ga dobi vsa družina in vsa živina pri hiši. Niti pes in mačka nista izvzeta.
Tudi v Rožu postavijo na mizo tri hlebe boljšega kruha iz drobno zmlete ržene moke, zraven pa. še enega iz slabše. Prve
tri denejo v »trikot«, sredi mize pa postavijo »sv. martro« (križ) in »kandelo« (svečo). To blagoslovi, pravijo, ponoči Bog. Prvi hleb božičnega kruha »nabula-jo s kloci« (nadevajo s krhlji). Imenujejo ga »mižnjek«. Določen je za božični praznik, drugi za novo leto, tretji pa za »per-nahti« (sv. Tri kralje). »Mižnjek« mora biti vedno na mizi, da si ga vsak gost odreže in ga poskusi. Slabši kruh leži izven »trikota« in je določen za živino, kateri ga dajo na praznik. »Kloci« v »mižnjeku« naj bi bili spomin na kamenje, s katerim so Judje kamenjali sv. Štefana. Temu kruhu pripisujejo tudi posebno moč. Kdor na sveti dan sedem »mižnjekov« poje ali vsaj pokusi, se po ljudski veri tako okrepi, da lahko konja obrne.
Na Zilji pogrnejo na sveti večer mizo s posebnim narodnim prtom. To je bel lanen prt. Ima belo rdeče čipke, čez sredo pa precej široko rdečo progo. Na sveti večer položijo nanj božični kruh »mižjek«, zravfen pa tudi nekaj kadila in žita. Vse ostane na mizi ves sveti večer do poldneva svetega dne. Božični kruh imenujejo na Zilji tudi »hedovec«. Ves je nadevan z makom in medom.
KAJENJE IN KROPLJENJE
Človek izkaže z daritvijo Bogu svojo vdanost in izpriča svojo odvisnost. Hkrati pa si hoče pridobiti božjo naklonjenost, pomoč in obrambo pred vsem kar bi mu moglo škoditi.
Na Koroškem, n. pr. v Kotljah zbere oče v prvem mraku okrog sebe vso družino. Eden izmed otrok vzame posodico z blagoslovljeno vodo, oče pa ponvico z žerjavico na katero polaga les, blagoslovljen na cvetno nedeljo. V Rožu uporabljajo pravo kadilo in mu primešajo špajko, v Podjuni samo špajko. Ta raste edino na Svinji. Ponekod pridevajo tudi majeron, rožmarin in macesnovo smolo. Ohodijo vse hlevske, kletne in hišne prostore, jih pokrope in pokade. Če jih ne pokade, pride k hiši, pravijo v Podjuni, huda »pehtra baba«. Med obhodom molijo rožni venec. Slednjič pridejo v hišo, kjer jih čaka gospodinja. Oče vošči vsem blagoslovljene praznike in odmoli rožni venec. Nato zatakne vejico, pomočeno v blagoslovljeno vodo, zunaj hiše pod kako okno. Če je zjutraj močno zaledenela, bo prihodnje leto po ljudski veri —- stari vremenski izkušnji — veliko ajde in medu. Ostanek kadila vržejo na ognjišče. V Radišah med »kajenjem« nekdo trikrat ustreli. - Navadno ustrelijo na sveti večer trikrat, večer pred novim letom šestkrat, pred Tremi kralji pa devetkrat. Kadar poleti pretita neurje in toča, streljajo z isto puško v megle. Smodnik morajo blagosloviti kapucini. S streljanjem so nekoč preganjali tudi zle duhove in čarovnice.
OB JASLICAH
Malokdaj je v družini toliko odkrite sreče in prisrčnosti kot na sveti večer ob jaslicah. Bolj kot kdaj koli je tedaj sveto, versko doživetje nad vse živo in občutno. Verno družino tesno veže lepa ljubezen. Zlasti na božični večer si je najbolj v sves-ti družinske sreče-pod prijetno domačo streho. To noč najbolj občuti usodo svete družine. Sočutno in plemenito jo spremlja ha poti v Betlehem in sodoživlja vso sladkost in grenkost božjega rojstva. Izliv teh čustev so prekrasne božične pesmi, ki jih imamo prav Slovenci izredno veliko število.
V škocijanu v Podjuni pojo prav ljubko pesmico:
»Kjer štalca stoji se močno sveti, z nebies je ta uč oj sveta ta nuoč!
Se joka na hvas,. ker v štalci je mraz.
Rojeno na sviet, že more trpet!
Ob jaslicah se razneži srce. Slovenske božične pesmi so pravi biseri, tako te, ki jih zdaj znamo in pojemo, kot mnoge druge, ki jih morda nihče več ne zna, so na srečo zapisane pri starih piscih in zbrane v Štrekljevi zbirki »Slovenskih narodnih pesmi.«
SVETA NOČ
Sv. Cerkev se v svojem božičnem nočnem bogoslužju na moč raduje svete noči, her jo je ožarila prava Luč-Kristus. Raduje se, kar je zasvetila očem naše duše nova luč, da moremo v Sinu božjem Boga tudi vidno spoznati in se po njem dvigniti do nevidnih božjih skrivnosti.
Božična noč! Kako sveta je v vernem slovenskem človeku! Po vsej naši zemlji gori luč do belega- dne. Iz oken sleherne hiše lijejo žarki prameni in slovenske noči so kakor čudežna pravljica! Marsikje tli v peči ali na ognjišču izbe žareče božično poleno.
Božična noč je znana v našem ljudstvu tudi kot noč čudovitih skrivnosti. Koroška narodna pesem pravi, da so v noči Kristusovega rojstva »vse hore zvate ble, so vode z vinam takle.«
Največje veselje svete noči je polnočnica. Vse staro in mlado, hoče k njej. Le po eden ostane doma za varuha. Za polnočnico si že davno prej pripravijo bakle iz leske ali kakega drugega lesa. Na Zilji, kjer imajo daleč v cerkev, gredo ljudje že v večernem mraku k polnočnici. Ko pridejo k cerkvi, gredo v kako hišo kjer do polnočnice prepevajo božične pesmi.
Kako uro pred polnočjo se oglasi pri fari veliki zvon. Tedaj po domovih in selih vse oživi. Z vseh strani se prično zgrinjati skupine s plamenicami v rokah. V Beli Krajini streljajo celo s pištolami, v veli-kovški okolici, kjer so do nedavna še ob tej priliki zažigali kresove, pa celo z mož-narji.
»Miha, kam boš pa tega pastirca dal?«
»Tega? Tam v oni kot blizu hlevčka. Saj vidiš, kako hiti, da bi čimpreje bil tam.«
»Pa zakaj nese jagnje na ramenih?«
»Mariji in Jezusu bi ga rad dal, ker sta revna. Tam oni pa nese topel kožuh in tam ima eden celo košaro. Gotovo so same dobre reči v njej za sv. Družino.«
»Zakaj pa črni tam pri strani, ki mu je lani roka zgorela, nič ne nese? Pa še k hlevčku ne gre. Kar vstran se obrača in grdo gleda.«
»Veš, Tončka,- vsi ljudje niso enaki. Tudi takrat so bili dobri in slabi ljudje. Saj veš, da svete Družine niso hoteli nikjer prenočiti«, razlaga brat. »In še danes bi jo mnogi ne«, doda bolj zase ko sestri.
»Pa zakaj ne?«
Miha nejevoljno pogleda na sestro. Mar ga hoče dražiti s svojimi sitnimi vprašanji? Pa ne! Nedolžno se upirajo vanj radovedne oči.
»Zato ker so hudobni. Zdaj mi daj pa še nekaj pastircev iz tiste škatle tam na oknu. Morava pohiteti,, saj vidiš, da bo kmalu mrak.«
Ne da bi Miha sestri ne maral odgovarjati, kaj še! Saj je včasih rad pripovedoval. Samo sedaj ne več. Je vse preveč nemiren in v skrbeh. — Kako se je veselil, da bo enkrat dokončal gimnazijo in potem šel študirat slavistiko ali pa klasične jezike, ko je vendar toliko lepote in duha v teh starih jezikih. Ko da bi ti stari modreci samo bajali o dogodkih prejšnih dni in se razgrevali ob nakopičeni modrosti tolikih stoletij.
Pa je prišla vojska. Pol leta je že doma, prav za prav okoli doma. Saj ni nikoli varen. Pekle so ga krivice in bolela sramota, ki jo je doživljal z narodom, in zato je vse prerad govoril o krivicah m j>h obsojal. In zdaj ve, da ga je nekdo izdal. Zato pa ni nikoli varen. Moj Bog, to ni nobeno življenje! Da bi zatrl ta nemir, je delal poleti noč in dan. Tudi pozimi si ne da miru. Gara pri vožnji z lesom, da bi na vse pozabil, da bi se umiril. Saj bi tudi danes rad vozil, pa ne more. Pred tednom mu je zmečkalo prst na roki. Zdaj pa z levico ne more ničesar prijeti. In pozimi se tako nerado celi.
»Bog in sveti križ božji!« pripenja še zvezdo nad hlevčkom. Jaslice so postavljene, božično drevesce okrašeno.
»Še mah pobriši z mize in malo pospravi!« naroča sestri. »Jaz ne morem več.« V sobi ga vse duši. Ven v sneg, v mraz! V veži vzame še smuči in že se vzpenja mimo hleva za skednjem v hrib ...
S težavo rine naprej. — Že dva dni je padal sneg v kosmih in šele opoldne so se dvignili težki svinčeni oblaki. Zdi se, da se bo vreme ustanovilo. Tudi mraz že občutno pritiska.
Baš na vrh pride, ko se prvi sončni žarki vtihotapijo skozi koprenaste oblake. Ves prevzet gleda Miha prelepo sliko. Cela pokrajina rdi v večerni zarji. V globokem snegu leži pod njim vas; čudovito se odbija belina zidov v soncu, v neštetih bar-
KAKŠEN BODI NAŠ BOŽIČ
Slovenski božič je izredno pesniški in častitiljiv. Vanj so vložili naši predniki srce in dušo. In tudi prihodnji rod mora častitljivim božičnim običajem zvesto ohraniti ne samo zunanjost marveč tudi duha! Duh je, ki oživlja! V adventu notranje očiščeno in po praznikih koprneče srce bo vedelo dati primernega izraza tudi zunanjemu božičnemu praznovanju.
Predvsem se bomo za božič potrudili;
1.	Da nas na sveti večer ne bo begala nobena posvetna skrb. Zato naj se dan pred božičem neha vsako težaško delo. O prvem mraku naj bi bila vsa družina ne samo doma, marveč tudi že v pražn ji obleki!
2.	Da bomo okrasili hišo. V kotu pod križem ali pa na mizi naj bi nikjer ne manjkalo jaslic. Dom si okrasimo tako, da nas bo tudi zunanje okolje spominjalo božične skrivnosti!
3.	Da bodo obnovljeni vsi naši stari domači običaji, ki smo jih morda med vojno zanemarili ali vsled pritiska morali opustiti.
4.	Da ne bomo pozabili svojih rajnih in
revežev.
5.	Da bomo ob praznikih doma in skup-
no z ostalimi družinskimi člani dostojno preživeli najlepši in največji praznik. Naj nam bo božič tudi dan sprave s sosedi in vsemi, s katerimi smo se tekom leta sprli ali jih razžalili. Če bo vse v redu in nam ne bo mogel nihče ničesar očitati, si tudi sami ne bomo imeli kaj. Z mirno vestjo pa bo božič poln milosti in lepote ter družinske sreče.	T u r n š e k.
vah se preliva zelena črnina hlevov; brane pri stogovih so čudovite harfe s srebrnimi strunami. Gozd je bela vojska, trden zid krog in krog vasi. Tam za njim se dviga Triglav. Zdi se, da je bel papir prilepljen na sinjerdečo podlago. Za ped visoko nad njim visi sonce, ki se vedno veča in vedno bolj žari. S krvavo zarjo prepreza nebesni obok in vanjo zavija Triglav in temne gozdove pod njim pa še te vasi in naselja. Vse v krvavi zarji, prav vse... Tudi breza. Preje je žarela v snežni obleki in v strupenem mrazu so lahno trepetale z ledenimi biseri obtežene vejice. Zdaj pa ko da je kri oškropila snežno obleko ...
Sonce je že zašlo. Le še rdeč pas se vzpenja za Triglavom in še ta se spreminja v vijoličast'.-, dokler se- končno ne zgubi 'i' temno modrina neba. Lahen veter zaveje preko hriba in razposajeno trosi suh sneg z dreves. Miho zaskeli v lice, Čas je, da gre.
Nekaj krepkih zamihov in že drvi preko sneženega pobočja proti domači hiši. Brat ravno izprega. Pred vrati se otrese in stopi v kuhinjo. Res, že pripravljajo žerjavico. Na mizi je kadilo, les cvetne butare in blagoslovljena voda.
»Miha, boš ti kadil?«
»Bom pa!«
«Jaz bom pa svečke pri jaslicah prižgala, saj jih smem?« se ga proseče oklene Tončka.
