Nosilo delavcev r Vzgoji, izobraževanju —'to znanosti Slovenije, —ilubljana, 13. nnvom 5. novembra 1983 -N-17- letnik XXXIV iaslf ■bu la i ko! .isi i'^ to številko želimo ^Počastiti 40-letnico ,a I- zasedanja Avnoja. Gradivo so pripravili —Sodelavci prosvetnih glasil vseh republik in pokrajin. Ob dnevu republike — ^aše iskrene čestitke! ---------------------- jdn! ilsk >ko' 3re( ^bihfcr PlvriiM* 3 It’ 1 Sittfebmm 5gfl AUftMeg ira' žb d misa.o nPOCBtIETHH ftHCT 90C89BEEB3 PB5 zil !V’ Stojan Batič: Spomenik NOB, 1958, marmor, detajl, Logatec ZGODOVINSKO SPOROČILO II. ZASEDANJA AVNOJ Josip Broz Tito: Temelj — bratstvo in enakopravnost vseh narodov Jugoslavije Dvajsetletno zatiranje narodov Jugoslavije kot so Hrvati, Makedonci, Slovenci in drugi, s strani peščice velesrbskih hegemoni-stov, nezaslišana korupcija vladajočih krogov doma in njihovo povezovanje z najbolj reakcionarnimi krogi v tujini, posebno z nemškimi in italijanskimi, da bi obdržali oblast, nezaslišano izdajstvo in špijonaža v naši vojski, posebno pa v generalnem štabu — vse to so bdi vzroki katastrofalnega in sramotnega poraza jugoslovanskih armad v vojni. Ta poraz je imel katastrofalne posledice za narode Jugoslavije. Jugoslavija je bila razkosana in je postala plen osvajalskih roparjev, kakršnih ne pozna zgodovina. V državi je zavladal nezaslišan teror... V tej težki, zanesljivo lahko rečem najtežji situaciji v zgodovini naših narodov se je našla ena sama organizacija v vsej naši domovini, ki je bila dvajset let tako rekoč zunaj zakona in so jo preganjali vsi oblastniki v Jugoslavi- ji, ki pa je vse svoje izkušnje in organizacijske sposobnosti, vse svoje preizkušene borce dala v službo svojemu zasužnjenemu narodu. Samo Komunistična partija Jugoslavije je bita sila, ki je popeljala ljudstvo v oborožen odpor, ki ni klonila, temveč visoko dvignila prapor osvobodilnega boja in je do danes vztrajala v tem boju skupaj s svojimi narodi. Z razvojem splošne ljudske vstaje, z osvoboditvijo vedno večjega ozemlja in v zvezi z vedno večjimi nalogami, ki se postavljajo pred naše narode ter z razvojem dogodkov v inozemstvu, je potrebno pravočasno storiti vse ukrepe za nadaljnji uspešni razvoj narodnoosvobodilnega boja, potrebno je storiti vse, da si naši narodi zagotovijo takšno državno ureditev, ki bo temeljila na bratstvu in enakopravnosti vseh narodov Jugoslavije in ki bo za gotavljala resnično svobodo in demokracijo vsem družbenim slojem. ■Dolžnost našega ljudskega predstavništva je, da stori vse potrebne ukrepe, da opraviči zaupanje velike večine svobodoljubnih narodov Jugoslavije. Glede na notranje in zunanje dogodke se kaže potreba po vzpostavitvi takšnih ljudskih, političnih in zakonodajnih kakor tudi izvršilnih organov, ki bodo sposobni obvladati vse težave v teh razmerah in bodo sposobni preprečiti vsakršen poskus s katerekoli strani, ki bi poskušal onemogočiti uresničevanje teženj, za katere je naše ljudstvo prelilo toliko krvi v tem velikem osvobodilnem boju. Danes je potrebno, da Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije postane najvišji zakonodajni in izvršilni organ narodov Jugoslavije. Zdaj je prišel čas, da ustanovimo izvršilni organ v obliki začasne vlade, ki bo sposoben voditi vse zadeve, ki jih mora opravljati prava ljudska vlada. Med drugim preberite • GLASNIKI NEKE TRADICIJE, str. 2 • TITOVA MLADOST NA TJENTIŠTU, str. 2 • PRIČA IN SOUSTVARJALEC VELIKEGA ČASA, str. 3 • SAMOUPRAVLJANJE ZAHTEVA MORALNO KULTURO, str. 5 • DOLGA POT DO ENOTNEGA SISTEMA VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA, str. 8 • JASNA NAČELA — TEŽAVNA IZPELJAVA, str. 10 • URESNIČEVANJE REFORMNIH CILJEV: ZAHTEVNO IN DOLGOTRAJNO DELO, str. 11 • SPOROČILO ZA DANAŠNJI ČAS, str. 11 Ivan Ribar: Za resnično demokracijo Že od prvega dne ustanovitve si je izvršni odbor prizadeval, da bi Avnoj postal jedro vseh domoljubnih in svobodoljubnih sil Jugoslavije pa tudi organizator političnih akcij med širokimi ljudskimi množicami z namenom, da bi mobilizirali vse ljudske sile. Avnoj tako postaja organ boja narodov Jugoslavije za njihovo nacionalno osvoboditev. Po drugi strani pa si je izvršni odbor prizadeval, da bi postal A vnoj nosilec in organizator ljudske oblasti, da bi postavil temelje resnične demokracije, kakor zahtevajo široke ljudske množice, predvsem pa temelje tistih načelom, na katerih bo temeljila in zrasla prihodnja skupnost naših samostojnih in neodvisnih narodov. Pravica narodov je, da so edini nosilci in edini izvir vse oblasti v svoji domovini. Uresničiti je potrebno resnično, pravo demokracijo, tako politično kot ekonomsko in socialno. Narodi si bodo sami krojili svojo usodo in zato je danes že jasno in nesporno eno: naši narodi hočejo živeti v federativno urejeni demokratični skupnosti. Boris Kidrič: Za novo bratsko skupnost Kakor veste, je bila Osvobodilna fronta ustanovljena leta 1941, nekaj tednov po zlomu stare Jugoslavije. Na poziv komunistične partije je Osvobodilna fronta tedaj uspela organizirati večino slovenskih ljudskih množic. Nastala je takšna enotnost, kakršne še ni bilo v zgodovini slovenskega naroda. Ko je Osvobodilna fronta slovenskega naroda, predvsem pa Komunistična partija Slovenije leta 1942 vodila politični boj za razkrinkanje Draže Mihajloviča zaradi sramotnih dejanj, ki jih je naredil v Srbiji, so nam poskušali zabosti nož v hrbet z druge strani. Plava garda je klevetala Osvobodilno fronto in Komunistično partijo Slovenije, da sta zoper jugoslovanstvo, zato, ker smo zagovarjali stališče, da ima tudi slovenski narod kakor vsak drug narod pravico do samoodločbe. Naše stališče do samoodločbe so hoteli postaviti nasproti jugoslovanski koncepciji. Toda pokazalo se je, da so to prav tisti, ki so rušili Jugoslavijo, medtem ko je narodnoosvobodilna vojska dokazala, da se samo ona bori za ljudstvo, za pravo Jugoslavijo. Že.jeseni 1941 je Osvobodilna fronta v tem pogledu zavzela popolnoma pravilno stališče, ki ima za podlago svojega programa opredelitev za samoodločbo in za novo bratsko skupnost narodov Jugoslavije in poudarja, da narode Jugoslavije neizbežno veze domovinska in v boju izražena povezanost. V erjemite tovariši, da smo se mi, slovenski delegati, na tej poti v Jajce, o tem še bolj prepričali. Ponosni smo, da je postala še bolj jasna naša misel o tem, da je potrebna in da je že dosežena enotnost vseh narodov Jugoslavije. V Sloveniji je v času ljudske vstaje zapljuskal močan val slovenskega patriotizma, kakršnega še ni bilo v slovenski zgodovini; zavalovil je val, močan val jugoslovanskega patriotizma, ki se bo sedaj razžarels še večjim žarom, še večjim plamenom. Edvard Kocbek: Našli smo sebe in svojo podobo Nova Jugoslavija je združena kakor nikoli doslej. Enotnost naših narodov je tudi v tej noči prevladujoče razpoloženje. Vsi imamo danes v srcu to čustvo, v glavah to misel. Naši narodi so postali suvereni in enakopravni, ker so se naučili medsebojnega spoštovanja v skupnem boju. Da lahko danes tukaj govorim v imenu slovenskega naroda, nam je omogočilo dvoje dejstev: prvič, enotnost vseh jugoslovanskih narodov in drugič, enotnost slovenskega naroda samega. Slovenski narod je prvi med južnoslovanskimi narodi vzpostavil svojo enotnost. Njegova enotnost ni v tem, da Osvobodilna fronta predstavlja 18 različnih strank in skupin, temveč v tem, da je slovenski narod danes skoval svojo enotnost v boju. V času najhujših preizkušenj smo našli sami sebe in svojo nei-zmaličeno podobo. Ko je naša delegacija odšla na dolgo pot, da bi se, tovariši in tovarišice, sestala z vami, je kazala nenavadno sliko. V povorki je šel za partizanom delavec, kmet, pesnik, slikar, duhovnik in drugi, kilometer za kilometrom, dan za nočjo. Tako je potovala enkratna delegacija na svetu, morda tudi v zgodovini. Z njo je potoval ves narod, vsa njegova preteklost, vse izkušnje, vsi njegovi sveti cilji, z njo je potoval njegov narodni genij, do konca prebujen. Jaka Avšič: Želimo svobodo — socialno, moralno in narodno_________________________________________ Slovenski narod je zaradi raznih velikosrbskih režimov in protiljud-skih vlad izgubil zaupanje v naše brate Srbe in Hrvate, toda po zaslugi komunistične partije in njenih načel je to zaupanje znova pridobljeno. In danes, tovariši, so Slovenci, kakor vidite, prav takšni in še boljši Jugoslovani, kakor so bili prej. Nimajo namena, da bi od vsega tega kaj zase profilirali. Zase želijo samo svobodo, ne samo nacionalno temveč tudi socialno, moralno svobodo in narodno svobodo v Jugoslaviji, da bodo na svojih tleh pridelovali svoj kruh — dobivali takšno plačilo in takšno nadomestilo, kakršno si bodo sami znali ustvariti. Poleg tega Slovenci želijo najti vse partizane, vse tovariše, s katerimi se bodo borili za isto stvar, za katero se sedaj borijo Slovenci. Borili se bomo z našimi partizani, tovariši. Zagotavljam vam, da bodo tako kakor doslej tudi poslej dali vse od sebe, da se bodo žrtvovali, če bo to potrebno in šli naprej. Iz gradiva II. zasedanja Avnoj, Komunist, Ljubljana 1973 MESTO JAJCE — MUZEJ REVOLUCIJE Glasniki neke tradicije Pomembni datumi v zgodovini so podobni večnim plamenicam^ ki zbujajo v narodovem srcu ponos na opravljeno delo in vžisaio ogoje, nove plemenite težnje prihodnjih rodov. nove Tito Štirideset let je minilo od II. zasedanja Avnoja in čimbolj daleč so ti dogodki in leta, tembolj življenjski so videti. V tistih dneh so tvorci zgodovinskih odločitev izoblikovali našo pot in našli ključ za razumevanje naše stvarnosti, sedanjosti in prihodnosti. Besede Avnoj, SFRJ, socializem, samoupravljanje, družbeno dogovarjanje in stabilizacija odmevajo te dni tako, kot to pritiče obletnici velikega dogodka — saj govore o revoluciji, ki poteka in o nenehnem ustvarjanju. Zdaj, štirideset let po odloči- tvah, sprejetih v Jajcu, lahko napišemo marsikaj o uresničevanju avnojskih vizij, še več pa lahko preberemo o veliki zgodovinski noči, v kateri se je odločalo o novi Jugoslaviji in prvem splošno narodnem revolucionarnem državnem dejanju, kol o temelju vseh prihodnjih revolucionarnih tokov in socialistične rasti nove Jugoslavije. V tistih novembrskih dneh, v vojnem letu 1943, so nastali temelji resnično demokratične vladavine nove zvezne Jugoslavije, temelji, na katerih se ustvarjata resnično bogastvo in enakopravnost vseh naših narodov in narodnosti. Narod je spregovoril — drugi pa so obmolknili. V Jajcu je dobila nova Jugoslavija svojo prvo obliko: postala je demokra-. lična država delovnega ljudstva. Glas Avnoja je močno odjeknil: segel je do vsakega bojevnika, do prijatelja in sovražnika. civilizacije vtisnile svoj pečat, ponovno proslavlja srečanje s svobodo in postaja središče osvobojenega ozemlja, središče vojaškega, političnega in kulturnega življenja, edino svobodno središče zasužnjene Evrope. Za zgodovinsko natančnost je pomembna vsaka nadrobnost; 29. in 30. november 1943 pa bosta zapisana t’ zgodovini narodnoosvobodilnega boja kot prelomnica v revoluciji in ustvarjanju naše ljudske oblasti. Sklepi //. zasedanja Avnoja so imeli v svetu velik odmev. Za ves svet so bili veliko presenečenje. O njih so poročali številni časopisi, saj v tistem času nikjer v svetu niso sprejeli česa podobnega. Jajce s svojo bogato zgodovino, v katero so razna obdobja in O teh novembrskih dneh v vojnem letu 1943 so mnogi udeleženci zasedanja v svojih dnevnikih opisali nepozabne trenutke in vtise o zgodovinskem zborovanju, o sporočilih in slovesu: » M bula je polnoč in čez tri ure bo odpeljal vlak v Bugojno. Težko se je posloviti.« Drugi dodaja: »Dani se, mi pa smo še zmeraj zbrani, nekje v daljavi grmijo to-' pdvi; ali pozdravljajo novega maršala ali pa mu grozijo.«... »Če bi imel namesto jezika violino, potem bi morda lahko izrazil svoje veselje in srečo.« ... »Končujem zapis, ker me opozarjajo, da gre kolona dalje.« ŠTIRIDESET LET SUTJESKE Titova mladost na Tjentištu O junaštvu partizanskih bojevnikov v peti ofenzivi je napisanih knjig za.ce o knjižnico. O njem pojo pesniki, pišejo zgodovinarji, znanstveniki in časnikarji, vojaški strokovnjaki pa še zmeraj raziskujejo vojni fenomen Sutjeska. Nič ne more sodobnega človeka očarati, prevzeti in hkrati navdušiti tako kot prastara, naravno bogata pokrajina. Ko se ljudje, ki iz dneva v dan živijo ob hrupu delavnice, utesnjeni v pisarni ali učilnici, utirjeni v ulice in zajeti v mesto, nenadoma znajdejo sredi bohotnega zelenja, pred čistim izvirom studenčnice, jih popolnoma prevzame idilična lepota. visoko v nebo. Tukaj je bil ranjen Tito. Ranjen je bil vrhovni komandant narodnoosvobodilne vojske. Vojske, v kateri je ostajal vsak ranjenec bojevnik, v njej so se bojevali za vsakega ranjenca. Razkropijo se po planinskih pašnikih in zavzeto strmijo v gorske vrhove in prepade. Takšen je eden izmed vzorcev sodobne turistične idile, eno izmed pravil igre sodobne civilizacije: V nečem pa so si ta pravila vendarle podobna: vsa imajo izjeme. Nekatere od teh so drobne, nepomembne, druge veličastne. Ponekod gre za povsem drugačno vrednotenje stvari, vtisi in občutja dobivajo drugačne razsežnosti. Takšna je Sutjeska. Ob njej oživi pojem o veličastnosti narave. O njenem največjem čudežu — o človeku in smislu njegovega življenja. Na Krekovih se je rodila velika legenda, junaška smrt Save Kovačeviča. Na Dragoš-Sedlu je ostal Nurija Pozderac. Osemdeset je takih krajev, osemdeset vrhov revolucije, ki zaslužijo, da jih posebej zaznamujemo. Ko se odpravljamo na Sutjesko, pridemo do Tjentišta. Gremo po Dolini herojev in se s spoštovanjem spominjamo junakov, ki so prebili obroče pete sovražnikove ofenzive. Umirali so za svobodo. Tu, ob hladni Sutjeski gori večni plamen svobode, neuničljiv ogenj revolucije. Zanetila so ga Življenja Titovih bojevnikov. Veliko jih je padlo, da ne bi omagala revolucija. Da bi lahko rasla naša socialistična samoupravna Jugoslavija. goreč, Makedonec, kdo je musliman. Vsi smo bili eno, vsi smo bili bojevniki Za svobodo naše domovine, vse Jugoslavije. Vsi smo vedeli, da je naša usoda čedalje bolj povezana s krvjo. Takrat je bilo tako. Tako bi moralo biti tudi danes in tako tudi mora biti!« V letošnji hladni jeseni iz dneva v dan razpravljamo o težavah, ki jih moramo premagovati. Vsako resno razmišljanje o tem pa nas nujno privede do velikega Titovega nauka: » Veliko zmoremo, če smo enotni!