DS II 47 990 Frank tieller: Blagajna velikega vojvode. Roman. Iz švedščine preložil F\ J= Knjižnica JUTRA", 2v. 2. Ljubljana, 1921. Založilo JUTRO". \ 47990 * oioor-b M* li- ' ■d. f I. del. Palme in pinije. j* J. poglavje dokaže bralcu mesto uvoda, da je zgodovina velike vojvodine Minorke istovetna z zgodovino njenih velikih vojvod. «Ali visočanstvo še spi?» «Visočanstvo se je ravnokar bla- goizvolilo prebuditi*. «Ali je visočanstvo že vstalo ?» «Pomagal sem mu ravno, da se obleče, dragi Joaquin». ^Vprašajte ga, kaj bi rad za zaju- trek, Avgust!» «Kaj pa imate pripravljenega ?» «Hm, kaj?... Redkvice, peso, sa- lato, potem papriko in še nekaj slič- ne zelenjave...» «No, no... čujete, kar ste mi sedaj opisali, dragi Joaquin, je bota- nični vrt, ne pa jedilni list!» «... Sardine, oštrige in kunci...» «Za zajutrek nekoliko prelahko!» «Lahko, toda dobro!» «Kaj hočemo; ako nimate druge- ga, potem je pač vsako vpraševanje odveč!» «Toda to, lepše izgleda! Vladarja absolutista povprašuj po vseh stvareh, samo o onih ne, ki se tičejo vlada- nja!» «Vaše misli so vam v čast, dragi Joaquin! Vi in vaša" kuhinja sta mi dokaz, kako zelo ljubite Francijo! Takoj se vrnem!» Ta pogovor se je vršil lepega fe- bruarskega jutra 1. 1910. na otoku Minorki v Sredozemskem morju. Soln- ce je sijalo skozi pletene zastore v dvorano, koje stene so na tapetah ka- zale v enakih presledkih šesterokra- ke heraldične krone, pod njimi pa še bolj heraldične leve, ki drže v svojih šapah helebardo ovito s svojim re- pom. Nad temi figurami pa se blesti peterokraka zvezda, ki je osvetljava- ta plemenite zveri prvotno s zlatimi, sedaj pa že s srebrno belimi žarki. Ostalo pohištvo je bilo v stilu dra- perij in izbledele zvezde v grbu. Zo- fe in stoli v empirskem slogu so se razvrstile okoli male rokoko mize. Mizica za drobnarije v slogu Ludvi- ka XV. je dostojno dopolnjevala po- hištvo, ki je brez razlike na razne dobe in sloge nosilo starinsko obe- ležje. Ako bi nepoučenemu gledalcu ne vspelo razrešiti vseh teh rebusov z levi in zvezdami, morala bi ga po- učiti sestava velikovojvodske krone, obdrgnjene in izrabljene zofe in iz- bledeli zastori, kje se nahaja. Kajti, (zakaj ne bi izdali že sedaj tega, kar ve že davno vsa Evropa in kar se ne da več popraviti) žalibog — bodočnost velike vojvodine Mi- norke leži v preteklosti. Čas, ki sicer zaceli vse rane, je ravno Ugledu vla- dajoče dinastije velikih vojvod Ra- miro zadal težke udarce. Bili so nek- daj časi, ko so bili veliki vojvode Minorke in Majorke, «grofi betlehem- ski in zaščitniki svetega groba*, strah in trepet vsem mornarjem v zapad- nem delu Sredozemskega morja. Bo- jevali so se z Arabci v Španiji in v Maroku in dobivali davke celo iz Geneve, a pri vsem tem podpirali ve- do in umetnost. Ali ti lepi časi so že zdavnaj minili. Nekako v sredi 16. stoletja je tur- ški veliki admiral Dani-paša popol- noma uničil ponosno brodovje velike vojvodine. To je bil prvi udarec ugledu dinastije, kateremu so hitro sledili drugi. Leta 1602 se je pa zgo- dilo najhujše! Ker je bil vladajoči veliki vojvoda don Jaime velik pod- pornik vede in umetnosti in je redil na svojem dvoru nič manj nego tri- najst dvornih pesnikov, se je neza- dovoljno prebivalstvo otoka Major- ke pobunilo kot en mož proti vlada- jočemu vojvodi z zahtevo, da potre- buje tudi za sebe razvedrila. Čez noč je pobegnil vojvoda na otok Minor- ko; tam se je najprej oprezno prepri- čal, da prebivalstvo tega otoka ni takih naborov, kakor ono na Ma- jorki, zato se je s svojimi prijatelji izkrcal v Mahonu in prevzel vlado. Leto dni pozneje je prevzela Španija protektorat nad otokom Majorko, ki je bil tako za dinastijo Ramiro za vedno izgubljen. Samo ob sebi je raz- umljivo, da niso niti don Jaime, niti njegovi nasledniki hoteli priznati posledic in stanja, ki je nastalo po revoluciji; še sto let po odcepljenju Majorke so nosili vsi državni doku- menti in vedno redkejše kovani de- nar stari napis: «Veliki vojvoda Ma- jorke in Minorke, grof betlehemski in zaščitnik svetega groba». — Pri kra- ju 11 stoletja je bila «Velika vojvo- dina»tako blizu popolnega razpada, kakor le more biti slična država, (ki si pa takega položaja seveda nikdar ne želi). V skrajni sili vidimo velike vojvode, da se poslužujejo vseh mo- gočih sredstev in načinov, kako bi izboljšali obupni položaj; ta sredstva in te metode so pa bile včasih take, ' da se jim moramo še danes čuditi. Don Louis X. — ki je bil vzgojen v Nemčiji — se ni prav nič obotavljal in je prodal v Španski nasledstveni vojni vso svojo armado Španiji. Ta armada se je hrabro borila v pohodu na Gibraltar, ko pa je bil sklenjen mir v Utrechtu, ukrcali so Španci vso armado na ladje in jo prepeljali v zapadno Indijo, kjer se je uspešno borila proti domačinom — toda ze- lenih oranžnih gajev na Minorki in sinjega Sredozemskega morja ni vi- dela nikdar več. Don Luis pa ni bil zadovoljen s svojo prvo kupčijo, za- to je par let pozneje zastavil nasled- njih deset letnikov svoje vojske bar- velonskim Judom; denar, ki ga je zato dobil na roko, je zapravljal lah- komiselno in v razuzdanem življenju, dokler ga ni nenadoma leta 1721 za- dela kap. Na prestolu mu je sledil sin don Ramon XVII. Ta vladar je imel dobre namene, ali redkokdaj so dobri nameni tako nesrečno izpodle- teli, kakor ravno pri Ramonu XVII. Komaj je prevzel vlado, proglasil je (seveda s papeževim dovoljenjem) očetovo pogodbo z barcelonskimi Ju- di za neveljavno — mladina vojvo- dine Minorke je bila tako odkuplje- na. Hude so bile posledice. Judje, ki so znani, da se medsebojno vedno podpirajo in nastopajo vsi, za enega, se so dogovorili, da donu Ramonu ne posodijo niti groša; ne samo barce- lonski judje, ampak vsi njih istover- niki od Amsterdama do Cadixa so držali besedo. Zgodovinarji pravijo, da je postal zaradi te nesreče don Ramon zamišljen in melanholičen. Ostanek svojega neveselega življe- nja je posvetil pisanju trohejskih verzov (katere mu je popravljal dvorni pesnik Emanuel iz Oporta). Umrl je leta 1740, in sledil mu je sin don Jeronimo I. s priimkom Srečni. Nikdar ne pade jabolko daleč od debla. «Nikdar» (pravi zgodovinar Carlos iz Coiitibre, nečak pesnika Emaouela iz Oporta) «ni živel knez in vladar, ki bi znal bolje podžiga- ti svoj narod za velika dela, ni v zgodovini slučaja, kjer bi narod po- kazal toliko dobrohotnega priznanja prizadevanju svojega vladarja». «Nikdar» (a to je popolnoma go- tovo) «ni bil finančni položaj voj- vode Minorke ugodnejši nego v prvih letih vlade dona Jeronima». — Le nekaj je pozabil omeniti vestni kro- nist in pisatelj dela ^Zgodovina veli- ke vojvodine Minorke»: a to je način in obejstransko prizadevanje, da knez ugodi narodu, a narod knezu. V ostalem je pa to popolnoma raz- umljivo: nič manj in nič .več, gusar- stvo je bilo ono sredstvo, s katerim si je opomogel vladajoči knez, da je mogel živeti in vladati dolgih 49 let v slavi in sijaju, ki se da primerjati samo z vlado Ludvika XV. Vrhutega pa je s temi dohodki mogel še delo- ma in vsaj za silo odplačevati držav- ne dolgove. Takoj, ko je prevzel don Jeronimo vlado, vršil se je tajen se- stanek (znan v zgodovini pod ime- nom nočnega konventa v Ciudadeli); na tem sestanku je izjavil don Jero- nimo, da se čuti pozvanega kot za- ščitnik svetega groba, da iztrga to svetinjo iz rok nevernikov. Čas za- to je prišel; in modri ter pobožni vla- dar je- oborožil dvanajst 'gusarskih ladij, ki so odplule na odprto morje z nalogo in zapovedjo napasti vsako ladjo pregrešnih nevernikov, kjer- koli jo najdejo in izslede. Kupčija je šla dobro, napolnila bi še večje bla- gajnice, toda blagajnic razkošnega vojvode don Jeronima Srečnega ni moglo napolniti nič na svetu. L. 1789. je nenadoma umrl, ko je slišal prve vesti o izbruhu francoske revolucije. Sledil mu je sin don Jeronimo II., ki mu je zgodovina z vso pravico dala priimek «Nesrečni», nesrečen, ker se je rodil v času, ki ga ni mo- gel razumeti. Komaj je prevzel vla- do, ko ga je že začela preganjati nesreča. Ena njegovih ladij je leta 1795 pomotoma napadla neko angle- ško transportno ladjo na poti v Tou- lon; angleška mornarica, ki je kri- žala v bližini, je obkolila gusarsko ladjo kakor roj razdraženih os; po- besili so vso posadko roparske lad- je, a pri pregledovanju ladijskih do- kumentov so Angleži našli povelje velikega vojvode Minorke. Angleži, kakršni so že, niso dolgo pre- mišljevali, v največji naglici odpos- lali so nad Minorko svojo križarko «Formidable», ki je razbila in poru- šila vseh enajst drugih gusarskih la- dij in dala na ta način vojvodi dona Jeronimu rahel migljaj in opomin, da naj preneha in konča svojo vojno za sveti božji grob. Temu opominu se je pokoril plemeniti vladar Minor- ke z največjo naglico in poslušnostjo. Sicer je do onega dne njegov dvor- ski pesnik Alessandro iz Lizbone (pranečak Emanuela iz Oporta) pisal in razpošiljal po svetu zabavljice pro- ti direktoriju na Francoskem in proti Napoleonu Bonaparte, toda to ni mo- tilo dona Jeronima II., da ne bi se*- daj poskušal doseči nekako zbliža- nje s Francijo, ali ti poskusi so bili skrajno nerodni in zbližanja je bilo hitro konec. Po miru v Amiensu je izjavil prvi konzul, ki nikdar ni ničesar pozabil, da je dinastija Ra- miro na otoku Minorki prenehala vladati, poslal je francosko eskadro, ki" je 25. oktobra pod poveljstvom admirala du Vallona zasedla otok in ga proglasila «kot ogranek južno- francoskih gorskih grebenov» za francosko posest. V največji naglici je pobegnil don Jeronimo naprej v Španijo, ko je pa po sestanku v Ba- yonni zvedel, da se približuje Napo- leon s svojo močno in dolgo roko, jo je odkuril na Angleško. Sest dol- gih let je živel riied Angleži, katerih se je sicer bal kot kuga, a vendar je ves čas preklinjal Francoze in njih zmagonosnega cesarja. Vendar je prišlo leto 1814; brez odmora in počitka je hitel don Jero- nimo k svojemu zvestemu narodu in mu po slavnih vzgledih takoj izdal manifest, v katerem ga je v prvi vrsti opozoril, da mu je zvesti narod na dolgu civilno listo za zadnjih 12 let in da pričakuje, da mu jo tudi po- šteno izplača. Toda naenkrat je pri- šlo poročilo, da je Napoleon zapus- til otok Elbo in prevzel vlado. Ta vest pa je za vselej skrila na varno dona Jeronima. Iz strahu ga je nam- 8 reč zadela kap, umrl je, a na presto- lu mu je sledil sin don Ramon. Prišlo je 19. stoletje, težka doba za vladarje, in razumljivo je, da ta čas ni bil po okusu dinastije Rami- ro. Seveda «trgovina in obrt je cve- tela» (Zgodovina velike vojvodine Minorke, nova serija, knjiga IX., stran 285.), razvijalo se je ribarstvo na rake in morske pajke vsako leto bolj in bolj, na severni strani otoka so odkrili doslej neznane vrelce kis- le vode, toda vsi državni dohodki in davki niso zadostovali za odplače- vanje dolgov iz 18. stoletja, ki so se z vedno naraščajočimi obrestmi pre- tvarjali v grozne plazove... Posle- dice so bile neizogibne: velika voj- vodina je padla v pest oderuhov. 2e v sredi 19. stoletja je bil denarni in gospodarski položaj velike vojvodi- ne tak, da ni bilo v vsi Evropi večje banke ali denarnega zavoda, ki bi ne imela posla z Minorko. Celo na dvo- ru velikih vojvod se je pojavilo po- manjkanje, zato ni čudno, da so se hoteli don Ramon XVIII., njegov sin don Ramon XIX parkrat odpoveda- ti vsem pravicam na prestol očetov. «Težka je dedščina», tako je govoril večkrat don Ramon XIX. svojemu mlademu sinu «ki ti jo zapuščam». — Slednjič je umrl don Ramon XIX. in prestol je zasedel leta 1892 njega- 174etni sin don Ramon XX. «ki ga je pozdravil narod z velikanskim navdušenjem in ljubeznijo». (Zgod. velike vojvodine Minorke, nova seri- ja, zvezek XIV. stran 36.) Ko so se menjavali na vojvod- skem prestolu Minorke vladarji, ži- vel je narod tako, kakor so živeli njegovi predniki pred stoletji in sto- letji. Sadili so citione, lovili morske rake in pajke, ječali so pod velikimi davki, bili kot vedno umazani, a slikovito oblečeni, a pri vsem tem so pasli večno lenobo. Morje se je rfto- drilo in smejalo okoli otoka, a sobi- ce ga je 365 dni na leto obsevalo s svojimi zlatimi žarki. Toplo in opoj- no je obsevalo male glinaste vasi, pinije in palme, zelene oranžne ga- je in počasi razpadajoče vile iz svet- lih dni dona Jeronima Srečnega... Tako je bilo tudi onega dne, ko začenja naša povest, onega lepega februarskega jutra leta 1910., ko so se usipali valovi zlatih solnčnih žar- kov v dvoranico vojvodske palače v Mahonu, kjer je čakal nadkuhar Joaquin, da se povrne francoski ko- morni sluga Avgust z jedilnim li- stom, ki ga odobri za zajutrek nje- govo visočanstvo. Joaquin, zagoreli sin sosedne Ma- jorke, je sklenil svoji okrogli roki na hrbtu in opazoval zamišljeno raz- ne slike na steni, ko se so naenkrat odprla vrata za njim, razgrnile so se zavese: čul je, kako je Avgust nekaj polglasno zamrmral in komaj je imel časa, da se je hitro obrnil in z glo- bokim poklonom pozdravil visočaa- stvo dona Ramona XX., velikega voj- vodo Minorke, grofa betlehemskega in zaščitnika božjega groba. Z ozirom na dogodke zadnjih dni je slika velikega vojvode Minorke znana svetu ravnotako, kakor mno- gobrojne slike cesarja Viljema. Po- glejte le nekdanje letnike «Ilustro- vanega Tednika». Vstopil je v dvo- ranico iz svoje oblačilnice z lenim korakom, oblečen v sivo proinenad- no obleko, ki se ji vidi, da je ukro- jena v Piccadilly-ju. (Pri natančnej- šem opazovanju pa kaže obleka, da je bila že mnogo rabljena). Krepko je vlekel iz debele cigare in spu- ščal oblake dima. Njegova skoro or- jaška postava je bila v jutranji svet- lobi še večja in se ni prav nič pri- kladala minulemu sijaju dvoranice. Kot doslej še nikoli, je ukazal svojemu komornemu slugi, da mu razdeli lase na levo stran, na ta na- čin je bil malo podoben pevcu Ca- rusu; konce svojih velikih črnih brk si je pa navil navzgor. Ko je zagle- dal Joaquina, ki je vstrajal še vedno v svojem globokem poklonu je pre- letel njegov obraz lahen nasmeh. 9 «Dobro jutro, dragi Joaquin» — je rekel z nizkim glasom — «poslal si Avgusta, da me vpraša za jedilni list!» «Da, visočanstvo!» «Kaj to pomeni, Joaquin?» «Vaše visočanstvo mi je nedavno blagoizvolilo ukazati...» «Vem, vem, toda čuj, kaj pomeni to? Saj vem, da nimaš ničesar!» «Toda visočanstvo, mi imamo vendar izvrsten zakusek, redkvice, peso, salato, papriko... «Vrag te vzemi! Počakaj trenu- tek, Joaquin, ali veš, kdo sem jaz?» «Tega ne bi vedel, visočanstvo?» «Ali me ne razumeš?» «Ali vem... seveda... vaše vi- sočanstvo je veliki vojvoda don Ra- mon XX. od Majorke in Minorke, grof...» «Dobro, dosti...! Mislil sem, da misliš, da sem babilonski Nabuku- donazar. Redkve, pesa, salata, pa- prika ... pozabil si še žavbelj in be- zeg... In ti si upaš še trditi, da si pripravil zajutrek?» «Seveda, visočanstvo, to ie samo zakusek, (imam celo krasne "sardine) potem pridejo ostrige, kunci...» «Kunci! O svetli predniki dona Jeronima! Večno zaničevana žival! Koliko let že jem kunce, Joaquin?» «Vaše visočanstvo je jedlo včeraj zajca!» «Joaquin, niti Bog oče, niti kuhar vseh kuharjev ne more spremeniti kunca v zajca! Kvečjemu v piščanca. Zapomni si to!» «Za jutri mislim napraviti telečjo omako!» «Telečjo omako — Joaquin, Joa- quin, kje si vendar dobil telečje me- so ?» «Moj stric, visočanstvo, iz Major- ke, ki je velik častilec vašega viso- čanstva...» «Ne govori mi o ljudeh iz Major- ke, joaquin! Banda podlih buntovni- kov; saj veš, kaj so storili moji di- nastiji.» «Visočanstvo, nikdo tega bolj ne obžaluje, nego ravno jaz. Rodil sem "se na Majorki, torej sem rojen Ma- jorčan, toda v srcu, visočanstvo, sem bil vedno dober Minorčan... ravno tako, kakor moj stric.» «To je lepo, Joaquin, a tvoj stric ?» «Vceraj mi je poslal iz Palme v ribiškem čolnu lepo rejeno tele. Moj nečak ie prišel z ribiči! Tako sem se odločil, da napravim jutri za zajutrek telečjo omako... a no- coj ...» «Vem in razumem, nocoj bo te- lečja pečenka! Počasi si me hotel" pripraviti na tako iznenadenje, naj- prej telečja omaka, potem šele teleč- ja pečenka. Bal si se, dragi prijatelj, da me tako presenečenje ne ubije. Ti-si biser v svoji stroki, Joaquin. Ti nisi samo strokovnjak, da pripra- viš jedi, ti jih znaš tudi nabaviti, Joa- quin!» «Visočanstvo?» «Kaj misliš... ako bi tvoj stric... nekaj sem se spomnil...» «Visočanstvo gotovo misli, ako bi nam mogel moj stric večkrat doba- viti kakšno tako tele... ?» «Ne, ne, toda, da! Mislil sem, ve- ruj mi, hm, morda pa želi tvoj časti- vredni stric, da mu podelim naslov dvornega dobavitelja. Seveda za ne- znatno odškodnino...» «Visočanstvo, jaz... visočanstvo, moj... visočanstvo ve, da je naslov dvornega dobavitelja ... nekaj... nekaj...» «— obrabljenega. Bil je že pre- mnogokrat podeljen, vem, vem ža- libog, Joaquin; torej ti ne veruješ, da bi tvoj stric...» «Visočanstvo, moj stric je Minor- čan do zadnje kaplje svoje krvi kot sem jaz, globok častilec vašega vi- sočanstva je, toda jaz dvomim, ne verujem, da bi...» «Razumem, dober Minorčan je, toda še vedno ne tako, da bi hotel postati dvorni dobavitelj. No, med nami rečeno, jaz razumem njegova. 10 čustva — Avgust, ali je prišla danes pošta ?» «Da visočanstvo, senor Paqueno čaka v vašem kabinetu.» «Dobro! Torej, Joaquin, pripravi zajutrek s sredstvi, ki so ti na razpo- lago.* Veliki vojvoda je namignil Joa- quinu, ki se je naklonil globoko in odšel, potem pa je vstopil skozi vra- ta, ki mu jih je Avgust odprl na stežaj, v svoj kabinet, kjer ga je že čakal majhen, posivel gospod v sa- lonski obleki in z zlatoobrobljenim ščipalnikom na koncu nosa. Ko je vstopil don Ramon, se je dvignil iz fotelja, kamor se je poveznil, vstal je in se globoko poklonil. II. poglavje dokaže čitatelju, da ni vse zlato, kar se sveti. Senor Esteban Paqueno je bil iz starega minorčanskega rodu, ki je imel že v 16. stoletju važno in po- membno ulogo v zgodovini velike vojvodine. Pokolenje za pokolenjem so služili njegovi predniki vladarjem iz dinastije Ramiro, bili so večinoma vojaki ali pa dvorjaniki, včasih so bili tudi diplomati, a kar je glavno, nikdar niso zahtevali velikih plač. Zvestoba in samozatajevanje, kar je bilo temu rodu prirojeno, sta postali sčasoma njih druga narava; niso opazovali sveta raz vidik večnosti, niti raz svoj lastni, edino merilo in smernica jim je bil vsakokratni vla- dajoči veliki vojvoda Minorke. Ta- ko se je zgodilo, da je služil senor Esteban trem vladarjem zaporedo- ma, Ramonu XIX., Luisu XI. in Ra- monu XX. Zanje je vodil do leta 1876. državne finance, a ta posel res ni bil zavidljiv, zahteval je zvijač- nost kače, vztrajnost osla in miro- ljubno potrpežljivost svetnika. Mo- goče je senoru Estebanu primanjko- valo prvega svojstva, ali v tem slu- čaju je mogel nadomestiti to pomanj- kanje s preobilico druge in tretje lastnosti. Dasi je bil gospodarski položaj velike-vojvodine obupen, on vendarle nikdar ni zagnal puške v koruzo. Z vstrajno in zagrizeno od- ločnostjo ni nikdar prenehal bom- bardirati vseh znanih in neznanih denarnih zavodov v Evropi s pred- logi o državnih posojilih, zlasti vstrajen je bil v pisanju pisem, ki je v njih opravičeval zaostanke v plače- vanju obresti in dolgov. Leta 1910. ni bilo v Evropi človeka, ki bi bolj poznal vse evropske oderuhe in go- spodarske volkove, kakor senor Pa- queno, ni bilo človeka, ki bi bolje po- znal zavito psihologijo teh ljudi, iz- kratka ni bilo človeka na svetu, ki bi mogel napisati boljši spisovnik za one, ki stoje pred iconkurzom. Bilo pa tudi ni človeka, ki bi manj spadal v to stroko, kakor ravno senor Este- ban; minevali so dnevi, reševal je te- kočo korespondenco, mehanično in brez zanimanja a njegova duša je sanjala o mali, belo pobeljeni celici v nekem daljnem jezuitskem samo- stanu tam v Španiji, njegove oči so gledale dolge, s kameni trni ploščami tlakovane hodnike, samostansko cer- kev, cvetoče vrtove... in njegovo uho je uživalo v večni tišini, ki je vla- dala med golimi samostanskimi ste- nami. V tem samostanu je bil nekdaj senor Paqueno in vrniti se tja je bil cilj njegovega življenja. Toda, ko je on sanjal o lepoti in miru samostan- skih zidin, so minevala leta in hajala v vednem, vstrajnem boju in prizadevanju, da reši državne finan- ce, kar pa ni delal toliko iz ljubezni do svoje domovine kot iz udanosti It do svojega malega vladarja. Don Ra- mon si je znal zagotoviti popolno udanost, ki jo je podedoval senor Esteban od svojih prednikov. Dasi je bil 25 let starejši od svojega vla- darja, je bil Paqueno popolnoma v njegovi oblasti. Kar je želel ali rekel don Ramon, bilo je njemu ukaz; ako bi ga don Ramon nagovoril k zloči- nu, storil bi vse. Ramonu na ljubo preživljal je svoja leta v korespon- denci z vsemi evropskimi oderuhi... a sanje o jezuitskem samostanu v. Barceloni so vedno bolj in bolj ble- dele. Dan Ramon je razumel udanost senora Paquena tako kot večinoma vse pojave vsakdanjega življenja; z dobrodušnim neizčrpnim, humorjem: Tako pač je in tako že mora biti. Razmišljati o življenju, o problemih življenja se mu je videlo brezpred- metno. Bil je mož brez globljih čuv- stev s precej dobro vzgojo in izo- brazbo, toda prepričan in zaverovan v načelo minljivosti vsega. Absur- den položaj, ki ga je zavzemal v sredi 20. stoletja kot vladar absolu- tist v državi, ki šo ji manjkala vsa sredstva za razvoj, je dajal njegovim življenskim nazorom in njegovemu dobrodušnemu humorju vedno nove vzpodbude. Vsi njegovi poskusi vla- dati so bili že vnaprej obsojeni v neuspeh, ker za vse kar je hotel pod- vzeti, manjkal mu je vedno temeljni pogoj: denar. Po prvem letu nje- govega vladanja, so postali ti posku- si «vladati» vedno redkejši in red- kejši; leta 1910. se je pa že davno omejil, da s pomočjo senora Este- bana vzdrži stroje v pogonu in to — kar je mogel opaziti tudi sam — res ni bila nobena sinekura. Z izrazom lica, ki je bil žalostnej- ši nego navadno," je pozdravil senor Paqueno na omenjeno februarsko jutro svojega gospoda. Izraz žalost- ne resnosti je bil v njegovih očeh, ki so se skrivale pod zlatoobrobljenim nanosnikom. Vsaka njegova kretnja je bila nervozna, kar je pa navadno — podvojilo velikemu vojvodi dobro voljo. Pornignil mu je s cigaro, vtak- nil obe roki v hlačna žepa, opazoval nekaj časa senora Paquena, a potem rekel: «Dobro jutro, Paqueno!» «Dcbro jutro, visočanstvo!» «Dobro spali, Paqueno?» «Hvala, a vi visočanstvo?« V resnici je pa spal senor Paque- 110 skrajno slabo, toda ne bi si nik- dar upal tega priznati, dokler ni ve- del, kako je spal njegov vladar. «Izvrstno, Paqueno, človek s tako sijajnimi financami kot sem jaz, spi vedno izborno!» «Visočanstvo se blagovoli šaliti! O slabih financah še nisem slišal, da so sredstvo za dobro spanje...» Veliki vojvoda se je od srca na- smejal. «To je odvisno, dragi Paque- no, od tega, kako slabe so. Ako so tako slabe kakor so na primer moje, torej skrajno brezupne, tedaj se lah- ko spi izborno, brez skrbi, seveda, ako je človek normalen. Edino pred leti sem slabo spal, a to je bilo ta- krat, ko sem pričakoval še slabše čase. No, torej, kaj je z današnjo pošto ?» Obraz senora Paquena se je zopet zresnil — bil je tale ko takrat, ko je stopil veliki vojvoda v kabinet. Potegnil je par aktov iz svoje torbe in rekel: «Kot navadno, visočanstvo! Pri- bližno ... Dobili smo pismo od Al- tensteina iz Cadixa!» «Jn kaj nam piše predragi Alten- stein?» «Da moramo plačati obresti za le- to 1908., ker sicer bo protestiral pri španski vladi.» «Obresti za leto 1908.? Paqueno, katero leto pa je pravzaprav sedaj ?» «1910. visočanstvo, ali obresti za leto 1908. še niso plačane». " t «Vraga, to sem si takoj mislil. Jaz sem pa razumel za leto 1898.!» «Ne, visočanstvo, Altenstein je dobil izplačane obresti inkluzivno do leta 1907. že lansko leto!» 12 «2e lansko leto? Paqueno, žal mi « je, da moram vas, starega prijatelja/ in služabnika naše dinastije, ukoriti,'* toda priporočam vam, da vodite na- šo finančno upravo v večjem redu; obresti za leto 1907. izplačane že la- ni — vidite, tu so posledice, ako hočete razvaditi svoje upnike. Radi f vašega nerazumevanja ima Altenstein v Cadixu popolnoma napačne poj- me o naših financah, kar bi utegnilo imeti za nas jako neprijetnih po- sledic !» «Visočanstvo, jaz sem izgubljen; v svoj zagovor hočem le navesti, da dela ta gospod Altenstein na mene utis človeka, ki se moramo nanj ozi- rati!» «Tako, samo še trenotek, Paque- no, vi torej mislite, da bi ga mogli zopet napumpati?» , «Ne, visočanstvo, jaz mislim, da je on nevaren človek, brezobziren človek, kar je dokazal lansko leto, ko je spravil špansko vlado v tako zadrego!» , «Toda, dragi Paqueno, to nima nobene zveze z nami! španske finan- ce so v resnici slabe, toda le bolna fantazija bi jih mogla primerjati z našimi. Španija je velika država, a nas čuva le sloves, da smo mala dr- žava ... Tako je tudi z bacili... Kaj pravite na to?» Senor Paqueno je potegnil iz svo- je torbice akt in rekel: «Dobili smo tudi pismo od firme Thomson in French iz Rima!» «Tako! In kaj nam pišeta Thom- son in French iz Rima?» «Da nikakor ne moreta čakati za obresti 1905. in 1906. za posojilo iz , leta 1905. Vrhutega zahtevata amor- tizacijo. Posojilo bi morali letos do polovice že vrniti, toda do danes nismo plačali niti obresti. Zato jav- ljata, da sta prisiljena prodati naš zalog.» «Naš zalog? In kaj je to, senor Paqueno?» «Otok Ibiza, visočanstvo, z vsem inventarjem ... sicer se mora poslu- žiti nadaljnih diplomatskih kora- kov.» «Dobro, dobro, Paqueno; obresti za leto 1905. in 1906., a danes šte- jemo 1910. Ta prokleti moderni po- slovni red! No, ko bi moj oče slišal o taki oderuški politiki raznih bank! — Kdo je še na vrsti ?» «Visočanstvo, banka Viviani-Mar- seilla. Banka, ki smo ji, visočanstvo se gotovo spominja, zastavili naš da- vek na sol. Poroča nam in se brid- ko pritožuje, da so dohodki veliko premajhni...» «Nesramnost italijanska! Ti polen- tarji! Res želel bi, da pišemo danes 1510 a ne 1910, sicer bi že naučil tega polentarja, kaj se pravi, prito- ževati se...» «Ali to še ni vse, on se ne prito- žuje samo, on je celo jako predrzen, da nam očita sledeče: številke, ki smo jih navedli mi v svoji ponudbi, so nezanesljive, s svojimi nesolidni- mi podatki smo ga izvabili v dvom- ljivo in nesolidno kupčijo...?» «Lopov, nesramen lopov, ta Itali- jan! Zabavlja na kupčijo, ki mu ne- se najmanj 15 procentov. Pišite mu, da naj bo oprezen, ker sicer bom z ukazom prepovedal uporabo soli v svoji vojvodini in za prekršitev do- ločil smrtno kazen. Potem naj pa gleda za boljim dobičkom!» «Visočanstvo, vi ste danes dobre volje. Toda, pomirite se, visočanstvo. Z Vivianijem bom že obračunal, kar zasluži. Thomsona in Frencha se niti najmanje ne bojim. Altensteina že odpravim z argumenti, ki jih je ravnokar blagovolila navesti vaša visokost. Njegove nervozne zahteve pripisujem samo njegovi mladostni razburjenostih Senor Paqueno je za hip umolknil in čistil nervozno svoj zlati ščipal- nik. Potem je pa pogledal plašno ve- likega vojvodo in nadaljeval. «2alibog smo pa dobili pismo tu- di od Semjona Markoviča. Vaše vi- sočanstvo se gotovo še spominja na 13 našo zadevo z Markovičem v Pari- zu ?» «Na vsak način se te zadeve v Pa- rizu spominja gospod Markovič, kajti jaz sem popolnoma pozabil na njo.» «Toda, visočanstvo, Semjon Mar- kovič ?» «No, da Paqueno, Semjon Mar- kovič.^ «Na vsak način se visočanstvo še spominja na leto 1908.?» «Kako da ne, Paqueno, saj je od tedaj minulo samo dvoje let. Jaz sem sedaj star 35 let, a v zgodovini naše dinastije še ne pomnim slučaja, da bi tega ali onega zapustil spomin pred štiridesetim letom! Torej!» Te vesele opazke svojega vladarja je sprejel senor Paqueno s težkim vzdihom. S žalostnim in otožnim glasom, skoraj sam za sebe, je na- daljeval s presekanemi stavki, kot da je hotel izzvati velikega vojvodo, da ga na primernem mestu prekine. «Ako se spominja, visočanstvo še na leto 1908., spominja se gotovo tudi na vesti, ki so takrat krožile po novinstvu o zaroki velikega vojvode od Minorke in neke ruske velike knjeginje, ki so o nji trdili, da je ravno tako bogata, kot je bila lepa — spominjate se gotovo visokost, da te vesti niso bile brez vsakega po- voda. Dva meseca sem vodil takrat pregovore z grofom Feodorjem Obe- linskim, ki je bil takrat ruski posla- nik v Madridu. Takrat sva napisala z ene in druge strani nekaj skoro poluradnih pisem. In nekega dne je pisala velika knjeginja sama... pi- sala je — kot pravijo — v razpolo- ženju deviške romantike lastnoročno pismo vašemu visočanstvu ... To pi- smo ... gotovo se visočanstvo še spominja, ni bilo napisano v tako- zvanem uradnem, ali poluradnem stilu...» Senor Paqueno je posmatral svo- jega vladarja z nemim pozivom, da naj mu prepove dalje govoriti. Veli- ki vojvoda pa je stal mirno, pove- sil je glavo in gledal brezizrazno skozi okno. Povesil je tudi svojo spodnjo ustnico, in senor Paqueno je dobi! utis, da ga sploh ne sliši. Senor Paqueno je vzdihnil ponov- no in to globokejše nego poprej, po- tem je pa nadaljeval z utrujenim glasom: «Ko se je to zgodilo leta 1908., je bil naš gospodarski položaj obup- nejši nego kadarkoli poprej. Posle- dice amerikanske krize bile so za nas jako občutne... Naši državni papir- ji so notirali — ako so sploh še no- tirali — 47 in pol procenta, posojila pa nismo mogli dobiti niti na 100 procentov. Tu je bila samo ena po- moč: vzdržati vsaj nekaj časa in re- šiti našo čast, dokler ne postane vprašanje vaše zaroke perfektno! To- da denarja na noben način nismo mogli dobiti, nikdo ni verjel našim obljubam... vašo zaroko so vsi sma- trali za trik, slepilo... Tedaj smo se obrnili na Semjona Markoviča! Viso- čanstvo, ali se morda sedaj spomi- njate na Semjona Markoviča ?» Glas senora Paquena je ihtel v razburjenju — zopet je umolknil in nervozno opazoval svojega vladarja, ki je stal pred njim mirno brez vsa- ke kretnje in besede. Povesil je oči v. .tako da se mu je videlo le belo v njih... cigara mu je ugasnila, a on jo je vrtel z nervoznimi ustnica- mi... V polšepetu je nadaljeval senor Paqueno: «Dobila sva 200 tisočakov za dol- žno pismo na 300 tisočakov in proti garanciji, ki je navedena v dolžnem pismu. Semjon Markovič, ki je po- znal dobro razmere na ruskem dvo- ru, je vedel, da ne riskira prav nič, ako nam posodi na tako jamstvo. Tako pismo, kot vam ga je pisala ve- lika knjeginja Olga, je bilo vredno v njegovih očeh tudi milijon!» Senor Paqueno je naenkrat pre- nehal govoriti in nehote stopil ko- rak nazaj; veliki vojvoda je posko- čil korak naprej, sklonil se nad njim, 14 potisnil je roke še bolj globoko v žepe in ga razburjeno gledal s pod- plutimi očmi. «Dosti, dosti, senor Paqueno! Vi ste vrag! Vi mi pripovedujete vse to, kakor da sva bila takrat dva^navadna lumpa pripravljena prodati svojo čast za par umazanih tisočakov. Ali ne veste, koliko časa sva se borila in premišljevala o tem, predno sva pri- stala na to umazano kupčijo? Vi ste vendar pobožen mož, senor Paque- no, vaša dolžnost je bila, da prepre- čite to...» «Visočanstvo, vi mi delate krivi- co,» je odgovoril Paqueno z rahlim očitkom. «Ako se sedaj vaše visočan- stvo spominja na vse, kar je bilo, se gotovo spominja tudi... onega, ki je prišel na io nesrečno misel... Po- vdarjam, *da nisem bil jaz! Vi, sami visočanstvo ste bili, ki ste pristali na ta predlog. Seveda, jaz sem mislil, da ste se samo šalili. Da sem jaz na- daljeval vso zadevo, to sem obžalo- val samo jaz. In v teh dveh letih, ko je vaše visočanstvo pozabilo na vse to, kar je bilo, koval sem sto in sto načrtov, da popravim svojo nepre- mišljenost na svojo pest. Verujte mi, takrat sem bil slepec, norec... ali vodila me je takrat najzapeljivejša zvezda, ki more voditi človeško živ- ljenje, vodilo me je upanje. Še danes se živo spominjam na vse one lepe nade, ki so Se prebudile v nas, ko sva govorila o vaši zaroki. Dolgih 32 let sem sam delal noč in dan, da rešim naš gospodarski položaj — toda brez nade na uspeh ... Toda ta- krat se je naenkrat pojavilo upanje, da smo rešeni. Vzdržati še par mese- cev in...» «Kdo je mogel takrat vedeti, da bo šla moja zaroka k vragu, Paque- no? Povejte mi, kdo?» «Nikdo, vaše visočanstvo, toda ža- libog, taka je bila naša usoda. Knez Nikolaj je rekel svoj ne ... in velika kneginja Olga je bila njegova po- slušna hči. On je umrl, ne vem, ali je visočanstvo bralo pred par meseci to novico v novinah. A nama viso- čanstvo preti nevarnost, da naju čez nekaj dni razkrinka prokleti Semjou Markovič kot popolnoma navadna zločinca. In sedaj?... Jaz sem pre- pričan, da bi bilo delo, ki sva ga zgrešila, v očeh sveta zločin in pod- lost .. toda, kakor obžalujem vse to, kar sva naredila takrat, vendar mis- lim, da stvar ni tako huda! Najine namere so bile najboljše in bog je nama priča, da nisva porabila denar- ja v svojo lastno korist. Ako bi se v tem smislu izpovedal svojim učite- ljem, častitim očetom jezuitom, pre- pričan sem, da bi odobravali najino postopanje. Toda jaz žalibog vem, da sodi posvetna pravda o teh stva- reh drugače. Ona bi smatrala našo zadevo za zločin brez ozira na to, kdo je mogel imeti od nje koristi. Veliki vojvoda je' udaril z nogo ob tla, da so zazvenele stare mra- mornate ploče. «Ako gre to tako naprej, potem še zblaznim» je zaklical — «danes stojiva tukaj, dragi Paqueno, in ča- kava, da naju fotografirajo za vse bulevardne liste vsega sveta, da no- vinarski mazači napišejo veličasten naslov: «Nova razkritja iz evropske- ga gnojišča!» — «Nove pustolovšči- ne dona Ramona» in tako dalje. — «In kaj sva dobila od teh ubogih 200 tisočakov? Ako se prav spomi- njam, ste poravnali iz te svote obre- sti, ki sem jih dolgoval raznim Ju- dom! Ali ste mogoče iz tega denarja izplačali tudi Altensteina?» Senor Paqueno je molče priki- mal ... veliki vojvoda pa je nada- ljeval v istem tonu, z vedno izrazi- tejšo ironijo in zasmehovalnim iz- razom oči: «Vpoštevajte moje besede, dragi Paqueno! Danes je pekel, ako moraš biti knez, vladar absolutist brez de- narja. Ako smo prišli tako daleč, te- daj smo se najbolj približali anarhiji. Don Jeronimo je bil ravno tak siro- mak kot sem jaz, a on si je znal po- magati in bilo mu je dobro. Rodil se 15 je v dobi, ki je odgovarjala njegove- mu rojstvu. Ako je potreboval de- narja, napisal je par povelj svojim gusarskim ladjam, izropal in poto- pil je par trgovskih ladij. Nikdo se ni spodtikal nad tem! On je užival, veselili so se njegovi gradovi, vsak dan je imel svoje zabave. Jaz pa, dra- gi Paqueno, do danes še nisem za- grešil nobenega zločina in se hranim ves ljubi teden z mršavimi kunci. Jaz se anahronizem današnjih dni, ob- žalovanja vreden anahronizem. Hva- la bogu, da sem za svoje delo neod- govoren. To je bila vedno tolažba v mojih žalostnih urah. Toda, da se popolnoma prepričam o svojem sta- nju, pokličem na dvor špecialista za duševne bolezni. Ako mi on izda uradno zdravniško spričevalo, da ni- sem popolnoma pri sebi... tedaj sem se izmuzai iz vsega. Samo ob sebi je razumljivo, da to spričevalo tudi dobim. Človek mora biti na kon- cu vendarle norec, ako hoče ostati vladar Minorke». «In kaj bo z menoj ?» je vprašal senor Paqueno z glasom, ki je drh- tel kot trepetilka. Veliki vojvoda je začel hoditi po sobi gorindol s počasnimi šepavimi koraki. Ko je končal senor Paqueno, se je vstavil pred njim in iztegnil svoje roke: «Ljubi, stari Esteban! Oprostite! Mislil sem, da razumete moje šale... bile so neumne kot navadno! Stvar je vendar popolnoma jasna; V ti za- devi stojiva in padeva skupaj! Toda bodite popolnoma mirni; na koncu konca že najdeva načine in pota, da je vzdrživa *nad vodo. — Sicer pa, kdaj zapade to najnesramnejše vseh dolžnih pisem?* «Visočanstvo, 13. marca, podpisa- no je bilo 13. marca 1908». «Danes je 13. februar, torej še me- sec dni imava časa... In Markovič? On zahteva seveda vso vsoto ?» «Tega ne verujem, Markovič se bo že zadovoljil z man jo vsoto!» «Htn, hm, jaz slutim, kaj naj po- menja tako popuščanje. Ne, stvari se morava enkrat za vselej znebiti. Jaz ne morem prenašati in misliti, da bi me taka stvar še dalje vzne- mirjala. Mesec dni imava še časa, da preskrbiva Markoviču teh 200 tiso- čakov, a za ta čas potrudite se, dra- gi prijatelj Paqueno, da najdete te- ga ali onega čestitega patra jezuita, ki je napisal kako znamenito delo o vesti :ti dolžnosti. Čutim, da potre- bujem v tem vprašanju duševne to- lažbe.* Po teh besedah je nadaljeval don Ramon svoje šetanje po sobi. Dasi je bil v njegovih besedah izraz lahko- miselnosti, vendar je senor Paqueno opazil, da ga je zapustila ona dobra volja, s katero je stopil v kabinet. Mrzlično je odprl okno in zrl na pri- stanišče, čegar vode so blestele v za- spanem valovanju, zrl je na male hi- šice, ki so se dvigale na terasah... Palme so šepetale v jutranjem vetru, nerazločen šum je prihajal semkaj iz cest prestolnice in ko je zavel veter, je zadišalo od pristanišča sem po ka- tranu ... Nenadoma se je obrnil veli- ki knez k Paquenu, premeril ga od peta do glave in rekel: «Ali je Holandec še tu?» «Kdo, visočanstvo?* «Bekker!» «Da, je še tu! Vaše visočanstvo je dobro poučeno o vsem! Kje ste izve- deli njegovo ime?» «Vfaga, kje — v Minorki! Torej še vedno tu! To sem si tudi mislil! Njegova zastava vihra na hotelu. Kaj dela še vedno tukaj?* «Ne vem, visočanstvo! Največ pri- reja izlete po otoku; pravijo da dela fotografske posnetke za neko ino- zemsko podjetje. «Tako, no pa jaz se ne bojim, da bi bil kak mednaroden ogleduh in špijon, ki bi slikal naše trdnjave, s kterimi je že obračunala sama nara- va... samo stare podrtije tu v Ma- honu?... Naša velika vojvodina je 16 izvršila že davno in na tihem ves razoroževalni program mirovnega pokreta. — Ali je Holandec že dolgo časa tu?» «Mesec dni, visočanstvo!» Vrata jedilnice so se diskretno od- prla in na pragu se je prikazal Av- gust: «Visočanstvo, zajutrek je servi- ran...!» Obraz velikega vojvode se je raz- jasnil. Otresel je z obraza, izraz skrbi in vznemirjenosti, kakor se otrese veliki fundlandski pes, ko pride iz vode. «Prosim vas, dragi Paqueno, de- lajte mi" pri kuncih družbo,» je re- kel in porinil starega finančnega mi- nistra v obednico. Midva oba potre- bujeva okrepčila.» III. poglavje, kjer čitatelj prisostvuje zajutrku in spozna redkega gosta iz Holandske. Zajutrkovala sta pri odprtih oknih v stari jedilnici, koje pohištvo je glasno in jasno opominjalo, da je vse na tem svetu minljivo, in da kmalu postane plen črvov. Avgust je molče serviral Joaquinovo vegetarijansko kuho, potem pa v vinu in vodi dušene sredozemske školjke, ki so bi- le jako okusne in za dona Ramona prava delikatesa. Nato so prišli na vrsto kunci; don Ramon je svojemu finančnemu mini- stru naložil na krožnik precejšno por. cjjo, toda tudi sam se ni branil te jedi. Senor Paqtieno kakor tudi sam veliki vojvod" si nista upala nadaljevati svojega razgovora iz kabineta. Veliki vojvoda je jedel molče, senor Paque- no pa ni posebno hitel; igral se je z drobtinicami kruha, ki jih je raztro- sil po namiznem prtu, in je le zdajin- zdaj zavžil kak košček iz krožnika. Veliki vojvoda mu je natočil kozarec svojega izvrstnega bordojskega vina — spomin na zadnje državno poso- jilo — in rekel: «Dragi Paqueno, za- kaj bi izgubili takoj pogum? Opazo- vati napetost in pričakovati, kakšen konec vzame stvar, je vendarle naj- večja zanimivost za taka plesalca na vrvi, kot sva midva. Vsaj imava še mesec dni časa. Samo po sebi se ra- zume, da mora iti stvar dobro. Mi- norka je že 200 let brez denarja, pa se je vendarle vedno izvlekla iz vsa- ke krize. Zakaj naj propademo ravno leta 1910? Na Koncu koncev se pa tudi zanašam na našega deželnega patrona, sv. Urbana iz Majorke, ki naše dinastije še ni pustil nikdar na cedilu. Sicer je res, da je on raze« našega Joaquina in njegovega stri- ca, ki nam je poslal danes tako lepo rejenega telička, edini človek iz Ma- jorke, ki morem o njem trditi kaj ta- kega.» Avgust je prinesel sir in smokve is jih postavil na mizo, ker je veliki voj- voda odmahnil z roko, ko mu je po- nudil še eno porcijo kuncev. Don Ra. mon se je molče posvetil siru, srnok- vam in bordojskemu vinu. Potem je ukazal prinesti črno kavo in si zažgal svojo cigaro. Prekrižal si je roke ns glavi, gledal malomarno ven na mor- je, ki so nad njim krožili beli galebi v fantastičnih krogih, podobnim kro- gom dima njegove cigare, ki so se dvigali v lahnem jutranjem vetru. Njegov jasni in odkritosrčni obraz je dobil zopet izraz najpopolnejšega zadovoljstva s življenjem. Nikdo, ki bi ga opazoval, ne bi v njegovi ose- bi spoznal človeka, kakor je bil v re- snici bil — neomejen tiran Majorke in človek, ki ga čaka po enem mesecu 17 popolna propast in neskončna sra- mota. Senor Paqueno, ki je poslušal molče njegove besede in se brez uspeha trudil, da bi ostal ravno tako ravnodušen kot njegov vladar, ga je opazoval z molčečim občudovanjem. Avgust je prišel in prinesel -servis s kavo ter natočil. Njegova visokost je popila čašo kave, potem se je pa zo- pet obrnila k senoru Paquenu z bese- dami: «2elodec je izhodišče in središče vsega sveta», je reke! filozofsko pre- mišljeno. «Poglejte me samo, dragi Paqueno, kako dobro sem razpolo- žen — v tem trenotku. Pripravljen sem na najplemenitejša in najneverjet- nejša dejanja — tako n. pr. sem danes pripravljen, da odpustim vsem onim, ki sem jim kaj dolžan. Pripravljen sem celo, da dam svojemu narodu ustavo. Tega dosedaj nisem storil in tudi ne storim, ker vem, da je moj na- rod mnogo predober, da bi sprejel ustavo. Pod mojo vlado žive Minor- čani mirno in zadovoljno, kakor so ži- veli njihovi očetje. Mislijo le na to, kar potrebuje njih želodec. Ako bi jim pa dal ustavo, začeti bi misliti na druge stvari, ki so popolnoma nepo- trebne. Zato sem se odločil, da svoje- mu narodu ne dam toliko časa usta- ve, dokler to pač gre. Dragi Paqueno, ali nimam prav?» ^Visočanstvo ima popolnoma prav, parlamentarizem je popolnoma v na- sprotju z našo zgodovino. Požrtvo- vanje in delo, ki ga je posvetila naro- du dinastija vaše velikosti, vas opra- vičuje, da nad tem narodom vladate _ kot absolutist «Ne govorite tako dvorjanski, dra- gi Paqueno! Postopanje moje dinasti- je proti mojemu narodu je bilo — milo rečeno — dosledno nizko in ne- sramno. Pomislite samo na Luisa X., ki je prodal našo mladino v zapadno Indijo. Jaz nisem absolutist v svojo korist, ampak samo zato, ker želim svojemu narodu samo dobro. Jaz lju- bim svoj narod z ljubeznijo, ki priha- ja iz globin stoletnih in stoletnih zvez med narodom in dinastijo; zato ta moja ljubezen tudi ne more biti po- vršna. Jaz hočem, da je moj narod srečen; vem, da vzdihuje pod breme- nom težkih davkov, ne sicer glasno in javno, ampak vzdihuje vendarle. Vem pa tudi, da je za Minorčane mnogo bolje, da mi plačujejo redno in pravilno davke, nego da jim na- bremenim na vrat še ustavo. Z usta- vo pridejo razne druge stvari, tako na primer industrija in takšna druga bremena; takrat bi bil šele moj narod nesrečen. Na svojih potovanjih sem se prepričal o opravičenosti svojih načel. Danes se ne more na Minorki nikdo pritoževati. Mi živimo res v mnogih gospodarskih neprilikah, ki pa dajo življenju nazadnje vendarle slast. In jaz sem, z vami, dragi moj Paqueno, oni kronani grešnik, ki nosi vse grehe svojega naroda. Ne branim se tega, dragi moj Paqueno, ker jaz ljubim svoj narod, posebno takole po dobrem zajutrku.» Veliki vojvoda je umolknil in opa- zoval senora Paquena s tihim in za- dovoljnim nasmehom. Videl je do- bro na obrazu svojega starega fi- nančnega ministra, da so njegove misli kilometre in kilometre daleč proč od razgovora, videl je pa tudi, kako stari minister s svojim priroje- nim dvorjanstvom skuša prikriti od- sotnost svojega duha. «Paqueno», je nadaljeval veliki vojvoda, «vi ste bili in ste še vedno preveč ljubeznivi napram Semjonu Markoviču. On res ne zasluži, da se brigate toliko za njega. Mnogo bolje bi bilo, da mislite na to, kje bi našli še človeka, ki bi ga mogli prav po- šteno napumpati. Mnogo bolje bi bilo, da posvetite svoje duševne moči in državniške zmožnosti temu vpra- šanju. Kaj pravite, ako bi kje v arhivi našli kako staro naredbo, ki bi po nji mogli krvavo obdavčiti gospoda Bekkerja, saj se mudi že mesec dni na našem otoku. Don Jeronimo je nekdaj izdal naredbo, ki so po nji morali inozemci, ki so se mudili v 18 naši vojvodini, položti v državni sklad za borbo proti nevernikom 50% svojega premoženja. Kaj pravi- te na to? Mogoče imate tudi vi kak pameten predlog?» Senor Paqueno je nevoljno odma- jal z glavo, toda predno je mogel od- govoriti, so se odprla vrata in v so- bo je stopil Avgust. Izraz diskretne- ga nasmeha je bil začrtan v njegovih dvorjanskih potezah. «Zunaj čaka človek», je rekel z brezbarvnim glasom, «ki prosi avdi- jenco pri vaši visokosti». «Človek? Avgust? Kakšen človek? Hoteli ste reči ,gospod', kaj ne?» «Ne! Človek, visokost! (Načina, kako je Avgust izrekel te besede, ni mogoče popisati.) Posetnice nima nobene, pravi pa, da se imenuje Bek- ker in da je Holandec». Veliki vojvoda je hitro poskočil in pogledal z debelimi očmi Avgusta. «Bekker, Holandec? Res je, če go- voriš o volku, pa se ti prikaže. Ali ste čuli, dragi Paqueno! Bek- ker zahteva avdijence — jagnje išče leva v brlogu». Obraz starega finančnega ministra je dobil izraz odkritega začudenja. Ne samo, da so bili redki dnevi, da se je sploh kdo prijavil za avdi- jenco pri velikem vojvodi vojvodine Minorke, ako se je to že zgodilo, potem je bil gotovo kak nestrpen up- nik, sedaj pa naenkrat Bekker, ki so o njem vsi trdili, da je neskončno bo- gat! «Kaj hoče ta človek od visočan- stva?» je zamrmral Paqueno. «Jaz mislim, da me hoče slikati; saj ste mi vi rekli malo prej, da je to njegov poklic. Toda iz tega ne bo nič. Dal bi policiji in novinam na ta način samo svojo sliko, ako bi se slučajno dogodilo, da takole čez me- sec dni kar čez noč izginem». Senor Paqueno se je nehote stre- sel. «Avgust, pripeljite človeka sem», je rekel smehljaje veliki vojvoda. «Re- cite mu, njegovo visočanstvo spreje- ma danes, ker je ravno sobota, v je- dilnici». Avgust je odšel v sprffeffinico in pol minute pozneje uvedel je gospo- da Teodorja Bekkerja v jedilnico ve- likega vojvode in v našo povest. Življenje gospoda Teodorja Bek- kerja je v svoji veliki večini pokrito s precejšnjo tajinstvenostjo. Kar se je moglo izvedeti o njegovi osebi po aferah iz leta 1910 na otoku Minor- ki, je jako pomanjkljivo, toda potreb- no je, da te podatke navedemo, v kolikor so se mogli ugotoviti. Po teh podatkih je bil rojen go- spod Bekker leta 1876 v Amsterda- mu. To se je moglo ugotoviti v cer- kveni matici stolne cerkve v Amster- damu, kjer je zapisano, da je bil me- seca julija omenjenega leta rojen neki Adolf Teodor Bekker. Oni, ki je imel glavno vlogo v dogodkih na Minorki, se je sicer imenoval samo Teodor, toda ker je dokazano, da je večkrat menjal svoje ime in svoj pri- imek, potem je tudi razumljivo, da si ni prav nič premišljal, ko je tudi sedaj nekoliko okrajšal svoje krstno ime. Oče omenjenega Adolfa Teo- dorja Bekkerja je bil neznaten kro- jač; njegov sinko je bil deležen vzgoje, kakor jo pač dobe otroci ma- lih ljudi. Končal je ljudsko šolo in nižjo realko. Potem je (vsekakor radi slabih gmotnih razmer svojega očeta) izstopil iz šole in vstopil kot praktikant v laboratorij velike tovar- ne za kemične produkte Grootmans in Co. V pisarnah in laboratorijih te firme je teklo njegovo življenje do 23. leta pod črko S, ki je bila nasli- kana na oknu sobe, v kateri je delal. Skozi zavitke te velike črke je imel izgled v ozko in umazano ulico, ki jo je zdaj obsevalo pripekajo- če solnce, zdaj pa je bila polna blata in deževnice, ki je bila pobar- vana v vseh mogočih barvah z od- padki, ki so prihajali