»Le prižgi jih, samo glej, da se ti kaj ne užge!«
»O nič se ne bo!« In že hiti v hišo. Po kuhinji pa se vije vonj po kadilu in brinovih vejicah. Trdo prasketa oljkov les na, žerjavici in meša svoj rezki vonj med omamen duh kadila.
»Pa pojdiva!« Mati vzame molek.
Sunkoma plane Jože v kuhinjo.
»Miha, tu so!«
Miha je že pri smučkah in zunaj. Danes jih res ni pričakoval. Da bi le vedel, kje so. Morda jih je brat še v grapi videl. Potem jim lahko uide.
Tiho se splazi mimo ogla in pri oknu postoji. V hiši prižiga Tončka sveče.
V grlu ga suho stisne, solza mu sili v oči. Sveti večer ...
Pa zdaj ni časa za taka ganotja. Brž mimo okna in barake v hrib.
»Halt! Halt!« Od dveh strani mu zadoni tuji klic!
Na beg ni več misliti. Vzravna se — stoje jih hoče pričakati. Na glasen krik v hiši se ozre skozi okno. Sestra je baš najvišjo svečko na drevescu, prižigala, ko so zadoneli klici. Od strahu je omahnila m potegnila tudi drevesce za seboj.
Ko ga privedejo v hišo, leži drevesce na tleh, jaslice na pol podrte, betlehemska poljana s pastirčki in ovčkami vred razdejana. Skrbno delo popolnoma uničeno. Le oni črni pastir še stoji in brez sočutja strmi v svet.
Tudi vse sveče so ugasle. Temno je. Le tam v hlevčku še brli prav majhna'lučka, in ko zadnje upanje razsvetljuje mrzlo hišo...
MRZEL SVETI VEČER
Mr ljudem na zemlji
Po hiši se preprezajo dišave, kakor vsako leto v božični noči. Vonj po kadilu se meša z vonjem svežega smrečja, ki je popokalo v ognju, z vonjem pečenega mesa in sladke pogače.
V kotu so na veliki deski napravljene jaslice. Stari hlapec Matevž je izkopal mah izpod snega in z rokami, ki so že nad trideset let Opravljale to častno delo, je iz njega zgradili gričke in dolinice, pravo umetniško pokrajino. Z drobnim belim peskom je označil pota in stezice in iz smrečja je napravil lična mala drevesca. Sredi te pokrajine stoji hlev, boren in napol razpadel, a vseskozi ožarjen z nebeško svetlobo. Matevž je zares umetnik. Pritrdil je nekje lučko, da je ni videti, njena svetloba pa se tajinstveno razliva skozi špranje in odprtine hleva in kaže pot pastirjem, ki hite preko hribčkov in skozi dolinice gledat čudež svete noči.
Božje Dete, Marija, Jožef, pastirji, ovce, voliček in osel, vsi so Matevževi otroci. Sam jih je izdolbel iz lipovega lesa, v dolgih zimskih večerih, ko je okoii hiše zavijala burja in je sneg pritiskal na streho, da je vsa hiša ječala od bolečine.
Vsako leto je bilo treba tega ali onega popravila pri jaslicah. Tu je bila ovca z zlomljeno nogo, pastir z odbito roko ali pa s plaščem, ki se mu je barva odlupila. tudi glorijo okoli glav svete družine je bilo treba vsako leto na novo pozlatiti.
Pri barvanju je Matevžu vselej pomagala Tonika, mlajša hči njegovega gospodarja. Njene roke so bile kljub trdemu kmečkemu delu nežne in mehke, kakor je, bila vsa njena drobna postavica nežna. Njeni prsti so s čudovito spretnostjo vodili čopič, kakor, da nikoli ne bi imeli drugega opravila. Z ljubeznijo je mešala barve, jih primerjala, da so se skladale med seboj. Bog ne daj, da bi bil plašč zelen in obleka sinja, to boli oko! Vso svojo dušo je polagala v te barve, bile so izraz njene notranjosti, ki se je zrcalila v nežnih pastelnih odtenkih poslikanih kipcev.
Vsa hiša diši po božiču. Toda pravega božičnega razpoloženja ni. Materine oči so objokane. Tu in tam si še naskrivaj obriše solzo. Oče Bolte hodi s stisnjenimi ustnicami po izbi in od časa do časa ošine družino s pogledom, napol prosečim, napol zapovedujočim. Nande in Slavko, sinova, in najstarejša Pepca, skušajo premostiti to vzdušje s petjem. Stare božične pesmi, iste pesmi, ki so vsako leto zadonele v Boltejevi hiši.
A letos je drugače. Tonikinega soprana ni. Pesmi so nekako brez barve in onega zvoka, ki človeku topi srce.
Tonika manjka. Očetu in materi in bratoma in sestri. A nihče tega na zunaj ne pokaže. Celo mati si na skrivaj briše solze in se umika Boltejevim pogledom.
Tudi sveti družinici in pastirjem in ovčicam manjka Tonika. Jezuščkova glorija je bleda in brez bleska. Marija gleda žalostno pred se, morda zato, ker ji letos nihče ni s čopičem popravil zamaknjenega nasmeha njenih, usten.
Matevž je kakor vsako leto umetniško zgradili gričke in dolinice in razpostavil pastirje. Tudi lučko je pritrdil ob hlevu. A barv se letos ni dotaknil. Bilo mu je, kakor, da bi zatajil Toniko, če bi vzel čopič v roko. Kakor, da bi ob vsaki potezi zbrisal košček nje same z zemeljskega površja.
Družina se napravlja k polnočnici. Pol ure hoda ni daleč, a nocoj je metež, da še stari ljudje ne pomnijo takega božiča. Moški so si potegnili polhovke globoko čez ušesa, ženske so si tesneje zadrgnile vozel svoje rute, tesneje so se zavile v volnena ogrinjala. Vsa hiša odmeva od težkih podkovanih čevljev.
Poti ni. Le kdor pozna okolico, ve, v katero smer mora zaviti. Počasi, v svitu dveh plamenic, ki rišeta pošastne vite če se sence na snežni zastor, gazijo proti cerkvi.
Celo slavnostno potrkavanje je čuti le, kakor da bi kembelj, ovit v meko belo vato, udarjal ob bron.
Pred cerkvijo je svetleje. Iz vseh strani prihajajo farani. Odsev neštetih bakel pleše po cerkvenem obzidju, vse je kakor odeto v zlatordečo glorijo. Tudi glas zvonov se čuje tu jasno in čisto.
Boltejeva družina je posedla v klopi. Cerkev je že skoraj polna, znanci in sosedje se pozdravljajo s prikimavanjem in nasmeškom. Kdor pa s pogledom zadene na Boltejeve, mu stopi v oči sočutje in pomilovanje.
Kajžarica Meta ne more kaj, da ne bi počepnila sosedi:
»Letos pa Tonike ne bo na koru. Jej, kdo bi si bil mislil. Bolte tak poštenjak,
hči pa ...«
»ššššt.«
Obred se je pričel. Mogočno zabuče orgle po razvetljeni cerkvi. Pobožno, iz polnih src zadoni pesem:
»Rajske strune...«
♦
Samotna postava se opoteka skozi globok sneg. Skoraj na koncu moči je že. Preko prsi ima povezano culo, iz nje udarja tenek otroški jok.
»še malo, še malo. Kmalu bova doma. Bog se me usmili!«
Ne zaveda se, koliko časa že gazi, skozi temo in sneg, Id ga neusmiljeno mede med obronke. Ali hodi eno uro, dve, ali sto let?
Moči ji popuščajo, Toda misel na otroka jo v vsakem trenutku, ko hoče podleči skušnjavi in se spustiti v mehke snežne blazine, znova požene naprej. S stisnjenimi zobmi se bori z metežem. Vsako ped si je priborila z naporom. Včasih se ji ulijejo solze, toda takoj se strnejo v ledena zrna na trepalnicah.
V teh urah obupnega boja ji neprestano vstaja pred očmi vse, kar je preživela v enem letu. Eno leto? Zdi se ji, da je cela življenska doba. Doba, ki je dokončana danes, tu, kjer se je pričela: med holmi in smrekami njene domače vasi.
Skoraj eno leto bo, malo dni manj, kar je šla zdoma. Lani na Štefanovo je prišel v njihovo hišo tujec, ki je napravil izlet s smučam! in zašel. Ostal je do Silvestra. V novoletni noči je zopet šel in ona z njim. Njene roke so prenežne za težko delo, je dejal. V mestu ji ne bo treba delati. Oj, kako lepo je znal govoriti! In kako vroče ji je zaplalo po žilah, če jo je gledal s tistim pogledom, ki ga ni videla še pri nobenem fantu.
In potem? Nekaj tednov prešerne razigranosti, sreče, pozabljenosti na domače, na gozdove, na sinje obronke planin.. Zatem — udarci, sramotenje, ponižanje.« »Osmešila si me! Kaj odpiraš usta v družbi, če si neumna ko noč!« — »Ali si res mislila, da te bom imel vse življenje na vratu? Nisem ti delal obljub!« — »Ali sem te vabil? Sama si silila za menoj!«
O, kako je spoznala človeško podlost. Nikoli ni poznala občutka mržnje, tedaj pa se ji je vselilo strastno sovraštvo v srce. Zatekala se je k molitvi, ki ji je od otroških nog prinašala tolažbo. A vselej se je vračala iz cerkve s prazno, neutešeno dušo. In to jo je navdajalo z grozo. Ali me je Bog zavrgel ? O, sveta Devica, pomagaj! Ko je čutila otroka, se je poblažilo v njej. Niti za trenutek je ni spravljala v obup misel ni nezakonskega otroka. Božja volja je taka. Sedaj je našla zopet uteho v molitvi. Včasih so se ji ovlažile oči, če se je spomnila na dom. Ne morem nazaj, v sramoto bi bila vsej vasi! Tu bo delala za otroka, čuvala ga bo, zanj bo živela.
Zdravnik ji je dejal, da mora na deželo. Na deželo? Kam? Dva meseca je šlo v mestu, potem je bilo nenadoma konec. Ni mogla več, od nikjer pomoči. Otrok je pričel hirati kakor cvetica brez vode. Ona je črpala moč, da ni obupala z življenjem sama iz sebe, iz svoje notranjosti, ki je na strani otroka in v samotnih dvogovorih z Bogom zopet prihajala v sklad nežnih pastelnih barv. Premagala se je zavoljo otroka in se napotila domov.
Eno uro hoda je ob suhem vremenu od postaje do doma. Sedaj se ji zdi, da hodi že vse življenje. Niti ne ve, ali hodi v pravilni smeri. Kaj, če bi zašla? Ne, o Bog, le tega ne!
»Še malo, še malo. Kmalu bova doma.«
Mehanično, podzavestno ponavlja vedno iste besede. Otrok joka s tenkim, utrujenim glaskom.
Prišla je med gosto drevje. Tu je bolje. Skoraj popolna tišina, le od časa do časa završi med smrekami, ki stresajo svoje breme.
In nenadoma ji udari na uho potrkavanje iz farne cerkve. Izmed tisočih bi spoznala glas domačih zvonov. Noga ji zastane, roko si pritisne na srce. Tako ji je, kakor da je ves gozd oblit od nadnaravne svetlobe. Z dlanjo si potegne preko oči. »Moj Bog, blede se mi, vročino imam!«
Gozda je takoj zopet konec. In ko stopi izmed drevja, zagleda kakor skozi zastor v daljavi motno svetlobo. Z novimi močmi se požene naprej.
»Rajske strune ...« zadoni iz cerkve, ko se ji približa. Pred cerkvenim pragom jo skoraj zapustijo moči. Za trenutek ji klecnejo kolena, otrok glasneje zaveka.
Ko zaškripljejo cerkvena vrata, se okre-nejo vse glave. Nihče ne bi vedel povedati, zakaj. Radovednost ni, saj vedno prihajajo zamudniki, po katerih se nihče ne ozira. Toda neka nedoumljiva sila jih že-
ne, da dvignejo oči iznad molitvenikov in pesmaric. In v naslednjem hipu se sto parov oči od začudenja razžari.
Nihče se ne zaveda, da je prenehal s pesmijo. Nenadoma je zavladala grobna tišina.
Skozi to tišino se Tonika opoteka proti oltarju. Cula se ji je razvezala, zgrudi se na kolena. Otrok je utihnil in strmi v svetlobo okoli sebe. Tonika ga dvigne na roke in jih izproži proti Marijim podobi na oltarju. Bil je skoro čudež, da ni zašla v me-težu, da je našla pot v domačo cerkev, na božični večer, ob polnočnici. Solze ji stopijo v oči in zdrsijo po licih. V tem trenutku čuti, da si je v duši ohranila de-vištvo, da ji je Bog podelil odvezo.
Mašnika je osupnila nenadna tišina. Obrne se in ugleda Boltejevo hčer z otrokom. Za trenutek mu vztrepeta na licih. Njegov pogled se sreča z njenim in v njenih očeh čita vse, kakor v odprti knjigi.
Nevidna sila mu dvigne roko v blagoslov.
