Staro babo žagajo
' nano je,  da si  kmetski ljudje  ne  samo o praznikih. ampak  tudi   o   drugih  sveeanih  prilikali   napravljajo novo  obleko.   To se posebno  rado  godi  pred kakimi večjimi  prazniki,  kar je  čisto  naravno,  ker  ,,obleka ljudij je kazalo njih misli" pravi prigovor. Na ta naein se prazniki ne proslavljajo samo v duhn,   ampak tudi ' z vnanjim sijajem se jim skazuje dolžno spoštovanje in dostojna čast. Tudi Seljanova skrbna mati je spoznala mijnost, da bode treba za veliko noe drnžini preskrbeti marsikaj novega, vzlasti še, ker bode mali Jurijee začel vzpomladi vže hoditi v eerkev. ^Ker jim za denar ni ravno tako trda šla,  kakor drugim sose-dom. odpravi se mati Seljanovka nekega ponedeljka kar nemu-doma v bližnje rhesto Kranj. da bi tam nakupila potrebnega blaga. Da se pa ne bode kdo izpodtikal nad tem,  da je  šla  mati  kupovat in ne oče, povem vam,  da ima to popolnoma svojo  dobro  stran,  ako se pomisli,  da moški,  če gredo  kam,  navadno  mnogo  več zapravijo na poti nego  ženske.  Pri Seljanovih se je pa to  tudi  zaradi  tega tako  ukrenilo,  ker je  mati  Seljanovka znala na prodajalce bolje pritiskati pri kupovanji, nego H oče.  In ta njena dobra lastnost v denašnjih dneh ni brez vsega poraena,  ko se vsak noveič tako krvavo zasluži.
Ker je Seljanove vže mnogoletna skušnja izučila, da imajo krojaci, črevljarji, švelje in drugi taki umeteljniki in umeteljnice pred praznici mnogo dela, zato so tudi še za časa naprosili obče spoštovanega krojaža Boštjana, da pride prej ko mogoče v štiro ter jim pozašije, kar je treba. Boštjan obljubi, da pride takoj sredopostno sredo in ostal je mož beseda. In res je prišel, kakor je obljubil, da si so ljudje govorili, da nič kaj rad ne izpolnuje svojih obljub. A kdo raore krojaču vse to vzeti za zlo!
Za Jurijčeta je bil tak dan zelo imeniten, kadar so imeli pri hiši bodi si kogar koli v štiri. To je bilo zanj nekaj izvanrednega; vse drugačno življenje, kakor po navadi. Zatorej se ni čuditi, da je težko pričakoval sredopostne srede in dan na dan popraševal: ..Kolikokrat bomo šli še spat, da pride krojač Boštjan?" Naposled po dolgotrajnem in mučnern čakanji dobi vender odgovor: ,,Še nocoj in jutri zjutraj pride!"
Jiirijče to noč od samega veselja ni mogel zaspati. Neprestano se je pre-metaval po postelji in si želel, da bi vže skoraj bilo jutro. Ko mu spanec končno le zatisne oči, jele so mu pa nemirne sanje rojiti po razvnetih možganih. Zdelo se rau je, da je oblekel nove hlače. lepopisano suknjico ter šel v vas ksosedovim. Tu ga je vse občudovalo, vse zavidalo; bal se jc, da bi ga ne vročili. Zabavali so se prav prijetno. »Sli so se skrivalca, igrali se slepe miši, delali so konja; mleli, pekli in kuhali so, da se je vse kadilo . . . Zdajci pride oče bog si ga vedi odkod in zapodi prestrašenega Jiirpeta premim potom domov. Tu ga pa vzame mati v roke  in   ugledavši,   da  so   uove  hlače   vže  vse   umazaue  in na suknjici
manjka gumbov, vzame iz drvarniee  oklešček in jame z njim  neusmiljeno  tipati po Jiirijčetovih nežnib a dobro rejenih misicah . . .
Zdajci se Jurijče prebudi iz teh mučnih sanj in po vsem životu se tresoč globoko vzdihne: nHvala Bogu, da ni res; bile so le sanje!" A srce mu še vedno bije v prsih kakor kladivo v kaki tovarni. Ker je bilo slišati iz družinske sobe živalien razgovor, ni mogel dalje spati.
