UDK 811.163.6"15"
Martina Orožen Ljubljana
TRUBARJEVA UBESEDITEV EVANGELIJSKIH POVZETKOV VNOVOZAVEZNIH BESEDILIH
Prispevek s skladenjskega vidika analizira Trubarjeva izvirno oblikovana besedila: kratke povzetke evangelijskih poglavij (TE 1555, Matejevega evangelija v TT 1581-82) ter obsežne razlage nedeljskih oz. prazničnih evangelijev (TR 1558). Ugotavlja zanimivo, funkcionalno ubesedovalno dvojnost. V povzetkih namerno krnjenost stavčnih struktur z izpusti stavčnih členov v temeljnem dvodelnem stavčnem vzorcu ter izrabo enodelnih glagolskih in neglagolskih stavčnih vzorcev, kar še omogoča razumevanje znanega sporočila.V razlagah evangelijev pa, nasprotno, sporočilno-stilistično pogojen razmah stavčnih struktur s ponovitvami, potrojitvami stavčnih členov, priredij in podredij, ki stopnjujejo razlagalno pomensko bogatost in doživljanje sporočila. Oba skladenjska ubesedovalna načina kot tudi ustrezna raznolikost pogovornega in terminološkega besedja prvega knjižnega desetletja (1550-1558) izkazujeta normativno izde-lanost skladenjskega izražanja predhodne govorne bogoslužne oznanjevalne zvrsti slovenskega jezika.
The article from the syntactic point of view analyzes Trubar's original (rather than translated) texts: summaries of gospel chapters (TE 1555, Mathew's Gospel in TT 1581-82) and extensive explications of Sunday and holiday gospels (TR 1558). The author finds an interesting functional duality in wording. In the summaries, there is intentional abbreviation of syntactic structures with omissions of sentence constituents in the basic two-part syntactic pattern and the use of one-part verbal and non-verbal sentence patterns, which still allows understanding of a familiar text. In the explications of the gospels, on the other hand, Trubar used communicatively and stylistically induced expansion of syntactic structures with repetitions, sometimes triple, in sentence constituents, coordination and subordination, which enhance the explicative semantic value and experience of the text. Both syntactic methods of wording as well as the corresponding diversity of the colloquial and terminological lexicon in the first literary decade (1550-1558), attest to the normative refinement of the preceding spoken liturgical style of Slovene.
Ključne besede: skladnja, Primož Trubar, evangeliji, postile
Key words: syntax, Primož Trubar, gospels, postils
Navidez ozko zastavljena tematika oziroma skladenjska problematika, zajeta iz gradiva evangelijskih povzetkov v Trubarjevem prevodu Matejevega evangelija (TE 1555), kjer jih prvič zasledimo in se nadalje redno pojavljajo v prevodih TT 1557, TT 1560 ter TL 1567, zlasti pa v TT 1581-1582, se sama po sebi zdi nerazumljiva, je pa izzivalna in zelo povedna v širokem kontekstu Trubarjeve izvirne besedilne jezikovne ustvarjalnosti. Kot vemo, je le-ta jezikovno zvrstno in vrstno dokaj razčlenjena. Gre za Trubarjeva pesniška, oznanjevalno-razlagalna dela, sam jih imenuje »pridigarstvu«, predgovorna publicistična, strokovno poučna-polemična (njegovi katekizmi) in pravno-uradovalna
besedila (Cerkovna ordninga)} Le-ta so vsebinsko namembnostno naravnana, oblikovana z ustreznim izborom skladenjskih vzorcev in izborom besedja.
Ob analizi nekaterih izvirno izoblikovanih besedil se nazorno potrjuje knjižna izoblikovanost Trubarjevega ubesedovanja na vseh jezikovnih ravninah, zlasti pa stilistično oblikovanje skladnje z razvitim sopomenskim besedjem, z bogato staro in novo obredno terminologijo in premišljeno besedilno zgradbo. Prav izvirna Trubarjeva besedila so glede na obseg skladenjskih vzorcev in tvorbo stavkov v sistemskem pogledu posebej zanimiva. V njih namreč razvrstitev razpoložljivih skladenjskih možnosti ni neposredno odvisna od tuje jezikovne predloge kot npr. v prevodih evangelijev.2 V njih se Trubarjev pripovedni razmah razkriva kot miselni jezikovno-oblikovalni ustvarjalni napor, kar pomeni, da skladno z jezikovno funkcijo in ubesedovalno potrebo pa tudi zvočno učinkovitostjo znane sistemske skladenjske možnosti ob upovedovanju določene vsebine zožuje ali razširja,3 besedišče po potrebi sopomensko nadgrajuje in sobesedilno-pomensko poglablja.
Trubar želi dano vsebino izvirnih besedil svojim vernikom, poslušalcem in bralcem vedno na nov, sodoben, razumljiv način razložiti, jim povedati čimveč, evangelijsko sporočilo približati v njemu prepoznanih pomenskih odtenkih in možnostih, obenem pa ga podati tudi v skrajno skopih, sintetičnih povzetkih, osredinjenih na bistvene sestavine sporočila, izraženih v skrajno okrnjenih skladenjskih vzorcih.
Ta Trubarjeva dvojna skladenjsko-ubesedovalna sposobnost je preverjana v dveh tipih njegovih izvirnih besedil. Strnjevalni vsebinski povzetki in njihova skladenjska tipologija so prepoznavani in analizirani v Matejevem evangeliju (TE 1555) in Matejevem evangeliju v TT 1581-82. Zanimivo je, da povzetki ob nespremenjenem prevodu Matejevega evangelija skladenjsko niso identični. Trubarjevi razlagalni, pojasnjevalni postopki, razširitve evangelijskega sporočila na skladenjski in besediščni ravnini pa so preverjani v razlagah v TR 1558.
Ob izpostavitvi glavnih »Nauukov oli Troshtou« vsakega evangelija pa so na obrobju strani prav tako izpričane »fummarizhne belTede«, kratke, strnjene ugotovitve, sklepi, nauki za življenje. Spet zasledimo dolge, stilistično sporočilno razvite in skrajno strnjene, okrnjene skladenjske strukture z izpustom za razumevanje sporočila »nepotrebnih« stavčnih členov.
1	Trubarjev knjižni jezik z jezikovno-zvrstnega in vrstnega vidika še ni bil predmet ustrezne analize, še ni celostno ovrednoten. Raziskovalna osredinjenost je doslej veljala prvenstveno spoznavanju sistemskih zakonitosti pravopisa, glasoslovja, oblikoslovja, zlasti pa besedišča; vse to ob pripravah na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je v nastajanju, seveda v soočanju z besedili Krelja, Dalmatina, Bohoriča. O teh vprašanjih glej zbornik Obdobja 6, l986.
2	Odvisnost od predloge je predvsem spričo nepoznavanja razlik v oblikoslovnih sestavih slovenščine, latinščine, nemščine povzročala morfološko pogojeno kalkiranje in tudi prisotnost adaptiranega terminološkega besedja iz obeh tujih jezikov. Vse je v večji meri zaznavno v Trubarjevem prevodu Nove zaveze.
3	V povzetkih TE 1555 so kratke ključne vsebine »Capitul« večinoma upovedene v nepopolnih skladenjskih stavčnih vzorcih (enodelnih glagolskih in neglagolskih stavkih). Temeljni stavčni vzorec z vsemi stavčnimi členi (osebek, povedek, predmet, prislovno določilo) je redek. Pogoste so v povzetkih poglavij sobesedilno razumljive »krnitve«, izpusti posameznih stavčnih členov oz. prehodi enodelnih stavkov v priredno, tudi podredno stavčno zgradbo. V razlagah evangelijskega sporočila pa Trubar nasprotno, povsem drugače, stilistično, razvija priredja in podredja s ponavljanjem, celo s potrojitvijo glavnih stavčnih členov, pa tudi prilastka, prilastkovih besednih zvez in odvisnikov, ki se kot nebistveni v povzetkih redko pojavljajo.
Tako se nam ponovno odkrije nepričakovana dvojnost Trubarjevega skladenjskega izražanja: skrajno ekonomično, kar »telegrafsko« in stilistično-sporočilno pojasnjevalno razširjeno, na kar želi prispevek posebej opozoriti.
Ta izvirna, razlagalna besedila Postile, pravzaprav so to Trubarjeve polemične pridige, izkazujejo njegovo temeljito poznavanje, razumevanje svetopisemskih besedil, pozitivistično analitično kritičnost, didaktično nadarjenost, oznanjevalno vnemo, željo po izobraževanju ljudstva in njegovo jezikovno kompetenco, kar je za razumevanje skladenjskih vprašanj in način izražanja najvažnejše.
Ob analizi obojnih besedil, tako vsebinsko pridigarsko razširjenih kot tudi skopih strnjevalnih povzetkov, se zastavlja vprašanje, od kod Trubarju taka skladenjska ubesedovalna spretnost, razlagalna iznajdljivost, sporočevalna natančnost, izrazna učinkovitost in lakoničnost v prvem desetletju pisnega jezikovnega izražanja - in to še v tujem, nemškem jezikovnem okolju.