« Dolina junakov. Belina veličastnega spomenika se vije nad dolino. Vsak dan prihajajo obiskovalci iz vseh krajev naše domovine. So spomeniki, ki_ so se zlili z okoljem, postali so znak preteklosti in zgodovine, a hkrati osvetljujejo prihodnost. Obstajajo v času in prostoru. Postanejo del našega življenja, mi jih sprejemamo naravno, kakor da bi prav takšni morali nastati. O njih je napisanih veliko besed, vendar besede nimajo prave moči. Kiparjeva umetnost je vendarle ustvarjena za oči. So tudi spomeniki, ki se čudežno ohranijo. Ka- še je veliko pogovarjal z bojevniki, preučeval je dokumente in se posvetoval s Titom. Tudi zdaj se pogovarja z mnogimi obiskovalci. Čedalje bolj verjame, da takšen spomenik ne bi bil nikjer to, kar je na tem kraju. Preden nedavnim je dejal: — Prepričan sem, da bo Sutjeska sčasoma čedalje pomembnejša tudi za mladi rod. Postala bo kraj, iz katerega bodo mladi zajemali zmeraj znova velike človeške ideale in hotenja. Ko pridem semkaj, zmeraj razmišljam o ustvarjanju, ker je Sutjeska neizčrpen vir navdiha. Morda bi moral imeti tri življenja, če bi hotel uresničiti vse zamisli o tej epopeji naše revolucije. Tjentište je največje zbirališče mladih iz vseh krajev Jugoslavije. Največ jih je pred velikim spomenikom v Dolini junakov, veliko jih je tudi v muzeju. Prihajajo, in čeprav poznajo zgodovino, se pogosto ustavljajo pred sliko bitke, ki jo je čudovito upodobil Krsto Hegedušič. Na Tjentištu so opravili mladi brigadirji na milijone delovnih ur. V zdajšnjih športnih dvora- w f Ko zapustite Fočo in se vzpenjate po dobri, čedalje bolj strmi in vijugasti cesti, kjer se ob asfaltu razredčijo na novo zgrajene kmečke hiše — te dandanes še zdaleč ne spominjajo več na revne bosanske slamnate koče — začutite, da je že samo ime Sutjeska prevladalo nad vtisi o lepoti. Začutite večplastnost tega, kar nam to ime pomeni. Med Limoni, Drino in Čehoti-no, od Tare do Piv e pa do Sutjeske so tla na vsakem koraku oškropljena s krvjo. Vsak kamen je zgodovina. Tudi zgodovina, ki je učiteljica življenja, postane včasih učenka. Njeni veliki učitelji so bili Titovi partizani, junaki naših narodov. Petinštirideset narodnih junakov je ostalo tukaj na večni straži naše prihodnosti. Ime Sutjeska izžareva največjo lepoto človekovega življenja — -svobodo. Vse območje Sutjeske je zdaj narodni park s širnimi travniki ob Trebavi, Videzu in Zavi-dezu, Mrkalju, Kladu in Prijevor-ju. Bistra voda Jabučnice in Hr-čavkeprivre do Sutjeske in se zlije z bučanjem, ki se zajeda v sotesko. Nedaleč od tod je čudovita Peručica, ki je zadnji ohranjeni pragozd Evrope. Krasi ga raznovrstno in redko rastje, ki pomeni neizmerno bogastvo za biologe in resnično pravljico za ljubitelje narave. Nad njim se dviga Zelen-gora s- svojimi jezeri, v oblakih se skriva Maglič. Neverjetna lepota in razkoš je sta tu, kakor dft bi ju narava_ pripravila za svečanost. Ne čudimo se, da omorike in bori prav tu. na Ozrenu, segajo tako Pogled nam potuje po Vučevu in Volujku, od Ozrena do Zelen-gore. V jesenskem hladu nam je pri srcu toplo, volja postaja močnejša in razum se zbistri. V našo zavest se zareže misel: Tudi tu nas je Tito učil z zgledi naših slavnih bitk, da za jugoslovanske narode ni brezizhodnega položaja. In čeprav se je tistega vročega poletja pred štirimi desetletji zdelo vsem, da so okoliščine brezupne, so Titovi partizani vedeli, kaj jim je storiti. Ak. kipar Negovan Nemec: Spomenik borcem in narodnemu junaku Ivanu Suliču-Carju, 1973 Tito je pogosto prihajal na Tjentište. Pred osmimi leti je na dan borca v navzočnosti stotisoč ljudi na tem kraju dejal tudi tole: — Tukaj, pa tudi v vsem našem boju se nismo spraševali, kdo je Srb, kdo Hrvat,-kdo Črno- darkoli stopimo prednje, nam razkrivajo nove resnice in neslu-tene lepote, porajajo se nova spoznanja. Takrat stojimo pred svojo zgodovino, ki traja — v prostoru in času. Tako čud in tako živi s svojim spomenikom, ki kraljuje nad Dolino herojev, kipar Miodrag Živ-kovič. Kadarkoli pride semkaj, in to je velikokrat —- doživlja Sutjesko znieraj na novo, zmeraj močneje in bolj bogato. Preden je zasnoval spomenik, nah, v hotelih in drugih namenskih prostorih vrvi življenje. Skoraj vsak dan so v Tjentištu kulturne manifestacije, športna tekmovanja, umetniške prireditve, srečanja in posveti. Vemo: Sutjeska je neskončna in njeni viri so neusahljivi. Je vrelec večne mladosti in svetlobe za jutrišnji dan. To je Titova mladost na Tjentištu. Eden od udeležencev zasedanja je zapisal v svoj dnevnik tole misel o revoluciji: »Revolucijo mora voditi vsak narod sam, da lahko prenese vse njene porodne bolečine, da postane v resnici njegova, edina in neponovljiva.« Vih Ir. vseh naših zmag — bratstvo: ( enotnost, skupnost, tovarištV&t{ med narodi in narodnostmi Jtfp^ goslavije. V kraju, kjer so bik ;e8 Prebivalci Jajca so tiste dni s ponosom pripravljali mesto za veliki zgodovinski dogodek. Pričakovali so udeležence zasedanja in jih spremljali. Še zdaj se spominjajo, kje je kdo stanoval, pri kom je kdo bil -—pišejo spomine, ustvarjeni temelji nove Jugoslak^ vije, se zaobljubljajo pri revolui^ ciji in Titovem delu, da saniti^ taka Jugoslavija lahko ostati^, največji spomenik Titu. Vsi p‘ j ostajajo glasniki neke tradicij^ bojevniki revolucije, ki se nada^ ljuje v ustvarjanju naše samou’^ pravne socialistične družbe. (,f£ Tudi zdaj, ko proslavljam^ naše jubileje, se ponosno oz4la Božidar Jakac: Jajce, litografija, dec. 1943, iz grafične mape AVNOjJ 1943 — Tja in nazaj * obujajo jih na vesele trenutke in na žalostno slovo od mrtvega heroja Iva Lole-Ribarja. Obiskovalci muzeja v Jajcu so zmeraj znova pretreseni, kadar jim skojevec pripoveduje o starem Ribarju, ki je v svojih spominih povedal: » Tito me je poklical v barako, bil je vznemirjen in zaskrbljen. Brez besed je hodil sem in tja; nenadoma je polglasno izdavil: , Moram ti povedali, čeprav mi je zelo težko, da je Lola danes umrl na Glamoškem polju — zadela ga je sovražnikova bomba... Ko sem ga prosit, naj pokličejo Jurko, mi je rekel: /Tudi Juriča je pade! v Črni gori'« Žalostno je bilo, bolečina je ostala do današnjih dni. Toda še istega večera je stari Ribar nadaljeval delo. Vede! je, da revolucija zahteva žrtve. I: ramo na tradicijo, na junaštvo ;/iL uspehe in si nenehno prizade j varno za oblikovanje samou\ pravne socialistične družbe in de-[ legatskega Sistema. Mesto Jajce, to je kraj. kjerživv Zgodovina, kraj, v katerem jel skoraj vsaka stavba spomenik »i/l pomembne novembrske dogod\ ke: Muzej Avnoja, Buricevtn hiša, Šarenica — Tanjugova^ hiša. Vda, Katakombe, Bibicevm hiša, Stara občina — oficirska* sola... in še veliko pomembnihi k rajev, kjer je bil prvi bolničarskih tečaj, prva oficirska šola, pani-l zatiska bolnišnica, tiskarna, kjer so delali znani umetniki m igral- f ci... Ob slovesu od mrtvega sina Eole je našel še toliko moči, da je rekel: »Hvala vam, sinovi, da ste mi pokazali pravo pol —bojeval se bom za vaše ideje in delo.« Mošnje govoril in joka! —jokali šo vsi, ki so bili zraven. Slovesno ozračje in nepopisno razpoloženje, ki je vladalo tiste dni v Jajcu, je skalila smrt Lote in Juriče. i Zalo je mesto Jajce tudi muzej) pod vedrim nebom, mesto A i’-1 noja in mesto lepote. Mesto, ki se\ je v tisti novembrski noči v avnoj-1 s kih dneh pomembno zapisalo n našo novejšo zgodovino. Naravni ga je obdarila z'nepopisno lepo- i to, zgodovina pa je naredila iz f njega prizorišče velikih dogod-;; kov. V njem se na moč skrbno h ohranjajo stari in ustvarjajo so- E dobni, po marsičem značilni deli\\ mesta — simbola našega rojstva j{ in rasli. ^ E ZVONIMIR VIDOVIČ In tako se vrste zgodbe, leta pa tečejo. V Jajce, v to na jvečjo učilnico zgodovine, prihajajo pionirji, mladinci iz šol, študenti s fakultet, delavci izza strojev, iz vseh krajev naše dežele. Na parkirišču pred muzejem so avtobusi iz Maribora, Kopra, Petrinje, Karlovca, Valjeva, 'Titograda, Kutna-nova, Splita, Sarajeva, Prozor-ja... Mladi prihajajo, učijo se in vsakič zvedo nekaj novega o novi zgodovini, o ustvarjanju nove Jugoslavije, ki se je rodila v Jajcu, na prizorišču bitk. Občudujejo junaštva in obljubljajo, da bodo nadaljevali veliko delo: da bodo ohranjali svetle tradicije Prebivalci Jajca imajo radi1 svoje mesto in njegovo zgodovi- j no, ponosni so nanjo in z njo\ žive. Vse so naredili, da bi ostalo} njihovo mesto večno mlado: I skrbno ohranjajo pomembno) tradicijo, ki se v tej deželi ne-\ nehnopomlaja in ostaja večna od tistih dni, ko seje pred štiride-1 seti mi leti z Avnojem začela po-\ tnetnbna pot. To je naša pot, naša | prihodnost. Živimo jo z glasniki, | ki so ustvarjali zgodovinsko obdobje na poti k svobodi. LUKA POPOVIČ priča in soustvarjalec velikega časa rar> Ribar — prvi predsednik nove Jugoslavije . Malo je jugoslovanskih držav-__pov, ki bi bili tako dolgo polico dejavni in bi živeli v tako farnih in usodnih obdobjih kot ar' Ivan Ribar (1881-1969). ,. ec stopil na politično prizorišče VSe tedai. I<;0 8a je smrt od' / .»^Snila od dejavnega političnega )/io'Vljenia’ j® dr- Ivan Ribar II,leraj v prvih vrstah najpriza-,evnejših ustvarjalcev naše zgodovine. 'iki se j® vpisal na pravno fa-/ poteto dunajske univerze, se je ( P^družil napredni struji hrvaških ° ltuh, ko so vladali protiljudski vakcionarni režimi avstro-ogr-ke monarhije, je bilo posebno Ifono njegovo delovanje v akci- Od leta 1901, ko je kot mladi- ah za enotnost, svobodo in leodvisnost. Leta 1904 je Ivan Ribar di-1'omiral na Pravni fakulteti v -agrebu, kmalu zatem pa je po-! N član Hrvatsko-srbske koali-IJe. Štiri leta kasneje, natančneje 21. januarja 1908, je Ivan fbar doktoriral na Kraljevskem seučilišču Franca Jožefa v Za-''rebu. Tedaj je bil star 28 let. Mladi doktor prava ni hotel •ostati uradnik avstro-ogrske **°narhije. Izbral si je odvetniš-OJ,?’ najprej je delal kot advokat-r' Pripravnik, potem pa kot advokat v Slavoniji, kjer je kmalu °stal zelo priljubljen med Ijud-;/)j'' Precejšen vpliv si je pridobil , ^ e samo v Djakovu, temveč tudi j/ vrugih mestih Slavonije in Ba-“'&nje. le-\ Dr. Ivan Ribar je organiziral politično stranko, ki je imela v svojem programu enotnost in bratstvo naših narodov; na tem je temeljila tudi politična moč hrvatsko-srbske koalicije. Delal je tudi na prosvetno-kulturnem področju, bil je starešina Sokola, časnikar ter glavni in odgovorni urednik Hrvatskih pučkih novi-na. Volivci djakovskega volilnega okraja so ga leta 1913 izbrali za narodnega zastopnika v hrvatskem saboru in za narodnega poslanca v skupni parlament v Budimpešti pred prvo svetovno vojno. Med prvo svetovno vojno so ga mobilizirali v avstro-ogrsko vojsko. Leta 1916 se mu je rodil v Zagrebu prvorojenec Lola, dve leti kasneje pa v Djakovu sin Juriča. Že jeseni leta 1918 so ga izbrali za člana na novo ustanovljenega Centralnega odbora Ljudske skupščine v Zagrebu, leta 1919 pa v začasno narodno predstavništvo, v katerem je opravljal dolžnost prvega predsednika. Pod njegovim predsedstvom je bil sprejet nov volivni zakon za prvo ustavodajno skupščino Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Že leta 1920 so ga izbrali za narodnega poslanca v osiješkem okraju kot člana demokratske stranke, ustavodajna skupščina Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pa ga je izbrala za svojega predsednika. Kot prvak Demokratske stranke in ugledna osebnost, znana po vsej Jugoslaviji, je dr. Ribar nasprotoval vsem proti-Ijudskim režimom v stari Jugoslaviji, od ukinitve ustave in uvedbe šestojanuarske diktature leta 1929. Zaradi sodelovanja s komunisti v Ljudski fronti svobode so dr. Ivana Ribarja izključili iz demokratske stranke. Posebno so mu zamerili da je med diktaturo branil komuniste in skojevce na Državnem sodišču za zaščito države, pa tudi to, da sta bila sinova Lola in Juriča komunista. Čeprav so ga izključili je dr. Ribar še nadalje delal za enotnost in združevanje vseh demokratskih sil. Pred drugo svetovno vojno, februarja 1941, se je kot predstavnik demokratske levice ob pomoči sina Lole prvič sestal z generalnim sekretarjem KPJ Jo- sipom Brozom Titom. Ob tej priložnosti je sprejel Brozovo pobudo, da je potrebno zavzeto in hitro sodelovanje vseh meščanskih in političnih strank ter skupin in struj z Ljudsko fronto. O tem srečanju je Tito ob neki priložnosti pripovedoval: — V začetku maja 1941 smo se (politbiro CK KPJ) preselili v Beograd. Tedaj sem se povezal z dr. Ivanom Ribarjem in še z nekaterimi ljudmi iz tako imenovanega opozicijskega bloka (s samostojnimi demokrati in z drugimi), da bi zvedel, kaj menijo o boju proti okupatorju. Strinjali so se z našimi pogledi na celoten položaj. Za nas je bilo iz formalnih razlogov zelo pomembno, da ne bi nastopali, sami komunisti, ampak da bi takoj v začetku pridobili tudi čim več drugih, se pravi, naprednih demokratskih elementov, saj smo se zavedali, da bo boj začel prav tisti najboljši del, komunisti, ki so bili manj pripravljeni. Zavedali smo se tudi tega, da v daljni prihodnosti bremen boja ne bodo mogli nositi samo komunisti, temveč da ga moramo prenesti na čim širše ljudske množice... V prvih dneh okupacije je bil dr. Ribar v Beogradu najtesneje povezan z vodstvom KPJ, da bi izpolnil naloge, ki mu jih je zaupal Tito. Ena takih nalog je bila, naj vzpostavi zvezo z najvidnejšimi predstavniki meščanskih pdlitičnih strank, posebno s skupino levih demokratov. V začetku jeseni, natančneje 19. oktobra 1941, je Josip Broz Pito iz Užic poslal dr. Blagoju Neškoviču in Cani Babovič tole sporočilo: — Pripravite vse, da bo Lolov Stari (dr. Ivan Ribar) čimprej in. čimbolj varno prišel senr. Čaka ga zelo pomembna naloga... Poskus, da bi jeseni leta 1941 prišel dr. Ribar na osvobojeno ozemlje Srbije, se na žalost ni posrečil, ker so prav tedaj potekale hude sovražnikove operacije in ofenzive. Zato je moral ostati v Beogradu in čakati ter nenehno menjavati skrivališča, da ga ne bi ujeli gestapo in agenti Uprave mesta Beograda. V začetku leta 1942 je končno prišel ilegalno iz Beograda čez . Zemun v Zagreb — v družbi sina Lole, ki je prišel ponj — iz mesta pa vzdolž Sljemena čez Žužem- berk na Kordun in Mlinište pri Glamoču, kjer sta bila vrhovni štab NOV in POJ in tovariš Tito. To je bilo 5. septembra 1942. Dva meseca po prihodu na osvobojeno partizansko ozemlje, v Bosanskem Petrovcu, je na predlog tovariša Tita in članov Politbiroja CK KPJ Ivana Milutinoviča in Milovana Djilasa partijska celica vrhovnega štaba, katere sekretar je bil pop Vlada Začevič, sprejela dr. Ivana Ribarja v članstvo KPJ. — To je bil moj najsrečnejši dan v življenju, mi je ob neki priložnosti dejal dr. Ribar, ko je opisoval svojo pot k Titu v partizane. Bilo mu je 62 let, ko je postal Titov bojevnik. Čeprav je bil v zrelih letih, je ja; te dolžnosti je opravljal vse do končne zmage revolucije. Po osvoboditvi so ga izbrali za predsednika Prezidija Ljudske skupščine FLRJ (šefa države) to funkcijo je imel vse do leta 1953. Ko se je' spremenila ustava in je bil sprejet ustavni zakon s katerim sta bila uveljavljena funkcija predsednika republike in zvezni izvršni svet, je prenehala tudi njegova funkcija predsednika prezidija. Ko je bil upokojen, dr. Ivan