335
Slovanski popotnik.
* Ker „Sedmicaa naznanuje, da pervi natis v dopisih iz Zagreba še večkrat s pohvalo omenjene narodne igre od gosp. Josipa Freadenreich-a „Grauičari ili sbor (pro-štenje) na Ilijevu" je že poprodan, in da je gosp. Stojšič voljen izdati ravno to igro s cirilskimi pismeukami, ako se oglasi 300 naročnikov, bi utegnilo biti ljubo marsikomu naših   bravcov,    kaj   več   o   tej   igri  slišati. —  Povestica   te igre je: Graničar Andrija,  desetnik, gre v   nemirno Italijo;   pridši   do   Tersta  umerje kompanii   stari   stražmešter. Zavoljo poštenosti in brihtaosti postane Andrija stražmešter. Savo Cuic, stražmešter,   js bil njegov pajdaš in prijatel. Nepošteni  Cuic  ukrade   svojemu  kapitanu   listnico,  ter jo podtakne Andriju, ki je šel po opravku v nek gradič zunaj mesta.   O pol noči že Cuic čaka Andrija, ter ga prosi, naj kapitanu reče, da mu je on (Andrija) posodil denarjev, da je zamogel pogreške poravnati, ktere so v njegovih računih zasledili:   Kapitau   vpraša Andrija,  je li res,   kar pravi Cuic?   Andrija  odgovori:    da!   Vprašaje,   od   kod njemu toliko denarja? in telečak (canistrum) preiskaje najdejo Kapitanovo listnico,   — Andrija je tedaj   tat! — degradiran in šiban. (To pripoveduje Aridrija svoji ženi Maci.) Čez nekoliko  let,   ko je  že  punt  pogašen   bil  v Italii  in polk ves doma, postane ravno tisti kapitan,  Branko grof S ar nič polkovnik  graničarskega  regimenta,   kjer sta bila Andrija in Savo Cuič.   S polkovnikom pride tudi nem-skuta Kar o lina, sobarica v granico.    Popotovanje v gra-nici in prenočenje pri Grgu je kaj mikavno. Nekega večera se   napoti  Andrija   k svojemu kumu Grgu Petroviču, kerčmarju,  da bi mu konja posodil.   V kerčmi je graničar JocoBočič  in   krog   kerčme se vpotavlja  Savo Cuič, ki se  že  pred  sodbo skriva,   in  kterega  gre  ravno Joco tožit zavoljo   goljufij.   — Govor  Andrija  in  Cuič a. — Cuič odlazi, Andrija gre v kerčmo, pusti pa svojo puško v veži.   Cuič  mu jo skrivši razbaše  in  gre  čakat Joca. Andrija  spremlja Joca  skoz gojzd -r Cuič ju pričaka in ustreli svojega  sovražnika  Joca.    Cuič  beži;   straža pride ter zgrabi Andrija — puška je prazna in samo en strel se je slišal.   Andrija,   poprej   že   v  Terstu  nedolžno kaznovan zavoljo tatvine,  je zapert in obsojen  na visiinice. Po  prošnjah   mnogo   graničarjev  in   polkovnikove   sopruge Miljeve, posebno male hčerke Danice, zadobi pomilostenje — v tem hipu se mu pa pamet  zmeša.   Savo Cuič, preganjan   in  obropan   v   ptuji   deželi,   pride  na   pokopališče, kamor  so  Joca   zagrebli   in   kamor  hodi   tudi   Andrija Joco v   grob   venčat.    Cuič,   zagledati  poljudenega  Andrija,   gre  k  njemu  in  pove,   kaj  hoče   storiti,  namreč zročiti se — potem pa (čudo!)   Andrija  koj pamet zadobi, in vsi Boga hvalijo, da je Andrija ozdravel. — To je basna igre s petjem in plesom.
Gotovo ne pričakuje nihče, da bi imenovano igro stavili med klasične dela ali starih ali novejih dramatikarjev; in verli pisatelj gotovo tudi ni mislil, več storiti, kakor gledovavcom in bravcom mično in zanimivo kratkočasnico podati. Po vsi pravici moremo reči, da ima gosp. Freu-denreich mnogo teatraličue vednosti, in zato je, če nam je pripuščeno izraziti se tako, tudi delo kaj praktično, če ravno brez pogreškov ni. Razun tega, da Andrija tako nenadoma spet pamet zadobi, — da M a ca, njegova žena, v 2. činu 3. prizoru v največi žalosti govori, kakor bi bila pošten pridigar (žalost ima malo besedi, ogenj tužnosti potok solz posuši) — tudi Savo Čuiča povratba ni motivirana, ker samo zato, kakor sam pravi: „porobiše me i odtjeraše mea (v ptuji deželi), se ne
336
v
verne potepuh kakoršen je Cuič v svojo domovino (iz ljubezni do nje!) Tja da ga presune pogled poijudenega An-drija, al to ui določilo Cuiča, da bi bil pot kesa nastopil. Dalje: akoravno občuduje res svet izverstni samogovor Hamletov: „to be, or not to bea — je vendar v igri „Gra-uicart( 8 ali 9 samogovorov nekoliko preveč. — Kerčmar Grga s Karolino sobarico vred zadostuje med mnogimi drugimi mičoimi prizori po vsi pravici in lahko se pozabijo vsi pogreški našteti, kteri manj motijo v teatru kakor če bereš igro.