Ob vsej Trubarjevi negotovosti, zadevajoči pravopisno-oblikoslovno neustaljenost, tudi nejasnost ob prenosu govornega sporočila v pisno,4 kot se mu je razkrivala ob prvih zapisih prej govorjene oznanjevalne besede, Trubar nikakor ni začetnik. Očividno postaja dejstvo, da je bilo treba pri prehodu na pisno sporočanje najprej in predvsem izčistiti, določiti z narečno razlikovalnimi razvoji obteženo glasoslovno-oblikoslovno knjižno normo, skladenjska podoba jezika z besediščem pa je bila v bogoslužni ustni tradiciji, v oznanjevalni jezikovni zvrsti (molitvi, pridigi in cerkveni pesmi, tudi pri osnovni katehezi) od Brižinskih spomenikov do protestantizma v 16. stoletju ob soočanju z latinščino (in nemščino) že dokaj enotno izoblikovana. Bila je knjižna, ne pogovorna. To dokazujeta njegov celotni jezikovni upovedovalni način in vsebina sporočanja, prepoznavana v njegovih izvirno oblikovanih besedilih.
Obravnavana Trubarjeva izvirna besedila nikakor ne morejo skriti njegove solidne humanistične verske izobrazbe, dosežene v okviru katoliške cerkve in oznanjevalne preteklosti oziroma jezikovne govorniške izkušnje v prejšnji duhovniški službi, ki je trajala sedemnajst let. Njegov izredni izvirno-ustvarjalni jezikovni delež nam z bese-diloslovnih vidikov postane vse drugače razumljiv, če upoštevamo dejstva, da je bil že leta 1527 kot dunajski študent teologije »v odsotnosti« imenovan za župnika v Loki per Radočaju, nato pa je kot Vergerijev vikar po duhovniškem posvečenju (l. 1530) najprej služboval v velikiprafari Laško (med letoma l830-1835; Ribar 1969-70: 1-3; Orožen 2008: tipkopis), nato pa kot pridigar in kanonik v Ljubljani (1536-1547). Vse te službe v slovenskem jezikovnem prostoru (v Trstu, v Loki in Laškem, v Zasavju, v Ljubljani, Šentjerneju kot zadnji postaji) je vestno opravljal z dokajšnjo teološko razgledanostjo in kritično naravnanostjo dobe5 do napak v katoliški cerkvi. Dokončno pa
4	O teh vprašanjih govori v »Predguvori«, v uvodu v TE 1555.
5	Spomnimo se na njegovo poznavanje in navajanje »Annotationnes« Erazma Rotterdamskega in del švicarskih reformatorjev Zwinglija ter Bullingerja, seveda pa predvsem Martina Luthra in nemških protestantov.
6	Svoje izgnanstvo, svoj »Nigdirdom« je soočal s preganjanji apostolov v prvi dobi krščanstva (Diania Apostolov, Apostolska pisma). Pripravljen je bil za svojo vero in versko prepričanje trpeti. Kljub razgledanosti in za svoj čas nadpovprečni verski izobrazbi - morda pa prav zato - mu ostaja ubogo slovensko ljudstvo blizu. Rad bi mu pomagal do osveščenosti do stopnje, da bi bilo v vsej svoji bedi v svojem jeziku sposobno dojemati vsaj duhovne dobrine vere, osvajati duhovne vrednote.
je v protestantsko vero prestopil po begu v Nemčijo (1548), se oženil in postal ugleden protestantski pastor. Odslej je »bratom v domovini«, ki mu je ostala za vedno pri srcu, čutil je do nje posebno odgovornost, protestantski verski nauk oznanjal s knjigo; to možnost je hoteno izkoriščal in razvijal do konca življenja (l586).6
Kaže, da ga samo prevajalstvo biblijskih besedil ni zadovoljilo. Očitno tudi ne sestava katekizmov z dogmatskimi razlagami in izostritvami oz. razločevanjem pojmovanj katoliškega in protestantskega verskega nazora. Dobro je poznal verske izobraževalne potrebe slovenskih deželanov. Iz nekdanje pastoralne izkušnje, ki je drugi slovenski protestanti niso imeli, je vedel, kako nizka je stopnja verske poučenosti, kolikšno je nerazumevanje verskih resnic, kakšno prepletanje z legendaričnostjo, celo vraževerjem in izrabljanjem vere v osebne namene7 je bilo ob turških vpadih, ob boleznih, revščini in nesrečah značilno za slovenske dežele. Zato si je ob svojem začetnem prevajalskem delu Nove Zaveze zastavil zahtevnejšo nalogo. Kot racionalist svoje dobe se je zavedal potrebe po izvirni, stvarni razlagi, pojasnjevanju vsebine evangelijev.8 Ni slučaj, da je kmalu po izidu TE 1555, kjer je prvič izpričana potreba po kratki, uvodni izpostavitvi oziroma povzetkih ključnih vsebin posameznih evangelij skih poglavij, pri tem namenu vztrajal tudi v prihodnje. Izpeljal jo je v različno »okleščenih« skladenjskih vzorcih, kar bo razvidno iz kratke tipološke predstavitve razpoložljivega, skladenjsko bogatega jezikovnega gradiva.
Trubar je vsebino vseh 27 poglavij TE 1555 predstavil v uvodnih kratkih povzetkih, poimenovanih »Tij Summarij vfeh Capitulov fuetiga Mateusha,« ki so skladenjsko zelo poenostavljeno upovedeni. Pri tem se je držal načela ekonomičnosti. Uporabil je le tiste in take stavčne vzorce, ki so z izpustom nebistvenih stavčnih členov (zlasti prilastkov) še omogočali razumevanje znane povzete vsebine. Ob tem se je oziral tudi na predhodno skladenjsko sobesedilo. Posamezni »Capituli« tako izkazujejo tudi prvine nadpovedne skladnje.
Opozoriti moramo, da so večinoma vsa pretekla dogajanja »sumarijev« izražena z dovršnim sedanjikom kot najprimernejšo, kratko večpomensko obliko, ki glede na sobesedilo izraža preteklost, brezčasnost in prihodnost ter tako bralcu oz. poslušalcu plastično in živo približa dogajanja iz preteklosti.
Pri ponazarjalnem gradivu se ob očividnem adaptiranem terminološkem besedju in oblikoslovnih kalkih ne bomo zadrževali. Sami po sebi so dovolj razvidni, saj so bili kasneje (v 19. stoletju) iz knjižnega jezika izločeni.
V izhodišče ponazoritve danega gradiva je postavljen temeljni stavčni vzorec slovenskega knjižnega jezika, tj. dvodelni stavek z neodvisnimi stavčnimi členi (osebek,
7	Na več mestih v TR 1558 in tj. v Katekizmu z dvejma izlagama (1575) Trubar naglaša, kakšno materialno koristoljubje je povezano z zidavo cerkva in prikazovanji. Zato je tem prizadevanjem vernikov kot izrazit racionalist nasprotoval morda bolj pod vplivom kritično napadalnega splošnega mnenja protestantov kot lastne izkušnje. Opravičeno ali ne, je seveda odprto vprašanje. Upoštevati kaže ob tem tudi nestrpno protestantsko zavračanje izrednih verskih doživetij dobe.
8	Razlagalna naravnanost je zanj posebej značilna. Je rezultat njegove široke teološke izobrazbe in tudi lastnih razmišljanj. Vse hoče razložiti, natančno razumeti. Trubar sam je svoja ravnanja in vzdušje dobe stalno soočal z Božjo besedo; pri tem se je strogo držal biblijskega izročila, ne da bi upošteval čustveno plat doživljanja verskih vsebin. Prav to je - kot neresnično, neracionalno - odklanjal.
povedek, predmet, prislovna določila). Ta je redko v celoti izpričan; ob njem je kar več stavčnih različic s krnitvami katerega od stavčnih členov Temeljni stavčni vzorec:
Ti Modri is Pershie perneHo daruue lefufu (Cap. II ). Ty logri tergaio klaffouie ob prafniku (Cap. XII ).
Izpust osebka, predmeta ali prislovnega določila je značilen za povedi, ki sledijo prvemu strnjenemu sporočilu v temeljnem stavčnemu vzorcu. Ta se razširja občasno tudi s prilastkom, priredno ali podredno besedno zvezo:
Criftus pufti uti Puszhaui. Bode iskushan od Sludie. Sazhne pridigati. Poklizhe kfebi Petra, Andreia inu dua zebedeoua Synu. Pridiguie uti Galilei. Inu osdraui ufe shlaht bolnike (Cap. IIII).
Temeljni stavčni vzorec, nosilec izhodiščnega sporočila, je razvit v vezalno priredje, s prehodom v podredje (s predmetnimi odvisniki):
Criftus da oblaft tim duanaiftim Iogram. Te poshle pridigati. Inu te uuzhi, kai imaio giati. Nim praui, de ty Verni bodo nadlugo imeli. De ie potreba Criftufa ozhitu fpofnati. De ne imaio nikogar lubiti zhes nega. De imaio gori ufeti nega Preroke, inu druge nega Verne Slushabnike (Cap. X).
Opazne so nedoločniške in naklonske zveze (npr. uzhiti, imeti, ne imeti, morati + nedoločnik):
Criftus uuzhi prou Amoshno daiati. Prou Molyti. Odpuftiti eden timu drugimu. Prou poftiti. Shaze sbirati. De dueima Gofpudoma slushiti ne moremo. De ne imamo skerbeti fa telefno potrebo. De peruizh imamo iskati tu kraleftuu Boshye inu nega prauizo (Cap. VI).