Ribar ni zapustil političnega prizorišča nove Jugoslavije. Do tenzij, da bi napisal neko politično zgodovino, danes pa vendarle verjamem, da so ti zapisi uporabni kor gradivo za pisanje politične zgodovine. Dr. Ivan Ribar je oživljal tudi spomine na svoja nepozabna sinova Lolo in Jurico pa tudi na mnoge junake, ki so padli na bojiščih svobode po vsej Jugoslaviji. Njegova pričevanja o srečanju s sinovoma v NOB, o smrti in tem, kako je zvedel za njun odhod s prizorišča življenja, spadajo med najpretresljivejša besedila, kar jih je bilo doslej napisa- Dr. Ivan Ribar s predstavniki mladine iz vse Jugoslavije, na Tjentištu leta 1958 (Foto: Franjo Medar) kar najbolj zavzeto sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju in ustvarjanju nove Jugoslavije. Bil je priča in soustvarjalec velikega časa. Njegovo ime je med NOB vlivalo moč divizijam, dr. Ribar je užival izreden ugled ne samo pri nas, temveč tudi v tujini, posebno med našimi izseljenci. Zato tudi ni čudno, če so ga na . predlog tovariša Tita na L zasedanju Avnoja v Bihaču leta 1942 izbrali za predsednika Izvršnega odbora Avnoja, na II. zasedanju Avnoja v Jajcu leta 1943 pa za predsednika Predsedstva Avno- zadnjega je bil izredno dejaven, neutrudno in predano je deloval v mnogih družbeno-pohtičnih organizacijah v SFRJ in SR Hrvaški. Poskušal se je tudi kot pisec, sodeloval je pri vseh najbolj znanih časnikih v deželi. Nttpisal je štiri knjige: Zapisi, Spomini iz NOB, Iz mojega političnega sodelovanja, Stara Jugoslavija in komunizem itn. — Zapisoval sem ne samo doživljaje, temveč tudi svoja opažanja. V mojih zapisih je torej tudi veliko osebnega, subjektivnega. Zato tedaj tudi nisem mogel imeti niti ambicij niti pre- nih o narodnoosvobodilnem boju. Njegovo ime bo ostalo zapisano v veliki knjigi zgodovine. — Dr. Ivan Ribar je v najtežjih časih ostal trdno ob strani svojemu ljudstvu; zmeraj je bil s tistimi, ki so dali svoja življenja za dobro naših delovnih ljudi in naše dežel,e... Vse svoje življenje je posvetil boju za svobodo in neodvisnost dežele, za bratstvo in enotnost naših narodov, za vsestranski napredek in razcvet naše socialistične skupnosti — je zapisal tovariš Tito. JOŽO PETRIČEVIČ toLSTVO IN PROSVETA V REVOLUCIJI JUGOSLOVANSKIH NARODOV Nova vsebina. vo, so se odrasli učili branja in pisanja iz posebnih začetnic in abecednikov, uporabljali pa so tudi abecednike in začetnice, namenjene osnovnošolcem. Organizacija .,nS^' odredi, protifašistične oi ' nj2acije žensk in mladine, oi 'ni ljudske oblasti, politični i 7 e°hSVetni delavci- Ta dejavno; •/riravla,iieTa’ nep°-rOVlji?’S težko bi ji nash enako Rodovini revolucionarnih gi I nl neke dežele in njenih naro / Ud' revoluciji je pridal / F 1 naravo popolnega in celost |f.°a osvobodilnega gibanja i ',n rfmbne razsežnosti kulturn ojucije, ki se je kazala v mno 1' 11'a sestankih, na zborovanjih I r ~~c.iciur.ih, Ud z.uuiuvaiiji; T,,erencah> mitingih, v tisku, ■ uabetskih in drugih tečajih, kulturnih domov, knjižn n v. "“'lunini uomov. Knjiži ' L^dalnic, gledaliških in amate j kn a^° so na primer na osvobi ’ j..em pzemlju Srbije, posebno lcu in okolici imeli zborov: > Ustanovne konference, m McP’ proslave oktobrske revi le7 akademije, kulturne pi reditve, recitacijske večere, v Čačku in Užicu pa so prirejali festivale ljudskih plesov. V Užicu je bjla 12. novembra 1941 odprta razstava o SSSR. V"tem času je začela delovati tudi partizanska radijska postaja, tiskarna, v kateri so natisnili tudi prve številke Borbe. V prosvetnem in kulturnem delu se je posebno izkazala mladina. Množično kulturno, prosvetno in politično delo je zaživelo med ljudstvom tudi na drugih območjih naše dežele: v Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Črni gori, Sloveniji in Hrvaški. Ob koncu leta 1941 in v letu 1942 so protifastične organizacije žensk in mladine na vseh osvobojenih območjih vodile veliko bolničarskih, političnih in drugih tečajev. Na teh tečajih so se ljudje usposabljali za bolničarje, za delo v vojnih enotah in zaledju, za vodje v odborih 'ljudske oblasti in protifašističnih 'organizacij idr. Množično politično in prosvetno delo z ženskami je potekalo celo ob prejah in ob večerih, ko so ženske pletle nogavice, majice, rokavice, vezle partizanske zvezde in šivale perilo za borce. Konec leta 1942 je Prosvetni odsek IO Avnoja izdal smernice za širše in bolj celostno delo na prosvetnem področju. Posebno pozornost so namenjali boju proti nepismenosti. To akcijo je uspešno vodil tudi prosvetni oddelek Zavnoha, nekoliko kasneje pa tudi drugi pokrajinski odbori. Poleg partizanskega tiska, ki je bil tedaj glavno beri- Izobraževanje za vse Organi ljudske oblasti in protifašistične organizacije žensk in mladine so ustanovili različne strokovne tečaje, npr. sodniške, upravne, veterinarske, bolničarske, zdravstvene, traktorske, zadružne, kmetijske, gospodinjske, daktilografske, knjigovodske idr., in sicer na vseh osvobojenih ozemljih Jugoslavije. Komunistična partija Jugoslavije je skrbela za marksistično izobraževanje partijskega članstva, s tiskom, z marksistično literaturo, s sestanki, konferencami, posvetovanji ipd. Že od Božidar Jakac: Vas Srb, litografija, 1943, iz grafične mape AVNOJ 1943 leta 1941 so organizirali tudi krajše partijske tečaje, na katerih so udeleženci poslušali predavanja o razvoju družbe, o teoriji in organizaciji partije, o teoriji revolucije in diktaturi proletariata, o strategiji in taktiki, o narodnem in kmečkem vprašanju, drugi imperialistični vojni in njenem spreminjanju v osvobodilno vojno itn. Takih tečajev je bilo zelo veliko. Na Hrvaškem je opravilo približno 4000 ljudi več kot 200 takih tečajev (pri tem niso všteti tečaji v NOVJ), v Sloveniji 1350, take tečaje pa so imeli tudi v Bosni, posebno v Bosanski krajini, v Smoljanu, Bosanskem Petrovcu, Drvarju in Bihaču (v njih se je usposobilo 200 partijskih voditeljev). Partijski tečaji so potekali v Vojvodini, Srbiji, Kosovu, Makedoniji in Črni gori. CK KPJ je pripravil več tečajev za partijske voditelje iz vse Jugoslavije (Govza, Kali-novik, Bihač, Drvar, Jajce), ki jih je opravilo več kot 300 udeležencev. V tistem času so delovali tudi tečaji v divzijah in korpusih NOVJ. Na njih so uporabljali marksistično-leninistično literaturo, posebno zgodovino zveze komunistične partije, ki so jo natisnili posebej v ta namen. Zelo veliko tečajev je bilo namenjenih tudi članom Zveze komunistične mladine Jugoslavije. V NOB so skrbeli tudi za izobraževanje vojnih kadrov, zato so začeli od leta 1942 delovati vojaške šole in tečaji. V tem času je začela delo vojaška šola v Do-njem Lapcu, ki je kasneje nadaljevala delo v Bihaču in Drvarju. Obiskovalo jo je 700 vojačkih starešin partizanskih oficirjev. Kmalu nato so ustanovili vojaške šole pri glavnih štabih Hrvatske, Slovenije, Vojvodine tako pri korpusih kot pri divizijskih štabih. Odprli so tudi šole za politične vodje v NOV, posebne šole in tečaje za bolničarje, veziste, minerje, diverzante idr. V Užicu in drugih krajih osvobojenega ozemlja Srbije so leta 1941 odprli kulturne in mladinske domove. V osvobojenem Bihaču so leta 1942 odprli kulturni dom s čitalnico. Mnogi domovi so imeli čitalnice in knjižnice. Na Hrvaškem je delovalo od leta 1942 stalno in občasno več kot 250 kulturnih domov, še več pa je bilo mladinskih domov. V Srbiji, na leskovškem območju, so imeli leta 1943 146 domov s čitalnicami in knjižnicami. Take ustanove so delovale tudi v Bosni in Hercegovini, v Sloveniji, Makedoniji in Vojvodini. Pri vzgoji ljudstva in širjenju znanosti so imele pomembno vlogo tudi ljudske univerze. Že leta 1942 je Prosvetni oddelek IO Avnoja izdal Statut ljudske univerze, s katerim je določil vzgojne, izobraževalne in idejno-politične naloge pa tudi organizacijo teh ustanov. Posebno veliko ljudskih univerz je nastalo leta 1944, ko so bili osvobojeni večji kraji in mesta. Tudi s tiskano besedo Pomembno vzgojno, izobraževalno, idejno in mobilizacijsko vlogo je imel tudi partizanski tisk. Že L oktobra 1941 so v Užicu tiskali Vesti, 19. oktobra (Nadaljevanje na 4. strani) "Str clmnno Nova vsebina, organizacija in metodes vezi OTROCI JUGOSLAVIJE TITU — STUDENEC RADOSTI Skupaj do simbola skupnega Enotni vzgojni in ekološki akciji »88 dreves za tovariša Tita«, ki še zmeraj poteka po vsej Jugoslaviji, je sledila druga, enako pomembna akcija Otroci Jugoslavije Titu. S io naj bi zgradili Studenec radosti v Kumrovcu. Aprila 1982 se je prvič sestal koordinacijski odbor, ki naj bi vodil to veliko akcijo otroške ustvarjalnosti in pomagal uresničiti zamisel, da bi vsi otroci Jugoslavije gradili spomenik v Titovem rojstnem kraju. Kmalu nato je izšel razpis za idejni osnutek mozaika, ki je spodbujal šole, naj zbirajo prodnike, kamenčke vseh barv in oblik. Iz teh naj bi naredili mozaik. Sočasno z razpisom so pripravljali tudi idejni načrt za Studenec radosti. so izbrali najpriznanejša dela in jih poslali v Kumrovec. Tako je na šolah oživela tudi tehnika mozaika, ki je bila doslej neupravičeno zapostavljena, učitelji pa so lahko pokazali svoj odnos do likovnega ustvarjanja otrok in svoje organizacijske sposobnosti. Tam, kjer so se zelo zavzeli za akcijo, do dosegli lepe uspehe. Nekatere šole in učenci so poslali celo več, kot je bilo določeno, drugi pa so kar sami prinašali prodnike v Kumrovec. Posebno pozornost zaslužijo predmeti, v katerih so prinašali kamenčke: to so bile okrašene platnene vreče, izrezljane skrinje, ročno izdelani vozički, škatle ipd. V akciji so se pokazala skupna prizadevanja, vpliv učiteljev in raven krožkov likovne in tehnične vzgoje. »Studenec« naj bi zgradili iz belega cementa na velikem zelenem travniku v Spominskem praku Kumrovec. Tu se bodo zbirali mladi ob različnih priložnostih. Studenec bo obkrožalo osem velikih plošč-mozaikov, sestavljenih iz oblik kamenčkov. Ker bodo kamenčki v svojem naravnem okolju in se bo čeznje prelivala voda, bo imel mozaik še poseben estetski učinek. Na robu travnika bo hribček; to bo nekakšen »oder« za otroške prireditve in druga srečanja. Otroci in šole lahko zbirajo in pošiljajo prodnike vse do dneva mladosti 1984, ko bo postavljen temeljni kamen za enoten spomenik. Le-tega bodo slovesno odkrili na dan mladosti, leta 1985. Že letos pa bodo ob dnevu pionirjev, 27. decembra, priredili razstavo likovnih osnutkov za mozaik Studenca radosti. Takšna akcija, ki z javnim razpisom poziva k sodelovanju pri likovnem in estetskem oblikovanju javnih spomenikov, je edin- Načrt prostora, kjer bo Studenec radosti Idejne načrte za mozaike je bilo treba poslati do srede novembra. Odbor in Spominski park v Kumrovcu sta prejela okrog 6000 skic iz osnovnih šol in vrtcev iz vseh republik in pokrajin. Zamisli so ponazorjene z različnimi motivi od narodnih noš in ornamentike, cvetja, rib, ptic (največkrat goloba miru) pa vse do narodnih motivov. Ocenjevalci menijo, da je večji del motivike mogoče izoblikovati v mozaik. Šole so se zelo dobro odzvale na razpis, najpomembnejše pa je, da so zbrale in razstavile najboljše izdelke kar »doma«, v svojih prostorih. S takih razstav Novost: stvena v svetu. Otrokovo veselje do igre s kamenčki je koristno usmerjeno — ta usmeritev pa vodi do zanimivih likovnih stvaritev. Akcija ima tudi izreden vzgojni pomen, ker je povezana z imenom in delom tovariša Tita. Njena simbolika je velika: Prodniki iz vseh krajev naše domovine, zbrani na skupnem kraju, bodo izoblikovani v dele edinstvene celote, v spomenik, ob katerem se bo zbirala in zbliževala mladina vseh naših narodov. To bo čudovit simbol jugoslovanske enotnosti. IVAN ŽIGIČ (Nadaljevanje s 3. strani) je izšla tudi Borba, zatem Novosti, Reč naroda, leta 1942 Narodno oslobodjenje, organ Avnoja, Žena u borbi in številna druga glasila na Hrvaškem, v BiH, Sloveniji, Črni gori, Makedoniji, Srbiji, na Kosovu in v Vojvodini. Če dodamo temu tudi »tehnike« okrajnih in okrožnih komitejev komunistične partije, organov ljudske oblasti, protifašističnih organizacij, lahko sklenemo, da je bilo med NOB natisnjeno ogromno gradiva. Samo v tiskarni CK KPJ in Vrhovnega štaba v Dri ničih so naenkrat natisnili 49 tisoč izvodov Borbe, 6 tisoč izvodov Narodnog oslobo-djenja in še 5 drugih časnikov v 8 tisoč izvodih. Tu so bile natisnjene tudi obveznice za posojilo Avnoja, časopis Proleter in knjiga Osnovi leninizma v 2220 izvodih. Natisnili so več kot 43 tisoč različnih letakov. Skupaj: 68 knjig in knjižic v 181.147 izvodih na 2,001.376‘straneh. Razvijala se je tudi kulturno umetniška ustvarjalnost. Že leta 1941 so v osvobojenem Čačku ustanovili umetniško skupino, ki je uprizorila Čapkovo delo Mati, podobne skupine pa so delovale tudi v drugih osvobojenih krajih Srbije. Poleg Kazališta narodnog oslobodjenja Jugoslavije, ki je bilo ustanovljeno leta 1942, sta delovali na hrvaškem osvobojenem ozemlju dve osrednji gledališki skupini, 24 je bilo območnih in okrajnih družin in več kot 250 različnih amaterskih in pionirskih skupin. Večje gledališke skupine, pevske, recitatorske in glasbene, so delovale tudi v Bosni in Hercegovini in v Sloveniji. Njihove prireditve si je ogledalo na stotisoče odraslih, mladincev in bojevnikov. V zatočiščih naših narodov v El Satu in v Italiji je delovalo sedem gledaliških družin in več mladinskih in pionirskih amaterskih skupin. Od leta 1942 je imela vsaka brigada NOVJ svojo kulturniško skupino. Najmlajši v šolskih klopeh Med ljudsko revolucijo sta se razvijali tudi književnost in umetnost. Veliko vidnih književnikov, umetnikov, kulturnih in javnih delavcev je sodelovalo v osvobodilnem boju in hkrati ustvarjalo dela edinstvene umetniške vrednosti na literarnem, dramskem, likovnem področju in drugje. Med NOB je bilo objavljenih veliko njihovih del, v osvobojenih mestih pa so odpirali razstave umetniških del, fotografij in drugega. V teh letih so potekali tudi kongresi zdravnikov, pravnikov, kmetijskih strokovnjakov idr. Organizirano je bilo tudi vzgojno-izobraževalno delo z najmlajšimi. Že leta 1941 so na osvobojenem ozemlju Srbije, v Toplici, Jablanici, Pusti Reki in Črni Travi delovale osnovne šole, kasneje v letu 1943 in 1944 pa se je število šol na širših območjih Srbije še povečalo. V prvih mesecih leta 1943 je bilo na leskovškem območju 250 osnovnih šol, ki jih je obiskovalo 1887 učencev. To število pa se je povečalo ob sklepnih operacijah za osvoboditev Srbije. V Sremu je 1. 