iz tovarniške- ga laboratorija. Za tem svojim ok- nom se je bavil mladi gospod Bek- ker s priprostejšs.iu kontrolnimi ana- 19 lizami, njegov nos ie bil vedno poln ostrih in smrdečih izbtapin raznih kemikalij, njegove oči pa so gledale skozi okno v umazano uVrc tako vztrajno, da je postal nazadnje že škilast. Samo radi tega je leta 1899 zapustil svojo službo in dobil novo mesto pri novo ustanovljenem ru- darskem podjetju Altenhuus & Me- vers. Tukaj je vršil službo (tako je izpovedal pozneje njegov šef pri po- liciji) izvedenca za analiziranje laz- nih rudnin: Vsekakor je delal go- spod Bekker v popolno zadovolj- stvo svojih delodajalcev, kar doka- zuje dejstvo, da je osfal v službi podjetja ves čas, dokler je podjetje sploh eksistiralo, namreč eno leto. Ko je hotela nekega dne policija iz- vršiti svoje vrste kontrolno analizo na omenjenem podjetju, je prehitel Teodor Bekker policijo in svoje de- lodajalce. Neke sobote .:večer je ana- liziral z neko kislino blagajnico podjetja in še tisto noč molče in brez slovesa izginil iz Amsterdama. Go- spoda Altenhuus & Meyers, ki sta nameravala šele čez nekaj dni zapu- stiti svojo domovino, sta bila vsled njegove analize primorana nastopiti potovanje brez denarnih sredstev. Preklinjanja in psovke, ki so veljala od strani prevaranih udeležencev obema ogoljufanima sleparjema, sta ta dva z veliko vnemo pošiljala na račun nestalega gospoda Bekkerja. Policija, ki je kmalu prijela oba špe- kulanta, se je zaman trudila, da jej pade v roke gospod Adolf Teodor Bekker. Šele čez dolgo časa se je iz- vedelo, da je odpotoval v Meksiko in Nikaraguo, da bi pregledal vse one bogate rudnike, krsta ž njimi špekulirala in goljufala njegova dva gospodarja. Kaj je potem bilo ž njim, kje se je potikal, kakšni so bili njegovi doživljaji v novem svetu, to se ni moglo ugotoviti. Njegova navada, da je menjal v vsakem kraju svoje ime, je onemogočila vsako vspešno zasledovanje. Oktobra leta 1909 ga najdemo zopet pod imenom Abraham Schildknecht kot potnika prvega razreda na parniku «Fran- konija». Gospod Schildknecht, ki se je vso vožnjo odlikoval s svojo sko- postjo in malo prtljago, je nepriča- kovano zapustil ladjo že v Cherbour gu, v veliko razočaranje nekaterih gospodov, ki so ga pričakovali v Southamptonu. S svojim pravim imenom, ki se ga že dolgo časa ni posluževal, in do kože obrit, je sno- val podjetni špekulant v Cherbour- gu nove načrte in podjetja. Taka je preteklost gospoda Teo- dorja Bekkerja. Kar se tiče. njegovih drugih lastnosti, pravijo oni, ki so ga dobro poznali, da je precej na- darjen, »v veliki meri brezobziren, a nad vse trdoglav. Z ozirom na živ- ljenje, ki ga je živel gospod Bekker po svojem begu iz Amsterdama v Ameriko, se ta opis popolnoma skla- da s značajem onega gospoda Bek- kerja, ki se je leta 1910 nenadoma pojavil na Minorki. Tu je imel vsak- do priliko spoznati njegovo brezob- zirnost in trdoglavost, vrhu tega precejšnjo prekanjenost, ne pa toli- ko nadarjenost. Samo v slučaju, ako je njegova zvitost in prekanjenost prišla v konflikt z njegovo brezobzir- nostjo, se je moglo zgoditi, da je zašel na pota, ki je na nje zašel po- vodom avdijence pri donu Ramonu, o kateri hočemo sedaj govoriti. Ko je stopil gospod Bekker s slu- go Avgustom v vojvodsko jedilnico, se je koj videlo, da njegova zunanjost prav nič ne zatajuje prošlosti njego- vega življenja in njegovega značaja. Ostra solnčna luč ga je v prvem trenutku, ko je stopil iz polmračne sprejemnice, za par hipov zaslepila, pomežikoval je nekaj časa, da bi pri- vadil svoje oči na novo svetlobo, okoli njegovih usten pa se je poja- vil zdajinzdaj čuden smehljaj in vi- delo se je, kakor da ne more po svoji volji upravljati s svojimi ustnicami. Njegov obraz je nosil poteze grobe in neizdelane energije. Nikdo ne bi mogel trditi, da je človek, ki je stal 20 pred velikim vojvodo, lep. Vrhu vse- ga pa je kazilo njegovo zunanjost tadi to, da je bil do kože obrit. Nje- gove obrvi so. bile goste, skoraj šče- tinaste, vendar tako svetlo plave, da si jih komaj opazil. Pod očmi je imel velike "zatekle podplutine, ki so pri- čale o njegovem razuzdanem živ- ljenju. Na nosu je imel naočnike brez roba, oblečen je bil v obno- šeno salonsko suknjo s sivimi hla- čami in rumenimi čevlji na za- ponke. Njegova plečata postava je bila skoraj korpulcntna, a roke pol- ne raznih prstanov so bile kratke in debele. Ko je Avgust z ironičnim nasmehom in naglasom najavil nje- govo ime, pogledal ga je še enkraat s značilnim pogledom in se vrnil v sprejemnico. Gospod Bekker se je pa pomežikuje poklonil velikemu vojvodi. V odgovor mu je dostojan- stveno odmignil don Ramon z roko, ki je v nji držal svojo cigaro. «Prosili ste za avdijenco pri me- ni», je rekel. «To je moj prijatelj se- nor Paqueno». Senor Paqueno, ki je pri vstopu gospoda Bekkerja stal, se je vljudno naklonil, a gospod Bekker mu je v odgovor lahno pokimal z glavo, kar je starega finančnega ministra spra- vilo v tako zadrego, da je ves zardel. Don Ramon se je smehljal. Ta vrsta Evropejcev mu je bila popolnoma nova. Kaj neki hoče ta človek? Don Ramon je videl, kako se Bekker trudi, da bi njegov obraz izgledal kolikor mogoče ponižen, uljuden in zaupanja vreden, toda kolikor dalje časa ga je opazoval mogel se je pre- pričati — kajti vojvoda don Ramon je bil kljub svojemu absolutizmu vendar le precej dober psiholog, — mogel se je prepričati, da je Bekker- jevo prizadevanje prisiljeno in da krije za svojim ponižnim smehlja- jem nekaj povsem druzega. Njego- vo čelo in usta so bile dokaz njego- ve brutalnosti. Preziren način, kako je odzdravil senoru Paqueni, je po- trjeval vojvodo v ti domnevi. Prav gotovo ni prišel gospod Bekker k avdijenci da bi se zavzel za tega ali onega, kajti vse svoje živ- ljenje je posvetil samo sebi. Kaj ho- čete torej? S kakšno prošnjo in kak- šnim predlogom prihaja? Toda v kratkem času, ko ga je opazoval, ko je videl njegove oči in njegove ust- nice, mogel je takoj misliti: prihaja radi kupčije. Kupčija z velikim voj- vodo Minorke? Jako redko se je zgodilo kaj tacega, toda ako se je že zgodilo, bila je to gotovo slaba kup- čija in veliki vojvoda Minorke je ve- del že vnaprej, da ne bo v njegovo korist. Ko je ogledoval don Ramon gospoda Bekkerja, se je odločil v se- bi hitro, da mu hoče preprečiti vso stvar, kolikor bo le v njegovi moči. V kratkih sekundah, ko se je odločil veliki vojvoda za tako postopanje, je pregledal gospod Bekker jedilni- co s kratkimi in hitrimi pogledi; bil je prav zanimiv, ko se je mučil, da zakrije čustva, ki jih je prebudilo v njem črvivo pohištvo. Don Ramon se je vgriznil v ustnice, da se ne bi glasno nasmejal, ko je videl Bekkerje- va prizadevanja in preplašene po- glede, ki je z njimi ogledoval senor Paqueno vso to igro. Tedaj pa je odprl gospod Bekker svoja usta in v nekaki zadregi začel govoriti: «Pro- sil sem za avdijenco, da... da... da se poklonim vašemu visočanstvu... Precej dolgo sem že na Minorki... in smatram za svojo dolžnost...» Govoril je popolnoma pravilno španščino, toda takoj se je videlo, da hoče pretvarjati svoj glas in svoje besede ravno tako, kot je pretvarjal svoj obraz. «Tako,» je odgovoril prijazno don Ramon, to je jako lepo in ljubezni- vo, gospod Bekker. Jako redko se zgodi, da zaide kak tujec na naš otok, a še bolj redko je, da bi bil kdo tako takten, kakor ste vi». Gospod Bekkerr se je zadovoljno nasmehnil in pogledal naokoli, ka- kor da čaka, da mu vojvoda ponudi sedež. Ker se pa to nj zgodilo, je 21 odmaknil od mize velik in star ma- hagonski stolec in se mirno vsedel. Senor Paqueno je zardel kakor puran, (dasiravno je vladalo na dvoru skrajno siromaštvo in pomanjkanje, bila mu je vendar etiketa nad vse.) Santiago di Coruna! Ta nesramnež se vsede meni nič tebi nič, dasiravno je videl, da on sam stoji, ker ga je hotel na ta način opomniti na zahte- ve dvorske etikete. Hotel je že nekaj reči, ko mu je don Ramon nalahno namignil. Veliki vojvoda je bil oči- vidno dobre volje, kajti oseba gos- poda Bekkerja mu je delala mnogo zabave. «Paqueno, je rekel, «za božjo vo- ljo, sedite vendar». Gospod Bekker pa je prekrižal no- ge in mirno nadaljeval: «Jaz sem jako zadovoljen s svo- jim bivanjem na vašem otoku, res krasen otok je to; nenavadno lep po- ložaj, jaz samo gledam in občudu- jem. In podnebje šele...* «To me jako veseli», je odgovoril don Ramon kar je mogel najprijaz- nejše. «Ljudje, ki ljubijo naravo, ne morejo biti nikdar hudobni. In vi gospod Bekker, ste gotovo opazili, da je lepa narava skoro edino, kar imamo tukaj na Minorki». «Da, da tudi jaz sem cul, da je ta- ko. Vse drago ]e nekako tako, ta- ko ...» je odgovoril Bekker skoraj pomilovalno. Senor Paqueno se je stresel, kakor da mu je kdo primazal zaušnico. Madre de Dios! Taka nesramnost! To je nezaslišano, neverjetno! Kako more don Ramon trpeti kaj takega? Ali ni slišal? Kako si upa ta ne- sramni pritepenec zasramovati njih in njih nesrečo? Molče je uprl svoje oči v svojega vladarja, ki mu je pa zopet smehljaje namignil, naj se po- miri. Začudil se je senor Paqueno, kajti don Ramon je bil tudi sedaj iz- redno dobre volje. «Vi simpatizirate z nami, gospod Bekker, to je preveč ljubeznjivo! Na to moramo piti», je rekel; čakal ni niti odgovora, marveč natočil čaše s konjakom. Gospod Bekker je bil prvi trenotek v zadregi, toda ko je vzdignil vojvoda svojo čašo in mu napil, »prijel je tudi on svojo in jo izpraznil v dušku. Don Ramon je svoj stolec postavil tako, da je imel hrbet obrnjen proti oknu. «Vi prihajate iz Holandije, gospod Bekker»? Čašica konjaka je dala očividno gospodu Bekkerju malo več korajže. Naslonil se je udobno v svojem sto- lu in še neprestano zadovoljno in ponižno smehljal: «Ne, iz Meksi... iz Amerike* je rekel. «Bil sem dolgo časa tam. Da- nes tukaj, jutri tam, a pečal sem se z vsemi mogočimi stvarmi. Hiše, rudniki, akcije, ničesar se nisem branil, kjer sem mogel kaj zaslužiti. Kaj ni to prav?» Presrčno se je smejal gospod Bek- ker svojim lastnim besedam. «In vi ste gotovo povsod zasluži- li dosti denarja, kaj ne, gospod Bek- ker?* Da bi veliki vojvoda prikril ironi- jo svojih besed, ie hitro znova nato- čil konjaka in gospod Bekker je zno- va molče izpraznil čašo. Konjak ve- likega vojvode je bil ravnotako do- ber kot njegovo bordojsko vino — spomin na zadnje državno posojilo. Bil je ravno tako dober, kakor so bi- le njegove finance slabe. Veliki voj- voda je bil splošno znan, da more prenesti velike množine alkohola, to- da senor Paqueno se je čudil, ko je don Ramon izpraznil drugo čašo, ker to po zajutrku ni bila njegova navada. Gledal je svojega vladarja in v njegovem pogledu je bilo začu- denja in rahlih očitkov. Kako se mo- re veliki vojvoda tako ponižati, da k trpi v svoji bližini takega človeka in nazadnje v njegovi družbi prazni še čaše konjaka? Na vprašanje velikega vojvode se je Bekker skrivnostno nasmehnil in rekel: 22 • . % «Kaj hočemo? Sedaj imam toliko, da morem lepo in mirno živeti. Sla- bo mi sicer ni šlo nikdar, toda člo- vek mora vedno misliti na svoje sta- re dni, kaj ne? Da, težki časi so cla- nes». Njegov pogled, ki je bil še ne- odkritosrčnejši kot njegov glas, je preletel zopet črvi v o opravo. Na to je Bekker zopet izpraznil čašo konja- ka. Tudi veliki vojvoda je popil svojo. «2alibog, gospod Bekker, imate prav. Kedaj se pa mislite vrniti v svojo domovino ?» Gospod Bekker je zopet izpraznil čašo. «Kdaj, tega še ne vem! Kaj pa naj počnem pravzaprav doma? Prihra- nil sem si takole nekaj malega in mislim, da si smem dovoliti marsi- kaj. Tu na vašem otoku sem pa na- šel nekaj, kar bi rad izrabil«. «Za božjo voljo, kaj vendar», je rekel veliki vojvoda popolnoma res- no. «Naše podnebje vendar ni na- prodaj, gospod Bekker!» Bekker se je glasno nasmejal. Pre- nehal je s svojo prisiljeno ponižnor stjo in udanostjo, a lahna rdečica na njegovem obrazu je dokazovala, da je konjak napravil svojo dolžnost. «Ha, ha, vi mislite samo to», se je zasmejal, ker drugo je že vse za- stavljeno. Vem vse to! Jaz sem nam- reč tak človek, da se najprej prepri- čam o vsem.položaju, ako namera- vam začeti kupčijo. Naravno je, da moram vedeti, kako stoje ljudje, s kterimi imam posla». Sedaj pa je zardel tudi veliki voj- voda. Ta gospod Bekker je res ne- kaj nenavadnega. Tretjič je odmig- nil senoru Paqueno, ki je bil že pri- pravljen, da zabode nesramnega go- sta. Gospod Bekker pa ni pokazal, da je opazil vtise, ki so jih napravile njegove besede, pa ako bi jih tudi opazil, se ni brigalzato, ker je mir- no in nežinirano nadaljeval: «Zvedel sem tudi, da je vsa zemlja last vlade». «In vlada, to sem jaz!» je odgo- voril suho veliki vojvoda. «Torej ako bi človek hotel nare- diti kako kupčijo, se mora obrniti semkaj — na edinega šefa te firme, kaj ne. Zato sem pa tudi semkaj pri- šel. Te dni sem bil v Punti Hermosi, jako lep kraj, krasen položaj, ogle- dal sem si tudi stari grad». «Stari grad dona Jeronima Sreč- nega«, je zamrmral veliki vojvoda med zobmi. «No, kaj pravite, gos- pod Bekker?« «Koliko stane?« Veliki vojvoda je opazoval kratek trenotek gospoda Bekkerja s tako prodirajočimi pogledi, da je ta začel nervozno mencati sem in tja po sto- lu. Don Ramon ga je opazoval tako, da bi človek mogel misliti, zdajin- zdaj ga na mestu ustreli ali pa vrže vsaj skozi vrata. Po kratki pavzi pa je rekel popolnoma mirno: «Vi ste se o vsem točno informi- rali, gospod Bekker. Gotovo ste iz- sledili tudi glede gradu Punte Her- mose nekaj posebnega?« «Za antikvitete in zgodovinske znamenitosti se rnsem nikdar zani- mal«, je odgovoril Bekker malomar- no. «Meni ugaja lega, a denarja imam dovolj, da kupim ta grad*. «To dvomim«, je odgovoril mirno vojvoda. Ako niste vi sami izvedeli, Icaj je ta posebna znamenitost tega gradu, mogel bi vam povedati to jaz. Stvar je namreč taka. Na tem gradu niso prvič vpisane nobene hipoteke, drugič pa tudi ta grad moj ni. To je edini košček zemlje na Mi- norki, ki ni obremenjen s hipoteka- mi in ki ni moj — torej vzrok in po- sledica obenem, bi lahko trdil«. «Vraga vendar«, je rekel Bekker, «to imate popolnoma prav. Ta grad je popolnoma nezadolžen. Toda ako ni vaš, čegav je vendar?« «,Nekdaj je bil moj, toda podaril sem ga svojemu prijatelju — kupil sem si prijatelja s krivičnim marno- nom, pravi sveto pismo — podaril 23 sem grad svojemu prijatelju, da je ostal v moji službi». «Razuiftem, razumem», je rekel gospod Bekker skoro porogljivo. «Ne, vi me ne razumete, gospod - Bekker. Moj prijatelj bi sicer ne ostal v moji službi, ker bi nikakor ne mogel dovoliti, da zapravlja svoj dragoceni čas s tako nehvaležnim delom. Grad Punta Hermosa je last senora Paquena». Gospod Bekker se je hitro obrni" k senorju Paquenu in ga je opazov z novim in velikim zanimanjem. «No», je rekel, «kaj pravite v, x mojemu predlogu. Ali mi prodaste grad? Koliko hočete zanj?» Vse razburjenje in vsa jeza, ki se ie^birala v senorju Paqueni in ki jo je z ozirom na svojega vladarja z največjo muko krotil je prikipela se- daj z vso silo na dan. Hitro je vstal, opazoval gospoda Bekkerja s prezir- nimi. pogledi in skoraj hripavo zakli- cal: «Kaj jaz pravim? Ako hočem? Kaj hočem... Serfor, kako si upate priti semkaj s takimi ponudbami, kako si nas upate žaliti s takimi predlogi? Prodati? Nikdar, posebno pa vam ne! Raje bi videl, da Punta Hermosa postane žrtev ognja...» Utihnil je, ker je videl, da je don Ramon zopet zamahnil z roko in sa- mo čakal, da se starec malo pomiri, potem je šele rekel gospodu Bekkerju: «Senor Paqueno ni navajen na ta- ke kupčije, gospod Bekker. On se je dozdaj pečal z mnogo slabšimi, go- spod je namreč moj finančni mini- ster. Toda sedaj gotovo veste, da grad ni riaprodaj». «Mislil sem ponuditi sto tisoča- kov^ je rekel gospod Bekker popol- noma mirno, «toda, ako je stvar tako, pripravljen sem dati tudi 125. Kaj pravite na to?» Gledal je in opazoval sedaj senora Paquena, sedaj velikega vojvodo, da , bi opazil utis, ki so ga napravile nje- gove besede Obraz finančnega mini- stra je bil še vedno razburjen in poln prezira. Veliki vojvoda se je jako dobro premagoval in mirno rekel: «Obžalujem, gospod Bekker, da moramo končati današnjo konferen- co. Jako ie bilo lepo in ljubeznjivo, da ste nas obiskali in hoteli olajšati naš gmotni položaj. Toda vi po ne- potrebnem zapravljate svoj čas in — oprostite — tudi moj. Vi ste business- man, toda ako tudi moj poklic ni tak, da bi mi nalagal mnogo dela, vendar imam za danes še mnogo opravkov, ki bi jih hotel izvršiti». Vstal je, toda gospod Bekker ni ho- tel razumeti, da je avdijenca končana. Kot da ni ničesar opazil, je nadalje- val neumorni trgovec: «Torej v božjem imenu, 150.000, pomislite 150 tisočakov! 150 — re- cimo torej 175.000 — pomislite 175.000! Predstavite si samo, kaj po- men ja ta svota za vas. Jaz vam samo svetujem, vzemite teh 175.000, pobe- rite, kar morete pobrati na otoku in potujte proč od tod ... »In začnite novo življenje, to ste hoteli reči, gospod Bekker», je odgo- voril veliki vojvoda. Hvala! Ako bi v mi to svetoval kdo drugi in ne ravno vi, mogoče bi ga vpošteval. Sedaj, pa vas prosim, da se odstranite in da nas ne nadlegujete več». Položil je svojo železno roko na okrogla Bekkerjeva pleča in ga počasi ter previdno rinil proti izhodu. Ves ta čas pa so Bekkerjeve ustnice šepetale šestoštevilne številke vedno večje in večie, kolikor bolj sta se pri- bliževala pragu. Ko je gosopd Bek- ker že položil eno nogo na prag, so njegova usta mrmrala že 300.000; v tem trenotku se je veliki vojvoda hi- tro obrnil, ker je čutil, da ga nekdo vleče za rokav. Bil je to stari senor Esteban, ki ga je nervozno vlekel na- zaj, njegov obraz je bil popolnoma spremenjen, ko je nervozno šepetal: «300.000 — Semjon Markovič! — Visočanstvo, premislite, prodajte». Don Ramon se je nervozno stresel; v razgovoru z gospodom Bekkerjem je popolnoma pozabil na preteči Da- 24 moklejev meč, ki je visel nad njegovo glavo in na kterega ga je sedaj spom- nil senor Esteban. Takoj je razumel ves položaj in se trenutek obotavljal... Senor Paqueno ima prav — 300.000 — ta svota popolnoma zadostuje, da izplača Semjona Markoviča in da po- stane zopet častivreden mož. 300 000 — in ta gosopd Bekker ponuja teh 300 tisočakov za Punto Hermoso .. Kaj, ko bi sprejel ponudbo... V se- danjem času je skrajno dvomljivo ali celo nemogoče, da bi na drug način prišel do take svote. Kake pol minute se je obotavljal, še vedno je držal ro- ko na Bekkerjevi rami; gospod Bek- ker ga je opazoval z molčečimi in na- petimi pogledi, polnimi pričakovanja. Njegove oči so s^ blestele pod neob- robljenimi naočniki, njegove debele ustnice so se nervozno tresle. Naen- krat je preletel vojvodin obraz lahen smehljaj, potegnil je gospoda Bek- kerja nazaj v sobo in mu ponudil stol. Stari senor Esteban e glboko vzdihnil, kakor da se mu je odvalil težek kamen od srca, in se je povez- nil v naslonjač. Nekaj trenotkov so vsi trije mol- čali, veliki vojvoda je zamišljeno mo- tril gospoda Bekkerja, nato pa šele rekel: «Gospod Bgkker, ali veste, kaj po- menja grad Punta Hermosa za mene in senora Paquena? Bolje je, da veste tudi to, kajti potem smo si vsi trije na jasnem. Grad Punta Hermosa — ki ga je sezidal don Jeronimo Srečni — z vsemi bližnjimi posestvi je naše zadnje zavetišče, gospod Bekker, iz- hod za silo iz pekla za dva uboga preganjana lisjaka. Vi poznate naš položaj, pravite in veste tudi, da sto- jimo vsak trenutek de jure pred dr- žavnim bankrotom, kakor pravi naš prijatelj Paqueno, jaz pa mislim, da je ta državni bankrot de facto že dav- no tukaj. Ko sem prevzel vlado (go- spod Bekker se je nehote namuznil, ko je slišal besedo «vlado» iz ust te- ga bankrotnega kneza)y je bil grad Punta Hermosa zastavljen za neko manjše posojilo pri tvrdki Apelmann v Barceloni». «Apelmann y Hijos», je pripomnil Bekker, «tudi to vem». «Ne, pri starem Apelmannu — ta- krat še ni imel svojih sinov v firmi», je nadaljeval veliki vojvoda. V osta- lem je pa firma naš velik upnik». «Ir «Ako misli tak mož, kakor ste vi ako samo misli, potem je na stvari gotovo nekaj,» je rekel don Ramon vljudno. v < mogoče, prav lahko mogo- če; upam da se ne motim. Seveda po- polnoma natančno še ne vem, ker ni- sem vsega natanko preiskal, hotel sem to začeti šele pozneje, ko uredim kupcijo». «Da mi priredite takole malo pre- senečenje, kaj ne?» je rekel don Ra- mon. Da, popolnoma tako kot pravite. Dravi V3ŠP visnranclir,^ .. > ~-----™ »ui pidviie. kot pravi vase visočanstvo.. » se je hitro popravi! B-kker. «Zato pa ho- 28 čem sedaj biti odkritosrčen, visočan- stvo!» «Krasno, gospod Bekker! To je pač najbolje, kar morete storiti. Sa- mo hitite!» «V zadnjem času napravil sem par kratkih izletov na Punto Hermoso..» «Dalje, dalje... poslušam...» «Vsa okolica me spominja na kra- je, ki sem jih videl v Ameriki — ne grad sam — pač pa teren, posebno oni ob obali in ono brdo... no, ka- ko se že imenuje...» «Monte Cartagen!* «Da, visočanstvo. Monte Cartagen, krasno lego ima... dviga se iz zele- nih gozdov...» «Ne tratite časa z občudovanjem narave... k stvari!» «Tu sem naredil par poskusov, ta- ko v naglici, ki seveda še ne morejo biti merodajni... «Jako ste skromni, gospod Bek- ker... in ?» «Bil sem skrajno razočaran!« «Tako... bili ste tako razočarani, da ste se odločili kupiti Punto Her- moso.» «Haha! Pričakoval sem, da najdem siebio... Veste visočanstvo, srebro je bilo vedno moja špecijaliteta ...» «Prav zavidam vas, o sebi ne bi mogel kaj takega trditi!» «Srebra sicer nisem našel, toda... seveda popolnoma zanesljivo še ni, jaz samo mislim...» «Razumem, razumem in občudu- jem vašo skromnost...» «Kakor rečeno, srebra nisem našel, a zdi se mi, da sem zasledil žveplo..» «2veplo? Smolo in žveplo, go- spod Bekker! Razumem vaše razoča- ranje in presenečenje. Seveda vi niti mislili niste, da zasledite kaj take- ga ...» «Visočanstvo, stvar še ni popolno- ma gotova... toda ako se ne motim, stvar ni popolnoma nova, žilo žvepla je že nekdo zasledil poprej in jo tudi izkoriščeval!» «Kaj vendar pravite, gospod Bek- ker?» «Da, da, to je moralo biti že dav- no. Našel sem namreč sledove, ki go- vore o starinskem načinu kopanja, to je tako imenovana kalceron-metoda, zastarela metoda ža pridobivanje žvepla, ki jo pa danes ponekje še upo- rabljajo. — Toda ti sledovi so skoro popolnoma izbrisani, da se da komaj ugotoviti, kje so se pravzaprav naha- jali rovi. Zato sklepam, da se je mo- ralo tu kopati pred davnimi leti!» Veliki vojvoda je zamišljen opa- zoval Bekkerja in rekel: «Vi ste prav čuden človek; prišli ste sem— zakaj in kako, bogvedi — naredili ste par malih izletov v okoli- co — in bum — našli ste nekaj, kar je stoletja ležalo skrito pred našim nosom! 2veplo, Monte Cartagen!... Star vulkanski teren... tako kot v Siciliji... In Cartagen. Ali ste kedaj že kaj slišali o Kartagi? «Kartago, seveda, Kartago... Kar- tago», glas gospoda Bekkerja je do- kazoval, da ie njegovo zgodovinsko znanje o Kartagi precej pomanjklji- vo... «Stari Kartažani so prvi v davnih časih kolonizirali naš otok. Tu so ime}j tudi svoje pristanišče Portus Magbnis — naša današnja prestolni- ca, imeli so tukaj dobro razvito trgo- vino. Trgovali so s Sicilijo. Tudi z žveplom so trgovali. In te žveplene rudnike, ki jih niti stari Rimljani niso več poznali, je sedaj odkril gospod Bekker!» Ves čas, ko je govoril veliki vojvo- da, je opazoval Bekkerja z zamišlje- nim pogledom; gospod Bekker pa, ki je pozabil na ravnokar pretrpljeni strah, je skušal na vse načine, da bi bil miren. «Ako je tako, potem storim tudi vse, da bom stvar tudi dobro izkori- stil. Jaz sem našel rudnike. Vi ste mi dali svojo besedo... brez mene ne morete začeti ničesar, pa ako ste tudi stokrat veliki vojvoda Minorke. Kje morete danes dobiti le eno peseto pod ugodnimi in sprejemljivimi po- goji? Kdo bi vam danes še posodil 29 denarje? Jaz sem sicer dober trgovec — zato sem pripravljen, da vam od- stopim 20 odstotkov čistega dobička. Toda stvar hočem urediti sam, kakor vem in znam, tako strokovnjaško kot trgovsko! Sicer pa ne bo nič, prav nič, veste!» Gospod Bekker je bil popolnoma gotov popolnega uspeha, motril je ve- likega kneza s izzivajočim pogledom, a videlo se je, da je popolnoma za- dovoljen, dasi je šla stvar malo po- prej še bolj postrani. Veliki vojvoda je omenil mimogre- de: « Trgovsko? Kako mislite to?» Gospod Bekker se je namuzal, ko je cul to vprašanje: trgovsko, kako misli to! Čudno vprašanje. «To prepustite samo meni. Glavni- ca se mora obrestovati, to je prva in glavna stvar. Delavske moči so tu pri vas baje poceni ?» Don Ramon je preslišal to vpra- šanje in rekel: «Ali ste že bili na Siciliji, gospod Bekker ?» «Ne... Toda stvar moramo uredi- ti kolikor mogoče hitro... Ko- likor je to sploh mogoče v ti zaspani državi...» «Tako, tako! Vi torej niste bili na Siciliji? Jaz sem pa bil tam, gospod Bekker! Videl sem tam žveplene rud- nike v popolnem obratu... Ali veste, kaj sem takrat rekel Paquenu?» «Ne..!» — je odgovoril Bekker z glasom, ki je izdajal pomilovanje in nestrpnost. «Rekel sem: sedaj nama ni treba potovati več v Neapolj — ker, kar sva videla, je dovolj da umreva tukaj!» «Haha!» se je zasmejal gospod Bekker, človek, ki se dolgočasi s poslušanjem anekdote in se smeje za- to, da bi mu je ne bilo treba še dalje poslušati. Veliki vojvoda pa je nadaljeval: «Obrat sicilijanskih žveplenih rud- nikov je modern, strokovnjaško in trgovsko urejen, tako bi rekli vi, ako bi videli, kako tam delajo. Delavne moči so tudi tam poceni, jako poceni. Tisoč in tisoč delavcev je tam... mož, žena, otrok, da otrok, gospod Bekker, toda niti enega ni med njimi, ki bi bil star 35 let, take starosti ne dočakajo... in nikdo med njimi ni podoben človeka .. Njih telesa in njih duše so uničile in zastrupile žve- plene izhlapine, ti ljudje imajo že tu na zemlji svoj pekel z vsemi krogi; ako bi verjeli svoji veri, tedaj te ljudi na onem svetu čaka zopet pekel, ker ti ljudje so sami buntovniki, zanikrne- ži, kradejo, kjer in kar le morejo. Toda obrat je popolnoma trgovski, kot bi trdili vi, in dobiček tak, kot bi si ga mogli le želeti.» Bekker je poslušal velikega vojvo- do s prekanjenim nasmehom: «Vaše visočanstvo je postalo na enkrat sentimentalno. Razumem*! Vi- sočanstvo pač misli, da je 20 odstot- kov premalo v primeri z malimi ne- prijetnostmi in neugodnostmi, ki bi nastale, ako začnemo na vašem oto- ku s takim obratom, vsled česar bi morali zatisniti pač eno oko. Toda, jaz sem popustljiv... torej recimo 25 odstotkov, toda niti vinarja več, niti vinarja, tako gotovo kot se pišem Bekker.» Spomini in občutki na to, kar se je zgodilo po teh besedah, so bili v Bekkerjevi glavi precej čudni in skrajno zmedeni. Niti zavedel se ni, kaj se je zgodilo in kako je prišlo... naenkrat sta začeli bunkati po nje- govi kratko ostriženi črepinji dve že- lezni roki... zdelo se mu je, da se. vrti vse okoli njega... v naslednjem trenotku je čutil, da se je njegovo te- lo dvignilo od zemlje... kratka in orjaška noga pa mu je priložila krep- ko brco na oni del telesa, kjer je Bek- kerjev hrbet menjal svoje ime, slično, kakor je svoje ime menjal često Bek- ker sam... V naslednjem trenotku je pa zle- telo njegovo telo z brzino iztrelje- ne topovske krogle skozi vrata, na kterih je bil naslikan v nekdaj zlatih, se- 30 daj pa že popolnoma zbledelih bar- vah veliki grb velike vojvodine Mi- riorke: dva leva, ki sta držala pod ša- pami helebarde obvite z repom, nad njimi pa peterokraka zvezda. Njego- vo telo je priletelo precej trdo na ka- meniti tlak hodnika; v glavi mu je šu- melo in rojilo, kot da roji v nji deset rojev čebel — minule so prav gotovo tri dobre minute, predno je mogel vzdigniti svoje razbolelo in drhteče telo iz nenaravnega vodoravnega po- ložaja. Med vrati, skozi katera je odletel, je videl dona Ramona, ki si je priži- gal cigaro in ga mirno opazoval; za- daj za njim pa je videl obupni in prestrašeni obraz, gospoda Paquena. Po hodniku je pritekel lakaj in vpra- šujoče gledal svojega gospodarja. «Pomagaj temu gospodu na sveži zrak, Avgust,» je rekel vojvoda in pokazal gospoda Bekkerja. «Ako se predrzne pokazati se v bližini gradu, tedaj ti dajem pravico, da ga ustreliš. Tudi vsem drugim sporoči mojo vo- ljo. Sedaj pa glej, da kar najprej iz- gine odtod.» Toda predno je prišel lakaj do go- spoda Bekkerja, je prišel ta s čudovi- to naglico k zavesti in je tekel po hod- .niku tako hitro, da so škrici njegove salonske suknje lepršali ko krila. Ne- pričakovano hitro je odprl težka vra- ta in stekel skozi nje z isto brzi- no ko poprej, ko mu je pomagal vojvoda. Od daleč se je čulo še udar- janje njegovih težkih žoltih čevljev po tlaku ... potem je pa utihnilo tu- di to! Veliki vojvoda je namignil lakaju, da lahko gre, sam se je pa s Paque- nom vrnil v jedilnico. «Prokleti lopov!» je rekel. «Zaba- val sem se, ko sem ga poslušal — študiral in pričakoval, kakp daleč bo segala njegova predrznost. Žvepleni rudniki v Punti Hermosi... vse o- zračje in moje uboge podanike počasi zastrupljevati... meni pa 25 odstot- kov, da zatisnem eno oko ... Prokleti Iopcw!» «Toda, visočanstvo«, je z drhtečim glasom odg&voril senor Paqueno, «ali bi vendarle ne mogli stvar uredi- ti nekoliko drugače? Higijena je v zadnjih časih jako napredovala... in... in... pomislite na Semjona Markoviča, visočanstvo, samo na Semjona Markoviča mislite...» «Ah, Paqueno,» se je nasmehnil ve- liki vojvoda, «vi ste in ostanete dobri jezuit. Ravno zato, ker mislim na Markoviča, sem odbil Bekkerja. Ali mi ni dovolj afera z Markovičem? Moja dolžnost je, da varujem vsaj svoj narod pred Bekkerjem in nje- govimi strupenimi izhlapinami! Ker pa govoriva ravno o ti stvari, sem se spomnil, da ste včeraj pisali neki an- gleški firmi radi posojila na naše oljke?» «Da, da neki angleški firmi, Isaacs, baje je ta firma nedavno dala lepa posojila Grški... tako da... toda vi- sočanstvo ... visočanstvo...» «Ali, kaj za to, Paqueno! Pomirite se, na ta ali oni način se že izreževa. Z nami je vendar sveti Urban, a pred seboj imava še ves mesec dni časa!» IV. poglavje nudi svetemu Urbanu priliko, da se izkaže kot Zaščitnik in patron Minorke. Hotel Univerzal stoji v Mahonu na Plazueli de San Christobal. Mesto Mahon ima sicer samo dva hotela," a Univereal je prvi. V njem so največ stanovali in prenočevali redki trgov- ski potniki, ki jih je trgovina zane- sla na otok, včasi se je pojavil v ho- telu tudi kak ekscentričen Anglež, 31 ali pa kak umetnik, ki je zašel na Mi- norko na lovu za lepimi motivi soln- čnega zatona. V mescu februarju leta 1910 je pa stanoval v hotelu go- spod Teodor Bekker iz Holandske. Gospod Bekker je bil človek z ma- lo izobrazbo, pač pa z dokaj večjo in nenasitljivo pohlepnostjo za de- narjem; bil je skrajno nesramen, to- da samo takrat, kadar je hotel biti, bil pa je ob enem skrajno previden v slučajih, kjer je, videl, da ga ne- sramnost in nasilje ne privedeta do cilja. Toda kadar si je nekaj ubil v glavo, je bil trdoglavejši nego vsak osel iz južne Italije. Ni nam treba po- sebej omeniti, da je pokazal te svoje lastnosti le takrat, ko se je šlo za vi- soke svote. Gospod Bekker nikdar ni odnehal, akoravno je bil na prvi po- gled videti, da je nemogoče, da do- seže svoj cilj. To ga ni plašilo, rav- no tako mu pa ni pripravljala nobe- nih duševnih bojev zavest, da je mo- ral doseči svoj cilj včasi s precej dvomljivimi in sumljivimi sredstvi; odnehati v stvari, kjer bi mogel ne- kaj zaslužiti, tega ni poznal gospod Bekker, odnehal je le takrat, ako se je trdno prepričal, da bi vsled svoje trdoglavosti mogel vendarle kaj iz- gubiti. Ona sobota meseca februarja, ko smo ga videli na avdijenci pri donu Ramonu, ni bila prav srečna: sam gospod Bekker bi to priznal brez pomislekov. Ne moremo trditi, da bi se kdaj kesal za svoje deja- nje, ako ni bila izguba preobčutna, zato tudi ne moremo trditi, da bi se kesal radi svojega razgovora z veli- kim vojvodo; toda moral si je ogor- čeno priznati, da je doživel za sedaj trenoten poraz in to prav občuten, kar so dokazovali poedini deli njego- vega telesa. Ni mu bilo žal, da je za- prosil avdijenco pri velikem vojvodi, še manj je pa mislil na to, da po tem svojem prvem neuspehu opusti svoje načrte. Punta Hermosa je bila, kakor se je sam prepričal, (a v svojih raču- nih se je redko motil), prava zlata jama, in to šc kakšna! Žveplo, ki ga je zasledil s svojimi poskusi, je bi- lo prve vrst® potrebnih sirovin je bilo na pretek, skrajno poceni so bile delavske moči na Minorki, položaj naravnost odličen, kakor si ga je mogel le zamišljati. Železniških stro- škov nobenih, ker leži kraj v bližini pristanišča, ki je radi svoje lege kot nalašč za pomorski promet. Krat- ko in malo, stvar bi bila kolosalna kupčija, s katero bi lahko zaslužil sto in sto tisoče — in malo je manj- kalo, da ni naredil te kupčije za be-- raških 300.000 pezet. Ko je Bekker v svojem premišljevanju prispel do te točke, se je njegov obraz zresnil in začel je prav gorjansko preklinjati dona Ramona! Ta zviti lopov, ta hi- navski vrag! Izsilil je iz njega vse skrivnosti, a nazadnje, je odbil njego- ve ponudbe z neumnim izgovorom radi naroda, prebivalstva, delavstva! In to še na način, da se je zdelo Bek- kerju, da se je njegov obraz vsaj še za enkrat podaljšal, ko je čul tako ne- sramen in obenem neumen odgovor! Prokleto! Kaj tacega še ni doživel, zato mora ta svoj poraz vrniti be- raškemu princu z bogatimi obrestmi. Mogoče misli don Ramon najeti kje kako posojilo, da začne obrat na svo- jo roko, toda to bi bila slaba kupči- ja, novi upnik bi mu dovolil komaj 10% čistega dobička, on, Bekker, mu je pa ponujal 25. A kar je najhujše, on je našel rudnik — kaj v ti državi ni nobenih zakonov? To se v njegovi domovini ne bi moglo zgoditi —? Kaj pa, če prokleti don Ramon ven- darle kje dobi denar? Ta bi se na- zadnje še zadovoljil z 10%... a on, Bekker ostane z praznimi rokami! On, Bekker, ki je vendar... Ta misel- je gospoda Bekkerja tako. razburila, da mu je parkrat začelo zmanjkovati zraka, ko je stopal in stopical po uli- cah prestolnice od vojvodskega dvo- ra do hotela. Ko je prispel na Pla- zuelo de San Christobal, se je šele malo pomiril, glava se mu je ohladi- la, ali to samo na znotraj, kajti nje- gova lica in ušesa so še vedno gorela kot ogenj. Ni več mislil na svoj ne- uspeh in na maščevalne načrte, nje- gove misli so se sedaj osredotočile okoli ene točke: Kako naj pride kljub vsemu, kar je doživel danes, v posest Pmte Hermose? Moral si je priznati, da ta problem ni posebno lahak. Ves otok Minorka in vse, kar je bilo na njem, je bila last dona Ramona ali pa njegovih upni- kov; brez njih vednosti ni padel niti vrabeč s strehe. Punta Hermosa je bila sicer last one stare govedine Pa- quena, ki je Bekkerju slovesno izjavil, da. jo rajši zažge, nego proda njemu. Toda, Punta Hermosa mora biti nje- gova in to brez ozirov na sredstva.. toda... Spomnil se je, da živi v dr- žavi, koje vladar je skrajen absolu- tist ... in vprašanje je, koliko časa bo še smel tukaj živeti? Tu na otoku Minorki ga niso ščitili zakoni... tu je bil popolnoma brezpraven (seveda ni pomišljal na to, da je ravnotako v njegovi domovini)... Dolgo časa ni imel, ker verjetno je, da bo začel veliki vojvoda že jutri pogajanja s ki ko inozemsko oderuško firmo, da si zagotovi kapital in začne z obra- tom. Naj ga vzame vrag! Dokler vla- da na Minorki veliki vojvoda don Ra- mon, toliko časa so vsi načrti gospo- da Bekkerja jiei z vedi j i vi. Hotel je že izustiti glasno kletev, a ni še izrekel prve besede.ko se je stresel in ob- stal: Stoj, tu je ideja, ki jo je dozdaj iskal! Dokler je veliki vojvoda don Ramon vladar Minorke, gospod Bek- ker ne dobi Punte Hermose... torej kaj naj stori gospod Bekker, ako ho- če imeti na vsak način Punto Hermo- so? ... Torej vprizoriti takole nekako ma- lo revolucijo! Življenje gospoda Bekkerja ni bi- . lo brez raznih pregreškov in grehov in tudi uprizoritev male revolu- cije bi ne bila nova. Ako je človek živel dolgo vrsto let v raznih drža- vah srednje Amerike, so za nje'ga ta- ke revolucije prava malenkost, kate- rih se more posluževati, ako druga sredstva ne pomagajo. A gospod Bekker je preživel precej let v onih krajih in prišel do prepričanja, da se mora človek v slučaju potrebe po- služiti na koncu konca tudi takih sredstev. Sicei ga je zavest, da živi sedaj v Evropi, malo zadrževala in plašila, toda to le trenotno, spomnil se je na Turčijo in Portugalsko. Ko je tam narod napodil s prestola do- tedanje vladarje, se Evropa ni zme- nila, torej je mnogo verjetnejše, da se Evropa ne bo vznemirjala, ako se zgodi kaj takega na otoku Minorki! Kaj briga Evropo otok Minorka? Na to vprašanje si je odgovoril gospod Bekker s kosmato kletvico, stopil v hotelsko obednico, pojedel hitro svoj zajutrek in odšel v svojo sobo. Tam je premišljeval kake pol ure, potem je pa poklical senora Luisa Hernandeza. Senor Luis je bil takrat star 27 let, bil je sin senora Porfirija Hernande- za, lastnika hotela «Univerzal». Red- ko je dobiti očeta in sina, ki bi si bi- la med seboj tako malo podobna in tako zelo različna. Stari Porfirio, ki je vodil hotel že kakih trideset let, je bil možakar starega kova, star flegmatičen Minorčan; v šestdesetih letih svojega življenja se je privadil gledati, kako potuje solnce od iztoka do zapada, poslušal je vetrove, ki so šumeli v palmovih gajih, navadil seje pa tudi na dinastijo Ramona, ki je vladala nad otokom s svojim žezlom in velikimi davki: Prvo in drugo je bilo samo na sebi razumljivo in misel, da bi se moglo to ali ono iz- premeniti, se ni nikdar pojavila v njegovi glavi. Življenje je bilo ena- komerno, dohodki so bili majhni, toda dokler človeku ni treba ..delati, mučiti se in še stradati, je dobro ta- ko, kot je. To je bila njegova življen- ska filozofija, ki bi je sicer ne mogel formulirati, in v tem smislu je hotel vzgajati tudi svojega sina Luisa, ki je dobil svoje ime po takrat vlada- 33 jočem velikem vojvodi Minorke. Lui- sova mladost je bila po zastarelih minorčanskih nazorih precej burna. Bil je večen nezadovoljnež. Minorka je biia jako uboga, a obenem^ po- kvarjena! Nikjer ni bilo denarja, a davki so bili tako veliki. Podjetju svojega očeta ni mogel pomagati, razmere so bile take, da ni bilo mo- goče ničesar storiti. Pa tudi druge- ga ničesar ni mogel dobiti, da bi za- čel delati in razvijati svoje zmožno- sti, da bi pokazal svojo voljo za de- lo. Kajti mladi Luis Hernandez je imel veliko voljo do dela. In ako je siari Porfirio premišljal, od kod ta nenavadna lastnost njegovega sina, prišel je včasih tako daleč, da je za- čel dvomiti nad zakonsko zvestobo svoje že pokojne boljše polovice. Mladi Luis je mislil noč in dan: Ka- ko bi mogel zaslužiti denarja, mno- go denarja. Ako bi ne bil njegov oče že tako star, kdaj bi jo že pobral v Ameriko, oče je pa star, smrt bi mogla priti vsak dan, zato ni odšel v Ameriko, ker se je bal, da bi mo- gel v tem slučaju izgubiti svoj del dedščine. Tako je ostal na Minorki in ves čas koval svoje velike načrte. Našel je par enakih ljudi, kakor je bil sam, imeli so tajne sestanke, kjer so preklinjali otok, kjer so se rodili; razvijali so neizvedljive načrte, kako bi kar čez noč obogateli. Vetrovi, ki so veli in prihajali iz Evrope, so na- zadnje zanesli bacile nezadovoljstva tudi na Minorko. Ker so prihajali v hotel včasih trjci in inozemci, prilastil si je mladi Luis nekoliko znanja v raznih jezi- kih in njegovo največje veselje je bi- lo, ako je mogel sedeti v družbi tuj- cev in jim v kričečih barvah slikati življenje na otoku. Komaj je videl parkrat gospoda Bekkerja v hotelu, že se je začel zanimati zanj, zavidal ga je, že zaradi premoženja in pre- mišljal, kako in zakaj se more mudi- ti tako bogat inozemec, kot je bil go- spod Bekker, tako dolgo na Minorki. Poskušal se je parkrat približati go- spodu Bekkerju, ali ta ni pokazal vo- lje, da bi se seznanil z mladim go- spodom. Tolika bolj ga je pa iznena- dilo sedaj, ko ga je gospod Bekker poklical k sebi sam! Radoveden in razburjen je hitel v njegovo sobo. Ko je vstopil, videl je gospoda Bekkerja, ki je komodno sedel v edi- nem naslonjaču v sobi; v ustih je držal leno svojo cigaro, roke pa je imel v žepu Na mizi je ležala poleg velikega kupa zlatnikov in cekinov knjižica s čeki... Ko je mladi Luis videl to bo- gastvo je široko odprl svoje oči.., Gospod Bekker pa je vstal iz naslo- njača, ko je vstopil mladi Minorčan, in zamrmral skozi zobe: »Dober dan!», kar je bilo z ozirom na njegove navade, precej nenavadno... Luis ga je opazoval m videl je njegov rdeči in zabuhli obraz «Dober dan, gospod Bekker» -je odgovoril v holandskem jeziku, po- nosen, da je mogel pokazati, da zna tudi ta jezik! «Da, nisem se niti spomnil, senor Hernandez, da govorite holandsko!* je rekel Bekker. Na Minorki je navada, da se z na- zivom senor in polnim priimkom počasti samo glava družine. To je vedel gospod Bekker prav dobro. S svojim pozdravom je hotel mlademu možu samo dokazati, da smatra Luisa za najvažnejšo osebo v dru- žini Hernandez. Luis je nalahno zar- del, ko je čul to laskanje, molčal je, bržkone ne zato, ker je bilo konec njegovega znanja holandskega jezi- ka. Gospod Bekker je opazil mladeni- čevo zadrego «Senor Hernandez», je rekel, «jaz govorim mnogo raje špansko. Dol- go vrsto let sem bil v inozemstvu in odvadil sem se svojega materinske- ga jezika. Jako me pa veseli, da sre- čam tudi tukaj na Minorki človeka, ki se zanima za naš jezik». Luisu je bil ta poklon neznansko všeč. 84 «Kaj hočete*, je odgovoril ravno- dušno,«je že tako, živimo pač na Mi- norki in to življenje je naravnost strašno*. «Vi ste častihlepni, senor Hernan- dez! Vi bi se hoHi dvigniti nad tem minorčanskim ozračjem... jaz sem dobil vsaj tak utis,» je rekel Bekker uljudno in zaupno. Luis.je postajal vse bolj živahen. «Da, to sem poskušal vse svoje življenje, senor. Toda kaj hočete, če- sa naj se lotim tu na Minorki? Tu je sploh nemogoče začeti nekaj novega, človek mora delati to, kar so delali njegovi predniki v zadnjih dvesto letih; tu je nemogoče, da bi človek dosegel nekaj poštenega, da bi ne- kaj zaslužil. To je zato tako, senor, ker živimo na Minorki.» «Ako je stvar taka» je odgovoril počasi Bekker, potem vam preostaja samo dvoje: da zapustite Minorko, ali pa da... da jo preuredite.* Luis se je žalostno nasmehnil. «Vi se šalite, gospod. Tu na Minorki se ne more spremeniti ničesar. Hiše, pota, trgovina, poljedelstvo, ljudje — vse je ostalo ravno tako, kot je bilo pred 500 leti. Na Minorki se ne da pre- urediti ničesar, a najmanj pa Minor- ka sama!* «Motite se, mladi prijatelj*, je re- kel Bekker resno. «Nekaj se je ven- darle moralo spremeniti na Minorki. ker so se pojavili mladi možje vaše- ga kova. Jaz sem prepričan, da bi storili vse, samo da bi mogli izbolj- šati položaj svoje domovine.* To je Luis-J se bolj ugajalo. «Senor!» je rekel zadovoljno, «jaz nisem neumen, to vem, zato tu- di nočem tajiti, da sem že večkrat mislil ravno tako, kot mislite, sedaj vi. Toda recite mi, senor, kaj mi je storiti? ' «Ako ste s svojimi nazori osam- ljeni,* je rekel Bekker in resno opa- zoval mladega moža, «potem je pač težko začeti nekaj resnega. Ali mor- da nimate prijateljev, znancev, somi- šljenikov? Kaj? Ako vas je več, ki mislite enako, potem nikakor ne ra- zumem, zakaj ste tako malodušni, zakaj obupujete? «Seveda jih imam, somišljenike in to veliko, ki mislijo isto kot jaz. Ve- rujte mi, koliko načrtov smo že na- redili, koliko .programov smo že na- pisali, da bi izboljšali žalostno sta- nje svoje domovine. Lahko mi zau- pate, da naše delo ni tako neumno in naivno, da naši programi niso otroški. Toda zapreke, ki so se nam stavljale povsod na pot, so _>ile tako velike, da nismo mogli preko njih na izvršitev svojih načrtov. Mi imamo dovolj energije in poguma, složni smo in pridni. Toda proti nam je narod, boriti se moramo z neum- nostjo in zaostalostjo mase. Vidite, ta dva pojma sta naša največja so- vražnika, zapreke, ki jih ne moremo premostiti. Samo dve sredstvi po- znam, ki bi jih z njimj mogli prema- gati: Moč ali denar! Ako ima človek denar, potem pač ni nobena umet- nost, da pride tudi do moči. Toda kdo ima na Minorki denarja? Nikdo, niti naš veliki vojvoda, akoravno nam nalaga tako velike davke!* Gospod Bekker je zakašljal in po- časi odgovoril: «Vedno bolj in bolj me zanimate, senor Hernandez! Vi ste prvi sim- patičen in resen človek, ki sem ga spoznal na otoku. Za svojo mladost ste jako pametni, res, jako pametni! Jako me veseli senor Hernandez, ko čujem, da s svojimi nazori niste osamljeni. Moč in denar, pravite, da, res je, popolnoma res. Toda ali po- trebujete toliko denarja, da bi mogli izvršiti svoje načrte? Jaz .. .* Tu ga je pa Luis na enkrat preki- nil. Beseda denar, ki jo je s povdar- kom parkrat izrekel gospod Bekker, spomnila ga je ideala in cilja njegove- ga življenja — bogastva, a obenem prebudila v njem malo opreznosti in preudarnosti. Kar je povedal da- nes gospodu Bekkerju, je pripove- doval že mnogim inozemcem, ki se je z njimi pogovarjal o žalostnem 85 stanju svoje domovine, toda ta go- spod Bekker je tako čuden, njegove besede, njegovo obnašanje tako skrivnostno — veliki vojvoda je vla- dal sicer jako liberalno, toda nikakor ni dovoljeval, da bi se bavili njego- vi podložniki s političnimi vprašanji. «Senor,» je rekel dostojanstveno, «mogoče sem se slabo izrazil... mi nimamo načrtov, ki bi jih mogli ali hoteli uresničiti. Razpravljali smo le tako splošno, ako je sploh mogoče rešiti Minorko. V teh svojih deba- tah smo pa prišli vedno do enega in istega zaključka, za uresničenje svo- jih načrtom potrebujemo denarja, ogromno množino denarja.» Opazoval je dolgo časa gospoda Bekkerja s pogledom, ki je jasno go- voril: Mene ne speljete na led. Na vsak načm hočete nekaj od mene, kaj, to bomo videli! Kdo ste? Ako ste špijon, tedaj se motite, ako mislite, da me ujamete, ako pa hočete kaj drugega, potem ni izključeno, da bi se mogli pogoditi. Gospod Bekker je vzdržal par tre- notkov njegov pogled, potem je pa rekel: «Gotovo, senor! Tako v splošnem! To sem tudi jaz mislil. Tudi midva govoriva samo splošno, kako bi se moglo Minorki pomagati. Vi misli- te, da je to mogoče storiti samo z denarjem! No — in ako bi dobili dovolj denarja, kaj nameravate za- četi ?» Kakor slučajno je iztegnil roko in se igral s čekovno knjižico, bil je pa nekoliko neroden, da je zadel ob kup denarja, ki je zazvenel v lepem zven- ku. Skozi polzaprte trepalnice je opazoval Luisa. Mladi Minorčan pa je obrnil .glavo, da bi zakril pred pogledi skrivnostnega tujca borbo, ki se je odigravala v njegovi duši aied pohlepnostjo in previdnostjo. Slednjič sta se srečala njih pogleda in Luisov počrneli obraz se je za- smejal pri besedah: «Moj stari oče pravi vedno: odkri- tosrčnost je najlepša lastnost člove- ka. Jaz ne morem verjeti, da ste vi špijon... pa tudi ako ste, bi si znal že pomagati a vedno mi je še na raz- polago kriva prisega, v skrajnem slučaju beg. Vprašate me, kaj bi sto- rili, da imamo na razpolago dosti denarja. Moj odgovor je: Vse! Ne- zadovoljnost je vsak dan večja... treba bi jo-bilo le izkoristiti in to v pravem trenotku. Zakaj me sprašu- jete to? Ali ste mogoče pripravljeni, da nam pomagate z denarjem Sedaj je pa gospod Bekker pove- sil sramežljivo svoje oči. Frontalni in skoro nepričakovani napad mla- dega Minorčana ga je presenetil. V prvem trenotku ni vedel, kaj naj od- govori na njegovo jasno in odkrito vprašanje. Luis je pa nadaljeval popolnoma mirno, niti časa mu ni hotel pustiti, da bi premislil svoj odgovor. «Nikar se ne ženirajte, senor! Jaz nisem tako neumen, da vas ne bi razumel! Povejte mi naravnost, kaj pravzaprav hočete!» Tedaj se je pa gospod Bekker pre- dramil, zdelo se mu je, da ni dostoj- no njegovi preteklosti, če bi sedaj hodil kot mačka okoli vrele kaše. Po- služil se je svojih starih izkušenih metod, enostavnosti in brutalnosti, ter odgovoril: «Prav imate, senor. Vaš oče ima popolnoma prav. Odkritosrčnost je res najlepša čednost. Tako bi vam mogel na primer reči, da hočem sto- riti vse — in to tudi hočem — da pomagam vaš; domovini iz neugod- nega položaja; toda povem vam na- ravnost, da hočem to samo zato, ker bi bilo to v mojo korist. Imam nam- reč pripravljen načrt, ki bi predra- mil vaš zaspani narod, ki bi mu dal možnosti, da pride do dela in (Jo denarja. Toda danes je položaj tak, da nimam nobenega upanja, da bi prodrl s svojim načrtom. Neumna in blazna oblika vašega državnega ustroja je glavni in edini vzrok vaše nesreče. Ako bi hoteli vi in vaši pri- jatelji preurediti to svar, tedaj ni iz- 3* 36 ključeno, da bi vam dal na razpola- go potrebna denarna sredstva, kaj pravite vi na to? Ali ste kedaj raz- mišljali kaj tacega? Ali se čutite spo- sobnega za tak način borbe ?» Luis ga je motril resno in zami- šljeno. «Senor», je odgovoril, «ako bi se nam posrečilo, da dosežemo to, kar hočete in predlagate vi, kakšno ko- rist bi imeli od tega mi?» «Toda, dragi Hernandez, ali mi niste ravnokar razlagali, kako veli- ke načrte imate, ako se vam posreči preureditev Minorke? Jaz sem pri- pravljen prispevati z denarnimi sred- stvi, da vam pomagam! Kaj vam to- rej še manjka ?» Bekker se je motil, ako je mislil, da bo s svojimi zavitimi besedami premotil mladega Minorčana. «To je že mogoče!» je odgovoril Luis mirno. «Toda jaz sem prepri- čan, da bi imeli vi vsled naše more- bitne akcije — po našem eventuel- nem uspehu veliko večje koristi ne- go mi. Bojim se, da nas hočete po- slati le zase po krompir v žerjavi- co.