ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 303 IN MEMORIAM AKADEMIK PROF. DR. BRANISLAV ĐURDEV 1908-1993 Izteklo se je življenje ene najmarkantnejših osebnosti povojnih jugoslovanskih zgodovinarjev. Akademik Branislav Durđev je odšel tiho, skoraj neopazno. Bil je entuziast, ustvarjalec, iskalec znanstvene resnice, odličen organizator in predvsem Človek. Za njim je ostalo bogato znanstveno in publicistično delo. Branislav Durđev se je rodil 4. avgusta 1908 v Sremskih Karlovcih. Zgodovino in orientalno filologijo je študiral na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu, kjer je tudi diplomiral leta 1934. Kot odličen poznavalec turškega jezika je bil kmalu vključen v ekipo orientalistov, ki je začela že pred drugo svetovno vojno sistematično zbirati arhivsko gradivo v turških arhivih, predvsem v cari- grajskem arhivu Predsedništva vlade. To delo je nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni. Po njegovi zaslugi je nastala neprecenljiva in izredno bogata zbirka mikrofilmanega turškega arhivskega gradiva. Šele na podlagi tega gradiva je bilo možno prevrednotiti mnoge pojave v zgodovini južno- slovanskih narodov pod turško oblastjo. Kmalu po začetku vojne v Bosni je pri nekem napadu agresorja na Sarajevo topovska granata zadela hišo, v kateri je imel svoj sedež Orijentalni institut. Pogoreli sta dragocena biblioteka in arhiv skupaj z dragoceno zbirko mikrofilmov. Uničeno je dolgoletno in požrtvovalno delo bosenskih turkologov in še posebej Branislava Durdeva. Branislav Durdev je najplodnejši del svojega življenja preživel v Srajevu, skoraj štirideset let. Najprej je delal v orientalnem oddelku Zemaljskega muzeja v Sarajevu. Leta 1950 pa je bil eden od pobudnikov ustanovitve samostojnega Orijentalnega instituta in postal njegov prvi direktor. Na tem mestu je bil vse do leta 1965. Pod njegovim vodstvom je postal inštitut ugledna znanstvena in raziskovalna ustanova, priznana doma in po svetu. Bil je prvi urednik odmevne revije Prilozi za orijentalnu filologiju ter pobudnik izdajanja turških virov v seriji Monumenta turcica (o Orijen- talnem institutu in njegovih publikacijah sem napisal več poročil v Zgodovinskem časopisu in Naših razgledih). Veliko skrb je posvetil vzgoji mladih orientalistov, zgodovinarjev in jezikoslovcev. Po njegovi zaslugi sem bil dve leti (1954-1956) na specializaciji v Orijentalnem institutu v Sarajevu. Kot mentor me je vpeljal v probleme razvoja osmanske države ter mi pri študiju nudil vso pomoč. Hvaležen sem mu za njegovo naklonjenost. Od ustanovitve univerze v Sarajevu je za Filozofski fakulteti predaval turško obdobje v zgodovini jugoslovanskih narodov. Njegova predavanja so bila zanimiva in življenjska. Po ustano­ vitvi Akademije nauka i umjetnosti BiH je bil izbran za prvega predsednika. SAZU pa ga je imenovala za zunanjega člana. Po upokojitvi leta 1979 se je vrnil v ožjo domovino, v Novi Sad. Toda Sarajevo mu je tako priraslo k srcu, da ni mogel živeti brez tistega vzdušja, ki ga je nudilo sarajevsko okolje. Zato se je čez nekaj let ponovno vrnil med Sarajlije. Leta 1992 je doživel vojno. Sklenil je, da ostane v Sarajevu, kjer naj bi delil s someščani kruto usodo, ki jo je Sarajevu namenil napadalec. Dolgo je vztrajal na strani trpečega sarajevskega ljudstva. Težko bolnega so s pomočjo UNPROFOR-ja preselili v Novi Sad, kjer je odmaknjen od vojne vihre in zanj nerazumljenega dogajanja jugo­ slovanske krize v tihoti in osami umrl aprila 1993. Z raznovrstnimi temami je bil prisoten v znanstvenem življenju na področju orientalistike in zgodovine južnoslovanskih narodov v času turške oblasti. Na osnovi turškega arhivskega gradiva je opravil nova temeljna raziskovanja in ponudil nove, izvirne poglede na mnoga zgodovinska vprašanja osmansko-turškega obdobja. Za seboj je pustil viden pečat v razvoju jugoslovanske orientalistike in zgodovine. Odpiral je nove in nove teme in dajal spodbude za prevrednotenje nekaterih zastarelih pogledov na razvoj osmanske države in njenega sistema. Med posebno odmevne raziskave in rezultate znanstvenega dela Branislava Durđeva spadajo študije o socialnem in razrednem značaju osmanskega fevdalizma s posebnim ozirom na vprašanje lastnine, nato o položaju posameznih družbenih razredov v času procesa osmanskega osvajanja Balkana in utrditve osmanske oblasti. Proučeval je vključevanje krščanskih spahij in vlaških knezov v osmanski fevdalni sistem ter se ukvarjal z vlogo vlahov