Tedajci je šlo skozi cerkev kakor vzdih. Orgle pa znova zabuče in znova se dvigne pesem:
»Glej zvezdice božje...«
Samo trenutek je trajal boj v Boltejevi notranjosti, ko je ugledal Toniko in otroka. Začutil je drhteče prste svoje žene na sklenjenih rokah in njegov pogled se je za hip ustavil na molitveniku.
»Mir ljudem na zemlji,.se je tu bleščalo v zlatih črkah.
Bolte se počasi dvigne. V težkih čevljih, neokretno po prstih stopajoč se bliža klečeči postavi pred oltarjem.
Tonika čuti, da jo nekdo dviga, da ji nekdo narahlo vzame otroka iz otrplih rok, da jo nekdo rahlo prime za zapestje in potegne proti klopem.
Žena se je zatopila v bridke spomine. Že peto leto ponavlja sama te prijetne božične običaje. Prej je prižgal kadilo njen mož, katerega je kruta vojna zajela v svoj vrtinec. Samo enkrat se je bil oglasil z ujetništva in zdaj že dolgo nima nikakega poročila. Ali je še živ ali mrtev — vsaj toliko bi rada izvedela, pa ne more.
Prijela je s prsti zelenikovo vejico, jo pomočila v blagoslovljeno vodo in pokropila otroke, ki so žgoleli okrog po sobi. »Molimo!« jih je pozvala k večerni molitvi, v katero je vpletla gorečo prošnjo, naj ji božično Dete skoro vrne moža in otrokom skrbnega očeta.
Po opravljeni molitvi je vzela kadilnico, šla je z otroki v hlev in v druge shrambe, naposled pa še okrog hiše, ki je stala nekoliko više na robu vasice. Po dolini se je zgrinjal svetonočni mrak, iz katerega so sijale lučke kakor drobne zvezde. Vsak križ na razpotju je bil ožarjen in slednja vaška kapelica divno razsvetljena. Otroci so jih šteli kakor kresnice, pa jih je bilo toliko, da jih niso mogli prešteti.
»Jej, kako je krasno!« — Smrčajka je odložila kadilnico in strmela v dolino. Oko ji je postalo na bližnjem hribu, ki se je dvigal visoko v ozračje. »Celo na planini obhajajo božič«, je zagledala lučko prav na vrhu griča. »Križ nad prepadom«, je približno določila prostor, zakaj noč je' bila jasna in svetla. »Tam mimo je prehod čez gorovje, koder pa pozimi ne hodi živa duša. Kdo se je neki spomnil nocoj tega samotnega kraja?«
»Divji mož!« so si domislili otroci in petletna Milica se je zavila plaho v materino krilo.
Mati jih je poučevala: »Divji mož ne prižge ob križu luči. Biti je moral nekdo drugi, ki je šel slučajno mimo, zakaj pot čez gorovje je mnogo krajša kakor okrog po cesti.
Otroci so se še dolgo o tem menili ter si po svoje razlagali luč nad gorskim prepadom. Mati je občudovala njih iznadlji-vost, ter ni mogla ničesar dostaviti. Ko se je ponovno ozrla na planino, tedaj- je zapazila, da se je lučka premikala. To jo je presenetilo, zakaj luč se sama od sebe ne more gibati. Nekdo mora biti tam gori; morda je zašel, pa tava okrog in išče poti v dolino.
Tudi sosedje, pametni in izkušeni možje, so tako sodili. Dolgo so opazovali lučko in ugotovili, da se zares premika. Zdaj je bila više in zopet niže; pomaknila se je nekoliko naprej in nato spet nazaj na prejšnje mesto.
Bolte položi otroka ženi v naročje in posadi Toniko poleg nje.
Dekle skloni glavo in poljubi trdo, žu-Ijavo očetovo roko. Ta roka pa se dvigne in položi prste pod zlato se bleščeči napis: »Mir ljudem na zemlji.«
Zima
Zopet padajo snežinke v gostih kosmih na livade, burja poje žalostinke — v grob so legle moje nade..
Zemlja spi pod belim prtom, o pomladi sladko sanja, vran gladuje tam za vrtom, ivje nad menoj se sklanja.
Moje poti in stezice so visoko zasnežene, sape božajo mi lice —• ostre, hladne in strupene.
Ni prehoda čez gorovje, ni prelaza čez skalovje: kladivo vihti usoda in ponavlja: »Ni izhoda!«
Limbarski
»Čudno in neverjetno!« so preudarjali in zmajevali z glavo. Naposled pa so se zedinili v mislih, da gre za potnika, ki se je odločil za pot čez planino, na vrhu pa je izgubil smer in zdaj ne ve, kam naj bi se obrnil.
Skrbelo jih je, da bi se mu kaj ne pripetilo. Tam, kjer se je svetila luč, je v bližini prepad, če bi strmoglavil vanj, je izgubljen za večne čase. Celo domačinu bi se lahko kaj takega pripetilo, kaj šele tujcu, ki ni vajen poti čez gorovje.
»Pojdimo pogledat«, so prigovarjali drug drugemu v strahu, da je v nevarnosti človeško življenje. Trije najboljši korenjaki so se odločili in oborožili s palicami, vzeli s seboj samokres za primer, ako bi se srečali z volkovi, pa tudi pijače niso pozabili.
Pot je bila dolga in naporna. Odbijale so jih ozke stezice, ki so se spenjale nad prepadi, privlačevala pa jih je luč nad pečino. Sličila je drobni zvezdici, sijoči v sve-tonočno tišino.
Tri ure je trajalo, preden so dospeli na planino. Lučka, kateri so se približevali, je spričevala, da prihajajo na pravo mesto. Že so razločili pred seboj križ, ki se je dvigal zmagovito nad globokim prepadom. Spredaj na klečalniku pa je sedel možak, naslonjen na svoj nahrbtnik. Dali so mu krepilne pijače ter ga vprašali, odkod je prišel in kam je namenjen.
Povedal jim je, da prihaja iz vojnega ujetništva. V hrepenenju, da bi po dolgem času obhajal božičnico v krogu svoje družine, se je odločil za pot čez gorovje. Tu ga je zajela noč ter mu ustavila korake. Svetilko, katero je imel pri sebi, je obesil na križ, odložil nahrbtnik ter, se nanj naslonil. Nekaj mu je reklo, naj počaka dneva, če hoče, da ne zaide v prepade.
»Pa ne, da bi bil ti...« ga je nekdo prekinil ter mu obsvetil poraščeno lice.
»Smrčaj iz Podkraja — vaš sosed ...« se jim je dal spoznati
»No, glej ga no, glej! Jernej! Kdo bi si mislil...« Možaki so si presenečeni segli v roke. — »Pa pij, potem pa gremo ... Zdaj smo štirje, ter se nam ni bati, da bi zašli med pečine.« Povedali so mu. da je bila njegova žena prva, ki je zagledala luč nad prepadom.
Domov so prispeli, ko se je skoro že danilo. Smrčajka ni vso noč zatisnila očesa. Večkrat je pogledala skoz okno, kakor bi nekoga pričakovala. Luč nad prepadom je prinesla v hišo srečo, vrnila ji je moža in otrokom skrbnega očeta.
LUČ NAD PREPADOM



l/se> £& £fu&&&U
Tisto jutro pred božičem je vstal dr. Gruden zelo utrujen. Odgrnil je težke zavese pri oknih, da je mračna svetloba posvetila v spalnico. Zraven njegove postelje je stala prazna postelja njegove mlade žene, ki je pred par meseci umrla. Vsa njegova zdravniška znanost, pa tudi njegovi prijatelji ji niso mogli rešiti življenja. Nad posteljama je visela slika Matere božje, ki je nežno božala Dete in otožno zrla nekam v daljavo. Na nasprotni strani pa sta visela zelo dobro izdelana portreta njegove žene in njega.
Ko se je Gruden umil in oblekel, je od-klenil vrata in stopil na hodnik. Nasproti mu je prišla kuharica Lenka in mu prijazno voščila dobro jutro. Skrbno ga je vprašala: »Ali ste zopet slabo spali?«
»Res, slabo, Lenka«, je bolj zamrmral kot odgovoril,
»Nič ne rečem, če žalujete. Saj vas razumem. Mlado, dobro ženo in otroka, oba ste izgubili na en dan. A nekoliko morate gledati tudi nase. Saj ste še mladi!«
»In na bolnike, kajne Lenka. To si hotela tudi reči.«
»Da, tudi na bolnike. Saj vas imajo zelo radi, zlasti revni. Pravijo, da imate tako spretne roke in tolažilne besede za vsakogar. Za otroke in žene na porodih še ni bilo enakega v mestu.«
Dr. Gruden je pretrgal laskavo besedičenje in vprašal:
»Ali že kdo čaka.«
»Da, nekaj jih že sedi v čakalnici.«
»Povej jim, da takoj pridem. Le pozajtrkujem še.«
Dr. Gruden je hitro odšel v kuhinjo, kjer je popil skodelico kave, nato pa je že bil v ordinacijski sobi. Oblekel je belo haljo, odprl vrata v čakalnico in prijazno pozdravil:
»Dobro jutro! Pa začnimo v božjem ime-Bu.«	,
Vstopila je revma ženica z bledim, dve leti starim otrokom v naročju in sedla na Ponujen stol.
Dr. Gruden je skrbno preiskal otroka, ga božal in mil oval, spraševal po socialnih razmerah in nasvetoval: »Otrok je slabokrven. Potrebuje spremembe v hrani. Ker imate na kmetih premožne sorodnike, poprosite za jabolke. Pošljejo naj vam tudi masla, moke in vsak dan liter mleka. — Pisal bom vašemu bratu, če sami ne upate. Zdravil ne zapišem nobenih. Kopajte otroka velikokrat v mlačni vodi, v katero de-vajte prgišče soli. Po prsih in hrbtu ga Pa umivajte vsako jutro in vsak večer s Prestano vodo, v katero vlijte malo kisa. Poleti ga pa pošljite za dva meseca k bratu na deželo.«
»Ravnala se bom po vaših navodilih. Koliko sem pa dolžna?«
' »Nič! Saj ste revni in ne morete plačati.«
»Pa Bog plačaj!«
»Je že dobro. Z Bogom! Le pazite na °troka!«
Vstopil je mlad delavec uvelega obraza. Pokašljeval je in razlagal: da se je prehladil na prepihu v tovarni. Dr. Gruden J® spraševal, poslušal in preiskal pljuča.
»Pljučne vršičke imate vnete. ;A ni še Prehudo. Vse se bo lepo pozdravilo. Le Poguma in pažnje je treba. Na Golnik vas pošljem na blagajniške stroške.«
Da bi ubogega moža potolažil, je pripovedoval o prijatelju sodniku, ki je bil briško bolan na pljučih, pa je po skrbni ‘tegi in skrajno previdnem zdravljenju popolnoma okreval in zdaj lahko pleza po Planinah.
»Račun prosim, gospod doktor!«
»Za vas dobim plačilo od bolniške blagajne. Pozdravljeni!«
»Prav lepa hvala, gospod doktor!«
Vstopila je stara kmečka ženica s ko-?aro v desnici in začela razlagati, da ji jtelodec nagaja, da ne more jesti vsega; "a bi še tako rada uživala fižol in svinjsko teeso, pa ji škoduje.	,
»Koliko ste pa stari, draga mamka?«
»Petinsedemdeset jih bom februarja.«
»Kako je pa z zobovjem?«
»Samo dve škrbini imam še v spodnji
teljusti.«
Tako sta se pogovarjala še nekaj časa, Bakar je dr. Gruden nasvetoval:
.»Hrano bo treba menjati. Težka jedila Biso več za vas. Kava, mleko, pšeničen J^uh, kaša, sok — to bo za vaš želodec.
kozarec vina vam bo koristil. Pokusite se tako hraniti štirinajst dni, nato tee pa zopet obvestite in poročajte, kako te z vašim želodcem.«
»Tako lepo ste mi vse razložili. Bog vam povrni! — Kaj pa račun? če se vam ?e zamerim, tu v košari imam zaklanega 01 oskubljenega petelina in trideset jajčk.
•To naj bo po vrhu. Kar računate, rada plačam. Imam nekaj prihrankov.«
»Dobro, dobro, draga mamka. Hvala za vaše dobrote. Oddajte jih v kuhinji. Za svoj trud računam dvajset dinarjev.«
»Malo, premalo bo, trideset dinarjev bom plačala. Kar vzemite. Saj revežem tako nič ne računate.«
Odštela je denar in odšla.
Tedaj se je pojavil na pragu ordina-cijske sobe v kožuh zavit, s kapo v desnici kmečki človek, naglo je vstopil, zaprl vrata in razburjeno govoril:
»Gospod doktor, sila je velika. Zadeva je nujna. Žena je na porodu. Bojim se, da mi umre, če naglo ne pridete na pomoč.«
»Odkod pa prihajate, človek božji?«
»France Milač z Visokega sem. Bajto, dve njivi, travnik in nekaj hoste imam, pa kravo redim. Sosed Martinjak mi je posodil konja in sani, da sem pohitel po vas. Hitro, hitro, prosim, gospod doktor.«
»Takoj pojdem. Počakajte me v veži.«
Dr. Gruden je odpravil ostale bolnike k doktorju Trdanu. Zbral je naglo vse potrebne priprave, jih zložil v kovček, del kučmo na glavo, oblekel kožuh, vzel odejo in pozdravil Lenko.