« «Vas? Recite saj: moje somišljeni- ke! » je rekel Bekker z glasom, ki v njem Luis ni zapazil zvitosti in pre- predenosti starega lisjaka, mojstra v pretvarjanju. «Vsi udeleženci enega podjetja nikdar ne morejo imeti ena- kih zaslužkov in dobičkov. Koope- rativnih kupčij nisem' nikdar poseb- no ljubil. Eden mora biti vodja — z drugimi besedami: vi prevzamete vodstvo in potem razpolagate po svoje z dobičkom...» Luis ga je opazoval s svojimi, pa- metnimi črnimi očmi. x «Vi govorite jako prepričevalno, senor, toda dozdaj mi še niste po- vedali, na kako kupčijo mislite, kak bo dobiček, ki bi mogei z njim raz- polagati ta, ki prevzame vodstvo.« Ščetin aste, skoro bele obrvi go- spoda Bekkerja so se naježile, njego- va lica so še bolj zardela. Pomislil te: Ali ga namerava ta mladi mleč- nozobec ravnotako sneliati na led, kakor je storil to dopoldne prokleti veliki vojvoda? Proti taki blamaži se mora v pravem času in na vsak način zavarovati. Dosti mu je bilo, da ga je danes že eden opeharil za njegovo skrivnost. «Dragi moj,» je rekel, a videlo se je, da komaj premaguje svojo jezo. «Predvsem vam hočem reči tole: ni- kar ne tratite časa s temi vprašanji, kaj nameravate, kaki so vaši načrti, ker sicer me prisilite, da prekinem takoj vsako zvezo z vami, potem se- veda ne bo nič z mojo denarno po- močjo! To je in ostane moja privat- na stvar, razumete, in to toliko časa, dokler ne izvedete vi svoje naloge v našem skupnem načrtu. Moja privat- na stvar, razumete, in sedaj punk- tum! Odkriti vam hočem skrivnost le v toliko, da se gre za podjetje, ki bo koristilo Minorki in njenemu prebivalstvu — največ pa seveda na- ma, meni in vam. To pojasnilo vas mora zasedaj zadovoljiti, ako pa ni- ste zadovoljni, potem si moram pač poiskati ■ nekoga drugega, ki je pre- vidnejši in pametnejši. To bi pa bilo škoda, kaj ne? Vi ste kakor ustvarje- ni, da oblečete nekdaj uniformo. predsednika...» Luis je zardel, toda vedno je bil še neodločen. «Podjetje, ki bi koristilo otoku?« je rekel... «To je nekako čudno, se- nor. Zakaj moremo torej najprej vreči vlado? Mi nismo navajeni na podjetja, ki bi bila dobičkanosna, ako ste pa vendarle iztaknili kaj ta- kega, tedaj sem prepričan, da vas bo prehitel oni pohabljenec gori iz dvo- ra... Denar ni njegova baš najbolj- ša stran, to veste sami najbolje. Jaz mislim, da so vaše skrivnostne bese- de in vaša tajinstvena namigavanja popolnoma odveč, posebno, ako se tega načina poslužujete v razgovo- rih z menoj! Priznati vam pa tudi moram, da se takih stvari bojim.« 37 Gospod Bekker ga je opazoval kratek hip, sklonil se je k njemu, pri- jel ga je za suknjič in rekel: «Poslušajte, dragi prijatelj, mislim, da ste dovolj pametni, da razumete moje besede Ravno zato, ker je za- bredel vaš klavrni vojvoda v tako blato, prihajam k vam. Ako bi ta člo- vek zvedel za moje namere in načrte, ki jih nameravam izvršiti z vami, te- daj je seveda gotovo, da bi vzel vso zadevo sam v roko in tudi ves dobi- ček vtaknil sam v svoj žep. Toda v ostalem je ta možakar popoln norec! Jaz sem ga danes obiskal, dal sem mu tako od strani razumeti, da imam neke načrte, ponudil sem mu jako ugodne pogoie. in veste, kaj mi je odgovoril: on raje ostane pri sta- rem in dobiva denar na ta način, -kot ga je dobival dosedaj, kaj pa de- la narod, to njega prav nič ne briga; narod naj živi kot hoče, boljšega ta- ko ne zasluži, tako mi je parkrat po- novil. Povejte to svojim prijateljem! In kaj pravite vi, ljubi Hernandez, o takem vladarju?» Opazoval je nekaj časa mladega moža, potem pa razburjeno nadalje- val: «Toda jaz hočem na vsak način obračunati s tem človekom... in to z vašo pomočjo... ali si pa poiščem druge. Vraga, dovolj imam denarja, da kupim ves ta beraški otok, da vržem desetkrat to vašo vlado; lju- di pa, ki mi bodo pomagali, mi ne bo treba iskati, kakor vi morebiti mi- slite. Toda svojo skrivnost ohranim zase, ali ste me razumeli?... Sedaj pa hočem vaš jasen in odločen od- govor!» \ Bekker je opazoval Luisa s svet- limi očmi, ki so švigale semintja, ka- darkoli se je spomnil, kako otročje je nasedel velikemu vojvodi. Luis pa je hitro mislil. Bekker mu ni več ta- ko imponiral, prehitro mu je izdal svoje karte, toda Luis mu vendar še vedno ni zaapal, še vedno se je bal, da ga nazadnje vendarle spelje na led. Nikakor se ni mogel odločiti, da bi se zavzel za predloge in načrte neznanega tujca kar tako na slepo, toda pred očmi so mu bile lepe Bek- kerjeve obljube, da bi imel on naj- večje koristi: Zlato, čast in dostojan- stvo ... In ako bi dosegel vse to, po- tem bi gotovo ne bilo tako težko, da preslepi Bekkerja in se ga . otrese. Ako pa odgovori: «Ne!», tedaj bo Bekker gotovo našel tega ali onega, kar mu ne bo težko! Pri misli na vse to mu odločitev rti bila težka. «Dobro senor,» je rekel, «vsa stvar gre sicer nekoliko prehitro, vsaj po mojem mišljenju, toda vi imate gotovo svoje vzroke, da se vam tako mudi. Vaš sem, senor! Toda verujte mi, težko delo naju ča- ka. Naš naroo je otopil za vsako no- vo misel iz samega spoštovanja pred gosposko in vlado; toda ako mi pustite svobodne roke in mi date dosti denarja, vam obljubljam in pri- segam, da je naša zmaga gotova. Toda, senor, denar, denar in zopet denar; to je glavna stvar.» Pomenljivo je pogledal čekovno knjižico in zlato, ki je ležalo pred Bekkerjem na mizi... in ta pogled je izražal spoštovanje, pohlepnost. Toda gospod Bekker je na kratko odgovoril: «Glavna stvar? Mogoče za vas, dragi Luis! Ako si predstavljate vi stvar tako, potem dvomim, da bi dolgo skupaj orala. Vem, da je za revolucijo predvsem potreben denar; toda dokler mi ne predložite točno izdelanega načrta, kaj hočete in ka- ko hočete izvesti svoj načrt, vam ne dam niti groša! Mogoče je pa vaš načrt že gotov ?» «Deloma, senor! Rekel sem vam že, da sem s svojimi prijatelji snoval že najrazličnejše načrte, ki so bili ra- di pomanjkanja obratne glavnice ne- gotovi, neizvedljivi, še nocoj pa po- iščem svoje prijatelje, da se posvetuje- mo in v najkrajšem času vam sporo- čim naše sklepe » Luis je izrekel te besede z velikim dostojanstvom in lahkim očitkom. 38 Jasnejše so govorile njegove pože- ljive oči: Tako-le majhen predujem bi ne bil nikakor odveč, bil bi zelo koristen, ako hočemo vprizoriti re- volucijo. Toda Bekkerjeve oči so ostale mirne in nikakor niso mogle razumeti te neme govorice. «Dobro!» je odgovoril. «Dogo- vorite se s svojimi prijatelji in potem mi poročite vse. Samo nekaj vam moram svetovati: Kolikor hitrejši ste v svojih sklepih, toliko bolje bo za vas. Ako imate količkaj vreden načrt, pridite, denarja je dovolj (— pokazal je denar na mizi —) ako vam manjka sredstev in pripomoč- kov, tudi ta se bodo našla (— izvle- kel je iz žepa svetel revolver —)». Luis se je zganil, ne vemo, ali se je ustrašil, ali pa mu je prišla neka no- va misel: «Senor! Nekaj sem skoraj pozabil. Brezpogojno moramo imeti nekaj orožja... in vendar veste...» «Seveda, to je samo po sebi raz- umljivo, kakšna revolucija pa bi bila to, brez smodnikovega dima. Bodite brez skrbi; v enem tednu vam izro- čim potrebno orožje. Takoj jutri br- zojavim svojemu dobremu prijatelju v Barcelono. Vi požurite ta čas s pripravami. Kolikor brže končate vse to, toliko bolje bo za vas, dragi Luis, zapomnite si to!» Bekkerjev glas, ki je bil v začetku razgovora previden in uljuden, je postajal vedno bolj odločen in zapo- vedovalen. Iz senora Hernandeza je postal samo Hernandez, a iz tega sazadnje samo Luis. Sedaj, ko je bil s svojim možakarjem na čistem, je bilo nepotrebno hoditi po ovinkih. Luis je opazil to spremembo in mu ni bila nič kai ugodna. Hotel je že proti takemu tonu protestirati, toda premislil se je, poklonil se mu je in zašepetal: «Kakor hitro bo mogoče!» Potem pa je hitro odšel iz sobe.. Gospod Bekker je zaklenil za njim vrata. Ker pa je Luis še kratek trenotek postal pred vratmi na hod- niku, je slišal, da se je zaklenila še neka druga ključavnica, gotovo je tujec zaklenil svoj denar. Šel je nato počasi po stopnicah; ko pa je prišel do srede stopnic, se je ustavil, spomnil se je nečesa: «Rad bi vendarle vedel, zakaj ima gospod Bekker tako zatekla lica...? Kaj, ako bi mu ona pokveka.. Pri ti misli se je zasmejal tako glasno, da je odmeval smeh po vsem starem stopnišču hotela «Universal». * Razgovor, ki smo ga ravnokar opi- sali, se je vršil 13. februarja 1910. Ko se je štiri dni pozneje vsedel ga spod Bekker v obednici hotela «Uni- versal» na svoj navadni prostor, vstopil je Luis, poiskal ga in mu za- šepetal : «Senor, mi smo pripravljeni.* «No, posebno pač niste hiteli,»■ je odgovoril hladno gospod Bekker. Jaz sem čisto obupal nad vami in že sem mislil spremeniti svoje na- črte.« Luis je bil skrajno nervozen. «Senor, morate nam oprostiti. To- da zakasnili smo se radi odsotnosti nekega svojega prijatelja, ki smo ga absolutno potrebovali, on je jako važna oseba. Ako me hočete spremiti danes, da se udeležite našega sestan- ka, videli in slišili boste vse sami.» «Kaj mislite, da bomo malo po- krokali?» je rekel Bekker porogljivo. «Ali je tudi na Minorki taka nava- da? Torej kje se dobiva.» «Zunaj na trgu, takoj ko končate obed. Ali vam je prav?» Bekker je prikimal, Luis je pa hi- tro odšel. Pol ure potem je našel Bekker na Plazueli di San Christobal mladega Luisa, ki je nervozno čakal nanj. Ravnokar se je stemnilo, kajti v teh krajih sledi dnevu neposredno noč, v mesecu februarju že ob petih po- poldne. Nebo je osvetljeval mesec s svojimi belo-modrimi žarki, da je imelo nekako porcelanasto barvo. 39 Vse naokoli je bilo popolnoma mir- no, palme, ki so se dvigale proti ne- bu na trgu, so stale nepremakljivo... samo iz daljave se je slišalo valova- nje Sredozemskega morja, ki ne mi- ruje tudi v najlepšem času. Tam na zapadu so se pa v črno noč začrta- vali obrisi starega dvora. «Dobro, da imamo nocoj mesec» je nagovoril s spoštljivim poklonom Luis svojega novega delodajalca.« Na- ša plinarna je že pred tednom usta- vila obrat, da smo sedaj brez skrom- ne plinske razsvetljave. Davki so ve- liki, da jih ne more nikdo plačevati. — Semkaj, semkaj, senor.» Šel je par korakov naprej. Sledil mu je v kratkem presledku gospod Bekker in vlekel svojo cigaro, bil je samozavesten kot vselej. Šla sta v najstarejši del prestolnice, ki se je aaslanjal na severu pristanišča na obronke stare trdnjave. Ulice so bile ozke, niti meter širine niso ime- le... hiše so imele temne uhode, sko- zi nje so se videle v mesečini strme stopnice v gornja nadstropja. Okna, ki so bila povsod, samo tam ne, ka- mor bi po simetriji spadala, so bila zagrnjena s sivozelenimi žaluzijami, tako da je bila ulica podobna hod- niku stare jetnišnice. Na križišču posameznih ulic so bile predmestne gostilnice, .izza spu- ščenih zastorov se je svetlikala bleda luč, slišalo se je sviranje na mando- lino, razločevale neubrane pesmi... sicer je pa bilo vse na okoli tiho... mesto je bilo kot izumrlo. «Skrajna potreba bi bila, da se to gnezdo malo predrami, da ga pre- budi smodnikov dim!» je rekel Bek- ker svojemu spremljevalcu. «To poskrbimo že mi, senor» je odgovoril uljudno Luis. «Sedaj smo skoraj na cilju.» Kaki dve minuti pozneje je odprl vrata male, pobeljene hiše, ki je bila ravnotako pusta in prazna kot osta- lo mesto. Hiša je bila ločena od dru- gih, naokoli je bil mal vrt, ki je na njem obsevala mesečina nekoliko grmičja z zeleno-rumenimi limonami, in par glavic zelja, ki so bile v ti bledi luči podobne posekanim člo- veškim glavam. Vse naokoli so sta- la prazna stavbišča, ki jih ni hotel ni- kdo pozidat^ takoj zadaj za hišo se je dvigala strma stena. Na njenem vrhu se je vgezdila stara trdnjava s svojimi napolporušenimi zidinami, skozi odprtine so pa črno zevali trdnjavski topovi. Ko sta stopila v temno vežo, zavil je Luis v hodnik, tlakovan z velikimi kamenitimi plo- ščami; na levi strani hodnika so bi- li vhodi v posamezne sobe, zaznamo- vane z zaporednimi številkami. Na- zadnje se je vstavil pred večjimi vrat- mi, potrkal je petkrat in zašepetal: Jaz sem, Luis Hernandes. Vrata so se odprla od znotraj; gospod Bekker je vstopil s svojim spremljevalcem in vodnikom. Stopila sta v veliko, dolgo dvora- no s pobeljenimi stenami, ki so se na koncu zoževale v nekako od- prtino, ki je bila zagrnjena z velikim črnim zastorom. Sobana je imela le par ozkih zamreženih oken; bila je podobna najbolj kaki kapeli v stari jetnišnici. Po sredi je stala dolga miza iz sirovega lesa, na nji je stal trokraki svečnik s svečami, ki so širile težak dim, a okoli mize je se- delo šest oseb, ki jih Bekker v prvem trenotku radi slabe razsvetljave ni mogel spoznati. Toda trojico med njimi si je takoj dobro zapomnil. Prvi je bil majhen, zagrizen grbavec z nogami kot pajek, z visokim golim čelom nad gladkoobritim obrazom. Bil je kakih 40 let star in je sko- raj popolnoma podoben nekemu krojaču, ki se je nanj spominjal Bek- ker še iz svojih mladih dni. Ko je gospod Bekker vstopil, se je ponižno zasmejal in globoko naklonil svoje jajčasto telo. Drugi je bil debel in plečat mož s črno brado, ki mu je pokrivala pol obraza, ki so se zdaj- inzdaj zasvetili skozi njo zobje kot 40 bela pena na temnih morskih valo- vih. Njegov pogled je bil teman in srep, v popolnem nasprotju s poniž- nim in priliznjenim pogledom ma- lega grbavca. Komaj vidno je poki- mal z glavo, da bi pokazal, da je opazil Bekkerjev prihod. Gospod Bekker je takoj zaslutil, da se krije v ti plečati postavi močna in gospod- stva željna narava, kot je bila njego- va, zato mu je postal ta možakar ta- koj skrajno antipatičen... toda ta čut se je skoro spremenil v strah, ko je Bekker opazil njegovega soseda. Bil je to še mlad človek, njegov obraz je bil suh, skoro votel in bled, tako da je bil bolj podoben mrliču nego živemu človeku; oči so ležale glo- boko udrte v očesnih dupljinah in so blestele v ognju, ki so izražale enthuzijazem, sovraštvo in divjo po- hlepnost. Bil je popolnoma črno oblečen; ko se je malo obrnil, da ga je obsvetila svetloba brleče sveče, vi- del je Bekker s presenečenjem, da je njegova obleka črna meniška kuta, ki pa je bila pod koleni odrezana. Luis je oprezno zaprl vrata za se- boj in se približal ostali družbi. Po- kazal je s teatralično gesto na gospo- da Bekkerja in rekel: «Tovariši, velika čast mi je, da vam morem predstaviti plemenitega go- spoda, ki nam vzbuja upanje, da bo- mo mogli z njegovo pomočjo uresni- čiti svoje velike načrte, da se znebimo tirana in osvobodimo svojo ubogo domovino Minorko. Tovariši, to je gospod iz Holandije, ki se je bojeval do sedaj za svobodo naroda v Ame- riki. Ako se ne bi moral ozirati na izredne prilike, ki živimo v njih, ne bi se mogel premagovati, da ne bi zaklical našemu velikemu dobrotni- ku in zaščitniku gromovit «Živio»! Tako se pa hočem omejiti samo na to, da vam ga predstavim, potem pa lahko začnemo takoj pretresati in razpravljati o svojem načrtu. Senor Bekker, tu vidite šest mož, priprav- ljenih na vse, ki so z menoj prisegli žrtvovati vse, da rešimo svojo nesreč- no domovino. Dovolite mi, da vam najprej predstavim trojico iz naše družbe, ki bodo z menoj prevzeli vodstvo naše akcije.» Luis je govoril te besede z naj- večjo resnostjo in spoštljivostjo, po- tem je prenehal trenotek, kot da ča- ka iz vrst svojih pristašev proteste radi besed: «trojico, ki bodo z me- noj prevzeli vodstvo naše akcije«. To- da nikdo se ni javil, nikdo ni prote- stiral. Luis je pretopil bližje k mizi, zmagovalno pogledal na okoli, na- to se je pa približal malemu grbavcu z zagrizenim obrazom, položil mu roko na rame, obrnil se k gospodu Bekker ju in rekel: «To je naš prijatelj Amadeo, last- nik gostilnice «Pri pristaniškem po- veljniku« v našem pristanišču. Mi- slim, da te gostilne ne poznate. Ti gospodje pa, na njegovi levici so nje- govi odlični prijatelji senor Quele- jas, senor Garcia in senor Vatello, pravi prijatelji naše svobode. Ama- deo je pravi ljudski tribun v svojem okraju, njegova gostilna je vedno polna, on pozna od nog do glave vse svoje goste, on ve kaj pijejo, on ve, kake krivice se jim gode, kako jim gre posel m kupčija. Amadeo je za nas neprecenljive vrednosti in ve- likega pomena, senor, on pridobi za nas najzanesljivejše sloje iz Mahona in on je, ki bo znal najširjo ljudsko maso držati na naši strani.« «To bo sicer stalo nekaj denarja, senor,« je odgovoril grbavec s pri- liznjenim glasom. «Jaz sem siromak, toda za svobodo storim in žrtvujem vse, kar morem! Toda vsega prebi- valstva Mahona jaz ne morem po- vabit na brezplačna zavživanja, zato pravim, da bo stvar nekaj stala, se- nor.« Bekker je hladno prikimal, Ama- deo se je zadovoljno nasmehnil in se naslonil na svoj stol. Luis pa je po- kazal na moža z brado in nadaljeval : 41 «Dovolite, senor Bekker, da vam predstavim našega prijatelja Evgeni- ja Posada, narednika telesne straže. Rodbini senorja Posade je naša vla- da prizadela že mnogo gorja, za to je on navdušen prijatelj naše stvari.» Luis je hotel z novimi slavospevi poveličevat senorja Posado, toda na- rednik ga je pogledal s kratkim po- gledom, zato je utihnil za trenotek in potem mirno nadaljeval: «Kot narednik telesne straže po- zna v neposredni bližini velikega vojvode vse razmere, pozna tudi do- bro vse vojake telesne straže, njih 200 po številu, ki jim je glavna na- loga, da patrulirajo po Mahonu in okolici. Razmere v telesni straži so jako neugodne, vojaki so skrajno ne- zadovoljni. Plačo dobivajo jako ne- redno, radi slabega gmotnega sta- nja je veliki vojvoda že parkrat ho- tel razpustiti telesno stražo. «To bi bilo jako pametno,» je mr- mral gospod Bekker, «zakaj potre- buje tak človek pravzaprav telesno stražo? Smešna bahavost.» «Vi gotcvo veste, senor Bekker, kake važnosti je za nas telesna stra- ža. 200 mož ni sicer veliko število, toda oboroženi so in mi ne moremo riskirati, da bi se spustili z njimi v boj, ako tudi nas oborožite, kot ste nam obljubili. Toda, ako nam poma- gate vi — saj veste kako — tedaj se gospodu Evgeniju gotovo posreči, da pridobi tudi gardo za našo stvar... ali jo pa vsaj naredi neškodljivo. Imejte vedno pred očmi, da garda s svojimi topovi obvladuje iz stare trdnjave vse mesto in velik del oko- lico Zaničljivo se je nasmehnil gospod Bekker: «Te stare razvaline in obrabljene cevi!» «Vi se motite, ali pa šalite, senor. Evgenio m; je povedal, da je nekaj teh topov popolnoma porabljivih; vrhutega je pa po raznih skladiščih tudi precej smodnika in krogelj. To- da, ako nam pomaga senor Posada, potem se nam od te strani ni bati ne- varnosti. Tiran izgublja počasi svoje zadnje opore.» «Dobro, dobro, Luis,» je rekel Bekker kratko. «Kdo je pa tale go- spod v salonski obleki ?» «Gospod v salonski... Senor Bek- ker? To je častiti oče Ignacio. V njegovi hiši smo nocoj gostje. Tu je imel naš častiti oče poprej svojo do- bro obiskano šolo, kjer je poučeval mladino in jo navduševal za svoje velike ideje. Sobana, ki jo nam je prepustil, je bila nekdaj kapela in re- fektorij. Žalibog je to učeno šolo dal zapreti prijatelj in desna roka velikega vojvode Paqueno; ta človek je sam nekdaj študiral v jezuitskem kolegiju v Barceloni in pravi... «Ne brigajte se zato, kaj trdi in govori Paqueno» je zaklical razbur- jeno bledi in suhi mož v meniški ku- ti. «Podel in neveden lajik brez naj- .manjega pojma o verskih stvareh. Jaz ga sovražim in komaj čakam tre- notka, da se maščujem. Cul sem, se- nor, da se zanimate za naš pokret, da nas hočete podpirati. Bodite pre- pričani, da niste mogli spoznati bolj- ših mož, kot ste jih našli v naši sre- di.,. posebno nas tri...» «ih mene,» je hitro dostavil Luis, «mene in to trojico... oče Ignacio!* «Mi trije» je nadaljeval mrtvaško, brez ozira na opombo mladega Lui- sa, «imamo velik vpliv na najširše mase naroda... Amadeo ima v ro- kah meščanstvo, Evgenio vojaštvo, jaz pa kmetsko prebivalstvo. Poprej sem bil duhovnik in služabnik svete cerkve, dokler ni izposloval ta Pa- queno, ki ima velik ugled pri škofu, mojega odpusta. Toda v svojem srcu sem ostal še vedno služabnik svete cerkve in kot vidite, nisem tudi ho- tel odložiti svoje duhovniške obleke, ki sem jo v znak protesta samo skraj- šal do kolen. Moje ovčice, ki sem jih pasel po Minorki, žele si še vedno besed svojega pravega pastirja in me 42 ubogajo, posebno na deželi je moj vpliv velik. Jako nezadovoljni so, samo pritožujejo se. Vsa zemlja je last velikega vojvode, poljedelci mo- rajo odrajtovati za davke skoraj vse s'oje pridelke, ravnotako sadjerejci. Moje ovčice gredo tja, kamor jih po- peljem jaz, njih pastir... toda ako jih hočem predramiti, ako hočem za- valoviti to kmetsko maso, potrebu- jem denarja, samo denarja...» Oče lgnacio je rekel zadnje bese- de s posebnim povdarkom in je uprl svoj pogled v gospoda Bekkerja. Bi- lo je očividno, da on kot vsi drugi pričakujejo samo njegov odgovor. Gospod Bekker je vzel počasi iz ust ogorek svoje cigare, ki jo je doslej neprenehoma držal med zobmi in vrgel jo je v velikem loku proti od- prtini, zagrnjeni s črnim zastorjem (kar je opazoval oče lgnacio s pre- strašenim in zloveščim pogledom), potem je pa začel govoriti s kratki- mi in pretrganimi stavki: «Dragi in dobri gospodje; vaša izvajanja sem poslušal z velikim za- nimanjem. Zdi se mi, da ste vi pravi in izbrani možje, ki morete izvršiti svoj veliki načrt, ako vam stoje na razpolago dovoljne množine potreb- nega denarja. Luis vam je gotovo povedal, da sem pripravljen prisko- čiti vam v pomoč z denarnimi sred- stvi. Toda najprej prosim nekaj po- jasnil Predvsem, kaj je vaš končni cilj? Kako daleč mislite iti v svoji akciji ?» Gospod Bekker je prenehal in opa- zoval Luisove prijatelje. Tedaj se je pa družba naenkrat oživela, kričali so vsi povprek, vsak je hotel pre- vpiti svojega tovariša, vsak je glasne- je hvalil svoje predloge in načrte, ki so bili vse predrznejši, dalekosež- nejši in slobodoumnejši. Nazadnje se je posrečilo Luisu, ki je bil že zdaj najglasnejš' med vsemi, da je prevpil vse svoje tovariše in začel razlagati v teatralični pozi zdaj go- spodu Bekkerju, zdaj svojim prija- teljem: «Tovariši, naš plemeniti zaščit- nik, senor Bekker, želi zvedeti, kako daleč mislimo iti s svojimi načrti, kaj je naš končni cilj. Mislim, da smem v svojem in vašem imenu od- govoriti: naš cilj je vreči raz sebe moro, ki nas tlači, ki tlači'vso Mi- norko, naš cilj je vreči sedanjo blaz- no vlado, ki onemogočuje vsak naš napredek. Storimo to, kar so naredi- li pred kratkim časom Portugalci s svojo nevredno vlado!» Njegove besede je preveval samo- zavesten patos, ni bil slab govor- nik, znal je pridobiti svoje poslušal- ce, zato so mu tudi oni pazno sle- dili in ko je nehal, so mu burno pri- trjevali. Le črnobradi narednik in bledolični pater sta molčala. Gospod Bekker je to hitro opazil in vprašal: «Vidva, gospoda, se ne strinjata z besedami govornika ?» Bledi in koščeni duhovnik je ma- lomarno pomigal in zamrmral: «Za- kaj ne!» Ravnotako je naredil črni narednik, pogledal pa je s čudnim pogledom Luisa Hernandeza. Tudi ta pogled je hitro zapazil Bekker in njegova kačja zvitost In preveja- nost ga je takoj razumela. Moj pri- jatelj Luis, si je mislil, je sicer jako dober govornik, toda kot se mi zdi, se njegov predsedniški stolček pre- cej maje. Ker je hrup še vedno trajal, je zamahnil z roko in rekel: «Vidim, da so vaši načrti solidni in da ste resno pripravljeni lotiti se dela. To je dobro in edino prav. Toda pomislite samo, da dela Por- tugalcem bivši kralj Manuel še ved- no sitnosti. Zato razumem popol- noma dobro Luisa, ko je rekel, da ne smete zagrešiti istih napak, ki so jih zagrešili Portugalci... to je pa tudi edini pogoj, ki sem vam pod njim pripravljen staviti na razpola- go potreben denar». Bekker je naredil kratko pavzo, da bi videl, kak vtis so napravile nje- gove besede, potem je pa nadaljeval: 43 «Rešiti moramo pa še eno vpra- šanje. Jaz sem trgovec, in gotovo me razumete, da ne morem vložiti v naše podjetje svojega denarja kar tako le brez vsake varnosti. Priprav- ljen sem vam izročiti denar, kolikor smatram, da potrebujete, a od vaše strani moram seveda zahtevati, da mi nudite neko varstvo za vloženi denar. Edino varno kritje, ki mi ga morete ponuditi in ki ga morem tu- di jaz sprejeti, je kako posestvo, zetn- ija! Ogledal sem se že naokoli po otoku in našel tako posestvo, ki mi "ugaja — namreč grad Punta Her- mosa. Ta grad zahtevam za sebe kot kritje za denar, ki ga vam dam». Besede gospoda Bekkerja je preki- nil zamolkel smeh; zasmejal se je mrtvaškooki oče Ignacio. Bekker je nagrbančil čelo in ga vprašujoče pogledal: ^Oprostite senor», je rekel odpu- ščeni služabnik božji, «ko ste govo- rili o gradu Punta Hermosa, spom- nil sem se nekega stavka iz svetega pisma, ki je jako prikladen za pri-, mero v tem slučaju! Zato sem se tu- di zasmejal!» ♦Kakšen je ta stavek ?» je vprašal kratko gospod Bekker. «Stavek iz evangelija svetega Mar- ka, kjer govori evangelist o izganja- nju hudičev z Belcebubom, senor. Punta Hermosa je last ministra Pa- quena, edini košček zemlje na Mi- norki, ki še ni zastavljen pri Judih. In to posestvo zahtevate sedaj vi kot zalog, da preženete one, ki so zastavili vse drugo!» ♦Dobro, dobro», ga je prekinil Bekker, «prinesel sem s seboj po- godbo, ki jo morate vi vsi kot vod- je pokreta podpisati. V pogodbi je točno naznačen cilj zarote; v po- godbi stoji tudi obveznost od vaše strani, da mi za denar, ki vam ga izročim, zastavite grad Punto Her- mosa/Svote v pogodbi še nisem na- značil, ker sem hotel najprej zvedeti vaše mišljenje in vaše predloge, ko- &ko pravzaprav potrebujete*. Po teh besedah je vsa čudna druž- ba kot na povelie utihnila, na licu vseh se je izražal izraz pohlepnosti za denarjem... vsak posameznik je premišljeval, kako visoko vsoto bi mogel predlagati. Posebno so se svetile oči Luisa, toda tudi gostilni- čar Amadeo in častiti oče Ignacio nista zaostajala. Samo črnobradi na- rednik je ostal miren, niti ena pote- za njegovega obraza se ni ganila. Gotovo so vodili njega popolnoma drugi nagibi nego pohlepnost za denarjem, ki so jo tako jasno izra- žali vsi drugi. Luis je pristopil k bledemu duhovniku in sta nekaj ča- sa šepetala, počasi so se jima pribli- žali tudi ostali in šepetali z njima. Luis je vzel papir in svinčnik, pisal številke, računal, vprašal vsakega poedinega za mnenje in primerjal zahtevane vsote. Zdajinzdaj se je videlo, da se bodo nazadnje še sprli med seboj, toda prepir je trajal le kratek čas, dasi je bil tupatam jako oster. Bekker je dobil vtis, da hoče Luis zmanjšati vsote, ki so jih pred- lagali in zahtevali njegovi prijatelji, videlo se je, da hoče na vsak način igrati med njimi vodilno vlogo, ka- kor je to že dokazoval poprej s svo- jim govorom. Nazadnje je pomignil Luis naredniku Posadi, toda ta se ni zmenil za njegov poziv, skoraj za- ničljivo je spustil svojo gornjo ust- nico ... Luis je zardel in že se je hotel razburiti nad takim postopa- njem, toda prehitel ga je Bekker, ki je rekel z zapovedujočim glasom: «No, ali še niste gotovi? Cele no- či vendarle ne morem tukaj stati in čakati. Koliko hočete ?» «Senor Bekker», je rekel Luis pri- liznjeno, «mi smo premišljali in ra- čunali, koliko potrebujemo za prvo potrebo. Prišli smo do zaključka, vi morate vedeti in razumeti, koliko mi vsi riskiramo v ti stvari, senor, zato je naša zahteva stotisoč pezet*. «Vrag vas nosi!» ga je hitro pre- kinil Bekker, vse skupaj naj vas vza- me vrag! Stotisoč pezet! Zakaj ne 44 takoj milijon? Stotisoč pezet, da zrevolucijonirate takole siromašno vojvodino! Ali mislite, da sem zno- rel? Prokleto, ti ljudje mislijo, da sem norec. In ta gospod — pokazal je na senora Posado — ta še ni na vašem spisku. Koliko dobi on? Tu- di stotisoč, kaj?» Gospod Bekker je izzivalno mo- tril črnega narednika, ki je povesil svoje oči, stisnil obrvi in počasi odgovoril: «Čisto prav, senor, stotisoč pezet je najmanjša svota, ki jo zahtevam, ako hočete, da sodelujem pri vašem podjetju. Čakajte, senor, nikar me ne motite! Pomislite samo, senor, da brez mene ne mo;eie doseči ničesar. Trdnjava popo'noma vlada nad me- stom in okolico in naši topovi so hvalabogu v redu. Pomislite, se- nor, tam gori je vedno dvesto mož v orožju, ki vendar nekaj pomenijo v borbi z Amadejevo sodrgo in Ignacijevimi kmeti. Stotisoč pezet, senoi. Odgovorite mi, ali ste zado- ^ voljni z mojim predlogom, morda vam je preveč!» Gospod Bekker je takoj ugodil njegovi želji in to v španskem jezi- ku ter v besedah, ki so se odlikovale z obilico slikovitih kletev, toda črni narednik je preteč vzdignil roko in Bekker je takoj prenehal: «Le ne preveč besed, senor! Dve- stotisoč pezet, to vendar ni nobena cena za Punto Hermoso, to veste vi sami najbolje! Kdo ve, ali bi vam ta grad prodal naš veliki vojvoda za pol milijona? Moj nečak je nam- reč kuharski pomočnik pri Joaqui- nu na dvoru. On misli, da vam voj- voda tega gradu ne da za to ceno. Niti za en milijon pezet — je rekel. Saj veste, taki fantalini morajo ime- ti povsod svoja dolga ušesa.» Senor Posada je govoril počasi in povdarjal besedo za besedo... a pri vsaki besedi je gospod Bekker bolj in bolj bledel... Vraga, kako je zvedel ta prokleti narednik za nje- njegov razgovor z velikim vojvodo? Ali so drugi razumeli smisel njego- vih besed? Opazoval jih je nervoz- no, da bi iz njih obrazov to zvedel. Hvalabogu, si je mislil, niso ga ra- zumeli. Ali je govoril nesramni na- rednik resnico? Ali je res, da obvla- dujejo one razvaline gori vse mesto? Nemogoče bi to sker ne bilo, toda na vsak način bi mogel narednik iz- dati ves načrt. Toda 200.000 pezet, dvesto tisočakov, za to razbojniško bando! In to vse radi njegovega obiska pri velikem vojvodi in J)aque- nu! Vrag naj vzame vse skupaj, voj- vodo, Paquena, narednika in njego- vega nečaka iz kuhinje! Toda Punta Hermosa^r- on mora imeti Punto Hermoso na' vsak način... tu leže milijoni, ki samo čakajo, da pride on, gospod Bekker in jih lepo vtak- ne v žep. Bodite le lepo mirni, Luis, gospod narednik in vi vsi drugi; te milijone vtakne v žep gospod Bek- ker... pa tudj onih dvestotisoč do- bi nazaj, in to celo iz vaših žepov. Samo zanesite se nato, lopovi. Se- daj vam da 200 000, toda to posoji- lo bo jako kratkega roka! Vse te misli, ki so vrvele skozi Bek- kerjevo glavo, so trajale komaj pol minute; takoj se je zopet pomiril, pri- stopil je k mizi, prižgal si ob sveči novo cigaro in nadaljeval. Izjavil je zarotnikom kratko in jedernato, da se mu zdi smešno žrtvovati 200 ti- sočakov za državni prevrat v taki dr- žavi, kot je velika vojvodina Minorka, (vsi prisotni so nejevoljno zagodr- nali), toda ker noče riskirati, da bi se blamirali, se je odločil, da jim da teh 200 tisočakov. Kar se tiče med- sebojne razdelitve te svote, to pre pušča njim samim, naj urede to stvar po najboljši volji in vesti (vihar div- jega odobravanja je sledil tem bese- dam). Noče jih tudi motiti pri teh pogajanjih, ko bodo gotovi, naj ga zopet pokličejo. On bo med tem mirno pokadil svojo cigaro zunaj na vrtu patra Ignacija. Še enkrat 200 tisočakov in niti pesete več! 45 Gospod Bekker, ki je bil mogoče boljši diplomat, nego si je predstav- ljal sam, je globoko potegnil iz ci- gare in pustil volkove same, da si podele plen. Sprehajal se je skoraj že dvajset minut v mesečini, ko je prišel Luis, ves rdeč in vpehan in mu sporočil nov predlog — pri ti priliki seveda ni pozabil iztovariti na račun črnogledega narednika ce- le tovore psovk: zarotniki zahtevajo 250.000. Videlo se je, da je to novo zahtevo postavil nikdar zadovoljni narednik telesne straže. Gospod Bekker je odbil to zahtevo najodloč- nejše, slovesno je izjavil, da ne da niti vinarja več. Luis je poslušal nje- gov odgovor nezadovoljen in skoro potrt. Rekel je: «Senor, ali ste morda pozabili svojo obljubo? «Kakšno obljubo ?» «Da bom jaz vodja vsega pod- jetja in da bom delil z vami ves do- biček ?» «Ne, ne, prav dobro se spomi- njam še vsega tega, ali o teh stva- reh bomo govorili šele takrat, ko izvršite svojo nalogo. Toda nekaj vam moram reči: ako hočete igrati vlogo vodje vsera nnkreta, tedaj morate na vsak način svoje ljudi ne- koliko brzdati.» «Senor Posada je jako... toda spoznali ste ga sami...» «To je res», je odgovoril Bekker; previden kot je bil, se ni hotel zame- riti Luisu, ki ga je hotel izrabiti kot protiutež proti črnemu naredniku, ki se ga je v resnici bal. «Videl sem ga in spoznal. — Toda stvar uredi- mo pozneje, sedaj ga rabimo! (Lui- su so se svetile oči, ko je čul tako značilno povdarjanje njegovih be- sed.) Večkrat sem že slišal, dragi Luis, da denar jako rad in hitro me- nja svojega gospodarja, takole n. pr. ako je prejšnji gospodar umrl in ni zapustil nikake oporoke. Toda več ko 200 tisočakov ne morem žrtvo- vati, nemogoče, dragi, (izključeno; tako sedaj veste vse, vrnite se in ure- dite stvar». Luis je odšel, bil je vesel in zado- voljen: kake četrt ure pozneje so po- klicali Bekkerja v kapelo. Takoj na prvi pogled je bral na obrazu vseh svojih znancev, da je morala biti de- bata o razdelitvi njegovega denarja precej burna. Samo narednik, ki se je ločil od ostale skupine, je bil miren in resen kot malo prej, ko je stavil svoje zahteve. Pater lgnacio se je še vedno tresel razburjenja, a oči grbavega krčmarja so bile rde- če kot oči belega kunca. Gospod Bekker se pa ni menil dosti za njih zlobne poglede. Iz žepa je potegnil polo papirja in rekel: «To je pogodba, ki sem jo sesta- vil. V nji se nahaja vse, kar smo se dogovorili. Preberite to, Luis! Luis je vzel polo, ki jo je mu iz- ročil Bekker, dostojanstveno in va- žno ter jo čital s polnim glasom: «Mi podpisani smo se prepri- čali, da ne more biti prej konec neznosnega stanja, ki se v njem nahaja naša ljuba domovina Mi- norka, dokler vlada nad njo se- danji režim. Zato smo prisegli pri vsem, kar nam je na svetu dra- gega in svetega, da ne odnehamo prej, dokler ne vržemo sedanje vlade, da ne damo poprej miru, dokler ne uvedemo nov red in vz- postavimo novo državno obliko. «Naj pogine tiran s svojimi kreaturami, da more živeti svobo- da! Imejitelju te pogodbe, ki nam je dal na razpolago potrebna de- narna sredstva, ki jih potrebuje- mo za izpeljavo svojih načrtov (200.000 peset.) obljubljamo pre- pustiti v zalog kot voditelju svoje ga svobodnjaškega pokreta grad «Punto Hermoso». Mahon 17. februarja 1910 leta. Ko je Luis končal je pogledal svoje prijatelje. «No, sedaj prosim, da podpišete pogodbo!» — je rekel nestrpno Bek- 50 ker. «Nikar ne mislite, da bom ča- kal vso noč na to malenkost.* Zanikern glas se je oglasil: «Zakaj naj sploh to podpišemo? Zakaj je ta pogodba? ... Ako jo do- bi kdo v roke. .?» Krčmar Armadeo je stavil to opazko... «Dragi moj senor Amadeo» je odgovoril Bekker hladno, «samo za- to z&htevam, da podpišete pogod- bo tudi vi! Sicer bi se moglo zgodi- ti, da vam dam svojih 200 tisočakov, kar takole, da si jih razdelite med se- boj! Ako ne izvršite tega, kar smo se domenili, tedaj ste, senor, lahko pre- pričani, da dobi nekdo to našo po- godbo v roke. Torej, ali vas smem prositi, da podpišete.. .?* Nastal je popoln molk, spogledali so se in nikdo ni bil voljan, da se odzove Bekkerjevemu pozivu. Tedaj pa je črni narednik izrazito izpljunil na tla, s zaničljivim pogledom na svoje tovariše je vzel peresnik in z okornimi toda močnimi potezami napisal: Evgenio Posada, narednik telesne straže — Bekker mu je pa kazal s prstom, kam naj podpiše svo- je ime. Luis je prebledel, nato ga je pa zopet zalila rdečica (gotovo se je bal za svojo vodilno ulogo) nato pa je iztrgal naredniku pero iz roke in napisal svoje ime nad naredniko- vim, tik pod zadnjimi besedami Bekkerjeve pogodbe. Tudi oče Igna- cio je podpisal pogodbo. «Sedaj ste na vrsti vi, senor Ama- deo» je rekel Bekker! «Jaz sem nepismen, senor, je re- kel Amadeo z jokajočim glasom. «Sveta Madona naj mi odpusti, toda pisati se nisem učil nikdar.* Bekker ga je opazoval z prezirom in samozavestjo, kot gleda človek z ljudsko šolsko izobrazbo analfabe- ta. «Toda računati znate?* je pri- stavil, vzel -je pero in napisal: za krčmarja Amadeja, ki ne zna pisati, odtis palca. Prebral je kar je napi- sal, zagrabil bojazljivega krčmarja za roko, namazal mu palec s tinto in je pritisnil poleg napisanih be- sed. Ostali, ki so molče opazovali to epizodo, se niso prav nič obotavlja- li, po vrsti so podpisali Bekkerjevo pogodbo. Kdor ni znal pisati, je mo- ral pritisniti svoj palec, kar je na pogodbi Bekker takoj lastnoročno ugotovil. Ko je potem prebral še enkrat pogodbo z vsemi podpisi, je potegnil iz žepa debelo denarnico in rekel Luisu: «Preberite, koliko dobi vsak od vas. Saj imate vi spisek.* Vsak je sprejel molče svoj denar, toda navdušenja ni bilo prav nobe- nega. Zadnji je pobral črni nared- nik svojih stotisoč, ki jih je Luis slučajno pozabil prebrati. Gospod Bekker je vtaknil denarnico zopet v žep in rekel: «Tako gospodje, stvar bi bila to- rej gotova. Sedaj pa urno na delo! Kdaj mi sporočite prve novice?* Zopet so vsi utihnili in se spogle- dovali. Način, kako jih je Bekker kar v nekem trgovskem tonu pozival k uprizarjanju revolucije, jih je spra- vil malo iz ravnotežja. «Kolikor prej — toliko bolje!* je odgovoril Bekker sam, ker so zarot- niki molčali... Toliko bolje za vas, gospodje, in za -Minorko!» «Takole približno čez mesec dni ali kaj...* je začel previdno bojaz- ljivi Amadeo. «Mogoče pa tudi že prej*, je do- stavil počasi Luis, toda predno je končal svoj stavek, ga je že prekinil narednik, ki se je sedaj šele drugič oglasil k besedi: «Štirinajst dni je vse kot preveč, senor. V skrajni sili začnem jaz sam! Danes je 17. februar, torej naj- kasnejše 1. marec, senor.* «Izvrstno, senor!* je odgovoril Bekker. — «Držite samo svojo bese- do in opominjajte svoje prijatelje!* Senor Posada ga je pogledal in rekel: «Jaz bi želel, da sprejmemo v pogodbo še neko malenkost.* 47 «Kaj?» je zamrmral Bekker in z njegove ščetina ste obrvi so se zopet aaježile. ♦Le nikar se ne bojte, senor! De- nar v ti malenkosti ne igra nobene uloge. Meni je pred očmi nekaj dru- gega. Stvar je namreč ta: ako se nam stvar posreči, da bomo kaznovali svoje krivce... hotel bi imeti takole malo službico...» «Krivce... ?» ♦No, da... pohabljenec in Paque- ao!» ♦Kakšno službo? Ali hočete po- stati predsednik sodnega zbora ?» «Ne, senor, rabelj!» Bekker je debelo pogledal krvo- ločnega narednika. Vraga, posebno prijazen pa ta človek ni, z njim ni prav nič prijetno brati češnje! Toda gotovo sovraži velikega vojvodo mnogo bolj nego on, Bekker. Ra- belj! Čudna zahteva! Mogoče je črni narednik bral na obrazu misli go- spoda Bekkerja, zato je rekel: ♦Pred štirimi leti, senor, sem imel brata, ki je služil tudi pri telesni straži. — Zagrešil je neko malen- kost in naš pohabljenec ga je pustil obesiti pred vso telesno gardo.» Prenehal je hitro, kakor je začel; go- spod Bekker ga je opazoval še nekaj časa s začudenim pogledom, potem se je naklonil, obrnil in odšel.. Lu- is mu je pa sledil. Noč zunaj je bila že precej hlad- na... zadnji bledi žarki umirajoče mesečine so osvetljevali streho sta- rega dvora Za Bekkerjem in Luisom so se ču- li pritajeni koraki ostalih zarotni- kov, ki so se vračali v mesto.' Mesto je pa spalo, spalo kot vse naokoli... vasi, vsa Minorka — vse je spalo spanje, kakor že tisoč let... Ali naj motijo to lepo mirno spa- nje gospod Bekker in njegovi pri- jatelji? Toda... to hočemo šele videti.. V. poglavje, v kterem odplove z otoka Minorke neka jadrnica. Bilo je takole okoli šestih zvečer dne 28. februarja 1910. leta. Zvono- vi mahonske stolnice so doneli v temno noč. Ulice so bile že skoro prazne... Tedaj pa sta stopili iz stranskih vrat vojvodskega dvora dve osebi, zaviti v velike plašče. S hitrimi ko- raki sta šli preko trga, ki je ležal pred dvorom, potem pa sta zavili naravnost proti pristanišču. Eden teh nočnih potnikov je bil male postave, v roki je nosil potno torbo, drugi pa, ki je bil pravi or- jak, je malo šepal in je vlekel seboj kovčeg ne prav velike obsežnosti. Mali je prekinil molk: «Zakaj niste ukazali Avgustu, da vam nosi kovčeg, visočanstvo? Pre- več se mučite!» ♦Neumnost, Paqueno, kaj bi se mučil s tako škatljico. Saj sem vendar toliko dolgih let prenašal težko breme državnih skrbi in oma- hoval pod težo slabe vesti. Sicer pa tudi ni varno, ako bi nas bilo več, vzbujalo bi pozornost. Nikakor no- čem, da se zve predčasno, da sem odpotoval iz Minorke.» «Visočanstvo, dovolite, da pone- sem jaz. .» «Ljubi, dragi, dobri in stari moj Esteban, bodite tako ljubeznjivi in ne ukvarjajte se s takimi nepotreb- nimi skrbmi Moje vojvodsko do- 48 stojanstvo ne izgubi prav ničesar, ako vlečem sedaj po ulicah svoje prestolice tale kovčeg. Škoda samo, da ni v njem denarja... S takim -bremenom bi preplazil tudi najvišji zid,..» Veliki vojvoda je prenehal, po- gledal Paquena, kot da pričakuje njegov odgovor, a ker je ta molčal, je dostavil sam: «Nikdo namreč ne more zanikati, da bi jaz bil izvanreden osel! To sem in sem bil vedno!» «Kako je mogel odbiti ta nesreč- ni Isaacs v Londonu našo ponud- bo!» je zamrmral Paqueno. «Saj smo mu dali vendar tako dobre po- goje ...» «Preveč znana firma, Paqueno!» «Toda, visočanstvo, Isaacs je ce- lo posodil Grkom...» «To še ne zadostuje, da bi moral posoditi tudi nam. Mi nismo v zad- njih letih imeli nobenega politične- ga umora in nobene pobune, tudi tepeni nismo bili v zadnjem -deset- letju. — Sedaj je vsa naša nada in edino upanje, da pregovorim oseb- no Markoviča, da še malo počaka, ali pa da kje drugje iztakneva de- narja, Ako se nama tudi to ponesre- či, potem je cilj našega potovanja izgrešen in midva se lahko mirne duše obesiva. Kje se pa pravzaprav nahajava, kje je usidran naš brod?» «Na vzhodni strani pristanišča! Tu nekje mora ležati jadrenjača. Mislim, da bomo imeli slabo in ne- mirno pot.» Veliki vojvoda je pogledal proti nebu. Bilo je že popolnoma temno, dasi je bilo komaj šest ura. Po ne- bu so se podili črni oblaki, ki so za- grnili vse obzorje... veter je go- nil oblake in jih včasih za trenotek pretrgal... takrat so pa zablestele svetle zvezde kot električne iskre iz električnega kolovrata. Mesto Mar hon je bilo kot izumrlo; plinarna, ki je že pred tremi tedni ustavila svoj obrat, ni dajala nobenega pli- na... ha ulicah se pa v temi ni ho- tel nikdo pokazati. «To mi ugaja, da nas nikdo ni opazil,» je godrnjal veliki vojvoda. «Bodo vsaj lahko mirno spali v za- vesti, da bdi nad njimi očetovsko oko skrbnega vladarja. No sicer pa, bog mi je priča, da moji podaniki niso posebno nemirne narave!» Senor Paqueno si je nataknil na svoj nos ščipalnik in gledal s ste- gnjenim vratom v temno ulico, ki sta šla po nji. Ulica je vodila na- ravnost k pristanišču, odkoder se je svetlikalo že morje. Ko sta prišla na konec ulice, zagledala sta obrise ne ravno velike jadrenjače, ki se je zibala na valovih; naenkrat se je prikazala na jarboli medla luč. Pa- queno je potegnil vojvodo za rokav in rekel: «Tu je naš brod, visočanstvo. Jo- aquinov nečak je obljubil, da nam da ta znak.» Pospešila sta svoje korake in pri- šla kmalu do samega pristanišča. Mala ribiška ladja se je zibala na nemirnih valovih, da so ječale vrvi. Približal se je plečat človek, pogle- dal prišleca, poklonil se vojvodi in rekel: «Vse je pripravljeno, visočan- stvo!» «Dobro, ljubi moj Domingo! Ti si nečak mojega nadkuharja Joaqui- na?» «Da, visočanstvo!» «Majorčan? Ali, ti Majorčani... «Visočanstvo, jaz sem rojen na Majorki, kakor moj oče in Joaquin... toda v srcu smo vsi Minorčani... «Torej to je že vaši rodbini pri- rojeno Bodi samo tak, kot so tvoji sorodniki in stopi v mojo službo, na ta način boš najbolje dokazal svojo udanost moji hiši. Tvoj oče ni hotel na noben način postati moj dvorni dobavitelj... «Visočanstvo»... se je skušal opravičevati. — Veliki vojvoda se je zasmejal: 49 «Nikar se ne opravičuj... Do- mingo, jaz sem se le šalil... Naj- večjo uslugo mi narediš, ako me kakor hitro mogoče prepelješ tja v Barcelono.* «Takoj, visočanstvo, takoj! V de- setih minutah lahko odjadramo!* Z globokim poklonom je skočil možakar na krov svojega broda. Neskončno se je čudil, kaj naj bi to pomenilo, da sta si visoka gosta iz- brala ravno njegovo škatljo za pre- voz. Ko je istega dopoldne pristal v Mahonskem pristanišču, prišel je k njemu njegov sorodnik Joaquin, nadkuhar velikega vojvode in mu zaupno, da jih ni mogel nikdo sli- šati, predložil, da prepelje ponoči velikega vojvodo in ministra Paque- na na špansko obalo. Takoj v za- četku ni mogel niti verjeti, ali ko mu je*Joaquin prisegel, da je res tako, se je samo čudil. Kaj za vraga išče veliki vojvoda v Barceloni? Pa ako ima že tam opravka, zakaj si je izbral ravno njega, Dominga in njegovo skromno barčico? Ali je to beg? Na vsa ta vprašanja je odgovoril Joaquin, da je to stvar samega velikega vojvode, ki niko- gar prav nič ne briga. Visočanstvo želi, da nikdo ne opazi njegovega odhoda; po dolgem prerekanju in obotavljanju je pristal Domingo na Joaquinov predlog, dasiravno ni bi- la Barcelona v smeri njegovega po- tovanja,ker je hotel obiskati balear- ske otoke. Ko je sprejel zvečer velikega voj- vodo in njegovega spremljevalca, še vedno ni vedel, kaj naj vsa ta stvar pomenja; mislil si je pa, da ge je veliki vojvoda naveličal vlade in Minorke, da zapušča kakor toliko drugih Minorčanov svojo domovino in si gre iskat sreče drugam. Vojvoda in Paqueno sta govorila na obrežju tiho in previdno, Do- mingo je pa s svojima mornarjema pripravljal ladjico za odhod. «Danes je 28. februar* je rekel veliki vojvoda, «koliko bomo rabili do Barcelone, Domingo?* «Ako gre vse dobro, visočanstvo, smo pojutrišnjem zjutraj tam!» - «Torej imava še 13 dni časa! Naš dolg zapade trinajstega, kaj ne Pa- queno?» «Da, visočanstvo, trinajstega!* «Torej, dvanajst dni, ali ako od- računamo še en dan poti do Pariza, enajst dni! Jaz trdno upam, Paque- no, da se nama posreči pri Marko- viču, ali pa kje drugje...» « Morava upati,, visočanstvo, ker sicer...» «Sicer sem končal svoje delo, ki sta ga začela moj ded in moj oče, moj stari Esteban... «Kakšno delo?