Spomini na Jožefa Cimpermana.
• (Spisal dr. Mihael  Opeka.)
III. Pesnik.
Oj, pevske želje ve presladke, ljube .. (Usehlo cvetje iS.J
G
cimperman je bil pesnik, in pesnik po ,mi-            Prijetno je bilo občevati s Cimpermanom-
losti božji'.                                                                     pesnikom, poslušati njegove nazore   o poeziji,
Nimam namena   braniti Cimpermana proti      greti se o njegovem navdušenju za-njo.  In po
ugovorom, da so pesmi njegove trde, težke, da     pravici   bodi povedano:   da imam malo lepših
jih ni z lepa umeti.  Vendar si ne morem kaj,      pomnenj  od ur, ki sem jih preživel poleg pes-
da ne  rečem  jedne   same   besede: Pesmi   nje-     nika-prijatelja pri orehovi mizi.  ;— Rad je go-
gove so moške,  klene, globoke.  In to je vse-     voril Cimperman o vzvišenem  zvanju  svojem,
kako jeden vzrok, da jih ne mogo umeti sosebno oni, ki neradi mislijo, in pa, katerim je bistvo pesmi v vzdihih in mehkužnih tožbah! Drug, resen vzrok, zbok katerega je morda v istini nekoliko težko do cela umeti proizvode Cimpermanove muze, pa je bas življenje in nepoznato trpljenje njegovo. Tu je na mestu Goethejev izrek:
Wer den Dichter will ver-
steh'n, Muss   in   Dichters   Lande
geh'n.
O tem sem se uverjal sam, Čim dalje sem občeval s pesnikom. Kolikokrat sem prebiral poprej n. pr. njega pesem ,Sestri svoji'. A Čutil in razumel sem vedno le — malo. Besede,  mislil
srčno rad. In kakor o njem, tako o vsem, kar je bilo v zvezi ž njim. „Pesništvo — resen posel", to je bil glavni stavek njegovih ,propo-vedij' •— kakor jih je imenoval včasih. In kadarkoli ga je izrekel, zagrozil se je izvestno nanje, ki smatrajo pesništvo za — igračo.
„ Žal" , zmajeval je, „da so ljudje tako ne-zmiselni! Vsak čevljar bodi že pesnik! ¦— A kdor je sposoben, neče se učiti. Kako pa sem se jaz želel učiti nekoč! Toda tedaj ni bilo uče-nikov. Ali sem vam že pravil, kdo je bil moj prvi učenikr" „ Niste."
„Andrej Praprotnik. On mi je delil tudi sem si, in lepe besede. Pozneje sem spoznal in prve nagrade — pomaranče in piruhe. — Potlej danes sodim drugače. Ne same besede, marveč nisem imel nikogar do Stritarja in Levstika. S vsa obilica resnice in pristnega Čustva, celo hva- Stritarjem sem občeval pismeno, z Levstikom ležno srce pesnikovo  je že v oni pesmi.                osebno, za kar mu ne vem nikoli dosti hvale.
Jožef Cimperman
Toda te vrste
spominom
Živa beseda  je   živa  beseda,   prijatelj   moj,   in
,DOM  in SVET"   1895, št. 6.