Podobno sledijo sporočilu v temeljnem stavčnem vzorcu tudi enodelni glagolski in neglagolski stavki:
Criftus uuzhi prou Almoshno daiati. Prou Molyti. Odpuftiti eden timu drugimu. Prou poftiti. Shaze sbirati. Od luzhi tiga teleffa (Cap. VI).
Ves Cap. XIII sestavljajo pravzaprav neglagolski stavki - kot skopo navajanje dejstev:
Sa zhes uolo Criftus skufi perglihe gouori. Vprašalnemu stavku sledijo enodelni stavki:
Islaga te perglihe od femena. Pergliha od Lulke. Pergliha od Shenfouiga femena. Inu od Quaffa. Islaga od te Lulke. Pergliha od skriueniga Shaza. Od te Perle, od te Mreshe uershene uto morie.
Tem primerom sledi stavek s trpniškim povedkovim določilom, ki se zlasti v zadnjih dveh Capitulih (XXVI, XXVII) pomnoži:
Criftus ie od fuih fnanceu inu deshelanou fashpotouan.
Občasno se pojavljajo tudi vprašalni (in nikalno-prepovedni) stavki, tudi z odgovorom, ki sledi:
Sa zhes uolo Criftus skufi perglihe gouori (Cap. XIII).
Sa zhes uolo Erodesh loanefa Keritnika uiame inu nemu glauo ufeka. Tu kadar Criftus ftiei, fe ugane ueno puszhauo. Vondu fpeteimi kruhi inu sdueima ribama nasyti mnoshizo ludi. Sa koga ty ludie dershe oli imaio Criftufa (Cap. XVI ).
Kot že rečeno, so priredja in podredja redka. Izpričana so najpogosteje s predmetnim odvisnikom, kar je že bilo ponazorjeno, pojavlja pa se tudi osebkov, prilastkov, namerni in vzročni odvisnik:
a)	S. Mateush Pilhe od lefufeue shlahte po tim Zhloueltui. De ie pozhet od fuetiga Duha (Cap. I).
b)	Praui tim fuim de offertni inu ueliki Gofpudi ne bodo (Cap. XX). Kateri fa Criftufom hozhe hoditi, ta mora fam febi odpouedati (Cap. XVI).
c)	Pergliha od Gofpodarie, kir ie en Vinogred fafadil, ftima perglihama fuari ludoufko Neu-ero (Cap. XXI ). Kakou lon bodo imeili kir fa uolo Criftufa ufe rizhi fapufte (Cap. XIX).
d)	(Criftus) Vuzhi kai fe ima giati, de uezhni leben dobimo (Cap. XIX).Tukai ty Gergefeni nega prossio, de od nih ulezhe (Cap. VIII).
f) Criftus refodei Hinauszhino tih Farifeiou. Inu te ifte fuari fa volo, kir fo fapuuidi Boshye fauergli, Te zhloueske pag fo ohranili (Cap. XV).
Preseneča nas tudi s polstavki:
Eniga sludiem obdaniga fturi sdrauiga (Cap. XII). Criftus obtoshen ne odgouori (Cap. XXVII).
V predzadnjih dveh poglavljih (Cap. XXVI in Cap. XXVII) zasledimo v priredju in podredju trpnik kot povedkovo določilo za pretekli, sedanji in prihodnji čas:
Criftus bode pelan pred Caifasha, pred nim ie bil kriuu satoshen Tukai ie on bil byen inu shpotouan, Peter ga Trykrat fatai (Cap. XXVI). Criftus ie bil shalban od ene shene (Cap. XXVI).
Criftus ie pelan Hpilatushu Criftus obtoshen ne odgouori.
Criftus ie fternouo Crono cronan, fashpotouan inu byen. Vunkai pelan Hcryshanu /^/ Ie pocopan od Iofefa (Cap. XXVII).
Iudie prossio, de Barrabas bode puszhen. Inu de Criftus bode cryshan.
Kmalu pa je izšlo novo Trubarjevo, v jezikovnem pogledu izredno pomembno in zanimivo izvirno delo, TR 1558. Pravzaprav gre za pridige, v katerih je Trubar s presenetljivo razlago nedeljskih in prazničnih evangelijev (dvainsedemdest po številu) razkril vse svoje biblicistično in teološko znanje, razlagalno eksaktnost z navedbo ustreznih citatov iz Stare Zaveze (tako prerokov kot Davidovih psalmov, kar vse še ni bilo knjižno prevedeno!), pa tudi smisel za odkrivanje neopaznih sporočilnih pomenov. Izpeljal je aplikacijo evangelijskega dogajanja na sodobne razmere in nam tako preko evangelijskega sporočila omogočil v njem prepoznavati lastno sodobnost. Ob evangelijih posameznih nedelj in praznikov je v izbranih evangelijskih odlomkih našel dovolj priložnosti, da je izpostavil »pravo«, protestantsko vero, se z njo poistovetil ter razvrednotil »krivo«, katoliško. Posebej se je ustavil in razgovoril ob ustaljenih ver-
skih običajih, značilnih za godove svetnikov,9 posebej za Marijine praznike. Kot bo iz ponazoril razvidno, odklanja vso ustaljeno simboliko verskih običajev, vse mistično, legendarično, vso poetičnost, značilno za katoliško obredje. Vse to je sam dobro poznal in nam tako v marsičem »odgrnil« tančico, ki je zakrivala nezapisano preteklost.
V	uvodu v TR 1558 razlaga svoj namen in potrjuje svojo izvirno ubeseditev. Takole pravi:
left fem tudi rauen inu poleg tiga Regishtra / ner te potrebnishe inu nuznishe Shtuke / Nau-uke oli Troshte / sledniga Euangelia fufeb kratku islushil / pokofal inu fpifal (ne iztolmačil! Op. M. O.) Tu bode dobru nuzalu tim Mladim inu Preproftim ludem / katerim ieft sleteim muiem dellom slushim / de oni bodo teim leshei inu bule / v ti Cerqui te Pridige refoumeli inu famerkali / kai vfaki Euangeli vuzhi.
V	ubesedovalnem pogledu gre za pravo nasprotje prej nakazane vzorčne skladenjske tipologije povzetkov TE 1555, pa tudi ME v TT 1581-82, kjer je, kot rečeno, spremenjena.
V	razlagalnem besedilu se vrstijo zelo dolge povedi, izoblikovana priredja in podredja z večstopenjskimi odvisniki, s funkcionalno pomensko, stilistično-sporočilno dopolnjujočimi se ponovitvami posameznih stavčnih členov (trojni, celo četvorni nizi povedkov, osebkov, predmetov, prilastkov, tudi ustreznih odvisnikov; Ahačič 2008). Celotna Postila priča, da je bila Trubarjeva skladnja stavka ne le normativno, marveč tudi stilistično izoblikovana. Kot taka je lahko samo rezultat »minulega dela.«
Tudi na ravni besedišča zasledimo »raznočasnost«, namreč variiranje besednega pomena s pogovornimi in knjižnimi sopomenkami, zlasti termini. Ob arhaični obredni terminologiji počasi nastaja, se uveljavlja nova. Bodisi v izpeljankah s slabšalnim pomenom, prevrednotenjem prvotnega pomena (npr.: papeshnik, antikrift = katoliški duhovnik), predvem pa v opisnih imenskih zvezah z negativno konotacijo prilastka (npr. malikoufku mashovane, ispazhena, kriua masha, judoufke zeremonye, falsh vuk; Papeshi inu Scofi/.../fo typraui Antichrifti inu Luciferski hlapci itd.; Legan Ravnikar 2001-2002; 2008). Stara pa so npr. poimenovanja praznikov (Boshizhni Dan, Puftna nedela, Zuitnizhna nedela, Velikonozhni Dan, Sueizhniza, Sveta Troyca, Velika Maša itd.), nizajo se stara in nova citatna imena evangelistov (Jansh-Joannes, od Jansheta, Mateush - Mathias, Lukesh - Lucas, Peter - Petrus, tudi Pilatush, Herodesh, Zacharias, Elisabeta - Shpela), seveda ustaljeni stari bogoslužni termini (npr. Jefus Criftus en Oduetnik, Beffednik inu Pomozhnik, Nash Ohranenik, Odreshenik, Isuelizhar, Sprau-laviz). Stare so terminološke zveze z desnim in levim prilastkom (Ozha nebeski, Syn Boshy, Angel boshy, Sapuuid boshya, ferd boshy, zhudu boshye, lagne boshye; Greshna pouudna, vezhni leben, pufledna vezherya, britkafmert; obrefa, prekletua, odreshituu, Bogaftuu, Pridigarftuu, Farftuu itd.). Izraz isuabiti odSleiga je sploh nerazumljiv; gre za glasovno preoblikovan star termin s premetom soglasnikov, zapisan v Brižinskih
9 V Postilo je vključil le 21 praznikov. Med temi so godovi dvanajstih apostolov, dan sv. Marije Magdalene, dan Janeza Krstnika, dan mučenca sv. Štefana, dan sv. Mihaela Angela, dan vseh Svetnikov, Vnebohod, Velikonočni in Binkoštni ponedeljek ter Marijini prazniki: »Na Diuize Maye Ozhifzhena Dan, kir fe imenuje Sueizhniza, Na te Diuize Marie Ofnanena Dan, Na Diuize Marie Lozhitua Dan, kateri Dan eni te Velike Mashe Dan imenujejo, Na Diuize Marie Roystua Dan.«
spomenikih (isbauiti ot zla). Trubar, ki želi biti poslušalcem razumljiv in upošteva njihovo versko »predznanje«, tudi judovsko (starozavezno) duhovniško hierarhijo poimenuje z ustaljenim cerkvenim izrazjem, npr: Nicodemus en Priol ali Appat - v pomenu farizej, v Templi = vfeh ludou Fary, Tempel ta Cerkou, u Templi oli ludouskih Shulah, Iudoufki Scofi, Fary, Vuzheniki.