* «Da mučim vas, dragi moj Pa- queno!» «1 oda, visočanstvo!* je skoraj v solzah zastokal Paqueno in stisnil vojvodino roko. «Visočanstvo... zakaj vendar niste prodali Punte Hermose temu Bekker ju ?» «Paqueno, Paqueno... nikdar!* je odgovoril veliki vojvoda in po- trepljal svojega starega prijatelja po ramenu. «Njemu ne prodam gradu nikdar. Ta naj išče smolo in žveplo drugje!* Senor Paqueno je težko vzdihnil, toda predno je mogel kaj odgovo- riti, zadonel je iz jadrenjače glas: «Vse gotovo!* Veliki vojvoda je pomagal stare- mu Paquenu, da se je skobacal čez ograjo in vrgel za njim njegovo potno torbo. Potem je vprašal Do- minga: «Takoj pridem, Domingo, ti pa samo misli, da imaš na krovu Ce- zarja in njegovo srečo!* Sam sebi se je zasmejal, dvignil se je preko ograje in skočil s tako silo na krov. da se je pod težino „ njegovega orjaškega telesa zamajala ladja. 50 Domingo je s svojima mornar- jema hitro odvezal vrvi in jih po- tegnil na krov, z dolgimi drogi sta odrinila ladjo, ki se je začela počasi pomikati ob obrežju; toda vel je ravno nasprotuj veter, zato so šli jako počasi naprej. Ko so se nekaj časa tako motali ob obali, ujela so jadra pravi veter, odrinili so od obrežja inMadja je počasi plula po pristanišču. V tem hipu se je pojavila na ob- režju temns pocta 'a ... bila je ma- la in plečata in dirjala, kolikor so jo nosile noge. Ko je pritekla do obale se je čul glas: «Domingo, Domingo ... nekaj važnega ti moram izročiti, veslajte proti pomolu » Veliki vojvoda je takoj spoznal glas, bil je glas njegovega nadku- harja Joaq'iina. Začudil se je, kaj hoče ta človek tukaj, hotel je že za- kričati, a se je v zadnjem trenotku premagal, ko se je zavedel, da bi mogel kdo slišati in spoznati nje- gov glas. Domingo je stopil bližje, ga pogledal in pričakoval njegove- ga povelja... Vojvoda je prikimal, Domingo je skočil h krmilu in vo- dil jadrenjačo v elegantnem loku proti pomolu, Joaquin je pa tekel, da bi dospel na pomol v pravem času. Ko se je brod približal kake tri metre k pomolu, kjer je stal Joa- quin, je ta dvignil roko, zamahrlil in vrgel.. s na krov je padel črn predmet... V tem trenotku je pa zavel močan veter, jadra so se na- pela in jadrenjača je zdrsnila skozi pristanišče na odprto morje. V par sekundah so videli Joaquina samo še kot malo točko, ki je kmalu po- polnoma izginila v temi. Vojvoda je takoj poskočil, da""po- bere zavitek, ki ga je zagnal Joa- quin na krov. Hitro ga je našel. Bi- la je Joaquinova kapa, v naglici ob- vita in povezana z motvozom; hitro je odvil motvoz in našel v kapi ka- men, okoli kamna pa navit moder pspir. Pogledal je ta papir, prebral na luči, ki je brlela pri kajuti naslov in rekel: «Paqueno, brzojavka, za vas!» •»Brzojavka? ... Visočanstvo...?» Stari finančni minister je šel previd- no po krovu, ki se je zibal precej močno in skušal odpreti brzojavko. Toda jadrenjača se je zibala vedno bolj in bolj, tudi pretemno je bilo, da Jbi mogel brati... veliki vojvoda ga je prijel za roko, odprl je vratat ki so vodila do stopnic v kajuto in mu pomagal, da se je počasi skoba- cal doli po sapnicah v kajuto. Po- tem se je spustil vanjo tudi sam. Ko je stopd v ozki in zakajeni prostor, ki ga je osvetljevala s stropa mala svetilka, zapazil je svo- jega finančnega ministra, ki je stal sredi kajute z odprtimi ustmi in skoro ostek1ei.el;roi očmi, ki so is- kale vojvodo... riegov pogled je bil srep in brezobrazen kakor pogled mrtveca, niegove ustnice so drhtele... toda besede ni bilo preko njih... Vse poteze na njegovem obrazu so se tresle. V rokah je držal odprto brzojavko, a roka mu je tako trepe- tala, da je modri papir šumel... Prestrašen je skočil veliki vojvo- da k Paquenu... v tem hipu so -s"e zopet zamajale ustnice starega fi- nančnega ministra, podal je s tre- sočo roko vojvodi usodepolno br- zojavko in jecljal: «Na ... na... naaaš... agent P... P... Pe... Peee... Perez iz Barcelone... Njegova korespon- denčna šifra je naznačena zgoraj... levo... berite... vi... vi... viso- čanstvo ...» Nervozno je zagrabil vojvoda modri blanket in bral sledečo vse- bino. Barcelona, 28. februarja 16. ura 10. Finančnemu ministru Paqueno Mahon, Minorka. Z p. 99. Danes med deseto in pd- enajsto uro dopoldne je kupljenih s coupom na neznan račun na bor- 51 zi v Parizu, Madr;du in Rimu 80% celokupnega državnega dolga veli- ke vojvodine Minorke. Kurz 42%. V prizadetih finančnih krogih vla- da veliko razburjenje; dobil sem br- zojavke od Altensteina, Apelmanna in Huelvasa, vsi so razburjeni, za- htevajo pojasnila. Jutri poročam brzojavno obširnejše. Prosim obve- stila, ali je to vaše delo, ako ne pro- sim pojasnila. Pričakujem navodil, kako stališče naj zavzamem napram coupu. ferez, agent. Veliki vojvoda je prebral brzojav- ko dvakrat, potem pa še enkrat, na- to je povesil roko in molče opazo- val senor ja Paquena... «Paqueno... coup z našimi dr- žavnimi papirji... Paqueno, ali ču- jete, coup z našimi državnimi pa- pirji . 80 odstotkov kupljenih na neznan način... Altenstein in kom- panija telegrafično kolnejo... Pre- ijuhi sveti Urban...» Jadrenjača se je zamajala tako močno, da je vrglo velikega vojvo- do ob steno. Komaj se je vjel, da ni podrl starega Paquena, ki se je se- sedel na klop in gledal svojega go- spodarja s pogledom, ki je jasno dokazoval, da Paqueno nima niti pojma o vsi stvari... Don Ramon je opazoval nekaj časa svojega fi- nančnega ministra, z obema roka- * ma se je držal za mizo in klop, a njegove ustnice so šepetale: ♦Pomagaj mi, sveti Urban iz Ma- jorke! Borzijanski coup s papirji ve- like vojvodine Minorke — sedaj razumem... revolucija je pred vrati...» Konec prvega dela. { 4* II. del. Kralji v izgnanstvu. I. poglavje, ki uvede čitatelja v kabinet velikega finančnika, kjer se sreča z dvema starima znancema. ♦Kaj je novega, gospod Crofton ?» ♦Star gospod bi rad govoril z vami, sir.» ♦Kakšen gospod? Ali vam ni dal svoje posetnice? Saj vendar veste, Crofton, koliko dela imam.» ♦Ne poznam ga! Star, sivolas go- spod je, rekel mi je, naj ga prijavim takole: Sutherland Avenue 26, sir.» «I «In odklonili ponudbo ?» «Seveda». «Da, da, nič zato. Kako ste mi že rekli: s tako kupčijo nočete škodova- ti dobremu glasu svojega podjetja; zato se niste hoteli spustiti v njo.» «To je bil prvi razlog. Vrhu tega mi je pa stvar malo sumljiva in ne vem, če bi bila kupčija res tako var- na. Številke iz državnega urada veli- ke vojvodine Minorke so lahko ma- lo pretirane. Tudi take skušnje sem že imel. Mogoče je pa, da so te šte- vilke popolnoma točne in da kupčija ne bi bila nevarna. Ta in ona ode- ruška firma dela z Minorko izvrstne kupčije, nekatere celo s 30 in 40%. Toda ravno zaradi tega se ne morem spuščati v tako kupčijo. Ljudje tu pri nas so v teh ozirih jako nežnočutni. Danes si nikdo ne upa posoditi de- narja Portugalski, kaj šele Kitajski. Človek mojega položaja se mora ozi- rati ravno toliko na javno mnenje, kot na procente. Taka-le kupčija z Minorko bi mi pokvarila ves ugled.» Filip Collin je opazoval gospoda Isaacsa z dolgim pogledom svojih navihanih črnih oči. Povdarjal je besedo za besedo, ko je rekel: «Ako... ako se spustite v tako kupčijo sami!! Na to še gotovo ni- ste mislili, gospod Isaacs!?» Gospod Isaacs je zmajal z glavo in motril svojega gosta: «Vraga, je rekel, ali vas prav ra- zumem? Vi mislite, da bi dal poso- jilo Minorki z vašim posredova- njem ?» «Ne!» je odgovoril Collin mir- no. «Jaz mislim, da bi vi poobla- stili mene, da nakupim po vseh bor- 6<5 zah vse države dolgove velike voj- vodine Minorke » Ako bi gospod Collin predlagal gospodu lsaacsu, da naj se posta- vi na glavo vrh stolpa katedrale sv. Pavla oziroma da naj skoči takoj skozi okno, bi se gospod Isaacs go- tovo nič manj ne čudil, ko sedaj, ko je čul Collinov predlog. Omahnil je nazaj v naslonjač, glava mu je zlezla v ramena in motril je Collina s pogledi, s kakršnimi gledamo norca. Filip ga je opazoval mirno in smeje. Slednjič je prišel bankir do sape in rekel: «Nakupiti. gospod profesor, ali ste znoreli? Ali pa delate neslane šale? Mogoče vendarle ne slišim prav Kaj ste rekli, da naj storim ?» «Oospod, Isaacs, zagotavljam vas, da ne noi im Še manj pa sem . toli- ko predrzen, da bi se šalil z vami. Svetoval sem vam tole: pooblasti- te me, da nakupim po borzah ves državni dolg velike vojvodine Mi- norke.» Gospod Isaacs ga je gledal z vedno večjim presenečenjem in si nervozno gladil svojo mefistovsko brado: «Vi ste sicer jako pameten člo- vek, zato mislim, da mora biti v vaši blaznosti trdi metoda. Poslušati vas hočem na vsak način. Prosim vas torej, da se izjasnite.» Gospod Collin se je naklonil in odgovoril: «Prav imate, gospod Isaacs, tudi v moji blaznosti je metoda. Takoj vam hočem to dokazati. Ali ste že kdaj slišali govoriti o Kolumbo- vem jajcu ?» Bankir je nevoljno zamahnil z roko in zaklical: «K stvari, gospod profesor.» «A11 right! Pustiva torej Kolum- bovo jajce. Hotel sem vam samo reči, da je kupčija, ki sem jo zami- slil v najino obojestransko korist, podobna Kolumbovemu jajcu. Ni- kdo ni mislil na to, da bi postavil jajce tako, kakor ga je postavil Ko- lumb, ravno tako pa ni mislil nikdo na to, da napravi kupčijo z držav- nimi papirji velike vojvodine Mi- norke. Toliko in toliko večjih in manjših oderuhov se je bavilo s te- mi kupčijami, ki so jim leto za le- tom nesle bogate dobičke in velike procente. Ta je zaslužil več, oni manj, mogoče pa je tudi kdo kaj iz- gubil, toda drug drugemu so bili na potu in nikdo ni mislil na to, da vzame vso kupčijo sam v svoje ro- ke. Vi pa veste, gospod Isaacs, da ?ivimo danes v dobi trustov in da mali obrati danes ne uspevajo. Ali smem vzeti eno vaših dobrih ci- gar ?» Gospod Isaacs je primignil, Col- lin si je nažgal cigaro in mirno na- daljeval: «Te dni sem porabil vse prilike in vsa sredstva, da se informiram o finančnem in gospodarskem polo- žaju velika vojvodine Minorke. Va- ša mala zadevica se mi ni zdela ta- ko nujna, ker sem bil prepričan, da se nam ni ničesar bati od Horn- stein Markoviča. Seveda, do vseh posameznosti nisem mogel priti, glavne podatke pa sem si vendarle priskrbel. Hočem vam govoriti sa- mo o posameznih točkah, ki so vara več ali manj že jasne. Državni dolg velike vojvodine Minorke je izdan v obligacijah po 200, 500 in 1000 peset, ki za njih jamči država. Ako ste torej na primer dali posojilo v znesku 500.000 peset, izdali ste ga v najmanj 600 obligacijah po 1000 peset, mogoče tudi v manjših svo- tah. Banke, ki so dale denar, so do- bile za varnost posojila ta ali oni zalog, kako državno posestvo, dr- žavni monopol ali pa davke. Do sem je vse v redu. Sedaj pa pride j precej huda stvar V slučaju, ako bi velika vojvodina Minorka tekom enega leta ne mogla izplačati ob- resti ali amortizacije, pridržale so si banke v pogodbi izrecno pravi- co, da prevzamejo nadzorstvo in upravo zaloga v svoje roke, zago- tovile so si posebne upravne stro- ške za upravo in vzdržanje zaloga. Ti pogoji pa ostanejo v veljavi to- liko časa, dokler vojvodina Minor- ka ne izplača vseh zaostalih obre- sti, amortizacij in amortizacijskih obresti. To je ta nesramnost, go- spod Isaacs. Ti mali in veliki ode- ruhi so dobro vedeli, da mislijo o takih kupčijah vsi pošteni bankirji tako kot vi, a oni so tudi najbolje vedeli, kako neugoden je finančni položaj vojvodine Minorke. Njeni državni dolgovi segajo v 18. sto- letje nazaj, torej je popolnoma jasno, da vojvodina ne more v do- ločenem roku izplačati svojih ob- veznosti. Zato so si izmislili tako- le prikrito oderuštvo: Kakor hitro so izostale obresti in amortizacije, poslužili so__se takoj svojih pravic, naznačenih v pogodbi. Prevzeli so upravo v oskrbovanje zavoda in lahko mi verujete, da stroški, ki so jih zaračunavali, niso bili manji in nižji ko 20%. Nesrečni veliki voj- vode Minorke so se morali na ta način prepričati o resnici pregovo- ra, ki pravi, da te hudič zgrabi za roko, če mu pomoliš prst. Ker je ta ali oni teh nesrečnežev nekdaj padel v roke oderuhov, morali so se zato pokoriti njegovi nasledniki v četrtem in petem kolenu. Res je sicer, da je ta ali oni oderuh včasih tudi nasedel. Jaz mislim, da se oni bankir, ki je posodil Minorki lepo svoto za izkoriščanje vrelcev mine- ralne vode v severni Minorki, ni mogel posebno veseliti svoje kup- čije. Zato so kupčije z veliko vojvo- tfino precej razupite. Dobro, gospod Isaacs, na vsi >tvari nazadnje ni prav nič čudnega. Take stvari so se dogodile že tudi »a Turškem in na Kitajskem. Mogo- e se niso razpravljale v javnosti', er so Turčija in Kitajska mnogo ečje nego Minorka in tudi njih dr- avni dolgovi so večji. Sedaj pa pri- em k najsmešnejšemu na vsi stvari. 67 Ali veste, kaj so nazadnje naredili ti oderuhi? Ako bi človek ne vedel, da je res Fako, bi sploh ne mogel ver- jeti. Samo poslušajte me, gospod Isaacs. Posodili so torej Minorki denar, nikdar pod 7 in pol odstotki z emisijskim kurzem največ 90. Po nekaj letih, ko so zaostala vplačeva- nja, prevzeli so upravo zaloga, kar pa niso smatrali kot vplačevanje oziroma obrestovanje. Ako gre stvar dobro, dobe vsako osmo ali deseto leto nekaj na račun izostalih obresti, ako se je posrečilo velikemu vojvo- di, oziroma njegovemu finančnemu ministru, da sta prišla kje drugje do denarja in se poskušala krčevito iz- viti iz krempljev svojih upnikov. To- da včasih se to ni posrečilo in ban- kirji so prišli na jako čudno idejo. Mislili si so: vplačevanje obrokov sedem in pol odstotka vsako leto, to ni nobena kupčija za nas. Tako kupčijo prepustimo raje ljudem, ki se bavijo s trgovinami v državnih papirjih. Vržimo minorčanske dr- žavne papirje na denarni trg, tako pridemo do svojega denarja/Ljudje, ki bodo kupili papirje, bodo spreje- mali vsakih osem let obresti, mi bo- mo pa vodili upravo zalogov, ki nam nese 20 do 30%. Tako bomo vsi zadovoljni. To svojo misel so ti ljudje tudi takoj izvršili. Minorčan- ski državni papirji se pojavljajo zdajinzdaj na tej ali oni borzi. Se- dem in pol odstokov je jako lep za- služek, a državni papirji so nazad- nje vendarle varni. Špekulantje jih kupujejo, in vsa stvar gre po raču- nu oderuhov. • To je bilo vsaj tako v zadnjih le- tih. Odkar pa se je začela pečati pa- riška žurnalistika z razmerami v Mi- norki, gre ta kupčija bolj slabo, ker oderuhi niso mogli prodati vseh dr- žavnih pspirjcv Zato se pa velik del teh državnih obligacij nahaja v ro- kah bank, ki so izvršile posojilo. Mislim, gospod Isaacs, da me sedaj razumete, kakšno Kolumbovo jajce sem našel. Kako neznansko zaslepi 5* 68 včasih pohlepnost človeka! Ti ode- ruhi niti ne mislijo, da bi jim mogla njih pohlepnost izkopati že zdavnaj zasluženi grob. Desetletja in deset- letja že delajo tako, bogve koliko ča- sa bi še nadaljevali, axo bi slučajno ne videl pred par dnevi v vaših ro- kah onega pisma iz Minorke. Preveč sem ponižen, da bi pri tem nagiašai sebe. Zamislite se samo v stvar, gospod Isaacs, in govorite. S kakšno pravico upravljajo ti oderuhi svoje zaloge in polnijo svoje žepe z bo- gatimi in oderuškimi obrestmi? A kdo trpi od tega? Narod, mali ljud- je, ki so plačali 90% nominalne vrednosti in ki so vsak dan z velikim veseljem pripravljeni, da jih proda- do za 45 in pol po današnjemu kurzu. Oderuhi so svojo lastno in edino orožje izročili v roke onemu, ki je dovolj močan in spreten, da se zna boriti z njim. Recite mi od- kritosrčno, gospod Isaacs, ali je to Kolumbovo jajce ali ni?» Filip Collin je govoril navdušeno in prepričevalno in opazoval Isaacsa z odkritosrčnim pogledom. Bo- gati finančnik se je dvignil resno iz svojega naslonjača in rekel: a vam, gospod profesor, vi ste velik mož, jaz sem pa vaš pro- rok. Kes, to je Kolumbovo jajce!» «Zlato jajce, zlato jajce,» je zakli- cal Collin. «In to je poezija pravično- sti, gospod Isaacs. Ogoljufati mora- mo oderuhe, rešiti male ljudi teh oblikacijskih bremen, a sebe oboga- teti. Ali si zamorete zamišljati lepšo kombinacijo? Da, da, velika vojvodi- na Minorka je bila dolgo časa zad- nja med sinovi Jude, toda profesor Pelotard napravi iz nje zlati rud- nik.» «Pogovoriva se še o posamezno- stih!» je odgovoril resno Isaacs. «Posameznosti? Tukaj imate vse podatke in številke, ki sem jih na- bral. V njih najdete današnji polo- žaj velike vojvodine, tu najdete tudi vsa denarna podjetja, ki imajo zve- zo z Minorko. Kar pa mislim stori- ti je popolnoma jasno. Minor- čanski papirji notirajo danes v Pari- zu, Marseillu, Madridu in Rimu. Coup pripravim s pomočjo vaših no- vin — razne članke, vznemirjajoče vesti itd. Ljudje se prestrašijo in pri- neso na borzo vse minorčanske dr- žavne papirje. In nekega dne se po- javim na borzi, ter pokupim vso to zalogo minorčanskih državnih obligacij. Vi prevzamete upravo za- logov in postanete gospodar vojvo- dine od enega do drugega konca. Obogatite kot Rotsohild in jaz seve- da z vami. Ako hočete biti še po- sebno velikodušni, znižajte upravne stroške za 5% in veliki vojvoda Mi- norke vam podeli naslov barona iz Jerihe, saj je tudi sam grof Betle- hemski.» «Baron iz Jerihe... ne, to bi me preveč spominjalo na Palestino,» je odgovoril hladno gospod Isaacs Toda gospod profesor, tako čudno se smejete, kaj mi hočete še poveda- ! ti?» Filip Collin se je navihano smeh- ljal in rekel: «Mogoče ste že bili kdaj v Mon- te Carlu?» «Čudno vprašanje! Saj sva se. tam vendar spoznala.» Gospod Filip pa je mirno nada- ljeval: «Javne igralnice so za sedaj do- voljene le na Francoskem in v Mon- te Carlu. V Monaku ima M. R. Blanc svoj monopol, na Francoskem pa upravljajo stvar skoro vsemogočni finančni krogi, ki imajo v parlamen- tu velik vpliv. Povsod drugod so take javne igralnice prepovedane, "' ako se pa tu in tam vendarle igrsr, dela s5. to naskrivaj, kar je jako ško- dljivo. Danes imamo v Evropi ra- zen ruskega carja, samo še enega vladarja, ki bi mogel brez vsega do- voliti ustanovitev nove res prvovr-, stne javne igralnice. Ta vladar, go- spod Isaacs, ni nikdo drugi nego veliki vojvoda Minorke. Otok Mi- norka ima vse pogoje. Krasna 69 lega in lepo podnebje. Parobrodna zveza z Barcelono bi nam ne dela- la nobenih preglavic. Kazina v Monte Carlo je zaslužila lansko leto 45 milijonov frankov, kazina v En- ghienu pa 30 milijonov.* Ko je Filip končal, je gospod Isaacs vstal, začuden zažvižgal, vtaknil palce za telovnik in opazo- val svojega gosta: «Kupčija z državnimi papirji z novim Monte Carlom v ozadju! Vra- ga, gospod profesor v svojih na- črtih niste prav n;č posebno poni- žni. Čudim se vam, gospod profesor kako ste prišli na take načrte, ki so tako veliki, da niti jaz, ki nisem v teh stvareh novinec, nisem mogel niti pomisliti na nje. Delajo vam vso čast, toda nekaj, nekaj se bojim, namreč, da so ti načrti celo za mene preveliki in da zahtevajo prevelikih žrtev.* Filip Collin je zadovoljno zamah- nil z roko: «Bodite prepričani, gospod Isaacs, da bi ne stavil nikdar predlogov, ki bi o njih — vedel, da so za vas ne- sprejemljivi, oziroma da so žrtve prevelike. Stvar je popolnoma nova, zato vas plaši, da podcenjujete sa- mega sebe. Začniva samo računati, pa se takoj prepričate, kako zelo se motite. Ali veste, koliko znaša celo- kupni državni dolg velike vojvodine Minorke?» Isaacs je odmajal z glavo. «Ko vam povem številko, se boste smejali, ker boste videli, kako krivič- no pride včasih človek v slab glas. Ako so vse moje informacije točne, ne znaša ves državni dolg velike vojvodine Minorke več nego 89 mi- lijonov peset.» «To je torej 3 in pol milijona funtov ako računamo peseto toliko kot frank, kar je pa na vsak n^čin preveč. Toda računati moramo sa- me s 45 in pol odstotki te svote. Na ta način potrebujemo samo 1 in V4 milijona funtov, ako hočemo kupi- ti vse državne dolgove Minorke. To- da ako nočete, siliti vas seveda ne morem. En del posojil n. pr. oni na mineralne vode in na monopol ri- bolovstva, ne pride v poštev. Vsa ta posojila so emitirana v Marseillu, zato se nam na nje ni treba ozirati, ko izvršimo svoj coup. Recimo, da kupiva samo 75% vsega državnega doiga, pa ste že vi absolutni gospo- dar nad Minorko. Pomislite in to samo za 1 in 3/4 milijona funtov. Gospod Isaacs, ali niste nikdar čutili poželenja, da čutite v sebi čar ne- omajne moči? Vsi vaši konkurenti in razni oderuhi bi pozeleneli j;ze, ko bi videli to vašo sijajno kupčijo. Sicer pa ni niti potrebno, da vložite v podjetje vseh 1 milijon 750 tisoč funtov; četudi sem samo ubog pro- fesor, vendar sem pripravljen vloži- ti svoj mali prispevek v podjetje.* «KoIiko?» je vprašal smeje Isa- acs?* Filip je lepo pogledal ček, ki mu ga je malo poprej izročil gospod Isaacs in popolnoma resno odgovo- ril:. «Najmanj 10.000... Toda sedaj, gospod Isaacs, preštudirajva malo te številke in računajva.» • Gospod Isaacs je sedel za pisalno mizo in Collin mu je predložil celo kopo papirja in raznih računskih iz- vlečkov, ki jih je bankir začel pre- gledavati. Po več minut je bral in računal te številke, delal si razne pribeležke, sešteval, odšteval, mno- žil in delil, potem pa je zopet motril z začudenimi pogledi svojega gosta, ki je sedel zavaljen v naslonjač, ka- dil mirno svojo cigaro, ko jo je pa pokadil, si je pr<žgal molče novo. Iz ulice se je čulo zamolklo bučenje dopoldanskega cestnega življenja Londona. Naenkrat so začeli zvoniti zvonovi bližnje cerkve, takrat pa je gospod Isaacs vstal in rekel: «Vrag naj vas vzame, gospod pro- fesor. Mislim, da ste res našli zlato jajce, kakor ste malo prej rekli. Mo- goče se bom radi tega, kar storim, še kesal, toda za danes zaupam na 70 vašo prekanjenost. Na vsak način pa naredim največjo kupčijo v svojem življenju.* «Samo za sedaj, gospod Isaacs*, je rekel hitro Collin, «kajti počasi in pozneje napraviva še veliko boljše Jn veliko večje kupčije.* ^ Gospod Isaacs je odvrnil hladno: «Ako naju že pri tej kupčiji ne vzame oba skupaj vrag. Vse detajle in malenkosti preštudirava po kon- čanih volitvah. Kakor veste, se vrše jutri volitve. Obljubljam vam pa že danes, da vam onega dne, ko mi predložite natančen načrt, izplačam j brez vsega 1 milijon 750 tisoč fun- { tov.* «En milijon sedemstoštirideset ti- j soč funtov*, je popravil Collin. «Po- j zabili ste na moj prispevek.* Bogati bankir se je od srca sme- j jal, stari in sivi profesor pa je odšel I počasi s sklonjeno glavo in trudni- S mi koraki skozi vrata... III. poglavje privede bralca v Pariz, kjer spozna mlado in tajinstveno j damo. Bilo je četrtega marca 1910; oko- li pol sedmih zvečer se je vlegla nad Pariz nežna in prozorna megla. Deževnim dnevom, poplavam reke Seine so sledili jasni solnčni dnevi, ki so obsipali in objemali Pariz* ves dan z valovi solnčnih žarkov in opojne toplote; večeri so pa bili na- vadno hladni in megleni. Na bulvarih je vrvel veliki pro- met svojo pot neprenehoma naprej. Luči iz svetilk avtomobilov se so kri- žale kot' niti prepletene v pestrem orijentalskem čilimu, sestavljale in spajale so se za trenotek, nato pa zopet raztrgale. Avtobusi se so po- mikali hrupno in nerodno po uli- cah, tu in tam se je pojavila kaka kočija v počasnem pogrebnem taktu. Obraz zaspanega izvoščka pod belo deževno kapo je bil rudeč in nabuhel, konj pa je kimal trudno in zaspano z glavo. Hripavo kričanje prodajalcev novin pa je prevpilo ves ta hrup, celo ropotanje in dr- dranje avtobusov: «La Presse, un sou, la Presse!* Začeli so zapirati prodajalne, po hišah so zdaj zablestele elek- trične reklame, ugasnile in se zopet zasvetile v vedno se ponavljajočih modro belo-rdečih lučih. Pred ka- varnami so kljub precej hladnemu večeru sedeli bulvarski pohajalci pred čašo absinta ali vermuta. Na terasi pred Cafe de la Paix je sedel za mizo mlad in eleganten go- spod, star kakih 34 ali 35 let, in sr- kal mirno svoj absint. Njegov obraz je bil odkritosrčen in prijazen, imel je male temne brke in pametne črne oči. Težko bi bilo pogoditi, ali je Francoz ali kaj drugega. Tega ne bi mogel pogoditi niti natakar, 3 kterim je spregovoril tujec par besed v popolnoma pravilni franco- ščini. Iz te pravilne francošči- ne, kakor tudi po obrazu, bi vsak sodil, da je mladi gospod Francoz. Toda po njegovi obleki in po kupu angleških časopisov, večinoma borznih, ki so ležali na njegovi mi- zi, bi človek sodil, da je Anglež. Sedel je naslonjen v pleteni na- slonjač. Njegova miza je bila v prvi vrsti ob pločniku. Vse druge mize v prvi vrsti so bile prazne. Zdajin- zdaj se je zaletel kdo ob njega, ali on se ni menil za take malenkosti, neprenehoma se je smehljal, a nje- gov obraz je izražal veselo samoza- dovoljstvo, posebno ako je vzel v 71 roke ta ali oni list in ga s kratkimi pogledi pregledal. Kdor bi ga delj časa opazoval, mislil bi, da sanja in fo prav posebno prijetne sanje. Toda bilo je usojeno, da te sanje končajo nenadoma in nepričakovano. Svetlo rdeče pobarvan avtomobil je zavil hitro okoli ogla Rue Auber. Avtomobil je vozil in zavil s tako naglico, da se je nagnil precej na le- vo stran in td ravno proti terasi Cafe de la Paix. Še predno se je po- polnoma ustavil, odprla so se z ve- liko naglico vrata in iz avtomobila je skočil nekdo, zavit v velik in dolg plašč. Zaloputnil je z vso naglico vrata in rdeči avtomobil, ki se ni ho- tel niti ustaviti, ampak je samo malo zmanjšal svojo" brzino, jo je potem zopet povečal in naenkrat zavil proti Boulevardu des Cappucines, kjer bi skoraj trčil ob neko ko- čijo, in izginil s svojo prejšnjo div- jo brzino v smeri proti Plače de 1' Opera. Za njim je gledal samo ko- čijaž in ga preklinjal. Ves ta dogodek je trajal svojih 30 sekund. Mladi mož, ki je iz naslonjača s pol zaprtim^ očmi .opazoval ves ta dogodek, se je naenkrat dvignil. Kar je videl dosedaj, je bil navaden pri- zor, ki se dogaja vsak trenotek na pariških bulvarjih, kar pa je sledilo, ga je prebudilo iz njegove zamišlje- nosti in izvalo njegovo pozornost, ker mu ni bilo razumljivo. Še predno je mogel dospeti rdeči avtomobil na Plače de 1'Opera, je oseba, ki je skočila malo prej iz nje- ga, naredila par hitrih korakov — bolje rečeno skokov čez pločnik, hi- tela proti mizi, kjer je sedel mladi gospod s črnimi brkami in brez vprašanja in obotavljanja sedla za mizo. V istem trenotku čutil je mla- di mož na svojem ramenu malo ro- ko, a ob svojem desnem ušesu ob- čutil je gorak in spehan dih. Začu- dil se je, ko je slišal naenkrat kratko in pretrgano šepetanje: «Rešite me gospod, ako ste kava- lir. Zasledovali so me v mojem av- tomobilu, mogoče se mi je posreči- lo, da sem jih preslepila. Bodite po- polnoma mirni, govorite z menoj, kot da sediva že dalje časa skupaj v družbi, govorite z menoj, kot da sem vaša prijateljica... ah vidite, gospod, so že tu!» Tudi ta prizor je trajal komaj pol minute. Utihnil je nežni glas, mala roka je stisnila njegovo ramo, da je čutil popolnoma dobro vse njene nervozne prste, dihanje neznane da- me pa je bilo vedno bolj vroče in spehanejše. Pogledal je v smeri, ka- mor je obrnila tudi ona svoj obraz prekrit z gostim pajčolanom in za- gledal je, kako se je pojavil izza og- la veiik črn avtomobil s tihim, sko- ro nečujnim motorjem. Par trenot- kov, ki so se pa zdeli mlademu go- spodu , neskončno dolgi, je bilo vi- deti, da se bo avtomobil ustavil; » njegove bele svetilke so blestele mrzlo in skoro grozeče. Tudi ta avtomobil je zavil proti Bulevardu des Cappucines, potem pa je z naj- večjo naglico vozil proti Plače de l'Opera, od koder se je naenkrat zaslišalo hripavo žvižganje svetlo- rdečega avtomobila. Mladi gospod je mislil, da~"Se-je moral črni avto- mobil radi kakega prometnega za- stoja nekje ustaviti in da se je po- srečil na ta način načrt njegove ne- . znanke. Nehote se je globoko od- dahnil in obrnil k svoji neznanki, da bi ji čestital. Obrnil se je ravno v pravem ča- su, kajii roka raz njegovo ramo je omahnila, glava je klonila in v tre- notku, ko je izginil črni avtomobil, se je neznanka onesvestila. Mladi gospod jo je prijel in objel okoli pasu in dvignil pajčolan. Vzel je iz žepa svileno rutico, po- močil jo v kozarec vode in jo polo- žil na bledo lice neznane dame. Njegove oči so se pa čudile lepoti, ki se je odkrila pred njim. Obraz, ki ga je videl, je bil mlad in svež, 70 vašo prekanjenost. Na vsak način pa naredim največjo kupčijo v svojem življenju.» «Samo za sedaj, gospod Isaacs», je rekel hitro Collin, «kajti počasi in pozneje napraviva še veliko boljše in veliko večje kupčije.» ^ Gospod Isaacs je odvrnil hladno: «Ako naju že pri tej kupčiji ne vzame oba skupaj vrag. Vse detajle in malenkosti preštudirava po kon- čanih volitvah. Kakor veste, se vrše jutri volitve. Obljubljam vam pa že danes, da vam onega dne, ko mi predložite natančen načrt, izplačam brez vsega 1 milijon 750 tisoč fun- tov.» «En milijon sedemstoštirideset ti- soč funtov», je popravil Collin. «Po- zabili ste na moj prispevek.» Bogati bankir se je od srca sme- jal, stari in sivi profesor pa je odšel počasi s sklonjeno glavo in trudni- mi koraki skozi vrata... III. poglavje privede bralca v Pariz, kjer spozna mlado in tajinstveno damo. Bilo je četrtega marca 1910; oko- li pol sedmih zvečer se je vlegla nad Pariz nežna in prozorna megla. Deževnim dnevom, poplavam reke Seine so sledili jasni solnčni dnevi, ki so obsipali in objemali Pariz* ves dan z valovi solnčnih žarkov in opojne toplote; večeri so pa bili na- vadno hladni in megleni. Na bulvarih je vrvel veliki pro- met svojo pot neprenehoma naprej. Luči iz svetilk avtomobilov se so kri- žale kot' niti prepletene v pestrem orijentalskem čilimu, sestavljale in spajale so se za trenotek, nato pa zopet raztrgale. Avtobusi se so po- mikali hrupno in nerodno po uli- cah, tu in tam se je pojavila kaka kočija v počasnem pogrebnem taktu. Obraz zaspanega izvoščka pod belo deževno kapo je bil rudeč in nabuhel, konj pa je kimal trudno in zaspano z glavo. Hripavo kričanje prodajalcev novin pa je prevpilo ves ta hrup, celo ropotanje in dr- dranje avtobusov: «La Presse, un sou, Ia Presse!» Začeli so zrpirati prodajalne, po hišah so zdaj zablestele elek- trične reklame, ugasnile in se zopet zasvetile v vedno se ponavljajočih modro belo-rdečih lučih. Pred ka- varnami so kljub precej hladnemu večeru sedeli bulvarski pohajalci pred čašo absinta ali vermuta. Na terasi pred Cafe de la Paix je sedel za mizo mlad in eleganten go- spod, star kakih 34 ali 35 let, in sr- kal mirno svoj adsint. Njegov obraz je bil odkritosrčen in prijazen, imel je male temne brke in pametne črne oči. Težko bi bilo pogoditi, ali je Francoz ali kaj drugega. Tega ne bi mogel pogoditi niti natakar, 9 kterim je spregovoril tujec par besed v popolnoma pravilni franco- ščini. Iz te pravilne francošči- ne, kakor tudi po obrazu, bi vsak sodil, da je mladi gospod Francoz. Toda po njegovi obleki in po kupu angleških časopisov, večinoma borznih, ki so ležali na njegovi mi- zi, bi človek sodil, da je Anglež. Sedel je naslonjen v pleteni na- slonjač. Njegova miza je bila v prvi vrsti ob pločniku. Vse druge mize v prvi vrsti so bile prazne. Zdajin- zdaj se je zaletel kdo ob njega, ali on se ni menil za take malenkosti, neprenehoma se je smehljal, a nje- gov obraz je izražal veselo samoza- dovoljstvo, posebno ako je vzel v 71 roke ta ali oni list in ga s kratkimi pogledi pregledal. Kdor bi ga delj časa opazoval, mislil bi, da sanja in fo prav posebno prijetne sanje. Toda bilo je usojeno, da te sanje končajo nenadoma in nepričakovano. Svetlo rdeče pobarvan avtomobil je zavil hitro okoli ogla Rue Auber. Avtomobil je vozil m zavil s tako naglico, da se je nagnil precej na le- vo stran in tb ravno proti terasi Cafe de la Paix. Še predno se je po- polnoma ustavil, odprla so se z ve- liko naglico vrata in iz avtomobila je skočil nekdo, zavit v velik in dolg plašč. Zaloputnil je z vso naglico vrata in rdeči avtomobil, ki se ni ho- tel niti ustaviti, ampak je samo malo zmanjšal svojo" brzino, jo je potem zopet povečal in naenkrat zavil proti Boulevardu des Cappucines, kjer bi skoraj trčil ob neko ko- čijo, in izginil s svojo prejšnjo div- jo brzino v smeri proti Plače de 1' Opera. Za njim je gledal samo ko- čijaž in ga preklinjal. Ves ta dogodek je trajal svojih 30 sekund Mladi mož, ki je iz naslonjača s pol zaprtim^ očmi. opazoval ves ta dogodek, se je naenkrat dvignil. Kar je videl dosedaj, je bil navaden pri- zor, ki se dogaja vsak trenotek na pariških bulvarjih, kar pa je sledilo, ga je prebudilo iz njegove zamišlje- nosti in izvalo njegovo pozornost, ker mu ni bilo razumljivo. Še predno je mogel dospeti rdeči avtomobil na Plače de 1'Opera, je oseba, ki je skočila malo prej iz nje- ga, naredila par hitrih korakov — bolje rečeno skokov čez pločnik, hi- tela proti mizi, kjer je sedel mladi gospod s črnimi brkami in brez vprašanja in obotavljanja sedla za mizo. V istem trenotku čutil je mla- di mož na svojem ramenu malo ro- ko, a ob svojem desnem ušesu ob- čutil je gorak in spehan dih. Začu- dil se je, ko je slišal naenkrat kratko in pretrgano šepetanje: «Rešite me gospod, ako ste kava- lir. Zasledovali so me v mojem av- tomobilu, mogoče se mi je posreči- lo, da sem jih preslepila. Bodite po- polnoma mirni, govorite z menoj, kot da sediva že dalje časa skupaj v družbi, govorite z menoj, kot da sem vaša prijateljica... ah vidite, gospod, so že tu!» Tudi ta prizor je trajal komaj pol minute. Utihnil je nežni glas, mala roka je stisnila njegovo ramo, da je čutil popolnoma dobro vse njene nervozne prste, dihanje neznane da- me pa je bilo vedno bolj vroče in spehanejše. Pogledal je v smeri, ka- mor je obrnila tudi ona svoj obraz prekrit z gostim pajčolanom in za- gledal je, kako se je pojavil izza og- la veiik črn avtomobil s tihim, sko- ro nečujnim motorjem. Par trenot- kov, ki so se pa zdeli mlademu go- spodu , neskončno dolgi, je bilo vi- deti, da se bo avtomobil ustavil; , njegove bele svetilke so blestele mrzlo in skoro grozeče. Tudi ta avtomobil je zavil proti Bulevardu des Cappucines, potem pa je z naj- večjo naglico vozil proti Plače de l'Opera, od koder se je naenkrat zaslišalo hripavo žvižganje svetlo- rdečega avtomobila. Mladi gospod je mislil, da~"Se-je moral črni avto- mobil radi kakega prometnega za- stoja nekje ustaviti in da se je po- srečil na ta način načrt njegove ne- znanke. Nehote se je globoko od- dahnil in obrnil k svoji neznanki, da bi ji čestital. Obrnil se je ravno v pravem ča- su, kajti roka raz njegovo ramo je omahnila, glava je klonila in v tre- notku, ko je izginil črni avtomobil, se je neznanka onesvestila. Mladi gospod jo je prijel in objel okoli pasu in dvignil pajčolan. Vzel je iz žepa svileno rutico, po- močil jo v kozarec vode in jo polo- žil na bledo lice neznane dame. Njegove oči so se pa čudile lepoti, ki se je odkrila pred njim. Obraz, ki ga je videl, je bil mlad in svež, 72 toda mrtvaško bled. Lasje težki in črni, obrvi so bile ravne in ozke ter so se spajale nad nosnim kore- nom. Ustnice so bile polne in okro- gle, toda sedaj blede kot kreda. Barve njenih oči ni mogel ugotovi- ti, ker so bile pokrite s trepalnicami. «Natakar», je zaklical mladi go- spod, «hitro, hitro čašico konjaka, samo hitro ali ne vidite, da se je dama onesvestila*. Še vedno ji je močil čelo z vodo, a v njegovi glavi se je porajala mi- sel za mislijo. Kdo je ta dama? Od- kod je? Glas, ki je malo prej šepe- tal tako vroče in proseče besede, mu je bil neznan. Govorila je po- polnoma pravilno francoščino, ki pa je s svojim tujim naglasom priča- la, da neznanka ni Francozinja. Kaj je hotela z besedami: «Govorite z menoj kot s svojo prijateljico... in kdo so ti sovražniki, ki zasledujejo to nežno mlado bitje po pariških bul- varih? Spomnil se je duhovitega na- čina, kako je prevariia svoje zasle- dovalce in se nehote stresel deloma iz skrbi, deloma pa v občudovanju njene drznosti. Res, malo je ta- kih dam, ki bi mogle storiti kaj podobnega. Bil si je gotov, da se je vozila v zasebnem, ne najetem avto- mobilu. Kaj naj stori sedaj? Ali naj jo pelje k njenim znancem? Mogo- če je popolnoma navadna pustolov- ka... toda bila je tako mlada in le- pa... njegov vlak odhaja šele ob pol devetih ... torej ako mora... natakar je pritekel z naročenim ko- njakom in rekel: «Tu je konjak, gospod, ali je dami že bolje, ali naj mogoče skočim v le- karno ali po zdravnika?* . Mladi gospod ni .niti odgovoril, vzel je konjak in viil par kapljic sko- zi pol odprte ustnice. Trajalo je ne- kaj trenotkov, ko se je neznana da- ma stresla, dvignila glavo in odpr- la počasi svoje oči, ki so bile tako lepe in temnomodre, da se je mladi gospod samo čudil. «Kje sem?» je zašepetala, «ah, že vem... sedaj mi je bolje... hvala, hvala, bili ste tako dobri.* Natakar je ponovič vprašal: «Ali naj skočim v lekarno ali po zdravnika?* Neznanka je hitro odkimala z glavo in rekla: «Nikakor ne, sedaj mi je že po- polnoma dobro. Hočem samo pla- čati in oditi.* Posegla je s svojo roko avtoma- tično, kakor da hoče vzeti svojo ročno torbico, toda naenkrat jse je začudila in zardela. Torbice ni bilo nikjer. Gotovo jo je pozabila v av- tomobilu. Mladi gospod je namignil nata- karju, da naj gre: «Dobro je, dobro,* je rekel: «Pri- dite, ako vas pokličem.* Obrnil se je zopet k svoji ne- znanki, ki je bila v veliki zadregi, nasmehnil se je zadovoljno in sko- raj škodoželjno obenem ter rekel: «Madame, vaš odhod iz avtomo- bila je bil tako hiter in nepričako- van, da niste imeli časa misliti na svojo prtljago. Ako mi dovolite, mi bo v posebno čast, da ste v tem tre- notku moj gost. Pcsebno bi me pa veselilo, ako bi to ne bilo prvič in zadnjič. Sedaj pa prosim, povejte mi, kaj naj storim za vas? Bila je še vedno bleda, povesila je svoje oči in rekla: «Predobri ste, gospod, mogoče ste tudi preveč natančno in točno vzeli moje besede, ko sem vam re- kla, da govorite z menoj kot s svo- jo prijateljico. Bodite tako dobri in vzemite ta moj prstan kot zalog za vse moje stroške. Imate žalibog prav, gotovo sem pozabila svojo torbico v avtomobilu.* Pogledala ga je in. umolknila. «Madame,» odgovoril je on hlad- no, «malo trenotkov poprej, ko ste se vsedli za mojo mizo, mislili ste, da sem kavalir, sedaj pa naenkrat mislite, da sem kak posojevalec de- narja. Prosim vas še enkrat, da mi 73 poveste, kaj morem storiti za vas, seveda, ako si pridržite o meni svo- je prvo mišljenje,» Ona mu ni nič odgovorila. Pogledal jo je in opazoval, kako je sedela molče, mirno in s poveše- nimi očmi. Tenka solza je zableste- la v njenem očesu. Zasmilila se mu je lepa neznanka in pozabil je na svojo prvo jezo. «Madame,» je rekel hitro in pro- seče, «oprostite, jaz sem bil bruta- len norec. Pozabil sem, da so vaši živci razdraženi, akoravno sem vi- del del tega, kar se je zgodilo z va- mi in opazoval nesrečo, ki vas je odpuščanja a obenem vas prosim, odpuščanja, a ob enem vas prosim, da razpolagate z menoj po svoji volji, pa si lahko mislite o meni kar si hoeete.» Trepalnice so se počasi dvignile in razkrile dvoje vlažnih, lepih, tem- nomodrih oči, ki je v njih še vedno blestela solza. Ko se je pa njeno lice nasmehnilo kot smehljaj mladega pomladanskega solnca, je izginila tudi nežna solza. «Nikar, prav nič se ne opravičujte, ker nimate nobenega povoda,» je od- govorila in mu ponudila roko preko mize. «Moje postopanje je bilo skraj- no neumestno, zato Vas prosim odpuščanja. Imeli ste popolnoma prav, bili ste tako dobri, niti trenotka niste dvomili nad menoj — toda ka- ko ste mogli storiti vse to: ali si niste mogli misliti, da sem neka zlo- činka, ki jo preganja policija ?» Prijel je njeno malo ročico; a v njegovi glavi se je vse vrtelo. Zločin- ka ? se je vprašal. Kako je mogel ve- deti, da res ni zločinka! Toda v tem trenotku mu je prišla imenitna misel: Zasmejal se je zadovoljno v odgovor, toda hipno je postal zopet popolno- ma resen in rekel: «Madame, opro- stite, ako sem vas spomnil na nekaj neprijetnega. Ali ste prepričani, da se ne vrnejo vaši zasledovalci v svo- jem, črnem avtomobilu? Vi sedite tu- kaj z odkritim obrazom in ne veste, da se nahajate na najbolj obljude- nem bulvaru?» Stresla se je in hitro potegnila pajčolan preko obraza, toda ni se mogla premagovati, da mu ne bi za- peljivo odgovorila: «Torej zdi se mi, da vam bolj uga- jam, ako zakrijem svoj obraz.» «Ako to zahteva vaša skromnost in varnost, madame,» je odgovoril mladi gospod. «Tudi v toliko se mo- ram žrtvovati, dasi sem velik egoist. Torej recite mi, kaj naj storim. Po- polnoma sem Vam na razpolago.» Zakrila je svoj obraz s pajčolanom, potem pa je rekla bojazljivo in sko- raj preplašeno: «Ne vem, prav res ne vem! Kako bi vendar mogla razpolagati z va- šim časom. Saj me vendar niti ne poznate.» Poklonil se ie in rekel resno: «Pojdiva! Mislim, da sva v tem vprašanju edina Jaz vas ne poznam in ako je vaša želja, da se nikdar ne spoznava, naj se tudi to zgodi. Vem samo, da ste sedaj v veliki zadregi in vrhu vsega celo brez denarja. Ako smatrate še vedno, da sem to, kar ste mislili o meni v prvem trenotku, te- daj vas prosim, bodite tako dobri in ne obotavljajte se dalje, temveč po- vejte mi naravnost, kaj naj storim. Moj čas vam je popolnoma na raz- polago^ Ko je rekel te besede, je nehote po- gledal na svojo uro, ki jo je nosil na zapestju. Bilo je sedem proč; torej je imel še komaj eno uro in pol časa, ako ni hotel zamuditi večernega eks- presa, ki je imel v njem kupljen svoj spalni kupe. Začudir se je samemu sebi. Kaj do vraga hoče s to mlado damo, ki jo je srečal tako slučajno, ki o nji niti ne ve, kdo in kaj da je. Ona je sicer lepa, mlada in sama, ima krasne modre oči... toda ako bi mu kdo pred eno uro rekel, da bo v tem času kje drugje nego pri večerji v Voisinu, temu bi se v obraz zasme- jal. Ni bila njegova navada, da bi igral vlogo velikodušnega viteza na- 74 pram mladim princezinjam, pa naj bi bile one še tako lepe modrooke in nesrečne... toda, k vragu, za danes ostane tudi brez večerje pri Voisinu. Gotovo pa bo s svojo mlado ne- znanko končal vse, kar je potrebno in kar želi ona, še o pravem času, da ne zamudi večernega vlaka. To je premišljeval popolnoma mir- no in hladno, tako da lepa neznan- ka, ki ga je opazovala skozi pajčolan, ni mogla pogoditi njegovih misli. Opazovala ga je nekaj časa, nato je pa odločno rekla: «Ali imate res malo časa na raz- polago? Potem... potem...» On je molče prikimal... «Vi mi ho"čete torej res pomagati in niti ne vprašate, kdo sem?» «Jaz nisem detektiv!», je odgovo- ril mirno. Očividno ji je bilo žal svojih ne- premišljenih besed, z molčečim po- gledom ga je pfosila odpuščanja. «Gospod, ali ste tako dobri in pri- jazni, da me spremite v hotel d' Ecos- se?» «Samoto?» Skoraj na glas se je za- smejal, ko je pomislil na nasprotje in kontrast med to preprosto željo in obotavljanjem, s katerim jo je izpre- govorila; poklical je natakarja in pla- čal, vtaknil je svoje novine. v žep, in oba sta vstala. Ko sta stopila na ploč- nik in je on hotel poklicati avtomo- bil je neznanka rekla hitro: «Avtomobila nikar____ vzemite raje voz!» Pogledal jo je začudeno in si mi- slil, da je vsled nocojšnjega dogod- ka dobila strah pred avtomobili. Vprašal jo je: «Za božjo voljo, zakaj ne avtomo- bila ?» «Slišala sem, da so avtomobili mnogo dražji.» Zasmejal se je naglas, ko je slišal njen odgovor in zaustavil prvi avto- mobil, ki se je pripeljal mimo. «Madame», je rekel, «vi ste preveč obzirni napram meni; To ni prav posebno lepa lastnost, ki je pa tudi od vašega nežnega spola nisem rav- no v veliki meri navajen. Da vas pa popolnoma pomirim, vas zagotav- ljam, da ni prav nobene razlike v ce- nah avtomobila in fiakarskega voza.» Vozila sta se komaj par sto me- trov ko je čutil njeno roko na svojem ramenu; obrnil se je k nji in jo vpra- šujoč pogledal: «Oprostite» je rekla, «mogoče je.. nekaj sem se spomnila, mogoče so moji zasledovalci v črnem avtomo- bilu že v hotelu, kjer čakajo na me .. kaj naj storim, ah prav nič ne vem, kaj naj storim.» Motril jo je nekaj časa in premišlje- val: Kdo bi mogli biti ti njeni so- vražniki in zasledovalci, ki se jih ta- ko boji. Ali se je tu vpletel v kako pustolovščino, v kako policijsko afe- ro? Mogoče ima pred seboj kako mednarodno pustolovko. Spomini na različne pustolovske in lopovske afere zadnjih dni se so porodili v njegovih možganih ... toda te ne- ugodne spomine je takoj prepodil spomin na dvoje vlažnih, temno mo- drih oči, na mala odkritosrčna in smehljajoča se usteca. Kakšna neum- nost to premišljevanje! Prijateljica in pomočnica apašev, banditov in go- ljufov? Ne, to ni mogoče. Tako mla- da, komaj dvajset let ima... toda tu- di apaši in apašinje so navadno v najboljših in najlepših letih. Tudi apašinje so navadno jako lepe... «Madame,» je rekel, «ako hočete, izstopim in grem v hotel pogledat, ako je kakšna nevarnost. Verujte mi in bodite popolnoma mirni. Ne bom se informiral v hotelu o vaši osebi, dajem vam svojo častno besedo. To- da vaši zasledovalci in sovražniki... jaz jih ne poznam, opišite mi jih krat- ko. Ako pa mogoče ne dovolite, da delam po svoji previdnosti...» Ona ni odgovorila ničesar. Priki- mala je samo z glavo in se naslonila globoko v sedež. Par minut pozneje je avtomobil obstal pred hotelom, mladi gospod je izstopil in odšel v hotel. Dve minuti pozneje se je vrnil z nagubančenim čelom; ona ga je iz avtomobila prestrašeno opazovala in rekla ? drhtečim glasom: «Torej kaj je?» «Da, madame,» je rekel. «Vi imate res smolo, rdeči avtomobil, torej vaš avtomobil, se je pripeljal pred kaki- mi dvajsetimi minutami pred hotel. Sledil pa mu je takoj črni avtomobil vaših sovražnikov. Tudi črni avto- mobil je imel smolo, ker ga je zadr- žala neka kočija tako, da ga je vaš rdeči avtomobil za nekaj sekund pre- hitel. Iz rdečega avtomobila ni iz- stopil nikdo. Izstopila sta pa iz čr- nega avtomobila dva gospoda, ki se- dita v hotelskem foajeu in čakata očividno na"vas.» Mlada neznanka je prebledela in zašepetala: «Dva gospoda? Kakšna sta». «Prvi je velik kot jarbola na ladji, v obraz je rumen kot citrona in po- raščen s črno brado, oblečen je v ža- ket, drugi gospod je pa majhen, de- bel in rdeč, ima modre oči in nosi modro sako obleko.» Spregovoril je te besede mirno in hladno, a iz načina njegovega govo- ra je bilo videti, da mu postaja vsa ta zadeva vse bolj in bolj skrivnost- na. Opazoval jo je nepretrgoma. Njene oči so se zalile s solzami, in v tišini, ki so sledile njegovim bese- dam, je slišal globoke in pritajene vzdihe Toda prevladala so ga zopet nežna čustva., skočil je v avtomobil in položil svojo roko na njeno ramo. «Ubogo, nesrečno dete», je rekel skoraj razburjeno «Nikar ne jokajte. Povejte mi, kaj je vse to, kaj hočejo od vas. jaz mislim ... povejte mi sa- mo, kaj zahtevate, da naj storim, za božjo voljo vas prosim, povejte mi » Počasi in rahlo se je osvobodila njegove roke in se dvignila. «Ne, *ne,» je rekla, -«pustite me, storili ste za mene že preveč, pro- sim vas, pustite me. Nikdar vam ne morem vrniti tega. Vem, da mislite, da ste se sestali z neko zločinko, ki beži pred policijo. Toda prisegam vam, da nisem.. samo prosim vas, pojdite, pustite me.» Hotela je stopiti iz avtomobila, on jo je potegnil nazaj v naslanjač, za- klical šoferju neko ulico in številko. Sam ni vedel, kaj se godi z njim... njen glas je bil jako odkritosrčen in otroško naiven, da ji je moral verjeti. Bil je popolnoma prepričan, da jo preganjajo nedolžno, da ona ni prav nič kriva, ker kako bi se mogla sicer smejati tako nežno in odkritosrčno. Nobenega pravega načrta še ni imel v glavi, ali vendar je takoj sklenil, da ji mora pomagati, da jo mora na vsak način rešiti. Mogoče, da je te- mu hitremu sklepu pripomogel tudi spomin na ona dva gospoda, ki sta čakala njegovo neznanko v hotel- skem foajeu, ker že dolgo ni videl dveh tako odurnih ljudi. Mogoče je mlada in lepa njegova neznanka po- begnila starišem ali pa svojemu so- progu. Dobro, naj bo tudi to! Pre- pričan je bil v njeno nedolžnost, in zakaj ne bi poskusil enkrat svoje sre- če tudi v taki rodbinski, patriarhalni zadevi? Zakaj bi se obotavljal ravno sedaj, ko ga privlačuje tako ljubek nasmeh, ko ga je očaralo dvoje tako lepih modrih oči? Naenkrat se je spomnil, da je na- slov, ki ga je zaklical v naglici šo- ferju, rekel kar tako tjavendan in se- daj pripelje gotovo avtomobil vsak trenotek v ulico, ki jo je naznačil. Po- gledal je na uro in se skoro prestra- šil: tričetrt na osem! Torej komaj "tričetrt ure ima še časa do odhoda svojega vlaka. Večerjo je itak že zamudil. Sicer mu to ni bilo posebno prijetno, ker je vedel, da bo moral potovati trinajst ur $ praz- nim želodcem, ker za večerjo ni za- vžil prav ničesar drugega kot čaši- co absinta. Toda, ako pojde stvar ta- ko naprej, kakor se je zorela r : ; i na konci- konca zamudi še vlak. Na vsak način mora torej nekaj posku- siti. Obrnil se je k svoji neznanki, da bi jo nekaj vprašal, toda ona ga je 76 prehitela s svojim vprašanjem: «Kako ste pa zvedeli v hotelu vse te stvari ?» «Pikolo in pet frankov!» je odgo- voril smehljaje. «Stanoval sem nam- reč že enkrat v tem hotelu in dal pre- cej dobro napitnino.» «Še pet frankov!» je šepetala z obupanim glasom, da se je moral on smejati. «Ali so vam tudi povedali, da je Jakob — da je moj avtomobil srečno ušel?» «Jakob ?» neprijetno ga je dirnilo to ime, vrag naj vzame tega Jakoba. Zakaj ga nisc vendar ujeli? «Da», je odgovoril zamišljeno, «Jakob — oziroma vaš avtomobil je srečno ušel.» Ona se je melanholično nasmeh- nila, ko je videla ta skoro osorni iz- raz in je rekla: «Jakob je samo moj šofer, ki mi je izkazal razen vas do sedaj največ- je uslugo Te besede so delovale jako pomir- ljivo na njega in potolažilo njegovo vznemirjeno samoljubje. Torej Ja- kob je samo njen šofer. Kdo pa je vendar človek, ki igra v vsi ti aferi glavno vlogo? Kje je ta človek, kdo je? Na vse zadnje ga sicer to ni prav nič brigalo, ako je hotel veljati v očeh mlade dame kot kavalir. Nje- gova edina,naloga je bila sedaj, da ji pomaga In da jo kar najpoprej spra- vi na varno. Pogledal je skozi okno, da vidi, kje vozi avtomobil in ako je še da- leč do ulice, ki jo je naznačil šofer- ju. Potem pa je rekel mirno: «Madame, ali mi hočete odgovo- riti odkritosrčno na tri vprašanja? Zagotavljam vas, da bodo ta vpra- šanja skrajno diskretna in neosebna, potem pa storim vse, kar mi je le mogoče, da vam bom uslužen ravno- tako, kot vam je vaš Jakob.» Prikimala je z zadovoljivim na- smehom. «Najprej,» je rekel, «mi dovolite vprašanje: ali imate v Parizu kake- ga znanca ali prijatelja, ki bi vas mo- gel peljati k njemu, kjer vas nikdar ne najde oni z obrazom — rumenim kot citrona in njegov cinobrasto- rdeči prijatelj.