BALADE IN ROMANCE NAPISAL. A. AŠKERC V LJUBLJANI IG. PL. K L EI N M A Y R & FED. BAMBERG I89O Kazalo. Stran Vaška lipa......... i Trije popotniki....... 3 Sta$ grad.......... 4 Slikarjeva slika....... 6 Brodnik........... 8 Sveto polko va oporoka ... 10 Poslednje pismo ...... 14 Anka ........... 16 Judit............ 19 Javor in lipa........ 22 Pevčev grob ........ 23 Tri ptice........... 26 Poroka.......... 30 Svetinja........- . . . 32 Oljska romanca 1/..... 34 Balada o potresu...... 38 Caš.a nesmrtnosti...... 40 Zimska romanca...... 45 Kristus in Peter...... 47 Boj pri Pirotu........ 50 So!us ............ 53 Slovenska legenda..... 58 Na sedmini ........ 63 Napoleon večer....... 68 Svatba v Logeh ...... 71 Stran Vinska bajka........ 74 Crnošoled.......,. , . 77 Dvorski norec........ 80 Mejnik......... , . . 83- List iz kronike Zajčke u . . 85 Botra ............ 90 Ukrajinska duma...... 92 Attila in slovenska kraljica 95 Ilirska tragedija ...... 98 Godceva balada ...... 101 Uroki............ 104 Legenda o toplicah .... 106 Prva muČenica....... 109 "Stara pravda.» 1. Znamenja na nebu . 115 II. Kralj Matij až . . . 118 III, Zmaj........ 122 IV. Pred cesarjem . . . 125 V. Tlaka ....... 128 VI, Boj pri Brežicah . . 131 VII. Knežji kamen . . . 133 VIII. Tabor .......138 IX. Stava ...... .141 I X. Kronanje v Zagrebu 151 -----Ks^i---- Vaška lipa. V dolini za tremi gorami, Na sredi slovenske vasi, Na sredi med belimi hrami Tam lipa košata stoji. Kak6 se ponosno vzdiguje Nad tihoj zagorskoj vasjdj! Mogočno v okrog raztezuje Prijazni dom sčnčnati svoj. Čegava je roka vsadila In kdaj jim to sveto drev6 ? Vaščanom ta vest se zgubila, Živečih ne pomni nikdo. Živeči pozabili davno. Le Jošt, ki je lani zaspal, O lipi istorijo slavno — On sam jo je dobro še znal. Balade in romance. Pod lipoj je starec sedeval, Ko mrak se je znižal'do streh, Mladini strmeči prepeval O davno minulih je dneh. «Tu doli — dostavljal je cesto Za gozdom kraj naše vasi, Tam grozne moritve je mesto, Tam tekla junaška je kri! «Turčinov ko listja in trave Prihrulo na našo je vas, Morilo, da v breg iz nižave Jokii se razlegal je glas. «In vas porazivši divjali Naprej svojo silno so pot, Zaklad pa težak zakopali Na poti so svoji od tod!» «In kje je zdaj ?» — « Tukaj je v jami Pod lipoj bogati zaklad! A v znamenje lipa nad nami, Da pridejo spet ga jemat.» Trije popotniki. Gredo mi popotniki mladi trije, Po cesti čez ravno gredo polje. Obiskala vila je Vesna naš svet, Pri cvetu zasajala pisan je cvet. «Dežela prekrasna 1» jo prvi slavi, «Kje tebi enaka na svetu leži ?» De drugi: «Preljub mi, domači si kraj, Ti dom naš slovenski, naš zemeljski raj! «Še dražji, ko zemlja pa tvoj mi je r6d, Moj narod, moj narod, ki biva tod.> In tretji — molči. A zakaj se solzi? Bol ali veselje te solze rodi? — Stari grad. Tam gori na strmih pečinah Zapuščen mi dviga se grad; Bršlin mu tovariš jedin je, A sove so v njem gospodinje, Gospod mu je pisani gad. Že večkrat jaz stal sem na vrhu O divnem razgledu zavzet . . . A kadar v temine se črne Zidovje to staro zagrne, Ne hodil bi gor za ves svet! Na vasi zvon jedva naznani Noči polovico na glas: Glej, sobe gradu razsvetle se, Vse v blesku čarobnem žare se, Dnij davnih povrne se kras. S prijatelji v svetli dvorani Grof bledi za mizoj sedi; Sedi poleg njega devica, Objemlje jo vela levica, Z desnicoj grof čašo drži. «Ne boj se!» tolaži graščak jo, «Ne boj se me, krasno