Tudi vse te plasti besedja v Trubarjevi Postili pričajo o njeni ustaljeni rabi; v dobrem desetletju, ko so nastale prve Trubarjeve knjige, je novih terminov nastalo še malo. Treba jih je posebej zajeti, odkriti in ovrednotiti, npr. Vezherya Criftusoua = masha, boshya misa = oltar, vezherniza = popoldanska molitev, gmain molitve; prasniki fe imayo svezhovati, nekar prasnovati. Gotovo jih je največ mogoče najti v katekizmih in Cerkovni Ordningi (1564), torej kasneje.
Trubar v evangelijskih razlagah od povedi do povedi odkriva novo pomensko vsebino sporočila. Prizadeva si, da bi sam vse razumel in da bi bilo evangelijsko sporočilo pomensko jasno tudi drugim. Uči razumevati dogodke, opazi negovorno semiotiko, določeno obnašanje (telesno govorico), tudi konsituacijo dejstev, kar vse »prevaja« v sočasno razumljivo besedno govorico. Tako npr. sodobnopomensko razloži Jezusovo obnašanje (Vihar na morju in Jezus v čolnu spi. Kaj to pomeni? Pomeni: Cerkev v sočasnih nevarnostih ob nevidni prisotnosti Jezusa).
Za njegovo Postilo je značilna le kratka obnovitev evangelijskega sporočila (predpostavlja, da ga verniki že poznajo) z učinkovitimi ekspresivnimi vsebinskimi poudarki in obrobnimi sintetičnimi sklepi, z navajanjem dejstev ob vsakem sporočilnem sklopu evangelijskega besedila. Značilen je že sam skrbno premišljen vzorec obravnave, ki ostaja ob vsaki razlagi evangelija nespremenjen. Že sam po sebi je skrčen na najnujnejše sporočilo, npr.:
Ta Drugi Euangeli, kir fe Prediguie tudi na Boshizhni dan, Koku fo ty Paltyrij tekli Vbetleem gledati tu Ditece Jefufa, Ta fe fazhne. Inu Pergudilu fe ie, de kadar Ty Angely /^/ Luc. Cap. 2.- B P. 162.
Letiga Euangelia Nauuki inu Troshti.
Ob robu strani je zastavljeno vprašanje, na katero bo v razlagi evangelija podrobno odgovorjeno.
Sakai fe ie tu Royftuu tim Paftyriem ner poprei ofnanilu inu refodelu. Prisluhnimo razlagi, ki je razmeroma kratka:
Ta perui Nauuk: Ty Paftiry, katerim fe ie ner peruizh tu Criftufeu Roiftuu od tih Angelou refodelu inu osnanilu, nom daio dofti Nauuka inu Exemplou. Ta perui Nauuk, De tim ludem, kir fueiftu fuimu dellu, ftanu inu poklizanu ftrego, fe Bug pufti refodeti inu fposnati. Ta drugi, De ta Paftirieu Stan, nih slushba inu dellu, dopade Bogu bule, koker tu kupzhouane, touernane inu kramarya. Satu fo tudi ty Sueti Ozhaki, Abel, Abraham, Lot, Ifaac, laco, Moifes inu Dauid Paftiry bili, inu fto Shiuino fe shiuili.
Ta Trety Nauuk inu Exempel ie, de ty Duhouski Paftiry, Pridigari, Shcoffi, Faimoshtri, imaio ner vezh inu ner poprei vfe rizhi inu fkriunufti Criftufeue, Du, kai ie on inu sakai ie zhlouik ratal, veiditi inu drugim fo vfem fliffom, pres vfiga faulazhena rifnizhnu refodeti inu pouedati. Inu to Vero ozhitu pred vfemi ludmi fposnati.
Ta zheterty Nauuk, kir oni fpet gredo kfui shiuini, fteim nas vuzhe, de ta Euangelium ta Vera kershanska, tih prauih dobrih poftenih Stanou Slushbi, Oblafti, della oli Antuerha, ne premini, pufti vfakiga per nega poklizanu inu delu.
2. Od Diuice Marie, kir tih Paftirieu Marine inu beffede vfuim fercei ohrani inu premishluie, fe vuzhimo, De mi tudi, kar beremo vtih Prerokih, Iograh, Euangeliftih inu vtih Pridigah slishimo od Criftufa, de tu iftu dobru ohranimo, preraitamo, premiflimo inu fteimi to nasho prauo Vero, de Skusi Criftufa bomo ohraneni inu ifuelizhani, teim bule poterdimo.
Iz tako zasnovanih razlag nedeljskih in prazničnih evangelijev je razpoznavna zakrita pomenska vsebina sporočila tudi za današnji čas (v svoji brezčasnosti je trajno aktualna), aplikacija na sodobne razmere, ki pa vsebuje tudi bolj ali manj prikrit ver-skorazlikovalni, ideološki naboj. V njih razkrivamo lastno Trubarjevo sodobnost, odklonitev utrjene katoliške verske prakse, ki jo kot protestant že razveljavlja. Zasledimo tudi mesta, ki jih izrecno obrača nase. V ponazorilo tak odlomek z daljšo razlago:
Na Peruo Poftno Nedelo, fe Pridiguie ta Euangelium od Criftufeuiga Pofta vti Pufhaui, inu koku ga ie ta Hudizh iskushoual. Ta fe fazhne, Tedai ie Iefus bil pelan od Duha vto Pufzhauo /_/ Math. 4. A.P. /.I. Cap. Luc. 4. Cap. A.P. Navuki inu Troshti.
Obrobna pripomba kot povzetek celotnega poglavja je naslednja:
Jefuf fe fteim Hudizhem voiskuie / ga premore inu prefhene / fteim fe refodeua / de te Verne hozhe od Sludia reshiti^
Sledi slikovita, ekspresivno izražena razlaga evangelijskega odlomka, ki prerašča v družbeno in stanovsko kritiko dobe. Načenja pravzaprav vedno aktualno vprašanje ideološkega oz. verskega oportunizma, nestanovitnosti, bodisi iz strahu pred pritiski ali zaradi materialnih koristi, kar vse je (bilo) prisotno tudi v naši sodobnosti. Proti koncu razlage z življenjsko potrjenimi izkušnjami že kar drastično opisuje propad človeka, ki se je dal prodati »hudiču.« Obljube se izkažejo kot varljive iluzije. V ponazorilo le zadnji odlomek:
5. Ta Tretya Iskushnaua, ie tu Veliku blagu, Veliku Gofpoftuu, velika zhaft, inu oblaft tiga Suita, fa katerih uolo tudi dofti keszhenikou, kir fe boye, de bi ob tu fuie ne pryshli, fepufte to prauo Vero oli fataye, oli ne hote te ifte ozhitu fposnati, Ta Anticrift, prauo, tim kir prauo Vero fataye, hti kriui ftopio, velike shakle fdenarmi daie. Ampag kateri Anticriftu ne hote Verovati, te pregane inu mory, tu ie rifniza, koker fdai od Turka inu Papesha vidimo inu slishimo. S. Ioannes praui 12. De tudi dofti Viudou inu Velike Gofpode, ie V Criftufa Verovalu, oli fa volo tih Farifeiou nefo ozhitu fposnali, fakai oni fo fe bali, de bi od nih Vpan ne bili polosheni. Obtu ty kesheniki fe nemaio fa volo blaga, zhefti oli Gofpoftua tiga fuita od nikogar puftiti fepelati, de bi oni kai fturili fuper Boshyo volo inu fapuuid, Sakai te Sludieue oblube inu pryteshi fo falsh, leshniui, neobftoyezhi inu kratku terpe. Sludi zheftu tim kir fe nemu ifdado, oblubi dati velike shakle fdenarmi, oli fa denarie nim daie vogele inu konfke fige. On zheftu oblubi Tatum, Rasboinikom, Curbariem, Galufom inu drugim Neuernikom nee perprauiti kueliki zhafti, oblafti inu hdobrimu inu kueffelimu lebnu, Oli on te na konzu per-praui na galgo vshpot, vfromoto inu vfo revo ^
V	teh Trubarjevih razlagalnih besedilih je tudi precej pogosto najti razlage latinskih terminov. Pomensko zelo bogato je npr. pojasnjen izraz Adorare:
Samerkaite de ta beffeda Adorare, Moliti, fe ne praui le famuzh zhefftiti oli poshtouati Boga oli Sludia, temuzh tudi fe bati tyh priteshou, inu Verouati tim Oblubom Boshym oli Sludieuim. Martyr fe praui ena pryzha. Od Adventa, Prihoda fo ufi Preroki Prerokouali.