* Prebledela je in žalostno odmaja- la z glavo. «Ne!» je odgovorila brezupno, «jaz sem ink....... jaz sem sama v Parizu.» Mladi gospod je vedel dobro, (da ga mlada neznanka mistificira, 'da mu noče povedati prave resnice, vendar je nadaljeval popolnoma mir- no in hladno: «Drugo vprašanje: ali mi morete imenovati kak kraj izven Pariza, ka- mor bi vas mogel peljati ?» Obotavljala se je par trenotkov, potem pa je odgovorila, a ta njen odgovor ga je presenetil veliko bolj, nego vse njene dosedanje besede. Odgovorila mu je: «Da, da to bi moglo biti. Mislila sem, da se odpeljem z večernim vla- kom o pol devetih v Marseille.* «Ali imate tam svoje znance in prijatelje ?» «Ne, ____res ne vem... ne, niko- gar nimam.» Motril jo je ves začuden. Neznan- ka hoče potovati z večernim vlakom v Marseille. S tem vlakom potuje tu- di on sam. Res, pota usode so čudo- vita. Kaj pri vragu hoče to mlado in lepo dekle, ki jo love po pariških bulvarih z avtomobili, v Marseillu, kjer nima, kakor trdi sama, nobenega znanca in prijatelja. Ali so jo morda lovili zato, da bi ji preprečili popo- tovanje? Premagoval je svoje pre- senečenje, kolikor je samo mogel in vprašal: «Tretje vprašanje: kaj mislite, kam se obrne Jakob, ako se mu po- sreči, da uide in kje mislite, da bi se mogli sestati z njim?» «Kam se obrne? Tega ne vem, to- da on je vedel, da sem se hotela da- nes zvečer odpeljati v Marseille. Ku- pila sem tudi že "ccr.i '.v .a nisem mogla d vi 1iti Oo »ic za- sledovali. Prepričana sem, da me po- 77 išče v Marseillu, kakor hitro bo tno- gel.» Umolknila je in nervozno mečka- la svoj avtomobilski plašč. Očividno se je spomnila zopet svoje izgublje- ne ročne torbice in svojega skoro brezupnega položaja. Njegov sklep je bil hitro gotov. Obrnil se je k nji, opazoval jo je nekaj časa, čudil se sam svoji dobri misli in rekel: «Madame, prav čudno je sicer, to- da popolnoma res, da sem jaz sam, ki sedim tukajle poleg vas, naročil spalni kupe v onem istem ekspresu, kj se hočete peljati z njim... vi ni- mate tukaj v Parizu in okolici niko- gar, kamor bi vas mogel peljati, vi mislite, da vas vaš gospod Jakob go- tovo poišče v Marseillu. Popolnoma naraven zaključek in moja dolžnost je, da vas peljem v Marseille, da vas rešim vaših sovražnikov... ali mi zaupate, ali se hočete prepustiti mo- jemu varstvu ?» Dvignila je pajčolan raz svoj ob- raz in ga opazovala nekaj trenotkov s svojimi temnomodrimi očmi tako vprašujoče, da je skoro zardel. Po- časi mu je odgovorila: «Ali ste napram vsem damam, ki jih srečate tako slučajno, kakor mene, tak kavalir kot sedaj ?» «Slučajno? Verujte mi, madame, da takega slučaja še nisem doživel. Toda bodite prepričani, da bi to storil vedno, posebno pa še, ako bi bil slučaj tako ugoden, kot je ravno sedaj, ker imava oba isto pot.» «Ne vem, ako vam je ta slučaj res tako ugoden, ko ste si naprtili tako nalogo in me sedaj vozite po Pari- zu. Sedaj me hočete spremljati še v Marseille; ne vem, ali b'i vam mogla verjeti, da ste hoteli res' tja poto- vati ?» «Madame, nikar mi ne delajte kri- vice. Prisegam vam, da sem name- njen v Marseille. Sicer pa ni treba prisegati, ker vam to lahko dokažem. Samo trenotek prosim!» Pobegnil je hitro iz žepa listnico, vzel z nje vozni listek prvega razre- da za Marseille in nakaznico za epal- ni kupe. Radovedno je pogledovala nakaznico in brala tekst. «Profesor Pelotard, London», je rekla «Vi ste torej Anglež? To sem si mislila takoj, dasiravno govorite kot pravi Francoz.» «Jaz živim samo na Angleškem,* je rekel in se komaj premagal, da je ni vprašal, odkod je ona. «Torej se- daj ste se prepričali, da sem govoril resnico, ali sprejmete mojo ponud- bo V» Pogledala ga je z mirnim, jasnim pogledom in odločno "odgovorila: «Da! Ako hočete biti res tako ple- meniti in velikodušni napram nezna- ni dami...» Hotela je še govoriti naprej, toda 01. jo je prekinil: «Hvala za vaše zaupanje, madame! Toda še nekaj vas moram vprašati. Ali vaši sovražniki vedo, da ste mi- slili odpotovati ?» «Da... to bi bilo mogoče!» je re- kla preplašeno. «Tega sicer nisem povedala v hotelu, toda danes po- poldne, predno sem se odpeljala z Jakobom, sem pripravljala svoje stvari. Ali mislite...» «Prepričan sem, da bodo posta- vili špijone na vseh glavnih postajah, ako imajo za to dovolj poguma in sredstev.» Opazoval jo je in videl, da si ne zna pomagati. «Tu je mogoča le ena rešitev. Vi se morate preobleči in to takoj.» «Preobleči, kako mislite to? Kje? In koliko časa imava še do odhoda vlaka ?» «Kje? Tukaj v avtomobilu. Časa imava malo več nego črtrt ure. Sa- mo malo potrpljenja, takoj vidite.» Gospod Filip Collin, ki ga je naš bralec gotovo že zdavnaj spoznal, je pogledal skozi okno in zažvižgal šoferju. Avtomobil se je ustavil. «Koliko rabite do kolodvora Lyon?» «Četrt ure.» «Izključeno! 10 minut.» 78 «Nemogcče.» «Mora biW.* Šofer se je obotavljal in mrmral: «Tako hitra vožnja ni dovoljena.* «Zato bo pa tudi plačilo večje ne- go je taksa. Recimo 4 kratna taksa in eventuelna kazen.» Šofer se je zasmejal. «Ako je tako, potem je stvar v re- du.* Hotel je že nadaljevati pot, toda Filip Collin ga je zadržal: «Počakajte tu na mestu, dokler vas ne pokličem. Tukaj ostanemo približno pet minut, potem imate še 10 minut ča?a.» Šofer je začuden vstavil avtomobil. • Filip je okretno potegnil iz žepa mal etui in rekel: «Oprostite, madame.* Z največjo brzino ji je odpel paj- čolan in vzel klobuk raz glavo. Nje- govi dolgi in .tenki prsti pa so švi- gai med etuijem in njenim obrazom. Razne šminke, maščobe, puder in tuš, vse je znal uporabljati z največjo br- zino in spretnostjo. Svetloba elektri- čne žarnice je padala skozi okno in mlada dama je začudeno opazovala v ogledalu vse hitre izpremembe na svojem obrazu. Za delo, ki bi zanj- priroda rabila najmanj 20 let, so ra- bili spretni prsti gospoda Collina komaj štiri minute. Njen obraz je postal mrtev in brezizrazen. Trepal- nice so bile lene in trudne, gube oko- li nosa in preko čela so dajale izraz starosti. Brada je postala šiljasta ... potem pa so prišli na vrsto lasje. Po- tegnil je parkrat z malim glavnikom preko njenih senc in preko tilnika, opazila je, kako so naenkrat posive- 11 na teh mestih njeni črni lasje. Fi- lip ji ni dal niti časa, da bi občudo- vala njegovo mojstrsko delo, vzel je hitro njen klobuk, zamrmral: «To je sicer barbarsko, toda mora biti!* — odtrgal je oba nojeva peresa raz klobuk, zmečkal jih v svoj žep, Klo- buk ji pa zopet posadil na glavo. Nato je zavezal z veliko spretnostjo pajčolan okoli klobuka na oni znani način, kot nosijo klobuk in pajčola- ne postarne Angležinje na svojih po- tovanjih. «An mislite, da se ne bi prehla- dih, ako bi slekii svoj plašč? V njem bi vas na vse zadnje še spoznali.* Frikimala je vsa zmedena in sle- kla plašč. Oblečena je bila v modro promenadno obleko. Collin je hitro ,zvi! i.jen plašč in ga potfsnil pod bh/.ino. «Sio bo,» je zamrmral, ko jo je opazoval s kritičnim očesom. « Pazite samo na to, da bo vaš korak ko- likor mogoče težak in truden it1 da Sf vedno opirate na mene Ali govo- 7;te angleško? To je dobro. Vse osta- lo prepustite meni Sedaj smo. goto- vi — točno pet minut.* Dal je šoferju znak... rahlo šu- Drr.ie motoija se je naenkrat spreme- nilo v divje bučanje in avtomobil je zadrvel z naglico izstreljene to- povske krogle naprej. Očividno je mislil šofer, ki mu je bila pred očmi samo štirikratna taksa, da nj dobro "s tako naglico voziti po glavnih uli- cah, zato je na prvem oglu zavil s tako kratkim zavinkom v stransko ulico, da je lepa dama zletela v na- ročje svojega spremljevalca. Potem so se pa vozili z blazno hitrostjo po raznih dolgih in ozkih ulicah, ki so bile poredkoma in slabo razsvet- ljene. Na cestnih križiščih, ki jih je prevozil šofer z brzino brzovlaka brez ozira na javno varnost in vse varnostne odredbe, sta včasih mladi gospod in njegova neznanka z gla- vami butnila skoro ob strop. Tu in tam sta videla-nerazločne postave, kako hite skupaj, zdelo se jima je večkrat, da se zalete v kak zid ali sve- ti;nik, da se zalete v cestne pregraje, toda vse je šlo srečno. Zaviralnice so delale s tako silo, da je imel Collin občutek, da se razleti avtomobil zdaj in zdaj na sto kosov. Švigali so iz ulice v ulico, zavijali zdaj na levo zdaj na desno. Oba potnika sta mi- slila, da ne končata srečno te vož- nje. Filip Collin je sicer poznal do- 79 bro pariške šoferje, vendar mu je včasih zastajal duh in obljuboval je materi božji veliko voščeno svečo, ako se stvar srečno konča. Nazadnje je šofer zmanjšal hitrost in pripeljal na velik trg. Avtomobil se je ustavil pred velikim vhodom lyonskega ko- lodvora. Filip je pogledal na uro. «Devet minut!» je zamrmral. «Ta- ko hitro ni vozil niti sveti llija v svo- jem ognjenem vozu. Zaslužil je pet- kratno takso Skočil je iz avtomobila in podal šoferju, ki je stal ponosno poleg svo- jega motorja, bankovec za 100 fran- kov, nato pa je namignil svoji sprem- ljevalki: «Ethel dear,» je rekel z ne- prijetno donečim amenkanskim nos- nim naglasom, «hiti, samo hiti, pie- ase, ker sicer zamudiva vlak.» Šofer, bled, črnooki pariški gamen je motril z vso prekanjenostjo svoje rase osebo, ki je sledila temu pozivu in je začudeno odprl usta. «Vrag naj razume vse. to,» je za- mrmral, a obenem pogledal banko- vec. «Na bulvaru'des Cappucines sem sprejel v avtomobil-mlado damo za- vito v plašč, ko sem jo pa pripeljal semkaj na lyonski kolodvor, je izsto- pila iz avtomobila 40ietna Angleži- nja, ki komaj hodi. Pa kaj me nazad- nje to briga! Glavna stvar je ssdaj, da kakor hitro mogoče menjam ta svoj bankovec.» To je tudi šofer res storil v prvem bufeju, Filip Collin in njegova po- štama spremljevalka sta pa hitela brzo skozi kolodvorske hodnike. Fi- lip jo je nosljaje neprestano opomi- njal, da naj hitita, ker bo sicer pre- pozno, a ona je igrala svojo ulogo tako čudovito, da_ se je Filip samo čudil Hitro sta prekoračila razne, pe- rone in prehode ter se ustavila pred vagonom štev. 5 večernega ekspresa. S težavo je splezala po stopnicah in Filip ji je pomagal Ko sta bila v va- gonu, se je sklonil Filip k nji in jo tiho angleško vprašal: «Ali ste kaj opazili ?» «Da, toda mislim, da me niso spo- znali. Kje je naš prostor ?» Filip je pogledal svojo nakaznico, odprl vrata kupeja in rekel: «Tukaj! Toda poprej poglejte še enkrat prav previdno na peron, pa- zite da pade svetloba na vaš obraz povprečno, oglejle si vse natanko in mi povejte, kaj ste videli.» Sklonila se je skozi okno in gle- dala ... v tem trenotku so se s hru- mom zapirala vi ara, vagoni so se stresli in vlak se je začel počasi pre- mikati. Ona je pa še vedno gledala na peron in šepetala: «Hvala bogu, vsa nevarnost je mi- nula. Nikdo me ni opazil. Špijon, ki je stal na vhodu na peron, se je rav- nokar obrnil z razočaranim obra- zom.» Filip, ki je sledil smeri njenih po- gledov, je videl visokega bolj slabot- nega gospoda, ki je gledal z razoča- ranim pogledom za vlakom, ki se je oddaljeval od kolodvora. Filip se je naenkrat stresel. Kje je že videl in srečal tega človeka? Za vse na svetu bi prisegel, da ga je že nekje videl, da ga pozna, toda kje, kje? O tem bo premišljeval, ko bo imel časa, in ko bo sam; sedaj pa se je obrnil k svoji spremljevalki, ki je že sedela v kotu kupeja. «Torej madame!» je rekel. «Do se- daj je šla stvar dobro. Upajva, da bode tudi v naprej tako, samo na ne- kaj sem vas pozabil opozoriti.» «Kaj vendar ?» je vprašala smeh- ljaje. «Na vaše ime. Vašega pravega imena sicer ne vem, toda našel sem ime, ki ga morate sprejeti vsaj za dvanajst ur!» «In to ime je?» «Gospa profesorja Pelotarda.» Poskočila je in ga opazovala s pogledom, ki je pričal o njenem raz- burjenju in ogorčenju. Filip je pa sa- mo skomizgiul z rameni in poroglji- vo rekel: 80 «Tako pač mora biti, ker potuje- te z menoj in mojim voznim listom. Jaz sem namreč vedno tako previ- den, da naročim dva oddelka. Bodi- te popolnoma mirni, madame! Med tema dvema oddelkoma je stena in vrata se dajo prav dobro zakle- niti.. .» IV. poglavje dokazuje, da mora biti v slučaju, ako je resničen pre- govor: „ljudski glas — božji glas", tudi glas prodajalca novin včasih božji glas. Skozi velika vrata se je vsipal v preddvorje hotela svež in hladen zrak, svetlo zelena bambusova stebla so se majala in škripala, a mnogobroj- ne rože in cvetlice v kristalnih lonč- kih so razsipale oblake lepega in ugodnega vonja Skozi težke zavese velikih oken je sijalo solnce, zunaj se je pa bočilo temnomodro nebo nad yeiikim in živahnim mestom. Tako je bilo nekega lepega po- ni, dnega jutra v tretjem mescu le- ta v hotelu d'Angleterre v Mar- seillu. Ura je ravnokar odbila osem, ko se je pripeljal hotelski omnibus od železniške postaje; izstopili so štirje gostje, dva siarejša Angleža, dalje kakih 35 let star gospod s črnimi brki v družbi z damo, ki je bila kakih 10 let starejša nego on. Oba Angleža sta se hitro vpisala v knjigo tujcev, druga dva sta pa namignila portirju, da naj počaka in se vsedla v kotu preddvorja. Mladi gospod je bil videti jako dobre volje. Njegova spremljevalka je pa bila precej slabo razpoložena in se ogledovala nepre- stano v velikih stenskih zrcalih. Mla- di gospod je prvi prekinil molk in rekel: «Dobro, madame, sedaj sva sreč- no prišla v Maiseille. Prosim vas, povejte mi sedaj, kaj hočete, kaj naj storim; saj v vlaku itak nisva imela priložnosti.» «Ne, ne, hvala! 2elela bi samo, da pride kar najprej moj Jakob.» «A11 right! Na to morate čakati še najmanj en dan, ako se mu je posre- čilo, da je ušel vašim sovražnikom. Na vsak način ga morava sedaj ob- vestiti, da bo vedel, kje ste. Upam, da je vaš gospod Jakob pameten mož.» «Da, da, jako pameten. Ako bi ne bilo njega in vas ...» «Da, da potem bi vas ne bilo se- daj v Marseillu. Torej sedaj moram najprej poiskati upravo kakega li- sta.» «Upravo lista?» , «Da, moram na vsak način oddati oglas za gospoda Jakoba. Ali ste ga vedno imenovali Jakob ?» Nekoliko nervozno je odgovorila: • «Da, samo Jakob, saj je bil ven- darle samo moj šofer.» «Dobro, dobro! Oglas naj se to- rej glasi na Jakoba, toda oglas mo- ram tudi podpisati, da bo Jakob ve- del, kdo ga kliče. Kaj torej predla- gate ?» «Velika črka O..., to zadostuje». «0...» «Da, to je prva črka mojega ime- na.» «Vašega imena? Ali vas je Jakob klical z vašim imenom ?» «Kaj si vendar ne predrznete, ka- ko ste to, mislili? Imenoval samo z imenom? Šofer!» 81 ♦Oprostite, da sem rekel tako ne- umnost. Ali je vedel gospod Jakob, da ste brez denarja ?» «Ne vem, toda mogoče je.* ♦Jaz mislim, da ne ve, ker sicer ne bi mogel misliti, da ste v Marseil- lu. Mogoče jc pa že bral v listih, da ste pobegnili.» ♦V listih? Vi torej mislite... vi to- rej mislite, da bodo listi o tem poro- čali?« ♦Da ste pobegnili iz hotela? Se- veda bodo poročali. Pariški listi se vmešavajo v vsako stvar in govore mnogo več, nego bi bilo potrebno.* ♦Bodite popolnoma mirni. O me- ni pariški listi ne bodo prav nič po- ročali.* ♦Vaše besede in vaše postopanje mi vedno bolj in bolj vzbuja čude- nje. Nikdar si nisem mogel predstav- ljati, da bi me mogla zainteresirati mlada dama tako, kot ste me vi. Prosim,, prosim, bodite samo mirni. Res je, da sem jako radoveden, kar je pa popolnoma razumljivo in opravičljivo, toda ničesar vas nečem vprašati, obljubil sem vam to in jaz držim svojo besedo. Sedaj se morava dogovoriti še druge stvari, ki so mnogo važnejše nego ta vaš Jakob.» ♦Prosim!» ♦Pod kakim imenom se mislite vpisati v tujsko knjigo? Odločujte sami.» Počasi in v zadregi je odgovori- la: «Ime? Moje ime? Jaz vendar mi- slim ...» «Torej prosim.* ♦Ako ste zadovoljni, tedaj mislim, da je najbolje, da ostane tako, kot je bilo do sedaj.* ♦Madame Pelotard?* «Da, madame Pelotard.* ♦Ali right! Na vsak način je to najboljše. Pod tem imenom vas prav gotovo ne bo nihče iskal.' Toda ako že hočete nositi moje ime, tedaj mo- ram staviti prav mal pogoj.* Njegov glas je bil sicer resen, to- da smehljal se je. Ona ga je gledala začudeno in ga ni razumela: ♦Pogoj?* «Da! Moram vam namreč vedno pomagati pri vaši toaleti.* «Kaj .. kaj... pri moji toaleti? Vstala je in ga gledala z jeznimi oč- mi. ♦Kaj vendar mislite? Zatrjevali ste mi, da ste kavalir in sedaj____» Utihnila je, ko se je začel Filip Collin na ves glas smejati. «Toda madame, vi ste me popol- noma napačno razumeli. Pomagati vam moram pri toaleti samo za to, da ostanete, dokler je potrebno, taki, kot ste sedaj. Nikakor ne gre, da se prehitro pomladite. Ko končate s svojo glavno toaleto, morate me ve- dno poklicati, da preskrbim vse po- trebno, da ohranite svoj dostojan- stveni obraz.* «Ali moram še dolgo časa nositi to strašno masko in te grozne sive lase?* Skoraj z jokajočim glasom je to rekla. «Saj sem vendar taka, kot pravo tičje strašilo.* «Ne, ne, madame, motite se. Prav dostojanstveno izgledate v ti svoji maski. Vsak bi mislil, da ste stari 35 let, pa ste vendar že 40. Glavna stvar pa je, da nikdo ne pozna, da ste ma- skirani. Dokler ne pride gospod Jakob, je pač najbolje, da ostane ta- ko^ kot je. Bodite prepričani, da ni- kdo ne pričakuje žeijnejše njegovega prihoda nego jaz.» Pogledala ga je skoro jezno in rekla: «Da se me morete enkrat že zne- biti. Vidim, da sem vam na poti.* «Ne, madame,'želim samo, da vi- dim tudi vaš pravi obraz.» Gospod Collin se je naklonil, nje- gova spremljevalka se je smejala, ta- ko prisrčno, kot da še ni slišala ni- kdar lepšega poklona. V;dilo se je, da se tudi nji vrača dobra volja. Go- spod Collin je pogledal na uro in rekel: 10 2 «Ali veste, madame, kaj sva sedaj prav pošteno zaslužila? Jaz mislim, da bi ne bil odveč prav dober in obilen zajutrek in to kolikor mogo- če hitro. V šestnajstih urah nisem zavžil prav ničesar razven one čaše absinta. Lačen sem kot volk, mislim pa, da tudi vi niste manj. Vso po- trebno toaleto opraviva pozneje.» Podal ji je roko, odpeljal jo v ho- telsko jedilnico, kjer je naročil obilen zajutrek, potem se je pa za kratek čas opravičil. «Najbolje je, da takoj oddam oglas za gospoda Jakoba in da na- ročim v hotelu sobe. Da vam ne bo dolgčas, berite tačas včerajšnje pa- riške liste, ki sem jih prinesel s se- boj. Veliko novega itak ne najdete v njih.» Dal ji je liste in odšel. Gospod Collin je doživel v svo- jem življenju že marsikaj, toda do- godki včerajšnjega dne od trenotka, ko se je pred kavarno de la Paix po- javila mlada, skrivnostna dama, so mu bili popolnoma nerazumljivi. Odkar je odšel pred 6. leti iz svoje švedske domovine, vrstili so se v njegovem življenju dogodki za do- godki, toda v vseh teh dogodkih je dal on sam vedno svojo iniciativo, a vse glavne vloge v teh dogodkih so igrali le moški — sploh so žene igrale v njegovemu življenju kaj malo vlog. — Kar se pa zgodilo sedaj, to mu je bilo popolnoma nerazumljivo. Kdo je pripeljal na pot njegovega življenja to mlado in skrivnostno damo — usoda ali pa slučaj? Ni mo- gel razumeti, zakaj se je pravzaprav zapletel v stvar, ki ga prav nič ne briga. Zakaj se trudi, da skrije svo- jo spremljevalko in zavede na napač- no sled ljudi, ki so — kot je trdila ona sama — jako maščevanja željni? Toda —, kdo vraga je bil oni člo- vek, ki ga je videl na peronu jon- skega kolodvora? Mogel bi priseči, da mu je obraz znan. Skoro vso noč je mislil na ta obraz in se trudil, da prikliče v spomin, ki je bil hvala bo- gu še jako bister in čil, ta obraz, da se spomni imena tega človeka, toda vse njegove misli so bile zaman. Lepa neznanka niti z besedo ni ome- nila ničesar, kar bi mu dalo povoda sklepati, kdo je pravzaprav. Pro- sila ga je celo, da naj opusti vsak poskus zvedeti, kdo in kaj je. To se je sicer popolnoma strinjalo z nje- nim značajem, v kolikor ga je mogel dosedaj spoznati. Ako bi hotel po- dati nje opis in karakteristiko, moral bi reči: jako dobra vzgoja, neverjet- na naivnost in nedolžnost (kar je dokazala že s svojim postopanjem takrat, ko se mu je — kar meni nič tebi nič — vrgla okoli vratu v pa- riški kavarni), dalje samozavest v zvezi s prirojeno ljubeznivostjo in čudna mešanica bojazljivosti in že- lja za prigodami. Njen smisel za humor ni bila posebno dobro raz- vita Zdelo se je, da pozna svet in življenje samo iz romanov, ker si- cer si ne bi mogel pojasniti onih čudnih besed, ki mu jih je rekla ta- krat, ko sta se spoznala: mislite le, da sem vaša prijateljica! Danes zjutraj, ko sta prišla v Marseille, je bila jako slabe volje, kar je pa po- vsem razumljivo po dogodkih vče- rajšnjega dne. Poskušal je vse, da jo razvedri, vporabil je vse svoje zna- nje, bil ji je uslužen, obziren, po ma- lo jo tudi dražil, toda ni dosti po- magalo. Poskusil je tudi zadnje sredstvo, ker je bil mnenja, da ne škoduje preveč, ako se tudi polno- krvnega konja včasih malo globlje dotakne z ostrogami. Niti sanjal ni, kaka presenečenja ga še čakajo v njeni družbi, ko je stopil kakih pet minut pozneje z ve- likim šopkom svežih vijolic v jedil- nico. «Vse je v redu, madame, naročil sem za naju sobe v prvem nadstrop- ju in poslal brzojavno za pariške li- ste dogovorjeni oglas. Mimogrede sem tudi preskrbel vse potrebno za vašo toaleto. Ali vam smem ponu- 83 diti te vijolice, ki pričajo, da sva pri- šla v kraj večne pomladi ?» * Vzela je šopek s precej raztrese- nim smehljajem; pogledal jo je za- čudeno in videl, kako je bila zatop- ljena v svoje liste. Mislil je, da bere kako zanimivo stvar iz Excelsiora ali pa Matina, ko pa je pogledal bližje, se je začudil, ko je videl, da čita Financial Leader. Za vraga, kaj naj to pomeni, kaj zanimivega mo- ra vendar biti v tem angleškem bor- zijanskem listu? Morda pa na vse zadnje novopečena gospa Pelotard špekulira tudi z akcijami? Onostran kanala je bilo sedaj v modi neko podjetje z gumijem in večji del špe- kulantov so bile dame. To je vedel. Kaj, ko bi bila njegova spremlje- valka tudi ena teh. Toda ni imel ni- ti časa, da bi si stavil nadaljna vpra- šanja,- v njegovih mislih ga je pre- kinila ona sama in ga čemerno vpra- šala: «Ali ste brali te časopise?» «Da, madame!»- Imenovani list je bil glasilo Erne- sta Isaacsa in gospod Collin ga je bral z velikim zanimanjem, ker so ga njegovi uvodni članki bolj zaba- vali, nego vsaka druga zabava. To- da ta številka ga je morala še po- sebno zanimati. «Tu je zanimiv članek, ki mi ga morate natančno razložiti.» «Prav rad, samo povejte mi, kate- ri je ta članek ?» Pogledal je v list, prepričan da jo zanima poetično in optimistično pi- sani članek, ki je z njim Isaacsov taj- nik gospod Bass navadno pozdrav- ljal ustanovitev kakega novega pod- jetja svojega gospodarja. Bil je pa popolnoma presenečen in se skoro sesedel na stol, ko je videl, kam je kazala s svojim prstom. «Kaj vidim? Vas zanima članek o državnih papirjih vojvodine Mi- norke?» Čudno, čudno! Petnajst sekund je opazoval Filip črnolaso glavico ob svoji strani. Minorka? Kaj na vsem svetu zanima to mlado damo ta nesrečna država? Kako jo morajo zanimati članki o Minorki in njenih državnih papirjih? Kako jo mora za- nimati članek, ki se mu je včeraj zve- čer tudi sam tako zadovoljno smeh- jal na terasi pariške kavarne? Pred- včerajšnjem je začel izvajati največje delo svojega življenja, delo, ki ga je pred nekaj tedni predložil gospodu Isaacsu v Londonu in ki mu je za to podjetje dal na razpolago potre- ben denar; najpredrznejši načrt, ki po ga kedaj zamislili njegovi iznajd- ljivi možgani, načrt, ki je osupnil celo gospoda Isaacsa. Nakupiti vse državne dolgove neodvisne vojvodi- ne, postati popoln gospodar in upravitelj nje.ie usode — sicer je bila ta država precej majhna, toda za to so bili njeni državni dolgovi toliko večji. Nakupiti vse ali pa vsaj za veliko večino teh državnih dolgov (po 42 in pol %), ogoljufati oderu- ške pijavke, zagotoviti si velik do- biček in začuditi ves svet, ko izve, kaka kupčija se mu je posrečila. Dva tedns se je pripravljal za stvar. Glasilo g. Isaacsa in razni drugi naklonjeni in podkupljivi listi so za- čeli prinašati v določenih presledkih razburljive članke o gospodarskem položaju velike vojvodine Minorke; vsi ti članki so dosegli svoj namen. Državni papirji velike vojvodine Mi- norke so se naenkrat pojavili na borzi, lastnikov se je polastila že skoraj panika in kar sam po sebi je padel kurs od 45 in pol na 43. Filip Collin in njegova dva pomočnika so čakali pripravljeni na ugoden trenotek. V rokah so imeli en mili- jon 300 000 funtov, katere jim je dal na razpolago gospod Isaacs, Filip sam se je pa odločil, da vloži v pod- jetje svojih 50 000 funtov. Pred dve- ma dnevoma, to je 3. marca so šli na delo. Zadnji in najrazburljivejši čla- nek v vseh Isaacsovih listih je imel končen uspeh. Borze v Parizu, Ri- mu in Madridu so prodajale po uradnem kurzu 42 in pol minorčan- M ske državne papirje. V komaj dvaj- setih minutah je bilo kupljenih sko- raj osem desetin vseh minorčanskih, državnih papirjev; čez pol ure oz- nanjevali so brzojavi vsi Evropi to novico in vse se je začudeno spraše- valo: Kaj se je vendar zgodilo? Na- kupiti minorčanske državne dolgo- ve? Kaj naj vendar to pomenja? Kdor je zakrivil to paniko na borzi, zasluži prav gotovo, da ga pošljejo v prvo blaznico, tako so pisali tudi vsi večerni listi, ki so prinašali v svojem gospodarskem delu krat- ke in skrajno ironično pisane član- ke z veliko naslado, najbolj ga je pa razveselil članek, ki mu ga je poslal gospod Isaacs ekspresno v Pariz. Bil je objavljen v «Financial Leader- ju» in bil seveda «inspiriran iz naj- boljših finančnih krogov»; bil je na- slovljen: Kaj delajo norci? Ta čla- nek je vzbudil tudi zanimanje Fili- pove spremljevalke, oziroma začas- ne soproge. Premagoval se je, da se ne izda, ko je vprašal: «Kaj potrebujete mojih pojasnil, saj je vendar članek z naslovom vred popolnoma jasen.» «To je ravno, kar me zanima!» je rekla nestrpno. «Zakaj bi moral biti človek, ki je nakupil minorčan- ske državne papirje, norec? Ali niso dobri ?» «Niso dobri ?» Filip se je komaj premagoval, da se ne zasmeje na ves glas. «Oprostite, kaj pa vendar vi pravzaprav veste o državnih pa- pirjih? Kaj veste vi o Minorki?» Nekaj časa se je obotavljala, pred- no je rekla: «Ako si ta ali ona država izposo- di denarja, imenujemo te zadolžni- ce državne papirje, kaj ne? Pri nas doma v ...» hitro je prekinila sta- vek. «Zakaj naj bi bili minorčanski državni papirji slabejši, nego so — drugod____O veliki vojvodini Mi- norki vem samo to, da leži v Sredo- zemskem morju, da tam vlada veli- ki vojvoda ... Roland ali tako ne- kako.» «Ramon XX., madame, ki je baje jako ljubezniv človek. V toliko ima- te popolnoma prav. Minorka leži v Sredozemskem morju in ima vladar- ja, toda njegove finance žalibog ni- so tako lepe, kot je njegova vojvodi- na. Mogoče je to tudi tako, kot je stvar v vaši domovini.» «V moji domovini?» je rekla za- čudeno, «kaj veste vi o moji domo- vini ?» •«Prav ničesar, toda malo poprej ste rekli vi sami, da si tudi vaša do- movina pomaga včasih z državni- mi posojili, kar je popolnoma raz- umljivo. Torej Minorka je že par sto let skoraj brez denarja in si po- maga vedno s posojili. Tako je pri- šla v roke oderuhov, ki zahtevajo za svoje usluge 20, včasih pa celo 30%. Ali veste, kaj so odstotki? Vidim, da ste prav dobro podkova- li v narodnem gospodarstvu. Dalje, ko je prišla država v roke takih ode- ruhov ...» Prekinila ga je: «Povejte mi, kaj veste o velikem vojvodi «Nič posebnega. Rojen je leta 1875, torej ravno istega leta kot jaz, jako dobro je vzgojen, lepe in moč- ne postave, samo žalibog nekoliko šepa!» «Šepa, šepa? Ni mogoče.» «Da, madame, to vem popolno- ma gotovo. Breme slabih državnih financ ga je tako pritiskalo...» «Siromak, ubogi siromak, šepa! Toda vendar je lep, kot ste rekli. To sem slišala tudi jaz, in 35 let je star?* «Da madame, 35 let. Ravno v naj- lepši dobi, da se oženi. Zdi se mi, da se jako zanimate za dona Ramo- na?» Naredila se je, kakor da ga ni ho- tela razumeti, zamahnila je z roko in rekla nestrpno: «Prav nič! Začniva že vendar en- krat z zajutrkom, jaz sem že jako lačna. Vi govorite toliko, da bo naš zajutrek mrzel.» Filip se je priklonil, sedel k mizi in vprašal: Si «Pozabil sem vas vprašati, kaj ho- čete piti ?» Ona ni odgovorila na njegovo vprašanje, pokusila je to in ono jed in potem zopet začela govoriti: «Tu v listu čitam, da je mogel sa- mo kak norec nakupiti državne pa- pirje iz Minorke. Norec ali pa anar- hist, tako pravi tukaj. Kako si vi predstavljate to stvar? Ali veste sploh kaj o tem? Jaz mislim, da nekaj mo- rate vedeti.* Filipov obraz se je zresnil, ko je odgovoril: «Jaz naj vem, kako to mislite? Nikdo ne ve, kako se je vse to zgo- dilo in kdo je človek, ki je nakupil vse te obligacije. Saj vendar tako tu- di pišejo listi.* «To je sicer res, toda povejte mi, kaj vi mislite o tem? Ali res mislite, da je ta človek norec ?» Filip jo je opazoval nekaj časa, predno je odgovoril: kaj za vraga zanima njegovo mlado neznanko vse, kar je v zvezi z vojvodino Mi- norko? Zakaj in v kaki meri bi mo- gle zanimati njegove borzne špeku- lacije z minočarskimi papirji to skrivnostno damo? Premišljeval je semintja, toda odgovora si ni vedel. Ona pa je nestrpno čakala njegovega \ odgovora. Filip se je nazadnje od- kašljal in rekel: «Hm, hm, da vam povem resnico, ne upam si pravzaprav govoriti o stvari. Ako bi pa hotel izraziti svoje osebno mnenje o človeku, ki je iz- vršil te špekulacije, moram trditi, da ta človek ni blazen, kot ga opisuje- jo. Po mojem mnenju prav gotovo ne.* Poslušala ga je in Filipu se je zde- lo, da jo je njegov odgovor popol- noma pomiril. «Torej vi ne verujete v to; to je jako lepo od vas, to me jako veseli!* «Vraga, mene tudi; povejte mi, zakaj se vi tako veselite tega?* ^Mislila sem samo na tega siro- maka velikega vojvodo Raoula ...» «Ramona XX.!* je popravil Filip. «Da, da, Ramona! Bala sem se, da bi mogel človek, ki je nakupil pa- pirje in ako je res norec, uničiti ve- likega vojvodo*. «Da, da, to ste prav dobro mislili. Ker se mu je špekulacija popolno- ma posrečila, je postal ta človek po- poln gospodar Minorke.* «Popoin, res?* «To je docela naravno! Ako .je ta človek norec, potem lanko pii- sili že jutri velikega vojvodo, da na- pove bankrot, ali pa da se odpove prestolu.* «Toda vi tega ne verujete, saj ste tako rekli.* «Ne, jaz ne verujem! Mogoče bi bilo pa tudi, da je sedanji lastnik minorčanskih državnih papirjev kak dobrodušen ekscentričen norec •- tudi take še najdemo danes — mo- goče je ta človek nakupil vse držav- ne dolgove samo za to, da reši veli- kega vojvodo težkih bremen.* «In potem bi bil Ronald rešen?* «Ramon! Da potem bi bil don Ramon rešen. Toda med nama reče- no, taki norci so danes precej redki, posebno na borzah. Po mojem mne- nju je človek (glas gospoda Collina je skoro neopaženo zadrhtel poln zadovoljstva), ki je izvršil to špeku- lacijo, prebrisan kavalir, mogoče pa tudi špekulant, ki je našel Kolum- bovo jajce, katerega drugi niso mo- gli najti. Bodite popolnoma prepri- čani, da je on storil to samo zato, da pri vsi stvari nekaj zasluži, kar se gotovo tudi zgodi* Gledala je zamišljeno v svojo ča- šo čaja in počasi rekla: «Kaj nima nikdo pojma, kdo bi mogel biti ta človek?* «2alibog, da je res tako. Saj ste tudi vi lahko brali v listih, kako pre- vidno in zvito je ravnal, da ga ne bi mogli izslediti.* «Tudi vi ne?* — Opazovala ga je z izrazom, ki je glasno govoril, da mu popolnoma zaupa in da bi samo on mogel izslediti nežna- 86 nega špekulanta. Filipu je ta hvala jako imponirala in skromno je rekel: «Ne, madame, tudi jaz ne.» Zamislila se je zopet in premišlje- vala .. «Madatne, pa vendarle ne želite, da poskusim izslediti tega človeka?* Obotavljala se je kratek trenotek in ga opazovala, potem se je pa od- ločila in rekli: «Ah, ah ko bi mogli vi to storiti, neskončno b; vam bila hvaležna.» Hitro je izpregovorila te besede in izpila čašo čaja. Filip jo je opazoval molče in se vedno bolj čudil. Moral si je prizna- ti, da je mlada neznanka najnera- zumljivejše in najskrivnostnejše bi- tje nežnega spola, ki ga je sploh ke- daj videl V sebi je sklenil, da mora priti vsej stvari do dna. Zdelo se mu je, da njemu, staremu lisjaku ne bo posebno težko speljati na led tako neizkušeno, mlado ženo. Moral si je sicer priznati, da jako spretno varu- je svoje tajncsti. Niti enkrat se ni za- rekla, niti besedice ni spregovorila, ki bi mu dala oziroma označila pot, kjer bi mogel začeti s svojim izsle- dovanjem. Vse, kar je dozdaj izdala, je bilo njeno veliko zanimanje za Minorko, kar je pa še bolj povečalo njeno skrivnost. Tudi človek, ki ga je videl v zadnjem trenotku na jon- skem kolodvoiu v Parizu, je pove- čaval vso skrivnost. Kakorkoli si je Filip prizadeval, da se spomni na ime tega človeka, mu nikakor ni uspelo. Na vse zadnje bi že zve- del za vzroke njenega zanimanja za otok Minorko, samo ako bi bilo do- volj časa Ali pojutrišnjem potuje že iz Marseilla ladja, s katero je hotel potovati na otok, ki je zanimal iz različnih vzrokov in razlogov njo, njega in gospoda Isaacsa. Pogledal je na uro. Bilo je pol 11. Prišla mu je dobra misel. «Madame,» je rekel, «nekaj sem se spomnil Vi nimate prav nobene prtljage in predno pride vaš gospod Jakob, utegnilo bi miniti nekaj časa. Zato morava tu v Marseillu preskr- beti za prvo silo vse, kar potre- bujete.* Bila je zadovoljna, toda obotav- ljala se je. «To je sicer res, toda jaz mislim, da bo Jakob jutri že tukaj. Imate pa popclnoma prav," moram se pre- obleči.* Pogledala se je žalostno v ogle- dalu in dostavila: «Ah, kako sem stara!* Poravnal je račun in odšla sta v lepo pomladansko solnce. Ko sta nakupila vse potrebne stvari in se vračala proti hotelu, je Filip doživel nekaj, česar bi ne bil nikdar pričakoval. Stopila sta ravno- kar v podružnico neke pariške trgo- vine, da nakupita še nekaj malenko- sti, tako na primer lahek pomladni klobuk, kajti solnce je peklo tukaj mnogo bolj nego v Parizu, pajčola- ne, parfume, rokavice in par lahkih promenadnih čevljev. Hotel jo je tu- di pregovoriti, da kupi promenadno obleko, kar pa ni hotela. Ona je na- kupovala še nekatere malenkosti, ki se on zanje ni zanimal, stopil je med vrata prodajalne, potisnil klobuk na čelo in čakal na njo. Vroče pomla- dansko solnce mu je prijalo, ko je pripekalo in ga žgalo v obraz. Vrni- la se je iz prodajalne in Filip je že hotel naročiti voz, ko mu je pokaza- la s prstom na kijosk, kjer se proda- jajo listi. Njene oči so bile prepla- šene, ko je gledala pisane lepake in velike napise «Ali vidite,* je rekla, «preberite, zdi se mi, da je napisano Minorka.* «2e zopet Minorka!* se je zasme- jal Filip. «Kaj za vraga bi se moglo zgoditi na Minorki?* Kot odgovor na njegov smeh in njegove besede pa je zahreščal sko- zi vrvenje in ropotanje marseillske ulice hripav glas prodajalcev novin. «Mi.. .i.. .i.. .norka!* je hreščal. «Mi.. .i.. .i. . .inorka. Vse poedino- sti o revoluciji na Minorki. Le petit Marseillais! Le petit Marseillais! Umor v bulonjski šumi in revolu- cija na Minorki.» Ako bi pozneje zaslišali tega pro- dajalca novin o dogodku, ki je sedaj sledil, bi mogel izpovedati samo sle- deče: Videl je planiti preko ceste brez ozira na nevarnost, da ga povozijo avtomobili ali pohodijo konji, črne- ga gospoda. Brez vsake besede je prihitel k njemu, pokazal mu z roko na časopise in mu ponudil pet fran- kov. Prodajalec časopisov je klel, ker je jako nerad za pet santimov, kolikor je stal list, menjal pet fran- kov. Potegnil je iz žepa z umazano roko polno pest nikla in bakra in hotel zmenjati. Sedaj se je pa zgodil čudež. Gospod s črnimi brki ni vi- del niti umazane roke, niti nikla in bakra. Gledal je samo na list, ki ga je ravnokar kupil. Držal je papir ta- ko krčevito, da so bili konci njego- vih prstov beli Njegove oči so pre- letavale prvo stran lista, njegove črne brke so se pa ježile, kot dlaka na hrbtu jezne mačke. Skoro dve mi- nuti je trajalo, da je prebral, kar ga. je zanimalo, roka z listom mu je omahnila, on pa je gledal brezizraz- no v vrvenje po ulici. Prodajalec no- vin je zadovoljno vtaknil drobiž v žep in stopil par korakov nazaj. Ni- kakor ni hotel motiti čudnega go- spoda, kajti zaslužiti takole brez vsega štiri franke in 95 santimov, ni igrača. Čez nekaj trenotkov so se pa od- prla usta črnega gospoda in iz njih se je vsula kopica besed, ki je v njih prodajalec takoj spoznal divje klet- ve, dasi ni razumel jezika, ki je v njem klel neznanec. Čez par trenot- kov pa je planil neznanec zopet v gnječo; prodajalec pa je gledal za njim v nadi, da ga vendarle kdo po- vozi ali pa na kak drug način prepre- či, da bi zahteval nazaj svoj drobiž. Gledal je za njim in nejevoljno ugo- tovil, da je brez vsake nesreče prišel na drugo stran ceste, kjer ga je spre- jela dama, že precej postarana, z ne- broj vprašanji. Črni gospod ji ni odgovarjal, pokazal ji je samo list. Mladi kolporter je bil radoveden, kak utis naredi list na postarno da- mo, a kar se je zgodilo sedaj, je bilo nad vse pričakovanje. Postarna dama mu je iztrgala list iz roke, toda komaj je mogla prebra- ti par vrst, spustila je list iz roke in omahnila, črni gospod jo je komaj ujel s svojimi rokami. Današnja izdaja lista Petit Mar- seillais, ki je neznanega gospoda tako zanimala, da je plačal za njo 5 frankov, je povzročila nesvest po- starne gospe. Neznanec je odpeljal damo v bliž- njo lekarno. Čez par trenotkov je pa zopet planil ven, pobral list, ki ga je dama izpustila iz rok, vtaknil v žep in zopet odšel v lekarno. Čez kakih 10 minut je prišel pred lekarno voz; oprta na svojega spremljevalca je prišla dama iz lekarne, sedla sta v voz in se odpeljala. Tedaj pa je začelo zanimati tudi prodajalca novin, kaj je moglo prav- zaprav biti, kai je tako čudno delo- valo na neznanega gospoda in staro damo, ni se več brigal za prodaja- nje svojih novin, pazljivo je začel brati list, ki je povzročil to malo dramo na ulici... Jur. utriusque cand. Filip Collin iz Švedske, sicer profesor Pelotard iz Londona, je kmalu potem sedel v hotelu in pil svoj whisky. Njegova spremljevalka je molčala, naenkrat vstala in odšla molče v svojo sobo. Njegove misli pa so zaman iskale odgovora na vsa vprašanja, ki si jih je stayljal v zadnjih 17 urah o nezna- ni spremljevalki. 2e 120 krat je me- hanično prebral članek v listu, ki ga je kupil in ta članek ga je pahnil iz neba sreče in zadovoljstva v prepad obupa. Članek se je namreč glasil takole: 88 REVOLUCIJA NA MINORKI. Propad tisočletne države. KJE JE VELIKI VOJVODA DON RAMON XX.? — Nobenih poročil o njegovi usodi. — Razširjajo se najrazličnejše vesti... ujet... ubit? — Minorka—republi- ka! Njeni državni dolgovi pokupljeni in propadli. — Tako so se glasili napisi, a vsebi- na članka je odgovarjala tem napi- som: «Danes zjutraj je prišel iz Barce- lone tako nenavaden brzojav, da smo se morali prepričati o njega ve- rodostojnosti, predno smo ga hoteli objaviti krogu svojih vedno števil- nejših bralcev. Resnica je popolnoma ugotovljena. V naslednjem podajamo svojim či- tateljem poročilo o nepričakovanih dogodkih: Barcelona, 4. marca 1910, 22.50 -Izv. Kapitan angleškega transportne- ga parnika Lone Star (Blue Star Li- ne) je dospel danes iz Mahona na Minorki in poveljniku pristanišča pod prisego izjavil: Včeraj ob 11. uri dopoldne sem dospel v Mahon, d,a natovorim olje za našo družbo. Našel sem mesto v pobuni. Velika vznemirjenost je vla- dala po ulicah, množice ljudi so se valile semintja, iz trdnjave so pa doneli neprestano topovi. Malo je manjkalo, da ni strel pogodil tudi moje ladje. Šel sem na kopno, da zvem, kaj se je zgodilo. Radi sploš- nega razburjenja je bilo v začetku težko spoznati in izvedeti, zakaj gre. Nazadnje sem vendar izvedel tole: Prebivalstvo vsega otoka se je pobu- mlo, osvojilo vojvodski grad, razbi- lo okna in strgalo vojvodsko zasta- vo. Kaj je z velikim vojvodo, nisem mogel izvedeti, sumim pa, da nočejo povedati, kaj je z njim. Kot vodite- lja pobune se imenujeta neki Luis Hernandes in neki katoliški duhov- nik. Da bi tekla kri, nisem videl, vlada pa velikansko razburjenje. Po- poldne je prišel na krov moje ladje gospod Hernandes in mi v slabi an- gleščini povedal, da se je Minorka pobunila in vrgia raz sebe tisočletni jarem nasilja; ni mi hotel ničesar povedati o usodi velikega vojvode. Rekel mi je samo, da bo Minorka sledila primeru Portugalske, progla- sila republiko in izvolila njega za prvega predsednika. Ne priznavajo nobenih državnih dolgov več, ki so pod njimi stoletja in stoletja krva- veli. Radi velikega razburjenja ljudstva nisem mogel ukrcati olja. Kapitan Simons, ki je tukaj sploš- no znan, se je odpeljal po naročilu svoje družbe v Lisbono in se med potom gotovo ustavi v Gibraltaru. 2alibog nima Lone Star brezžične- ga brzojava. Pri poskusih, da se do- bi zveza z Minorko, se je pokazalo, da so kabli pretrgani ali pa aparati na Minorki uničeni. Poročilo kapitana Simonsa je po- polnoma verodostojno in resnično. V Barceloni vlada veliko razburjenje.* • Tako se glasi brzojavka, ki nam jo potrjuje tudi naš barcelonski dopisnik in ravnateljstvo Blue Star Line. Tak konec je torej doživela vojvo- dina Minorka. Sedanji vladar velike vojvodine don Ramon XX. je mlad mož 35 let in splošno priljubljen; kot se vidi iz brzojavke, se ne ve o njegovi usodi ničesar. Pričakujemo in upamo, da se bo prebivalstvo Minorke pokazalo bolj plemenito napram svojemu biv- šemu vladarju, nego so to storili Por- tugalci. Rekli smo, da upamo, toda ako se zgodi ravno nasprotno, bi nas tudi to preveč ne čudilo. Že sto let sem od časa, ko je zase- del Napoleon Minorko, je bil položaj na otoku jako kritičen. Industrije ni bilo nobene, za ljudsko izobrazbo se ni brigal nikdo, samo davki so bili vedno večji in večji. Prebivalstvo je 89 ostalo na isti kulturni stopnji, kot so bili Francozi v začetku 18. stoletja. Vladarji so nakladali vedno nove davke, ki pa jih niso porabili v korist ljudstva, ampak v svoje privatne na- mene. Lenarili so in niso posvečali nobene skrbi prvi nalogi vsakega vladarja, delu za blagostanje svojega naroda. Bližnja bodočnost bo pokazala, kakšne posledice bo imel prevrat na otoku Minorki. Ali bo res prevzel Luis Hernandes, kakor je rekel kapi- tanu Simonsu, državno upravo v svo- je roke in s kako srečo? Simonsovo poročilo je v tem oziru precej jasno. Minorčani se hočejo na vsak način iz- nebiti velikanskih državnih dolgov, ki so onemogočili vsak napredek oto- ka. Z ozirom na to in na zgodovin- ski položaj, ne moremo zameriti Mi- norčanom tega, kar so storili. Kakor se naši čitatelji gotovo še spo- minjajo, se je izvršila predvčerajšnjim na borzah v Parizu, Madridu in Ri- mu precej čudna borzna špekulacija, s katero so prišli skoro vsi državni dolgovi Minorke v ene roke. Kdo je izvršil to borzno špekulacijo, se še ni moglo ugotoviti. Po naših infor- macijah jo je izvedel neki inozemski , sindikat. Gotovo pa je, da bodo čla- ni tega sindikata s precej čudnimi'ob- čutki brali ta najnovejša poročila iz Minorke. V pomirjenje francoske javnosti po- vdarjamo, da ni bil na otoku Minor- ki angažiran noben znatnejši fran- coski kapital.» Noben znatnejši francoski kapital!... Imeli so popolnoma prav. To je torej nagrobni napis, gospod Filip Collin, nad grobom tvoje velike špekulacije, nad tvojim ponosom in tvojim triumfom. Kaj bo neki re- kel gospod Isaacs iz Londona? Mi- lijon tristotisoč funtov, prav čedna vsota je to, Filip Collin! Kaj je v primeri s tem onih 50.000 funtov, ki si jih vložil ti v podjetje? Dragi in ljubi Filip Collin, nikar ne delaj nikdar več špekulacij in kupčij z državnimi papirji! Spomni se one lepe in žalostne afere iz švedske zgodovine v letu 1809., ki pravi o nji zgodovina takole: «Prva naloga novih mož je bila, da urede obupni gospodarski položaj. Po dolgem pre- mišljevanju in posvetovanju so skle- nili, da odpišejo polovico državnih dolgov». To se je zgodilo na Švedskem leta 1809., toda na Minorki so bili mno- go temeljitejši, tu so enostavno od- pisali vse. To je jako lepa prigoda, gospo- dine Co!lin, jako lepa in prijetna prigoda... V. poglavje. Pomladanski večer v Marseillu. Dne 6. marca leta 1910. je šel oko- li 5. ure popoldne mlad in eleganten gospod, oblečen v sivo pomladansko obleko, ograjen v zelenkast površ- nik, po ulici des Olives proti mar- seilleškemu pristanišču. Večer je bil kot navadno po lepem dnevu v tem času precej hladen in mladi gospod * črnimi brki je zavil ovratnik okoli vratu, potisnil klobuk globoko na čelo, tako da so se komaj videle njegove svetle črne oči. Šel je s hitrimi koraki in pazno gledal na hišne številke. Ko je prišel do hiše št. 19, je za trenotek obstal in jo opazoval. Hiša št. 19 je bila pomaknjena ne- koliko iz vrst ostalih hiš nazaj in bila 90 - precej različna od drugih. Okoli nje je bil mal ali lepo obdelan vrt, nad vratmi je visela deska z naslikano ja- drenjačo, na strehi pa je plapolala francoska mornariška zastava. Vse to je dokazovalo, da je hiša last starega pomorca. Gospod v zelenem površniku je od- prl vrata na vrt in šel hitro do hišnih vrat, na katere je potrkal, na kar mts je odprla služkinja. «Ali bi mogel govoriti z gospo- dom Dupontom?» «Koga naj prijavim ?» «Recite, da bi nekdo rad najel nje- govo jahto.» «Izvolite!» Tujec je stopil v malo sprejemnico, kjer se je vsedel v ameriški naslonjač. Čez par trenotkov so se odprla vrata in vstopil je krepak, korpulenten mož z onimi zibajočimi koraki, ki izdajajo na prvi pogled pomorca. Po glavi je bil popolnoma plešast, njegov obraz je bil bakreno rdeč, imel je precej dolgo, že skoraj popolnoma sivo brado... «Kapitan Dupont?» «To sem jaz!» «Rekli so mi, da imate jahto.» «Niso vam lagali.» «In da jo dajete v najem.» «Včasih » «Tudi za dolge vožnje?» «Samo za dolge vožnje! Kaj mis- lite, da je moja jahta obrežni polž?» «Toliko bolje, povejte mi ceno.» «To je različno! Računam navad- no na teden, ako ni kaj prav poseb- nega!