dekle! Oh, koj se ti duša privadi Na mojem veselem tu gradi, Glej, ljubi te moje srce.» In glasna zdravica zaori Zdaj grofu od družnikov vseh; In divje druhal se grohoče, Mej njimi pa deva se joče, In joče in — sili jo smeh . . . Cuj, kdo pa tam doli pod gradom Razsaja in kliče tal<6? Orožje mu v rokah se sveti, Nazaj pak jo hoče imeti — Oj hčerko ujeto, mlado! A kmalu potihne tam doli Pred vrati ta kmetičev krik . . . In v roki glavo krvavečo Tam gori pred družbo šumečo Pokorni prinese krvnik . . . In vaški petelin zapoje, Da zarja pripelje že dan: Ko trenil bi, blesk ves ugasne, Prikazni izginejo jasne — In grad je spet pust in teman. —-K*— Slikarjeva slika. «Končano! Take slike ni videl samostan Se v cerkvi svoji stari, odkar blesti čez plan.» In čopič in paleto zdaj odloži slikar, Zre v sliko, ki obseva jo solnca zadnji žar. »Čeprav se drug ti v živih topi sedaj očeh, Odsev njih vender pravi žari se tudi v teh. »Čeprav zdaj drug okuša ust gorkih tvojih me Rubina njih je vender na sliki tej-le sled. «Čeprav te nimam žive, ponosna deva ti, Podoba vender tvoja pred manoj zdaj stoji! «In za slovo enkrat še poljubim naj te zdaj: tOj z Bogom, z Bogom, lepa Madonna, vekomaj! In šel po belem svetu je mladi umetnik, Dežel je novih videl, ustvaril slavnih slik. A dasi ga častijo, a dasi ga slave, Iz glave in iz srca Madonna mu ne gre. Stoji, stoji na gori prastar tam samostan, K molitvi samotarje v njem vabi zvon glasan. In vsak dan, ko že bratje ostave božji hram, Ostaja pred 'oltarjem reddvnik Stanko sam. Zre v sliko na oltarji, Madonni zre v oči, Zamaknen gleda vanjo, sam v saboj govori. * -:<■ •:<- K molitvi v cerkev vabi menihe zvon glasan, Kaj Stanko pred oltarjem več ne stoji ta dan? Na odru tam mrtvaškem on v celici leži, Prečudna po deželi o Stanku vest leti: Da bil bi. pre, pokojnik sloveči tist slikar, Ki slikal je Madonno prekrasno za oltar; Da hodil je po svetu brez včre, brez Boga, V samoti pa naposled je našel mir srca. Brodnik. Mej skalami Sava šumi, Val6ve mogočne vali. V naročaj jih Dunavu tira. Čoln ziblje ob bregu se tam, A ribič mi v njem sedi sam, Na veslo se truden opira. «Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan Pa jaderno v drugo tam stran Čez šumno prepelji nas Savo! Čuj, turško rumeno zlato Plačilo bogato ti bo . . . Če nečeš — ti vzamemo glavo! «Molčita že polje in log, Tam onkraj krščanski ostrog V neskrbnem že spanji počiva. Zaviti v plašč temne noči Ogledat poslani smo mi, K6d kleti sovražnik se skriva . . .» ««Ne maram za vaše zlato! Čemu mi pač ribiču bo? Zast6nj vas čez reko prepeljem. — o — In tudi mi sive glave Jemati ne bode trebe; Rad vašim ustrezam poveljem.»» Že čolnič od brega leti In nese oglednike tri; Veslaje pa ribič ozira Srpo se v vrtenje voda, Ki rado se s čolni igra In slastno na dno jih požira. «Res, hrabro srce ti imaš, Res, vrl prevoznik si ti naš, Ni takega blizu okoli! A. nas bo pohvalil glavar, Oh, krasen pač čaka nas dar, Krasnejši nas ni še nikoli!