1943 delovalo 35 osnovnih šol, v katerih je poučevalo 72 učiteljev. Šole so delovale tudi v naslednjem letu. Okrožni na-rodno-osvobodilni odbor za Srem je organiziral konferenco z učitelji, izdelali so predmetnik in učni načrt za osnovne šole in načrt dela s pionirji. Tudi na posameznih osvobojenih območjih Hrvaške so začele delovati osnovne šole leta 1942, v letu 1944 pa se je povečalo njihovo število na 1398; obiskovalo jih je 100 tisoč učencev, ki jih je poučevalo 2444 učiteljev. V Sloveniji se je začelo organizirano delo z najmlajšim rodom ob koncu leta 1942. Leta 1943 so začeli prosvetni delavci zbirati najmlajše in odpirati osnovne šole. Konec leta je delovalo na slovenskem 432 osnovnih šol z 29.450 učenci in 735 učitelji. Istega leta je bilo v Bosni in Hercegovini na 205 osnovnih šolah 2.700 učencev. Na osvobojenem območju Makedonije so septembra 1943 v ohridskem okrožju odprli sedem osnovnih šol, v katerih so prvikrat poučevali v makedonščini. Za delo v šolah so sestavili tudi abecednik. Leta 1944, ko so potekale v Makedoniji vojne operacije, je delovalo na tem območju 889 osnovnih šol, v njih pa je bilo 92.320 učencev.' Poudariti je treba tudi to, da so že leta 1944 na osvobojenih območjih delovale osnovne šole za Čehe, Poljake, Rusine, Madžare, Romune, Nemce, Italijane in pripadnike drugih narodnosti. Prosvetni osek IO Avnoja je januarja 1942 sestavil Napotila za delo v osnovnih šolah, leta 1943 in 1944 pa so deželni sveti sestavili predmetnike in učne načrte, skrbeli so za učbenike in priročnike in še posebno za sestavo abecednikov in začetnic. V šolah so pri pouku uporabljali partizanski tisk in list Pionir. V tem času je bilo organizirano tudi veliko tečajev za učitelje, v katerih so se usposabljali mladinci in mladinke za učiteljski poklic. Take tečaje je opravilo več kot 2500 mladih ljudi. Na nekaterih osvobojenih območjih je delovalo celo več osnovnih šol kot v stari Jugoslaviji. Na osvobojenem ozemlju so že leta 1942 začeli organizirati otroške domove, npr.: v Livu, Bosanski krajini, Liki, na Hrvat-skem primorju in drugod. Leta 1943 je bilo organiziranih teh domov za predšolske otroke — v teh je bilo 470 otrok — in sedem domov za osnovnošolce, v katerih je našlo prostor 320 otrok. Že leta 1944 je delovalo 17 domov za predšolske otroke in 22 domov za osnovnošolce. Kasneje se je število teh ustanov zelo povečevalo, odpirali so otroška zvetišča, zabavišča, dispanzerje, jasli ipd. Več kot 30 tisoč otrok je našlo zavetišče v El Šatu v Italiji, nekaj manj pa v Bolgariji. V življenju najmlajših v osnovni šoli in v otroških domovih je imela pomembno vzgojno vlogo pionirska organizacija. Vzgoja novih učiteljev Že leta 1943 so na nekaterih osvobojenih območjih delovale knjiga o jugoslovanskem socialističnem patriotizmu Zvezni odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju, znanosti in kulturi, sekcija prosvetnih časopisov republik in pokrajin ter politična šola ZKJ Josip Broz Tito so — kot smo v prejšnji številki našega glasila obširneje poročali — pripravili jugoslovansko posvetovanje o razvijanju jugoslovanskega socialističnega domoljubja. Na posvetu se je zvrstilo 11 referatov in 2 1 ko-referatov, v razpravi pa je sodelovalo več kot 30 udeležencev. Na koncu posvetovanja so bila izoblikovana stališča o nadaljnjih nalogah vzgojno-izobraže-valnih in drugih organizacij pri razvijanju jugoslovanskega socialističnega domoljubja. Celotno gradivo posvetovanja bo natisnjeno v knjigi: RAZVIJANJE 1 NJEGO-VANJE JUGOSLOVENSKOG SOCIALISTIČKOG PATRIOTIZMA. Knjiga, ki jo pripravljata Zvezni odbor sindikata in Sek- cija prosvetnih časopisov ob denarni pomoči Sveta Zveze sindikatov Jugoslavije in Konference Zveze socialistične mladine Jugoslavije, bo izšla predvidoma do 15. januarja 1984. Cena v prednaročilu: 360 din. Knjiga o jugoslovanskem socialističnem domoljubju bo pomemben priročnik za vse prosvetne delavce, nepogrešljivo gradivo za njihovo izobraževanje in samoizobraževanje. Ker bo naklada omejena, priporočamo vodstvom vzgojno-varstvenih organizacij, osnovnih, srednjih in visokih šol ter drugih organizacij ter samim prosvetnim delavcem, da si jo zagotovijo pravočasno, po prednaročninski ceni. Naročila z natančnim naslovom in navedbo števila izvodov pošljite neposredno na naš naslov: Prosvetni delavec, Ljubljana, Poljanski nasip 28. Takoj po izidu boste knjigo prejeli po pošti. partizanske gimnazije in srednje strokovne šole. Na Hrvaškem je bilo 33 partizanskih gimnazij, v Sloveniji 9 srednjih šol, v Črni gori 10 srednjih šol, nekaj pa v zatočiščih naših narodov v El Šatu, Italiji in Vojvodini. Za delo teh šol so pripravili pokrajinski prosvetni organi predmetnike in učne načrte v duhu ciljev in nalog NOB. Marca 1945 je začela v Splitu delovati tudi višja pedagoška šola, tako da so poleg učiteljišč začeli tudi v tej ustanovi vzgajati in izobraževati prosvetne delavce za nove naloge. volucionarnim duhom osvob i tr- dilnega boja in z vsem, kar je | tem razgibanem času porajl * ® osvobodilni boj, ki sta ga vodil'-— Komunistična partija Jugoslavi) n in njen Centralni komite s tovat šem Titom. Veliko prosvetni delavcev se je bojevalo v partj \ zanskih enotah, vodili so organ neli ljudske oblasti in partije ipd. V« ib« liko jih je padlo v boju za osvo, ten boditev naše dežele, veliko pa ji' vse je umrlo v fašističnih taborišči! gač Velijo jih je sodelovalo tudi p obl organiziranju prosvete na osvo šeg bojenem ozemlju Jugoslaviji spe en gla Zebrasta kolona s kamni Pri razvijanju novega duha srednjih šolah, partizanskih gimnazijah in dijaških domovih je imela pomembno vlogo mladinska organizacija, ki sta jo vodila KPJ in SKOJ. Prežeti z novimi idejami so prosvetni delavci med revolucijo pomembno vplivali na vzgojo in izobraževanje mladega rodu in odraslih. Svoje delo so prepletli z novo vsebino, organizacijo, načini in metodami, z re- delali so v osnovnih in srednjiljzij šolah, v otroških in dijaških do- ra movih. Bili so napredna sila, ki j« po osvoboditvi nadaljevala bojča za uveljavitev, poglabljanje itsti razvijanje tistih pedagoških i«sk andragoških zasnov, ki so bik ot utemeljene že med osvobodilnih sfi bojem naših narodov in narod- st; nosti. nj, MIHAJLO OGRIZOVIČ pa LISTI IZ SLIKARJEVE MAPE 'zli ro jo Popotne podobe vojne; Grafična mapa A VNOJ 1943, ki bo v kratkem izšla pri Državni založbi Slovenije, je likovno zasnovano delo, sestavljeno iz šestih izvirnih grafik slikarja Božidarja Jakca. Založba je izdala to delo v počastitev štiridesetletnice Avnoja. Grafike so vezane na vojno tematiko, saj so del Jakčevega opusa iz. tega obdobja, motivi in doživetja z njegove poti na zasedanje. Merilo, po katerem so bile izbrane, nakazuje podnaslov mape: Tja in nazaj. V izboru so objavljene grafike motivov s poti na zasedanje pa tudi z zasedanja samega. Božidar Jakac je likovno beležil oboje in tako umetniško izrazil ne samo zgodovinski i pomen, temveč tudi doživljajski razsežnosti tega dogodka. Grafikam je dodan faksimiliran list itPl slikarjevega dnevnika. 2c Gre torej za redko pričevanje,] dragoceno za vse jugoslovanski narode. Čeprav je grafično deloza naših likovnikov iz časa narod:']o noosvobodilnega boja zelo bofh goto, je žal ohranjeno le v redkih 2f primerkih, pa še ti so ponavadi os težko dostopni. Mnoge slike in ot risbe, nastale v najtežjih razme-fK rah, nosijo s seboj veliko sporo-ot čilno vrednost, resnico o času, ki G so ga umetniki, kakršen je Boži' je dar Jakac, doživljali in beležili Tci svojevrstno izpovedno močjo, la V. K. 01 • ■ Sl Božidar Jakac: Počitek pred večerom, litografija, 1943, iz grafične mape AVNOJ 1943 • t 'Samoupravljanje zahteva •moralno kulturo 1-------------------------------- Pogovor z akademikom Josipom Vidmarjem, udeležencem II. zasedanja Avnoja ni rtj • Ni nam do tega, da bi zve-an Nelo konvencionalno, če Vas, kot Vf moža zgodovine, ki je' soustvaijal temelje naše nove države, katere i ji vsebina naj bi bila predvsem dru-čit 8»čna razmerja med ljudmi, torej P oblikovanje drugačnega, čistej-vc sega človeka, poprosimo, da ob ij< Opominu, dolgem štiri desetletja, •zrečete svojo sodbo: Kaj je po-Riavitno, česar se moramo zavedati, ko se oziramo na avnojske Pridobitve? — To je skupnost enakopravnih narodov Jugoslavije kot Njihova federacija. 9 Slavje ob obletnici nas ne mlvezuje, da ne bi ob vsem dosežnem, kritično razmišljali tudi o tistem, kar je v našem dozdajš-njem ravnanju napačno. Del kotanj, ki ste jih bojevniki za nove dni strnili v avnojsko vizijo prihodnosti, je ostal še neuresničen. Zakaj? — Ali je ta vizija resnično in zatrdno uresničena? Bojim se, da n'. Zakaj ne? Zaradi neskladnih Narav naših narodov, ki se še ne znajo sporazumeti in razumeti drug drugega. 9 Samoumevni sta želja in upanje nas vseh, da bomo zdajš-njo vsesplošno krizo prebredli. Toda pretehtati bomo morali tudi globlje, duhoVno-moralne, N® le gmotno-gospodarske raroge, ki so krivi tolikšnega Npada ustvarjalne moči. Zaupajte nam, prosim, svoj pogled Na vzroke te — upajmo vsaj — Niinljive, obvladljive krize! — Res je, da naša kriza ni samo gospodarska. Tisto, za kar Poleg te zdaj gre, imenujete 'duhovno-moralno«. Kje so !vzroki? V naših zgodovinah, ki Jso nas v tem pogledu tako ra-nJl riično oblikovale v človeško mo-d°]ralni sferi. v 9 Mladi ljudje, rojeni po kon- 1. cani drugi svetovni vojni, so po-■ >' stali dediči pridobitev revolucij-' shega časa. Kakšen je njihov ' °dnos do zgodovinske preteklo-ruN sti |[0t telnei|a( na katerem raste rod stavba sedanjosti? Je spoštova-Nje do naše polpretekle zgodo-rine v resnid vraščeno vanje ali P® je samo površinsko? ___. — V skladu z omenjeno ra- dičnostjo so odnosi mlajših rodov do avnojske vizije, kakor J° imenujete, ponekod površin- ski in samo deklarativni, ponekod pa globlje resnični in iskreni. 9 V svojem delovanju, javnem in poklicnem, ste vselej poudarjali pomen človekovega duha, kulture in vsega, čemur rečemo: srce, ponotranjena zavest... Že dolgo pa je aktualno tole vprašanje: V letih povojnega razvoja sta imela prednost oblikovanje političnega sistema in gmotna krepitev vseh življenjskih področij, duhovna vsebina našega bivanja pa je ostajala nekoliko ob strani. Kako dohiteti zamujeno? — Kako dohiteti zamujeno nadvlado duha in kulture nad gmotno in politično orientacijo našega življenja? Mislim, da samo s prehodom k vsaj nekoliko bolj kulturni usmeritvi, kajti revolucijo je brez kulture še mogoče sprožiti, ni je pa mogoče voditi in uresničevati brez nje. 9 Kakšen je Vaš pogled na današnjo kulturo in kulturniško podobo Jugoslavije? Kaj prištevate med poglavitne dosežke kulturnega razvoja in kaj med njegove najbolj občutne zaostanke? — Naša velika pridobitev je široka in jasna informiranost o svetovni politiki, ki vpliva na naše življenje. Najbolj občuten minus naše kulturnosti pa je pomanjkanje izvirnosti in hkrati z njim slepa vera v zveličavnost tujih vzorcev in vsakršnih razodetij. 9 Ko se oziramo na sedanjost in z njo vred tudi v bližnjo prihodnost, omenjamo med svojimi najbolj žgočimi skrbmi pičlo znanje, premajhno delovno zavzetost in neustvarjalnost. Da je to res kažejo podatki o zastoju na vseh ravneh, o neizrabljenih tehnoloških in drugih zmogljivostih. Čeprav imamo čedalje več diplomirancev vseh vrst, njihovega prispevka ne čutimo dovolj. Kvantiteta torej ne prerašča v kvaliteto. Zakaj ostajajo naši kapital! in naravni viri neizrabljeni ali celo mrtvi? — Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Še pred nedavnim je v tem svetu gospodovala tako imenovana »mojstrska« mentaliteta, ki je zakrivila marsikatero stagnacijo. 9 Šolanje mladih rodov je vselej in povsod eno izmed poglavitnih gibal razvoja. Ni pa vseeno, kako šole opravljajo to poslanstvo. Radi bi slišali Vašo kritično besedo o tem, kako naša šola izpolnjuje svojo družbeno in kulturno vlogo? — Zase vem, da sem se poklicno dokončno usmeril po svojem dvajsetem letu. Zato vsaj z rahlim nezaupanjem gledam na tako imenovano usmerjenost sodobnih srednjih šol. Po mojem bi morale te šole dati mlademu človeku podlago za vsakršno uspešnost v vseh smereh. Sicer pa se spominjam misli, ki mi jo je izrekel znamenit nemški pesnik: »Izobraženost ni plod pridnosti in študija, temveč talenta.« 9 Dobršen del svojih delovnih moči ste namenili vrednotenju umetniških stvaritev različnih zvrsti. Vseelej ste bili zelo kritični do vsega, kar ni plod iskre- nega čustva in poštene izpovedne nuje. Zlasti v novodobni umetniški ustvarjalnosti ste opažali velik primanjkljaj takšnih ustvarjalnih pobud. Koliko pa je vendarle — v štiridesetih letih uresničevanja avnojske vizije o novem kulturnem občestvu — nastalo resničnih stvaritev duha, ki jim lahko pripišemo trajni pomen in veljavo? — »Resnične stvaritve duha s trajnim pomenom in veljavo« nastajajo v vsakršnih časih, kdaj ob podpori časa, kdaj času navkljub. Tako tudi zdaj. Nekaj jih vsekakor je... 9 Ena naših »bolečin« je, da so si v zavesti ljudi in v praktičnem ravnanju vseh vrst gmot-no-pridobitniški smotri pridobili prednost pred duhovnimi, pa čeprav je revolucijsko-avnojska vizija narekovala prav prevlado duhovno ustvarjalnih vrednosti j s ki Za žive vezi z domovino (2 Posebna skrb za šolanje otrok naših delavcev, začasno ^Poslanih v tujini mjei iški V državah zahodne Evrope je Začasno zaposlenih okrog mili-rod- Jon Jugoslovanov. Z njimi so />o-člani njihovih družin in več kot Ikih 200.000 predšolskih otrok, osnovno- in srednješolcev. Vsi ? i« otroci se (v enajstih državah) rne-udeležujejo rednega pouka z otroki države gostiteljice v i, ki tujem jeziku. Države menijo, da oži- Je ta način najučinkovitejši za so-ili s eialno integracijo — beri asimi-?. *acijo — drugega in tretjega rodu °trok. Šolanje v tujem jeziku in Ž. drugi ukrepi, ki jih uvajajo tuJe države, pospešujejo odtujevanje otrok svoji domovini in na-r°du. Jugoslavija je že zdavnaj pregledala njihove namene, zato že več kot deset let sprejema številne ukrepe in si prizadeva, “N bi bil mladi rod nenehno po-Vezan s svojo domovino. K temu Pripomorejo tudi jugoslovanski Prosvetni organi, ki s številnimi naj bi upoštevali tudi pri vzgoji in /izobraževanju mladega rodu. Temeljni namen dopolnilnega pouka je ohraniti narodno in kulturno identiteto, navezovati stike z domovino. Učenci naj bi si pridobili pri tem pouku ustrezno poprejšnje znanje iz materinščine, narodne zgodovine in geografije svoje ožje in širše domovine, tako bi domovino spoznali in bi se ustvarile tudi čustvene vezi. Veliko osnovnošolcev obiskuje dopolnilni pouk; izobražuje jih 1.100 jugoslovanskih učiteljev, izbranih v domovini in v tujini. Večino učiteljev, ki smo jih izbrali v domovini, plačuje Jugoslavija, čeprav starši teh otrok ustvarjajo dohodek v tuji državi. Povedati je treba, da stroški presegajo 250 milijonov deviznih dinarjev. V zadnjih letih namenjamo _____o-—,__________________ posebno pozornost organizira- Nj^epi, med temi je treba orne- nju dopolnilnega pouka za pred-' Niti najprej tako imenovane bila- šolske otroke. Čeprav smo doslej | teralne sporazume z državami dosegli le skromne uspehe — od i gostiteljicami — uvajajo dopol- ■ lig nj'Ni pouk v materinščini. Naša Jp pitlišča smo večkrat izrazili v F Evropskem svetu in na številnih ? Niednarodnih srečanjih, kjer smo ’ iične 7 zavzemali za enakopravno Poravnavo narodnostne kulture ln kulture države gostiteljice; to 100.000 otrok jih obiskuje dopolnilni pouk le 5000 — je najpomembnejše. da se je na tem področju nekaj vendarle premaknilo. Vedeti je namreč treba, da države zahodne Evrope ne dovoljujejo dopolnilnega pouka prav za predšolske otroke. Največje uspehe smo dosegli doslej pri osnovnem izobraževanju, kjer ima dopolnilni pouk 60 odstotkov otrok ali 60.000 učencev. Dopolnilni pouk poteka vil zahodnoevropskih državah v osmih jezikih jugoslovanskih narodov in narodnosti. Udeležuje se ga okrog 1000 srednješolcev. Posebej pa je treba poudariti, da se s strokovnim izobraževanjem delavcev, začasno zaposlenih v tujini, ukvarja 12 vzgojno-izo-braževalnih organizacij, ki izobražujejo 12.000 delavcev. Zelo živahna in pomembna je dejavnost jugoslovanskih klu- bov, ki združujejo naše delavce, in so hkrati kraj, kjer lahko prosvetni delavci najbolj množično in organizirano navdušijo starše za dopolnilni pouk in za reševanje drugih vprašanj, povezanih z domoljubnimi čustvi šolarjev. Naša družba si zelo prizadeva, da bi otroci naših delavcev, začasno zaposlenih v tujini, bivali v Jugoslaviji organizirano in skupinsko na počitnicah ali pa na občasnih obiskih. Za učitelje, ki poučujejo naše otroke v tujini, pripravljamo pedagoške in družbene seminarje, na katerih naj bi jih bolje usposobili za to težavno in zahtevno Božidar Jakac: Kolona na Rogu, litografija, nov. 1943, iz grafične mape AVNOJ 1943 v novem človeku, ki »vstal bo iz človeka«. Že ob zenitu naše tako imenovane potrošniške »ere« in nato še posebej ob znamenjih njene krize smo si obetali spontano prebujenje želje po duhovnih vrednotah, ki bo sama po sebi izterjala vzpon novih življenjskih vrednot in nove kvalitete. Ali je upanje, da se bo to uresničilo — in kdaj, kako...? — Človeška narava in snovanje njenih moči v času je skrivnost. Želja po novih duhovnih vrednotah, ki bi bile vsaj nekoliko tudi dar naše avnojske vizije, pa gotovo živi tudi v naši sedanji krizi. Kdaj bo rodila sad? ka. Pogled je zazrt v naslednja desetletja... Mar zadostuje dosedanja, še ne povsem izpolnjena zamisel, sprejeta pred štiridesetimi leti, ali bi bilo prav in potrebno misliti na »novo, dopolnjeno izdajo«? —»Nova dopolnjena izdaja« avnojske vizije? Ali se vam ne zdi, da jo že imamo, in to v ideji samoupravljanja, ki smo jo v teh desetletjih vključili v prvotno avnojsko zasnovo. Samoupravljanje, ki seveda še ni dejstvo in ki se mora šele razviti ob zorenju našega človeka, zahteva vsekakor moralno kulturo, brez katere ne more biti uspešne revo- JOSIP VIDMAR, iz razprave na //. zasedanju A VNOJ: Tovariši in tovarišice, Z velikim veseljem opravljam dolžnost, da v imenu Osvobodilne fronte slovenskega naroda ali z drugimi besedami — v imenu slovenskega naroda pozdravim drugo skupščino in zbor AVNOJ. Slovenski narod pozdravlja to skupščino s posebno radostjo, z občutkom velikega ponosa in sreče, z občutkom, ki vam bo nemara razumljivejši po kratki razlagi tega, kar se v naših čustvih skriva. Stara Jugoslavija je s svojim zlomom povzročila, da se je slovenski narod znašel sam, prepuščen svoji usodi. Slovenski narod je bil prepuščen sam sebi in se je sam zoperstavil dvema faši-zmoma v obliki velesil Italije in Nemčije. 27. aprila 1941 je bila ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Mesec dni pozneje je v Sloveniji počila prva partizanska puška. Od tedaj so slovenski ljudje, veliki in majhni, borijo na morda najbolj težavnemozemlju Jugoslavije, stisnjeni med dvema velikima evropskima fašizmoma, med Italijo in Nemčijo in vrh tega še Madžarsko. O tem delu Slovencev ne govorim zato, da bi se z njim hvalil, temveč zato, da bi utemeljil nekaj drugega. S tem delom je slovenski narod dokončno dobil zase pravico, da zdaj in vedno odloča o svoji usodi. Pravic, ki smo jih zase priborili v teh bojih, teh pravic ne bomo zlorabili. Že od prvega trenutka smo jih posvetili tistemu, o čemer danes lahko in jasno govorimo — enotnosti in bratstvu jugoslovanskih narodov. Nas Slovence so v bivši Jugoslaviji neštetokrat obsojali, da smo separatisti. Toda enotnost jugoslovanskega ljudstva je bila za nas vedno enotnost in bratstvo suverenih enakopravnih jugoslovanskih narodov. Danes, nocoj, po tisoč tristo letih slovenski narod prvič nastopa kot enakopravni samostojni in suvereni narod, ko ustvarja državno tvorbo v skupnosti z bratskimi narodi Jugoslavije. Kdo bi to vedel. Toda rodila ga bo. 9 Dovoljujemo si trditi, da se s štiridesetimi leti cas globalnega uresničevanja avnojske vizije o družbi prihodnosti, ki je medtem postala sedanjost, nekoliko izte- lucije in ki je, poleg enakopravnosti, poglavitni sestavni del vizije o naši prihodnosti in o njenem smislu. Vprašanja: VIKTOR KONJAR delo. V zadnjih letih so samoupravni in prosvetni organi v domovini veliko naredili: za otroke naših delavcev, začasno zaposlenih v tujini so preskrbeli leposlovne knjige, priročnike in učbenike. Posebni jugoslovanski in republiški organi, ki se ukvarjajo s šolanjem teh otrok, so spodbudili podpisovanje dveh družbenih dogovorov: prvi ureja način plačevanja učiteljev v tujini, drugi sporazum pa je pripomogel, da je hitreje nastal učbenik Moja domovina. Oboje bo veliko prispevalo k dopolnilnem pouku naših otrok na tujem. Jugoslavija je ena izmed redkih držav, ki si nenehno prizadeva, da bi naše delavce, zaposlene v tujini, čim bolj navezala na domovino, tako da bi se vrnili domov. Državljani, ki so se zaposlili na tujem, imajo enake pravice kot jugoslovanski državljani v domovini in jih naša družba tudi enakovredno obravnava. VAŠKO RAIČEVIČ Prosvetni delavci — narodni heroji Od 1320 jugoslovanskih narodnih herojev izhaja 53 iz prosvetnih vrst: Anka Berus, Avdo Čuk, Božidarka Dmnjanovič, Veljko Dugoševič, Aleksa Djilas, Gojko Drulovič, Želimir Djurič, Jevrem Grbovič, Fadil Hoxha, Avdo Humo, Pavle Jak-šič, Dušan Jerkovič, Edvard Kardelj, Jože Kerenčič, Djuro Kladarin, Ščepan Kočevič, Ivo Marinkovič, Aleksandar Maro-vič, Božidar Maslarič, Milosav Matovič, Milan Mijalkovič, Kiril Mihajlovski, Rada Miljkovič, Šefik Obad, Blažo Orlandič, ■ Vinko Paderšič, Stanko Parmač, Miloje Pavlovič, Milica Pavlovič, Drinka Pavlovič, Olga Petrov, Miha Pintar, Smilja Po-krajac, Ognjen Priča, Luka Spasojevič, Nikodije Stojanovič, Velimir Stojnic, Milan Šakič, Mira Svetina, Lidija Šentjurc, Fadil Šerič, Jože Šeško, Ivan Sibl, Miloš Šumonja, Elvira To-masini, Mitar Trifunovič, Sredoje Uroševič, Franjo Vrunč, Milica Vučetič, Bogdan Vujoševič, Dušan Vukasovič, Žarko Zre-njanin. Stane Žagar. SR HRVAŠKA Izobraževalno in kulturno središče Osnovna šola Dr. Ivana Ribarja v Zagrebu Ko je leta 1964 Sava poplavila zahodni in južni del Zagreba, je veliko družin ostalo brez strehe. Mnoge so se takrat preselile v novo naselje Novi Retkovec v občini Dubrava. Kmalu so zgradili na tem območju tudi Osnovno šolo Dr. Ivana Ribarja, ki so jo odprli 27. marca 1967. Takrat je obiskovalo šolo 1650 učencev, zdaj pa jih je v njej 1325. Kljub temu je ta šola še zmeraj ena izmed večjih osnovnih šol na Hrvaškem. V njej je zaposlenih 82 delavcev in od teh je 62 učiteljev. Šola je nenadomestljiva v krajevni skupnosti, kar pomeni kulturno in izobraževalno središče naselja. V njej potekajo številne družbene in športne prireditve. Poleg vžgojno-izobraževalnih uspehov ima šola lepe dosežke tudi pri telesni, umski, moralni in estetski vzgoji mladih. Učenci razvijajo svoja najrazličnejša zanimanja v krožkih, ki jih organizirajo različna društva, npr.: umetniško, športno, društvo mladih tehnikov. Glasbena mladina in taborniki, pa tudi v šolski zadrugi. Delovanje teh krožkov usmerja pionirska organizacija na šoli. Tako učenci kot učitelji izobraževanju, pri vrednotenju dela in delovnih dosežkov prosvetnih delavcev, so postale vzorec za mnoge šole. Na šoli namenjajo veliko pozornosti ohranjanju in razvijanju tradicij naše revolucije. Ob pomembnih jubilejih in praznikih pripravijo vsako leto prireditve za krajane. Slovesnosti so še posebno povezane z družino Ribar. Ob dnevu SKOJ posvetijo učenci spored svečanosti spominu na Ivana Lolo Ribarja. Pokrovitelj vseh šolskih prireditev je Cata Dujšin Ribar. Pionirska organizacija je leta 1977 predlagala, naj bi šola dobila, poleg imena, še doprsni kip Ivana Ribarja. Ob dnevu šole prekrijejo učenci ta kip s cvetjem. Veliko učencev sodeluje vsako leto pri razpisu ob kvizu znanja Tito-revolucija-mir, kjer dosežejo lepe uspehe. Pionirska organizacija redno organizira ekskurzije v pomembne zgodovinske kraje: Kumrovec, na Petrovo goro, Ko-zaro, v Podgarič, Drvar in -drugam. V teh krajih poteka tudi sprejem učencev sedmih razredov v mladinsko organizacijo. Počitek v celodnevni osnovni šoli se zelo trudijo, da bi bila šola in njena okolica čim lepše urejeni. Veliko denarja namenijo za urejanje 14 tisoč kvadratnih metrov zelenic. Na pobudo pionirske organizacije je ob šoli zrasel spominski park, ki so ga uredili ob Titovih jubilejih, Takrat je vsak razred zasadil svoje drevesce v park, vsako naslednje leto pa zasadijo drevesce le učenci prvega razreda ob sprejemu v Zvezo pionirjev. Učenci uspešno sodelujejo na številnih likovnih razstavah: doslej so razstavljali svoje izdelke v Kyotu, Karakasu, v Milanu in na Sredozemskih igrah v Splitu. Šola je prejela doslej osem diplom in priznanj za estetsko ureditev. Podelil jih je Republiški odbor za akcijo Higiena in estetska ureditev vzgojno-izobraže-valnih organizacij in njihove okolice. Učitelji so se zelo potrudili in veliko pripomogli k izboljšanju izobrazbene ravni ljudi v naselju pa tudi k razvijanju samoupravnih socialističnih odnosov. Šola Dr. Ivana Ribarja je bila prva na Hrvaškem, ki je začela uresničevati zakon o združenem delu in načelo delitve po delu. Izkušnje, ki so si jih pridobili pri svobodni menjavi dela v vzgoji in Srečanja učencev z bojevniki narodnoosvobodilne vojske so postala že tradicionalna sestavina dela mladinske organizacije na šoli. Šola zelo dobro sodeluje tudi s pripadniki JLA; z njimi pripravljajo zgodovinske ure, starešine iz garnizije predavajo učencem o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, jih poklicno sumerjajo in skupno sodelujejo pri akciji Nič nas ne sme presenetiti. Veliko se obiskujejo in skupaj pripravljajo kulturno-umetniške sporede. Taborniški odred Javor je dobil že precej priznanj za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih tradicij in kar dvakrat najvišje taborniško priznanje: naziv Partizanska četa. Šola že do začetka uspešno sodeluje s številnimi znanstvenimi in strokovnimi organizacijami, saj je že od nekdaj »vzorna šola-<. Zmeraj je bila med prvimi, ki so iskale najboljše, izvirne rešitve na vseh področjih. Prav zato so potekale v njej različne raziskave iz vzgoje in izobraževanja in zato jo tudi upravičeno imenujejo sodobno učilišče. Šola se je s svojim trudom povzpela od »šole »poplavljenih« v sam vrh vzgojno-izobraževalnih organizacij na Hrvaškem. MARIJAN ŠIMEG SR SLOVENIJA Z delom ohranjamo njeno ime Osnovna šola Marije Broz Bistrica ob Sotli živi z ljudmi Nova šola v Bistrici ob Sotli je dobila ime Titove matere Marije. Simbol, ki ponazarja trdoživo kmečko življenje in globoko ljubezen ne samo do rodne grude, temveč do vsega, kar lahko pomeni človekov boj za obstanek, prvinsko moč človeške povezanosti, ustvarjene z znojem in s prevračanjem mastne obsotelj-ske ilovice, krčevit odpor proti krivicam, tlakam in nezadržno zaupanje v jutrišnji dan samosvoje biti. »Nova šola, ki bo nosila ime po Mariji Broz - Titovi materi, pomeni dragocen korak k uresničevanju vizije o drugač-nenj življenju ljudi v teh krajih,« je poudaril Franc Šetinc ob odprtju šole 1979, in nadaljeval: »Toda zgolj lepi zidovi, sodobna oprema, nove svetle učilnice niso dovolj za vsebino, ki edina lahko opraviči odločitev, da smo na ploščo ob vhodu zapisali ime Titove matere.« In zdaj srno povprašali novo ravnateljico osnovne šole Marija Broz v Bistrici ob Sotli, kako udejanjajo pomen tega imena. Ravnateljica Dobrajčeva je hitro odgovorila: »Z delom! Edino t/iko — le kako bi ga lahko drugače?!«- In res: izpolnili so nekaj, česar marsikje ne zmorejo. Razvili so celodnevno šolo, obogatili vzgojno-izobraževalni proces z najrazličnejšimi dejavnostmi prostega časa, se tesno povezali s krajevno skupnostjo in z organizacijami združenega dela v bližnjem okolju. Tovariš Tito je poklonil šoli opremo za tehnični pouk in prav to zdaj koristno uporabljajo pri tehnično proizvodnem delu, ki poteka po novem učnem načrtu. Prav na temelju razvejenih dejavnosti so lahko podpisali samoupravne sporazume o sodelovanju, denimo, s steklarskim obratom Dekor v Kozjem, s kmetijskim kombinatom Hmezad v Šmarju pri Jelšah in z drugimi. Tako v resnici razvijajo samoupravljanje, ki ga je mogoče razvijati na višjo stopnjo prav s celodnevno šolo. Brez samoupravljanja pa celodnevne šole biti ne more. Čeprav večino različnih krožkov in drugih dejavnosti prostega časa še zmeraj vodijo učitelji, so pritegnili k vzgojno-izo-braževalnemu delu tudi veliko zunanjih sodelavcev. Krožek prve pomoči rade volje vodi domači zdravnik, prometni krožek Izletnikov šofer šolskega avtobusa, kmetijsko izobraževanje strokovnjak kmetijskega kombinata, enega od tehničnih krožkov in krožek ročnih del učenca pedagoške gimnazije v Celju, modelarski krožek sodelavec iz steklarne, fotografski krožek sodelavec iz obrata Gorenje in tako naprej. Utrip šole v kraju spodbuja tudi zavzeto sodelovanje staršev, ki se ne zanimajo le za učne uspehe svojih otrok, temveč razmišljajo, kako bi olajšali delo šole,, pomagali pri nemotenem poslovanju šolske kuhinje in sodelovali pri različnih proslavah pa tudi pri delovnih in drugih akcijah. pomembnih za vzgojo otrok. Izpit takega sodelovanja so že večkrat izvrstno opravili: organizirali so likovne kolonije »Naši kraji — Titovi kraji«, na katerih sodelujejo učenci iz vseh republik in pokrajin. Letošnje likovne kolonije so se udeležili pionirji slikarji iz Kumrovca. Dervente, Niša, Uroševca, Pači-ra, Gjevgjelije, Bijele in iz'vseh osrednjih šol šmarske občine, iz šole Frana' Roša iz Celja, z Bizeljskega. iz Koprivnice, iz pose-strenih šol Ljubljana Moste-Polje in Polje ob Sotli (četudi je slednja že nekaj let vključena v bistriško šolo). Kolonija, ki deluje pod mentorstvom akadem- skega slikarja in profesorja mariborske pedagoške akademije v Celju Petra Krivca, nedvomno pomeni veliko kulturno doživetje v Obsotelju, krepi doživljanje jugoslovanskega socialističnega