* «Dobro! In koliko zahtevate na teden ?» «Tristo frankov brez hrane in oglja.» «Jako dobro! Vi greste z nami?» «To se razume, kaj mislite, da se ne razumem več v svoje rokodelstvo, ako sem star svojih 50 let?» «Tega nisem mislil, gospod kapi- tan. Ali ste sedaj prosti ?» «Hm — morebiti» «AIi poznate balearske otoke ?» «Približno! Trikrat sem bil že tam.» «Minorko?» «Toda vi vendar ne mislite...?» «Minorko! Da, ravno Minorko!* «Toda tam je revolucija!* «Torej vi ste že slišali to. Da, pra- vijo, da je tam revolucija, pravijo, gospod kapitan. Jaz sem žurnalist, in se hočem sam prepričati, kaj je na stvari.* «Tako, jaz msem žurnalist in me prav nič ne zanima, kaj je na stva- ri.* «Torej, vi se ne zanimate za ta- ko izvanredne stvari?* «Mogoče, toda izpod 500 fran- kov ne.» «Kedaj morete na pot?» «Pojutrišnjem.» «Izključeno, najkasneje danes zvečer!* «To je jako kratek rok, izvanred- no kratek rok, bi mogel reči.* «Recimo torej 550 frankov, brez hrane in vi ste nocoj ob pol enaj- stih pripravljeni?* «Jako dobro! Toda zdi se mi, da bomo imeli nocog vetrovno noč* «Ali se bojite vetra, gospod ka- pitan?* «Jaz? Mislil sem le na vas, ker ne vem, kako takile žurnalisti pre- neso vetrovno morsko vožnjo.* «To vidite nocoj! Slišal sem, da vaša jahta leži na vzhodnem po- molu.* «Tudi to je res. Kdo vas je pa pravzaprav poslal k meni?* «Hotel sem oditi na Minorko z ladjami alžirske paroplovne družbe, toda rekli so mi, da njih ladje ne potujejo več na Minorko.* «To sem si takoj mislil — in po- tem so vas poslali k meni?* «Da, tako je bilo! Oglasil sem se sicer še pri nekaterih drugih...» «Toda nikdo ni hotel zagrizti v to jabolko, vem, vem. Ali najdete 91 sami mojo jahto, ali naj pridem jaz po vas?» «Jo že najdem na pomolu. Okoli desete ure! Zvečer pridem. Tu imate predujem za teden dni, tudi za hra- no zahtevajte, kolikor mislite. Še eno vprašanje: kako se imenuje vaša jahta V » «Štorklja.» «Dobro, nič ne de, saj ne bo z nami nobene dame na krovu! Lah- ko noč, kapitan Dupont, in pazite, kot sem rekel ob desetih!» «Ali nočete potrdila ?» «Kekh so mi, da to pri Vas ni po- trebno!» «To mi ugaja, gospod, jako mi ugaja. Govorili so vam resnico! Bodite popolnoma mirni, ob pol enajstih odidemo. Oprostite, da vas vprašam za vaše ime, veste, to je včasih potrebno.» ^Profesor Pelotard, stanujem v hotelu Angleterre. Lahko noč, ka- pitan.» Kapitanov gost se je poslovil oči- vidno zadovoljen z vspehom svoje- ga obiska. Kapitan ga je spremil do vrat, komaj jih je pa zaprl, za- slišal je ponovno trkanje. Odprl je, ker je mislil, da je njegov gost ne- kaj pozabil. Začudil se je pa, ko je videl mesto njega dva nova in rav- no tako neznana gospoda. Eden njih je bil majhen sivolas mož s zlatimi naočniiu. Njegov spremlje- valec, ki je bil pravi orjak, je bil star kakih 35 let, nosil je navzgor zavihane črne brke, imel temne oči, ali izraz njegovega obraza je bil ravnodušen in dobrodušen obe- nem. Ko je stopil korak naprej, da pozdravi kapitana, je ta opazil, da šepa. «Ali imam čast govoriti s kapi- tanom Dupontom?» «Da, gospodje. Prosim, kaj že- lite?* Kapitan je bil nekoliko presene- čen vsled teh dveh nepričakovanih obiskov, šel je v sprejemnico in re- kel: «Oprostite gospoda, toda moj čas je jako kratko odmerjen, ker moram oditi takoj v pristanišče. Največ pet minut.» ^Mislim, da končamo stvar še poprej. Vi dajete v najem svojo jahto ?» je rekel mlajši in večji go- spod. «Mavadno.» «Tako -so nam vsaj rekli! Ali je porabna tudi za daljše vožnje?» «Da gospoda, toda...» «Vi vozite vedno sami? Rekli so nam, da ste izboren krmar. Koliko zahtevate kot najemnino?» «Navadno 300 frankov na teden brez hrane in oglja. Toda gospo- da ...» «Ali poznate balearske otoke?» Kapitan se je glasno zasmejal: <-?eveda, draga gospoda, da jih poznam. Tudi Minorko poznam, saj hočeta tudi vidva na Minorko, kaj ne?» Tujca sta se spogledala in nista mogla prikrivati svoje zadrege. Večji gospod, ki je tudi dosedaj go- voril, je namršil čelo in rekel: «Ako je to šala, gospod kapitan, potem je slaba šala. Zakaj mislite, da hočeva na Minorko?» Kapitan se je nehal smejati, ko je videl zadrego svojih gostov. «Stvar je popolnoma enostavna. Pred par trenotki me je obiskal go- spod in mi stavil popolnoma ista vprašanja kot vi in potem je najel mojo jahto, da ga peljem na Mi- norko.» «Najel jahto? Torej je vaša jahta oddana?» «Seveda, pred kakimi desetimi minutami sem jo oddal.» «Tedaj morate odpovedati.» «Nikdar.» «Jaz vam plačam 400 frankov na teden. Vi ste zahtevali samo 300> «Oddal sem jo za 550.» «Jaz plačam 600 » Kapitan je zardel in rekel: «Vidim, draga gospoda, da ni- sta dobila o meni tako dobrih in- i 92 formacij ko gospod, ki je ravnokar najel mojo jahto. Jaz ne požrem nikdar svoje besedo Oba tujca sta ga nekaj časa opa- zovala in videla, da govori resni- co. Zopet sta se spogledala, in or- jak je nadaljeval: «Toda midva morava na Minor- ko. Čujete gospod kapitan, mora- va !» «Pa dobro, najdita si drugo jah- to.» «V celem Marseillu ni ladje, ki bi šla na Minorko; toda midva mora- va tja, morava!» Kapitan je skomizgnil z rameni: «Ako je stvar tako, potem je mo- goč samo en izhod.» «In ta je?* «Poiščite gospoda, ki je najel mo- jo jahto in govorite z njim. Jahta sicer ni posebno velika, toda za štiri osebe je še vedno dovolj pro- stora.» «Sam sv. Urban vas je razsvetlil, gospod kapitan. To je krasna mi- sel. In kdo je gospod, ki je najel vašo jahto ?» «Profesor Pelotard, stanuje v ho- telu Angleterre. Toda sedaj gospo- da, prosim, da oprostite, preveč ča- sa sem že zamudil, takoj moram oditi. Mi potujemo namreč že no- coj.» » «2e nocoj? To je naravnost ime- nitno. Zdi se mi, da se gospodu profesorju mudi ravno- tako kot na- ma. Kdaj potujete?» «Ob pol enajstih! Gospoda, jaz se priporočam. Govorita z gospodom profesorjem in mi potem javita takoj radi hrane. Moja jahta je na dol- njem pomolu.* . Kapitan si je nataknil na glavo svojo kapo in spremil svoja gosta skozi vrt na ulico. Zunaj se je zače- lo mračiti in plinaste svetilke so že gorele. Nebo je bilo oblačno, pri- pravljalo se je k dežju. Kapitan je molče pokazal na nebo, kot da hoče opomniti tujca, kako vreme jih čaka. Potem se je uslužno nasmehnil in hitel po ulici des Olives proti prista- nišču. Ko pa je prišel do prve plino- ve svetilke, se je ustavil in poklical tujca, ki sta se še vedno razgovar- jala pred njegovo hišo. «Gospoda!» «Kapitan?» «Nekaj bi vas rad vprašal. Ali sta vidva žurnalista?* «2urnalista?» «ri imel, ako vzame oba gospoda s seboj. Mogoče bi mu mo- gla še koristiti, ker poznata dobro Minorko. Naklonil se je in rekel: «Gospoda, stvar sem si premislil in z veseljem sprejmem vaš predlog, toda samo pod enim pogojem.» «In ta je?» Glas grofa Punta Hermosa je bil jako nemiren... «Pod pogojen:, da sta danes zve- čer pri supeju moja gosta.» Grof in njegov spremljevalec sta se zasmejala. «Preveč ste ljubeznivi, gospod profesor. Toda na Minorki se vam - revanžirava, akoravno bo šlo vsled sedanjih razmer precej težko. Last- nik edinega hotela na otoku je oče bodočega predsednika republike. To- da midva imava svojo pritljago...» "Veliko prtljage itak ne moremo vzeti s seboj. Jahta je majhna in za- to se moremo zadovoljiti z naj- manjim. Prosim vas, kje stanujete?« «V hotelu des Princes — dva ko- raka od tod.» «Toliko bolje, časa imate dovolj, da še pred večerjo vse uredite. Pu- stite prinesti svoje stvari sem, in po večerji lahko vsi skupaj odidemo.» Oba obiskovalca sta se naklonila, v istem trenotku pa je prišel natakar in rekel Filipu: «Opiostite, gospod profesor!» «Želite?» «Milostiva bi rada govorila z va- mi!» «Recite, da pridem takoj. Gospo- da, jaz se klanjam. Čez pol ure se torej vidimo.» Filip se je poslovil z elegantnim poklonom. «Paqueno», je šepetal grof Punta Hermosa, «on je oženjen». «Tudi jaz sem tako razumel, viso- čanstvo!» «Ali ni to čudno, Paqueno?» «Zakaj visočaristvo?» «Še nikdar nisem slišal, da bi spremljale žurnahste na njih ekspe- dicijah žene.» «On vendar potuje na Minorko, visočanstvo, kjer je revolucija. Go- tovo je prišla z njim v Marseille, da se poslovi od njega, mogoče za vedno.» «Prav imate, dragi Paqueno.» «Mogoče je pa tudi ona sama žur- nalistka! Žene v Evropi so danes zmožne vsega.» «Potem potuje tudi ona z njim na Minorko. Čudim se samo, zakaj na- ma tega ni omenil! Veste, dragi Pa- queno, jako sem se že ustrašil.» «Zakaj vendar, visočanstvo ?» «Ko je profesor začel govoriti o nekem pogoju. Mislil sem prav go- tovo, da bo zahteval predujem na potne stroške, potem bi bila v lepi zadregi, dragi Paqueno.» «Tako je, tako, visočanstvo, toda upajva, da mu plačava svoj dolg po- zneje. Trenotno imava v svoji bla- gajni okroglo svoto 400 frankov, nič več in nič manj.» ^Govorite tudi sedaj resnico, dra- gi Paqueno! Jaz mislim, da nimava več nego 300 frankov. Ne, ne, to ne ' gre. Profesor Pelotard je velik po- štenjak in veste, kaj mislim storiti.-'» «Da ne odideva na Minorko? To bi bilo še najbolje. Stvar je zasnovana precej predrzno in bojim se, da se ne bo tako gladko iztekla. Narod je ves divji, midva sva pa brez orožja.» «Kaj govorite, Paqueno; raje se takoj odpovem minorčanskemu pre- stolu, ali pa pnsežem večno zvesto- bo novemu predsedniku Hernandesu, kot da bi dovolil komu druge- mu, da zatre to minorčansko revo- lucijo. Ta Bekker, ta Bekker! Ne, in ne, nikakor ne morem večerjati s gentlemenam, ki ga spravim potem v plačilo ob njegov denar! Predno sedemo k mizi, mu povem naravnost vse, kako je z nami!» «Toda, visočanstvo...» «Edino pošteno, kar morem sto- riti, je pač to!» Obraz starega finančnega mini- stra se je zresnil, poznal je že iz mladosti trdoglavost svojega gospo- darja, vzdihnil je in ni niti posku- sil več vplivati nanj Počasi sta odšla iz preddvorja. Filip Collin je naročil v največji naglici večerjo in hitel v sobo, kjer ga je čakala dozdevna madame Pe- lotard. O svojem potovanju ji do- zdaj ni omenil niti besedice, ni imel niti časa, da bi pomislil na to, kaj naj sedaj, ko odpotuje, stori ž njo? Gospod Jakob se ni javil in Filip se je v svojih mislih, ko je premišljeval vse, kar se mu je dogodilo zadnje dni, spomnil tudi šoferja in bil ra- doveden, kaj se je zgodilo z njim. Pregledal je vse pariške liste, toda nikjer ni našel niti z besedo omenje- ne prigode, ki jih je doživel v Pari- zu. Po molku listov je sodil, da je šofer ušel . mogoče je pa imela ta mistična madama Pelotard prav, ko je trdila: O meni listi ne bodo nikdar ničesar pisali! 'J5 Ko je prišel Filip v njeno sobo, stopicala je nervozno semintja. Ko ga je zagledala, stekla je k njemu in rekla: «Kje se mudite tako dolgo! Do- bila sem vest od Jakoba!» Filip je častital. «Srečno jim je ušel. toda mora se skrivati in ne sme zapustiti svojega sedanjega skrivališča. Bral je naš oglas in po nekem prijatelju poslal svoje poročilo. Vse popoldne čakam na vas, da vam povem veselo vest in ju tri ^potujem!» «Jaz pa nocoj ob polenajstih! Ve- seli me, da je gospod Jakob ušel in bil tako pameten ..» Prekinila ga je... «Rada bi sedaj uredila najine ra- čune. Povejte mi, koliko sem vam dolžna ?» Filip je imel dovolj časa in prilike da je preštudiral značaj svoje sprem- ljevalke. Ako bi se to zgodilo pred par dnevi, tedaj bi ga razjezilo ta- ko postopanje neznane dame. toda sedaj ko jo je spoznal popolnoma, se ni prav nič obotavljal, nasmehnil se je samo, vzel s pisalne mize kos papirja in svinčnik ter rekel: «Dobro, pa izračunajva ... vozni listek za Marseille. «Čakajte, čakajte, nikar tako ne hitite...» ga je hitro prekinila... Najprej v kavarni de la Paix konjak.» «Da, prav imate!» se je zasmejal Filip, «kozarček konjaka, en frank». «Potem avto od hotela d'Ecosse do kolodvora, pet frankov šoferju». «Toda polovico avta moram ven- dar jaz plačati»r je protestiral Filip. «Ne, nikakor ne», mu je odločno ugovarjala; računala sta dalje, pre- pirala sta se in pogajala, dokler na- zadnje nista prišla do končnega re- zultata. Vzela je z mize elegantno denarnico in rekla: «Račun znaša 456 frankov in 40 centimov, tu imate 500 frankov, ni- mam drobiža.». 102 « Takoj vam menjam!» je odgovo- ril Filip suho in popolnoma trgov- sko, odštel drobiž ■ in ga ji izročil. Vzela ga je popolnoma resno in vtaknila v svojo denarnico. Iz ročne torbice je pa nato vzela eleganten etui. «Gospod Pelotard!» je rekla. Vi ste mi bili v teh dnevih vse, kar mo- re biti gentlemen mladi dami. Niti sekunde nisem nikdar obžalovala, da sem se tako slepo zaupala vaše- mu kavahrstvu, vaši zaščiti. Dovo- lite in sprejmite mal spomin na svo- jo neznano spremljevalko, ako sto- rite to... me osrečite... veselilo me bo...» Umolknila je in mu izročila etui, katerega je poprej odprla. Začudeno je pogledal Filip: v etuiu je bila zla- ta igla za zavratnico z desetimi svet- limi diamanti okoli motnosijajnega bisera. Med brati je bila vredna naj- manj dva tisoč frankov. V prvem trenotku je hotel odkloniti ta drago- ceni dar, toda predno je mogel kaj odgovoriti je rekla mlada dama: «Ako se branite, ako samo posku* site... tedaj me užalite... nikdar bi vam ne mogla odpustiti...» Smejala se je, ko je to rekla... to- da naenkrat je izpremenila izraz svo- jega obraza, zategnila je svoje rav- ne obrvi v dostojanstveno potezo, da je Filip kar zastrmel: taka je mo- rala biti Ana Avstrijska, ko je poklo- nila oni znameniti prstan z diamanti d'Artagnanu. — Ker je poznal njen značaj, katerega je dovoljno preštu- diral v zadnjih dnevih, se je tudi sedaj pokoril njeni volji, ker je ni mogel žaliti. Poklonil se je in zamr- mral nekaj besed v zahvalo. Preki- nila ga je s kretnjo roke, z dosto- janstvom, vrednim kraljice... Na to pa je nadaljevala: «Mnogo sem vam dolžna! Kar ste mi storili, vam nikdar ne morem vrniti!» Utihnila je za hip, potem pa na- daljevala: «Vi torej potujete? Ali smem vprašati, kam?» Filip se je nasmehnil. «Priznati morate, da nisem tako varčen s svojimi odgovSri in skriv- nosten ko vi. Potujem v deželo, ki ste se vi v času, odkar vas imam čast poznati, jako zanimali za njo.» «Na Minorko?» je zaklicala pre- plašeno in ga pogledala s širokimi očmi. «Na Minorko?* Motrila ga je par trenotkov... potem je pa počasi rekla: «To je pa več kot čudno! Na tako 4 čuden način se najdeva v Parizu, da, vi potujete v Maiseille, jaz tudi, da- si brez vaše pomoči ne bi mogla semkaj... Tu v Marseillu sva dva dni skupaj, ko pa hočem odpoto- vati ... tedaj šele izvem, da potujete na Minorko, kamor potujem tudi jaz... jutri potujem ...» Sedaj je pa Filip odprl oči...Tu- di ona gre na Minorko! Tudi ona, tudi ona... ona, ona ...! Vraga, po- polnoma prav ima, to je več nego čudno! Kaj potuje danes ves svet na ta čudoviti otok. Kaj naj po- meni to, tega ni,mogel razumeti... zato ni tudi premišljeval... Zavedel se je hitro: • «Madame, prav imate! To je res slučaj, to so presenetljive okolnosti, da se moram samo čuditi! Manjka pa samo ena okolnost... ki bi dala tem raznim slučajem še bolj čudo- vito obiležje mislim, da dam jaz to čudovito obiležje.» Začudeno ga je vprašala: «Čudovito obiiežje? Ne razumem vas.» «Ma!o poprej ste rekli: iz Pa- riza ste potovali v Marseille in pri- znali, da brez moje pomoči ne bi dospeli semkaj. Ako mi hočete ver- jeti ali ne, ta slučaj je tudi sedaj, ako hočete potovati iz Marseilla na Mi- norko.» Sedla je na divan in ga nezaup- ljivo opazovala: 97 «Vi si vendar ne mislite... Toda ne, jutri zjutraj ob treh gre ladja.» «Madame, ob treh zjutraj bi od- šla ladja iz Marseilla na Minorko, ako bi se med tem ne dogodilo ne- kaj ... Minorčani so namreč upri- zorili svojo malo revolucijo. Jako mi je žal, ko vam moram izjaviti, da je od včeraj dalje vsak promet z Mi- norko ustavljen.* «A vi... vi? Kako potujete vi?» «To je druga stvar, naredil sem med pomorskimi družbami, ki so pripravljene potovati v Minorko, trust!» «Trust?» «Da, trust, kar je bilo pa popol- noma lahko, ker se je v vsem Mar- seillu našla le ena oseba, ki ima vo- ljo potovati na Minorko, le en kr- mar, ki je pripravljen riskirati po- tovanje na otok Minorko.* «In vi ste ga najeli?* «Da, to sem storil.* Opazovala ga je: «Tedaj morate imeti pač tehtne razloge, da hitite tako zelo na Mi- norko?* «Da, mogoče ravno tako kot vi, madame!* Molk in tišina sta sledila temu razgovoru; ona je sedela na diva- nu, gledala pred se... rekla ni niče- sar. V Filipovih možganih pa, kjer so že poprej vrvele misli in se vrsti- la neodgovorjena vprašanja, je pa kar bučalo. Kaj naj stori v tem no- vem a obenem najbolj čudnem de- lu svoje nerazumljive prigode? Ali naj odkloni, ako bi ga prosila, da jo vzame seboj na krov «Štorklje»? Ali more prevzeti odgovornost, po- tovati z neznano damo v deželo, kjer besni revolucija? Zakaj hoče na vsak način potovati v to deželo? Z drugimi besedami: Kdo je prav za prav ta dama? Iskal si je zopet odgovora na svoje vprašanje, motril jo je tako ostro, da je ona to opa- zila, zardela in se začela nervozno premikati po divanu. Filip se svojih nediskretnih pogledov v svoji zami- šljenosti ni niti zavedal, ko pa je opazil njeno nervoznost, je v zadre- gi pogledal skozi okno... Zunaj ni našel prav ničesar, kar bi ga mo- glo le za trenutek zanimati, zato je pogledal na pisalno mizo, ki je sta- la poleg okna... kar pa je tu videl ga je tako začudilo... da ni mogel zatreti napolglasnega vsklika začude- nja. Na mizi je stala naslonjena brez okvira fotografija njemu neznanega gospoda... in to ga je tako začudi- lo, da je začuden vskliknil. Hitro se je obrnil k svoji sprem- ljevalki, pokazal z roko na sliko in smeje rekel: «Madame, ali je to gospod Ja- kob?* Stresla se je, prekinila je svoje mi- sli in ga jezno pogledala: «Jakob? Kako morete staviti — oprostite — tako neumno vpra- šanje? Kako si morete misliti, da bom razstavljala na svoji pisalni mizi sliko svojega šoferja? To je moj brat Mihajlo!* Sedaj je videl Filip ravnotako do- bro kot ona sama, da slika ni Jako- bova fotografija... Kajti v onem hipu, ko je zagledal fotografijo je spoznal tudi original: Njegovo vpra- šanje je bilo le poizkus, kako bi mo- gel vendarle ujeti svojo tajinstveno spremljevalko. In čudež vseh čude- žev ... vjela se je v nastavljeno past! Razkrila mu je nehote en del tajne, ki jo je doslej tako pazno varovala. Slika na pisalni mizi je torej slika njenega brata Mihajla. Toda tako gotovo, kot je stal Fi- lip sedaj v ti-le sobi, je bil mož, ki ga je videl na sliki prav oni mož, ki ga je videl pri svojem odhodu iz Pariza na lyonskem kolodvoru. Oni isti mož, ki je opazoval, ali bo mlada dama odpotovala, ki je pa ni spoznal, bil je ravno oni isti mož, ki je mučil že dva dni Filipove mo- žgane. Torej ta človek je njen brat! Njen brat... ime mu je Mihajlo.. Toda vraga, kje je Filip že videl te- ga prokletega Mihajla? Ravno tako 98 gotovo, kot je sedaj poznal Filip sliko na mizi, isto tako gotovo je vi- del, da je še pred lyonskim kolodvo- rom videl nekje in nekdaj ta obraz! Mihajlo... kje? Naenkrat je pa Filip naredil skok vreden rdečekožega Indijanca, ne pa londonskega profesorja... njegova dozdevna soproga, ga je samo za- čudeno opazovala. Heureka, heureka! Zdaj ga ima, zdaj ve vse... zdaj ve, kdo je ta Mi- hajlo, kje ga je videl in kdaj... Hamburg, januarska noč 1909. Nočna kavarna Papillotte de Nuit! Torej ta Mihajlo, čegar slika stoji na njeni pisalni mizi je oni napol nori možakar, ki ga je našel Filip leta 1909. v Hamburgu, s katerim je doživel tako čudne prigode, ki ga je nagradil tako čudovito kot v kaki pravljici — torej ta Mihajlo je njen brat... kaj je pa potem ona? To vprašanje je končalo Filipov indijanski skok! Njegove ustnice, ki so hotele nekaj zakričati, so se hitro zaprle, zgrudil se je molče na stol, kot da ga je njegovo odkritje tako utrudilo... na pol je ležal v naslo- njaču in s spoštovanjem motril svo- jo spremljevalko. Ko je videla njegove indijanske skoke, vredne vsakega akrobata iz cirkusi, se je predramila iz svojih misli in ga preplašeno motrila — stegnila je roko proti zvoncu... Filip je spoznal njeno namero in hitro rekel: «Oprostite madame, ti nesrečni in strašni bodljaji v križu... Moral sem se prehladiti. Prosim oprostite jaz... jaz...» «Ali dobite večkrat take napade ?» «Ne... ne... jako redko — ra- vno sem vas hotel nekaj vprašati, ko me je prijelo...» «Kaj ste me hoteli vprašati ?» «Ali se hočete še nadalje zaupati in prepustiti zaščiti profesorja Pe- lotarda? Mislim namreč... ali ho- čete še vedno odpotovati na Minor- ko? Mislim, da vam ni treba še po- sebej omenjati, da vam je moja jahta, ravno tako kot vse, kar imam, vedno in povsod na razpolago.* Njen nemir je hitro izginil... kakor se je bil prej hitro pojavil. Njeno obličje je zasijalo kot jasno letno nebo — in s hvaležnim pogle- dom in smehljajem ga je opazo- vala ... «Preveč, preveč ste "dobri... Niti upala si nisem... bala sem se, da zavrnete... da me odbijete kot ne- prijeten privesek — toda — toda...» Prekinil jo je z uljudnim poklonom. «Preveč poklonov mi delate, ma- dame! Saj je vendar samo po sebi razumljivo, da vam stavim vse na razpolago — kar bi storil že prej, toda mislil sem na tri stvari, potem je pa prišel naenkrat ta popadek v križu...» «Kakšne tri stvari?* «Najprej: Revolucija na Minorki in neka dama...» «Revolucija na Minorki! Jaz sem videla že druge revolucije...* Na- enkrat je utihnila... a Filip je na- redil v svojih razkritjih velik korak naprej. Pomagal ji je iz zadrege in rekel: «Drugič bomo imeli nocoj slabo vreme!* «Nič ne de! Navajena sem na morske vožnje!* «Toliko bolje! Tretjič: Na krovu ne bova sama!* Ko je slišala te besede, se je ne- koliko vznemirila. «Ne sama? Kako? Jaz sem misli- la res na trust, kakor ste mi sami rekli!* «Tako je tudi bilo; toda pred pol ure sta me obiskala dva gospoda, ki imata ravno tako tehtne razloge, da prideta kar najprej na Minorko, kot jaz sam, in sta me prosila, da jih vzamem seboj. Ker nisem tako okru- ten in trdosrčen kot drugi kralji trustov, pristal sem, ker sem videl, da sta gospoda prava gentlemana.* «Kako se imenujeta, ako smem vprašati ?» «Grof Punta Hermosa in neki nje- gov star prijatelj senor Esteban. Gotovo imata na otoku kake privat- ne interese. Toda imeli boste kmalu priliko, da vidite in spoznate oba gospoda.» «Kako?» «Povabil sem jih k večerji — in ako se ne protivite...» Zasmejala se je. «Vi ste najljubeznivejši kralj tru- stov, ki bi si ga človek mogel pred- stavljati. Seveda se ne protivim! To- da ali sem vas dobro razumela: Vi potujete še nocoj ?» «Da, nocoj ob polenajstih, ma- dame!» «To mi poveste šele sedaj? Kako naj se pripravim ?» «Madame, omejite se le na najpo- trebnejše; jahta ni velika; toda prt- ljage itak nimate Veliko! Namignila in požugala mu je ter rekla: «Pojdite vendar! Nekaj prtljage pa vendarle imam! Sicer se moram pa tudi pripraviti za večerjo». Mogoče bi se kdo drugi čudil, ko bi videl na nji tako naglo lzpremem- bo, kako je njen obraz zažarel v ra- dosti in veselju, ker sme in more na Minorko; toda Filipu Collinu, ki je šel v svojo sobo in žvižgal kot ka- narček, se ni zdelo to prav nič čud- no in novo. Sedaj je vedel, kdo je njegova skriv- nostna spremljevalka... da vedel je celo več... slučajno je izvedel, za- kaj hoče potovati na Minorko... Ko je stopil Filip kakih pet minut pozneje v hotelsko preddvorje, našel je tam grofa Punto Hermoso in Este- bana, ki sta že čakala nanj. Smeje jih je pozdravil. Grof Punto Hermosa je vstal in mu šel par korakov na- sproti ... in Filip je presenečeno u- gotovil, da grof malo šepa... «Ali bi mogel govoriti z vami, go- spod profesor?* 99 «Z veseljem sem vam na razpola- go!» Stopila sta v kot preddvorja, a Esteban je ostal na svojem sedežu. «Ko vam povem, kar sem si na- menil, gospod profesor, tedaj prav gotovo pomislite, da sem norec ali pa brezmejno nesramen!» Filip je začuden odprl oči. «Ne razumem. Prepričan sem v nasprotnem.» «Vidite, stvar je takšna. Kapitan Dupont je naredil danes jako dobro kupčijo, ko je odbil mojo ponudbo in ostal pri vaši. Plačilo za svojo po- štenost, bi se lahko reklo.» «Kako to?» «Ker bi mu jaz ne mogel plačati dogovorjene vsote!» Filip je gledal grofa in mislil, da se šali; ta se je sicer smejal, toda njegov smeh je bil izraz prošnje in opravičevanja... Ni dobro razumel: Ne bi mogel plačati... Grof je mirno nadaljeval: «Vidim, da me ne razumete popol- noma. Kapitanu Dupontu ne bi mo- gla plačati... oziroma sedaj ne bi mogla plačati, mogoče šele na Mi- norki ...» «Mogoče šele na Minorki ?» je po- novil Filip mehanično. «To je pa odvisno od tega, kaj so naredili buntovniki z mojim po- sestvom!» Sredi stavka je grof Punta Hermo- sa utihnil in hitro pogledal Filipa, da vidi, kak vtis so naredile nanj nje- gove besede. Filip, katerega možga- ni so še vedno predelavali razkritje o svoji tajinstveni spremljevalki, ni imel časa, da bi malo globlje mislil, zato grof ni zapazil na njegovem obrazu nobene izpremembe. Prav nič nenavadnega ni razumel Filip v grofovih besedah. Zato je sedaj grof mirno nadaljeval: «Sedaj gotovo razumete, da velja to, kar je veljalo danes popoldne za kapitana Duponta, sedajle zvečer tu- di za vas! Nisem imel poguma, da vam priznam vse to, ko sem se pred 7* 100 dobro uro pogovarjal z vami... ozi- roma hotel sem poskusiti srečo onih potnikov na amerikanskih ladjah, ki se brez voznega listka vkrcajo na ladjo in potem čakajo, da jih lastnik — ako je dobro razpoložen — vrže v morje. Ko ste me pa povabili celo k večerji, zbudili ste glas moje vesti...» Filip se je glasno zasmejal, a ob- enem tako prisrčno, kot že dolgo ne. Nepremagljive simpatije je dobil za tega orjaka, ki ga je opazoval s širo- kimi očmi in veselim smehljajem okoli usten. •»Gospod grof» je odgovoril. «Imel sem dovolj denarja na razpolago, da sem plačal Dupontu za teden dni na- prej, toda ako bo treba, plačam še za en teden. Le nikar si ne delajte nepotrebnih skrbi. Stvar uredimo, kakor hočete vi — a sedaj k večerji! Vidim, da prihaja moja soproga...» «Toda, ako so buntovniki vse uni- čili, kar sem imel, kaj potem... go- spod profesor ?» «Vaša družba mi bo v plačilo... in naučiti vas hočem, da dobite spo- štovanje in rešpekt pred žurnalisti.» Filip je vzel pod roko svojega go- sta, namignil gospodu Estebanu, ki jih je ves čas nemirno opazoval in šel z obema svoji tajinstveni sprem- ljevalki nasproti. * * • Bilo je nekaj minut po deseti uri, ko so izstopile štiri osebe iz kočij, ki sta jih pripeljali na rob marsej- skega pristanišča. Bili so to: Star • gospod z zlatimi naočniki, velik go- spod, ki je šepal, črn gospod v ze- lenem površniku in dama v potni obleki. Ob pomolu, ki so vanj butali be- lorazpenjeni valovi, se je zibala ma- la in lična jahta, iz dimnika se je va- lil gost dim. Ko sta se kočiji ustavili, je sple- zal iz jahte mož bakrenordečega obraza, stopil v čoln in odplul proti pomolu. Stopil je na pomol in za- klical: «Gospod profesor!» «Da, kapitan Dupont!» «Mislil sem že, da je to nekaka selitev Israelovih otrok iz Egipta. Prav čedna družba se vas je na- brala.» «Samo vaši varovanci, gospod ka- pitan, ki ste mi jih poslali in pripo- ročili vi sami. Mislim, da vas je na- šel moj sluga in vam sporočil vse potrebno zaradi provianta.» «Vaša soproga?» je rekel kapitan in opazoval starikavo damo v potni obleki, ki je stala nepremično in se prav nič ni menila za oster in hud pomladanski veter. Filip se nakloni in vprašujoče po- gleda kapitana. «Da, da, vse je v redu, dobil sem vaše poročilo. Toda o dami ni bilo govora. Vrag vedi ali moremo kro- vu jahte «Štorklja» zaupati žensko osebo ?» «Toda, gospod kapitan, naša da- ma je jako skromna v svojih zahte- vah — ona se ne boji niti vetrov, niti morja... niti se ne plaši imena vaše jahte...» Kapitan se je zasmejal, toda zopet se je namrgodil njegov obraz: «Zdi se mi, gospod profesor, da so danes ušli vsi hudiči z verig.» «Kako to?» • «Pri moji veri, danes hoče ves svet potovati na Minorko. Najprej pridete vi, potem ona dva gospoda; da ste pripeljali sedaj seboj še svojo soprogo, niti ne omenjam; toda ve- rujte ali ne verujte... komaj sem prišel v pristanišče, ko sem se po- slovil od vas in obeh gospodov, bil je že tudi zopet nek možakar, ki je hotel na Minorko.» Način, kako je govoril kapitan te besede, je jasno govoril, da je bil precej razburjen. «Še nek možakar?» je vprašal Fi- lip začudeno. 101 «Da, da!» je potrdil kapitan Du- pont! «In povrh vsega še Jud, ču- jete, Jud, gospod profesor!» «Toda dragi Dupont, Jud je rav- no tako lahko dober človek kot smo mi... Kaj ste mu odgovorili?* «Naj ga nosi vrag!» Kapitan je prenehal sredi stavka. «2enska, ako ravno mora biti, to že še gre... to- da Juda — Jud ne sme na mojo barko... pa naj bo kdorkoli, go- spod profesor.* Filip se je glasno zasmejal, kapi- tan je pa mogočno izpljunil in od- šel, da uredi vse potrebno za pre- voz na jahto. Gospa Pelotard je prva stopila v čoln, potem senor Esteban in grof Punta Hermosa. Ko je hotel vsto- piti Filip, ga je naenkrat potegnil za rokav Dupont, ki je stal še vedno na obali: «Naj me vzame tristo hudičev, gospod profesor... Jud je že zopet tu--» Filip se je hitro obrnil... tudi Esteban in grof sta iztegnila vra- tove, da bi bolje videla. Nizek, plečat mož v kožuhu in okroglem klobuku, se je pripeljal s kočijo in tekel proti pomolu ter ma- hal s palico. «Kapitan, kapitan* je kričal skoraj hripavo. «Počakajte, za božjo voljo, stojte! Ali se niste premislili? Pro- sim vas, vzemite me seboj!* Kapitan je hitro potisnil Filipa v čoln, skočil za njim, potem se je pa jezno obrnil proti došlecu in za- kričal: «Vas... seboj...? Ako bi šel v Palestino, potem bi vas nazadnje še vzel seboj. Toda povratno karto bi si morali kupiti kje drugje!* «Gospod kapitan, plačam vam karkoli zahtevate...» Kapitan Dupont je odgovoril z veslom, s katerim je udaril v morje, da je čoln odplul nekaj^ metrov od obale. Možakar na pomolu je pa skakal, mahal s klobukom in kričal: «Kapitan, gospodje, jaz moram na Minorko, jaz moram z vami.* Luč plinove svetilke je padla in osvetila njegov obraz... a Filip je tako hitro in nervozno poskočil po koncu, da se je čoln občutno zama- jal... Ta obraz... ta obraz... Ne- premagljiv nagon ga je nagnal, da je zakričal glasno... njegov zanič- ljivi glas se je slišal iz bučanja valov. «Potujte preko Londona! Potujte preko Londona; potem dobrodošli na Minorki, Semjon Markovič!* V tem trenotku je čutil, da se je čoln zamajal in tako nagnil, da se je skoraj prevrnil... Grof Punta Hermosa in Esteban sta poskočila v čolnu in stala... gle- dala sta na obalo, kjer je stal člo- vek, ki je hotel na vsak način z nji- mi... Filipove besede so človeka, ki je prej tako mahal in kričal, na- enkrat čudovito pomirile; njegove roke so omahnile — stegnil je gla- vo kot divja zver, ki je zavohala plen. Celo iz precejšnje daljave so bile opaziti njegove oči, ki so ble- stele v divji jezi, ki so motrile čoln in osebe v njem. Kapitan Dupont je robato zaklel... grof in njegov sta- ri spremljevalec sta molče sedla na svojo klop. Malomarno sta pogledala na osta- lo družbo, kot da hočeta dokazati, da se ni zgodilo prav nič posebne- ga. Toda že v naslednjem trenotku se je sklonil grof Punta Hermosa k svojemu spremljevalcu... vetrovi in valovi so sicer bučali, vendar so Fi- lipova tanka ušesa slišala par besed, ki so imele precej čudno vsebino: Filip se je oprijel za rob čolna in presenečeno gledal gospoda, ki je izrekel te besede. In vendar so bile te besede tako navadne in vsakdanje! Grof je rekel: «Paqueno, ali ste slišali? Bil je Semjon Markovič.* Filip Collin je imel v žepu precej čuden dokument, ki ga je nedavno vzel iz blagajne oderuha, sleparja in 102 špijona Semjona Markoviča... ker pa je imel jako dober spomin, spom- nil se je takoj na pismo, ki ga je vi- del pred kakimi tremi tedni v pisar- ni gospoda Isaacsa v Londonu, pis- mo, ki je bilo neposreden povod naj- večje kupčije v njegovem življenju.. nakupa minorčanskih državnih pa- pirjev. To pismo je bilo od minor- čanskega finančnega ministrstva, vse- bina je bila prošnja za posojilo... a podpis se je glasil: Esteban Paque- no, finančni minister njegovega vi- sočanstva, velikega vojvode. Ako ga je sedaj grof Punta Her- mosa nazval s pravim imenom,: Pa- queno — predstavil ga je sicer z imenom senora Estebana — torej kaj je bilo še potrebno, da napravi te čudne okolnosti, ki so bile že same po sebi čudovite, še bolj čudne in nerazumljive? Ves otok Minorka je last in posest velikega vojvode... in ta gospod grof, ki potuje v Minorko... šepa.. Vraga, ta čudna naključja! Kak- šno odgovornost je prevzel kapitan Dupont, da vozi na svoji jahti go- spoda^ Collina, vso njegovo srečo in bodočnost... toda ta odgovornost bi se prav nič ne zmanjšala, pa ma- gari, da pade Collin v vodo. Kajti redki so dnevi, da se ukrcajo obenem na ladjo, malo jahto, pro- slul švedski pustolovec, nedavno od- stavljeni veliki vojvoda s svojim fi- nančnim ministrom in — ruska veli- ka kneginja. Krmarite previdno, gospod Du- pont! Saj vOzite na svojem krovu ukrcane kralje v izgnanstvu ... Konec drugega dela. III. del. Med zarotniki in rokovnjači. \ I. poglavje. O dogodku lepega pomladnega dne na širokem morju. Vedno temnomodri in nemirni va- lovi sredozemskega morja so nosili malo jahto; oster pomladanski veter je penil valove, da so se belili kot da je zapade! po neizmerni gladini sneg. Bela pomladanska svetloba je priha- jala od neba, ki je bilo zakrito s tan- kimi oblaki, ki so bili beli kot ravno- kar beljeno platno. Jahta «Štorklja» je pa rezala va- love s krepkimi sunki in orala gla- dino kot plug na širokem polju. Bilo je že sedem zjutraj, ko se so pojavili na krovu prvi potniki. Bila sta to šepasti grof Punta Hermosa in njegov stari prijatelj senor Este- ban; prišla sta po stopnicah, ki vo- dijo iz potniških prostorov na •krov... s previdnimi koraki, kajti ladja se je zibala na valovih. Šla sta na zadnji del jahte. Grof se je vse- del na nek zaboj, ki je bil pritrjen na krov kot primitivna klop, in je pomignil svojemu spremljevalcu, naj prisede. « Tukaj se lahko sama in nemo- teno pogovoriva, ljubi Paqueno, tu naju motijo samo golobi, ki pa go- tovo ne govore špansko.» «Jako lepo jutro imamo danes! Škoda, da je morje tako nemirno!» Veliki vojvoda se je zasmejal. «Kako je pa kaj z vašim želod- cem? Ali je še vedno tako občutljiv kot takrat, ko sva potovala iz Mi- norke ?» «Sedaj mi je nekoliko bolje, Viso- čanstvo. Sveži zrak mi de jako do- bro.« Stari senor Paqueno se je trudil na vse mogoče načine, da bi prikril utrujenost in iznemoglost svojega glasu, toda bledi obraz ga je izdajal, da se ne počuti prav posebno sijaj- no. «Da, da, naše potovanje iz Minor- ke, to nam je bilo prava peklenska muka; upajmo, da nama bo vrnitev ugodnejša. Saj se nam godi na kro- vu «Štorklje» jako dobro! Samo ne- kaj me čudi in moti...» «Kaj vendar, Visočanstvo?» «Naš gospod profesor in njegova soproga, ki sta nad vse prijazna in ustrežljiva, se mi vidita kaj čuden in precej skrivnosten par! 2urnalist je, — saj pravi — a razpolaga s takimi sredstvi, da si najame svojo jahto in odpelje na Minorko, da si ogleda la- mošnjo revolucijo.» «Gotovo zastopa kak velik list, ki ga dobro plača!» «Mogoče... toda odkdaj se no- vinstvo tako zelo zanima za nas, Pa- queno? — In potem njegova sopro- ga? Ta je najmanj deset let starejša nego on!» «Mogoče je bogata, pa jo je vzel radi denarja!» «Da, tudi to je mogoče! Ako bi ne bila tako stara, ne bi bila napač- na! Čudno pa je, da sedaj naen- krat potuje z njim. Prej, ko smo go- vorili, nam ni profesor prav nič ome- nil* «Mogoče se je odločila za pot šele v zadnjem trenotku. Ako bi malo natančneje ogledal tale zakon gospo- 105 da profesorja in gospe Pelotard, bi mogel navsezadnje reči, da je go- spod profesor precej pod copato.» Senor Paqueno se je nalahno za- smejal, toda njegov obraz se je ta- koj zresnil, ko se je naenkrat jahta precej močno nagnila. «Mogoče imate prav, dragi Pa- queno, madame Pelotard ve, kaj ho- če, a njen mož bi tudi hotel to vede- ti... mogoče dela to le iz uljudno- sti... Toda kar je na vsi stvari naj- bolj čudno... Paqueno ...» «Kaj vendar?« «Markoviča pozna! Kako si lo razlagate? Markovič?! Vraga, malo je manjkalo, da nisem telebnil v vo- do, kakor sem dolg in širok, ko sem slišal profesorja, da je zaklical nje- govo ime! Ali ste opazili, kako je utihnil Markovič, ko mu je profesor rekel: Potujte čez London! Zakaj bi nazadnje ne mogel? To je jako čud- no! Sedaj mi pa recite 4n razložite, dragi Paqueno, kaj vleče tega go- spoda Markoviča na Minorko, zakaj hoče tja? Saj se vendar splošno go- vori, da sem mrtev, da so me upor- niki nekam zaprli. Zakaj hoče sedaj Markovič na Minorko? To je jako čudno, nerazumljivo!» «Visočanstvo, vse, kar se godi z nami in okoli nas, je jako čudno in nerazumljivo! Že sama ona borzna špekulacija, ki jo zaman študirava... Neznanec je nakupil vse naše držav- ne dolgove — takoj nato sledi revo- lucija na Minorki, ki uniči vse nje- gove špekulacije . . .» «Prav imate, Paqueno, čudež sle- di čudežu! Od časov Jeronima Sreč- nega ni bilo takih velikih dogodkov v naši domovini. Lahko si mislim, kako sedaj ta nesrečni borzijanec preklinja! Dal bi rad vse, kar imam — sicer to ni veliko — samo da vi- dim njegov obraz, ko bere brzojavke o revoluciji na Minorki. Ko bi mo- gel le slutiti, kdo je ta človek? Ta bi mi res želel srečno pot, ko bi vedel, da sem na poti na Minorko, da na- ženem te nesrečne revolucionarje k vragu.» «Samo, da bi ta pot ne bila preveč nevarna, bojim se, visočanstvo...» «A, kaj, dragi Esteban, verujte mi, z njimi bom hitro na koncu... toda poglejte, pomagaj mi sveti Urban iz Majorke, poglejte, poglejte, Este- ban ...» Veliki vojvoda je umolknil, zagra- bil Paquena za ramo in gledal proti stopnicam v potniške prostore... Ali vidi dobro, ali je to le halucina- cija. Ali je sanjal včeraj, ko je videl v gospe Pelotard damo svojih 40 do 45 let, ki se je samo za svojo starost malo preveč mladostno oblačila? Ali je sanjal včeraj, ali je pa to, kar vidi sedaj, nov čudež k vsem drugim! Na vrhu stopnjic je stala ovita v be- lo pomladansko svetlobo, oprta na ograjo gospa Pelotard. Toda ta madame Pelotard ni bila ona dama, ki jo je videl in spoznal včeraj. — Stala je tu vitka in gibčna z obrazom, ki je bil svež in čist, kot bela jutranja svetloba, z modrimi očmi, ki so modrile kot temnomodro sredozemsko morje. Veter, ki je dvi- gal valove in stresal jarbole jahte, je ovijal njeno obleko okoli plastičnih oblik njenega vitkega telesa... za- pletel se je v njene črne lase in jih razmršil, da so se izrili izpod šport- ne kapice, ki si jo je nataknila. Te- daj šele je zagledala grofa Punto Hermoso in njegovega spremljeval- ca, z veselim nasmehom ju je po- zdravila in šla proti njima. Hodila je po nemirnem krovu mirno in go- tovo, kot bi bila rojena na morju. «Kako krasno jutro! Ali sta dobro spala, gospoda?» • «Izvrstno madame,» je odvrnil ve- liki vojvoda, ki je vstal in se poklo- nil. «In vi? Ali naju hočete počastiti, da malo prisedete v našo družbo ?» «Hvala!» je rekla in sedla na ' lop. Veliki vojvoda jo je požiral s svoji- mi očmi, sledil vsaki njeni kretnji... ona je to opazila, nasmehnila se je... on se je pa začel opravičevati: 106 «Madame, oprostite, morate mi oprostiti... da zijam tako ... kot... toda odkritosrčno vam moram po- vedati .. doslej nisem niti videl niti slišal, da bi imelo morsko potovanje tako čudežen učinek...» «Kako?» Obotavljal se je, ni vedel, kaj bi povedal... ona ga je razumela in se začela smejati: «Le ven z besedo... kar narav- nost! Hoteli ste morda reči... da sem .. no... da sem nekoliko mlaj- ša nego včeraj! «Da, madame, toda več nego «ne- koliko», je rekel grof in hitro umolk- nil, ker se je bal, da ne izblekne kaj preveč! Ona se je le smehljala. «Prav nič čudnega ni, ako ste to opazili... delala sem kozmetično kuro, ki je ravno danes končana...» Te besede je izrekla tako ravno- dušno, oziroma zlagala se je tako mirno, da se je grof Punte Hermosa molče poklonil. «Vaša kura je imela čudovit uspeh, madame, pomladili ste sejiajmanj za dvajset let... Ali vas smem vpra- šati, kako se počuti gospod Pelo- tard?* «Hvala, mislim, dobro!» Odgovo- rila je kratko in z glasom, ki je do- kazoval, da noče naravnost odgovo- riti. «Vi ste se v zadnjem trenotku od- ločili, da spremljate svojega so- proga!* «Da, v zadnjem trenotku, tako ne- nadno 'se je odločil...» «Žurnalist, kot je vaš gospod so- prog, mora biti pripravljen za vsak slučaj... Ali smem vprašati, za ka- teri list piše vaš gospod soprog?* «Za kateri list... ? Ne vem... oziroma mislim za ... da, za Finan- cial Leaderja.* «Financial Leader?» se je začudil grof in jo pogledal s pogledom, ki je jasno govoril, da je ne razume. «Za borzijanski list?* «To se pravi... tudi za druge li- ste, on poroča nekemu novinarskemu sindikatu!* je popravljala gospa Pe- lotard v zadregi. Lista «Financial Leader* je je spomnila nehote, ker ga je brala pred dvema dnema v Marseillu... in ker se v prvem tre- notku ni spomnila nobenega dru- gega lista, je zagrabila po tem imenu kot potapljajoča se po bilki slame .. Niti pomislila ni, da je imenovala na- vaden borzijanski list, ki nima na- vade pošiljati svojih posebnih po- ročevalcev. Zardela je in pogledala velikega vojvodo, a v tem pogledu je on videl njeno željo, da se hoče opravičiti radi svoje laži. Obenem ga je pa motrila... Veliki vojvoda ni vedel, kaj naj reče, zato se mu je zdelo najpamet- nejše, da molči. «Financial Leader*! Sindikat! Torej ona nazadnje niti ne ve, za kateri list piše njen soprog. Molk je prekinil stari gospod Esteban Paqueno, ki je nekaj zamr- mral v opravičilo, potem pa kljub svoje starosti poskočil dokaj urno in hitel preko krova, kolikor so ga nosile njegove stare noge. Veliki voj- voda se je nehote zasmejal — toda gospa Pelotard ga je ukorila s svo- jim pogledom... in gledala pomi- lujoče za starim gospodom, ki je te- kel po stopnjicah nizdol. «Ubogi senor Esteban,* je rekla. «Ta gotovo iskreno želi, da bi bili že kaj kmalu na Minorki!* «Prav imate, madame, nemiri na suhem ga ne razburjajo tako kot na morju. Danes gotovo hrepeni, da bi prišel kar najprej na Minorko.* Gledala ga je neprekidno... «Danes? Sicer ne?» «Sicer... sicer pa sanja vedno o svojem tihem samostanu v Barce- loni.* «Sanja o samostanu? V samostan hoče? Kako čudno! Ali je mar re- dovnik?* «Ne, on je finančni... ne, bil je dolgo vrsto let v službi pri velikem vojvodi na Minorki.* 107 «Pri velikem vojvodi? Kaj vendar govorite! Torej on pozna velikega vojvodo? Vi... in tudi... vi ga po- znate?* Začuden jo je opazoval; govorila je tako hitro, vneto in razburjeno... «Ako ga poznam ... velikega voj- vodo ... seveda ga poznam, saj je vendar moj najbolji prijatelj!* «Don Ronald... ne, kako se ime- nuje?* «Ramon, madame, ubogi don Ra- mon! Njemu se sedaj ne godi poseb- no dobro, on se gotovo ne smeje!* «Da, da, ubogi, ubogi don Ra- mon! Obžalujem ga, jako ga obža- lujem! Toda povejte mi... kaj mi- slite ... Vi vendar ne mislite, da se mu je zgodilo kaj hudega ..da so ga lopovi nazadnje ubili...» «E, madame, težko je tu trditi ne- kaj gotovega. Za sedaj še ne vemo, kaj se je pravzaprav zgodilo na Mi- norki, kako daleč je šel ta zatirani narod v svoji revoluciji. Mogoče so maščevali sto in stoletno preganja- nje in tlačanstvo s kratkim sunkom ostrega bodala... Saj ste čitali, kaj pišejo listi o celi zadevi. Toda jaz vendarle upam, da je bil narod mi- losrčen ... toda ako bi bilo nasprot- no... tedaj bi nikdo ne mogel zame- riti temu narodu — saj tako sem nekje bral v listih ...» «Listi! Listi!* Gospa Pelotard je jezno rekla te besede in dodala: «Kaj me brigajo listi. Pri nas do- ma... Jaz mislim, da so ti listi s svojimi žurnalisti in svojim pisanjem neznosni, brezvestni... Ako so re- volucionarji umorili dona Ramona, tedaj bi morale evropske države raz- rušiti to Minorko.. .* ♦Madame, čudim se vašim bese- dam... vi ste večji rojalist nego kralj sam .. Don Ramon, ki ga vi dosledno imenujete don Ronald, je bil na koncu koncev velik pustolovec — parazit in izkoriščevalec svojega ubogega naroda...» «Dosti... dosti... niti besede več... Veliki vojvoda je bil plemenit in človekoljuben mož... jaz sem o tem prepričana... toda ako ga je vse njegovo življenje zasledovala ne- sreča, moramo ga samo obžalovati, a ne obrekovati, kot delajo to ne- sramni listi. Vi, vi, ki ga poznate in pravite, da ste njegov prijatelj, mi morate pritrditi — a ne pritrjevati nesramnemu pisanju listov!* «Mondieu, madame, rad bi vam pritrdil vse, kar želite... Rekel sem, da sem njegov prijatelj, zato lahko " trdim, da je imel tudi svoje dobre lastnosti... Tako mi je na primer ponudil včasih jako dober konjak... in...» «Vi ste neznosni...» je zaklicala gospa Pelotard. «Ponudil vam je do- ber konjak... Imel je svoje dobre strani... bili ste njegov prijatelj... zakaj tako govorite... Zdi se mi... vi mislite... da je mrtev.. .1» «Madame, odstavljen vladar je v vsakem slučaju mrtev!» «Odstavljen vladar. . torej on ni več vaš prijatelj... Ker več ne vlada in vam ne more več ponujati konja- ka... To je lepo... To je res lepo..» «Toda, madame...» «Vi ste bili torej njegov prijatelj samo toliko časa, dokler je bil vla- dar ... Tega ne bi verjela. Tega vam ne bi zaupala... Začeli ste go- voriti o donu Raoulu kot svojem prijatelju tako, da ste me pridobili za njega... saj ste trdili... da ste njegov prijatelj...» «Madame, vi ste jako ljubeznivi in prijazni napram meni, kot napram donu Ramonu, ki ste mu nadeli že vsa imena na R razun Ramzes. Za- gotavljam vas, da se v vsem, kar go- vorite, v velikem delu, ali pa popol- noma strinjam z vami. Nikdo ne ljubi dona Ramona bolj nego jaz. Mislim, da ga ni, ki bi imel toliko obzirov na njegove slabe strani, ki bi njegove dobre bolj cenil nego ravno jaz! » «Tako mi ugajate! Tako se mo- ra govoriti o prijatelju. Toda povej- te mi — saj pravite, da poznate nje- 108 ga, da poznate Minorko... Kaj mi- slite, kaj so uporniki naredili z njim? Pomislite, pretrgali so kabel in uni- čili brezžično postajo. Kot da se boje, da ne izve svet, kaj so zagrešili — nazadnje so ga pa vendarle...» «Madame, kabel in brezžične po- staje ne igrajo tu prav nobene uloge. Ako so te naprave prenehale delo- vati na Minorki, verujte mi, da je tudi z mnogimi ostalimi stvarmi ravno tako! Mogoče je to posledica starosti... Mogoče so pa uporniki nalašč prekinili vse zveze, da don Ramon ne bi mogel prositi pomoči.» «To mislim tudi jaz! Kaj mislite, da mu nikdo iz Evrope ne bi hotel na pomoč, da ga reši? To bi bila največja sramota, neopravičljiva sra- mota. Ako bi moj brat... ako oi kdo. . kaj mislite, da li bi ga ti lo- povi pustili, ako se jim da dobra odkupnina? Ako ga kje skrivajo, morda bi ga izročili za lep denar, jaz sem že mislila na to...» «Tudi na to ste že mislili? Vi ste najplemenitejša dama vseh dam, kar sem jih kje in kdaj videl. Toda bojim se, da ne bo šla ta stvar z od- kupnino tako lahko, kot vi stvar za- mišljate. Kdo bo riskiral za odstav- ljenega vojvodo denar? Ko je še vla- dal in bil prost, ni bilo nikogar, ki bi mu kaj upal, kaj šele sedaj, ko je odstavljen in ujet!» «Povejte mi...» je rekla obotav- ljaje se, «povejte mi, prosim, kakšen je pravzaprav ta človek...» «Madame, prav res ne vem kaj naj vam odgovorim. Kakšen je, kakšen, težak odgovor. Kot veste, šepa...» «Šepa... no in ali je to kaj tace- ga? Saj tudi toliko drugih...» Hitro je umolknila in ga nekaj časa motri- la, kot da se hoče opravičiti za rvo- jo preveliko vnemo. «Slišala sem, da je impozantne postave in jako izobražen mož!» «Kdo vam je to pravil ?» «Gospod Pelotard!» «Vaš gospod soprog? Ali vaš gospod soprog pozna velikega voj- vodo?