V	»izlagi« »Dne, kateri ie bil eden tih Sobot, inu dauri fo bile faperte. Ioan. 20. Cap. 325. Luc. 24. C.P. 253,« posredno govori tudi o sebi, ki zdaj v izgnanstvu, »is sujga Nigdirdoma« s knjigo oznanja evangelij. Svoje »Pridigarftuu« je namreč jemal zelo resno:
Is letih Criftufeuih beffed, kir tukai praui htim Iogrom, Koker ie ta Ozha mene poflal, taku Ieft vas tudi poshlem, Inu kadar tu rezhe, ie on vne dahnil, inu ie dial, Vfamite Suetiga Duha, katerim vi te Grehe odpuftite, tim fo odpufheni. Inu katerim vi nee federshite, tim fo fadershani: Se mi vuzhimo Du ie gori deshi inu brani, Od kod tu pride, Du tu fturi inu de tim Pridigariem tak faftop, taku redle ferze inu tako muzh tim Pridigam, de oni, nai fi fo fa volo nih pridig poufod fouurasheni, fashpotouani, obrupani, pregnani, louleni inu zheftu groffouitu vmorieni, vini toku ozhitu pres ufiga ftraha pridiguio, Inu ne pufte obeni Gofpofzhini, ne Kralem, ne CefTariem, ne Papeshom ne Shcofom nim pridigouati prepouedati ne braniti, koker mi od tih Iogrou inu od S. Paula vtih Buquah nih Diane poufod beremo. Inu tu mi she fdai vidimo inu shlishimo, de ie dofti Pridigarieu pregnanu, loulenu inu hudu konzhanu mnogiterih meiftih. Oli fatu oni ne molzho, fatu nishter ne rodio inu ne dade. Inu aku oni glih fuufti oli fglofno beffedo ne mogo vtih meiftih kir bi radi pridigati, taku oni fpifmom inu sbuquami pridiguio^
Naslednja »izlaga« ima naslov:
Na to zuitnizhno Nedelo fe pridiguie ta Euangelium te perve Nedele tiga Adventa. Rauen tiga Euangelia fe tudi bere ta Paffion, Math. 26. 27. Cap. Inu na Veliki Torak S. Marca, Mar. 14. 15. Na veliko Sredo Luc. 22. 23. Na Veliki Petak Joh. L 8. 19.
Ob robu pa kratko navodilo, izraženo z vprašalnim stavkom:
»Koku fe ima ta Pafsion, tu Terplene Iefufeuu, prou inu nuznu fpominati inu relmisliti.«
Sledi natančna, teološko poglobljena in obenem govorniško izoblikovana razlaga. Odkriva nam ustaljeno rabo pogovornega in terminološkega besedja, terminoloških besednih zvez, izoblikovano skladenjsko izražanje, prizadet odnos do vsebine, s tem pa tudi naklonska naravnanost oznanjevalca do posredovane vsebine.Vse to določa učinkovit izbor jezikovnih sredstev, ki stopnjujejo ekspresivnost pripovedi. Soočimo se z uvodnim odlomkom, kjer zelo plastično, tudi s sopomenkami razlaga, kaj je oziroma kaj pomeni beseda Passion:
Ta Ieffeui Marter pag, Ie Duy. Potehmal ie on bil poftal en Oduetnik, Beffednik inu Pomozh-nik, inu ie bil na fe vfel inu nalushil te grehe, vfeh ludi, inu ie hotel fa te ifte terpeti inu fturiti fadofti Ie on tedai fdaici pozhutil ferd Boshy fubper te Grehe tiga Suita, Ta ifti ferd Boshy, ie Criftufa vtak ftrah, vtaku trepetane inu zagouane perprauil, de ie od tiga vtim Vertu ta keruaui put potil, de vtim en Angel is nebes, ga ie moral troshtati.
Ta drugi nega Marter ie bil ifuna na teleffu, kir ie koker en drugi bogi zhlouik, nai fi ie bil pres greha, ta mras, vrozhuft, lakoto, sheio, trud, preganene, loulene, fashpotouane, fapluuane, byene, tepene, gaishlane, fternem Cronane, Cryshane inu to britko Smert, preterpil. Letu vfe, fe praui ta Passion, ta Martra oli Terplene Criftufeu.
H tretimu, Criftus ie fto nega Martro inu Smertio to vezhno Smert, inu tiga Hudizha premogel, de nom Vernim ta telefna Smert nei vezh ena Cefta oli Vrata vta Pekal, temuzh htimu vezhnimu lebnu.
V razlago pasijona je mimogrede vključil tudi kritiko obredov oziroma dramatičnih, obenem pa sočutnih pridig katoliških duhovnikov v velikem tednu. Iz nje je razvidno, da so v cerkvi že poznali oziroma razvijali prvine pasijonske igre:
Ti Minihi inu ty eni Pridigary, kadar oni ta Passion ne veliki Petak dolgu pridiguio, taku ner več prauio, koku ie Iefus fto fuio Materio diuizo Mario gouuril,10 inu prauio od nega Martre, inu koku ie od nee slouu iemal. Potle fe ferde zhes te Iude, Caifasha, Erodesha inu Pilatusha, te ifte oni fuare inu hude delaio, kir fo toku Criftufa fashpotouali inu Martrali. Inu kateri vmei mylu inu ifplazha ta Paffion pridigati, de fe ty ludie zhes Iefufa inu zhes Diuizo Mario plazheio inu felfe, ta ifti ie fa ner bulshiga pridigarie shazan. Onu toku pridigouane, klagouane, plazh, ferd inu fuar zhes Iudesha Ischariota, zhes te Iude inu Ayde, Tim greshnim, slabim inu shaloftnim ferzom, nishter ne nuza.
Mi fe nemamo zhes Iefufa inu Diuizo Mario, temuzh zhes te nashe grehe ferditi inu plakati, Koker ie fam Criftuf vnega Martri Luc. 23 htim shenom, kir fo fe zhes nega plakale, dial. Vi Ierufaleue Shene, ne plazhite fe zhes me, temuzh zhes vas inu zhes vashe otroke^
Iz navedenega odlomka je razvidno, da je razsodni Trubar v pridigi odklanjal vse čustvene vzgojne prvine, ki pa so bile pozitivne, saj so v poslušalcih vzbujale sočutje in čut za pravičnost.V ospredje je postavljal razlagalnost in »pravilno« razumevanje Božje besede, izpričane v evangelijih. V to smer se je razvijalo protestantsko oznanjevanje Božje besede (»pridigarstuu«).
Ob straneh dolgih Trubarjevih evangelijskih razlag pa so ob vsakem vsebinskem sklopu besedila kratki, skladenjsko strnjeno, vendar normativno že urejeno ubesedeni povzetki, logični sklepi, ki sledijo iz poučne razlage, kot smo ta način že spoznavali v povzetkih Matejevega evangelija:
Vse S. Pifmu inu vfi Euangeli, vfeh Iogrou Vukuui, inu lyftuui ozhitu gouore inu prizhuio, de vegshe praue Boshye shlushbe nei, koker ie ta praua kerfzhanska Vera, Spet nafai, Vegfhiga Greha, nei koker ie ta Neuera.
Ob tem svojem spoznanju se sklicuje še na prvotno, pristno krščansko preteklost. Utemeljuje jo z navajanjem stare Velikonočne pesmi:11
Obtu fo ty nashi Starishi prou to danashno peifem slushili, kir fo peili, Iefus ie od Smerti vftal, obtu fe veHelimo inu fatu Boga hualimo. De bi on ne bil vftal od te fmerti, Vufs Sueit ufi ludie bi fgubleni bili, Alleluia, tu ie, Hualite tiga Gofpudi.
10	Iz konca l8. stoletja je npr. ohranjen tak Drabosnjakov koroško-bukovniški Marijin pasijon (Lausegger 1990).
11	Trubarjev odnos do prvotnih slovenskih cerkvenih pesmi, njegove predelave le-teh v protestantskem duhu v njegovih pesmaricah je razkril že Marijan Smolik (1963).
Pa tudi kasneje se »Na Vinkunstno Nedelo« v »Islagi, kai fo Vinkunshti,« v »Na-vukih inu Troshtih od S. Duha« sklicuje na stare molitve in pesmi. Pravi:
Cerkou moli inu poye: Pridi k nom Sueti Duh, inu napolni ta ferza tih tuih vernih ludi, vushgi notri vnih ta ogen te tuie lubefni, potehmal fi ti te Ayde vfeh shlaht lefikou po vfim fueitu vkupe sbral, inu perprauil hti praui Veri, Alleluia, Huala bodi timu Gofpudi dana, Amen.
Kako si je prizadeval, da bi bil v razlagah prepričljiv in razumljiv, kaže naslednje mesto iz evangelija, ki je že samo po sebi povzetek celotne vsebine:
Na Peruo Nedelo po veliki nozhi, fe pridiguie ta Euangeli, koku fe ie lefus na Velikinozhni dan na Vezher, Inu potle na ofmi dan, po nega Goriuftanenem shnega prauim telelTom shiu Iskafal, inu ie nim pokafal inu puftil tipati nega rane na rokah inu na ftrani. Steim ie on nee vti Veri, kir fo zbiulali na nega Goriuftanenu faguishal inu poterdil. Ta fe fazhne, Inu kader Vezher pride tiga iftiga dne, kateri ie bil eden tih Sobot, inu te dauri fo bile faperte /^/ John. 20. Cap. C.P. 325. Luc 24. Cap. C.P. 253. Letiga Euangelia Nauuki inu Troshti.
