Povesti iz avstrijske zgodovine
                                                         Piše Al. Stroj
                                             •                                   n.       "                              
Friderik  II.
|zmej Babenberžanov se spominja naša domača zgodovina posebno Fri-derika II., Bojevitega. Njemu je nemški cesar podelil Kranjsko po smrti zadnjega domačega mejnega grofa. Friderik, ki je imel že poprej na-kupljenih nekaj posestev na Kranjskem, imenoval se je odslej »gospod kranjske dežele.«
Ko je začel vladati, imel je dobrih 20 let. Kmalu pa je pokazal, da je vrl, skrben vladar. V deželi, zlasti v pokrajinah ob Donavi, pripovedovalo se je tedaj z grozo in strahom o dveh bratih Kuenringih, Henriku in Hadamaru. Bila sta mogočna viteza; imela sta dobro utrjene gradove in veliko število vedno  za  boj  pripravljenih  oboroženih tovarišev in hlapcev.   Toda nista se
-*3 37 5*-
borila zoper sovražnike vladarjeve in sovražnike svete cerkve,  ampak napa-  ' dala sta mirne, domače ljudi, zlasti trgovce, ropala jih in uboge žrtve vlačila v   svoje ječe.   Meščani  so   se   tresli  pred njima;   pobožni menihi v bližnjih samostanih so molili, da bi jih Bog rešil grozovitih sosedov.                  *
Precej, ko je Friderik zvedel, kako nadlegujeta brata Kuenringa njegove podložnike, sklenil ju je nenadoma napasti in kaznovati. Henrik je bival tedaj v mestu Zwettl, Hadamar pa v gradu Aggstein. Bojeviti Friderik takoj zbere svoje vojne čete in se napoti proti Zwettlu. Krepko se je branil Henrik, toda nič mu ni pomagalo. Friderik je dal podreti mestno obzidje, vojaki so šli v mesto in hudo kaznovali upornike. Premeteni Henrik je ušel skozi pod-zemeljski predor maščevalni pravici.
Tako  so bili prebivalci rešeni jednega bratov Kuenringov;  težje pa je bilo  dobiti drugega v pest.   Bival je v ulrjenem gradu Aggsteinu,  ki bi bil kljuboval  mesece  in  mesece  vsakemu  napadovalcu.   Ko  bi ga bil Friderik   ' hotel oblegati, izgubil bi bil stotine svojih vojakov, pa bi še ne bil nič opravil. Zato si izmisli zvijačo.
Lepega poletnega jutra prijadra po Donavi od Regensburga proti Agg-           <
steinu velika kupčijska ladija. Ko jo zagleda Hadamarjev čuvaj, zatrobi, in hkrati je bilo vse živo na gradu. Kmalu se odpro vrata in prikaže se Ha-damar s svojimi dobro oboroženimi hlapci. Skoro v teku se spuste proti reki, da bi napadli in oropali ladijo. Ker so menili, da na ladiji ni drugih oseb kot trgovci in veslači, upa si Hadamar samo z dvema hlapcema stopiti v čoln in pripeljati se do ladije. »Stojte!« zavpije nad veslači, stopi na ladijo in pokliče trgovca k sebi. Urno mu mora odpreti vse shrambe in zaboje, da si izbere, kar bi mu prijalo. Posebno se mu pasejo oči po bliščečem orožju, srebrnini in zlatnini. Mej tem pa ne zapazi Hadamar, kako prihajajo na krov od vseh stranij iz notranjih ladijinih proatorov oboroženi vojaki. Ravno se nagne Hadamar nad neki zaboj, da bi si izbral dragocenostij. Ne-opaženi se mu približajo vojaki in ga uklenejo. Hlapci, ki so ostali na bregu, prihiteli so urno na pomoč, a vojaki so jih s pušicami odpodili. Hadamarja so zvezanega odpeljali po Donavi proti Kremsu, kjer je bil tedaj Friderik. Ukazal je ujetnika odpeljati na Dunaj, sam pa je šel z vojaki proti Aggsteinu, kjer je kmalu premagal posadko, grad pa razdejal, da ni ostalo kamena na kamenu.
Ko je slišal brat Henrik, kaj se je zgodilo z Hadamarjem, zapustil je svoje skrivališče in prostovoljno prišel pred Friderika, da ga kaznuje, kakor je zaslužil.
Kmalu se zbero vitezi in svetovalci Friderikovi, da sodijo vjeta Kuen-ringa. Friderik ukaže brata pripeljati pred zbrane sodnike. S povešeno glavo prideta Henrik in Hadamar; ne upata si v obraz pogledati svojemu vladarju. Tedaj izpregovori Friderik: »Kot vladar imam pravico kaznovati vaju hudob-neža. Vajin oče je bil spoštovan vitez, najbolj izkušen svetovalec mojega očeta Leopolda Slavnega. Tudi vama so bile odmenjene visoke službe. Moj oče je tako cenil Kuenringa, da je vama izročil pred svojo smrtjo v varstvo zaklade in znamenja vojvodske oblssti.  Kaj sta pa storila vidva? — Zaklade
-».g 38 •!«*- -
sta odnesla na svoje gradove, da jaz nisem imel pomočkov in se nisem. mogel bojevati zoper upornike. častno ime svojih dedov in zlasti svojega očeta sta one&istila, postala sta roparja in upornika. — In sedaj: moja vjetnika sta! Cerkev je vaju izobčila. Ubogo Ijudstvo vaju preklinja. Vest vaju peče. Jeden migljej moje roke . . . in rabelj vama odseka glavi.«
Molče stojita Kuenringa.  Trepetaje pričakujeta smrtne obsodbe.
Friderik pa nadaljuje: »Radi vajinih slavnih dedov, zlasti radi blagega očeta, vaju pomilostim in vama vse odpustim. Ti, Hadamar, idi prost, kamor ti je drago. Ti Henrik pa, ki si se prostovoljno sam izročil kazni, dobiš v kratkem zopet službo na mojem dvoru.«#
Do  solz ginjena radi nepričakovane velikodušnosti in dobrotljivosti po-klekneta brata in poljubita roko Frideriku.   Hadamar precej nato obleče spo-korno obleko in se napoti proti Pasovu, da bi ga ondotni škof zopet sprejel s v  sveto cerkev,   a  že  na poti skesan umrje.  Henrik pa je bil slednjič celo a avstrijski deželni maršal.  Cerkvam  in  samostanom je pošiljal bogate darove   . in tako popravljal krivice, ki sta jih naredila z bratom.
                                                          •