* «Tega ne vem! Mislim, da ne! Zdi se mi, da potuje prvič na Minorko.* «Vi ne veste tega? Zdi se mi, da ste jako slabo poučeni o zadevah svojega gospoda soproga.* «Mogoče je bil tam, predno sva se...» «Predno sta se poročila, razumem! Ali ste že dolgo poročeni, madam? oprostite predrznemu vprašanju.* Veliki vojvoda se je začudil, ko je videl, da je mlada dama mesto od- govora zardela do ušes; prestrašil se je, da je s svojim vprašanjem na- redil veliko neumnost, dasi tega ni nameraval, je hotel hitro vso stvar popraviti in rekel: «Da, da, sedaj razumem mada- me... tako bo stvar... to je vaše svatbeno potovanje!* Ko je veliki vojvoda pogledal go- spo Pelotard, videl je samo še njen lepo oblikovani hrbet in par elegant- nih, malih lahkih čeveljčkov, ki so stopicali z največjo naglico proti stopnišču; par sekund pozneje pa ni videl niti tega več! Gospa Pelotard je izginila, toda niti besede ni rekla, da bi pojasnila svoje zagonetno ob- našanje ... niti ozrla se ni — urno je stekla po stopnicah nizdol. Da res, jahta «Štorklja» je krila v sebi več skrivnosti in zagonetnosti, nego bi smela sprejeti na se fon blaga. Zakaj pri vragu je morala zardeti do ušes dama, ki je bila včeraj stara najmanj 40 let, toda danes je po ču- doviti kozmetični kuri kc ; i dvaj- setletna devojka, ko jo človek povsem spoštljivo in uljudno vpraša, koliko časa je poročena? Zardela je in po- tem pobegnila, kot sramežljiva Diana. In ta dama, ki je poročena z žurnali- stom, ki piše za časopise, ki jih ona ne pozna, potem borzijanski list, ki pošilja «vojne» poročevalce... in nazadnje ta dama, ki se tako zelo za- 109 nima za usodo velikega vojvode, ki ga ni videla nikdar, katerega ime ta- ko nalašč in izzivalno pači... Vsa je nemirna radi njega, niti pomisliti ne sme na to, da bi bil mrtev. Zahteva, da se morajo vsi prebivalci Minorke, katere kar lepo z lopovi titulira, po- streliti in pobiti, ako so njemu skri- vili le las — a najlepše je na stvari, da poizveduje pri samem velikem vojvodi vse poedinosti o njem sa- mem, a da niti ne sluti, s kom govori. Res v človeku bi se moralo nazadnje zavrteti v glavi... Vse te misli so se vrstile v njegovi glavi z brzino električne struje; toda še predno si je mogel poiskati ka- ko pojasnilo ali odgovor, je zagle- dal gospoda Pelotarda, ki je prišel po stopnicah, na katerih je malo po- prej izginila ona... Gospod Pelo- tard se je zadovoljno smejal: «Dobro jutro, gospod grof! Kako se počutite? Poranili ste, poranih! Ravnokar mi je pravila soproga, da sta imela že dolgo in zanimivo kon- ferenco.» «Da, konferenco, ki jo je pa milo- stiva prekinila na tako nagel in ču- den način, da si moram misliti, ka- ko zelo sem jo razžalil. Verujte mi, gospod, da mi je neskončno žal, ako se je res to zgodilo, toda po moji krivdi gotovo ne. Zagotavljam vas.., da nisem hotel...» «Pomirite se, dragi grof, saj stvar vendar ne bo tako strašna in nevar- na. Mislim, da je morska vožnja upli- vala na mojo soprogo. Ravnokar mi je priznala.» «Morska vožnja... meni se pa zdi, da je milostiva kot rojena na morju!» . «Mogoče... ali stara resnica je, da sta morje in žena dve uganki, ki jih ne more nikdo razrešiti.» Veliki vojvoda je priznal to prav rad. «Prav nič ne pretiravate, gosnod profesor... lahko bi celo trdili, da je vaša gospa soproga velika ugan- ka! .Vsekakor žena je sicer uganka, a vaša soproga je največja uganka med ženami!» «Kako to?» «Ni samo uganka v svoji notra- njosti, tudi na zunaj je uganka. Vče- raj ste mi predstavili štiridesetletno gospo Pelotard — danes sem pa vi- del komaj dvajsetletno...» «Ah, dragi grof... razsvetljava, luč, morski zrak...» «Da, da, morski zrak... gospa mi je govorila o neki kozmetični kuri .» «Da, da, seveda! Skoro sem po- zabil nato... Kozmetična kura, ki jo je ravno danes končala.» «Sama mi je to povedala! Ni mi pa hotela izdati, za katere liste de- late. Dobil sem utis, da nazadnje niti ona sama ne ve.» «Mondeu, kako morete vendar mi- sliti, da se bo mlada dama zanimala za take stvari ?» «Tudi to je mogoče! Jako se pa zanima za cilj mojega potovanja. Spraševala me je vse mogoče o Mi- norki.» «Da, da, jako se zanima za Mi- norko!» «Še bolj pa za velikega vojvodo. Vaša sreča je samo, gospod profesor, da je veliki vojvoda izgubil svoj prestol. Ako je še živ... oziroma, ako bi ne bil odstavljen, bili bi go- spod profesor, v nevarnosti, da za- pustite Minorko sami!» «Torej vi mislite, da se madame preveč zanima za velikega vojvodo. «Da, vsaj tak utis sem dobil!» «In mislite li, da bi mogla madame Pelotard tudi v Velikem vojvodi obu- diti enako zanimanje ?» Nekak zaničljiv in obenem šaljiv naglas je bil v tem vprašanju, ki ga je stavil Filip Collin svojemu gostu, ki je to opazil in razumel: Zato ga je to precej razburilo... ako bi stvar ne bila tako čudna in zagonetna, te- daj bi skoraj mislil, da profesor Pe- lotard nekaj sluti, nekaj ve... ali pa da ga ima Pelotard za norca. Zato je hitro odgovoril: 110 «0 tem sem popolnoma prepričan, gospod profesor!» Filip se je obrnil, kot da hoče po- gledati, dali ni nikogar v bližini, da li so mornarji na svojih mestih, po- tem se je pa obrnil k velikemu voj- vodi in mirno rekel: «Malo je manjkalo, da nismo si- noči dobili na krov še petega pot- nika. Ako bi ne bil kapitan Dupont tako velik antisemit, prav težko bi se ga ubranili.* «Da, da...» «Vi poznate onega gospoda?* Veliki vojvoda je hotel odgovoriti na to vprašanje popolnoma mirno, toda dasi se je trudil, vendar ga ;e izdal njegov glas, da je razburjen. «Poznam? Tako, malo! Toda — tudi vi, gospod profesor ste ga takoj spoznali?* Veliki vojvoda se je obrnil in začel popravljati neko vrv, ki ga poprej ni prav nič motila. «Precej dolgo časa ste ga opazo- vali!* je rekel Filip z vso neusmilje- nostjo. Veliki vojvoda je zmignil z ra- meni. «Prizor je bil jako čuden!* je re- kel, — bil je prepričan, da ga je glas popolnoma izdal. In zopet se je v njegovi glavi porodila misel, ki je bila zopet nova uganka: Ta profesor Pelotard mora nekaj vedeti! On ve nekaj! Jezil se je na sebe in na Pe- lotarda. Zakaj vedno te skrivnosti in uganke, zakaj to tipanje v temi? Obrnil se je k profesorju in rekel skoraj z brutalnim glasom: «Vaš list se mora zanimati zelo za revolucije, ako si dovoljuje take stroške, da si najamete svojo jahto, da potujete na Minorko in nabavite izvirnih poročil na licu mesta o ti revoluciji na Minorki.* «Da,» je odgovoril Filip zamišlje- no. «To je res! Toda gotovo veste, da se v zadnjem času svet jako za- nima za Minorko. Tako se je pred nekaj dnevi izvršila po borzah precej čudna špekulacija z minorčanskimi državnimi papirji.* «Ali veste o stvari kaj natančnej- šega?* je vprašal veliki vojvoda sko- raj zamišljeno. «Prav nič, grof, saj nikdo prav nič ne ve!» «Da, da, tako je s temi časopisi. Prav nič ne vedo, a vendarle o vsem pišejo!* «Delate nam krivico,* je odgovo- ril Filip popolnoma mirno. «Pri nas, v našem listu, je navada, da se mo- ramo o vsaki stvari, ki hočemo o tiji pisati, poprej točno in dobro infor- mirati.* «Tedaj ste gotovo prav dobro po- učeni o razmerah na Minorki!* «Mislim, vsaj mislim! Skoro bi tr- dil, da vem največ od vseh o Minor- ki! Pardon, zdi se mi, da sem čul zvonec... čas zajtrka bo!» Skoro nevoljno je šel veliki vojvo- da za profesorjem k stopnicam, ki 30 vodile v malo obednico, opazoval ga je neprestano in nazadnje rekel: «Povejte nam vendar nekaj tega, kar veste!* Filip Collin ga je hitro pogledal, začudil ga je njegov glas, pa tudi iz- raz njegovih oči. Sedaj je razumel, da ne sme povedati prav ničesar več, ker sicer bi se izdal; zmajal je z ra- meni in rekel: «To bi bilo preobširno, posebno sedajle pred zajtrkom! Vem pa samo to, da bo pri našem obedu zastopa- na velika vojvodina Minorka in to s stvarjo, ki je lahko ponosna na njo...» «In to je...?» je zaklical veliki vojvoda in uprl svoj detektivski po- gled v profesorja... «Minorčanski rak!* se je uljudno nasmehnil Filip in pustil grofa, da je šel pred njim po stopnicah. * * * Bilo je približno ob petih popol- dne, ko je prišel Filip Collin po stop- nicah, ki so vodile iz notranjih pro- storov na krov, sprehajal se je nekaj 111 časa po krovu, potem je pa šel na- ravnost proti kapitanu Dupontu, «.i je sedaj sam upravljal s krmilom. Vzel je iz žepa svojo dozo in ponu- dil staremu morskemu volku dobro cigaro Kadila sta in se mirno pogo- varjala o potovanji* in raznih okol- nostih; razpravljala sta, ali naj gredo naravnost v Mahonsko pristanišče, ali pa naj poiščejo kako drugo luko, in kaj naj store, ako pridejo v kak konflikt z revolucionarji. Troti večeru je zopet začel vihar. Nebo je bilo zakrito s težkimi sivimi oblaki, ki so se podili po nebu... Vi- delo se je v daljavi, kako se usipa gost dež v morje, veter, ki je bil zju- traj svež in ugoden pomladanski ve- ter, se je izpremenil v divji in bes- neči mistral. Mala jahta se je zibala prav občutno in Filip je v svojih mislih obžaloval starega gospoda Estebana, ki je trpel neznosne bole- čine. Sam je bil dober in izkušen po- morec in se je prav dobro počutil, njemu niso škodovali niti valovi, niti mistral; mirno je stal poleg kapitana na poveljniškem mostu. Naglo se je začelo mračiti... V precejšnji daljavi sta opazila dim iz dimnika neke večje ladje. Filip se je začudil, ko je zagledal naenkrat gospo Pelotard in grofa, ki sta prišla po stopnicah iz dolnjih prostorov. V takšnem vremenu! Go- spa Pelotard in gospod grof sta to- rej ravnotako utrjena in navajena na morje kot on sam. Šla sta parkrat po nemirnem in zibajočem se krovu gorindol, pogovarjala sta se; gospa Pelotard je morala grofa nekaj vpra- ševati in videlo se je, da je grofovi odgovori ne zadovoljujejo; ona je govorila jako živahno in energično, njegovi Odgovori so bili pa kratki in nerazločni. Parkrat je videl, da se j? sklonila k njemu, da mu je šepeta- la... a on je povesil svojo glavo.. videlo se je, da sta se v viharju kaj slabo razumela, Filipa na poveljniš- kem mostu nista niti opazila. Smeh- ljal se jima je. Vse močnejši in močnejši je bil ve- ter, valovi so se penili in dvigali in mala jahta je začela plesati, da se je moral Filip oprijeti z obema rokama za ograjo, ker bi sicer padel. Ko je še iskal ravnotežje, videl je kako hi- tita gospa Pelotard in gospod grof z vso naglico proti stopnicam. Gro- fa njegovo šepanje ni oviralo, tekel je preko krova naglo in gotovo kot kak star pomorec, pa tudi madame Pelotard ni zaostajala. Naenkrat je zakričala in zakrilila z rokami po zraku, spotaknila se je preko neke vrvi in bi padla prav go- tovo ob ograjo, ali pa celo preko krova, ako se ne bi stegnile v tem trenotku roke orjaškega grofa in jo objele. V naslednjem trenotku je le- žala v njegovem močnem objemu, sicer je protestirala in cepetala z no- žicami, toda on se ni zmenil za to, nesel jo je z velikimi koraki proti stopnicam. Ko jo je prinesel tja, jo je postavil zopet spoštljivo na tla, ona se je prijela za držaj na stopni- cah ... opazovala je nekaj trenotkov grofa z nekim čudnim pogledom... potem mu je pa nekaj rekla ... Filip je mislil, da se mu je zahvalila za re- šitev. Ponudila mu je roko, grof Punta Hermosa jo je prijel, narahlo stisnil, pritisnil na svoje ustnice in potem poljubil... Ona pa je stekla po stopnicah niz- dol... grof ji je pa počasi sledil.. Fil;p Collin se je smehljal na po- veljniškem mostu zadovoljno in se zamislil. Iz misli ga je predramil ka- pitan Dupont, ki mu je zakričal v le- vo uho: «Bojna ladja... gospod profesor, bojna ladja!» Filip je pogledal v smeri, kamor je pokazal kapitan. Velika, sivo po- barvana ladja, ki je pred par trenotki še videl oblake njenega dima, se je sedaj približala tako, da je mogel opazovati njene ogromne obrise proti večernemu nebu. Nje ni motil vihar niti veter, mirno in dostojan- 112 stveno je nadaljevala svojo pot proti Marseillu, odkoder je potoval Filip s svojo jahto; mogočno je rezala raz- penjene valove, ki so se za njo delili v velikem ogonu... V kakih desetih minutah se je bojna ladja tako pribli- žala, da je videl Filip zastavo; bila je belo-modra-rdeča. Torej ruska oklopnica. Vzel je svoj dalnogled in opazoval morskega velikana. Zdelo se mu je, da nosi napis «Car Ale- ksander». Odmaknil je daljnogled, molče po- mignil kapitanu in šel počasi proti stopnicam, po katerih sta pred nekaj časa šla v potniške prostore gospa Pelotard in grof Punta Hermosa. Zakaj se je smehljal Filip Collin? Bilo mu je pri srcu kot angelju bož- je previdnosti, ki ima nalogo čuvati nad norci in zaljubljenci... Sedaj je pa tudi začel upati, da nazadnje pride vendarle do svojih petdeset tisoč funtov. II. poglavje opisuje začetek jako čudne prigode. Veter je divjal vso noč vse huje in huje, tudi predpoldne drugega dne ni prenehal; morje je besnelo, visoko so se dvigali valovi.-.. Šele okoli poldneva je vihar nekoliko po- nehal in morje se je začelo miriti. Ob eni popoldne si je upal celo stari senor Paqueno na krov. Solnce je sijalo raz modro nebo in beli galebi so obletavali v elegantnih krogih malo jahto. Ozračje je bilo toplo in je vzbu- jalo dober tek. Grof Punta Hermosa je rekel go- spej Pelotard: «Madame, vzorec najboljšega, kar ima otok Minorka, vam sedaj že lahko pokažemo — tO je divno pod- nebje.» Okoli šeste ure zvečer se je jahta približala južnoiztočni obali Minor- ke in kmalu potem so videli obrise prestolice Mahona, ki se je belil mirno in tiho nad terasami, ki so se stopnjema dvigale od pristanišča. V katedrali so zvonili zvonovi večer- nico in večerne sence so se spuščale nad hišami in palmami. Srebrni me- sečni krajec se je lesketal kot svetla razpoklina na opalnomodrem nebu in na prozorni vodi v pristanišču so se zibali galebi kot bele vodne rože. Počasi je plula «Štorklja» okoli pomola in z zmanjšano brzino zavila v pristanišče, ki je bilo popolnoma prazno — samo galebi so preplaše- no sfrfotali... «Štorklja» je spustila svoja sidra; vse je bilo tiho in mirno... prav nobenega življenja ni bilo nikjer ču- titi. Tedaj je pa šinil iz notranjega de- la pristanišča čoln in se z veliko na- glico bližal jahti. Čoln je vodil pristaniški pilot, a v čolnu sta sedela dva gospoda v bogatih uniformah, okrašenih s zla- timi okraski, na levi roki sta imela bele znake. Na krovu jahte je stal kapitan Du- pont, poleg njega pa profesor Pelo- tard s soprogo. Ko so se namreč približali mahonskemu pristanišču, je Filip poklical v stran grofa in', nje- govega spremljevalca in jima rekel: «Gospoda, nameravam, da se-iz- krcam sam v minorčanski prestol- nici. Mene tu nikdo ne pozna, zato to tudi lahko naredim! Ako se ne motim, ste mi pripovedovali, da ste bili vi že tukaj... saj imate tukaj neka posestva ?» «Da, posestva!» K 113 «Potem se mi zdi edino primerno, da se v prvem trenotku ne pokažete. Jkz se nočem poprej prepričati, da v^idim, kako stoji stvar. Ako bi vas videli, bi se mogoče ljudje razburili, kar bi povzročilo morebitne nepri- jetnosti, mogoče celo spopade z uporniki... saj človek nikdar' ne ve...» ' «Prav imate!» je rekel grof. «Poi slušati hočem vaš svet.* Tako sta stala gOspod in gospa Pelotard kot edina potnika na krovu, ko se je ustavil čoln z zlatoobrob- ljenima gospodoma ob jahti, -Ni tra- jalo niti deset minut, ko sta- stopila oba gospoda na krov. Mlajši obeh, ki je nosil skoraj vso zlato-uniformo, je bil star kakih trideset let. Ta1 je pristopil bliže k profesorju in po vo- jaško pozdravil. , «Dober • večer!» je rekel v slabi angleščini, »s kom mi je Čast govo- riti ?» Filip ga je začudeno "opazoval; s kom 'ima čast govoriti? «Jaz sem profesor Pelotard.» je rekel. «To je moja soproga — to je kapitan gospod Dupont, ki je lastnik nase jahte; a dovolite': S kom imam jaz čast govoriti ?» «Jaz sem Louis Hernandez!» je odgovoril došlec ponosno. «Ali ne poznate mojega imena ?» Filip je'komaj zadrževal smeh. to je torej bodoči ali pa že izvoljeni predsednik minoiranske republike... Prav uslužen je ta gospod predsed* nik, ki pride takoj na krov prve ladje, da se predstavi odličnim tujcem . . Gotovo je to njegova navada! Saj je obiskal ttidi kapitana Simonsa. Kakih deset korakov od tod, doli v kabini pa sedi in čaka "mož, čegar naslednik je ta zgovorni zlatoobrob- ljeni gospod «predsednik». ■ Filip se je naklonil": «V izvanredno čast mi je, da sem vas spoznal, gospod predsednik. Vse svetovno časopisje je v zadnjih štirih dneh napolnjeno z vašim ime- nom.. Odkar je kapitan Simons po- slal iz Barcelone svoje brzojavno poročilo...» 'j «Torfej je vendarle brzojavil... jaz sem to tudi pričakoval — toda skoraj sem že obupal. Mi rtiimo zve- deli ničesaf, niti kabli ne funkcio- nirajo, vrag vedi zakaj ne .".l Veseli me, da je stari kapitan vse poročil. (Torej v Evropi , se govori 'mnogo o meni . -.i. o mas. <;?» ' ♦Da, jako mnogo, gospod pred- sednik. Samo to se govori po Evro- pi. Vse časopisje vam poje slavo- speve... vam in vašim hrabrim ter odločnim rojakom. Jaz kot zastopnik svetovnega čpsopisja... prihajam, da se vam poklonim, da vam stavim na razpolago močni vpliv časopisja, gospod predsednika . » Filip je govoril počasirker je ho- tel opazovati utisi svojih besed ... vi- del je, kako slave žejna d»ša gospo- da Luisa Hernandeza vsrkava vsako njegovo besedo. Bodoči predsednik minorčanske republike je poslušal z naprej sklonjeno glavp in - polodprti- mi ustnicami.., včasih je pa pogla- dil z roko svojo zlatoobšito unifor- mo. Filip je želel, da se kar uajbolje uvede pri gospodu predsedniku, kar se mu je tudi posrečilo. Gospod predsednik je zavzel mogočno pozo in rekel z govorniško-patetičnim gla- som: . . . ' ?. ,{>■>! Vi -" I «Jako so me .razveselile vaše be- sede, gospod Pelotard! One so do- kaz, da je današnje novinstvo do- raslo svOji nalogi, da se bori za des- nico in zmago pravice. — jako me veseli vaša izjava... toda prosim vas, ne naslavljajte me s predsedni- kom, ker še nisem ... Volitve se vrše namreč šele čez nekaj dni!» «Ah!» je rekel Filip z najljubeznji- vejšim nasmehom. «Slišal sem, d^ nagovarjali; včasih prvega konzula Napoleona z nazivoni sire, a on ni prav nič protestiral.» Senor Hernandez je zardel ve- selja in zadovoljstva do ušes; pogle- dal je svojega spremljevalca, kot da 10 114 se hoče prepričati, ako je ta vse to razumel. Potem pa je rekel: «Gospod Pelotard, dovolite, da vam predstavim svojega spremljeval- ca, upravnika našega pristanišča in svojega prijatelja Emilionesa. Oa vam bo vedno na uslugo...» Umolknil je in značilno pogledal na zagrnjena in razsvetljena okna obednice, kot da hoče namigniti, da bi se predsednik minorčanske repu- blike prav nič ne branil, ako bi ga povabili na dobro večerjo. Filip je vse to opazil in razumel, toda nje- govi načrti so bili popolnoma dru- gačni. «Jutri,» je rekel, «si dovolim, da vas obiščem, hočem se namreč točno pogovoriti z vami glede vsega, kar bi bilo dobro poročati časopisom.» «Vedno ste mi dobrodošli, senor, dobrodošli,* je zagotavljal Hernan- dez. «Po dvanajsti uri sem vam ved- no na razpolago! Od desete ure do dvanajstih vedno nadziram vojsko.» «In kje?» je vprašali Filip, «kje vas morem dobiti ?» • «V gradu... sehor... v pa- lači ...» Filip se je skoraj glasno zasmejal. Senor Hernandez je torej jako hi- tel, polastil se je torej že vseh zu- nanjih znakov moči in vlasti... predstavnik ljudske volje se je eno- stavno preselil v palačo odstavlje- nega tirana. «A tako!» je rekel Filip, «v pa- lači velikega vojvode! Ali vas smem še nekaj vprašati...» «Seveda, z veseljem, senorf» «Kaj se je pa zgodilo s prejšnjim najemnikom — vašim prednikom ?» Senor Hernandez je gledal začu- deno in vprašuje predstavnika ev- ropskega časopisja... toda hitro se je zavedel in komaj razločno zamr- mral: «0 tem se pogovoriva jutri, se- nor! Sedaj vam želim najlepšo lahko noč!» ' Skočil je v čoln, za njim pa Emi- liones, ki ves čas ni spregovoril niti ene besede, gotovo zato, ker ni znal angleško. Čez par trenotkov je izginil čoln v temi. Ko sta čudna gosta izginila, je Filip ostavil svojo soprogo, ki je gledala še vedno z jeznimi in divjimi, skoraj morilskimi pogledi za predsednikom minor- čanske republike ... Filip je pa te^el po stopnicah nizdol in potikal na kajuto grofa Punte Hermosa. «Imeli smo goste, gospod grof, jako fine goste!» «Kdo je bil vendarle ?» «Predsednik Hernandez... jaz iil on sva danes najboljša prijatelja na svetu in jutri ga obiščem na njego- vem stanovanju v palači velikega vojvode!» «V palači velikega vojvode — prokleti lopov... Tako, tako... Vi ga hočete obiskati... Čestitam... Ali pojde milostiva z vami?» «Milostiva? Uporabil sem ^se svoje moči, da mi ni pri prvem obi- sku zabodla novega predsednika! Saj veste, da je rojalistinja.» «Vem, vem, jako me to veseli!» «Tako, tako! Toda za nekaj sem pa vendarle dolžan svojo zahvalo gospodu predsedniku!» «Njegov poziv v vojvodsko pala- čcr?» * «Ne... hvaležen sem mu, da je rešil in osvobodil Minorko velikega vojvode. Ako bi bil don Ramon še vedno na vladi — vi ste sami to rekli — moral bi zapustiti Minorko brez svoje soproge. Toda med na- ma rečeno: Jaz ne mislim s svojim obiskom čakati do jutri.» «Vam se jako žuri, dragi profe- sor! Hoteli bi čimprej videti svojega prijatelja predsednika.» «Tudi to! Na vsak način si ho- čem ogledati njegovo prestol ico... in zato mislim še nocoj oditi v me- sto!» «Veliko itak ne boste videli! Mest- na plinarna se odlikuje s svoji izvan- redno nezanesljivostjo.« 115 ^Pomagati si bom moral pač brez plinske razsvetljave. Na svi- denje, gospod grof!» «Samo ne hitite tako, dragi pro- fesor! Hotel bi z vami, ako mi do- volite ...» Filip se je zasmejal. «Kaj, vi hočete z menoj? To je jako neprevidno. In ako bi ne do- volil tega?» «Potem plavam na obalo!» «Za božjo voljo, gospod grof, tega nikar ne storite! Pojdite z me- noj, toda obljubiti mi morate, da svojih prigod in vtisov ne sporočite mojim konkurenčnim listom! Ali vi poznate Mahon?» «Nekoliko že.» Odgovor velikega vojvode je bil kratek, a v glasu je bil čuden in značilen izraz velike odločnosti, tak je bil tudi njegov obraz. Filip se je vsega tega razveselil in v sebi si je že prerokoval, da ga čakajo velike in lepe prigode. V trenotku, ko je omenil grofu, kje se je nastanil novi predsednik, je dobil obraz grofa Punte Hermo- se izraz okamenele maske; ako se Filip ni varal glede značaja svojega gosta, tedaj je lahko vedel, da se bližajo revolucionarjem hudi časi.. Odločnost velikega vojvode mu je imponirala, saj je ljubil burne pri- gode — a to kar se je zgodilo — kar se bo šele zgodilo, je bilo po- polnoma v smislu njegovih načrtov. Ko sta prišla z velikim vojvodom na krov, sta ugotovila, da se je mrak pretvoril v temno noč. Veliki vojvoda je imel popolnoma prav: niti ena pocestna svetilka ni gorela v Mahonu. Prebivalci prestolnice so se morali torej zadovoljiti s skromno svetlobo, ki je prihajala z večernega neba... Kapitan Dupont je slonel na ograji in mirno pušil svojo pipo. Filip mu je zaklical, da naj spusti čoln... Začuden je kapitan izvršil njegovo željo. «Vi hočete na kopno ?» «Da, kapitan! Okoli enajstih se vrnemo, pazite, da nam pošljete čoln. Več nego dve uri se itak ne zadržimo na kopnem. Ako se pa ne vrnemo.,. recimo... takole do pol- noči ... potem pazite, ako bi čuli ali videli kaj sumljivega... saj človek ne ve, kaj se more zgoditi v deželi, kjer divja revolucija.* «Prav imate, gospod profesor Sicer pa delajo tu revolucijo prav po domače, kar takole na tiho... Tega na Francoskem nismo nava- jeni. Ne razumem, zakaj si ne upa nikdo sem, ko bi mogel vendar vsak parnik mirne duše pristati na Mi- norki!* «Z revolucijo so sedaj že gotovi, dragi kapitan. Saj ste videli malo poprej na krovu svoje jahte novega predsednika.* Kapitan Dupont je mogočno plju- nil mesto odgovora. «Da, pfuj, vrag ga vzemi!* «Na svidenje, dragi kapitan!* se je zasmejal Filip. Kapitan Dupont je bil sicer dr- žavljan republike... toda v možem-. stvu ni bil posebno velik republika- nec. Filip in veliki vojvoda sta stopila v čoln; Filip se je uprl v vesla in čoln je zdrčal po morski gladini. III. poglavje, kjer srečamo zopet starega znanca, kar pripravi velikemu vojvodi marsikako presenečenje. Čoln je plaval tiho po mirni vodi notranjega pristanišča, Filip se je frudil, da je veslal kar najbolj tiho. Čez nekaj minut se je sklonil k ve- likemu vojvodi, ki ga je molče opa- zoval, kako spretno je veslal in rekel: 116 «Gospod grof, kaj mislite, kje bi bilo najbolje pristati? Po mojem mnenju bi bilo najbolje, da prista- nemo v bližini pisarne mojega no- vega prijatelja Emilionesa.» «t~miliones?» «Da, on je upravnik pristanišča predsednika Hernandeza!» «A tako! — Tudi jaz mislim ta- ko! Dovolite, da povedem sedaj jaz čoln. Mislim, da najdem pravo me- sto.? Vzel je Filipu vesla in čoln je dr- čal ravno tako tiho naprej. Po kakih štirih minutali veslanja po temnem pristanišču so pristali v njegovem levčni delu. Na obali je stalo par nizkih šup, vseokoli so bi- le razpete mreže1, torej so pristaU v ribiškem delu Mahonskega prista- nišča. f Nobene deputacije ni bilo .tu, no- benega slovesnega sprejema, ki bi proslavljal vrnitev zakonitega vla- darja na domača tla. Filip in veliki vojvoda sta -stopila tiho in molče na obalo, čoln sta pa potegnila iž mor- ja na breg, kjer je ležalo nekaj ri- biških čolnov. Veliki vojvoda je na- migni! Filipu, da mu sledi; peljal ga je ob nizkih hišicah, ki''sb segale prav do morske obale, skozi ozko ulico. Niti besede nista govorila, molče sta hriela skozi noč, veliki voivoda je šel naprej, zadnjim pa Filip .'.ii. Minulo je nekaj minut,, oba sta še vedno molčala, v temnih in viju- gastih ulicah, ki sta po njih hodila, je bilo Filipu težko orientirati, se, v kateri smeri gresta; kolikor s je mo- gel presoditi, sta šla proti zapadu. Ko sta šla po ulicah, katere so re- zale povprečne ulice, ki so vodile naravnost doli proti pristanišču, se je Filip parkrat ozrl in videl obrise poslopja, ki je danes že slišal o njem govoriti. Razumel je' prav dobro, njegov prijatelj grof Punta Hermosa mu je hotel kot dober poznavalec mesta Mahona pokazati najprej največjo zanimivost iftinorcanske prestolice — vojvodsko palačo, kjer je pred- sednik Hernandez nasledil svojega prednika. l" : ..... Kar je Filipa najbolj čudilo in skoraj vznemirjalo, je bila mrtvaška tišina, ki je vladala naokoli. Ves čas, kar sta šla od pristanišča sem, nista čula niti glasu. In to naj bo mesto, katerega prebivalstvo se je ravnokar osvobodilo stoletnega ti- ranskega jartna, 't'o naj bi bil narod, ki je po stoletjih sramote in poniže- vanja vstal ih vdihaval zrak svobo- de! Res čudni ljudje, ki se na tak način zavedajo Svojega osvobo- jenja! Pričakoval je carmagnole, kre- sov, frigijskih čfepič, želel si je vi- deti ttidi giljotino'v'čast'in'slavo no- 'jve republike — mesto vsega tega pa tfrobna tišina. — Komaj osvoboje- no prebivalstvo svobodne''prestolice hodi rs kufami špat. ' Naenkrat pa, ko sta prišla do kri- žišča dveh ulic in malO večje ceste, je Veliki vojvoda 6'bštal,' nagnil gla- vo'naprej in prisluškoval. Od velike ceste; sem sta slišala enako odmer- jene korake, razločila, kalptrde pete ■udarjajo ob tlak. Mogoče prihaja patrulja. Najbolje bi bilo,' da se naj- prej prepričata, kaj je na stvari, predno' gresta naprej! Klak, klak, klak ... je odnjevalo v noč, in koraki so se vedno', bolj približevali. Filip je stopil korak na- prej k voj^Odi in se nagnil naprej, da bi pogledal pb cesti... Cez ne- kaj sekund je razločil bšebo, ki je cul njeri£"korake.. 'V tem tieriotku je zaslišal Filip, da je grof /asik- nil... skočil je'kbrak nazaj in gle- dal . a Ponosno in strumno z dvignjeno glavo, oblečen v salonsko obleko, katere škrici so frfotali pri vsakem koraku, z okroglim klobukom na glavi in rumenimi čevlji na nogah je korakal mogočno po cesti možakar, katerega je Filip takoj uvrstil v re- gister «trgovski potnik». Vse^^go- vorilo za to: Njegovo nastopanje, neokusna, cena eleganca njegove obleke, smrdljiva cigara, katere ne- ugoden dim je kužil nočno ozračje. Filip se je komaj zadrževal, da se ni zasmejal. V Minorki je revolu- cija, narod spi... ko pa človek vidi prvega btfdnega podanika te riove' republike.'., tedaj je to tuj trgovski potnik. V naslednjem trenotku pa, ko je prišel možakar v uličico, kjer sta prežala in se jima približal ža kake tri korake, je Filipa naenkrat minilo vse veselje do smeha. "Brez vsake besede, samo zasikal je... je skočil grof proti nočnemu potni- ku... V naslednjem 'trenotku je Fi- lip videl, da je zagrabil grof z des- nico desno roko neznanca, levico je pa položil okoli njegovega vratu ... še trenotek... grof je zavil svojo desno roko tako naglo in močno, kot delajo to navadno policaji, kP dar se aretiranec brani... njegOva levica se je-pa oklenila vratu'..: in iskala grlo«... Filip je slišal nemir- no dihanje nočnega pbtnika in krat- ke besede, ki jih je spregovoril ve^ liki vojvoda: * 1 - -i1 «Ako samo poskusite zavpiti, vas zadavim kot mačko!» . Napadeni je bil vsled nenadnega napada skoro popolnoma omam- ljen, vendar se je skušal oprostiti železnih rok, ki so ga držale... skušal je doseči grofov vrat... ko se mu pa to ni posrečilo, je začel iskati nekaj v hlačnem žepu. Fi- lip je takoj razumel, da išče revol- ver... dasi ni imel pojma, kaj naj pomeni ves ta prepir, vendar je hitro priskočil... Ako bi tujec do- bil svoj revolver in začel streljati.. tedaj bi odnesel vrag vse njegove načrte, moral bi se obrisati pod no- som za svojih petdeset tisoč fun- tov in bodočnost republike Minor- ke bi bila «zagotovljena*. Predno je Filip dospel do čudne skupine, je grofova desnica spu- stila tujčev vrat in padla kot težko fužinsko kladivo na njegovo desno 117 sence... Tujec se je zgrudil na zemljo, kot-da ga je udarila strela. Veliki vojvoda se je zasopljen, obrnil k Filipu. «Vi se gotovo čudite mojim me- todam, gospod profesor, toda ko zveste* kdo je ta lopoV, me boste, razumeli!* «Kdo je ta možakar?* «Ta možakar,* je rekel grof in brcnil z nogo nezavestnega na- sprotnika, «je gospod Bekker, do- ma iz Holandske, on je aranžiral re- volucijo na Minorki.^ x, «Sedaj razumem postopanje in čustva vašega velikovojvodskega vi- sočanstva!* je rekel Filip popolno- ma mirno. Veliki vojvoda ga je začudeno po- gledal: • ■ < Veliki vojvoda se je zadovoljno nasmehnil in podal Filipu roko. «Moje spoštovanje do časopisja je naraslo v današnji noči za ,sto od- stotkov. Torej, ker na vsak način ho- čete, pojdiva! » . .. ((. f { -m Izgubila sta se v temo hodnika, ki je vodil od' vrtnih vrat pod dvor- skimi kuhinjami. Tiho, skrajno 'pre- vidno, korak za korakom sta sč pla- zila v predvorje. Samo ena, slaba svetilka je brlela v kotu pri vhodu. Od zunaj se so culi počasni, Zamol- kli in enakomerni koraki stražnikk. Filip je potegnil svojo električno svetilko in pogledal na uro. Bilo je ravno pet minut čez deset. Veliki vojvoda se je plazil z ne- verjetno gibčnostjo, ki je ne bi pri- pisoval njegovemu orjaškemu tele- su, do vrat, ki so vodila iz pred- dvorja, tam je pazno prisluškoval. Zaničljiv smehljaj je zaplaval okoli njegovih usten, ko je opazoval ta vrata; velikovojvodski grb, ki je bil naslikan na vsakih vratih, je bil pre- barvan s sirovo oljnato barvo. Ko je pregledoval vrata, našel je na enih posetnico. Komaj pa je pogle- dal vizitnico, je namignil Filipu, ki je prišel hitro k njemu in rekel: ,«Qospod profesor, tu sfanuje go- spod predsednik, poglejte njegovo posetnico na vratih!« Filip je pogledal na vrata in, opa- zoval posetnico; potem sta nekaj ča- sa prisluškovala oba pri vratih. Sli- šala sta odmerjene korake, ki so se culi iz sobe, kjer je moral hoditi gorindol en sam človek. Filip ni dol- go-premišljal, nehote je dvignil roko in potrkal. Od znotraj se so čuii hitri koraki, vrata se so odprla in na pragu se je pokazala v slabi razsvetljavi postava predsednika Louisa Herriandeza. Filip je hitro potisnil velikega voj- vodo za krilo odprtih vrat, potem se je pa globoko poklonil pred gospo- dom predsednikom. «Dober večer, gospod predsed- nik,« je rekel. «Kakor vidite, mi ni dala žilica miru, našega sestanka nisem mogel več odlašati, zato sem prišel že nocoj, da se pogovoriva o svojih načrtih! Vem, da je to pozno, toda bil sem vseeno tako predrzen,, da sem vas poiskal še nocoj!« Predsednik je opazoval v prvem trenotku Filipa začudeno in prepla- šeno, toda kmalu se je pomiril, ko ga je Spoznal. , > . Dostojanstveno je odgovoril: «A, vi ste! Dobro, dobro! Pozno je že, to je sicer res ,.. toda ravno o pravem času ste prišli. Pričakujem svoje prijatelje . Samo vstopite, gospod profesor!« «Hvala, gospod predsednik!« je rekel Filip in stopil korak bližje, «toda stvar je taka, da sedajle nisem sam... pripeljal sem namreč tudi jaz svojega prijatelja seboj...» 121 IV. poglavje, i v kterem preti velika nevarnost obstoju mlade republike Minorke. li»> «Prijatelja?» je vprašal Hernan- dez začuden. «Mislil sem, da ste do- potovali sami! Ali imate morda znance na Minorki ?» «Imam znanca!» je odgovoril Fi- lip, glas mu je: nehote zadrhtel, pri- jel je velikega vojvoda za roko. «Imam znanca, ki se vam hoče po- kloniti, gospod predsednik.* Senor Hernandez je stopil korak nazaj v sobo in opazoval Collina precej nezaupljivo. «Kako vas je pustila straža sem- kaj?* je vprašal preplašen. «Poka- žite mi takoj tega > svojega prijatelja in mi recite kdo je!* Njegovo ime je ...« v" tem trenot- ku je Filip prekoračil šobo,... «don Ramon XX. veliki vojvoda Minorke, katerega ste hoteli vi s svojimi prija- telji za 200 000 peset umoriti* ki se je sedaj vrnil, da vam malo prekriža vaše načrte!* Besedo za besedo glasneje je go- voril Filip... Hernandez se je pa,v tem hipu obrnil in skočil proti pisal- ni mizi, kjer je ležala neka mala, svetla stvarica, ki jo je Filip takoj spoznal — bil je mal revolver. Ko je bil Filip dijak, je bil najboljši «žogo- brc» nekega akademičnega nogomet- nega kluba... to je bilo sicer že davno... toda ko je videl sedaj Her- nandeza in spoznal njegovo nakano z revolverjem, prebudili so se v njem spomini na nogomet. Poskočil je in to s tremi skok., katerih se tudi pred tremi leti ne bi mogel sramovati... in v onem trenotku, ko je bodoči predsednik dospel do pisalne mize in stegnil roko, da pograbi revolver, dvignila se je Filipova noga v tako elegantnem loku, da bi delala čast vsakemu prvemu igralcu... v istem trenotku je odletel revolver tudi v velikem loku kakih deset metrov da- leč v drug kot sobe ... Zalibog' mo- ramo pripomniti, da se Filipova no- ga po naravnih in fižičnih pravilih gibanja, po izvršehi akciji ni mogla takoj ustaviti, dvignila se je še malo, malo zakrožila in se srečala ž nosom predsednika in ta nos je naenkrat pobarval s krvavordečo barvo mar- mornate ploče po tleh. Veliki vojvoda se je zakrohotal in priskočil... predsednik minorčanske republike je pa zatulil od bolečin in se sesedel ob pisalni mizi. «Well done, profesor, well done!* je klical veliki vojvoda. «Vi lopov molčite, sicer vas ubijem brez vsega na mestu. Niti glasu, razumete!* Njegov glas je bil tako strašen, da je Hernandez prenehal, s ,syojim zdihovanjem, ki so ga povzročale bolečine", kot da mu je kdo prerezal grlo... tresel se je po vsem telesu, počasi se je dvignil, opazoval nekaj trenotkov svojega vladarja, potem pa padel na kolena... kri mu je še ved- no tekla iz nosa... «Mi... mi... iii... lost... mi... lost! Visočanstvo... milost!* je vzdi- hoval. «Zapeljali so me... res.. .za.. peljali... jaz nisem igral v zaroti prav nobene uloge... prisegam...» Veliki vojvoda ga je gledal z bes- nim zaničevanjem. «Prokleti lopov, lažete, po krivem prisegate! Zakaj se ste vgnezdili tu, v moji palači ? Odgovorite ... zato, kaj ne, ker ste popolnoma nedolžen, ker niste bili med zarotniki?* 122 «Ho.. .te.. .te li... hoteli so me izvoliti za predsednika...» je stokal in vzdihoval Hernandez... «In vi ste si hoteli takoj zagotoviti, dostojanstvo in mesto... Kako je pa to mogoče (glas velikega vojvode je bil zopet grozen) da se nahaja vaše častito ime kot prvo na ti pogodbi ?» Potegnil je iz žepa polo papirja, ki jo je dobil pri Bekkerju, in jo po- molili Hernandezu pod nos! Ta pa je prebledel kot mrlič... tudi kri mu je prenehala kapljati iz nosa... drhtel je kot trepetlika... padel naprej in objel Ramonove no- ge in prosil milosti S krepko brco se je veliki vojvoda , osvobodil rok in rekel Filipu: «Prosim vas, bodite tako dobri in poglejte v sobi tam na kraju hodni- ka, tam dobite kako primerno vrv ...» «Kaj____kaj me nameravate obe- siti?. ..» je stokal Hernandez, ulile se so mu debele solze, tekle po zatek- lem nosu in se mešale s krvjo... «Da, toda malo pozneje!» je rekel veliki vojvoda mirno. «Ako vas na to obsodi sodni zbor... Jaz nisem morilec, gospod Hernandez, kot ste vi in vaši prijatelji. Hočemo vas sa- mo zvezati. Tukaj, obvežite si svoj nos! Vrgel mu je zaničljivo robec in nadaljeval: «Sedaj mi še nekaj po- vejte, toda svetujem vam, da govori- te resnico! Kdaj pridejo vaši prija- telji ?» Senor Hernandez je prenehal jo- kati, ko je čul, da ga ne obesijo kar na mestu ... dokler je živel, je mo- gel še vedno upati .. Pogledal je preplašeno in previdno velikega voj- vodo in rekel: «Natanko ne vem, ali pričakujem jih tako v eni uri...» Velikemu vojvodi se je obraz zres- nil in stegnil; spoznal je takoj, da lo- pov laže, da pripravlja neko prese- nečenje, ker gotovo je bilo, da bodo njegovi prijatelji prišli vsak trenotek. ♦Luis Hernandez!» je rekel ♦na- meraval sem se v slučaju, da vas sodni zbor obsodi na smrt, p oslu ž iti svoje vladarske pravice in vas pomi- lostiti, toda sedaj ste v desetih bese- dah spregovorili dve laži! Vaša uso- da je torej zapečatena!» Obrnil se je k Filipu, ki je prišel z dolgo vrvjo in rekel: «Gospod profesor, oprostite, da vas moram nekaj prositi. Pomagajte mi malo v .tem neprijetnem in neči- stem delu: Zveživa izdajalca, ki je lažnjivec in bojazljivec, ki si ne upa govoriti resnice, akoravno je ravno- kar ušel smrti. Poglejte ga samo.... danes se je predstavljal kot predsed- nik minorčanske republike in predno poteče par dni, bo ležal nekje v za- kotnem delu mahonskega pokopali- šča med onimi brez imena...» Zamrmral je te besede med zobmi, potem pa sta s Filipom povezala predsednika minorčanske republike v prav prikladen paket, ki ga je lahko prenašati. Pri tem sta pokazala dokaj spretnosti. Ko sta bila gotova, sta mu še zamašila usta in ga prenesla v sosednjo sobo. Veliki vojvoda je nato zaklenil vrata in rekel: «Mislim, da pridejo njegovi prija- telji vsak hip. Bojim se, da nama bo- do dali malo več opravka nego go- spod predsednik. Ali hočete še vedno ostati tukaj ?» Filip se je zasmejal. «Hvala! Obžalujem samo, da tve- gate svoje življenje za tako malen- kostno stvar, kot je ravno ta moja zadeva!» Filip se je prav po odisejsko za- smejal, vedel je dobro, bolje nego nje- gov sobojevnik, Kako neugodno in nehvaležno bi se mogla stvar razviti za njega. Petdeset tisoč izgubljenih funtov... te svote se je spomnil... Niti slutil ni, kaj ga še vse čaka.. predno si zagotovi to svoto... Veliki vojvoda ga je zamišljeno opazoval: «Vi ste hraber mož, profesor; oprostite, ali ste Francoz ali An- glež ?» 123 «Moja mati je bila Francozinja,* je odgovoril Filip. «Jaz pa nisem niti Anglež niti Francoz... visočanstvo.. jaz sem Šved. «Pri svetem Urbanu, Šved! Moj poklon! Vi ste prvi predstavnik svo- jega naroda, ki ga imam čast spo- znati... gotovo pa ne zadnji... Lex Bekker ne bo veljala za vas!» «Oprostite visočanstvo,* je rekel Filip smeje, «ali bi ne bilo bolje, da se pripraviva na sprejem svojih lju- bih gostov, za take diplomatske uljudnosti bomo imeli še dosti časa. Ker sem brez orožja, a gospod pred- sednik itak ne rabi več svojega re- volverja, bom tako svoboden, da si ga prilastim jaz. Sedaj morava zami- sliti svoj strategični načrt. Koliko gostov mislite, da pride?* «Niti pojma nimam! Bilo bi tudi brez pomena, da bi vprašala senora Hernandeza, ker bi naju prav goto- vo nalagal. Tu v pogodbi je šest imen, med njimi tudi njegovo. Torej sineva pričakovati pet gospodov, ako pridejo vsi in ne pripeljejo koga se- boj. Eden med njimi je pa jako neva- ren človek. Posada se imenuje, na- rednik moje telesne straže.* «Kaj mislite, visočanstvo, da jih počakava tukaj? Ali bi ne bilo bo- lje zunaj v preddvorju!* «Prav imate, tako je, sveti Urban! Zunaj v preddvorju bo bolje, tam lahko preštejeva svoje sovražnike, ko bodo prihajali in si izbereva pravo priliko.* Veliki vojvoda in Filip sta odšla v preddvorje in iskala primerno izhod- no operacijsko točko. Po kratkem posvetovanju sta sklenila, premestiti svetilko, ki je osvetljevala zadnji ko- nec preddvorja, med velika vrata in vhod v predsednikovo sobo. Ko sta to naredila, sta se skrila v ozadju, ki je bilo sedaj temno. Tu sta čakala in prežala. Nekaj minut je minulo — prav ni- česar se ni zgodilo, molčala sta — potem se je sklonil veliki vojvoda k Filipu in ga vprašal: «Vi ste torej Šved? Ali je gospa soproga tudi Švedinja?* «Ne visočanstvo, ona je Rusinja!* «In vi se ne bojite, da greste z me- noj, da mi pomagate... saj ste ven- dar slišali, kaj sem vam rekel v čol- nu!* Filip se je nasmehnil, kar pa veli- ki vojvoda v temi ni videl... toda še predno je mogel odgovoriti, za- čula sta zunaj glasove, na ktere sta čakala. Zunaj sta slišala korake, dve ali tri osebe so prihajale v pogovoru proti gradu. Sledil je klic, vojak je ustavil prihajajoče, spregovorili so med se- boj par kratkih besed. Obsežen glas v basu je odgovoril: Dobro, ti straži tam doli, mi preskr- bimo tukaj gori vse potrebno. Mali stražar je rekel: razumem! in odšel.. V tem hipu so se odprla vrata v pred- dvorje. Tri osebe so stopile preko praga, zaklenile vrata in šle urno proti sobi, ki sta jo Filip in vojvoda malo prej zapustila. Filip se je mučil in v temi napenjal svoje oči, da bi videl, kak- šni so trije moderni potomci Danto- na, Marata in Robespierrea... Ko jih je videl, se je skoraj na glas za- smejal, kajti večjih kontrastov v svo- jem življenju še ni videl. Prvi je bil močan, širok in plečat mož z veliko, črno brado, drugi majhen z upalimi očmi fanatičnih pogledov, zavit v ne- kako meniško kuto, ki ga je spomi- njala na nedeljsko obleko kakega švedskega pastorja. Navadno segajo take meniške kute do tal, njegova mu je pa segala le do kolen, izpod nje sta potem bingljali dve črnoumazani, tanki nogi. Tretji došlec je bila neka oseba, ki je bila pri nemirni luči podobna nekakemu hrošču: bil je gr- bav in ne večji nego kak dvanajstle- ten dečko, z jajčasto glavo in dolgi- mi ozkimi pajkastimi nogami. Filip je pregledal še enkrat to čudno trojico in pogledal velikega vojvodo, kot bi ga hotel vprašati: Kaj pa sedaj? 124 V tem hipu je veliki vojvoda dvig- nil roko, v kateri je imel Bekkerjev revolver in oddal strel, ki je odmeval v praznem preddvor ju kot top1... Vsi trije zarotniki se so stresli, kot da jih je zadela strela, obstali, so in se obrnili... iri videli so moža, kate-' rega so nameravali umoriti za na- grado dveh sto tisočev peset... in videli so gospoda Filipa Collina,.. oba sta stala ž naperjenimi revolver- ji! Glas velikega vojvode je zadonel: «Roke kvišku ... takoj — ker sicer bo po vas...» V prvem trenotku se je videlo, da se črnobradi in menih obotavljata ... akoravno sta nekako čudno gledala na revolverje... grbavs pa je ubogal s tako naglico, da ga je bilo kar ve- selje gledati... Ko je pa veliki voj- voda približal svoj prst petelinu in pomeril... dvignila sta tudi ona dva svoje roke... a kar je bilo v njih očeh, to prav gotovo ni bila molitev za dona Ramona. — Veliki vojvoda se je obrnil k Filipu in rekel: «Gospod profesor, boditp tako pri- jazni, preglejte te gospode, ako no- sijo morebiti kako orožje seboj. Za- čnite s častitim očetom Ignacijem, z onim v tako slikoviti kuti.,. Ali ho- čete, da jih pregledam jaz...», «Nikakor ne, visočanstvo!« Filip je stopil k temu čudnemu božjemu namestniku in začel z veliko spretnostjo prasniti njegove žepe ... katerih vsebina je bila precej pestra, ni manjkalo seveda revolverja, ki ga mora nostiti vsak revolucionar, — Filip ga je seveda vtaknil v svoj žep, potem je našel zavitek bankovcev, a v kuti celo zbirko raznih relikvij, ka- tere mu je pa vrnil. «Dobro!» je rekel veliki vojvoda, ko je videl, da je Filip izruval očetu Ignaciju strupene zobe, «poglejmo sedaj narednika Posado.» V njegovih žepih je našel Filip kar dva revolverja in nekaj cekinov, ko je bil gotov se je obrnil k grbavcu, ki mu je sledil s podplutimi očmi... Filip je našel y njegovem žepu četrti revolver in poleg. tega še precejšno bodalo. Potem se je obrnil k velike- mu vojvodi in rekel: «Sedaj prinesem, vrvi, da povežem te gospode, da dobi gospod pred-r sednik svojo zaželjeno družbo!« Stekel je in se vrnil z zavitkom vrvi____v petih minutah je bil častiti oče Ignacio — 1 iz spoštovanja do cerkve je namreč začel z njim —! poležan in brez moči... Filip se je hotel ravnokar lotiti črnobradega' narednika, ko se je situacija naeilkrat spremenila. Grbasti gostilničar na skrajnem levem krilu je hitro ugotovil, da se oči in revolver velikega vojvode za- nimata najbolj za narednika in du- hovnika ... zato se je počasi in pre- vidno odmaknil od naredniki, poleg katerega je stal dosedaj. Vse yečja in večja je postajala razdalja med hji- ma ... a veliki vojvoda ni opazil ni- česar. Ko je pa Filip podrl Ignacia in ga dostojanstveno in s spoštova- njem položil na tia, ga povezal in se približal naredniku ... je mislil grba- sti Armadeo, da je prišel pravi čas, da ga lahko izkoristi.. . Hitro in ne- čujno kot žuželka kobilica je skočil par korakov v* stfan proti izhodu... v hipu, ko je Ramon opazil njegov beg in nameril revolver, so se vrata odprla.!. Amadeo je bil zunaj in krdglja iz Ramonovega revolverja je padla v prazen zrak... Sedaj so pa sledili prizori z blis- kovito naglico. . Črnobradi narednik je stal ves čas, ko je Filip preiskoval žepe in vezal očeta Ignacia, peneč se jeze in pri- pravljen za napad kot tiger... ni ga dosti motil naperjeni revolver, Ama- dejev beg mu je dal novega poguma. Kot divja mačka je planil v onem tre- notku, ko je Amadeo izginil skozi vrata, s škripajočimi zobmi in hripavim rjovenjem na dona Ramo- na; predno se je mogel ta po strelu ta pobeglim gostilničarjem obrniti, 125 so ga že oklenile'narednfkove roke.. in oba Sta se zavalila po kamenitem tlaku ... reVolver je padel iž Ramo- nove roke in začela' sž je borba z mišicami... Ali borile so se mišice dostojne svojih sovražnikov! Ako je bil veliki vojvoda gotovo močnejši nego narednik,, odtehtala je naredni- kova jeza njegovo premoč! Vedel je, da se ne bori za svoje življenje... boril se je za načrte svoje in svojih prijateljev. Ako zmaga sedaj Veliki vojvoda, tedaj so izgubljeni... ako ostane vojska in meščanstvo brez voditeljev, preneha revolučija takoj.. kakšna usoda pa čaka njene voditelje ni bilo težko pogoditi. Ako pa zma- ga narednik, tedaj še m vse izgub- ljeno. In na prvi pogled je bilo res videti, da zmaga črnobradj narednik.. .