domoljubja in skupne kulturne ustvarjalnosti. Starši bistriških učencev so gostoljubno sprejeli udeležence na svoje domove in se tako spoznali ne samo po likovnem ustvarjanju, temveč tudi v toplem okolju svojih domov, pri delu in igri, z utripom krajev Titove matere in Titovega otroštva. Osnovna šola v Bistrici ob Sotli pa skuša udejaniti simbol Titove matere tudi s tem, da podpisuje samoupravni sporazum o ustanovitvi REHIC (republiškega eksperimentalno ho-spitacijskega in izobraževalnega centra); ta naj bi spodbujal delovanje tistih šol, ki so uresničevanje prenove osnovne šole razvile v celoti ali na posameznih področjih v izrazito dobro dejavnost, da bi lahko njihove izkušnje koristile tudi drugim. Zasnova take povezanosti je vznikla pred leti na osnovni šoli v Podčetrtku, tako da so te šole skupaj s šolo v Cerknem, ki je posebno dobro razvila dejavnost za ohranjanje in obujanje tradicij NOB, dale zametek, okoli katerega naj bi se povezale še druge vzgojno-izobraževalne ustanove v Sloveniji. Vse te bi bile lahko preučevalna, izkustvena podlaga za graditev boljše teorije in prakse vzgojno-izobraževalnega dela ob sodelovanju vseh ustreznih ustanov od kadrovskih šol do raziskovalnih organizacij. Škoda, da v Podčetrtku še do zdaj niso zmogli razviti celodnevne šole v celoti in tako razširiti in nadaljevati dobro zastavljeno delo. V tem sklopu namenja šola v Bistrici ob Stoli posebno pozornost likovni vzgoji, knjižničarstvu, in dopisništvu ter pionirski zgodovinski dejavnosti, usmerjeni zlasti v sledi Titovega življenja in njegovih krajev. Pravkar se pripravljajo na delovanje posebnega zgodovinskega krožka, ki bo pionirje usposobil obenem za vodnike po narodnem parku »Kumrovec-Treb-če«, hkrati pa bodo učenci vztrajno zbirali zgodovinske podatke o razgibanem življenju nenehno upornih prednikov z obeh strani Sotle, puntarsko in revolucionarno povezanih med seboj. Šola živi z ljudmi, ustvarja s skupnim delom, da bi čimbolj uskladila interese krajanov s širšimi družbenimi interesi. To je temeljno: skupno delo, skupno prizadevanje za poklicno usmerjanje mladih, skupno doživljanje problemov, uspehov in zagat. Včasih ni lahko... Starši vse težje sežejo v žep, da bi odšteli denar za šolske potrebščine, za šolsko prehrano. Pa tudi tu se znajdejo: tudi starši nabavljajo kmetijske pridelke, se medsebojno sporazumejo in skupaj s kmetijsko zadrugo poravnavajo račune. Pomembno je predvsem to, da ljudje od Polja do Trebč čutijo, da je ta šola z otroki in učitelji, z vsemi sodelavci njihova, da so zanjo tudi sami odgovorni. Prav to pa čutijo tudi pedagoški delavci; zato se laže sporazumejo in se prepričujejo — če je treba tudi malo glasneje, toda odkritosrčno! To pa je življenjsko. Da bi le dosegli to, kar bi radi, sami in z drugimi, kajti le tako lahko razvijajo tisto, kar pomeni ime Marije Broz in kar so poudarjali tudi na nedavnem posvetovanju o jugoslovanskem socialističnem domoljubju v Kumrovcu: Ljubezen do domovine lahkoživi samo, če se hrani z delom, ki ga skupnost ceni. in v katerem najde posameznik svojo družbeno indentiteto. RUDI LEŠNIK SAP VOJVODINA E Kako se kali kovinar I, k Šolski center za strojno stroko »Tito« v Novem Sadu — tovarna znanja m So šole, ki so se zlile s svojim imenom. Šole, pri katerih že ime pove, kakšne učence pripravljajo. Tudi take so, ki z imenom izražajo opredelitev, pripadnost, usmeritev... Take šole so povsod, toda... Če ima kaka šola ime, ki ga pozna ves svet, ime, ki pri vseh resnicoljubnih ljudeh tega sveto zbuja ponos in spoštovanje, potem mora biti taka šola tudi drugačna od drugih. Boljša mora biti, ker se imenuje po Titu. Po Titu se imenuje veliko šol prrnas, pa tudi v tujini. Te šole so nekaj posebnega. Ena takih je tudi Šolski center za strojno stroko ali preprosteje — Šola »Tito« v Novem Sadu. Ta šola usposablja kovinarje, v njej se kalijo prihodnji delavci samoupravljavci. Letos ima 2255 učencev, povečini fantov, pa tudi nekaj deklet. Strojniki in sploh kovinarji so se usposabljali v Novem Sadu že pred več kot 50 leti. Vojvodinska industrija je bila tudi za tedanje razmere sodobna, zato je potrebovala primerno usposobljene delavce. Take delavce pa so izobraževale nekdanje tehniške pa tudi poklicne (vajenske) šole. Po osvoboditvi so zrasle tudi v Novem Sadu tako imenovane »delavske šole«. Imeli so dve: tehniško in kovinsko predelovalno šolo. Po reorganizaciji šolstva, po tem, kar smo imenovali reforma vzgoje in izobraževanja, sta se leta 1975 obe srednji šoli združili v izobraževalni center in častno prevzeli ime našega predsednika. Letos se je ta center preimenoval v Šolski center za strojno stroko »Tito« v Novem Sadu. ZGOVORNE ŠTEVILKE Povedali smo že, da je v šoli 2255 učencev. Ti so razdeljeni v 79 oddelkov: 30 oddelkov dela po programu skupne vzgojno-izobrazbene osnove, v 7 oddelkih se pripravljajo delavci za dela tretje stopnje strokovnosti, v 42 oddelkih pa so učenci tretjega in četrtega razreda usmerjenega izobraževanja. Na šoli je 245 zaposlenih, od tega je 148 učiteljev, skratka, velik kolektiv. jih opremljali, v resnici niso za ]e pravljali denarja, saj se vsaka na ]0 ložba bogato obrestuje. Kupili s( jg stroje in opremo za to, da bi bi p( pouk čim sodobnejši. To pa j1 n, naložba v ljudi, v prihodnost. : st‘ Direktor šole ponosno pove S( »Učenci, ki se usposabljajo z'‘p, tretjo stopnjo, pa tudi tisti, ki se' 2c tretjem in četrtem razredu, pripravljajo za poklice strugat 0j ključavničar, vrtalec, varilec Sc brusilec, orodjar, kalilec in po 2|. dobno, opravljajo prakso v šol nj skih delavnicah našega centra.- p( In res: oprema v,teh delavnical’Ve ' je zavidanja vredna, saj je pri merna tako za strojno kot zj ju ročno obdelavo. ta oi Malo šol je tako bogatih, žari ni čudno, če učenci po končanert ve šolanju brez skrbi odhajajo delaj j-v tovarne. V resnici namreč same m spremenijo okolje, šolsko dela') Sr nico zamenjajo s tovarniška gj naglo se prilagodijo novem' se okolju, kot da bi bili že od nekdal lj, v njem. ja Učenci te šole so prav gotove poglavje zase. To niso odličnjak iz osemletk, zbiralci priznanj; ljubitelji belih ovratnikov in pi sarniških miz. Nasprotno: v šoli prihajajo od vsepovsod, iz števil nih krajev, precej oddaljenih o' Novega Sada pa tudi iz mest samega. Hitro postanejo del kc lektiva, radi imajo svojo šolo. ti dokazujejo vsak dan tudi z uč< njem in vedenjem. Z njimi težav, šolske vitrine pa SG polrn pokalov, priznanj in pohval, ki sf jih prejeli za številne športne d« sežke. Tako kot v druge podobne šoli H tudi v to šolo le malokdaj zaide)1 H najboljši učenci. Povečini se vpi H sujejotisti z dobrim uspehom, vi P pa izboljšujejo svoje ocene, i kar je najpomembnejše, pride bivajo si delovne navade in Ijt bežen do dela. Veliko od njih : "J" jih potem, ko končajo progra' skupne vzgojno-izobrazbet' j( osnove, odloči za kako druf s. usmeritev, tisti, ki ostajajo, f p postanejo resnični mojstri v svo ^ stroki. Pomočnik ravnatelja celi ^ tra Kosta Zamurovič pravi: »Čt titi je razredno pripadnost učef S| cev, ki nam precej pomaga f, j; delu. To pa še ne pomeni, da p p vzgoji in izobraževanju ni teža' Vl . d Letos se prvikrat izobražujejo učenci, ki si bodo pridobili tretjo stopnjo strokovnosti. Sprašujemo: kaj je to? Direktor centra-Gojko Djuraševič pravi: »To so učenci, ki so se odločili, da bodo odšli po končani tretji stopnji neposredno v proizvodnjo, da bodo delali, čeprav bi šolanje lahko nadaljevali. Že od prvega razreda se pripravljajo za delo, ki ga bodo opravljali, in ker je to šele prvi rod, ki dela po takem programu, si tudi mi v šoli šele pridobivamo izkušnje na tem področju. Verjamem v uspeh.« Direktor centra tega sicer ne pove, mi pa vemo: ta »triletna« šola je nova zamisel v našem šolstvu. Spoznali smo namreč, kako nesmiselno je, da se pripravljajo učenci za posamezne poklice kar štiri leta. Ugotovili smo, da bi se lahko in celo morali usposobiti tudi za preprostejše delovne operacije in da združeno delo potrebuje take delavce. Zato so v Vojvodini začeli ustanavljati take oddelke, čas pa bo pokazal, ali je to dobro ali ne. NAJSODOBNEJŠA OPREMA Dovolj je, da vstopimo v eno izmed delavnic te šole in že se prepričamo, da se učenci v njih usposabljajo po najsodobnejših poteh. Delavnice so opremljene tako kot majhne tovarne. Ko so Ni namreč lahko izoblikoval rr človeka, ki si v mladosti ni pride k bil ustreznih navad in ki je še po d škodljivim vplivom svojega ne! o danjega okolja. Šola pa si priz-* r; deva po svojih močeh usmeri č< učence na pravo pot. Pri te' d pomagajo tudi sami učenci, kol p kor morejo in znajo. Imajo svl tr delavski svet, ki je sestavljen f p delegatskem načelu iz učencev^ z* učiteljev. Tu dajejo predloge ' h načrt proizvodnje v delavnical tc seveda v skladu s programe' n, vzgojno-izobraževalnega del- z; razporejajo ustvarjeni -dohode r; in z njim izboljšujejo življenjsk 1 raven učencev. Skratka, odlf d čajo o vseh pomembnejših vpf ir šanjih, uče se samoupravljanja el la l a šolski center tudi dobro s( deluje z združenim delom maf Vi rialne proizvodnje, zlasti s 11 0: varno Novkabel v Novem Sad* ti iz Od tam prihajajo v šolo preda' p; najboljši strokovnjaki, sama 11 sl varna pa štipendira po 150 pf ki hodnjih delavcev. Sodeluje! st tudi z drugimi kolektivi. Večkij - ki se radi pošalijo, da nimajo uč«r dj cev »v zalogi«, saj so na sezi,: z; mih samoupravnih interesu^ o: skupnosti za zaposlovanje učen d. te šole prava redkost. Kdor ie': o gre lahko takoj iz šolske deb' ni niče v tovarno. lj si DRAGAN PAVLOVIČ n SR SRBIJA Dober dan, delo! Izobraževalni center Avnoj v Z Združenim delom Čeprav je prinesla reforma ^arsikaj dobrega, nekaterih pri-i za i:a*COVanj vendar*e n’ izpolnila. Iz i na eta v •eto je več težav: število de-[ )j J '0vnih mest se nenehno zmanjšu-^ Je, na seznamih skupnosti za za-a j, Poslovanje pa se vsak dan pojav-,t 'lajo nova imena nezaposlenih strokovnjakov. Čedalje bolj ak-ove tua,no postaja vprašanje: Raj j ZJ storiti, da bi premostili velik pre- pri- Pad med izobraževanjem in 2druženim delom? , Pogovori, posvetovanja, ilet 0^rogle m'26 'n številni referati 0 so pokazali, da ni receptov za šol ^'zevanje šol z delovnimi orga-ra J n'zacijami. Kljub težavam pa se Posameznim šolam vendarle po-• J Sreči najti pot v delovne kolekti-J !e- Ena takih šol je tudi Izobra-t z 2evaln’ center Avnoj v Zaječar-la, ki zelo uspešno sodeluje s tamkajšnimi gospodarskimi- °rganizacijami. Kako seje temu centru, ki ima zat( nefl več kot 2400 učencev in okrog e 1?0 učiteljev — ti usmerjajo arn‘ mlade ljudi v 16 poklicev — po-:‘1' srečilo doseči to, kar se zdi dru-!Smli 8'm neuresničljivo? O tem smo . se pogovarjali z »vodilnimi ^ 'judmi« na šoli: z Dragoslavom Jankovičem, generalnim direk- Zaječarju dobro sodeluje govorili, da bodo odprli oddelek druge stopnje strokovnosti, za poklice, ki izumirajo. Za te se bodo uposabljali predvsem tisti, ki so že več let na seznamih skupnosti za zaposlovanje. Podatki povedo, da je ta šolski center podpisal več kot 60 samoupravnih sporazumov z vsemi delovnimi kolektivi v svojem okolju. V teh poteka dober del praktičnega pouka in celotna poklicna praksa. S sporazumi so zagotovljeni higiensko-tehnično varstvo učencev, topli obrok in prevozi tistih, ki delajo zunaj Za-ječarja. Čeprav se Borko Mirkovič ni mogel pohvaliti z zasluženimi milijoni tako kot njegov kolega Milivoj Milosavljevič, pa to še ne pomeni, da delajo učenci druge faze zastonj. Kolektivi, v katerih delajo, dajejo denar za njihove ekskurzije pa tudi za organiziranje praktičnega pouka. Vodijo jih tudi na razna posvetovanja, ki so pomembna za, njihov prihodnji poklic. »Učenci, ki se šolajo za neproizvodne poklice,« pripoveduje Borko Mirkovič, so se znašli spet pri družbeno koristnem delu: obirali so koruzo, čistili na lorjem centra, z Milojem Milo-f Savljevičem, direktorjem OZD Prve faze in z Borkom Mirkovi-sv, čem, s pomočnikom direktorja OZD druge faze. J »Samoupravne sporazume ^ J Srno podpisali z 18 organizaci-, t' larni združenega dela, v katere a I Pošiljamo učence,« nam je po-"Z Vedal Miloje Milosavljevič in nadaljeval: »Ze prvi dan ko pridejo ov‘' f^iadi ljudje v tovarne, jim razne kažejo tovarniške prostore, tako : P® da dobe prvi vtis o proizvodnji, ne organizaciji in delovnih razme-nZ! [ah. Kasneje, ko se začno uresni-tet cevati programi proizvodnega te. dela, in učenci sami opravljajo ko Preprosta opravila, se tudi na-sv’ Unčneje seznanijo s celotnim n ( Proizvodnim procesom. S spora-eV z,Iryi' uravnavamo najnujnejše: [e j a'giensko-tehnično zaščito in 'ca toPl' obrok. Slabo je le to, ker se "oe ne moremo vnaprej dogovoriti de Za ceno. Z zaslužkom nismo 3 \ ^avno nezadovoljni: samo lani je '■l8, naših učencev v desetih >d' dneh zaslužilo okrog 80 starih 'Pr rniljjonov Denar so porabili za ija ekskurzije, za opremljanje de-lavnic, za papir itn. 0 s' Kliloje Milosavljevič, pripo-13 i, Veduje o učencih, ki prihajajo iz j osnovne šole s slabim uspehom; >a d Ponavadi tudi pri nadaljnjem . J 12°braževanju niso uspešni-, da _aj Pa se ne bi povsem izgubili, po-a ( 8krbi zanje center z nekaterimi K kolektivi. Tako pridejo iz šole AP . Lte^arP> kmetijski mehaniki, V jOV'nostrugarj*> ki končajo ‘ ; hrugo stopnjo strokovnosti, in se 'j ZaP°slijo v eni izmed delovnih Č J °r§anizacij. Če se odločijo za na-Tč aljnie izobraževanje, lahko l3, °Pravijo izpite iz skupne vzgoj-e no'izobrazbene osnove in nada-‘^jejo šolanje. Z Občinskim Slndika!nim svetom in s Skup-; nosijo za zaposlovanje so se do- novo zgrajena stanovanja, okolja tovarn, obirali grozdje in opravljali še druga dela v delovnih organizacijah. Tako so se seznanjali z delom, hkrati pa zaslužili za ekskurzije in druge po-trebei Z delovnimi organizacijami pa sodelujejo tudi na kulturnem in športnem področju — ne samo občasno, temveč redno v kultur-no-umetniških društvih, literarnih, recitacijskih in folklornih skupinah. »Delovne organizacije nam veliko pomagajo tudi pri opremljanju šolskih delavnic,« pravi Dragoslav Jankovič. »Vse stroje, ki jih v proizvodnji ne uporabljajo, dajo na voljo učencem. Ob opremljanju delavnice za strojno in kovinarsko stroko sta veliko pomagali tovarna Arsenije Spasič in železnica — OZD za vleko vagonov. Pri opremljanju delavnice za elektrostroko sta^se izkazala Elektro-Timok in Rudarsko topilniški bazen Bor. Veliko raznega gradiva nam je odstopil tudi Medicinski center, radodarni pa so še: Hidroelektrarna Djerdap, Grafično podjetje Zaječar idr. Izredno dobro sodelujemo tudi z Mlekarno, z Usnjarsko-tekstil-nim kombinatom, s Tovarno kablov, Tovarno stekla itn. Organizacije združenega dela torej pomagajo šoli, te pa jim pomagajo po svoje. Kar obširen je seznam tistih delavcev, ki so se