»Na Visoko moram k porodnici. Zvečer se vrnem, če ne prej. Glej, da pripraviš v jedilnici jaslice in mnogo svečk pred njimi. Na grob moje žene in otroka pa ponesi lučke. Z Bogom!«
Oddirjal je po stopnicah in sedel na sanke, na katerih ga je že čakal France Milač.
»France, poženite v božjem imenu, kolikor morete. V tri četrt ure sva lahko na Visokem, če ho konj dobro vozil.«
»Še prej, gospod doktor, še prej, čeprav sneži in nama metež sili v obraz.
Dr. Gruden si je potisnil kučmo čez ušesa in na oči, zadelal noge s kožuhom in odejo in se udal otožnim mislim na svojo ženo. Njena ljuba, dražestna i*>doba gaje spremljala povsod. Njegova duša je bila tako razbolena, da do danes ni našel pokoja, čeprav je poskusil žalost premagati z vztrajnim, požrtvovalnim poklicnim delom.
V tem razmišljanju se je pripeljal na Visoko. Sani so obstale pred nizko bajto. France Milač je skočil na tla. Že je stal pri konju Martinjakov hlapec Tine.
»France, kar pelji gospoda doktorja v hišo k ženi. Konja sprežem in spravim že jaz.«
Tine je zapeljal sani na suho pod skedenj, dr. Gruden pa je odšel s Francetom v hišo. V kuhinji sta otepla sneg, slekla kožuhe in snela kučme. Nato sta vstopila v nizko skromno spalnico, kjer ju je sprejela suhljata babica Katra in pokazala dr. Grudnu revo porodnico, Milačevo ženo Polono.
»Kako je?« je vprašal dr. Gruden.
»Slabo. Poroditi ne more.«
»Vzrok ?«
»Napačna otrokova lega.«
»Ali bo potrebna operacija?«
»Ne vem. Prosim, preglejte, gospod doktor, in pomagajte!«
Dr. Gruden je odslovil Franceta v kuhinjo. Ubogal je in z zaskrbljenim obrazom in sklonjeno glavo zapustil sobo.
Dr. Gruden je vzel iz kovčka belo haljo, jo oblekel, si zavihal rokave in umil roke.
»V božjem imenu začnimo.«
Preiskal je porodnico, ki je trepetala v krčih.
»Da, napačna lega. Sirotica!«
Nad posteljo je visela stara častitljiva podoba Brezijanske Marije, na katero je Polona v groznih bolečinah opirala oči in prosila božje pomoči.
Dr. Gruden je nalahno in previdno pričel težavno delo.
»Le pogum, draga mamica, in zaupanje. — Hudo je, vem, hudo, a vse se bo dobro izteklo.«
Pred očmi mu je stopila podoba pokojne žene, ki je med silnimi bolečinami izkrvavela. Vso duševno moč je moral uporabiti, da je premagal srčno bolest.
»Bodite prav mirna, mamica. Sedaj še malo potrpite. Tako, vse pojde z božjo pomočjo v redu.«
In res. Čez pol ure je Polona porodila krepkega in zdravega fantka.
»France, pridite. Žena je rešena. Sina ste dobili.«
France je pritekel iz kuhinje in pokleknil pred dr. Grudna.
»Kako naj se vam zahvalim, gospod doktor?«
»Bogu se zahvalite, France. Svoje delo sem izvršil. Zdaj pa skrbite sami, da se kaj ne pritakne. Čistoča in zopet čistoča. To vse bo že babica urejevala. — Možakarji premalo pazite na svoje žene.«
Tako je v naglici dejal, a se je spomnil, da je njegova Stanka vkljub vsej pažnji morala v zgodnji grob.
Umil se je, slekel haljo, spravil svoje priprave v kovček in se odpravljal.
»Koliko pa znaša račun?« je vprašal France.
»France, saj ne morete ničesar plačati.«
»Zaslužil bom in poravnal, gospod doktoi’.«
»Dolžni niste ničesar. Pri bogatih zaslužim toliko, da pomagam revnim za božje plačilo.«
»Potem pa stokrat Bog plavaj!«
»Je že dobro, France.«
V sobo je vstopil sosed Martinjak in povabil doktorja na kosilo.
»Postno bo, ker je pred svetim dnem, a sprejmite rade volje, kar moremo nuditi. France je v stiski in ne more postreči, bomo pa pri nas nadomestili«, je dejal postaven možakar, prijel zdravnika pod pazduho in ga vedel v svoj lepi dom. V topli sobi se je dr. Gruden odpočil in okrepčal.
Velika stenska ura je kazala že tretjo popoldne, ko ga je France odpeljal nazaj, v mesto. Sneg je nehal naletavati in sveto-večerni mir je obdajal prelepo zasneženo pokrajino z gorami v ozadju, z gozdovi, vasmi in cerkvami na gričkih. V tem miru so vstali doktorju ljubki spomini na tolike sv. večere v rojstni hiši ob jaslicah in svečkah pri očetu, materi, sestrah in bratu, na blagoslov vseh domačih prostorov, na hojo k polnočnici v pol ure oddaljeno cerkev z bakljami in svetilkami in na prelepo petje božičnih narodnih pesmi. Še lansko leto je preživel tako lep sv. večer s svojo ženo pri jaslicah in pri polnočnici, pri kateri mu je donela na uho in odmevala v duši stara nabožna pesem:
»Zveseli se žalostna zemlja, začudi se, sveto nebo!
To Jagnje, ki grehe odjemlje, nocoj je rojeno nam b’lo.
Tam v Betlehemu v štalci, poglejte na slamei to Dete leži, lepšega ni.«
Konjska kopita so lahko peketala po snegu in sani so drčale po ravni cesti. Dr. Gruden je v tihem razmišljanju nalahno zadremal. V dremavici se ga je dotaknila roka njegove pokojne Stanke. Draga žena ga je objela, sedla poleg njega in mu komaj slišno šepetala: »Ne žaluj za menoj tako silno, dragi Ivan.
Zvon k polnočnici pozvanja, kot da angeli pojo, sveta noč skrivnostno sanja, raj se sklanja nad zemljo.
Nekam v daljo se izgublja s poti mrak nocoj in s cest, zemljo spet nebo poljublja in oznanja blago vest.
Vse je kakor zatopljeno in zamišljeno v skrivnost, misli spajajo se v eno — v davno angelsko novost.
Luč iz hlevca sije v sence, ki poražene beže, zvezde zbirajo se v vence, nova moč krepi srce. .
Grej nas luč iz Betlehema, sveti nam pod slednji krov, vse človeštvo naj sprejema svetonočni blagoslov.
Limba raki
Otroku in meni je dobro, bolje kot mi je bilo kdaj na zemlji. Srečna sva v božjem miru. Ta misel naj te tolaži. In tvoja velika sreča je, da moreš tolažiti bolne in žalostne dan za dnem in jim dajati pomoč.«
Sani so drčale mimo mestnega pokopališča, ko se je dr. Gruden prebudil iz sanj. Na grobovih so gorele lučke. Tudi na grobu njegove žene jih je prižgala Lenka.
»France, ustavite!« je zaklical. Izstopil je in velel, naj se vrne. France je obrnil sani in se poslovil.
Dr. Gruden je odšel na grob otroka in žene, se odkril in molil. Ko je odhajal proti domu, mu je iz duše vstala misel: »In moja velika sreča je, da morem tolažiti bolne in žalostne dan za dnem in jim dajati pomoč.«
Moj božič
Z neverjetno naglico so se tisto leto približali božični prazniki. Komaj je izginil za nami dan spomina rajnih in komaj so pospravili stojnice Miklavževega semnja s Kongresnega trga, že so minevali poslednji dnevi adventa.
V šoli smo z živahno neučakanostjo pričakovali okrožnice, ki nam bo naznanila pričetek božičnih počitnic. Hej, kaj bi je ne!
»Nam bodo podarili ponedeljek ? — Menda ne bodo letos krajšali počitnic? — Kdaj se odpelješ domov? . . .« Vprašanja so padala drugo za drugim. Iz vseh je žarelo hrepenenje mladih src po sreči, ki ožarja sleherno družino, zbrano okrog jaslic.
Ravnateljeva okrožnica je prišla, z njo pa tudi razočaranje. Preko žarečih obrazov drugošolcev se je privlekla od nekod rahla megla. V okrožnici je bila namreč napovedana poleg božičnih počitnic tudi — konferenca.
»Pa ravno jutri! Dan pred počitnicami ...« sem se jezil ter malomarno metal zvezke v šolsko torbo.
Konferenca mi ni šla prav nič v račune. Pri francoščini mi je spodletelo in tudi matematične naloge dvomljive ocene še nismo dobili nazaj. Čudne slutnje so me spreletavale in mi kalile veselo pričakovanje božičnih praznikov.----—
Zadnji dan pouka ... Običajna živahnost je pred razrednikovo uro zamrla. Zdelo se mi je, da jo je med odmorom, ko smo zračili učilnico, odnesel prepih. In potem tisto čakanje, ko je profesor vso uro počasi odpiral dijaške knjižice, pomakal pero v črnilo in pisal, pisal...
Drugikrat bi ugibal, kdaj bom na vrsti, danes pa sem to opustil. Grizel sem si nohte in gledal skozi okno: »Morda mi bo pa v francoščini le prizanesel: saj je bilo prvič, da nisem znal. In če sem pisal pozitivno tudi matematično... Ah...!«
Ako bi šolska ura ne bila tako kratka, bi se skoraj prepričal, da sem zopet srečno ušel skozi konferenčno rešeto. —
S trepetajočo desnico sem sprejel knjižico in jo nesel v klop. Odprl sem jo: po-
v drugi šoli
gled mi je obstal na okroglih črkah razrednikove pisave.
»Slaba ocena iz francoščine in matematike pismeno...«
V trenutku so se zrušili v meni prelepi načrti: vse veselje do božičnih praznikov je v meni na mah ugasnilo. Zaprl sem dijaško knjižico in se zopet zagledal skozi okno v plešoče snežinke, ki so se gosto usipale izpod nebesne sivine. Prvikrat mi je v šoli zdrknila po licu solza...
Tisti dan se nisem poslovil od sošolcev. Tudi veselih praznikov nisem voščil nikomur. Stopal sem po zasneženi Tržaški cesti in pred očmi so mi venomer migljale tiste okrogle črke. Videl sem jih v plesu snežink, videl pred nogami v snegu... In ko sem zamižal, da bi se jih vsaj za hip znebil, mi je v srcu zakljuvalo: »Lepe praznike si si pripravil! In kaj bo rekla mati?«
Saj res! Mati... Tako skrbi zame. Veseli se svetonočnega miru, jaz pa ji nosim domov tako grenko bol.
»Da so morali sklicati konferenco tik pred prazniki!...« me je zopet pograbilo in bruhnilo iz mene. Nikamor več se mi ni mudilo.
Mati, uboga mati! Vse praznike ji bom skvaril...
Obstal sem za trenutek. »Ne, ne! To se ne sme zgoditi! Ne smem kaliti božičnega veselja ne drugim, ne sebi!«
In sklenil sem, da izida konference pred koncem počitnic ne bom izdal.--------
»Kako je?« me je vprašala mati s tistim — meni tako znanim glasom, ki je kar pričakoval nehvaležnost.
Za hip sem molčal, potem pa sem se ji zlagal, čeprav me je davilo, da sem komaj izjecljal tistih nekaj besed: »Še nismo dobili knjižic...«
Mati ni spraševala dalje: preveč je imela pripravljanja za praznike. Jaz pa sem se globoko oddahnil, ko je odšla po opravkih v sobo. Vendar sem še čutil rdečico, ki mi kar ni hotela iz lic: Pred samim seboj sem se sramoval, da sem mater tako grdo nalagal.


Stra.it >*
SS^S.5
spomini Selškega župnika
Čim bolj se bliža letošnji božič, tem pogosteje mi romajo misli nazaj v zapor, kjer sem leta 1943 in 1944 preživljal božične praznike.
Že od začetka leta 1943 sem bil v preiskovalnem zaporu v deželni sodniji v Celovcu. Tekom mesecev sem se navadil živeti ob borni hrani med debelimi zidovi za zamreženimi okni, sprehoda v krogu na majhnem dvorišču, spoznal sem paznike in mnoge jetnike. Celica, v kateri nas je prebivalo sedem do 14, je bila dokaj prostorna in svetla. Od septembra dalje sem bil zaposlen čez dan v knjigoveznici, kjer mi je čas v druščini tovarišev in pri delu kaj hitro potekal. Dva dni pred božičem je bil dan obiskov, ki sem ga vsake štiri tedne težko pričakoval. Kakih deset do petnajst minut smo mogli ob navzočnosti preiskovalnega sodnika govoriti z obiskom. Ta dan smo obisk ravno končali in že sem čakal na hodniku paznika, da me zopet odvede v delavnico. Kar mi šine v glavo drzna misel. Obrnem se k preiskovalnemu sodniku dr. Sch.