« ««Na mestu!»» — de ribič krepko A veslo zažene v vodo . . . ««Tu vaše in moje plačilo!»» «Bes, djaur!» še krik iz valov, Iz mokrih je Save grobov — Potem pa vse tiho je bilo. Svetopolkova oporoka. Rog odmeva bojni po Moravi, Po državi kralja Svetopolka. Gospodar pak zvestih Moravanov Sam ne vodi hrabrih več vojnikov, Sam ne suče meča nad sovragom, Sam ne proži pušic več iz loka, Sam ne gleda bojev več krvavih. Aj, ponosna stolica se dviga, Velegrad tam slavni na Moravi! V Velegrada sredi krasen dvorec, V dvorci zlata kraljeva sobana. Zadnje žarke že pošilja solnce Skozi okna v zlato to sobano In obseva postelj dragoceno, Kjer počiva bolni kralj moravski, Kralj moravski, Svetopolk mogočni. Trije so pri njem sinovi zbrani, Trije: Mojmir, Svetopolk in Zobor; Zapustili boje so krvave, Slušat prišli so iz ust očeta Za slovo si opomine zadnje. Glej, in vspne se jim kraljevi oča, Ozre v svoje se sinove mlade Zadnje zbere še moči telesne, Pa besede govori jim take: Vsprimi Bog vas, oj sinovi moji, Deca moja, nade moje sladke! V Velegrad ste sveti sem prispeli, Pa krog mene ste se verno zbrali, Da pozveste zdaj mi — oporoko. O, da vam bi moji zadnji glasi V dušo segli in srce globoko, Da bi svoje vam besede zlate Vdolbsti mogel, ko kiparja dleto Črke vdolbe večne v trdi marmor! . . Z bojnega ste polja vi prispeli. Arnulf tamo brati se z Arpadom, Kralj krščanski brati se s poganom -In zakaj, ker nima ure mirne. Dokler žezlo moje na Moravi Krepko druži Slavine sinove! . . . Mesta naša zdaj pustcSše Franki. Po deželi pleni Arpad divji — Hujši hčejo priti še sovragi! Ali, čujte me, sinovi moji, Pomni, Mojmir, Svetopolk in Zobor: Naj je vrag vaš zvitejši od Frankov, Naj je ljučji od Arpadov ljutih, Naj pridere od večerne strani, Naj od juga toplega privreje, Naj, odkoder solnce zlato vstaja: - AA. /l/vv Vse orožje jedno vam premaga — Brdtovska je zloga to orožje! . . . Tri podajem palice vam šibke; Lahko zlomi vsako roka vaša — Kaj ? detinja, pravim, roka nežna Lahko palic teh stre vsako zase. A čegava roka jih prelomi, Kadar močna vez vse tri med saboj V zvezi skupaj veže nerazvezni?! Cujte, Mojmir, Svetopolk in Zobor! Vaše bodi veliko kraljestvo, Na Moravi veliko slavjansko, Kadar oča vaš otide v dežel, Kjer je Samo, drugi so očaki! Daste li mi zdaj besedo sveto, Da ljubiti hčete se ko bratje, Mirno bodem se k očakom vlegel, Mirno spaval v svetih tleh domačih . . In vsprijemši t6 prisego sveto, Kralj moravski trudno glavo nagne, Njega silni duh k očakom ide . . . Kaj se ori po Moravi širni, Po državi kralja Svetopolka? Rog je bojni, ki tako odmeva, Po ravninah in po gorah kliče. Je li sovrag od večerne strani, Ali prišel je preteč od jutra? J c prihrul li s severja v Moravo? Ali z juga je sovražnik kruti? Čuj, iz temnih razvalin stoličnih, Velegrajskih podrtin otožnih Duh odgovor poje nam zamolkli: «Ni sovražnik tujec nas pokončal, Nego vrag je ljuti iz očine. Brat je zoper brata pest zavzdignil, Moj mir pest je dvignil zoper brata, Svetopolka in Zoborja besno, Rodna kri med saboj se proganja! Iz srca so vrgli oporoko, Oporoko Svetopolka kralja! A pokora klete te grehote Vnukom bo še poznim — tujčev jarem Poslednje pismo. «Šest dolgih mesecev že bo. Odkar odtod je vzel slovo. «In njega le še ni domii, O njem ni pisma, ne glasu. <^Oj ljubi moj, oj ženin moj! Mar večno traje divji boj ?» Na pragu deklica stoji, Po vasi poštni rog zveni. < Imaš kaj, poštar ti, za me?» ««B6, mislim, pisemce za tel In drobno pisemce ji da, To pismo pečat črn ima. In bere, bere pismo to — Ne gre, kar bere, ji v glavo. «Kdo drug še v list pogledaj Kaj v njem stoji, povedaj mi! In sestre, bratje, cela vas Iz lista brali ta so glas: Da kroglja privršela je, Pa ga v srce zadela je! — In sluša poročilo to — Ne gre, kar sliši, jej v glavo! Na prag zahaja dan na dan, Ko poštar trobi v rog glasan. Po pismih praša iz vojske, Če