prekvalificirali, in tistih, ki so se šolali samo zaradi potreb delovnih organizacij. Recepta za sodelovanje šol z delovnimi organizacijami torej ni, veliko pa je že izkušenj, ki bodo pripomogle, da bo prepad med izobraževanjem in združenim delom čedalje manjši. BILJANA GROZDANTČ SR ČRNA GORA Nenehna rast Osnovna šola Sutjeska v Titogradu Osnovna šola Sutjeska, ki je bila do nedavnega najmlajša šola v Titogradu (odprli so jo v šolskem letu 1976,77) se je kmalu uvrstila med šole, o katerih se govori in piše veliko lepega. Šola je prejela že veliko priznanj, letos pa so jo skupaj s tremi drugimi šolami predlagali za najvišjo republiško nagrado za področje vzgoje in izobraževanja — Ok-toih. Šola Sutjeska se resnično vtisne v spomin zaradi številnih stvari, ki so za uspešno vzgojno-izobraževalno delo zelo pomembne. Čudovito okolje, športna igrišča, kabineti, učila, strokovno usposobljeni učitelji... Čeprav so porabili za graditev te šole veliko denarja,*so morali začeti pouk, še preden je bila končana — tedaj ko ni bila urejena niti njena okolica, ko ni bilo športnih igrišč in je primanjkovalo tudi veliko opreme in učil. Učiteljski kolektiv pa ni čakal na denarno pomoč in je kar sam dokončal delo. Pomagale so tudi delovne organizacije: tako so pripravili in nabavili vse, kar potrebuje sodobna vzgojno-izo-braževalna organizacija. Šola ima zdaj osem klasičnih učilnic, dvanajst kabinetov, knjižnico in čitalnico, prostore za družbene dejavnosti učencev, dvorano za predavanja in slovesnosti, sodobno telovadnico, šolsko kuhinjo, restavracijo in drugo. Uredili so športna igrišča in šolsko dvorišče, ki je zdaj negovana zelenica, posajena z drevjem. Že ob vhodu v šolo občudujemo številne likovne in literarne stvaritve otrok, fotografije in tapiserije, po grafikonih pa lahko sledimo tekmovalnim dosežkom šole in uspehom razredov in oddelkov. Številne akcije, v katerih izbirajo najboljši oddelek, najboljšega matematika, športnika in druge, so na tej šoli postale tradicionalne. Pozornost pritegne velika tapiserija, ki so jo izdelali učenci. Na njej je simbolično prikazan preboj naših enot na Sutjeski leta 1943. Na posebni tabli je veličastna Titova slika v maršalski uniformi, pod katero beremo besede tega najljubšega učitelja. V učilnicah in kabinetih so fotografije velikih znanstvenikov in mislecev, umetnikov in revolucionarjev, pod katerimi so zapisana njihova sporočila, ki jih s pridom uporabljajo pri pouku. Pod Njegoševo fotografijo, v kabinetu za srbohrvaški jezik, so zapisani verzi: Blagor tistemu, ki večno živi... Posebno zanimiv je prostor, ki ga imenujejo pionirski kotiček. V njem prirejajo pionirji sestanke, pripravljajo srečanja in pogovore, literarne večere, kvize, plese in družabna srečanja. Učenci ne potrebujejo dežurnega učitelja, da bi jih nadzoroval in opominjal. Sami skrbijo za red in tako upravičijo zaupanje učiteljskega kolektiva. V »Sutjeski« poučuje 52 prosvetnih delavcev, od teh jih je enajst profesorjev.‘Podatek je zanimiv zato, ker veliko osnovnih šol v Črni gori nima niti enega učitelja z visokošolsko izobrazbo. Ta strokovno usposobljeni in zavzeti kolektiv, ki ima na voljo sodobne učne pripomočke, uvaja veliko novosti v pouk, njihove izkušnje pa lahko koristno uporabijo tudi druge šole. Osnovna šola Sutjeska uspešno sodeluje tudi s takimi šolami in pri svojem delu upošteva tudi njihova dognanja. Vsi učitelji se morajo nenehno strokovno izpopolnjevati. V soli imajo na voljo vse revije in časopise, ki obravnavajo pedagoško teorijo'in učno prakso. Zelo radi povedo, kako uspešno sodelujejo z organizacijami združenega dela materialne proizvodnje. Mnoge izmed njih so pomagale posodobiti šolo in so poskrbele za dobre delovne razmere. Posebno razumevanje je pokazala delovna organizacija ■ Industrijaimport. Šola v povračilo večkrat odstopi delovnim organizacijam šolske prostore, športna igrišča in telovadnico — seveda tedaj, ko ni pouka. Z njimi izmenjuje kulturno zabavne sporede idr. Sodelovanje se še nadalje razvija, to pa je eden izmed bistvenih dejavnikov, ki pripomore k uspešnemu delovanju te vzgojno-izobraže-vaine organizacije. > Skoraj vsi učenci sodelujejo v kateri izmed številnih obšolskih dejavnosti. Na šoli imajo več kot 30 krožkov, društev in znanstvenih skupin. Posebno uspešno je kulturno-umetniško društvo, ki je eno izmed najboljših v tito-grajski občini. Zelo prizadevni so tudi mladi tehniki, zgodovinarji, kemiki, fiziki, biologi, taborniki in športniki. Člani vseh teh sekcij in skupin pogosto pripravljajo različne prireditve in tekmovanja, uveljavljajo pa se tudi na medobčinskih, republiških in zveznih tekmovanjih. Učenci »Sutjeske« so sodelovali tudi na zveznem tekmovanju v Kumrovcu, to možnost pa so si pridobili s trdim delom — na izbi menite k mo Van ju šol v občini in republiki. Pravijo, da svobodne dejavnosti izboljšujejo tudi učni uspeh. Lani je uspešno .končalo razred 99,43 odstotka učencev. Od 122 I učencev jih je bilo 520 odličnih in 361 prav dobrih, samo sedem pa jih je ponavljalo razred. Učenci, ki pridejo iz Osnovne šole Sutjeska, so zelo uspešni tudi v srednjem izobraževanju. Posebnost te šole je »univerza učencev«, ki pripravlja srečanja in pogovore z znanimi revolucionarji, znanstveniki, s kulturnimi in družbenimi delavci. V knjigi vtisov lahko preberemo veliko pohval o delu v šoli ali o delu »univerze učencev«. »Sutjeska« ima svoj časopis, ki je prvič izšel ob Titovih jubilejih, ob 35-letnici pionirske organizacije in ob dnevu šole. List izhaja občasno, plačujejo pa ga z denarjem šole. _ . ‘ ^' Mladi iz Soinbora: Naše mesto in naša šola sta »mala Jugoslavija« Uspehi, ki jih skupaj dosega jo spodbuda in zgled tudi drugim učenci in učitelji Osnovne šole vzgojno-izobraževalnim organi-Sutjeska. se posebno v zdajš- zacijam. njem času, ko vsepovsod primanjkuje denarja, so lahko RADIVOJE OSTOJIČ Somborski študenti o skupnem Najpomembnejše je, da si človek 'snovna šola v Šipolju Že več kot dve stoletji se v Somboru izobražujejo mladi, ki so si izbrali učiteljski poklic. Somborško učiteljišče je bilo ves ta čas žarišče razsvetljenstva in človečnosti, kraj, kjer so se usposabljali mladi učitelji za poučevanje v vseh krajih naše domovine. V njem so se šolali revolucio-narji-junaki: Žarko Zrenjanin, Dušan Vukasovič in Veljko Du-goševič. Minevala so leta. Spreminjal se je čas in ob njem se je spreminjalo šolstvo. Tradicija o izobraževanju učiteljev pa se je ohranjala. Somborčani so ponosni na svoje nekdanje učiteljišče, zdajšnjo prvo višješolsko izobraževalno organizacijo - Pedagoško akademijo Žarka Zrenjani-na. Akademija je že več let najbolje opremljena vzgojnoizo-braževalna organizacija. V njej je knjižnica s 15.000 knjigami, ki je bila ustanovljena v prvih desetletjih prejšnjega stoletja. Mladim so na voljo kabineti s sodobnimi učili, interna televizija in vse, kar potrebujejo za sodobno izobraževanje. Izobražujejo jih sami strokovnjaki, med katerimi je 30 profesorjev, pet magistrov znanosti in sedem specialistov za posamezna področja. Letos so odprli 14 oddelkov za srednješolce. Poleg srednješolcev-v oddelkih, kjer se izobražujejo po programu skupne vzgojno-izobrazbene osnove, so tu tudi tisti, ki so se odločili za poklic učitelja razrednega pouka in za prevajalca. Pouk na srednji stopnji izobraževanja ima 395 učencev, predavanja pa posluša še 200 študentov. Učenci in študentje pa se izobražujejo tudi v dislociranih oddelkih zunaj Sombora, in to v Ruskem Krstu v rusinskem jeziku in v Bačkem Petrovcu v slovaškem jeziku. Zanimivo je tudi to, da so se v zadnjem času vpisali v oddelke tudi odlični in prav dobri učenci že ob prvem vpisu. To pomeni, da se zdaj že spet veliko sposobnih mladih ljudi odloča za učiteljski poklic. Doslej so se vpisovali na pedagoško akademijo pretežno povprečni učenci ali pa taki, ki jih drugod niso sprejeli. KAJ MENIJO ŠTUDENTJE O »SKUPNEM« Študente — prihodnje učitelje, ki študirajo na tej akademiji, smo povprašali, kaj menijo o »skupnem«. »Naša šola je pravcata mala Jugoslavija in na to smo ponosni,« so odgovarjali in pritrjevali drug drugemu. Študent drugega letnika Ištvan Farkaš, eden izmed redkih Romov, pravi: »Učenci in študenti na naši šoli so iz vseh naših narodov in narodnosti. Menim, da smo dober zgled v tem, kako pojmujemo .skupno'. Pri nas se družimo glede na življenjski položaj in ne glede na narodnost. Zavedam se svoje narodnosti in srečen sem, kadar zaslišim romsko pesem. Takrat sem ponosen tudi na to, da sem Jugoslovan, ker v istem okoljmzaslišim slovenski, makedonski, madžarski ali drug jezik.« Študentka prvega letnika Snežana Čemerkič: »Še nikoli nisem nikogar izmed svojih tovarišev vprašala, kakšne narodnosti je. Ž vsemi se družim, rada bi imela čimveč prijateljev. Naša enotnost bi morala biti na višji ravni. Prepričana šem, da so vsa nesoglasja med mladimi največkrat posledica slabih vplivov starejših ali družine.« Študentka Biserka Matozan: »Že sama beseda ,skupno' pomeni, da bi se morali družiti in živeti v slogi ne glede na narodnost. Verjemite mi, da ne vem, kakšne narodnosti so moji sovrstniki v skupini. To me ne zanima. Moja družina se je ob zadnjem popisu prebivalstva opredelila za jugoslovanstvo. Tako smo se dogovorili — sicer pa smo Hrvati. Ko smo se nekateri v razredu opredelili kot Jugoslovani, so nam drugi tovariši to očitali. Nisem proti temu, da vsak pojasni, kaj želi in čuti, da vsak narod ohranja svojo tradicijo, vendar se sama čutim kot Jugoslovanka.« Podobno meni tudi Renata Sečenji: »V naši šoli je vse v redu in ni opaziti razlik med narodnostmi. Na ulici tu pa tam lahko opazimo slabe zglede. Vzroki za to so gotovo v družini in v vzgoji. Srečna sem, da so mene in moje tovariše učili ceniti človeka po tem, kakšen je, in ne po njegovi narodnosti.« Tako pravijo mladi v Somboru. Takšnega mnenja bodo odšli diplomanti iz tega kraja na mnoge šole. V tem prepričanju bodo vzgajali nove rodove in nanje prenašali načelo, v katero verjamejo. Najpomembnejše je: biti človek. DAVID KECMAN razpravljamo SAP KOSOVO Kljub težavam veliko uspehov Obiskali smo Osnovno šolo 29. november v Šipolju Za Osnovno šolo 29. november bo letošnji dan republike dvojni praznik, saj bo hkrati s 40-letnico Avnoja praznovala tudi 20-lefnico svojega poimenovanja po rojstnem dnevu nove Jugoslavije. Sola je začela delovati že leta 1924 v Spodnjem Žabarju, kjer so poučevali v srbohrvaščini vse do osvoboditve. Potem so šolo preselili v Šipolje, zdaj pa sta v njenem sestavu še podružnični šoli v Žabarju in v Vernici. »Naša šola, ki ima 2()()() učencev in 96 učiteljev, je ena izmed največjih osnovnih šol v občini Titova Mitroviča,« pravi ravnatelj Džemailj Uka. Sipoljsko osnovno šolo smo obiskali pravo delovno soboto v novembru. Učitelji in učenci so takrat urejali šolsko dvorišče, poleg tega pa so se pripravljali na proslavo dneva šole, ko bodo počastili 40-letnico Avnoja, se spomnili bitke na Sutjeski in Neretvi in padlih junakov Bora in Ramiza. Medtem ko smo si ogledovali šolo, smo se sproščeno pogovarjali z ravnateljem in z učitelji. Zvedeli smo, da imajo največ težav zaradi pomanjkanja prostora, to pa velikokrat vpliva na vzgojno-izobraževalni proces, ki ne more potekati tako, kot bi želeli. O tem zgovorno pričajo tile podatki: v nekaterih oddelkih, kjer poteka pouk v albanščini, imajo od 35 do 42 učencev, v drugih oddelkih, kjer je pouk v srbohrvaščini, pa je le pet do sedem učencev. Za vsakega učenca na šoli je na voljo povprečno 0,52 kvadratnega metra prostora. Ni treba posebej poudarjati, da to število še zdaleč ne ustreza predpisom. Zvedeli smo, da se vsi učenci od četrtega do osmega razreda učijo jezika druge narodnosti: to pomeni, da se tisti, ki imajo pouk v srbohrvaščini, učijo albanščine in nasprotno. Pouk drugega jezika je postal enakovreden pouku drugih predmetov — zanj se odločajo učenci prostovoljno in mu namenjajo ustrezno pozornost. Največkrat poučujejo ta predmet najboljši strokovnjaki. Šolski uspeh na prvem mestu V nižjih razredih poučujejo ustrezno usposobljeni učitelji, v višjih razredih pa je le 56 odstotkov učiteljev ustrezno strokovno usposobljenih. Še posebno pogrešajo učitelje matematike, angleškega jezika in drugih predmetov. Predmetni pouk v višjih razredih poučuje med drugimi tudi šest učiteljev z visokošolsko izobrazbo. Povedati je treba, da so osebni dohodki le-teh enaki osebnim dohodkom drugih učiteljev, ki opravljajo enako delo. Kljub prostorskim težavam in pomanjkljivi strokovni usposobljenosti si vsi učitelji prizadevajo, da bi dosegli čim boljše učne uspehe. Koliko pozornosti in požrtvovalnega dela namenjajo tej nalogi, zgovorno pove podatek, da 96 % učencev uspešno izdela razred. Prizadevni člani kolektiva so si zadali zahtevno nalogo, da bodo izboljšali vzgojno-izobraževalni proces in dvignili splošno kulturno raven kraja, še posebno pa se bodo trudili, da bi izobrazili dekleta. Pri tem so že dosegli lepe uspehe, saj vse šoloobvezne deklice obiskujejo osnovno šolo. Starši ne povzročajo nikakršnih težav pri šolanju deklet, vendar bodo morali učitelji in drugi družbeni dejavniki še veliko storiti za to, da bodo dekleta lahko nadaljevala šolanje v srednjih šolah. Učiteljski kolektiv meni, da bi lahko to vprašanje rešili tudi tako, da bi na Osnovni šoli 29. november v Šipolju odprli oddelke srednjega usmerjenega izobraževanja. To bi bilo še posebno dobro, ker bi mladim prihranili naporno pot do šole; najbližje središče, kjer poteka srednješolsko izobraževanje, je namreč kar 12 kilometrov oddaljeno od njihovega kraja. Neustrezno nagrajevanje učiteljev Čeprav imajo vse šole v občini Titova Mitroviča svoje pravilnike o nagrajevanju in vrednotenju učiteljevega dela, najboljši učitelji niso ustrezno nagrajeni. V šoli deluje komisija, ki ocenjuje delo vsakega učitelja, vendar ostaja načelo nagrajevanja po delu neuresničeno. Za to je nedvomno kriva predvsem Samoupravna interesna skupnost za vzgojo in izobraževanje, ki deli denar po neustreznih merilih. Povejmo še to, da imajo na šoli poleg učiteljev tudi pedagoga, ki si v sodelovanju z drugimi prizadeva izboljšati vzgojno-izobraževalni proces (pri tem dosega lepe uspehe); pomembno vlogo pri načrtovanju in uresničevanju celotnega pedagoškega dela ima strokovni aktiv učiteljev. Enotna delovna družina Povezanost šole z okoljem je postala že tradicionalna, lahko bi rekli, da delujeta šola in okolje kot složna, delovna družina. To se kaže na seh področjih življenja in dela. Skupaj sodelujejo na številnih akcijah: urejajo šolsko dvorišče, športna igrišča, pomagali so pri napeljavi vodovoda ipd. Šola zelo dobro sodeluje s krajevno skupnostjo in z drugimi družbenimi dejavniki tudi pri pripravljanju kulturno zabavnih pireditev in