»Gospod direktor, posebno prošnjo imam do vas!«
»Kaj pa želite?«
»Prosim, ali bi mogel na božični praznik maševati ?«
Drznil sem se mu izreči to prošnjo, ker sem tekom, leta večkrat dobil vtis, da je
»s#«»?«!®-»!*
»Ne smem kvariti praznikov«, sem se opravičeval, a umiril se nisem.
Zvečer sem v kotu postavljal jaslice. Nekaj trenutkov sem se raztresel; vendar mi je od časa do časa zaplesala pred očmi dijaška knjižica. Čutil sem jo v žepu suknjiča in zdela se mi je težka kot svinec.
»Saj res! Kaj če jo mati najde? -— iskriti jo moram, skriti za vse praznike.«
Pogledal sem po sobi: bil sem sam. Roka mi je naglo seg' i v žep. Kar speklo me je, ko sem se do! knil platnic. Vendar sem jih zagrabil kot bi jih hotel zadaviti.
Izvlekel sem nesrečno knjižico in jo z eno samo kretnjo porinil na polico pod mah betlehemskih poljan — — —
Sveta noč . .. Vsi smo bili zbrani v topli družinski sreči. Prijeten vonj kadila je napolnil dom. Potem pa smo pred jaslicami molili in peli.
A jaz? Nisem videl jaslic pred seboj in svečke so se plašno umikale nekam v daljavo. Tudi valovite poljane so izginile. Le dijaška knjižica je ostala in misel nanjo me je popolnoma raztresla.
Udušil sem solze in požrl sline, ki so se mi dvigale v grlu.
»Mater si nalagal ... Pa si upaš stati pred jaslicami? . . .« mi je razbijalo v prsih.
Žal mi je bilo, da sem skril svoj greh.
! »Pa ravno pod mah! Le zakaj nisem knjižice pokazal takoj, ko sem jo prinesel domov«, sem si očital.
Sklonil sem glavo. Nič več nisem mogel peti.
*
Vse božične praznike sem bil tih kot nikoli poprej. Srečanja z materinimi očmi nisem mogel prenesti. Tudi jaslic sem se ogibal, da mi je bilo v resnici nerodno. Vsak pogled nanje mi je zadal novo rano. Tudi mati je opazila moj nemir.
Neko popoldne se je sklonila k meni in se rahlo dotaknila mojih ramen.
»Bini, kaj ti je? Povej!...«
Zdrznil sem se. Naj ji pogledam v oči? — Ne bi ji mogel.
»Mati...« sem izdavil iz sebe ter sklonil glavo. Polile so me solze.
In materina roka me je peljala — k jaslicam. Moj Bog, pa ravno k jaslicam v kot, da sem skozi solze zopet videl pred seboj svojo nesrečno knjižico.
Mati pa mi je dvignila glavo ter mi zrla v oči. Pogleda sta se srečala.
Naj še tajim? Naj še lažem svoji materi? In pred jaslicami, kjer sem vsako leto preživel najlepše ure življenja...
Materine oči so nemo spraševale. Zdele so se mi kot dvoje jasnih zvezd, ki edini svetita na mojo samotno pot.
In tedaj sem videl, kako sta se odtrgali od njiju dve biserni solzi. Njuna lesketajoča se sled na materinem licu se mi je zdela kot žar, ki se spušča od božične zvezde nad hlevcem.
Bil sem premagan ...
Padel sem v materino naročje in zaihtel kot še nikoli. Vse sem ji povedal in jo prosil odpuščanja.
Mati me je pobožala po mokrem licu. Potem pa se je zagledala v Marijo, ki se je v hlevčku mojih jaslic sklanjala nad Jezusom ter mu vračala smehljaj za smehljaj ...
gospod sodnik poln pravnega čuta že do grla sit brezpravnega postopanja gestape in mi je zato naklonjen.
»Od moje strani ni nobene ovire. Pošljite mi potom šefa trakta kratko pismeno prošnjo; rešil jo bom ugodno.«
Ves vesel napišem pred poldnem listek in ga izročim šefu našega oddelka.
»Kaj je to?«
»Prošnja na preiskovalnega sodnika, da bi smel na božični praznik maševati!«
»Ne bo nič! To je izključeno! Odkar sem tukaj še ne pomnim takega slučaja.«
»Pa vendar hočem poskusiti! Prosim, da odpošljite listek na pristojno mesto!«
Ni še minila ena ura, ko zopet zarožljajo ključi v vratih. Šef sam vstopi s papirjem v roki in mi naznani, da mi je dovoljeno maševati vsak praznik in vsako nedeljo. Dobil sem torej še več, kakor sem prosil. To je bil uvod v pravo božično razpoloženje. Bil sem izredno vesel in z menoj so se veselili tovariši v celici.
»Vsi gremo k tvoji maši in pevci naj pojo, da bo veselo!«
Na dan pred božičem smo pod vodstvom našega mojstra, ki že dolga leta vneto oskrbuje zavodovo kapelico, to okusno okrasili za praznik. Nekaj vejic od božičnih drevesc sem vzel seboj v celico.
Vsako leto na predvečer praznika je obiskal jetnišnico sam prevzvišeni knezo-škof. To leto pa se je mudil v Solnogradu in zato je kot njegov namestnik opravil božjo službo ob 4. popoldne kot »polnočnico« sedanji g. generalni vikar. Vsa kapela je bila polna jetnikov in je migljala v množici lučie. Sedel sem v prvi klopi ves prevzet od svetonočnega občutja. Kakor od betlehemskih jaslic sem se je rahlo glasila pridiga g. generalnega vikarja s stalnim refrenom: »Bog je ljubezen!« Venomer pa se mi je srce topilo v sladki zavesti: »Jutri boš stal tudi ti pred oltarjem!«
Pevci so ta večer še posebno občuteno peli in vsi smo prinesli s kapelice mnogo božičnega razpoloženja. Po skromni večerji smo obe mizi postavili skupaj sredi sobe in posedli okoli njih. Božično drevesce nam je predstavljal sveženj vejic, okrasek drevesca so tvorili večbarvni papirčki, kot darove pa sem obesil za vsakega po en keks, tovariš iz Dravske doline pa je položil pod »drevesce« za vsakega po eno suho figo. Sobni starešina, veleindustrialec Mihael K. iz Celovca, je imel nagovor.
Vojni barometer je takrat za Hitlerja kazal že precej na slabo in vsi smo pričakovali, da nam s padcem Hitlerja zasije prostost. Tudi govor gospoda starešine se je previdno gibal v tej smeri. Hočeš, nočeš, moral sem spregovoriti tudi jaz. Moj nagovor je bil seveda bolj versko navdahnjen, bodril sem tovariše k potrpljenju in zaupanju na Boga. Sveto mašo naslednji dan, da hočem darovati za vse tovariše, da bi se jim srečno izteklo.
Pojedli smo s posebno užitkom darove božičnega drevesa in po prijateljskem pomenku zapeli »Sveta noč, blažena noč...« Blaženo smo tudi tisto noč zaspali. Drugo jutro sem eno uro pred skupno božjo službo po dolgih mesecih zopet pristopil k oltarju. Drhtel sem od ganotja. Ali se mi povrača sreča novomašna? Kakor ob novi maši mi je bilo, ko sem pri gloriji dvignil roke k slavospevu »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje...« in ko sem navrh obrnjen k tovarišem voščil »Gospod z vami!« To je bilo pravo božično doživetje.
Še petkrat sem tekom enega mesca mogel opraviti kot jetnik sveto daritev. Koncem januarja 1944 so me poslali v Gradec k obravnavi. Tam sem bil oproščen. 14 dni navrh so me v Celovcu izpustili in vrnil sem se na svoje prejšnje službeno mesto na zg. Štajersko.
Osem mescev sem se veselil prostosti, a težka roka gestape je nevidno visela nad menoj. Začetkom oktobra me je nenadoma spet zagrabila in tirala preko Gradca, Dunaja, Prage, Chemnitz naravnost v Berlin. Brezplačno, a prav nič zaželeno in prijetno potovanje! Na Martinovo so me spet postavili pred ljudsko sodišče. — Predsedoval mu je sam predsednik, znani krvnik dr. Freysler, in zašil me je za štiri leta ječe.
»Koliko ste dobili?« me je vprašal paznik, ko so-me pripeljali nazaj v zapor. »Štiri leta!«
»Veseli bodite, tukaj se navadno kotalijo glave!«
Tudi jetniški župnik mi je čestital k »dobremu« izidu.
Zdaj sem postal pravi kaznjenec s posebno uniformo. Vtaknili so me v temno smrdljivo celico, vrhtega je bila družba
razen dveh Čehov zelo neprijetna. Vesel sem bil spremembe, če smo morali na vrtu pometati ali nositi premog v kurilnico. O, da bi mogel s tega mrkega Berlina naprej!
Čez štiri tedne me neko jutro pokličejo. Na hodniku smo se zbirali za transport.
»Kam gremo?« To vprašanje nam je bilo vsem na jeziku.
»V Straubing! Tako sem mimogrede slišal v pisarni«, je vedel povedati majhen Francoz.
Straubing! To ime je bilo na dobrem glasu. Zvečer na zbirališču na policiji na. Aleksandrovem trgu smo naleteli na jeG nika iz Straubinga. ki se je vračal tja.
»Straubing je okrevališče«, nam je zatrjeval.
Kako smo bili veseli! Delali smo načrte za pot. Jutri odrinemo; teden dni, recimo, bomo na potu, pred božičem pa v Strau-bingu! Za praznike bomo že na novem domu!
Pa prišlo je drugače! V Leipzigu smo tičali ves teden. Od tam smo se od ranega do naslednjega dne vozili stlačeni po 6 v kabinah, kjer je bilo prostora komaj za dve osebi. To je bila grozna vožnja. Iz Plauena smo v par urah dospeli v Hof. V baraki prehodnega taborišča na lesenih ležiščih smo prečepeli in preležali zopet cel teden. Trikrat na dan smo se na hodniku postavili v vrsto, da smo prejeli nekaj malega hrane. Mene je vzel na piko stražnik SS-ovec, in se rad obregnil ob me. Dnevi in noči so počasi potekali. Vse je bilo nekam topo in razdvojeno. Dan je bil dnevu enak, nič razločka med delavnikom in praznikom. Tako sem tudi božični večer in praznik prfždel na svojem trdem le-
žišču. Brevir mi je bil tu posebno ljub tovariš. Po noči mi je služil za zglavje, podnevi sem črpal iz njega bogate duhovne zaklade. Pa so mi ob njem romale misli k Jožefu in Mariji v Betlehem, ki jima ne nudi boljšega prenočišča kot hlev. In v tem hlevu tako siromaštvo . .. Trde jaslice so ležišče Sinu božjemu. — Nam pa tu deske .. Tako morem vsaj malo občutiti bedo svetih oseb. Koliko je na ta božič širom Evrope bednih, lačnih, brezdomcev, trpečih v taboriščih, ječah, transportih in vojakov na frontah... Ali se že pripravljajo angeli, da zapojo vsemu svetu »mir ljudem, ki so blage volje?«
Tovariš Rudolf je bil poleg mene. Veleposestnik in pivovarnar v Berchtesgadenu, učenjak, do leta 1938 privatni docent na dunajskem vseučilišču. Zaradi nekaj besedi je bil obsojen na smrt in zaplembo premoženja, potem pa pomiloščen na dosmrtno ječo. Plemenit in globokoveren. Družila naju je enaka usoda in sorodnost mišljenja. Pomagala sva si vzajemno in si odkritosrčno zaupala. Tudi on se je zatopil v premišljevanje božičnih skrivnosti. Kramljala sva tiho nekaj časa, dokler naju ni objel sladki spanec božične noči.
Iz Hofa so nas zavleklli v Nürnberg, kjer smo po novem letu preživeli eno najhujših bombardiranj. V Straubing smo dospeli šele 10. januarja. Kot »okrevališče« se nam ta kaznilnica pa ni izkazala, ker smo tam prezebali in stradali da joj. Ob koncu dolgoletne vojne je pač pošio kurivo in hrana.
Vsekakor obhajam božične praznike lepše in prijetneje pro t doma, kakor pod ključem v tujini.
ožič 1943
Mrzla je koliba, snega skoraj do okenc, ki niso okenca temveč luknje zamašene s kosi razbitih šip. Dimnik je speljan skoz drobno steno, preprosto ognjišče je dimasto.
Zunaj še kar sneži. Dan pred božičem.
Marjan z ženo in otroci ne ve kaj bi. Kakor ogromna butara se je zvrnilo domotožje na sredo revščine.
Živi! Tam nekje daleč so, komaj spomin, trudna misel pride do njih. Hiša pod bregom, v bregu drevje, ki se šibi pod snegom, nad streho sladek vonj domačega dima.