-Fi- lip je kot onemel opazoval borbo a ni se upal rabiti revolverja,; oba sov- ražnika sta se valjala s tako naglico po kamenitem t lakti, da bi mogla za- deti kroglja ravno tako zadnjega po- tomca dinastije Ramiro kot njegovega nasprotnika; tudi razsvetljava je bila tako slaba, da jih ni mpg^l razločiti. Oče Ignacio, ki je ležal pri Filipovih nogah, je izpodbujal svojega zavezni- ka s hripavimi klici/začel je moliti in peti .neko cerkveno pesem, ki je jako čudijo odmevala v pralnem in. slabo razsvetljenem prostoru. Tedaj je pa skočil Fijip — vse,io .je pa trajalo le eno minuto — bil, pri obeh, ki sta se še vedho valjala pO tleh; ko,je pa ho- tel poseči v borbo, ga je hitro pogle- idal veliki vojvoda in:rekel: «Pustite rnaju, gožpod profesor, njega pošljem že satn k'vfagu!» Situacija se je hifro menjala, v tem hipu je bil Ramon na boljšem, a že v naslednjem narednik Posada, ki so mu stopile krvave oči iz očesnih votlin... ravno, ko je hotel Filip kljub vojvodinim besedam poseči v boj in se je njegovo telo skrčilo, po- tem zopet Stegnilo .. . Zagnal še je vso silo, dobil narednika pbd se in ga pritisnil na pod.., toda zopet se mu je narednik napol izvil kot kača lin njegov črnobradi obrazce.,je dvi - nil proti Ramonovem vratu... od- prl je usta, da bi ugriznil... Filip je prestrašeno zaklical... don Ra- mon je odmaknil glavo in naredni- kovi zobje so zgrešili svoj čil] — za- - sadili se so pa v desno "Ramonovo uho, katero so skoraj pregrizli____ v tem hipu je Ramon zagrabil z zad- ~njo orjaško močjo'vrat svojega ni- šprotnika in trikrat butnil-mjegovo glavo ob kamenite plošče. •>': Mišice divjega orjaka so popustile, zadrhtelo je parkrat njegovb telo in mirno je obležal na mestu ... Veliki vojvoda je vsial-,. kri mu ie- lila po licu — prsa se so mu razburjeno dvi- gala v kratkih presledkih... sopel je naglo in "globoko. «Rekel sem vam, gospod profesor, da je to nevaren možakar. Prosim, dajte mi vrv, da ga poveževa,1, .» «Vaše uho, visočanstvo...» «Zato imava še dosti časa!» Filip je hitro dal vrv.. pri tem je mimogrede naperil revolver na očeta Igfiacija, ki , je takqj nehal s •svojo eerkveno pesmijo. Povezala sta z dvojnimi vrvi orjaškega narednika. Filip je sicer svetoval, da bi bilo bolje, da namestita vrv neposredno 'okoli vrata naredniku, da ga dvigne- ta v primerni razdalji od tal in raz- stavita na oknu. — Filip je prinesel vode ih "pomagal izpirati globoko rano, ki so jo priza- deli narednikovi zobje Ramonovemu ušesu; tudi mu ie za silo povezal ra- no. Komaj sta bila gotova, ko je don Ramon preplašeno vskliknil. «Kaj je vendar, visočanstvo ?» «Moja služabnika, moja zvesta slu- žabnika, Kako sem mogel nanje po- zabiti! Kaj so naredili ti lopovi z nji- mi? Ako so jih pomorili, postrelimo jih na mestu brez zasliševanja in sod- 126 be! Moj zvesti Joaquin, moj dobri Avgust! Saj vam vendar niso storili ničesar!» Šel je k očetu Ignaciu, ki je ležal mirno in molče... le zdaj in zdaj je zamrmral nekaj med zobmi. «Kje sta Joaquin in Avgust! Kje sta? Odgovorite, vi dika svete cer- kve!* «Maledictus in aeternum, maledic- tus...» je molil pater in napol pel; zraven pa gledal svojega vladarja z divjim pogledom. «Maledictus in no- mine patris et filii et spiritus sancti.. Nefaste princeps perinde... perinde ac cadaver...» Veliki vojvoda je skomiznil z rame- ni in odšel proti sobi, kjer je ležal predsednik Hernandez. «Mislim, da se bo oče Ignacio po- koril za svoje grehe v blaznici, go- spod profesor! Morava pač vpraša- ti gospoda predsednika!* Filip je šele zdaj opazil, da šepa veliki vojvoda nekoliko močnejše ne- go navadno. «Ali ste se poškodovali na nogi?* «Neznatno! Mislim, da sem si mo- ral spahniti nogo, ko se je narednik zavalil na mene ... Ne brigajte se za- to... saj ni ničesar... sedaj sem vsaj simetričen, ko šepam na obe nogi! Ko sta stopila v sobo, je ležal Hernandez še vedno na tleh in na onem mestu, -kamor sta ga položila; gledal ju je s preplašenim pogledom. Dogodki, ki so se dogodili so ga po- polnoma omamili in v prvem trenot- ku ni razumel Ramonovih vprašanj. «Hernandez,* je rekel veliki vojvo- da, «vi imate starega očeta, ki je vaš pravi kontrast, poštenjak je in priden človek. Radi njega samega si premi- slim stvar še enkrat, toda samo pod pogojem, da mi takoj poveste, kaj je z Joaquinom in Avgustom. Ali ste me razumeli?* Trajalo je dolgo minuto, predno je predsednik razumel to vprašanje.. potem se je začel jokati in solze so tekle po njegovem licu in počasi je jecljal: «V malem lovskem paviljonu... visočanstvo. . v lovskem paviljonu!* «Prokleti lopovi, morilci!* je za- divjal veliki vojvoda! V malem lov- skem paviljonu, ki je že trideset let zapuščen, ki je grad podgan... Kaj sta vam naredila Joaquin in Avgust? Prokleti lopovi... Res...» Predsednik ni slišal niti razumel njegovih besed, debele solze so mu lile po licu, veliki vojvoda ga je za- ničljivo pogledal in odšel iz sobe. Ko sta bila zunaj, je rekel veliki vojvoda: "«Gospod profesor, naredite mi ve- liko uslugo, poiščite moja dobra slu- žabnika in jih osvobodite! Težko mi je sedaj, da grem z vami... Neko omotico čutim po ti rokoborbi — in noga me boli bolj nego se mi je zde- lo. Ako hočete do paviljona, da jih osvobodite, počakam, kar tu. Saj jih najdete takoj!* «Upam», je rekel Filip. «Kje pa je ta lovski paviljon.* «Pojdite naravnost po vrtu, po ka- terem sva prišla semkaj. Belo je po- barvan, tako ga tudi v temi takoj opazite. Saj se znate orijentirati!* «Dobro, dobro!*, je rekel Filip in odšel. «Na svidenje!* Ko je Filip šel do vrat, ki je skozi nje pred nekaj trenotki izginil Ama- deo, je videl, kako je veliki vojvo- da v preddvorju sedel izmučen na stol. Dva metra daleč je psalmiral častiti oče Ignacio.. še vedno je le- žal na tleh... zadaj je pa ležal črno- bradi narednik nepremično kot po- prej ... Filip ni niti slutil, kaj bo videl v preddvorju, ko se povrne... 127 V. poglavje. Veliki vojvoda naj visi — veliki vojvoda naj visi! Ko se je sesedel veliki vojvoda don vedo, da je odpotoval? Mogoče Ramon na stol, mu ni bilo tako pri- tega niso niti vedeli in mislili, da jetno, kot je to hotel pokazati Filipu, se skriva kje na Minorki, da jih Borba z narednikom ga je silno utru- je njegov prihod nocoj toliko bolj dila, bolela ga je izpahnjena noga; preplašil. Njegov nocojšnji prihod... sedaj ko je bil sam, je šele čutil te s pomočjo tega gospoda profesor- bolečine... ko ogenj ga je peklo pre- ja! Švedski profesor s francoskim griznjeno uho... skoro je že začel imenom in rusko ženo! Zopet je bit misliti, da je imel narednik zastrup- prepričan, da ve profesor več nego Ijene zobe, tako ga je pekla rana. se je izdal — da je on — profesor Don Ramon je pogledal na oba — središče vseh teh skrivnosti, pre- ujetnika, ki sta ležala še vedno tako, mišljevat je to nekaj časa, a potem ko sta jih položila s Filipom. Blazni so drvele njegove misli naprej. Go- duhovnik je prenehal s svojimi psal- tovo je, da ga je profesor spoznal, mi, obrnil je glavo proti vojvodi in toda to ni nič čudnega, čudno pa je ga neprestano motril z otrplimi in to velikansko zanimanje, ki ga je sovražnimi pogledi; narednik je bil njegova soproga kazala za velikega pa še vedno v polomotici. Počasi se vojvodo. Za trenotek je don Ramon je priplazil Ramon do ujetnikov in prekinil svoje misli — to je bil jako pogledal, ako vrvi niso kaj popusti- čuden predmet razmišljevanja! Po le, privlekel je svoj stol bližje, sedel, svoji naravi veliki vojvoda ni bil prižgal si cigaro, ki jo je slučajno človek, ki ga imenujemo homme a in skoraj nič poškodovano našel v femmes, to ni bil nikdar, toda v svojem žepu. kratkem času, kar je poznal to mla- Nejasne in motne slike vsega, kar do damo, se je sam in začuden pre- se je zgodilo v zadnjem času, so se pričal, s kako naglico se je vrinila pojavile v njegovi glavi, potovanje in vgnezdila v njegovih mislih. Bila z ministrom Estebanom Paqueno, je tako primitivna, nedolžna, tako brzojavka o borzni špekulaciji, ki preprosta, imela je vse mikavosti sta jo dobila v zadnjem -trenotku, Ptice... bila je tako lepa... bila je prizadevanja, da se informirata o žena drugega... žena moža, ki se vzroku te špekulacije... potem mu mora zahvaliti za vse uspehe Marseille in vest o revoluciji, rav- nocojšnjega večera. Don Ramon se no ko sta hotela odpotovati v Pariz, je stresel... cigara mu je ugasni- kjer je Semjon Markovič... revolu- - la... Prižgal jo je znova, cija... torej ravno en dan po nje- Svoj nocojšni uspeh! ta je bil se- govem odhodu je izbruhnila... slu- daj takole popolnoma gotov, Bek-' čaj je tem upornikom prekrižal ker, Hernandez, Posada in Sastiti načrte. Kakšne obraze so delali, ko oče Ignacio, to so bili pravi in prvi so našli v dvoru samo Avgusta in zarotniki, o tem je bil sedaj prepri- Joaquina? Ali je narod vedel, da čan. Oni so zdaj na varnem, torej njega ni bilo? Ali so to uporniki mu tudi drugi zarotniki ne bodo slutili? Premislimo nekoliko svoj preveč nevarni. Amadeo, na pri- položaj. Ali revolucionarji sploh mer! Mali, vsega usmiljenja vredni 128 črvič je sicer pobegnil, toda to mu ne bo prav nič pomagalo. Ostali trije, ki so bili podpisani na po- godbi, Vatello in kakor so se že ime- novali, teh ni poznal, toda prav go- tovo jih je pridobil in podkupil za zaroto Bekker, kakor vse te, ki jih je polovil... Ubogi Joaquin, ubogi Av- gust ... kje se vendar mudi tako dolgo profesor?... Don Ramon"še je stresel... sko- ro bi na stolu zadremal. Tako rie gre l Toliko časa mora" bdeti''in stra- žiti, da se vrne profesor. Kako je to bilo... ako se dobro spominja, je imel Joaquin vednO v Svoji sobi * ža serviranje steklenico korijakci! .. njega...» Veliki knez Mihajlo je zacepetal z nogo in zavpil: «Markovič, molčite, sicer bo ne- sreča. Tu naj odloča resnica in pra- vica ... nič drugega. Ako ste govo- rili resnico ... pravica je vaša, ako ste lagali...» V tem se je odigral prav čuden prizor. Šele sedaj je opazila velika knegi- nja dona Ramona. Odprla je svoje modre oči... in njen pogled je kro- žil od Markoviča do Ramona, od Fili- pa do brata. Vest, ki ji jo je javil ofi- cir po nalogu brata, je gotovo delo- vala toliko na njo, da je pozabila vse dogodke v noči .. sedaj se ji je začel šele počasi vračati spomin. Kaj naj pomeni vsa ta stvar? Kdo je ta mali debeli možakar? Vsa ta vprašanja so govorila iz njenih oči glasneje, kot da jih je zakričala na glas. Toda predno je mogla izustiti kako bese- do, jo je prehitel brat, ki je ukazal svojemu oficirju, da naj pazi na vso trOjico, sam je pa začel govoriti rus- ko s svojo sestro... Dasi niti Filip, niti veliki vojvoda nista razumela be- sedice ... nista razumela začudenih vzklikov, s katerimi je kneginja Olga prekinjala svojega brata, vendar sta si mogla predstavljati vsebino razgovora med bratom in sestro. Najprej je govoril veliki knez in pokazal na Semjona Markoviča; po- tem je menjal svoj glas in pokazal na pisma, ki so ležala na mizi... tu je velika kneginja zardela; potem je knez začel govoriti zopet živahneje... pokazal je zdaj Ramona, zdaj Mar- koviča ... njene oči so bile vedno večje... blestele so v čudnem sijaju... Naenkrat je pa prekinila njegovo spraševanje in razlaganje, ter zakli- cala francosko: «Dosti, ničesar več nočem slišati... Kaka strašna in neokusna stvar je to! Kako, kako moreš sploh verjeti temu človeku ?» Prezirljivo in zaničljivo je pogle- dala s kratkim pogledom Markoviča, a ta pogled je zadostoval, da je Sem- jon strepetal kot trepetlika. Veliki knez je samo zmignil z ra- meni. «Moral sem., moral sem se prepri- čati o verodostojnosti njegovih be- sed. Sedaj bodi tako dobra in mi re- 150 ci, katero teh dveh pisem je pravo... potem končamo ravno tako hitro z vso to zadevo kot s krivcem!» Pogledala ga je... a ta pogled je bil skoro zaničljiv... vzela je obe pismi z mize... mrtvaška tišina je zavladala v sobi par trenotkov____ vse oči so bile uprte v njo... samo don Ramon je pogledal v tla ... To- da ta napetost ni trajala dolgo____ ♦Katero pismo je pravo ?» je rekla še vedno z onim zaničljivim glasom. ♦Ali potrebujete moje izjave? Ali ne vidite takoj, da je to pismo ponare- jeno in sicer skrajno nerodno pona- rejeno! Kdo drug bi mogel zakriviti tako nesramnost, ako ne tale člo- vek ...» Pogledala je Markoviča z izrazom skrajnega prezira, vrgla ponarejeno pismo proč, pravo pa je pritisnila na srce in pogledala s pogledom pol- nim ljubezni na Ramona. Ubogi don Ramon! Ona je gotovo mislila, da je ta tre- notek njemu trenotek zmagoslavja... toda on je trpel peklenske muke... in skoraj bi padel v zadnjem trenot- ku iz svoje uloge. In to bi se tudi zgodilo, da se v tem hipu ni odigral nov prizor. Gospod Semjon Markovič je po jasni izjavi velike kneginje Olge stal trenotek okamenel kot kip... le nje- gove oči se so svetile in vrtele — bi- le so kot vulkan... njegove roke se so tresle — pesti pa odpirale in za- _ pirale... Naenkrat se je izvilo iz nje- govega grla hripavo grgranje div- jega besa, — in v naslednjem trenot- ku je skočil kot besen pes proti veli- ki kneginji... nož se je zasvetil v nje- govi desnici... ki se je dvignila... in trije vzkliki strahu — dona Ramo- na, velikega kneza in drugega oficir- ja — so se zaslišali. Nož je blisknil proti Olgi Nikolajevni... a ni se zagreznil v prsa, kamor je bil na- menjen. — Še predno so se vsi za- vedli groznega trenotka, še predno se je izgubil odmev prestrašenih vzklikov, je počil strel... obraz Semjona Markoviča se je hipoma izpremenil, mišice so se napele, da so se pokazali zobje... zaropotalo je in njegovo telo je padlo veliki kneginji in njenemu bratu pod noge— Nož, ki ga je še vedno držal v svoji roki, se je zasadil v pod____ «Moja zadnja kroglja!» je rekel Filip Collin popolnoma mirno. ♦Sre- ča, da sem si jo prihranil.* Trenotek je bilo vse tiho, vsi so gledali Filipa, ki je stal mirno in ti- ho... Šele čez nekaj trenotkov je prekinil veliki knez tišino: «Srečna zadnja kroglja! Rešili ste moji sestri življenje!* Filip se je naklonil: ♦Nikdo ni srečnejši nego jaz! Samo nekaj bi moglo še povečati mojo sre- čo!* «Kaj?» «Da bi mogel še enkrat rešiti živ- ljenje njenega brata!* ♦Še enkrat... kako to mislite? Vi ste mi že rešili življenje? Vi me po- znate?* «Vaše visočanstvo, ne smete me napačno razumeti. Kraljevsko nagra- do sem dobil za to, kar sem storil... toda ker sem se sedaj nekoliko zare- kel... prisegam, da je bilo proti moji volji... da... jaz poznam vaše vi- sočanstvo ...» ♦Od kod vendar, in kje ste mi re- šili življenje?* Veliki knez ni gledal prav prijaz- no... «Pred letom dni in dvema mesce- ma! Ali se vaše visočanstvov mo- goče spominja neke januarska noči v Hamburgu, ko sta obiskala neki gospod Woerz in neki profesor Pe- lotard pivnico nekega gospoda Schie- manna...» Filip je prenehal, ker ni mogel končati stavka.. Obraz velikega kneza se je razjasnil kot nebo po ne- vihti ... in v začudenje vseh se je za- čel na glas hrohotati. 151 m Vi... kaj... vi .. Vi ste ta člo- vek, ki se vedno pojavlja tam, kjer človek niti ne sluti... Kaj vraga ste vendar počeli ves ta čas, kar sva se razstala v Hamburgu ?» Najrazličnejše stvari, visočanstvo!» je odgovoril Filip s skrajno uljudno- stjo. «Imel sem takole različne večje in manjše prigode, kot je že to pri meni navadno. Toda z vašim viso- eanstvom se ravno zadnjič nisva vi- dela v Hamburgu!» «Tako! Kje pa, sto hudičev ?» «Pred petimi dnevi na lyonskem kolodvoru v Parizu. Vi ste, visočan- stvo, stali pri vhodu v čakalnico in opazovali večerni ekspres za Mar- seille. Vi me niste spoznali, pa tudi jaz nisem imel prilike, da bi opozoril vaše visočanstvo na svojo malenkost. Imel sem namreč ravno mnogo dela, da srečno odvedem sestro vašega vi- sočanstva.» Gospod Collin ni mogel nadalje- vati, kajti veliki knez je zakričal: «Kaj... vi ste... vi ste bili? In vi si sedaj še upate...» Filip je počasi in mirno odvrnil: « Visočanstvo, vse, kar sem nare- dil, sem naredil samo zato, ker nisem poznal dame. To vam popolnoma odkritosrčno priznam! Toda lahko mi verujete, da se tega vsega ne kesam!» «Kaj, vi se ne kesate? Vi.. vi.. no, no... No, le počakajte, dragi moj prijatelj Pelotard, to ne bo dolgo tra- jalo ...» Še bolj mirno je odgovoril Filip: «Kesal bi se sarno v slučaju, ako bi se kesala tudi velika kneginja... Vprašajte le njo, visočanstvo!» Velika kneginja, ki je po ponesre- čenem Markovičevem atentatu po- - slušala molče razgovor med bratom in Filipom, se je predramila. Ves strah je izginil z njenega obličja, »jene oči so sijale, pritiskala je še vedno Ramonovo pismo na srce in vskliknila: «Jaz, jaz se prav nič ne kesam!» Njen poglea se je srečal z bratovim, toda pogledala mu je odločno in na- ravnost v oči... potem je pa po- gledala dona Ramona, ki je stal še vedno nepremično... Ni se mogel še predramiti iz dogodb, ki se so odigravale v zadnjem času z njim in okoli njega. Velika knjeginja je pa še enkrat iz- recno ponovila: «Prav ničesar se ne kesam, kar sem storila! Videla in spoznala sem dva moža!» Opazovala je nekaj trenotkov Fi- lipa Collina, nato pa zopet Ramona. Filip se je nasmehnil, pogledal je velikega kneza, ki je stal, kot da je padel iz neba. Nazadnje se je pa don Ramon vendarle oddahnil in rekel je z dosti negotovim glasom: «Kneginja, zdi se mi, da ste pre- več prepričani o ti stvari. Vem, da ste videli in spoznali enega moža — pogledal je pomembno Filipa — to- da dveh...» Naprej ni mogel govoriti, prema- galo ga je neko čustvo, obraz se mu je popolnoma izpremenil. Velika kne- ginja ga je začudeno opazovala... tudi ona ni mogla reči ničesar; ne- ugodno situacijo je končal njen brat, ki je opazoval oba. Kratko je bilo njegovo vprašanje: «Koliko časa si potovala s tem go- spodom ?» Sedaj je bila pa ona v zadregi. «Pet... da pet dni... a tri z veli- kim vojvodo». Veliki knez je molčal in jo motril; potem se je pa obrnil k oficirju, ki je stal še vedno nepremično pri vra- tih. -- «Barinsky», mu je rekel franco- sko, «bodite tako dobri in zbudite očeta Sergeja, ukažite, da se pripravi kapelica, namestite tja častno stra- žo. Naj se prižgo svetilke! Čez če- trt ure naj se odda carski salut!» Oficir je pozdravil in se vojaško obrnil, ko je veliki knez še enkrat za- klical: 152 «Opozorite očeta Sergeja, da se bo vršila poroka». Poroka? Filip se je skoraj na glas zasmejal, Kajti ta beseda je pomenila za njega popolno zmago. Poroka, poroka! Res, veliki knez Mihajlo Ni- kolajevič ne pozna nobenih ovin- kov. Kratek ukaz in poroka dveh članov vladarskih rodbin je tu! Nje, niti njega ne vpraša. Pokličite očeta Sergeja, recite da naj oddajo čez četrt ure salut... ugovora ne trpi... To mora biti res lepo, živeti v avtokratski državi. Toda, kaj bo rekel don Ramon na vse to? Tako čudno se drži... Komaj je izustil veliki knez svoje povelje, ko je don Ramon zaklical: «Ali je to šala? Pokličite nazaj svo- jega adjutanta. . To ne gre, to je tako čudno...» Veliki knez je skomignil z rameni: «Dragi moj prijatelj, to ni prav nič čudnega. Vi ste nosili dve dolgi leti pismo moje sestre, a vaša dolž- nost je bila, da pismo vrnete, ko se je takrat razbila poroka«. Veliki vojvoda je prebledel. «Potovah ste tri dni z njo, to so sicer čudne okolščine, ko jo je ta vaš prijatelj na tako čuden način odpeljal«. Ramon je hotel protestirati: «Toda mi nismo vedeli o tem ni- česar!« «To prav nič ne de! Nazadnje jo pa sredi noči prinesete na svojih ro- kah na krov ruske oklopnjače. Ako ste gentleman, potem morate vedeti, da je mogoč samo en način, da vse to popravite«. «Dva sta«, je rekel Ramon mirno. «Jaz imam svoj revolver!« «Torej vi se hočete s smrtjo umak- niti moji sestri...» Veliki knez ni mogel končati svo- jega stavka, kajti bleda kot mrlič je skočila velika kneginja in zakričala: «Mihajlo, molči! Niti ti nimaš pra- vice, da siliš moža, ki me ne ljubi, ki me sovraži... saj hoče raje umreti...» Umolknila je, zakrila si je obraz z rokami — toda njene besede so imele učinek, da si ni mogla želeti boljšega. Z vsklikom polnim hrepenenja, ljubezni in premagane bolesti je sko- čil Ramon k knjeginji, pokleknil pred njo, dvignil do nje svoje oči in še- petal: «Kneginja... Olga — poslušajte me... mislite o meni to, kar ste mi- slili do sedaj, ko me niste poznali.. jaz vas ljubim... obožujem vas... ničesar si na svetu ne želim bolj, nego da postanete za vedno moja .. Toda...» Prebledela je: «Toda... govorite...!» «Ta poroka. . a vas ni nikdo vprašal!» Pogledala ga je s svojimi modrimi očmi, ki so izražale toliko sladkih očitkov zadovoljstva, da je bilo ta- koj pri kraju z njegovim odporom. Vstal je... Filip in veliki knez sta se obrnila v stran, da bi ne motila pa- ra, ki se je ravnokar našel. Filip je zašepetal velikemu knezu: «Kaj pa vendar poreče k vsi ti stvari car?» Veliki knez se je zasmejal široko in veselo kot nekdaj... in Filip je takoj spoznal gospoda WoerzaizAl- tone, svojega prijatelja one januar- ske noči v Hamburgu. «Njegovo veličanstvo car» je rekel veliki knez, mi dovoli vse, odkar sem postal soliden. Kot vidite, sem postal celo mornar; ko mi je umrl oče, sem stopil v mornarico in po- stal nov človek. Moja mala sestrica pa vendarle zasluži, da jo osrečimo! Ali ne verujete, da bo srečna z va- šim prijateljem donom Ramonom?» «Prav gotovo!» je rekel Filip. «Veliki vojvoda je skusil prav mno- go, ta šola ga je veliko naučila! Ona bo jako srečna in ... «In...» «On bo živel ponižno pod co- pato!» Veliki knez se je debelo zasmejal.. 153 «Vražji človek ste, dragi profesor! Jaz mislim, da imate popolnoma prav! Sedaj se moramo pa pripraviti za poroko! Ali ste že prisostvovali taki poroki vi, ki ste doživeli že vse na svetu ?» «Ne, prav gotovo ne,» je rekel Fi- lip in pogledal na uro... «Pa tudi v tako pozni uri še nisem doživel poroke!» Ko so bili kakšne pol ure pozneje končani ruski cerkveni obredi, je stal Filip Collin v veselem krogu ruskih mornariških oficirjev, ki so imeli oči- vidno samo eno željo, da ga prav pošteno upijanijo s šampanjcem! Vest o nočnih dogodkih se je raz- širila po vsej ladji z bliskovito na- glico. Veliki knez je izdal kratko dnevno povelje: «Nocoj se sme klepetati, kdor bo pa še jutri klepetal o teh dogodkih, bo visel na prvi jarboli.» V veliki oficirski obednici se je go- vorilo vse povprek, zamaški iz šam- panjk so spremljali salute topov, ki so grmeli v temno noč ... Filip Col- lin je bil junak noči. Neprestano je~ moral ponavljati vse prigode nocoj- šne noči... tako da ni imel niti za šampanjec časa ... Klepetali so, go- vorili so rusko in francosko, trkali so in vsi vprek kričali hura! Naenkrat se je prikazal v družbi človek orjaške postave z modrooko damo. Vesela družba ga je v svojem razpoloženju komaj zapazila, ko so ga pa spoznali, so vsi umolknili in mu ponudili prostora. Veliki vojvoda in njegova mlada soproga sta pa stopila pred Filipa. Njegove oči so blestele____ Trčila sta s Filipom: «Vidite, gospod profesor, da sem imel prav! Vi morate zapustiti Mi- norko brez svoje sop.. ne.. sami!» Mlada velika vojvodinja je zarde- la kot roža. Vsi so to opazili, zato je Filip hitro rekel: «Vi preveč hitite, visočanstvo! Jaz še ne mislim zapustiti Minorke! Tu imam še jutri dovolj opravka!» Veliki vojvoda se je zadovoljno za- smejal in namignil strežaju, da na- polni čaše, potem se je pa obrnil k oficirjem in rekel: «Gospodje, jaz ne znam vašega jezika, vi ne poznate mene. Toda mojo soprogo poznate dobro! Sli- šali ste tudi nocojšnje prigode. Mo- žu, ki sedi tu v vaši sredi, se mora- mo zahvaliti vsi! Njegova zasluga je, da so se vse stvari končale tako srečno, kot so se končale! Jaz sem priča, da je tako res. On je nama re- šil življenje — ne samo enkrat — večkrat! Prosim vas gospodje, da dvignete z menoj svoje čaše in za- kličete z menoj mojemu najneustraše- nejšemu prijatelju, ki sem ga kdaj imel: Živio profesor Pelotard!» Vsi so se odzvali z velikim nav- dušenjem vojvodovem pozivu, napi- jali so Filipu, šampanjec je tekel v potokih in Filip se je komaj ubranil, da ga niso dvignili na ramena. Čez pol ure sta se veliki vojvoda in vojvodinja Olga poslovila od ve- sele družbe. Še enkrat sta stopila pred Filipa, veliki vojvoda ga je ne- kaj časa molče opazoval, nato je pa rekel: «Vi ste vedeli, kdo sem, vedeli ste, kdo je velika kneginja, kdo je njen brat... tudi njemu ste rešili v Ham- burgu življenje... Vi ste oni, ki ste držali v rokah niti naše usode... Recite mi samo nekaj, dobri geny in upravitelj potov usode, ali mogoče tudi veste, kdo je ta, ki je vprizoril špekulacijo z minorčanskimi držav- nimi papirji? Ravnokar sem govoril s soprogo o tej zadevi!» Gospod Filip Collin se je uljudno zasmejal in rekel prav zadovoljno: «Toda, prosim vas, visočanstvo, tudi to vam lahko povem, saj sem tudi to bil jaz.. » Konec tretjega dela. IV. del. Moč, oblast in sijaj. ) Prvo in zadnje poglavje, v kterem gospod Collin pri dobri volji zapusti Minorko. Bilo je komaj devet, ko se je zbu- dil drugi dan gospod Collin v kajuti, ki je takoj ni mogel identificirati. Zunaj so grmeli zamolkli streli, ki so ga gotovo prebudili, a obenem po- jasnili, kje se pravzaprav nahaja. Na krovu ruske oklopnice «Car Aleksander* se je prebudil, na ladji, kjer je praznoval včeraj sijajno po- roko, kjer je bil osebni gost ruskega velikega kneza Mihajla Nikolajeviča! Zažvižgal si je zadovoljno pesem, skočil iz postelje, oblekel se z naj- večjo naglico, niti pogledal ni svoje obleke, ki ni bila prav primerna za take svečanosti, toda kaj zato? V par minutah ie bil Collin na krovu. Solnce je sijalo, vel je ugoden veter in lepo jutranje nebo se je mo- drilo v veličanstvenem oboku nad Minorko. Filip je imel jako čudne občutke. Zdelo se mu je, da mu je deževalo v možgane — in to šam- panjski dež, ali nekako slično hla- dilo. Vesel in vedno dobro razpoložen mornariški častnik, kolega iz sinoč- nje krokarije, je stopil pred Collina, salutiral in rekel: «K vam sem hotel, gospod profe- sor, njegovo visočanstvo, veliki knez bi rad popil v vaši družbi svoje obli- gatno jutranje pivo». Filip se je glasno zasmejal. Ni se mogel premagovati, spomnil se je one čase piva v mali gostilni v Ham- burgu. Torej svojih starih in dobrih navad veliki knez ni spremenil. Spomnil se je resnih in treznih šved- skih pomorščakov in pomislil, da bi dobri knez ne spadal v njih družbo. Našel je velikega kneza pri jutra- njem pivu in to na mestu, ki po vo- jaških pravilih ni pripravno za piv- ske namene, namreč gori na po- veljniškem mostu. Veliki knez je spre- jel Filipa z zadovoljnim nasmehom in pokazal z roko na razna hladilna jedila in pijače, ki so bile razstav- ljene zapeljivo po mizi. «Prokleto, hladno jutro!» je rekel. «Žejen, grozovito sem žejen! Kako ste spali? Poslužite se, dragi go- spod?* «Hvala!» je rekel Filip in se na- klonil. «A, to so imenitne stvari! Ka- kor nalašč za moje današnje notranje občutke! In kaviar... kolosalno!* «Da, kaviar, in stavim svojo glavo, da je najboljši, ki ste ga kedaj jedli, ako tudi ne poznate samodržca vseh Rusov, ako tudi njemu niste rešili ta- ko mimogrede življenja.* «Te časti še nisem imel!* je odgo- voril Filip. «Toda, sedaj, ko poznam njegov kaviar, se bom trudil, da pri- dem tudi do take priložnosti.* «To je pa njegova vodka*, je rekel veliki knez, «poskusite, ako vam ugaja*. Filip ni odgovoril ničesar na to vprašanje, pač pa je pobožno zaprl oči, a usta odprl ter potočil skozi grlo počasi in z užitkom carsko vod- ko. Nepotrebna so bila kneževa po- jasnila, da kaj takega še ni pil, pa bržkone tudi več ne bo. Na to je zvrnil kozarec piva, popil še čašico 157 vodke in zaužil z veliko slastjo tri kruhke, ob'ožene s kaviarom, kar je velikemu knezu jako ugajalo. Potem se je udobno namestil na stolu, se oddahnil in si prižgal ci- gareto. Veliki knez se je spomnil nečesa in rekel: «Da, da, iz novodošle ladje so s signali spraševali za vas!» «Za mene? Iz novodošle ladje?» «Da, tako pred eno uro je prišla v pristanišče neka angleška jahta «The Petrel». Na krovu se vozi neki Jud. Poglejte, tam v pristanišču je!» Filip je pogledal proti pristanišču. Sedaj šele je videl, kako daleč leži «Car Aleksander» zunaj in zapazil je belo jahto z angleško zastavo. Potem je pa pogledal velikega kneza, kate- rega ni razumel. «Jud?» «Da, Isaacs, ali tako nekako!» «Isaacs?» Torej tudi Isaacs je tu! Kaj, vraga, ali roma ves svet na Mi- norko. Kaj vendar hoče? «Prašal je, ali smo vas morda vi- deli! Bil je jako razburjen. Na vaši jahti so mislili, da so vas uporniki ujeli in ubili. Prosil nas je pomoči, da vas rešimo.* «Lahko si mislim, kako je moral biti razburjen in preplašen kapitan Dupont» je rekel Filip. «Vsi potniki so mu izginili iz krova!» ♦Odgovoril sem, da ste na mojem krovu. Jud je prosil, da naj vas takoj pošljemo na njegovo jahto. Rekel sem, da morava poprej popiti pivo; zdelo se mi je pa, da možakar ni razumel mojega odgovora.* Filip se je zasmejal: ♦Ali je še kaj rekel ?» ♦Da, še nekaj je govoril in zdelo se mi je, da se je hotel precej nelas- kavo izraziti o vaši osebi, pa si je to premislil Gotovo je imel preveč rešpekta do mojih kanonov.» «Jako verjetno!* je odgovoril Fi- lip. «Ako se ne motim, jih dobro po- zna, ker so njegovo delo!* ♦Njegovo delo? Moji kanoni!* «Da, ker ima večino akcij druž- be Vickers in Maxim.» v Veliki knez je presenečeno za- zvizgal. «Torej možakar je na ta način še dosti bogat!* «Da, tako približno!* je odgovoril Filip suho... *Pred tednom dni je pokupil na moj predlog vse državne dolgove gospoda dona Ramona. Ka- kor veste, je takoj nato izbruhnila re- volucija, revolucionarji so preklicali vse državne dolgove in gospod Isaacs je izgubil svojih takole en mi- lijon funtov in en četrt! Mislim, da ga to preveč ne boli, seveda bo po svojem starem načelu trdil ravno na- sprotno! Ako vaše visočanstvo do- voli, bi ga jaz rad obiskal, da se po- govorim z njim o tej zadevi!* Veliki knez ga je začudeno poslu- šal: «Vi hočete k njemu? — Povabimo raje gospoda na čašo piva, tu se po- tem lahko domenita vse! Čez eno uro je zajutrek. Vse državne dolgove je nakupil na vaš predlog! Vi ste vražji človek!* Filip se je smeje naklonil. «Vi ste skrajno liberalni, visočan- stvo! Izvolite samo ukazovati!* Veliki knez je rekel par ruskih be- sed svojemu adjutantu, ki je slonel ves čas molče v kotu na poveljniškem mostu. Čez par trenotkov so zaplesa- le po jarbolih «Carja Aleksandra* signalne zastavice. Skoro je odplul od bele angleške jahte čoln. Ko se je ustavil pred ruskim velikanom, je iz- stopil iz njega eleganten gospod s črno mefistovsko brado, toda skraj- no resen. Skoro stekel je po stopnji- cah navzgor. Filip je slišal, kako je Isaacs vpra- šal: «Signalizirali so mi, da naj pridem sem. Kje je gospod profesor? Ali je tukaj zaprt?* - «Zaprt?» se je zasmejal oficir, ki ga je vodil. «Poglejte, tam gori na poveljniškem mostu je! Po teh stop- nicah, sir!» 168 Filip je slišal hitre korake po stop- nicah in kmalu nato je stal gospod Isaacs na poveljniškem mostu. Filip mu je šel smeje naproti. «Dobro jutro, gospod Isaacs! Ka- ko se vam godi? Kaj vraga se je vendar dogodilo, da vas je zaneslo semkaj!» Mr. Isaacs ga je opazoval s pogle- dom, ki je bil vse popreje nego prija- zen. «Prišel sem semkaj, da poskusim rešiti 1 l/4 milijona funtov!» je od- govoril hladno. «Ali se mar čudite? Ako bi radi parlamenta bil mogel prej odpotovati, bi bil že zdavnaj tu. Par sleparjev je tu enostavno preklicalo en milijon tristo tisoč fun- tov! Krasna stvar, res imenitna stvar! In vi pijete tu svoje pivo?» «Ali, dragi gospod Isaacs, ko bi vedeli, kako neznansko vroče pod- nebje je tukaj! Toda prosim, da vas predstavim njegovemu carskemu vi- sočanstvu!» Mr. Isaacs je odskočil dva koraka in gledal Filipa. Mislil je, da je zno- rel! «Da, njegovemu carskemu viso- čanstvu velikemu knezu Mihajlu Ni- kolajeviču, ki je bil tako prijazen, da je povabil na pivo mene in sedaj tudi vas!» Mr. Isaacs je hitro snel klobuk in se globoko priklonil, veliki knez je pa zadovoljno namignil. «Vi delate naše kanone? Izvolite, poslužite se samo! Kaviar, pivo, vodka, samo izvolite!* Mr. Isaacs, ki je v tem trenotku pozabil na akcije Vickers & Maxim, ravno tako kot je pozabil na ves svet razun otoka Minorke, je opazoval nekaj časa velikega kneza, nekaj ča- sa pa Filipa... bil je pa skoro pre- pričan, da so ga zvabili na krov pla- vajoče blaznice. Naenkrat se je pa spomnil na ono, kar je nekdaj bral o Rusiji, o knuti, o življenju v Rusiji, o ekscentričnih domislicah velikih kne- zov ... in sklenil je poslušati vsako voljo velikega kneza: Vzel je hitro kaviarja, nalil si čašico žganja, skri- vaj pa je vedno gledal proti svoji beli jahti. Mislil si je: «Sedaj vidim, sedaj mi je jasno, da sem med samimi norci! Vsi so pri- smojeni! Gledati moram samo, da se poberem od tu!» Veliki knez ga je resno opazoval in rekel: «Bodite tako dobri, dragi gospod Isaacs, pozajutrkujte z nami na kro- vu! Do zajutrka vaju pustim sama, da uredita svoje stvari. V eni uri je zajutrek. Brez ugovora — prosim!» Nagrbančil je svoje košate obrvi.. irir. Isaacs je še enkrat poželjivo po- gledal svojo jahto, potem se pa z glo- bokim poklonom začel zahvaljevati za vabilo. Komaj se je odstranil veliki knez, tedaj je pa vzrojilo vse, kar je kril v svoji duši. «Čujte, dragi profesor, povejte mi, kaj za vraga pomeni vse to? Kaj ven- darle mislite? Zvabili ste me v kupči- jo, v katero sem vložil 1 in milijo- na funtov, drugi dan izbruhne revo- lucija in vi brzojavite, da potujete na Minorko, da vidite, ako je vse iz- gubljeno, ko pa pridem semkaj, vas najdem na krovu ladje pijančevati z nekim..» hitro je prenehal, ... «člo- vekom, ki trdite za njega, da je ruski veliki knez. Kaj je hotel reči s tem, da delam njegove kanone ?» «Vickers & Maxim!» je rekel Filip. «Saj imate skoro vse akcije v svojih rokah! Jaz sem mu vsaj tako rekel!» Mr. Isaacs je molčal nekaj sekund, to ga je malo umirilo, ... toda po- tem je zopet jezno nadaljeval: «Toda vraga, povejte mi vendar, zakaj ste pobegnili iz svoje jahte ... ubogi kapitan je napol znorel v skr- beh za vas, vi pa tu lepo pijete pivo! Zakaj niste nagovorili velikega kneza, da bombardira otok in prisili upor- nike, da nam plačajo dolg? Da ste saj to dosegli! Toda ne, vi se brigate za zajutrek!» 159 Sedaj se Filip ni mogel več prema- govati, v neskončno jezo gospoda Isaacsa se je začel krohotati in v bučnem smehu zvijati po sedežu: Končno je pa-rekel: «Ne morem pomagati, toda ako bi bih, dragi gospod Isaacs, na mojem mestu, tudi vi bi tukaj pili pivo. Naj- prej vam moram pojasniti, da je ve- liki knez moj stari prijatelj!* ♦Vaš stari prijatelj? Naj me vzame vrag, ali sta oba prismojena?* ♦Da, moj stari prijatelj*, je ponovil Filip. «Spoznala sva se v neki pivnici v Hamburgu! Torej kako bi se mo- gel braniti, da ne popijem na krovu njegove ladje par čašic? Drugič — Filip je nalašč napravil kratko pavzo, da bi lahko opazoval Isaacsa — dru- gič sem pa moral proslavljati veseli dogodek današnje noči!* «Vesel dogodek današnje noči? Da ste ušli iz jahte.. in pustili kapita- na, da vas je sedem ur iskal po Ma- honu!» «To ne toliko!* je rekel Filip. ♦Glavna stvar je to, da sva namreč jaz in veliki vojvoda točno v petih urah končala revolucijo.* ♦Veliki vojvoda... vi... Končali?* Dalje Isaacs ni mogel več govoriti. «Da, da, ravno tako je! Dalje je na- redil veliki vojvoda jako dobro parti- jo z nekaj milijoni rubljev; on je moj najboljši prijatelj, ki mi dolguje več- no hvaležnost... namreč, oženil se je z mojo ženo!* To je bilo pa tudi gospodu Isaac- su preveč. Pozabil je svoj strah pred velikim knezom, pozabil svojo mili- jonsko izgubo... pričakoval je samo, da zdaj in zdaj blazni Filip pobesni in ga napade... izmikal se je proti stopnicam, ki so vodile na krov. V zadnjem trenotku ga je Filip, ki se je ves krivil od smeha, prehitel in mu zastavil pot. Mr. Isaacs je gledal preplašno oko- li, da bi našel za obrambo kako orožje, ko se je Filip krohotal: «Toda, dragi gospod Isaacs, vi me vendar poznate in veste, da je tudi v moji blaznosti metoda! Vsaka bese- da, ki sem vam jo ravnokar povedal, je tako resnična kot evangelij, dasi mogoče cela ta stvar izgleda kot ka- ka indijanska pravljica. Pustite me, da vam v miru vse lepo razložim, po- tem mi recite, da vam je žal, ko ste mi zavidali par čaš plzenca! Mr. Isaacs je pogledal s pogledom, ki je še vedno izražal strah, nato je previdno porinil mizico s kompasi med sebe in Filipa ter rekel: «Pripovedujte!» Gospod Collin se je moral še ved- no smejati preplašenemu obrazu svo- jega poslušalca, ki je poslušal z od- prtimi očmi, ušesi in usti njegovo pri- povest, ki je trajala dolgih 40 minut. Finančnik ga,je v začetku opazoval z nezaupanjem, potem se ni upal ni- ti dihati... ko je pa Filip končal, je vskliknil: «By Jove! Kako nesramno lažete!* Toda nazadnje se je moral vendar- le prepričati o resničnosti Filipovih besed. Zapustil je svojo trdnjavo za mizo, šel k Filipu, stisnil mu roko in dejal: «Odpustite mi, dragi profesor! Po- zabite vse, kar šem vam rekel. Vsako jutro svojega življenja zaslužite sod plzenca! Vi ste mož, vi ste res velik mož in jaz se vam klanjam. Udušili ste revolucijo, rešili velikega vojvo- do, rešili ste njegovo soprogo... oženili ga z nekaj ducati milijonov dote. By Jove, vrag vas vzemi! Sko- ro bi nastal Waterloo — toda vi ste večji nego Napoleon, vi ste omogo- čili Slavkovo!* «No, dragi gospod Isaacs, le nobe- nih pretiravanj! Vse se imamo zahva- liti le slučaju! Sicer pa, kaj bi vam škodovalo, ako bi imeli kakšen mili- jonček manj v žepu!* Mr. Isaacsu se je za trenotek za- temnil obraz, nato se je pa zopet za- smejal. «No, to ste prav dobro povedali! Vedno ste radi lahkomiselno raz- polagali z mojim denarjem! — Toda odpuščam vam — res prav čudno je, 160 kako vam vedno v pravem trenutku pomaga slučaj!» Sedaj pa prihiti na poveljniški most mlad oficir, ki se je naklonil, salutiral in rekel: «Njegovo visočanstvo prosi k za- jutreku, gospoda!» Mr. Isaacs je hitro pogledal na ka- viar in vodko. «Ali mislite, da dobimo tudi doli take stvari ?» je rekel poželjivo. «Še nikdar nisem okusil kaj tako ime- nitnega! Dasi sem imel najhujši strah, vendar sem jedel s takim tekom ...» «Seveda, da je tudi doli takih stva- ri!« je odgovoril Filip. «Poznam do- bro njegovo visočanstvo velikega kne- za! Ne čudim se prav nič, da tako hvalite njegovo blago... saj to se ne zgodi vsak dan, da bi midva jedla kaviar ruskega carja in pila njegovo vodko!» • Ko je bil končan zajutrek — tra- jal je precej dolgo, ker je vladalo na njem najboljše razpoloženje — se je vsedel Filip z gospodom Isaacsom v kot salona, kjer sta se posvetovala, kaj naj sedaj začneta. Ko sta bila ta- ko v debati, je Filip čutil, da je po- ložil nekdo na njegovo ramo roko. Bil je to don Ramon, ki je stal pri njih s svojo mlado soprogo. «Gospod profesor« je rekel, «mi- dva bi nekaj rada govorila z vami!» Filip se je nasmehnil: «Uganil sem, kaj želite! Zadeva o državnem dolgu velike vojvodine Minorke, kaj ne?» «Pogodili ste! Sinoči, oziroma da- nes zjutraj ste nam ušli! Prosim vas, da mi sedaj razložite vse, kaj je na stvari! Oprostite, mr. Isaacs!« Filip se je zopet smejal: «Nič ne de, vaše visočanstvo, tudi gospod Isaacs sme poslušati naš raz- govor. Da se bolje izrazim... on ima pravico, da nas posluša, ker je on dal denar za mojo borzno špekulaci- jo«. Sedaj se je pa zasmejal veliki voj- voda. «Vi ste bili pač previdnejši, da ni- ste založili svojega denarja v tako sumljivo špekulacijo!« «Ravno nasprotno, visočanstvo, naš načrt je bil kolosalen, jaz sem ri- skiral, kar sem mogel, seveda glavni kapital je dal na razpolago gospod Isaacs«. «Prosim vas, dragi profesor, po- vejte mi, kako je bila pravzaprav ta stvar!« Gospod Collin je začel govoriti, dasi težko, ker še nikdar ni bil nje- gov jezik tako zaposlen, pa najsi bo glede pijače, hrane in pripovedova- nja, nego v zadnjih dvanajstih urah; pripovedoval je na dolgo in široko; sedaj ga Isaacs ni prekinjal, pač se je pa zadovoljno in ponosno smeh- ljal. Parkrat sta ga prekinila veliki vojvoda in njegova mlada soproga. Ko je Filip končal, je rekel počasi veliki vojvoda: «Ali vas smem prositi za malo uslugo, gospod profesor?« «Vse kar morem storiti, visočan- stvo, samo zahtevajte!« «Bodite tako dobri in pišite svoji domovini...» Tedaj se je Isaacs prvič vpletel v razgovor: «Domovini? Kje pa je sploh nje- gova domovina?« «švedska», je rekel don Ramon, «ali niste vedeli tega?» «Nikdar mi tega ni povedal, viso- čanstvo. Švedska!« Mr. Isaacs je opazoval nekaj časa Filipa. «Da, Švedska!« je ponovil veliki vojvoda. Pišite takoj na Švedsko, dra- gi profesor in prosite par svojih ro- jakov, da pridejo tudi oni na Minor- ko. Jaz jih potrebujem, moja dr- žava jih potrebuje! Ako so vsi Švedi taki kot ste vi, potem postane v par letih Minorka bogatejša od današ- nje Amerike. Modrost in pogum... to se ne najde vsak dan.« »Visočanstvo«, je odgovoril Filip, «bojim se, da moji rojaki že itak pre- več mislijo na Ameriko, ... in jaz... jaz nimam več pravice, da se pred- stavljam kot Šved; dolgo let je že, kar sem zapustil Švedsko.* «Ako bi kdaj potrebovali novo domovino*, je rekel don Ramon, «te- daj veste, kje jo najdete; mesto da mi pošljete par ducatov svojih rojakov, pridite vi sam na Minorko*. Filip se je molče in smehljaje na- klonil, ni vedel, kaj naj odgovori. V razgovor se je sedaj vplela tudi veli- ka vojvodinja Olga: « Rekli ste mi v Marseillu, predno ste me spoznali, da je ta, ki je podvzel borzno špekulacijo z minorčanskimi državnimi papirji, to naredil, ker se je nadejal dobička. Stvar pa izhaja od vas. Povejte mi, na kak dobiček ste računali?* To vprašanje je bilo Filipu skraj- no neprijetno! Ni bil zastonj sin na- roda, ki ga je ravnokar tako poveli- čaval veliki vojvoda. Ko je pogledal v oči mlade in lepe vojvodinje, zde- la se mu je naenkrat vsa njegova špe- kulacija nesolidna, dobiček se mu je zdel umazan, neprijeten. Čez par se- kund je šele odgovoril: «Tega ne morem povedati! Sicer pa jaz sploh nisem ... Vprašajte ra- je gospoda Isaacsa*. Vojvodinja Olga se je nato obr- nila k znamenitemu angleškemu fi- nančniku. Bila je mirna kot vedno. Filip se je nehote spomnil na njen obračun pred odhodom iz Marseilla. «Torej, gospod Isaacs, govorite vi!» Mr. Isaacs si je pogladil svojo me- fistovsko brado in začel razlagati: «Moj prijatelj, gospod profesor, je izdelal vse proračune in izračunal koliko so zaslužili prejšnji lastniki državnih papirjev. Jaz mislim, da so se številke menjale med 9 in 35 pro- centi! Vzemimo srednjo mero: 15ali 16... Toda ...» 161 Ko je Filip čul te besede, se je šele zavedel, ker ves razgovor mu je do- slej bil nerazumljiv, tako je bil zmeden. «Visočanstvo!* je rekel. «Jaz sem priložil 50.000 funtov, želel bi, da do- bim to vsoto nazaj, ampak niti groša več! Ko sem začel z borzno špekula- cijo, sem imel opraviti z neznanimi ljudmi. Ako želite, da ostanemo še nadalje znanci, prosim vas, opustite vsak obračun. Olga je hitro rekla: «In celokupna vsota? Koliko ste vložili v špekulacijo, kapital, obresti, stroški?* Mr. Isaacs jo je začudeno pogle- dal: Kapital, obresti, stroški! Kak trgovski talent ima ta dama! «Milijon, tristotisoč funtov, toliko sem, dal jaz, profesor je dodal še pet- deset tisoč funtov. To so stroški. Ob- resti, ako jih sploh smemo računati, znašajo petnajststo funtov!* Vojvodinja je pazljivo poslušala, potem je pa rekla mirno in s svojo navado, da iznenadi svoje poslu- šalce: «Kaj zahtevate, ako bi hotela, da mi izročite takoj vse papirje!* Stari in izkušeni borzijanec, kot je bil Isaacs je ostrmel, in zajecljal: «Kaj, sedaj... takoj?* «Da!» je odgovorila nestrpno. «Sedaj, takoj! Povejte samo ceno!* Skoro pol minute je trajalo, pred- no je Isaacs uvidei, da je stvar popol- noma resna. Pogledal je Filipa in re- kel: «No recimo takole dva milijona funtov...» «Dva milijona?* je vskliknila voj- vodinja ... Dobro! Vi ste priča na- še kupčije, profesor Pelotard!* Predno je mogel Filip sploh kaj odgovoriti, sedla je za mizo, potegni- la iz svoje torbice knjižico s čeki in 162 hitro izpolnila vse potrebne rubrike na čeku. Vstala je in mirno rekla: «Prosim, to je vaš ček, mr. Isaacs. Prosim dajte mi potrdilo, da ste ga sprejeli, in izjavo, da je državni dolg velike vojvodine Minorke poravnan! Ostane le še petdeset tisoč funtov..» Mr. Isaacs jo je opazoval z začu- denimi očmi... potem je pogledal ček. Bil je naslovljen na Credit Lyo- nais v Parizu; v ozki srednji vrsti, kamor se komaj napiše par črk, je bral napisano: Izplačati mr. Isaacsu 50,000.000 frankov (petdeset milijo- nov frankov)! To je bil največji ček, ki ga je imel sploh kdaj v rokah, ček vreden onega, ki ga je bil napisal! Torej je konec stoletnih državnih dolgov velike vojvodine Minorke! Pogledal je vojvodinjo in rekel: ♦Razen 50.000?» «To je prispevek gospoda profe- sorja. Z njim obračunam posebej! Oziroma obračunava z mojim sopro- gom'!* Pogledala ga je in potegnila iz torbice kos papirja. «Vi se torej branite, da sprejmete ta spomin?* , Filip je nehote vzel listič in ga prebral... Bil je ček na Credit Lyon- nais, ravno tak kot Isaacsov... in v desnem kotu je blestela številka: Pet milijonov frankov! Filip je mirno zvil ček in pristopil k mizi, kjer je gorela sveča za kadil- ce cigaret, mirno je pritaknil papir k plamenu sveče in pustil, da je izgo- rel ... Veliki vojvoda in vojvodinja sta ga molče opazovala... Gospod Isaacs je pa na široko izbuljil oči in odprl usta. .. Vojvodinja je rekla: «Vi torej zahtevate, da napišem nov ček? To ni lepo!» «Mislim, da je to, kar sem storil, dovolj, da dokažem, kako visoko spo- štujem naše prijateljstvo! Milijon, dvesto pedesettisoč frankov se glasi vsota, ako sem prav izračunal!* je odgovoril Filip. Vojvodinja je napisala nov ček, Filip ga je vtaknil v žep, a don Ra- mon je rekel: »Res sreča je, ako ima človek od- ločno in energično soprogo. Prepo- vedala mi je, enostavno, da se vme- šavam v te stvari! Gospodinjstvo se mora začeti brez dolgov, pravi ona! Vidim, da stojim že pod'copato, dra- gi profesor!* «Visočanstvo*, je odgovoril Filip, «vem, kakšni občutki so to!» Vojvodinja je zardela, Filip je pa nadaljeval: «Ali smem vaše vojvodsko in kne- ževsko visočanstvo nekaj vprašati?* «Samo vprašajte! Kaj želite?* «Zakaj svojega sedanjega soproga niste nikdar imenovali tako, kot se imenuje. Raoul, Roland, Ronald ... vse je bil samo Ramon ne!» Zopet je zardela in se oklenila svo- jega soproga, zasmejala se je in re- kla: «Sedaj pa niste tako duhoviti, kot ste bili vedno doslej... Zakaj... za- to... da ste mi imenovali vi njegovo ime, ki sem ga hotela slišati!* ... Gospod Filip Collin in mr. Isaacs sta se pripravljala, da obiščeta oficir- sko meso, toda na povabilo velikega vojvode so odšli na kopno vsi; Isaacs, Collin, veliki vojvoda s svojo so- progo in stari senor Paqueno. Straže ruskih mornarjev so patruli- rale po mestu, prebivalstvo se je skri- valo preplašeno za mlaji in kandela- bri, ki jih je dal okrasiti veliki vojvo- da don Ramon, da proslavi svojo in svoje soproge vrnitev na Minorko. Konjeniki so dirjali naokrog in pro- glašali vrnitev ter poroko velikega vojvode; o revoluciji ni bilo niti be- sede; zato je pa vsebovala prokla- 163 1 macija sledečo vest: Vsi državni dav- ki vojvodine Minorke se zmanjšujejo na eno desetinko vsote, kolikor so znašali doslej, in se znižajo pozneje še bolj! Filip Collin se je smejal in rekel: «Tako, visočanstvo, vam se ni tre- ba bati nove revolucije! Minorki se bliža velika in sijajna bodočnost!* «Hvala, dragi gospod profesor!* je rekel don Ramon s hvaležnim po- gledom ... <