v procesu kolonizacije. Posebno pozornost je posvetil študiju vloge srbske cerkve v času Nemanjičev in v času osmanske vladavine, ko je srbska cerkev sicer obdržala značaj fevdalne organizacije, bila pa eden najpomembnejših čuvarjev kulturne in moralne kontinuitete srbskega naroda. Med najob- 304 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 sežnejše in najpomembnejša dela Branislava Durđeva spadajo študije o položaju Črne gore v času osmanske oblasti, v katerih je opozoril na nesprejemljivost dotedanjih romantičnih pojmovanj v zgodovinopisju. Velik delež odpade na Branislava Durđeva pri pisanju mnogih poglavij iz turškega obdobja v II. delu Zgodovine narodov Jugoslavije (DZS, Ljubljana 1959). Velika je tudi zasluga B. Durđeva, da je bilo veliko turškega arhivskega gradiva (kanun-name, defterji) objavljeno. Veliko kritičnih izdaj virov je pripravil sam ali s sodelavci, za mnoge izdaje je bil pobudnik. Proti koncu znanstvene kariere se je začel s strastnim pristopom ukvarjati s teorijo zgodovine. Bolj ali manj uspešno pa se je spopadel s teorijo marksizma in kritično obravnaval teze mnogih post- marksistov. Bil je aktiven udeleženec na mnogih znanstvenih in strokovnih posvetih, kongresih, simpozijih in okroglih mizah s področja zgodovine tako doma kot v tujini. Znan je bil predvsem zaradi ostrih polemičnih prispevkov, zato bo ostal v spominu sodobnikov kot zanimiva pa tudi kontroverzna osebnost. Od 5. do 9. decembra 1972 je bil Branislav Durdev gost oddelka za zgodovino ljubljanske Filo­ zofske fakultete. Za študente je imel dvoje zanimivih predavanj: o položaju srbske cerkve in o nastanku črnogorskih plemen. Na članskem sestanku Zgodovinskega društva za Slovenijo pa je številne poslušalce pritegnil s svojimi pogledi na razvoj »družbenih formacij« v posameznih zgodo­ vinskih obdobjih. V Zgodovinskem časopisu je objavil le en prispevek, o nastanku brdskih, črno­ gorskih in hercegovskih plemen v Zwitterjevem zborniku (ZČ XIX-XX, 1966, str. 187-195). Zelo rad je Branislav Durđev sodeloval s slovenskimi zgodovinarji pri raznih akcijah. Skupaj z akademikoma dr. Jorjo Tadičem in dr. Bogom Grafenauerjem je sestavljal ožjo redakcijo pri pripravi II. knjige Zgodovine narodov Jugoslavije (od začetka XVI. do konca XVIII. stoletja). O ožji redakciji mi je leta 1974, ko sva v Zenici sedela pri zajtrku v hotelu (oba sva namreč sodelovala na nekem simpoziju), dal naslednjo oceno: »Gradenauer ima ogromno znanje in vidi probleme, Durđev daje ideje, Tadič ima pamet.« Le tako usklajen tim je lahko ustvaril delo, ki še dolgo ne bo preseženo. Branislav Durđev je bil primer poštenega znanstvenika, strpnega do drugače mislečih, vendar tudi kritičnega do vsega, kar ni bilo v skladu z znanstveno resnico. I g n a c i j V o j e PROF. DR. JOSIP LUČIĆ 1924-1994 Nepričakovano se je pretrgala nit življenja gosparu prof. dr. Josipu Lučiću, ko se je 3. decembra 1994 mudil v svojem dragem Dubrovniku, kjer je iskal nove pobude za svoje razisko­ valno delo. Bil je eden redkih hrvaških zgodovinarjev, ki je vse svoje življenjsko delo posvetil proučevanju dubrovniške preteklosti. Prof. dr. Josip Lučić se je rodil 1. julija 1924 v Poličniku pri Zadru, vendar je njegov rod izhajal iz Župe pri Dubrovniku. To je bilo odločilno za življenjsko pot pokojnega Jože. Starši so se pozneje ustalili v Dubrovniku, kjer je Josip obiskoval klasično gimnazijo. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Zagrebu in kot dopolnilni študij tudi klasično filologijo. Po diplomi leta 1952 je postal asistent na katedri za srednjeveško hrvaško zgodovino. Univerzitetne kariere kljub visoki strokovni usposobljenosti ni nadaljeval, ampak je od leta 1958 do 1972 poučeval zgodovino na raznih gimnazijah v Zagrebu. Kasneje se je odločil za znanstveno kariero in postal znanstveni sodelavec, pozneje svetnik na Odjelu za hrvatsku povijest Centra za povijesne znanosti Sveučilišta u Zagrebu. Doktoriral je leta 1964 iz teme Ekonomsko društveni odnosi u dubrovačkoj Astareji. Namestitev na znanstveni instituciji mu je omogočila, da se je z vso predanostjo in z vsem srcem posvetil proučevanju davne preteklosti srednjeveškega Dubrovnika. Habilitiral se je tudi kot univerzitetni učitelj in predaval na podiplomskem študiju v Zadru in Dubrovniku. Opus Lučićevih samostojnih publikacij, razprav, člankov, ocen in izdaj virov je izredno obsežen in bogat. Razprave in članki so raztreseni po raznih revijah in zbornikih. Nekatere