676 Peter Kolšek JURE DETELA, ZEMLJEVIDI V lanskem letniku zbirke Pota mladih pri Mladinski knjigi je v skromni opremi Sreča Dragana izdal svoje miselno poetične zapise tudi Jure Detela. Z avtorjem smo se doslej srečevali le na raznih študentskih manifestacijah ali ob redkih revialnih objavah, zato predstavljajo Zemljevidi prvi strnjen pregled dela tega »totalnega« pesnika, ob katerem zveni naslov edicije (Pota mladih) nekam nesubtilno. Zemljevidi so namreč nezačetniška, samostojna in suverena zbirka ter predstavljajo eno najskrajnejših poglavjih slovenskega miselno filozofskega pes-njenja. V novejšem času delno srečujemo tak tip poezije zlasti pri Strniši in Koviču, a je v tem smislu Detelovo pesništvo vsekakor čistejše, čeprav ni mogoče reči, da je s tem tudi že miselno preciznejše. Naslov Zemljevidi pove v kratkem naslednje: prebiti (filozofsko) zakoličene razsežnosti sveta, ki ga živimo, in vzpostaviti novo, drugačno topografijo bivanja. V tem smislu so pričujoče pesmi poskus globalne miselne orientacije. Bistvena naloga kritičnega pisanja ob taki poeziji seveda ne more biti drugega kot definirati odnos do absolutnega, kakor ga izkazujejo pesmi. Toda totalno agnostična narava Detelovega premišljevanja, ki se ne ukvarja z absolutnim v smislu metafizično racionalnih kategorij, pač pa poslednje stvari stvari izreka le z zastrtimi poetičnimi evokacijami, seveda ne dovoljuje racionalnih postopkov. Poskus doslednega dešifriranja bi bil prav tako mučen, kot bi bilo načelno vrednotenje komično. Gre za situacijo, kjer avtor že a priori več »ve« kot njegov še tako pozorni bralec. Zato naj splošno stanje stvari opišem le z nekaj približnimi formulacijami in brez kakršnihkoli globljih interpretativnih ambicij. Kljub odsotnosti razvidnih metafizičnih kategorij in zlasti še njihovih histo- ričnih vrednosti je v tem pesništvu na delu tipična evropska filozofska tradicija. Ta je razvidna iz načina, kako je postavljen ključni pesniški doživljaj, ki ga je mogoče z vso spoštljivo redukcijo imenovati problem razmerja med materijo in duhom. Odnos ni preprosto antagonističen, pač pa gre za psihofizično transcendiranje; preverljiva in z intelektom dinamizirana območja materialnega so podvržena neki povsem iracionalni težnji po dematerializaciji, kar v eksistencialnem smislu pomeni, kako doseči popolno identifikacijo z duhom. Razumevanje duha v kontekstu Zemljevidov pa ni spiritualno, zdi se, da je bliže materialističnemu ume-vanju, zato se pesniku pogosto zapisuje beseda energija. A najprej je treba razpršiti čutnost, vse senzorne mehanizme, ki obremenjujejo zavest z otipljivo pojavnostjo. Kajti: V čutnosti, ki se / nikjer ne prekine, / sem enkrat za zmeraj / postavljena rana. / Svet je daleč, / ko govorim (str. 87). To je rana, ki odpira smrt kot eksistencialno konotativ-no temo. Kaže, da je ključna pesem v umevanje Zemljevidov Kriterij rojstva. V odlomku beremo: In biti zaklet / v dvojnost lastnega / uma, / ki ga vso večnost / nekaj totalno / neznanega misli. / Ja! / biti vso večnost / brez odrešitve! / In biti ogromno / znamenje smrti, / v prosto uporabo / različnih svetov / prepuščeno. / Ne kakor angel, / ki se giblje in pleše, / temveč masivno / in fiksno. / Še več! / Biti edina / inkarnirana smrt. / Prvi razglašam / njeno lepoto / za zmeraj (str. 84). Napor, s katerim je obsijana pesnikova misel v celoti, je preseganje klasične dihotomične strukture, kakršna pač legitimno pripada evropski filozo-fiji. Detelova poezija je filozofska v pravem pomenu besede: kot ljubezen do modrosti, kot iskanje začetnih razmerij do sveta. In ker je iskanje temeljnih stvari že od rojstva filozofije obsojeno na pesniško besedo, je tudi Detelova 677 Jure Detela, Zemljevidi vzpostavitev lastnega duhovnega zem- 75. pesem: Naročje mrtvih prepozna / ljevida visoka pesniško kultivirana go- in sprejme temne trate, / s prividi ne- vorica, ki niha od obredne monolit- odrešene) in s sanjami bogate, nosti do kratkih magično poetičnih di- gresij. Predstavim naj samo še zadnjo, Peter Kolšek