Dom. Oče sedi za mizo. Upognjen je., siv, Joževa smrt ga je bridko zadela. Mati so zgarani, trudno se vlečejo iz kuhinje v hiši in iz hiše spet v kuhinjo.
V zadnjem pismu so pisali: »Vama moram povedati, da so oče s čevljarstvom skoraj popolnoma prenehali. Ni dela. Včasih kaj zašijejo pa kaj bi s tem. Začeli smo spet obdelovati polje, ki smo ga do sedaj imeli v najem. Saj vesta, živeti je treba. Kadarkoli pečem kruh, mislim na vajine otroke. Vselej, pri vsaki peki, sem jim morala narediti posebej hlebček belega kruha. Bog ve, kako je zdaj z njimi. Miši :m, da še črnega stradate. V hiši je obupno prazno. Vera se je omožila, Joža ni in vidva sta tako daleč. Bog se nas vseh usmili.
Za prvo silo vama spet nekaj pošiljam. Da bi vsaj dobila.«
To je bilo zadnje pismo. Paketa ni bilo. Odslej tudi pisma nobenega več.
No in jutri bo božič, nocoj sveti večer.
Marjan sedi za mizico, ki jo je sam naredil iz zabojev. Najraje bi na glas zave-kal, pa se je moral držati zavoljo žene in otrok.
»Očka, ali bomo šli jutri domov?« pri-drsa Marjanček od matere k očetu in se skobali na klop, ki je močno vegasta.
»Kako bomo šli, revež? Ali ne vidiš koliko je snega? Ko bi šli, bi nas vse sneg zasul in prišli bi volkovi in nas vse požrli.«
Marjančka uženo samo te besede. Volkov se boji, snega prav nič.
»Mogoče bo pa stari ata prišel«, pristavi otrok in se stiska k očetu, zakaj Marija je že silila na očetova kolena.
»Mogoče«, zamrmra Marjan in pogleda ženo, ki ima solzne oči.
Sneženi kosmi se zaganjajo v okenca, po soteski piska veter in raznaša bel prah. Zaganja se v vrata, cvili nad streho in se zgublja v gmajni, ki stoji kot mrtva zasnežena straža dobre četrt ure za kolibo.
»Poleti je bilo mogoče vendarle še prestati«, izdihne žena. »Vsa vaška revščina je bila skrita v zelenje. Zdaj je drevje golo in razmajane bajte v belini so kakor grobi. Pri nas so bili taki svinjaki.«
»Če niso bili boljši«, se po sili nasmehne Marjan in kljub Marjančkovi ihti vzame Marijo v naročje.
Jožek se drpajsa po tleh in vleče mate za krilo. Tri mesece po preselitvi se je bi rodil.
»Mama«, se nenadoma oglasi Marjanček, »kje smo doma?« »Ali smo tam?«
Z roko pokaže proti severni steni na kateri' je viselo nekaj pokrovk, ponev in zglodana zajemalka.
»Da tam. Daleč je do doma. Ko bi šel ti peš, bi bil že skoraj velik, preden bi prišel do njega.«
»Ali je tako daleč?« se oglasi Marija in s’ :gne ročice.
»Se dlje«, se nasmehne Marjan in Še sam stegne roke.
»Joj«, pravi Marija in zleze očetu iz na ročja. Jožek je privlekel spod mize piša; papir, ki si ga mora ogledati.
Južina je pičla. Nezabeljen močnik v ka terem plavajo suhe slive. Bog, da je to. Sosedje niso skopi, a kaj, ko sami nimajo.
Potlej Marjan zvije cigareto v časopisni papir. Tobak se še dobi. Močan je, za tako hrano kar premo'čan. Marjanu se po vsaki cigareti vrti v glavi. Kar prav mu de.
Popoldan je spet dolg. Vleče se mimo okenc in je pristujen, da se Bogu smili.
Počasi se mrači. Nizke strehe kolib so zasnežene, redko kje se pokaže človek, obstane, se razgleda pa spet zgine.
V kolibi je mračno in tiho. Jožek nekaj časa vrešči, toda nihče se dosti ne zmeni zanj. Kakor da bi otrok to čutil, plane v jok in mati ga mora vzeti v naročje.
»Je kruha še kaj?« se obrne Marjan.
»Miličeva ga je nekaj prinesla včeraj. Toliko ga je, da bo za danes in jutri.«
Marjan nekaj časa strmi, potlej vidi, da mora reči nekaj bolj veselega. Saj gre že tako vsem na jok.
»No. potlej bo dovolj če spečeš samo dve potici. Za meso ...« Žena ima velike oči.
»Potico, mama, potico«, ploskne Marjanček.
Marjanu je nerodno, da se mu šala ni posrečila. Kakor zakleto je vse. Ne to šlo brez solza. Predobro vidi, kako se žena premaguje.
»Zakaj živimo?«
Marjan se spomni, kako so se nekoč vsi skupaj hoteli zastrupiti. Vse je bilo pripravljeno, pismo napisano, pismo polno srda na tiste, ki so jih pregnali. Pa se le niso.
»Otroci pa morda kdaj le pridejo na sonce.«
Marjan se natančno spomni ženinih besedi. Takrat sta oba jokala. Potlej je prišel paket Rdečega križa. In je spet šlo.
V kolibi je zdaj že prav temno.
»Marjan, jaslice, bi pa lahko postavili-Tiste z Rdečega križa sem shranila. Vsaj nekaj bo. Pa za čaj bom pristavila. Slivovke je tudi še nekaj.«
Marjan je siv v obraz.
»Meni je prav tako. Med našimi jaslicami in domom bo sto in sto kilometrov, bodo gore in veter in sneg, a vendar 9>
bomo blizu. Tako kot nocoj še nikoli.«
»Mama, potico«, prosi Marija.
»Svečo nažgi, Marjan. Nocoj ne bomo v temi in tudi spat ne gremo precej.«
Žena pristavi vodo, potlej poišče jaslice. Papirnate so, preproste, pastircev ni, le štalica in sveta družina.
Marjan jih postavi na mizo, na sredo. Stojijo na deski kakor majhen dom palčkov.
»To je Jezušček, kajne, očka?« vpraša Marija in pokaže s prstkom,
»Jezušček, da.«
Marjanov glas je votel. Žena ropota s pokrovko.
Voda žubori, sveča na mizi gori kakor mrličem.
Potlej zadiši slivovka. Tudi kruh diši, čeprav je črn in nizek kakor deska.
• »To ni potica, mama«, se našobi Mar-
(Božična dogodbica)
»Takole. Še nekaj trenutkov, pa bo vsega konec... Če je greh, kar bom storila, tedaj naj odgovarja on, ki je kriv, da je prišlo tako daleč...«
Potokarjeva Marica je odložila pero, zravnala listič ter ga potisnila v ovitek, katerega, je skrbno zalepila. »Milanu lastnoročno«, je bilo spredaj zapisano. Nato se je oprla s komolci na mizo in položila gla-vo v dlani. Njena okrogla lica so bila nekam sumljivo bleda in oči so razodevale, da so iztisnile že marsikatero solzo.
Bilo je popoldne pred božičnim večerom. Mraza ni bilo, snega pa le toliko, da je pokrival zemljo. Vaščani so že opravili delo, pripravili drv in krme za živino ter se zbirali v toplih sobah pri postavljanju jaslic in božičnega drevesca.
»Letos ti bo pomagala Marica«, je rekla Potokarica Ivanu, ki je pravkar prinesel iz gozda lično smrečico za božično drevesce. »Tudi jaslice morata narediti.«
»Zäme ni ne jaslic, ne drevesca. ..« Marica, ki je še vedno slonela pri mizi, je Vzdihnila globoko iz prsi. Nato je vstala, si popravila lase in ruto ter hotela nekam
oditi.
Kakor nož, tako so zadele mater njene besede. Stopila je prednjo, oprla roki v bok ter jo živo pogledala. »Marica, kaj ti je, da si taikb ri'ekaih čudna in potrta?«
»Saj nisem«. Hči je sramežljivo povesita glavo.
Mati ni bila zadovoljna z njenim odgovorom. »Ali si bolna?« je nadaljevala. Hčeri se je poznalo, na obrazu in njen glas je Razodeval, da ni povedala resnice.
»Hm, bolna ...« je premišljevala, kaj aaj bi odgovorila. »Ali menite, da samo bolezen moti dobro voljo?«
»Ne vem«, je odvrnila mati. »Lahko je tudi kaj drugega... Kakšna huda žalost ali razočaranje, pa tudi slaba vest človeka grize in greni veselje do življenja...«
Marica je molčala. Izkušena mati je posodila, četudi ji ni hči še ničesar izdala.
»Odkar si bila zadnjič doma, si vsa drugačna«, je skrbno omenila. »Že dalj časa te opazujem.«
»Shujšala sem«, je Marica naposled mo-vala priznati. »Tudi jesti se mi ne ljubi.«
»No, tedaj si bolna —- ali pa...« jo je vahlo prijela za roko.
»Vse boste izvedeli o pravem času...« Hči se ji je iztrgala iz roke in zbežala.
Čez nekaj časa se je vrnila in zopet sed-ta za mizo. Pogledala je pismo, ki je še vedno ležalo pred njo na mizi. »Lastno roč-®°«, je spet prečrtala naslov ter ga podčrtala prav debelo. Črta je bila vijugasta 7" dokaz, da se ji je tresla roka. Nato si le podprla glavo ter se zatopila v premiš-Ijevanje. »Ko bo prejel to pismo, tedaj že be bom več živa... Kdo ve, kako ga bodo zadeli moji očitki? Ali bo priznal svojo krivdo, ali jo bo skušal zvrniti name? desnica ie, da me je zapeljal z lažnimi obljubami in ko bi jih bilo treba uresni-čiti, tedaj se je sramotno umaknil. Prelomil je besedo ter me pustil na cedilu ...«
Mladenko je posilil jok, toda njeno hlad-bo oko ni imelo solze, da bi jo iztisnilo in boslalo na bledo lice. Očitala si je, da je kriva tudi sama, ker je brez potrebe in Proti volji staršev odšla od doma. Imela ie dobre načrte in nauki, IH*—» je prejela, So jo spremljali dolgo časa. Naposled je omahnila ... Samo en usoden trenutek — °h, ko bi ga mogla za vedno zbrisati iz knjige svojega mladega življenja!
In Milan? Čim mu je odkrila svojo taj-host, je izginil... Rekel je, da je ne bo Pozabil, pa je storil drugače... Šel 'e neznano kam ter se do danes ni oglasil... Zaman ga n^rvSVoie .■..
Zgrozila se je ter se strastno zgrabila Za lase. »Kazni ne uideš!« mu je zapreti-
janček. »Potica je bela.«
»Črna potica je.«
Otrok začudeno vrti kvatro kruha.
Jedo. Ob dihanju vseh sveča utriplje.
Zunaj je noč. Morda ne sneži več, toda od kolibe v svet, do doma ni nobene poti, nobene gazi, od kolibe do doma je sto "in sto kilometrov, so gore in veter in sneg.
Nenadoma žena z glavo udari ob mizni rob in na glas zaveka.
Marjan ne vidi njenih solz, vidi pa njeno bolečino, ki je večja kakor je pot do doma. Trdo se stisne k njej in ji vzdigne glavo.
»Marija, saj bo še sonce.«
»Vsaj za otroke.«
Potlej se skloni k Marjančku.
»Ne mešaj, kar spij, saj ni nič sladkorja.«
Zdaj se mora Marjan nasmehniti.
la. »Pravica te bo našla ter se kruto maščevala __«
Nekaj ji je svetovalo, naj se premisli in ne izvede tega, kar je "'-'-mila. »Nocoj je sveta noč, rojstvo novega življenja in ni prav, skruniti ta praznik s samomorilnimi načrti...«
Ustrašila se je za hip, a se je kmalu zopet opogumila. »Nocoj je priložnost, kakršno je treba iskati«, jo je varal neki drugi glas, ki je bil močnejši kakor prejšnje svarilo, »Na videz pojdeš k polnočnici in nihče ne bo slutil, kaj nameravaš. Tam, kjer se pot odcepi proti cerkvi boš zavila v gozd proti potoku... Tolmun ob robu gozda je vedno pripravljen, da sprejme vase nesrečno žrtev ...«
»In kaj porečejo ljudje?« se je glasilo nasprotno vprašanje. »Pomisli, kaka sramota bo za domačo hišo!«
Odprla je predalček, iz katerega je vzela pismo, naslovljeno na mater. Spisala ga je v slovo in oprla na razloge, zakaj beži iz življenja. »Zato, ker brez njega ne morem živeti in bi sramote ne prenesla«, je navedla pojasnilo. Prosila jo je odpuščanja in dostavila, da je dobro premislila, preden se je odločila. Tolaži pa naj zavest, da je boljša smrt, kakor slabo življenje.