Obrobna sklepna ugotovitev, ki jo nadalje zelo slikovito pripovedno razvija, se glasi:
Vfeh Vernih teleffa po fodnim dneui / bodo Criltufeuimu glih. Phil. 3 De kadar ie Criftus nash Gofpud inu Glaua, fteim prauim nega teleffom, skaterim ie on na Cryshy viffil, vmerl inu pocopan, ie rifnizhnu vftal od fmerti, inu ie shnim Skufi ta faperta vrata duacrat htim Iogrom prishal, De glih taku mi fteim prauim nashim teleffom, kateri fdai na febi imamo inu nofimo, tudi gori vftanemo na fodni dan. Inu de letu nashe tellu bode tadai, lipu, fuitlu, fdrauu, zhiftu, lahku, bomo po lufti hodili koker te ptyce inu shkurianci, inu venim hypu Scriltufom red pridemo is te Semle vta nebeffa. 1. Cor. 15.I. Thes. 4. Matr. 13. Dan. 12.
»Ta drugi Deil te Kratke Svmmariske Postille /.../ zhes Euangelie, kir fe ob tih dneh oli godeh tih Suetnikou pridiguio« prinaša veliko krajše, zato skladenjsko še bolj strnjene razlage evangelijev.
V uvodu sam o tem spregovori:
Lubi Bratie / Bug inu muia veift fta pryzha / de bi ieft rad is ferza inu fuelikim lushtom te Nedelske Euangelie popolnoma bil islushil. Ali kedar fem ieft pag leto Poftillo fteim Regi-shtrom vti vishi inu maningi fazhel piffati inu drukati / de fe bode mogla fteimi euangelifti inu fto Predguuorio vkupe vene Buque fueffati. Inu fa tiga / de te Buque od tih Tryeh Shtukou preuelike inu neushtaltne ne bodo / moram naprei vtih drugih Euangelieh she kratkishi biti / te Nauuke inu Troshte vnih le fummariskimi belTedami pokafati inu isloshiti. / Obtu vas proffim vfamite leto kratko mahino Poftillo sdai od mene fa dobru / Aku Gofpud Bug odlog muimu shiuotu / buli zhas inu myr / da / taku hozho / Sboshyo pomozhio / eno obilno Poftillo de vlfaka belfeda fufeb bode vni fadofti isloshena / vkupe fprauiti: Oli lohki Bug vtim zhafu eniga drugiga gori obudi / kir is tih Latinskih inu Nemshkih Poftil / katerih ie fdai dofti dolgih inu dobrih / eno vta Slouenski Iefik iftolmazhi.
Samo obžalujemo lahko, da se ta Trubarjeva želja ni uresničila, saj je bil sposoben ustvariti izvrsten pridigarski oz. oznanjevalni priročnik. Najbrž je kasneje iz zvestobe do protestantskega izročila, skromen, kot je bil, ta načrt opustil in še tik pred smrtjo (l. l586) raje prevedel Lutrovo Hišno Postilo.
Omenjeno je že bilo, da zlasti ob razlagah prazničnih evangelijev Trubar odklanja ustaljene oblike praznovanja določenih nedelj, zlasti še Marijinih praznikov. S to kritiko pa posredno veliko pove tudi o razvitosti slovenskega jezika v verski tradiciji katoliške cerkve pri nas.
Drugi del Kratke Postile vsebuje razlage evangelijev ob »tih dneh oli Godeh tih Suet-nikou«. V razlagah evangelijev ob Marijinih praznikih se spet zelo razgovori o ustaljenih verskih običajih, ki jih kot protestant odklanja, tudi češčenje Marije in svetnikov, ker le Bogu in Kristusu gre vsa čast in slava. Kako daleč ga je pripeljala pozitivistična kritičnost, podprta s splošno napadalno propagando protestantskih somišljenikov,12 kako ni mogel sprejeti, dojeti in razumeti verskih skrivnosti, ne ljudskega verovanja, brezupnega iskanja pomoči v življenjskih stiskah in zaupanja v moč priprošnje Marije in svetnikov, nam odkrivajo naslednji daljši odlomki:
Na Prasnik Te Diuize Marie Ofnanene, fe pridiguie ta Euangeli, koku ie ta vezhni Syn Boshy to zhlouesko naturo, vtim telleffu Diuize Marie, skufi to muzh S. Duha na fe vfel. Ta fe fazhne, V tim sheftim Meszu Ie bil ta Angel Gabriel poflan, venu Meftu te Galileiske deshele. Luc. l. Cap. C.P. 157.
Lete belTede tiga Angela, kir ie gouuril Hdiuizi Marij: VelTeli fe ti Priatliua, Gofpud ie ftebo, Shegnana fi ti vmei shenami, so od nakaterih Vuzhenikou is tiga Gershkiga lefika vta Latinski, inu vte druge kriuu tolmazhouane, Inu od tih neuzhenih hynauskih Faryeu inu Menihou falsh isloshene inu preobernene na Malikouane. Inu ftakim kriuim Tolmazhenem inu sfalsh Islaganem fo te preprofte Kerszhenike pregouorili inu fepelali, De Diuiza Maria ie ena Oduet-niza, Befedniza inu Pomozhniza pred Bugom vfeh tyh ludi, kateri na no klyzho, ni slushio, offruio, fuezhe shgo, shegnuio, Cerque, Altarie fidaio, molio inu poftio. Inu de Diuiza Maria ima oblaft nee Slushabnikom inu kir na no Veruio, dati Gnado, odpufzhane vfeh grehou, ludi brumne inu fuete fturiti, de nim premore pomagati vfeh shlaht nadlugah, tudi vti fmerti, de ona te ludi obaruie pred Turki, pred Smertio, pred Hudizhem, inu pred Peklom. Potle fo is leteh Angellkih beffed eno Molitou inu Prolhno Sturili, inu to ifto taku viffoku vfdignili, tako oblaft, muzh inu vrednuft dali, De kakershni zhlouik hud oli dober leto Ave Maryo, Viutro, ob Puldne, na Vezher, kadar fe fgoni moli, ta ifti hudiga konza ne vfame, bode frezhen inu bogat. Sto fprofsi od Diuize Marie kar kuli hozhe, bo obarouan pred ognem, pred vodo, pred tatmi, pred Rasboiniki, inu kadar vmerie taku Diuiza Marya poneffe nega Dusho
12 V Baslu, pomembnem središču protestantskega tiska, so že po letu 1520 tiskali protikatoliške propagandne letake, karikature predstavnikov katoliške cerkve in menihov, upodobljene z živalskimi glavami, parklji, kremplji, kar naj bi ponazarjalo njihove negativne lastnosti (pohlep, nečistost, hinavščino). Delili so jih mestnemu prebivalstvu. »Ein Mittel zur Verbreitung neuer Ideen bildeten im frühen 16. Jahrhundert »Flügschriften« mehrseitige Drucke mit meist einfacher Illustration und heftig discutierten Inhalten. Beispiele von Basler Flügschriften führen hinein in die damaligen religiösen Auseinandersetzungen und den Kampf um die Meinungen nicht nur unter Gelehrten, sondern in einer breiteren Öffentlichkeit. Buchdruck und Reformation gehören aufs engste zusammen.« Tako poznavalec te tematike Berner Hans (2007).
vta fueta nebelfa.13 Rauen tiga To tudi pridigali, pilfali inu malali, kateri zhlouik vfak Prasnik Petdelfet Aue Mary, inu Pet Ozhanashou poredi ilmoli / tu iftu molene imenuio Roshen-kranz / Taifti Diuizi Mary Shapele na glauo poftaule Inu Diuica Maria bode tiga iftiga kir taku moli, fuiem plaszhom pokriuala inu skriuala pred Boshym ferdom, de ne bode fgublen inu ferdaman etc. Stakimi falsh leshniuimi beffedami, Islagami inu Malikouskimi Oblubami, inu kir fo kriuu molili, Gnade fi polna, fo te preprofte ludi fepelali inu preguuorili, De fo to Diuizo Maryo, fa veliku bulsho inu Miloftiuisho dershali inu verovali fa volo kir fo molili inu menili, ona ie Gnade polna, koker Boga Ozheta inu nega Synu, od kateriga famiga, vfa Miloft, Dobruta inu lubefan fe fazhne, ifuira inu femkai gre. In fumma, Ty bogi kerszheniki fo od tih neuuzhenih lakomnih Pridigarieu taku delezh od te praue Vere Viefufa , inu od tiga prauiga faftopa tih Euangeliou, bili fepelani, De fo vezh slushili, molili, Cerkou fidali, fuezh shgali inu Mashouali, koker tei S. Troyci, Na no fo vezh klizali, koker na Buga. Inu ftako Aue Maryo, inu fto Saluo Regino, fo ty Fary inu Menihi dofti blaga kfebi perprauili inu dobili, inu per tim veffeli bili, dobru ieili inu pyli, inu na tim fueitu dober leben imeili, Ampag per tim ftrashnu hudu, naglu fo vmerli.