ktero nosi nje ime? — Pač mnog in mnoga list dobi, A zanjo, zanjo več jih ni! Anka. Grč po stezi čez polje zeleno Anka mlada, dete zapuščeno. Kovčeg lahek nese mi v levici. Solze z desnoj briše si po lici; joče milo mi sirota Anka, Stoče milo, toži brez prestanka : «Oj, cvetice, srečne ve sestrice, Jasno vedno vam je lepo lice; Jad nobeden srca ne pretresa, Solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma m6ra. Kdor na domu nima več prostora. Komur starše v hladni grob dejali Kogar kruha služit so poslali! Rože poljske, dejte razodčti, Kaj sirote delamo na sveti?« A cvetice cvetejo, dišijo, Anki mladi ne odgovorijo. Stopa dalje po stezici Anka, Bol premišlja svojo brez prestanka Ptici vsaki žalost svojo toži, Ptici v grmu, ki veselo kroži: «Kaj vam pravim, pevke moje mile. Kaj vesele bi pač vč ne bile! Skrb vam nikdar srca ne pretresa. Solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma m6ra, Kdor na domu nima več prostora, Komur starše v rani grob dejali, Kogar kruha služit so poslali! Pa mi, ptice, dejte razodeti, Kaj sir6te hodimo po sveti!» A veselo ptice žvrgolijo, Anki mladi ne odgovorijo. Ide Anka, pride do potoka, Pak na brvi zaihti, zajčka: Potok bistri, voda žuboreča, Bol neznana tebi je skeleča. Kako lahko mi skakljaš po polji, Solnce, tema — vse ti je po volji! A gorje mu, kdor od doma mora, Kdor na domu nima več prostora, Komur starše v temni grob dejali. Kruha služit pa sir6to dali; — Potok bistri, veš li razodeti, Cemu pač mi revni smo na sveti? Balade in romance. 2 Sliši voda to ihtenje vroče, Čuti solze vase padajoče, Teče potok šumno po livadi, Reče potok hladno Anki mladi: «Daleč mene pot po svetu vodi Dosti potok vidi, koder hodi, T6-le ve ti, dekle, razodeti: Prva nisi — zadnja ne na sveti — Ig — Judit. «Gorje ti, Betulija, jutri, gorje! Zdrobile te bodo asirske roke. «In tvoje sin6ve poklal bo naš meč In tvojih hčera ne boš videla več. «Pa, kar jih naš meč ti pomoril ne bo, Cuj, vsak nam kot sužen pokoril se bo!» Srdit Holofernes tako se roti, V šatoru s prijatli za mizoj sedi. In šator žari se od tisoč svetil In miza šibi se od dragih jedil. In čaše se zlate od vina pene In vojvodi lica od vina gore. Se bolj od ljubezni srce mu gori, — Užiga mu lepa ga židovska hči! Že kupo do vrha nalila mu je Pa sladkimi usti napila mu je: «Grešil je, grešil in razžalil Boga Moj narod; zato pred teb6j trepeta. «0d bratov in sester pritekla sem k vam, Oj, misli skrivnostne tu v prsih imam. «A tebi le, vojvoda veliki moj, Skrivnost razodeti vso hočem nocoj!» ««Na zdravje ti čašo to pijemo vsi — Najlepša si, Judit, za moje oči! ««Se predno razsveti nam zarja nebo Premagan sovražnik bo s tvojoj roko! ««Ves tabor zatorej nocoj se raduj, Zaveznico svojo spodobno spoštuj!»» — In čaše veselo okrog zazvenče. In vojvodi vedno bolj lica gore; In vojvodi vedno bolj srce gori, Užgala ga njemu je židovska hči. In pamet objela mu vinska je moč, Tovariše vzela mu pozna je noč. In Judit se bliža — izdafica ta! — Vojvodi se bliža, da — dom mu proda: - 2 1 Tik njega stoji že, da — vse mu pove? . . . Gorje ti, Betulija, jutri, gorje! — -X- * # «Na boj, oj tovariši, sije že dan! In sulice ostre in meče ob dlanl» ««A kje nam je vojvoda? Brate, povej!»» — «V objemu mar židovki?» — ««V šator poglej <: Tam gori na zidu pa žena stoji 1» ««Glavo Holofernovo v roki drži!»» Hu! groza napade Asirce in strah, Kako jih od mesta spodita na mah! A tisoč za