Pri večerji je bila Marica izredno živahna in na. videz dobre volje. Nalašč se je zatajevala in delala veselo, da bi ne mogel nihče kaj slutiti. Vselej, kadar je pogledala mater, ji je udarilo srce kakor s kladivom. »Poglej, kako te ljubi in je pripravljena vse storiti, da bi te razvedrila«, si je očitala. »Ti ji boš pa v zahvalo napravila toliko žalost.«
Po večerji se je oblekla in poslovila od matere, ki je ostala doma za varuhinjo. Rekla je, da gre k polnočnici, a poprej bo še obiskala prijateljico, ki stanuje blizu cerkve. Toda mislila in izvedla je drugače. Ravnala je po načrtu: ko je prispela do razpotja, je krenila proti gozdu. Oprezno se je pomikala ob robu in poslušala šumenje potoka, ki se je skrival kakor kača med grmovjem. Le ob.tolminu ni bilo grmovja, niti visoka gozdna trava ni ovirala dostopa do široke struge.
Precej dolgo je morala hoditi, zakaj vse luči so se od raznih krajev bližale farnemu središču. Najbrž se bo skoro začela polnočnica; ljudje že občudujejo petje in gledajo jaslice, na kar se bodo vrnili, okrepčani z božičnim blagoslovom na svoje domove. Samo Marica se ne bo več vrnila...
»Milan, zaradi tebe.. .« je že izrekla ter se hotela pognati v hladno globočino. Takrat pa so zapeli zvonovi pri farni cerkvi in topiči so naznanili pričetek sveto-noenega opravila.
»Stoj!« se ji je zdelo, da ji je nekaj zapovedalo med zvonenjem. Obšla jo je silna groza. Kakor pošast je zeval pred njo tolmun in nastavljal žrelo, da bi jo pogoltnil. Niti koraka ni mogla več storiti dalje. Plaho se je odmaknila od brega in poslušala angelsko pesem, odmevajočo iz farnega zvonika. Kako prijetni so se ji zazdeli ti glasovi, ob katerih se ji je zagnusilo dejanje, katero je hotela izvesti. Kakor omamljena je omahnila pod drevo ter se naslonila na deblo. —
Tudi Ivan je ostal doma pri materi v božični noči. Nekaj prehlajen je bil, zato je po večerji legel na peč, zakaj toplota je proti prehlajenju učinkovito sredstvo. Ravno zadremal je bil, ko je nekdo potrkal na okno.
»Kdo je?« se je oglasil in napol dvignil na peči.
»Mirnikov Milan«, je povedal prišlec pod oknom. »Ali me več ne poznate?«
»A, Milan!« Potokarica, ki je dremala pri mizi ob debeli knjigi je vstala in šla
odpirat.
»Kje je Marica?« je bilo prvo vprašanje svetonočnega gosta, ko je stopil v sobo.
»Pri polnočnici«, je dejala mati. »Odšla je že pred kako uro«.
»Vse se ujema«, je mislil sam pri sebi. »Je li kaj naročila pred odhodom? In pustila kako pismo?«
»Čemu?« Potokarici se je zdelo smešno tako vprašanje. »Saj se bo skoro spet vrnila.«
»Čeprav«, je dejal in prosil naj pogleda v njeno sobo.
Stariča je šla in se naglo povrnila. »Tole je bilo na njeni mizi«, mu je izročila drobno pismo.
Mladenič je pogledal naslov in poteze na obrazu so se mu mahoma spremenile. Slično pisemce je prejel že v mestu od gospodinje, kjer je Marica stanovala. Vsebina, katero je v naglici prečital, je bila skoro popolnoma enaka.
»Hitro za njo!« je rekel ves razburjen. »Nobenega hipa ne smemo zamuditi. Ivan, ali bi me hotel spremiti?«
Ivan mu je bil takoj pripravljen ustreči. Brž se je oblekel in odšel za tovarišem, s katerim sta se nekdaj dobro poznala. Doma je bil iz sosednje vasi, a je že pred leti odšel v mesto, kamor ga je gnala želja, da se izuči rokodelstva.
šele med potjo mu je zaupal Milan tajnost svoje izvoljenke, ter ga prosil, naj jo ohrani zase.
»Marica!« Brat je skoro zajokal.« Zato je bila tako nekam tiha in zamišljena. Uboga sestra! Kdo bi mislil, da se ukvarja s takimi načrti!«
»Zato pa hitro, da ne bo prepozno...« Tudi Milanu je uhajalo na jok ob spominu na svojo zaročenko. »Oh, če se je res tako daleč spozabila!«
Postala sa ob potoku na robu gozda. »Pri tolmunu ...« je omenil Milan. »Tamkaj bova začela iskati.«
»Ali pa veš tako natanko?« se je čudil Ivan.
»Vem«, mu je odvrnil. »V pismu je vse natanko zapisala.«
»Uboga Marica!« je vzdihnil Ivan ter si obrisal solzo. »In prav za praznike nam je to storila!«
»Morda se je pa le premislila«, je tolažil brata, ki je bil istega mnenja in ni mogel verjeti, da bi bila njegova sestra zmožna takega zločina.
Umolknila sta in poslušala, čula pa nista drugega, kakor šumenje gozdnega po-
Lovrinova hišica je bila približno tako velika, kakor ena sama soba v kakšni premožni hišk Vendar je nudila topel domek gospodarju in njegovi ženi ter štirim otrokom, pa še dovolj prostora za čevljarsko delavnico. Na policah so bili lepo razporejeni čevlji, kakor četa vojakov. Zraven male kuhinje je bila pregraja za kozo, pa še za tri putke in petelina. Pred hišico sta bili tudi cvetlična in zelenjadna gredica, ne večji kakor dve razpeti rjuhi. Pa je vkljub vsej skromnosti pridelal mojster Lovrin na tem svojem koščku sveta mnogo živo rdečih paradižnikov, kolerabic, peteršiljčka in korenjčka; Lovrinka pa je nosila na trg prelepe šopke nageljev, vrtnic in aster. Res se ne gre toliko za obširnost zemlje, temveč za pridnost in skrb, s katerima jo obdeluješ in neguješ.
Ravno, ko je bil Lovrinov domek že poln, da bi po pravici lahko rekli, »da ne gre več niti prst notri«, tedaj je prišel na .svet Lovrinov Janezek. Tako začudeno je gledal s svojimi plavimi očmi, da se je vse v hišici še malo bolj stisnilo vkup in napravilo življenski prostor novemu rodbinskemu članu.
Tamkaj je že stala skrbno umita košara za perilo, ki naj bi bila od začetka Janezkova posteljica, napolnjena z mehkimi plevnicami. Vprav pod kanarčkovo kletko so jo postavili, tako da je bilo odslej v hišici vedno živahno:	vselej kadar je Za-
žvrgolel kanarček, je vriskal Janezek od veselja, a čevljarjeva žena je polglasno prepevala, ko je zaslišala sinčkov glas. Pa tudi mojster se je vselej zganil na svojem trinožniku, kadar je zaslišal ženo prepevati lin si požvižgal pri delu. Na primer kakšno: »En hribček bom kupil..ali »V dolinci prijetni...« itd
Janezek je rastel in se razvijal, da je bilo kaj. Stara ura, ki je zvesto tiktakala na steni, je včasih zaskrbljeno zastala in se spraševala, kam neki to pelje? Na vseh koncih in krajih revščina, a otroci pa taki, da si vesel, le če jih pogledaš. In spet je tiktakala dalje ter opominjala, da čas beži.
Da, še zelo hitro je mineval čas!
Poleg Lovrinovih so imeli zdravnikovi svojo vilo. Premožni ljudje. Imeli so hčerko Alenčico, skoraj istih let kot Janezek.
toka. Milan je vzel iz žepa svetilko in posvetil okrog sebe.
Nedaleč pod drevesom se je zganilo nekaj črnega. »Marica!« sta vzkliknila prijetno iznenadena.
»Ali sta vidva?« ju je spoznala po glasu. »Ali si res ti, Milan?«
»Jaz sem tukaj«, je dejal ter jo prijel za roko. »Ne zameri, ker sem moral nenadno odpotovati. Važno opravilo me je zadržalo. Zdaj iinam nekaj dopusta; dobil sem ga zato, da se bova po praznikih poročila.
»Milan, moj dragi Milan!« jo je vzra-dostilo nepričakovano sporočilo. »Odpusti, ker sem te napačno sodila... Vem, da bi ti bila napravila krivico ...«
Z obema rokama se je oklenila debla, da bi vstala, zakaj noge so ji bile odrevenele, ker je sedela v snegu na mrzli zemlji. Milan in brat sta ji pomagala na noge ter jo vzela v svojo sredo.
»Zdaj pa hitro domov!« je priganjal Milan, ker se je bal za njeno zdravje.
Ko so dospeli iz gozda na planoto, se je spet oglasilo zvonenje. Polnočnica je bila končana. »Božični zvonovi so mi ohranili življenje«, je priznala ter si otrla solzo veselja.
Postali so vsi trije, ter poslušali ubrano pritrkavanje, hvaležni nebesom za veliko svetonočno milost.
SVETA NOČ
Na slamici Dete leži.
Ročice steguje
in v radosti božji žare mu oči...
Glej, nežno ljubkuje ga Mamica srečna: molitev kipi iz duše ji vdane k Očetu v nebo ...
In mestne poljane več niso v temi: v svetlobi nadzemski poslanci nebeški pojo ter vabijo v hlevček, kjer Detece sveto v naročju Marijinem spančka sladko ...
Gospa zdravnikova je bila kaj ponosna na svoje bogastvo in je imela navado večkrat zabavljati: »Ah, ta bajta poleg nas nam pokvari ves lep razgled. Njej je bilo 1-hko tako govoriti iz svoje razkošno oprem' 'ene vile, saj je bila mnenja, da smeš živeti, le če si bogat.
Na vsak način je bila Alenčica drugačnega menja. Kajti na skrivnem je tudi že ona bila doma pri Lovrinovih. Saj se je dalo z Janezkom tako prijetno igrati. Skupaj sta pričela hoditi v šolo; ostali čas sta se zopet igrala skupaj.
Pozneje je tudi pokazala svoj srnic ri za gospodinjstvo. Z Janezkom je raznašala čevlje in znašala, raztrgane domov. Kadar je bila Janezkova mama zdoma, je kar sama napravila ogenj in pristavila velik lonec s krompirjem. Oče Lovrin je pa živahno nabijal podplate in pri tem razlagal najlepše zgodbice. Vsa »družbica« je vsled pomanjkanja prostora kar tako čepela ob njem in z žarečimi obrazi poslušala njegovo pripovedovanje.
V pripovedki »O rdeči kapici« je padla beseda »kolač«. Kot težka medena kaplja v toplo tihoto sobe.
Janezek je globoko zadihal in kot začaran ponovil besedo »kolač«, pri tem pa zaprl oči od užitka. Ostali otroci so zavzdihnili. Alenčica pa si je mislila v svoji modri glavici: Pri nas imamo vsako nedeljo kolač, pa nobenemu ne pride na misel, da bi se radi tega čudil ali da bi ga zaželel. Res čudno, neverjetno!
-Prihodnjo soboto, ko je kuharica pravkar postavila sveže pečeni kolač na okensko desko kuhinje, da bi se ohladil, je potihoma prišla skozi vrt Alenčica in ga neopazno izmaknila. Tako si je mislila: Naj se jim izpolni želja!
Odšla je naravnost k Lovrinovim; »Moja mamica vas lepo pozdravlja«, je naivno lagala, »želi vam dober tek. Tolikokrat jem kar pri vas, zato vam danes mamica poklanja kolač.«
Moj Bog, koliko veselja! Lovrinka je brž pristavila kavo, praznično pogrnila mizo in sklicala družinico vkup. Ko so vse pojedli, Alenčica nikakor ni mogla doumeti, da je bil isti kolač neprimerno okusnejši v čevljarjevi hiši. Očka-mojster pa
SVETONOCNA MILOST
Fr. B a z i 1 i j.
Zgodba o nedeljskem kolaču
si je nadel pražnji suknjič, odrezal najlepših dalij in se podal k gospej zdravnikovi.
»Hotel hi se prisrčno zahvaliti milostni gospej za izborni kolač«, je nerodno mencal. »O gospa doktorjeva, če bi bili videli, kako je šel otrokom v slast, še oni bi se veselili zraven.«	/
»Tako, tako« je odvrnila gospa ganjeno, pri tem pa še vedno ni vedela za kaj se gre. »Ali je bil kolač vsaj lep in svež?«
»O ja, izvrsten! Kakor bi ga pravkar potegnili iz peči.«
»No ja, me {veseli«, je odvrnila kakor v zadregi.
»Oh, in te krasne dalije!«
»Da gospa, majhna protiuslu0a.«
»Hm.«
»Seveda.«
»Če smem vprašati gospoda Lovrina, kdo pa je kolač prinesel k vam?«
»Alenčica seveda.« —
Zvečer je gospa doktorjeva pripovedovala svojemu možu zabavno zgodbico in ga vprašala: »Kaj meniš, ali je to tatvina s strani otroka?«
A doktor se je smejal iz polnega grla: »Nikakor ne! Jaz smatram to prej kot smisel za pravičnost.«
Nazadnje se je še gospa smejala zraven.