V isti razlagi je jasno izražen tudi odnos do češčenja svetnikov, ki bo ponazorjen s sledečimi tremi odstavki:
Natu Vi mui dobri kerszheniki imate veiditi inu dobru famerkati leta rifnizhin Nauuk. De nash Oduetnik, Beffednik pred Bugom, inu nash Spraulaviz, kir bi nas fpet Sbugom fmyril inu fprauil, Grehe odpuftil, inu vnebeffa perprauil, Nfzhe drugi nei, ne Diuiza, ne Angeli, ne Suetniki ne Suetnice, Samuzh ta nash Gofpud inu Ohranenik Iefus Criftus. Leta ie od Buga vti vezhnufti htimu odlozhen inu poftaulen. Rom. 3 /^/ Nifzhe tudi ne Diuiza Maria, ne Angel, ne Suetnik ne Suetnica, nei taku dober, Gnadliu inu Miloftiu, kir bi taku vfe shlaht ludy fylnu lubil, vfem rad dobru fturil, koker ie Bug Ozha inu nega Syn nash Gofpud Iefus Criftus. Bug pufti tu Sonce fyati inu deshiti zhes hude inu dobre, Math. 5. Bug ie vfe rizhi na nebi inu na femli fa uolo tih ludi inu nim hdobrimu ftuaril. Bug Ozha ie is velike lubelni inu milolti, kir ima pruti vfem ludem dal fuiga Synu vto Smert. Iefus Criftus ie is lubelni kir ima pruti nom, ie volan hti Martri bil /.../ Obtu ty Fary inu Menihi fylnu Greshio, is Buga inu vfeh Suetnikou shpot delaio, inu vfimu S. Pifmu fubper vuzhe inu gouore, Kir te preprofte ludi vishaio inu napelauaio, de ilžheio Gnade, Odpuskou, pomuzh inu brambe vtih nadlugah, per Diuici Mary inu per tih Suetnikih. Inu kir vele na Suetnike klizati, nee profsiti fa pomuzh, nim slushiti, moliti, Mashouati, Cerque fidati, Sakai Itakim fe Malikuie. Ta zhalt inu oblalt kir famimu Stuarniku slishi, fe tei Stuari daie. Bug te oblafti, Gnado diliti, Grehe odpuszhati, uti fmerti inu ufeh shlaht nadlugah pomagati, braniti inu ohraniti pred sludiem, nei obeni ftuari, ne Diuici Mary, ne fuetnikom dal. Temuzh famimu nega Synu. Inu ty fuetniki ne hote, de bi fe lete nebeske rizhi per nih iskale /_/ Suetniki fe imaio fa Boshye Slushabnike, inu nekar fa Boguue dershati. 1. Cor.4.
Drugo podobno mesto, kjer Trubar izkazuje svoj razumski odnos do vere, nesmisel za vse mistično, zasledimo v razlagi evangelija »Na Diuize Marie Lozhitua Dan,
13 Tu je nakazan preplet verskega nauka z legendaričnostjo in praznoverjem, ki je bilo v tem času med »nevednim« ljudstvom očitno prisotno, od davnine zakoreninjeno. Izobraženim protestantom pa je šlo predvsem za izčiščenje verskega nauka z otipljivih, pozitivističnih (znanstvenih) vidikov. Strogo so se držali le besedila Biblije, Apostolskih del in Apostolskih pisem.
kateri Dan ty eni te Velike Mashe Dan (poimenovanje, znano v nekdanji pražupniji Laško) imenuio, fe pridiguie ta Euangeli, Koku Duei Seftri fte Criftufa goftile /.../ Ta fe fazhne, Pergudilu fe ie vtim kadar fo oni hodili, gre lefus noter ven Terfizh. Luc. 10. Cap. D.P. 200.«
Stranska pripomba kot pojasnilo:
Bug ie Diuice Marie tellu vnebelTa vfel / MoifelTa fam pocopal Deut. 34 fa uolo de ty nefaftopni ludi shnih teles Bogou nemaio delati inu shnimi Malikouane obhaiati.
Razlaga pa je naslednja:
Od tiga Lozhitua Diuice Marie, koku fo vfi logri per nee Imerti bili, inu koku ie potle Stelefsom vfeta Vnebeffa, Inu drugih dofti nefpodobnih inu Malikouskih rizhi, so ty eni Menihi inu Fary fa fuiga nuza inu dobitka uolo, dofti bafni fmislili inu vte leshniue Legende poftauili. Tu S. Pifmu od Diuice Marie, ie li vmerla oli nekar, ie li pocopana oli nekar, nishter ne praui. S. leronim ie venih buquah, katerim fe veliku ne Veruie bral, de Diuice Marie Grob ie bil prafen naiden. Obtu fe Veruie, de ie ona Sdusho inu Stelefom vfeta Vnebeffa ...
Kratka Postila je s svojimi razlagami, razširitvami evangelijskega sporočila, pojasnit-vami, aplikacijami v sedanjost, s kratkimi obrobnimi povzetki ključnih misli in naukov, pa tudi z zgovorno kritiko katoliške verske tradicije glede češčenja Marije, svetnikov in vrste verskih običajev, dragoceni vir spoznanj o predhodni ustaljenosti, izdelanosti in govorni rabi slovenskega obrednega jezika. Je dovršen govorniški dosežek. Kot je iz obsežnih ponazoril razvidno (skladenjsko-retorično, tipološko jih opredeljuje Ahačič 2008), gre za besedila z razvito sopomenskostjo, stvarno metaforiko, s figurativnim nizanjem stavčnih členov, prepletom priredij in podredij, ki funkcionalno stopnjujejo in pomensko izostrujejo sporočilo, kar vse se ni moglo razviti v prvem desetletju slovenske tiskane knjige. Obenem je v besedilih Postile na obrobju strani vseskozi prisotna tudi didaktična naravnanost. Kaže se v strnjenem skladenjskem povzemanju ključnih misli, ki naj si jih vernik zapomni. Jasnost razlage, sistematična preglednost, točno navajanje mest, od koder so navedene misli sprejete, aplicirane na protestantski verski nazor, vse to kaže, kako resno, znanstveno odgovorno je Trubar, skladno s svojimi spoznanji in življenjskimi okoliščinami, opravljal svoje »Pridigarftuu«. Za sodobnega jezikoslovnega raziskovalca je zanimiv tako kot snovalec knjižne norme kot oblikovalec besedila, oznanjevalne jezikovne zvrsti in funkcijsko-stilistično izraženega sporočila.
Izkušnje, pridobljene ob stvarni razlagi evangelijev, so vidne tudi v povzetkih Evangelijev v TT 1581- l582. Kot je že bilo opozorjeno, se po skladenjski ubeseditvi od prvih iz leta l555 razlikujejo.V njih ne gre več le za kratko površinsko navajanje dejstev v nepopolnih stavčnih vzorcih, marveč za teološko-didaktično poglobitev in sistematično pomensko osamosvojitev sporočila, ki bralca preusmerja od vedenja k dejanjem. Vse to se kaže v spremembi stavčnih vzorcev, v pomnoženem številu priredij in podredij s kopičenjem glagolskih dejanj. Prvotna sporočilna utesnjenost povzetkov prehaja v sproščeno komentiranje. Te skladenjske preobrazbe so jasno razvidne ob soočanju »Capitul« celotnih posameznih povzetkov TE l555 in ME v TT 1581-l582. Iz njih je razviden tudi tridesetletni skladenjski razvoj Trubarjevega knjižnega jezika, ki ga že zaznamuje tudi občasno opuščanje morfološko-skladenjskih kalkov, medtem
ko prevzeto, adaptirano besedje kot splošno razumljivo še ohranja. Trubar je poglobil sistematičnost podajanja vsebine tudi z abecedno oznako kratkih ključih sporočil, ki niso več tako skladenjsko razdražena kot v povzetkih iz leta 1555. Združuje jih v priredja, podredja, v vprašalne stavke, razširjene s prilastki, prilastkovimi odvisniki. Najdeva pa tudi nove stavčne vzorce (npr. brezosebno izražanje), že uveljavlja tvorno stavčno izražanje in druge skladenjske ter besediščne finese.
Soočanje povzetkov TE 1555 in TT 1581-1582 v posameznih evangelijskih poglavjih:
Cap. I
Cap. III
Cap. IIII
Cap. VI
TE 1555: S. Mateush Pishe od Iefufeue Shlahte po tim Zhloueftui. De ie pozhet od fuetiga Duha. Od farozhena Marie nega Matere. Koku ie ta Angel Jofefa, kir ie hotel Mario fapuftiti, pouzhil, de ie no ufel gfebi. Inu od Iefufeuiga Imena.
TT 1582: A. Iefufeui porod od Ozhakou. B. Iefufeui Stryci od kraleu. C. Iefufeua shlahta od Viudov. D. Od 42 zhlinkou oli shlaht. E. Criftufeuu pozhetie. F. Prerokouane, Ime, Roiftuu Iefufeuu.
TE 1555: Ioannes Kerftnik pridiguie to Pokuro uti puszhaui. Od nega oblazhila inu fpishe. On fuari te FarifTeie. Ofnanuie kai ima Criftus oprau-iti. Criftuf ie od nega kerszhen.
TT 1582: A. Io Kerftnik, kai pridiguie, kei kerszhuie, koku ie guantan, kai Jei. BIo oftru fubper Iudoufke hynauske Menihe pridiguie. C. Iefus bo kerszhen, nebu fe odpre, S. Duh fe vidi, Ozha gouori _
TE 1555: Criftus pofti utiPuszhaui. Bode iskushen od Sludie. Sazhne pridigati. Poklizhe gfebi Petra, Andreia, inu dua zebedeoua Synu. Pridiguie uti Galilei. Inu osdraui ufe shlaht bolnike. TT 1582: A. Criftus fe pofti 40 dni, ie iskushen od hudizhe sneuero, zheftio, oblaftio inu sblagum tiga fuita. B. Criftus ner peruizh pridiguie Vgalilei. C. Kar ie peruizh pridigal, poklizhe k febi fhtiri Iogre. D. Nega pridigo, de ie Boshya fprizhuie foufemi shlaht Zaihni.