njimi se ori glasov: «Bog živi te, Judit, do poznih rodov!» —-s«*— Javor in lipa. Od blede oblit mesečine Na lazu mi javor stoji, Sred nočne mrtvaške tišine Vejevje mu čudno šumi. In listje šumeče se giblje Po vejah skrivnostno tako . . . Ne mara, da v sanjah se ziblje Ub6go samotno drevo! Vštric njega tam lipa je v cvetji, Krasnejše je nima ta gaj; O njenem presladkem objetji On sladko pač sanja sedaj. Ne sanjaj o lipi cvetoči, Moj javor, tvoj sen je brez nad! Na veke od ljube te 16či Preširok, predalek prepad. --K*-■ Pevčev grob. Tu torej gomila zdaj tvoja leži, Tu torej zdaj srce pokojno ti spi! Glej, plošča še kaže kamnena Njegovega črke imena. Pač dolgo že, dolgo je tu pod zemljoj! In meni se zdi kot bi bil pred menoj: Ves. kakor mi žije in diše, Ves, kakor pravljica ga riše . . . Pod cčlicoj svojoj sedi samotar, Na vrtu sam s saboj golči samotar; Cujo ga le rože cvetoče In ptice po drevji pojoče. «Mariji na slavo do danes sem pel, Prepevati druge zdaj pesmi bom jel; — Vam, ptice, odslej bom prepeval, Vam, rože, srce razodeval. «Najlepše vas pesmi navaditi čem, Ki sam je pred brati zapeti ne smem. In vender jo moram zapeti —■ Ni m6či je v srci imčti! «Ej skoro, ej skoro me v grob polože, Ob njem se naselite ptičice ve, Iz srca cvetice mi klijte, Gomilo preprezite, krijte! «Stoletja pod zemljoj že spaval bom jaz, Nad manoj pa pesem to boste tačas, Ve pevke mi vedno še pele, Ve rože sladko jo dehtele ...» Pa, ko je redovnik zatisnil oko, Zagrebli ga niso pod živo zemljo; Sred cerkve so grob naredili, Nanj marmor težak položili. In pesem, ki pel jo je Stanko nekdaj, Kako bo pri grobu njegovem sedaj Iz slavčevih grl mu kipela? Iz čašic cvetličnih puhtela? . . . In tukaj gomila zdaj tvoja leži, In tukaj zdaj srce pokojno ti spi! Da, plošča na tleh mahovita — Na njej ime tvoje se čita. Sred bujnega gaja, košatih dreves, Med pisanim cvetjem tvoj grob je tu vmes! A v krogu sred gozdne temine Razsute stojijo zidine. Mar vekov vihar je zato sem prihrul In zid samostanski zato je razsul, Da tvoje le želje bi branil? Da tvojo bi pčsem ohranil ? Cuj, v glasih stoterih odmeva sladko: — Menihovo pesem pač ptice pojo! Uho mi posluša, posluša . . . Umevati začne jo duša. Ah, pesem, ta pesem mi znana se zdi . . . Cuj, ko o svobodi se li ne glasi? O nadeji pač pokopani, O zlati svobodi prodani. Tri ptice. Ptice tri pred okno priletele, Pesmi tri na lipi mi zapele. Priletela k meni prva ptica. Kaj je pela ptica lastavica? «Daleč, daleč mesto tam leži ti, Pa za mestom reka se vali ti, Reka širna, šumna in deroča; Poleg reke ribičeva koča. Kadar v veži rod svoj nahranjujem, Mnogo vidim ti tako in čujem. Redko ribič mi doma je stari, V koči hčerka njemu gospodari. Slamnat krov je in beraška koča, Pa je taka roža v njej cvetoča! Cesto hčerka sama gospodari, Oča ide, v čolniči ribari; On odhaja, nekdo pa prihaja, Pa pri hčerki celi dan ostaja! Lep junak je, viteške postave, Poln zlatnine ves od nog do glave. Sablja mu do zemlje se dotiče — Glej, in dekle se mu ne odmiče! Kaj odmiče! za roko ga vodi, Z njim po izbi gor in doli hodi! Včasi ona dolgo ž njim poseda, Tujec dekle, dekle tujca gleda; Včasi njima zbližata se glavi — Bog ve, kaj pač 6n dekletu pravil. Nego čudo tcS še ni največe! Včeraj dete v koči vzrem ležeče; Dete v zibki sladko se smej oče — Poleg zibke — čudo — dekle joče! Dekle joče, dete se ji smeje — Jaz ne morem, Bog vas naj umeje! Ali tujec nič več ne