drugem. Učitelji in učenci ohranjajo in razvijajo na šoli in v okolju naše največje pridobitve: bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti. V šoli in v krajevni skupnosti so zgledni medsebojni odnosi, saj na tem območju složno živijo Albanci, Srbi, Črnogorci in muslimani. Na šoli se učenci ukvarjajo s številnimi svobodnimi dejavnostmi in dosegajo pri tem zelo lepe uspehe, Lani so učenci sodelovali na zveznem tekmovanju za najboljše recitatorje, fiziki so se pomerili na republiškem tekmovanju, matematiki pa na pokrajinskem. V zadnjih letih je šolski zbor zavzel prvo mesto v občinskem merilu, in drugo v pokrajini. Na tradicionalnih Majskih srečanjih, ki jih prireja Osnovna šola 29. november v Šipolju, tekmujejo vse osnovne šole v občini v svobodnih dejavnostih. Na teh tekmovanjih je že več let najuspešnejša prav šola gostiteljica. Učenci in učitelji so še prav posebno zavzeti za delovne akcije; s svojim prostovoljnim delom so preskrbeli šoli in kraju tudi vodovod s čisto, pitno vodo. Učitelji in učenci so ponosni, da je njihova šola poimenovana po dnevu republike, zato si nenehno prizadevajo, da bi tudi s svojim vzgojno-izobraževalnim delom upravičili njeno ime. SABIT JAHA Dolga pot do enotnega sistema vzgoji^ in izobraževanja j nje Pogovor z Matom Jergovičem, direktorjem Zavoda za prosvetno-pedagoško službo Hrvaške in predsednikom jašk komisije za sistem in programiranje izobraževanja Skupnosti zavodov za pedagoško službo dinc rodi Pogovor z Matom Jergovičem, direktorjem Zavoda za prosvetno-pedagoško službo Hrvaške in predsednikom Komisije za sistem in programiranje izobraževanja Skupnosti zavodov za pedagoško službo • Razprava o skupnih programskih jedrih je zbudila tudi precej kritik; koliko se vam zdijo utemeljene? — Po mojem mnenju je razburjenje v javnosti predvsem posledica nezadostne obveščenosti o večletnem delu pri oblikovanju enotnega vzgojno-izo-braževalnega sistema. Sicer ni prijetno, da so nastali ob jedrih taki spori, vendar ima to tudi svojo dobro stran: širša javnost bo tako bolje seznanjena z našim delom in cilji, izrazili pa sta se tudi skrb in zanimanje naših narodov in narodnosti za skupne potrebe v vzgoji in izobraževanju. • Ali bi se tisti, ki so povzdignili glas, lahko že prej vključili v javno razpravo o jedrih? — Dogovorili smo se, da bo vsak v svoji republiki in pokrajini organiziral javno razpravo, kot meni, da je najbolj prikladno. Ponekod je bila javna razprava široka, drugje pa je ostala v ozkem krogu. Tako so bili na Hrvaškem že v šolskem letu 1980*81 vključeni v razpravo tudi predstavniki strokovnih društev in združenj, ko smo pripravljali nove predmetnike in učne načrte. Že takrat smo uvrstili v programe tudi vsebino skupnih programskih jeder, saj so le-ta nastajala dalj časa. Prav zato v naši republiki ni bila potrebna širša javna razprava o skupnih programskih jedrih. Kjer }e šla razprava o jedrih v širino, npr. v Vojvodini in Srbiji, ljudje vedo, za kaj gre. Kjer so bili pa slabše obveščeni, tam je bilo več razburjanja. Tisti, ki dobro vedo, kaj hočemo, imajo pripravo skupnih programskih jeder za normalen proces vzajemnega oglaševanja vzgojno-izo-braževalnih programov, ki v ničemer ne omejuje pristojnosti republik in pokrajin. Ak. kipar Janez Lenassi: Spomenik prekomorcem, 1977, Portorož 9 Kako so pravzaprav nastajala skupna programska jedra? — Najprej smo preučili vzgojno-izobraževalne programe vseh republik in obeh avtonomnih pokrajin ter ugotovili vmesne in nepotrebne razlike. Skrbno smo sestavili delovne skupine za posamezna področja in vanje vključili predstavnike republiških zavodov za šolstvo, strokovnjake za posamezne predmete, visokošolske učitelje in pedagoške delavce iz prakse iz vseh republik in pokrajin. Pri medsebojnem usklajevanju ni bilo nikoli nesoglasij. Nikdar nismo nikogar preglasovali. Ko je medrepubliška in pokrajinska komisija za reformo ugotovila, da je četrta različica gradiva zrela za končno razpravo, jo je poslala republikam in pokrajinama ter njihovim prosvetnim organom, da sami določijo, kako in kdaj jo bodo včlenili v svoje programe. Skupna komisija ni pristojna za sprejemanje skupnih programskih jeder; o predloženem gradivu je povedala le svoje mnenje, za odločitve pa so pristojni ustrezni organi republik in pokrajin. • Kakšna bo prihodnja usoda skupnih programskih jeder? — Pristojni organi republik in pokrajin se morajo zdaj odločiti, kaj bodo iz skupnih programskih jeder uvrstili v svoje programe in kako bodo.to naredili. Na Hrvaškem smo se o tem že dogovorili, v Bosni in Hercegovini bodo to storili v kratkem. Po sprejetih sklepih bi se morali o tem povsod dogovoriti do konca tega leta, da bi ugotovili, kaj je sprejemljivo za vse, kaj pa še ni in zahteva dodatno usklajevanje. Seveda pa to ni delo, ki bi ga lahko opravili enkrat za vselej. • Katera vprašanja so ostala nerešena? — To je književnost, izbor piscev in književnih del. Oceniti moramo, če zdajšnji izbor lahko popravimo. V ta namen potrebujemo predloge, ki bodo temeljili na merilih sprejemljivih za vse. , Če nekaj odklonimo, moramo pač predložiti nekaj boljšega. Nekaj razlik je tudi v pogledih na geografijo. Glede vsebine tega predmeta smo dosegli soglasje že v tretji različici, razhajamo se le v metodologiji, v razvrstitvi snovi, čeprav ni nujno, da bi morali pristajali na uniformirane rešitve. Pri glasbeni vzgoji, podobno kot pri književnosti, ostaja odprto vprašanje, ali uvrstiti nekatere avtorje zunaj naših meja, npr. ko govorimo o albanski narodnosti. V Socialistični zvezi smo slišali mnenje, da se ne kaže temu upirati, če pripomore k poznavanju naroda in če ni v nasprotju s tem, kar nas povef P°st je strai • Bodo skupna programi s°ci jedra zahtevala še druge sp Vzg< membe? Zac* Nenehno poudarjam: ^ s*ca :bina. oroerami. nekai 1 je vsebina, programi, nekaj pf mar sem drugega pa je njihovo u( ^ sničevanje in metodično oblik ^u sničevanje ___________________ . vanje. Isto vsebino lahko razi N°' gamo različno. Kljub enotni vi d*>1 bini bodo rezultati torej lah' j0tl različni. To velja še posebno Jug družbene vede, kjer odloča1 tud uspešnosti duh, ki ga dajemv razlago snovi. V naravoslovH' vedah so sicer tudi možne razt ke, vendar niso tako poudarjeit Pred nami je torej zahtevna flj . loga: kako doseči, da bo vzgij i°> no-izobraževalno delo povsfraz usklajeno s cilji, ki smo jih žel‘ uresničiti, ko smo se lotili vseM°li tega zahtevnega dela. Zlasti vf dra liko bo treba delati z učitelji. Se • Nemara je prav tu reforif ta^ najbolj potrebna? str' — Prav gotovo, sicer usp na: sabljanje učiteljev ne bo sledil go: spremembam vzgojno-izobraž* k01 valnega sistema. Pri usposablja 0rr nju in izpopolnjevanju učitelj* Vai bodo potrebne večje spremert ral be, zato pripravljamo dogovor* n° skupnih temeljih pri i zob raže vi nju učiteljev. Tudi to bo zahti Vs valo posebno usklajevanje. ITli • So pred nami še druge ni •°ge? ne — Med prihodnje naloge soi £a tudi izmenjava in posploši«! uspelih metodičnih in drugih if ja kušenj, pa tudi skupna skrb i Ve učbenike. Ne gre nam za uniformiranje učbenikov; če pa bomo' posameznih republikah in po. krajinah ugotovili, da bi posa. mezni učbeniki lahko služit ^ vsem, bi jih po dogovoru pr* ij0 vedli tudi v druge jezike in lahk ^ uporabljali povsod v Jugoslaviji 0c Čaka nas še izdelava enotrt nomenklature poklicev, do ka tere bi morali priti s skupni« , prizadevanji prihodnje leto. i ta enotno metodologijo snemam (a stanje v republikah in pokrajina) ^ po panogah in dejavnostih anali Ca ziramo dela in opravila, ki bod jg podlaga za pripravo enotnih izO jn brazbenih profilov. Hkrati s tet delom bo treba usklajeval ~-skupne programske temelji usmerjenega izobraževani' Tudi to zahteva stalno sodelov. nje med republikami in avtom’ || mnima pokrajinama. ,] Krog ljudi, ki sodeluje pr oblikovanju enotnega jugoslO' vanskega sistema vzgoje in i/e braževanja, se tako širi. Verjctm bomo s tem dosegli tudi boljši obveščenost vseh o tem, kaj de lamo in kaj želimo doseči Upamo, da bo tako tudi manj ne-sporazumov. Pogovarjal se je: IVO KLARIČ SR MAKEDONIJA Šola, ki povezuje makedonsko in albansko mladino Dolnje in Gornje Nerezi sta bili še po osvoboditvi vasici na robu skopskega predmestja, kjer živijo tako Makedonci kot Albanci. Z leti se je Skopje povečalo, vasi sta se združili z mestom. Nekdanja vaška šola je postala pretesna; namesto nje so s pomočjo prostovoljnega ' dela in samoprispevka občanov zgradili novo osnovno šolo in ji dali ime »Bratstvo«. Pozneje so ji prizidali še nove učilnice in kabinete in uredili igrišča. Tako so se mladi Makedonci in Albanci skupaj izobraževali in doraščali v duhu bratstva in enotnosti. Prišlo je usodno leto 1963, ko je katastrofalni potres porušil Skopje. S solidarno pomočjo vse jugoslovanske skupnosti je nastalo novo mesto. Nekdanje Nerezi so postale sodobno naselje z lepo novo šolo. Obiskuje jo 997 učencev: v 21 oddelkih je pouk v makedonščini, v 15 pa v albanščini. Načelo bratstva in enotnosti se na tej šoli, kot pravi njen ravnatelj Basira Rusi, zgledno uresničuje. Prostočasne dejavnosti in krožki, ki dopolnjujejo pouk, združujejo hkrati učence obeh narodov in jezikov; skupna jim je športna dejavnost, skupen jim je tudi pevski zbor, ki ima na sporedu tako makedonske kot albanske pesmi. Vsi so zadovoljni, ko na proslavah zazveni ubrano ta skupna pesem, zlasti pa Srbo Burčevski, učitelj, ki vodi šolski pevski zbor in orkester. Pesem je že od nekdaj zbliževala ljudi in jih spodbujala, pravi. S pesmijo lahko utrjujemo tudi bratstvo in enotnost, ki bi ju nekateri radi rušili. In ravnatelj šole pristavi: otroci so naša skrb in naš ponos; ne smemo dopustiti, da bi jih kdo okužil s tujo miselnostjo. Bratstvo in enotnost razvijajo učenci tudi zunaj šole, na srečanjih z učenci drugih skopskih šol in z mladino drugih republik in pokrajin. Trinajsti november, dan osvoboditve Skopja, so skopski pionirji praznovali skupaj s pionirji vseh republiških in pokrajinskih prestolnic; skupaj so položili cvetje pred sporne-1 nikepadlih za svobodo. Osnovna j šola Bratstvo je imela v goste) pionirje iz Prištine. Trdne stik* pa je osnovna šola navezala tu*) z učenci iz osnovne šole Graboš-nice pri Zagrebu. Tu so bili pe> dni na obisku, učenci te šole pa se jim obisk vrnili. Ostali so mnogi lepi spomini, na željo učencev bO ; zato kmalu prišlo do pobratenja med šolama.__________ Take kot želje teh otrok so nemara želje vse jugoslovanske mladine od Djevdjelije do Triglava: bratstvo in enotnost moramo varovati, kot je rekel Tito, tako kot zenico svojega očesa,; BOJKO KIRANDŽINSKI ■ J Me le simbolika, temveč življenje Obiskali smo Letalsko splošno srednjo vojaško šolo maršala Tita v Mostarju . V marsičem izjemna vzgojno-•zobraževalna organizacija, ki —- Izobražuje in usposablja prihodnje letalce jugoslovanskega vo-» jaškega letalstva, združuje mladince vseh naših narodov in na-fodnosti. Mladim omogoča, da jvei Postanejo vzorni vojaki in vse-shansko izobraženi člani naše a ml s°cialistične skupnosti. Ta spf Vzgojno-izobraževalna organi-zacija se imenuje uradno: Letal-i: tl ska splošna srednja vojaška šola j pt Maršala Tita v Mostarju, a ul Med nekaj sto gojenci, ki obi-blik' skujejo to šolo, so Srbi, Hrvati, razi flovenci, Makedonci, Kosovča-ii v| di, Črnogorci, Madžari, Turki... lahl "onavadi jo imenujejo kar » mala mo1 Jugoslavija«; lahko pa bi ji rekli ača! tudi »Jugoslavija pod skupno streho«. To ni le simbolika, tem- 8. april 1969 je bil za Letalsko splošno srednjo vojaško šolo maršala Tita v Mostarju najslavnejši dan, ki ga gojenci in učitelji ne bodo nikdar pozabili. V vsebinsko bogato kroniko te vzgoj-no-izobraževalne organizacije so ga vpisali na častno mesto. samostojno delo in naglp odlo- usposobiti je treba poklicne le-čanje. talce. Za to resno vzgojno-izo- Kandidate, ki prihajajo iz vse braževalno formulo pa so šte-Jugoslavije, izbiramo po strogih vilni predmeti, pri katerih si pri-merilih, pravijo naši sogovorniki. dobijo gojenci splošno kulturo, :m ovf1 več življenje. V mostarski letal-raz! ski šoii marašala Tita se dogajajo rjeft Pomembne stvari: med mladimi, ia n* k> se tam vzgajajo in izobražuje-,zg(j J°> se spletajo vezi tovarištva in ovsj Razumevanja — za vse življenje žel* 'u tudi za prihodnje rodove. V tej vsej s°li sta bratstvo in enotnost najti v! dragocenejši vrednoti. Gojenci Iji. Se vzgajajo in izobražujejo v orrf takih razmerah, da postanejo strokovnjaki na enem izmed isp1 uajbolj zapletenih področij Ju-edi 8°slovanske ljudske armade, in raže kar je najpomembnejše: šola jim iblj< °niogoča vsestransko izobraže-eijc vanje, ki ga bodo s pridom upo-nert rabili v naši samoupravni skup-vor! uosti. te vi rht« Vsak gojenec in učitelj tflora zavzeto delati s in* Ogledujemo si oddelke, kabi- ;0j ?ete, športne objekte in zemljiš Ca> ki pripadajo šoli ^ ‘j ^°ie Zoran Ravnatelj Djerič in profesor j Jakov Zubac nam sproti pripo-ifo\ Vedvieta ° vsem, kar je za življenje m delo le posebne vzgojno- mo ; p0 izobraževalne organizacije naj-losai Pomembnejše, lužil Ob koncu pogovora vemo: Le-prc| !a*ska splošna srednja vojaška jhičj *°ta maršala Tita v Mostarju za- Posebne komi sije preskušajo duševne, telesne in druge sposobnosti prijavljenih, preskus pa opravijo le tisti, ki povsem ustrezajo strogim predpisom. Če bi bili popustljivi ob sprejemu, bi imelo to kasneje slabe posledice; nekateri mladinci bi prišli v šolo z vsemi svojimi nezaželenimi pomanjkljivostmi in ne bi mogli ustrezno opravljati letalskega poklica. Tudi med šolanjem gojence nenehno pregledujejo in preskušajo. Prav zaradi tega morajo nekateri kandidati že na začetku v drugo šolo in se usposobiti za drugačen poklic. Imamo pa tudi take gojence, ki končujejo šolanje, pa se ob končnem preskusu pokaže, da niso za letalce. Takih je seveda malo. Zelo veliko tistih, ki se vpišejo v prvi letnik in si tudi prislužijo modro uniformo vojaškega letalca. Da bi gojence ustrezno usposobili za zahtevni poklic, je v šoli veliko kabinetov, učil, športnih objektov, zemljišč in prostorov za pestre svobodne dejavnosti. Vse naprave in učila so najsodobnejši dosežki tehnike in elektronike; to pa omogoča učiteljem, da nazorno prikažejo vse, kar zahteva učni načrt, gojencem pa, da teorijo nenehno izpopolnjujejo s prakso. Letala simulatorji,'ki so postavljena v kabinetih, omogočajo, na primer, da gojenci doživijo vse stopnje letenja z letalom in so deležni praktičnega pouka za »pravi« let v zraku.' leva od vsakega posameznika, otn gojenca in od učitelja, veliko , 111 uu UUUClja, V C11 K. o delovne zavzetosti. V njej ni pro-nim St°ra za polovičarstvo, pretirano , ; s°cutje ali kompromise. Biti le-a J talec pomeni voditi zapletena lena! !ala mo