TE 1555: Criftus uuzhi prou Almoshno daiati. Prou Molyti. Odpuftiti eden timu drugimu. Prou poftiti. Shaze sbirati. Od luzhi tiga teleffa. De dueima Gofpudoma slushiti ne moremo. De nei imamo skerbeti fa telefno potrebo. De peruizh imamo iskati tu kraleuftuu Boshye inu nega prauizo.
TE 1582: A. Almeshna fe nema daiati na prehualo. B. Kei inu koku fe Andohtliuu moli. C. Prepoueda hinaufke pofte, shaze sbirati vtim fueitu, veli biti zhiftiga ferza. D. De ne imamo timu blagu oli Bogaltuu slushiti, inu skerbeti fa telefno potrebo, temuzh de iszhemo Boshye Milofti, rauen te, nom bo tu drugu vfe danu.
Cap. XIII
Cap. XXVII
TE 1555: Pergliha od Semena. Sa zhes uolo Criftus skufi perglihe gouori. Islaga te perglihe od femena. Pergliha od Lulke. Pergliha od Shenfouiga femena. Inu od Qualfa. Islaga od te Lulke. Pergliha od skriuniga Shaza. Od te Perle. Od te Mreshe uershene uto morie. Criftus ie od fuih fnanceu inu deshelanou foshpotouan.
TT 1582: A. Pergliha od Semen, vti Criftus praui, zhiga ie dolg, de nih malu po tei pridigi deio.
B. Sakai Iefus skusi perglihe gouori. C. Iflaga te perglihe od Semena. D. Pergliha od kokole oli Lulke, fto vuzhi,de vfelei vti kerIhanJki Gmaini ty hudi vmei dobrimi bodo. E.Steima dueima perglihama od shenfouiga ferna inu od Quaffu prerokuie, de fkufi to maihino preprofto pridigo tiga Euangelia fe veliku ludi hpraui veri preoberneio. F. Islaga to Pergliho.
TE 1555: Criftus ie pelan Hpilatushu. Iudesha Fratarya greua inu fe
obessi. Od nyue te kry. Criftus obtoshen ne odgouori Iudie prossio, de
Barrabas bode puszhen. Inu de Criftus bode cryshan.
Pilatush umie roke fteim prizhuie de Criftus ie prauizhin inu nedolshen.
Criftus ie sternouo Crono cronan, fashpotouan inu byen. Vunkai pelan
Hcryshanu. Na Cryshu ga imaio fa norza inu ga fashpotuo. Se porozhi
fuimu ozhetu. Da gori fuio dusho, fa teim fe iskasho uelika fnamine. Ie
pocopan od Iofefa. Poftauio Varihe k nega grobu.
TT 1582: A. Iefus ie fuefan pelan pred Pilatufa. Iudesha fgreua ta fratarya,
Pouerne denarie, inu fam febe konzha, fa te denarie ie kuplen en Brittof,
h pogrebu fa nefnane ludi.
B. Iefus na te toshbe fuper nega, nishter ne odgouori. C. Gmaina pege-ruie, de fe Iefus Crysha, Barrabas Rasboinik ifpufti. Pilatus fuio sheno prizhuie,de Iefus ie nedolshen. Oh on vini dopufti nega Cryshati. D. Iefus ie ferdezhim guantom oblizhen, fternem Cronan, fashpotouan, byen vun-kai h cryshanu pelan, Siefihom tar shelzhio napoien. E. Iefus ie Crishan vfredi dueiu Rasboinikou, fa nega guant Iegraio, Fary, Doctary, Schoffi, Rotary inu Rasboiniki is nega na Crishu shpot delaio. F. Iefus na tim Crishu klizhe na Buga, Efih pye, Sonce merkne, Semla fe ftreffe, Cer-quen pert fe refdere, fcalouie fe refkala, Mertui vftanei, Altman fe zhudi, verne shene htimu gledaio. G. Iofef Iefufa pocopa. F. Fary inu Doctary poftauio te vahtarie varovati Iefufouiga groba.
Zaključek, ki sledi iz ponazarjalne analize Trubajevega skladenjskega izražanja v evangelijskih povzetkih TE 1555 in TT 1581-82 in razlagi evangelijev v TR 1558, je naslednji.
Trubarje bil glede na določen sporočevalni »govorni položaj« mojster skladenjskega upovedovanja. Ni poznal upovedovalne zadrege, čeprav občasno toži o neizdelanosti jezika. V slovenskem knjižnem jeziku prvih jezikovno ustvarjalnih let je odkrival in obvladoval zapletene, logično in stilistično razvite skladenjske strukture kot tudi sko-
po nizanje dejstev in dogajanj v okrnjenih stavčnih vzorcih, enodelnih glagolskih in neglagolskih stavkih. Kljub temu, da je bil hoteno blizu govorjenemu jeziku, kot se kaže predvsem na ravni pogovornega besedišča s staro slovensko knjižno tvorjeno in glasovno prilagojeno, prevzeto obredno terminologijo, izpričanih skladenjskih prvin in stilističnih figur pač ni zajemal iz pogovorne skladnje. So prvenstveno dosežek njegove govorniške izobrazbe in dolgoletne pridigarske izkušnje. Vse to pa priča o izdelanosti tradicionalnega ustnega bogoslužnega izražanja v območju skladnje pred obdobjem slovenskega protestantizma v 16. stoletju.
Viri in literatura
Kozma Ahačič , 2008: Skladnja in retorični modeli v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja.
Objavljeno v tej številki SR. Hans Berner , 2007: Massenmedium der Refomationszeit. Flugschriften im frühen 16. Jahrhundert. Basel: Universitätsbibiothek (predavanje, 28. 11. 2007). Jože Krašovec , Majda Merše , Hans Rothe (ur.), 2006: Biblia Slavica: Slovenische Übersetzungen 1555-1582, Kommentare. (Serie IV: Südslavische Bibeln, Band 3, 2). Paderborn - München - Wien - Zürich: Ferdinand Schöningh. Herta Lausegger, 1990: Andrej Šušter Drabosnjak, Marijin pasijon. Celovec: Mohorjeva družba.
Andreja Legan Ravnikar , 2001-2002: Obredna terminologija v razvoju slovenskega knjižnega jezika: Od Brižinskih spomenikov do ustalitve enotne knjižne norme v 19. stoletju (doktorska disertacija). Ljubljana: Filozofska fakulteta. - - 2008: Slovenska krščanska terminologija: od Brižinskih spomenikov do srede 19. stoletja.
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Božena Orožen , 2008: Primož Trubar in Laško. Laško (tipkopis predavanja, 10. 1. 2008). Breda Pogorelec in Jože Koruza (ur.), 1986: Obdobja 6: 16. stoletje v slovenskem jeziku,
literaturi in kulturi. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Miloš Ribar , 1969: Primož Trubar in Laško. Naše delo 1-3.
Mirko Rupel , 1966: Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Marijan Smolik , 1963: Odmev verskih resnic v slovenski cerkveni pesmi: od začetkov do konca
18. stoletja (inavguralna disertacija). Ljubljana: Teološka fakulteta. TE 1555 = Primož Trubar, 1555: TA EVANGELISVETIGAMATEVSHA. Tübingen. TT 1557 = Trubar, Trubar, 1557: TA PERVIDEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen. TR 1558 = Trubar, Trubar, 1558: ENREGISHTER. Tübingen.
TT 1560 = Trubar, Trubar, 1560: TA DRVGIDEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen. TL 1567 = Trubar, Trubar, 1567: SVETIGA PAVLA LYSTVVI. Tübingen. TT 1581-82 = Primož Trubar, 1581-82: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen.
Summary
(1)	The article from the syntactic point of view examines Trubar's original texts in the first literary decade, i.e., summaries of chapters in Mathew's gospel (MG) of 1555 (compared to the summaries of Mathew's gospel in the New Testament of 1582) and explications of Sunday and holiday gospels in TR 1558. The author finds an interesting functional duality in wording.
(2)	In the summaries of 27 chapters from MG of 1555, there is intentional abbreviation of syntactic structures. Short, condensed pieces of information are primarily expressed with a basic
(two-part) syntactic pattern with omissions of sentence constituents, even more commonly in one-part verbal and non-verbal sentence patterns and rarely in contextually recognizable coordinate and subordinate sentence structures. This syntactic »paring down« is - considering the communicative purpose, i.e., to shortly state basic facts and events - functional and justified as it still allows understanding of the familiar content.
(3)	A different type of syntactic realization is typical for extensive, original Trubar's explications of the gospels in TR 1558, with summaries and conclusions on the margins. These include recognizable, well organized sentence structures. The text is worded in well developed syntactic patterns with repetitions, sometimes triple, of some sentence constituents (subject, predicate, object, particularly attributes), with intermingling and repetition of various coordinations and subordinations. The wording presents information clearly, precisely, capturing semantic nuance (which is partially due the appropriate use of colloquial lexicon in combination with the liturgical terminology). It renders the text effective with stylistic sound figurativeness, established in the preceding spoken liturgical language (prayers, hymns, sermons, basic catechism in Slovene since the Freising Manuscripts).
(4)	From the findings stated above follows the conclusion that by his professional training and rhetorical experience, Trubar was a master of Slovene syntactic composition in every communicative situation. In the transition to written expression in the book (TC 1550, TE 1555), a lesser normative stability is characteristic of the phonological-morphological plane, which were fraught with dialectal elements.