prihaja, Dekle samo solzno zdaj ostaja . . .» Pesem svojo lastavica spela. Pesem spela, z lipe odletela. Pa je druga priletela ptica, Kaj je pela meni pa senica? — In venčani presrečni par Ostavlja zlati že oltar. Pa ona v njega vpre oči, Pa tiho reče grajska hči: «Bog sam, Bog sam nad nama A nekaj mi teži srce!» Pred patra pokleknila je, Odveze izprosila je. — «Cestiti oča Vladimir, Zdaj vabim Vas pa na svoj pir. ««Gospa bogata, to ne gre! Berač Vas gledati ne sme. ««Bil nisem Tebi mar nekdaj — Pokaj bi svat bil Tvoj sedaj!»» Se en pogled na njo hladan — Menih se vrne v samostan. Svetinja. Bogastva ni mogla mi dali, Svetinjo pobožno sam6; Na glas je solzila se mati, Pretežko bilo je slovo. Svetinjo na zlato U je dčla. «Zaklad to čestit je, moj sin! Od dedov sem jaz ga vsprcjela, Zdaj dajem ga tebi v spomin. • Domače boš kraje ostavil, Med tujimi hodil ljudmi, Zaklad pa ta moj ti bo pravil O domu, kjer mati živi. Rod6ve boš videl srečnejše, Zemljo bogatejšo drugod; Svetinja te spomni: krasnejše Od svoje ne najdeš nikod. Tn ko bi nas tujci grdili. Domačo nam smčšili last: Svetinja te sp6mni, sin mili, Da matere braniš mi čast!« . . . Na glas je solzila se mati, Ko težko jemal sem slovo; Ničesar imela ni dati — Svetinjo pobožno samo. Svetinjo td hranim jaz verno, Od matere dano na pot: Ljubezen za dom neizmerno. Za dom in nesrečni svoj vo< Balade in romance. Celjska romanca. Noč nad Celjski grad že pozna pad Kdo na tihem jase mi iz grada ? Varno stopa po stezici vranec, Breme svoje nese v dol niz klanec. Frismeji se ščip izza oblaka — Lahko vidiš ga sedaj junaka. Halja rjava krije redovnika. Redovnika, živega svetnika! Glej v obraz mu, glej ta lica vela! Od solza so pač mu obledela; Te oči kot da so brez življenja; To prihaja, brate, od trpljenja, Od moljenja, svetega bedenja! . . . Hitro stopa vranec v mesečini, Jezdeca že nese po dolini. «Brže stopaj, konjič vranogrivi, Brže stopaj, konjič iskroživi! Glej, tam selo znano je pred nama; Pohodila cesto sva je sama. Dobro znana ti je hiša mala — Kraj vasi tam bova spet obstala: Tebi ovsa za večerjo dajo, A najboljše meni, kar imajo . . . Torej spejva . . .!» ««Post6j, pater Ureli, preslavni Celjan, Svetnik po deželah devetih! Pri kraljih, cesarjih sveta si poznan, Se bolj pa pri naših — dekletih! ««Dekleta slovenska cveto nam na čast, Lepota njih v pesmih slavi se; Kaj čuda, če v sladko lepote si past, Ujel pač napcSsled še Ti se! ««A dekle iz nas in pobožni mož Ti — Križ velik, čuj, nista jednaka: Mladenke so naše rudeie krvi, Po Tebi se modra pretaka! <«A ker si mogočen, lehko narediš, Da sitna izgine razlika, Lehko si za ženo potem izvoliš, Če ktera de v naših Te mika. — ««E, hodi kar z nami k posvetu takoj, Da moški se dogovorimo! Pogodbo podpišeš nam sam še nocoj — Poprej Te domov ne pustimo! •» . . . Sluša Ureh govor starešine, Dobro sliši — nič na to ne zine. V grlu nčkaj sapo mu zapira, Plah nekako se okrog ozira: Mož stotina straži ga vaščanov, Mož stotina hrabrih Teharčanov! S konja stopi Ureh jim počasi, Nič ne reče — malko odkašlja si. V sredo mej-se viteški vzemo ga, Pa k županu na posvet vedo ga. Starešine vsi se poklone mu, Dolgo pismo župan da v roke mu; Cita pismo rjavi menih Celjski — Kaj li sklenil modri zbor je selški? «Jaz, grof Ureh, grof in knez Celjanom, Vsem Celjanom in okoličanom; Knez Slovencem in gospod Hrvatom, Nam sosedom, našim ljubim bratom; Desna roka kralju gospodarju