..Pa vender ne, da bi bil Boštjan vže tukaj," deje Jurijče sam v sebi ter se mahoma dvigne iz mehke postelje. Za ves svet ne bi rad videl, da bi ga Bo.štjan zasačil še v postelji ter imel kake slabe misli o njem. Tega si je bil namreč svest: c-e ga hudomušni krojae dobi spečega v postelji, da potlej ves dan ne bode miru. Predbacival mu bode lenobo, krmižljavost in pital ga z zar spancem. lenuhom in bog si ga vedi s kakimi priimki, kar bi Jiirijčetova občut-Ijivost silno težko prenašala. Urno se obleče v hlaeice, prime lahno za kljuko pri spalnienih vratih ter jih počasi odpre. Boštjan je vže v sobi. Ker so se vsi zagledali v pripravljeno blago nihče ni zapazil, kako se je Jurijče polagoma pri-plazil do klopi pri peči in si zadovoljno mol roki, češ: dobri smo; Boštjan me ni zapazil.
A ni še dolgo sedel na klopi, da reče oče materi: ,,Mati, pokliči fanta, da mu pomeri krojae obleko."
,,Oj, Jurijče! zdaj pa le po konci; krojač — — Glej ga fanta! saj je vže pri peči," začudi se mati, ugledavši Jurijčeta. ,.I kdaj si pa vender vstal, da te ker nife nismo videli," vpraša ga mati.
„0 kdaj sem vže jaz po konci!" pobaha se Jiirijče in meneaje si še zaspane oči stopi h krojaču, da ga pomeri na dolgost in širokost. povprek in počez, vse kakor treba, da se obleka bolje prime telesa.
Ker sta si bila Jurijče in Boštjan vže nekaj let sera dobra zaanca, vnel se je kmalu prav živahen razgovor mej njima. Marsikako modro in pametno sta razdrla. Boštjan je znal seveda mnogo novega povedati in Jurijče ga je poslušal z odprtimi ušesi. Tudi Jurijče ni bil baš redkobeseden in tako jima je dopoludne minil kakor bi pihnil.
,,Veš kaj, Jiirijče?" reče Boštjan.
,.Kaj neki?" vpraša Jnrijče ter pričakuje, da rau bode Boštjan kaj poseb-nega povedal.
,,Danes je tisti dan, na kateri žagajo staro babo", reče mu Boštjan.
.,0 jemnasta," seže mu Jnrijče z zaničljivim nasmehom v besedo, eeš: ta je pa vže izpod pazduhe vzeta; kaj tacega pojdi drugam pravit, a ne Seljano-vcmu Jurijčetu!"
,.I nu, res, brez vsake šale! ali mar ne verojameš tega?" zatrjuje mu na-vihani krojač ter se drži kolikor more pametno in modro. ,,I)anes ,je sredopostna
—~k   60  >¦• —
sreda in ta dan, baš o poludne, sežagajo vsako leto po jedno staro babo doli pri lipniškem mostu. To je vže od nekdaj tako," deje nekako važno Boštjan.
Jurijče se zdaj  spomni,  da  mn je  vže rajnka babica,  Bog ji daj nebesa,    pripovedovala o tej grozovitosti. ..Morda je pa le res,"  misli sara v sebi in še ta resni obraz Boštjanov! — Ni sicer popolnem zaupal navihanemu krojaču, ker se ,je vže večkrat lahko prepričal,  da jih ima Bostjan za ušesi.   ali tega pa tndi ni mogel tajiti,  da bi Boštjan   ne vedel  kaj  več  kakor sarao hlače krojiti in se.šiti.     ; Vpraša ga torej:
,.Katero pa bodo letos žagali?"
,,Letos je menda stara Goraska na vrsti,"  deje  krojač  ter se  komaj vzdr-žuje smeha. „ Doli k mostu teci, ako hočeš videti; zdaj še lahko prideš o prarem    ' (iasn," bodri ga Boistjan.
Jurijee bi kar šel; ali nra je vže pol dvanajstih odbila. Vsak čas pride ko-silo na mizo in njemu se je vže oglašal oni neprijetni čut, ki mu pravimo glad v želodei. In temu se ni čuditi, ker na kmetih se morajo tudi otroci postiti. Ce gre, izvestno bode zamudil kosilo. ..In baš zdaj o poludne se raora baba žagati in to še eelo danes," jezi se Jurijče, ker je slutil, da bode danes nekoliko boljše kosilo na mizi, kakor drugekrati, kadar so sami pri hiši. ,.Toda do mosta vender ni tako daleč in kosilo tudi ne bode tako točno ob dvanajstih na mizi! Videti pa, kako staro babo žagajo, to ni kar si bodi! Kaj tacega se ne vidi vsak dan!" Tako modruje Jurijče, vrže kučmo na glavo in se tiho izmuza iz hiše, da bi ga mati ne videla in hajdi proti mostu. Svojo radovednost je hotel poprej uasititi, kakor prazni želodček, pa naj si bode vže temu tako ali tako.