Od tega časa nosi Alenčica vsako soboto svež kolač v čevljarjevo hišo in ta kolač spaja obe družini, bogatinovo in roko-delčevo in ju druži v dobrem prijateljstvu.
S kolačem se zgodba šele prav začne:
Ko je Janezek odraščal, je odkril v svoji betici velikansko zanimanje za knjige. Kdo je bil zopet, ki se je zavzel zanj ? Alenčica seveda ?
Dejala je namreč čisto enostavno na-pram očetu: »Preneumno, da še ti nimaš takega fantka.«
»Ja, pravzaprav je res škoda.«
Nato je napravila še nekaj ovinkov v govorjenju, parkrat se ji je še beseda zataknila v grlu, nato pa je vendar pribila, da bi bila pravzaprav njihova dolžnost omogočiti Janezku višje šole. Milostljiva je sicer nekoliko vihala nos, toda zaradi ljubega miru v družini se je končno vdala.
Toda brez pomoči zdravnikovih,-bi bil Janezek nikdar ne postal doktor in tako bi ob danes času ne bilo pikogar, ki bi bil prevzel prakso Alenčinega očeta, ko je ta hotel nehati.-Tako je le imelo vse smisel, kar je Alenčica napravila. Tako je še danes pri nji. Vse praktično in smotrno.
Med tem je seveda že dolgo Janezova žena in ima že sama dva otroka. Seveda, v zdravnikovi hiši tudi ni nobene tesnjave, kot nekdaj v čevljarjevi. Hvala Bogu, kajti Alenka in Janez se	nad-
vse rada!
„RADUJ SE ZEMLJA IN NEBO.. “ odmeva v svetonočni hlad. O koliko lepote se odigrava na to prenežno noč. Zdi se, da se je samo nebo sklonilo k zemlji in jo lahno poljubilo, da. so zadobile vse stvari na njej tajinstven čar. Človek pozablja na vse boli in solze; to je večer, ki ga praznuje siromak in bogatin. Izginilo je trpljenje iz človeških prsi; hudobne sle so se umaknile blagim čustvom.
A tam ob jaslicah miglja lučka — simbol večnega življenja. Prebija polnočno lemo, da bi jasneje gledali v bodočnost. Zvonovi oznanjujejo vsemu stvarstvu, da je napočil najlepši praznik slovenskega naroda: Božič.
Zemljan ne toži in ne kloni glave, če ti je usoda naložila pretežko breme! Kakor se JezuSček prisrčno smehlja na borni slamici, tako je tudi v najskromnejšem domku ob’lo lepote, če tu bivajo ljudje, ki so blage volje.
ŠČETKE IN RAZNE ČOPIČE lahko dob'te v zameno za konjsko žimo, goveje repe, svinjske ščetine in kozjo dlako
pri tvrdki BERGER, CELOVEC, Mondgasse 2 in St. Veiter Straße 19	229
SLIKE
vseh vrst, povečave in pomanjšanja, umetniške slike, nagrobne slike (po kakršnikoli fotografiji-)
VAM NAPRAVI umetniški atelje CARL HEDANEK CELOVEC, Paulitschgasse 13, tel. 20-90.
Zahtevajte cenike! 228
Orehi - a ne za potke
I9AGSADNA KRIŽAM ECA
«J 7 j 8
-tsi-is!-»! Us p f~ \ ;
TT"'.
/////////////////zA
raitM
■ 1
"U..LU _
Mn !	!*
i ppfsH F*j i i F; 11**1 ! !	• -
f 1
TT i i ! i Lj i I [j PTgt50! i tUJJ
S.^J. .■&.	J... ji JEl. ‘ ^ 5 !
~LjT«| i j pffpsi' ^ 1 1 1	* !	*
RSt"T r'lJL'ton i ?
□Eli
i ; [ i i'
igtMj
r!“'pj
■ i p-ji Hi htv”;. j [ | i i"!“!
T* foilF^iV*; ' ! !	JJfwIjT I
TT i TH'i i 5 1 !
*M2s ]'T"i
r-ferrT !(SS.
T
i__________L
pW ; T-!
Ihs! ! •
llI'
|H5j
tjjtjF&jTTrr,,
r; r ®';!

ÖTtj
O « i TlToSAf
'1211
r m
L i
...L

m
Besede pomenijo — vodoravno:
1 ptič pevec, 6 primitivno orožje, 9 domača žival, 11 tanka palica, 13 čebelarjeva spremljevalka, 15 mesec v letu (slovensko ime), 19 reka med Poljsko in Nemčijo, 20 iznak kraljevske časti, 21 del glave, 25 rojstni kraj slov. pisatelja, 27 četrti sklon oseb. zaimka (skr. obl.), 28 redovniški predstojnik, 30 domača žival (samec), 25 rusko mesto, 37 kmečko opravilo, 38 spada k očem, 40 pravljično bitje,
43	prva črka glavnega mesta Slovenije,
44	važna plovna reka, 48 ruski pisatelj, 48 eden izmed sv. Treh kraljev, 50 druga beseda za hudobca, 51 moževa družica, 52 posledica greha, 54 zadnja črka abecede, 55 tropska kača, 57 del suknjiča, 59 samoglasnik, 60 se prileže po delu, 61 letno pokrivalo, 65 moško ime, 67 oblika pomožnega glagola, 68 moško ime, 70 občutljivo mesto za udarec (na glavi), 72 žepsko ime, 74 dekliško ime, 76 glasbeni izraz, 78 oblika pomožnega glagola, 79 jugoslovanska reka, 80 soglasnik, 81 morska žival, 83 del drobo. ja, 85 pravljica, 86 nepošten človek, 87 praznično in novoletno voščilo »Koroške kronike«, 95 kazalni zaimek, 98 kratica za konjsko silo, 107 veznik (v narečju), 110 osebni zaimek, 113 komu pošilja »Koroška kronika« svoje voščilo, 126 kratica za doktorski naslov, 127 slovanska apostola, 130 resnično (udomačena beseda), 131 Kristusov predhodnik, 132 če sta dva, je..., 135 ploskovna mera, 136 slabotno, 138 časovni prislov, 139 ribmški prebivalec, 141 prošnja za roko, 143 drobna vrv, 143 urednikovo »orožje«, 148 judovski duhovnik, 151 otok v Sredozemskem morju, 152 Perzija, 153 hunski kralj, 154 viteško pokrivalo, 158 govedu nadležna muha, 158 žensko ime,
160	Romulov brat (soustanovitelj Rima),
161	vas na Gorenjskem, 164 del maše, 166 to je (kratica), 167 geometrijsko telo, 168 srnjak, 170 številka, 171 soglasnik, 172 glej 98 vodoravno, 174 vinogradniška hiša, 177 slovenski pisatelj, 180 reka v Egiptu, 182 zvitež, 186 moško ime, 187 hudobec,
Vsem svojim cenj. odjemalcem želi blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto J. LOMŠEK
zaloga strojev, koles in glasbil Zagorje, p. Eberndorf (DobUa vas)
■rmasatmtmaHKtamammmattmnmmmmtammmammmimBmmamma
Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto želi vsem znancem in rojakom FRANC ŠNABL trgovec C e lov e c-Št. Rupert
188 ptič, 190a števnik, 191 znamka dobriih jugoslovanskih cigaret, 192 del telesa, 195 žensko ime, 196 »gre le enkrat na led« (samica), 198 trenutek, 199 tekoča voda, 201 kazalni zaimek, 202 vernik, 203 deško ime, 204 predlog, 205 podzemeljski rov, 206 morebiti, 207 smešnica, 209 samoglasnik, 210 tekočina, 211 denarna enota (italijanska), 213 krojaška potrebščina, 214 del vodovoda, 215 slovenska vas, 218 gorovje, 220 nočna ptica, 222 rimski pozdrav, 223 žensko ime, 225 drevo, 228 grški junak, 230 predlog, 231 reka med Slovenijo in Hrvaško, 233 deško ime, 234 družinski elan, 235 naselbina, 237 prehod čez potok, 238 goba, 239 svedok.
Navpičho :
1 del sobe, 2 žito, 3 brez njega ni rastline, 4 kovina, 5 privlačuje kovine, 6 maščoba, 7 pesnitev, 8 vrh v jul. Alpah, 10 novorojenček, 11 krojaška potrebščina, 12 drevo, 13 predlog, 14 žival, ki je vedno v hiši, 15 kovina, 18 domača žival, ki plava tudi po vodi, 17 važna vodna pot, 18 nikalnica, 20 prvi zakrament, 21 z vodo obdana kopnina, 22 puščavska ptica, 23 hrib pri Beogradu, 25 del hiše, 25 domač izraz za med, 27 Stritarjeva mladinska knjiga, 29 števnik, 31 predlog, 32 dekliško ime, 33 števnik, 34 ton v tonski lestvici, 35 pesnitev Simona Gregorčiča, 36 glavno mesto Grčije, 39 nadležen mrčes, 41 moško ime, 42 moško ime, 43 glavno mesto Anglije, 45 druga beseda za vsaznala, 46 deško ime, 47 del obraza, 48 stara mati, 49 moško ime, 50 vrtna roža, 53 hrvaški junak, znan iz turških bojev, 54 slovenski izraz za biografijo, 56 občinska žival, 57 orožje čebele, 58 cerkveni praznik po pustu, 59 evropsko obmejno gorovje, 60 lepa ptica, 61 število, 62 sila, 63 redovnica, 64 nagla smrt, 66 prvi zlog Elbe, 67 del gospodarskega poslopja, 68 francoski spol-nik, 69 posoda, 71 kralj živali, 73 gl. števnik, 75 isto kot 107 vodoravno, 77 pri, 80 geometrijski lik, 82 predlog, 84 veznik, 88 mizarsko orodje, 89 poljska delavka, 90 povest v »Koroški kroniki«, 91 del
okostja, 92 mesto v Jugoslaviji, 93 zver, 94 druga beseda za Koroško, 96 napravi jed okusno, 97 glavno mesto Japonske, 98 mestno zabavišče, 99 prebivalec gorenjskega mesta, 100 sedaj težko pridobljivo hra-nivo, 101 drevo, 102 gora v Karavankah, 103 mesto v Korotanu, 104 znana božja pot, 105 nasprotno od stari, 105 konica, 108 sveto mesto, 109 kratica za sveti, lil leposlovna oblika, 112 kartaginski vojskovodja, 114 druga beseda za prostost, 115 znan koroški književnik in pisatelj, 115 nadležna živalca, 117 del klasa, 118 sv. pisemski prerok, 119 pokrajina v Mali Aziji, 120 redovnik, 121 zmes za peko kruha, 122 žitni plevel, 123 slovenski jezikoslovec, 124 členonožec, 125 isto kot 152 vodoravno, 126 se vije iz dimnika, 128 mesto v Albaniji, 129 moško ime, 132 poljski sadež, 133 rabi pek, 134 žito, 137 drevo, 140 pijača, 142 pripadnik nemškega plemena, 144 staro egiptčansko božanstvo, 145 bivši velikaš, 147 isto kot 144 navpično, 149 žensko krstno ime, 150 dolžinska mera (kratica), 155 velika rastlina, 157 druga beseda za zapuščino, 159 del telesa, 160 zver, 162 veznik, 163 dalmatinsko pristanišče, 164 domača žival, 165 druga beseda za reveža, 169 gora v Sloveniji, 171 gib nihala, 172 dragocena tekočina, 173 poljsko orodje, 175 glasbilo, 176 žensko krstno ime, 178 rodna žival, 179 del rastline, 181 del naslova, 182 predlog, 183 predlog, 184 nasprotno od ima, 185 vladar, 188 isto kot 207 vodoravno, 189 prometno sredstvo, 190 vzklik, 193 del gledališča, 194 ploskovna mera, 197 lahen vetrič, 200 amerikan-ski izumitelj, 208 francoski spolnik, ,209 pouk, 210 vodna ptica, 212 deško krstno ime, 216 glas, 217 sv. pisemska oseba, 219 namizno pogrinjalo, 220 služabnik, 221 drobnarije, 224 igralna karta, 226 otok v Sredozemskem morju, 227 glasbeni inštrument, 228 del glave, 229 oblika pomožnega glagola, 232 del voza, 236 ploskovna mera.
Opomba: Rešitev pošljite najpozneje do 15. januarja 1947 na uredništvo »Koroške kronike«, Celovec.
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi vsem svojim odjemalcem CARL HEDANEK umetnostni slikar Celovec, Paulitschgasse 13 930	Telefon 20-90		Vsem cenj. odjemalcem in trgovcem želi vesel božič in uspehov polno novo leto HUBERT HOFER & Co. veletrgovina in trg. zastopstvo Celovec, Domgasse 13 933
Našim, poslušalcem in sodelavcem želimo blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto. VODSTVO SLOV. RAD. ODDAJ		
»Koroška kronika« izhaja tedensko vsak petek in stane dostavljena po pošti ali raznašalcu 90 grošev mesečno. Naročnino je treba plačati v naprej. — List izdaja Britanska obveščevalna služba. Uredništvo in uprava lista sta v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 2001. Rokopisi se ne vračajo.