Prišedši nekako do polu pota, postoji malo ter se ozre proti mostu, da bi videl, če je vže kaj ljudi tam. In glej ga kleka! kakor navlašč. Dva človeka res nekaj žagata; a kaj? to se iz daleč ni moglo razločiti.
,,Bode vže nekaj", prikima Jurpe zadovoljno; ..Boštjan je govoril resnico". Hitro stopa dalje. Ali čudno se mu zdi le to, da ni slišati nikakega joku ne upitja. .,Saj mora babo vender le kaj boleti, če jo žagajo," misli si; ,,nu pa morda so ji tako naredili, da ne more upiti ali je pa že prav pri konci, da vže pojema. zato le hitro naprej, da ne zamudim vsega", govori Jurijče ter se spusti kar v tek. Oe tudi v časih malo pade, takemu dečaku to nič ne de, saj je sneg mehiik.
Približavši se mostu, vidi opeharjeni Jiirijče na svoje veliko začudenje in še večjo nejevoljo, da Krumpekova dva res pridno žagata, pa ne stare Goraške, ampak goli za drva.
Boštjan ga je torej prevaril, hudo prevaril; imel ga je za norčka! Orne naklepe snujoč. kako bi se osvetil nad tem navihanim krojačem, sopihal je Jiirijče brzih nog domov, da bi vsaj vsega kosila ne zamudil.
Ali poludne je v/.e davno odzvonilo, in ko stopi .Tnrijče na vežni prag, nesla ,je mati ravno prazne sklede v kuhinjo.
..Ej Jurijče, to imaš še kratko!" pomiluje ga mati. ki je v tem vže vse slišala od Boštjana, kje je bil Jiirijee.
,,Saj pravim, ti si dvakrat Jurijče! Le škoda, ko si vže tako velik, in še tak neumnež. da greš kaj tacega Boštjanu verojeti. Kdaj te vender sreča pamet ?;'
Tako ošteva mati  svojega sinčka ter se nagajivo pristavi:   ,,Vidiš,  zdaj si pa še celo kosilo zamudil!"
,,Ali mi niste prav nič pustili?" vpraša Jurijče in šlo mu je skoraj najok.
,,Na, tu imaš nekaj malega,"' potolaži ga mati ter mu poda ponev politih /gancev. ..Drugič pa nikar ne verojemi vsega, kar ti kdo natveze na usesa. Za-pomni si to!"  posvari ga mati.
Jurijče je mirno a hlastno snedel, kar mu je dala mati. Šlo mu je zelo v slast. Zraven pa si je mislil in trdno sklenil, da nikdar ne odpusti Boštjanu, ker ga je tako nekršeansko vodil za nos. Ali ni še dobro pojužinal, vže mu začno druge skrbi rojiti po glavi. ..Glovek bi še vse potrpel, ko bi le ta sramota ostala na skrivnem; ali Boštjan, ta jezikavi krojač, izvestno bode okrog kvasil, kako rae je naplahtal, ¦ vzdihuje ubogi Jurijče. ..Skoraj bo vedela vsa vas o tem, in kjer koli se le prikažem, vsak rae bode popraševal: no Jiirijče, kje pa so staro babo žagali? A —• tega mi ne bode mogoče prenašati! Kaj naj storira?"
Materi potoži vse te svoje pomisleke ter jo prosi, naj zapreti Boštjanu, da ne sme o tem nikjer nič praviti, in če bi kje kaj pravil, da ne sme nikoli več k Seljanovim v hišo. Boštjan je obljubil pri svojih pristriženih muštaeah, da bode molčal kot zemlja in da noben človek ne bode zvedel o tem ničesar.               (
Ali jaz sem vender le prišel tej stvari na sled, da-si le od strani, in sem jo zbobnal po vsem svetu. A nndejam se, da mi Jiirijče zavoljo te moje slabosti ne bode zameril in tudi ne tožil zavoljo žalenja časti, ker nisem uičesar govoril, kar se tiče njegove časti in ga tudi drugače nisem hotel žaliti.
Sploh pa mislim, da rau ni dosti mar za te moje čenče, ker sem ga videl        .    . takoj veliko soboto po tem dogodku od pete do glave vsega novega ponosno ko-rakati poleg očeta  pri   vstajenji,   in ko je drugi dan dobil polne žepe rdečih pi-ruhov, zmenil se vže nič več ni,  kje žagajo stare babe,   če jih sploh žagajo kje.
Fr. Pretnar