In pobratim turškemu cesarju: Teharčane poplemenitujem, V plemski stan vse selo povišujem — Ali, kakor se po naše reče —: Modra kri po žilah vsem naj teče! V grbu dvoje zvezd jim svčti jasnih Za spomenik nje očij prekrasnih; Zvezd srebrnih dvoje v grbu sveti Za spomčnik lepi Margareti, Ki je kriva, da Vam plemstvo da se Za sedaj in za vse večne čase!» . . . Gleda Ureh starešine srenjske — Ej, prejake so pesti slovenske! . . . Tiho sede, s čela pot obriše, S svojoj rokoj pismo jim podpiše; Podpisavši — jo domov popiše. Teharčani pa, junaki zviti. Dan današnji še so plemeniti. - .3 S Balada o potresu. Prapori vihrajo, zvonovi poj6, Procesija dolga se vije, Pevaje, moleč litanije; In peva in moli in prosi tako: «0 čuj nas, Bog, v sveta nebesa, Obvaruj nas potresa i» «Svetniki, svetnice, usli.šite nas, Prijatelji vsi nad zvezdami, O bedite verno nad nami! K vam vsplavaj molitve goreče naj glas In k tebi, naš Oča, v nebesa — Obvaruj nas potresa! «Uslišanja vredni, oh, nismo pač mi; Uslišanja vredna j edina Nedolžna je naša mladina. Nje prošnja, preblaženi, k vam naj kipi, Njo sliši, Bog, v svoja nebesa — Obvaruj nas potresa!» Prapori vihrajo, zvonovi pojo. Procesija v cerkev se vije Pobožno moleč litanije; In staro in mlado prepeva srčno In pesem se ori v nebesa: «Obvaruj nas potresa!« In orgije mogočno s koru zabuče, In mašnik v ornatu mašuje, Presveto daritev daruje; On z narodom moli, ne moli za se, Goreče vzdihuje v nebesa; «Obvaruj nas potresa!* "Obleke stare bode morebiti. Da mogel deco golo bi pokriti« — ««Poberi se!»» — Ostavil bil sem grad — In tisto noč sem moral biti — tat! In «greh je krasti», rekla mi je mati, Pokojna mati — Bog ji nauk plati! — Sreč imate, sodni vi gospod! Usmilite še mojih se sirot! Da moji ne bi to, kar jaz, postali, Da ne grešili bi in ne jemali: Se moje dajte z manoj vred zapreti. Da jesti bodo mogli in se greti . . . Ej, draga peč, preljuba ti toplota, Tu godci godejo okrog života. A zunaj tam kako spet s snegom mete In v divjem plesu vihra suče pete! Kristus in Peter. Vzveličar in Peter po svetu hodila. Po svetu hodila, nevedne učila. Pa gresta mi nekega dne oba Po veliki cesti tako sama. Za gore že solnce je spravljalo se, Od gričev, vršičev poslavljalo se. Počasi korakata moža častita, Globoko zamišljena ne govorita. Globoko zamišljena — ne! — to se pravi: Zamišljen v resnici bil sam je Gospod, V tla gledal in gledal je celo pot. Bog vedi, kaj mu je hodilo po glavi! O! Peter bi zdavnaj že rad bil golčal, Z velikoj težavoj je tih bil in molčal (Ker, kdor veliko in rad govori. Ne misli globoko — izkušnja uči). Beseda mu baš je na konci jezika: Pred njima prikaže se čudna slika! V dnu jarka globokega, tik pri cesti Kmet ležal je vznak in v nezavesti. «FIe, klada pijana, zmezi se, zmezik Zadere Sentpeter se v sveti jezi; — «Domov! mar nič se ti še ne mudi? Brez olja je starka doma in soli! - 4S A Kristus Šentpetru s kazalcem pomigne: Pomagaj, da revež na noge se vzdigne! Sok trsov moža pač je malko ukanil, Doslej se še ni bil nikdl upijanil, No pošten je sicer in dobra duša . ...» Sentpeter strmeč te besede posluša, In, hoče, — noče, do prvega praga — Pod pazduhoj kmeta vodeč, pol noseč, Pod pezoj rojaka se dobro poteč — Vzveličarju spraviti ga pomaga. Pa gresta po cesti zopet naprej, Kdo jima naproti prihaja ? — glej! Herač je ostuden, poln gnilih gob, Živ mrlič, ko svoje dni modri Job. A glej, Vzveličar se jadniku bliža: - vladika Tekstor de, ««Kak6? Primož Trubar ste rekli? Živi li še ta do današnjega dne? Ni zdavnaj že zgorel v pekli ? ««Po vsej domovini vam nčkdaj razpčl Bil vražje je svoje mrčžc, Ovčice mi vse poloviti je htel — Gospoda gotovo to vč že.»» «Križ božji! Slovčnski Luter je tu!» Bolestno škof Tomaž Hren vzdahne, «Še tukaj ne bode pred njim miru?! Na dno vic nazaj naj se pahne! Pripeljal ne mara s seboj cel sod Slovenskih je Svetili Pisem; Peči bil sem kurit dal ž njimi povsod, Vseh mogel dobiti nisem.» — «»Pomislite, » > Slomšek se oglasi, «»Pomislite, sveti očetje! Kar Primož na zemlji več ne živi, Preteklo že tristo nam let je. ««0 veri njegovi ni bilo sledii V Slovencih o mojem časi. Predlagam, da raj se otvori možii, Da brat naš zaslužni se spasi. ««V jeziku premilem on prvi iz vseh, O, čujtc! nam knjige je pisal! In greh, ki učinil ga bil je, greh — Spokorniku Bog ga je zbrisal . . .»» Joj! bil vam prepir in spor je na to Po celi slovenski strani, Se drugi začeli nastavljati so Uho radovedno rajani. Z Jeronimom sveti Avguštin Smehljaje se tam pogovarja, S Kvirinom šepeče škof Viktorin, Kazaje na Petra, vratarja. Metodiju papež Nikolaj Sladko se na glas poroga ? «N6, brate moj, slišiš in vidiš sedaj, Kaj tvoja slavjanska je zloga ?» . . . In angeljci zlati okr6g letajoč S perutmi delajo veter . . . Pri vratih brez sape, osuplo zroč, Ko v tlčh ukopan stoji Peter. «Mir!» — čuj, s prestola svojega Bog Zdaj glas svoj svarilni povzdigne, Slovence takoj potolaži okrog, Vratarju z rok6j pomigne. «Do danes vaš Trubar je v ognji pripet Za greh se svoj 6stro pokoril, Od danes naj tukaj bo z vami vred Za to, kar je dobrega storil. «Ker v vašem jeziku vas prvi učil Moliti je, psalme pčti, Zdaj večno me bode slovenski slavil, Pevaje svoj: «Sveti, sveti!» . . . In ključ zarožlja in raj odprt, In Primož Trubar ust6pi. Mej slavnimi brati (pač mnogim na srd!) Bog sesti veli mu na klopi. Prešeren, glej, tam mu naproti hiti «Naj bom jaz tvoj prvi čestitelj! Iz narodne smrtne, stoletne noči Na delo si prvi buditelj!» Na sedmini. Ne sama ti, ne sama ti — Vsa vas se v solzah dnes topi Predvčerajšnjim še čil in čvrst, Sedaj ga krije črna prst. Tvoj mož bil sicer že je star, Že star, a dober gospodar. Bil že je kratkoviden, res, In gluhih malko že uščs: No zdrav in jak še korenjak, Krepak tako ni starec vsak. Oj, dober mož, predober mož! Se dolgo pomnila ga boš. Sam pravil nam je čestokrat, Kako ima te srčno rad. «Mladi se vek življenja moj, Odkar poročil sem se ž njoj. -Cvetoča ona, vel že jaz, Pri meni pač ni kratek čas. — In vender, vender ljubi me, In zvesto hrani mi srce! »Zvestobo nje poznate vsi — Noben je fant ne preslepi . . .» In zdaj je v grobu dobri mož, Se dolgo p6mnila ga boš! Luč večno Bog mu skoro daj, In večni mir in sveti raj! Lehko bi žil še dokaj let, Prenekter dal nam moder svet. Kak naglo ga je vzela smrt, Odnesla ga na tihi vrt! Bog ve, Bog ve, kako je to? Kdo soditi si upa, kdo? — On star, a mlada, živa ti — Tako pač večkrat se zgodil Oh. dobra duša, poštenjak, Spoštoval ga iz nas je vsak. Izpijmo čaše polne zdaj, V spomin njegov vsak pije naj I Kozarec vsak naj bode siih, Da mir njegov imel bo duh! Da kdaj ne pride plašit te, Nocoj še morda strašit te! — Udova le izpila ni . . . Kaj ti obraz tak6 bledi? «Ne vidite pri vratih ga? Kaj neki v roki tam ima?» ««Ne vidimo ničesar mi, Pač varajo te le oči.»» «Kak6 je bled, kako je bledi . . . Moj mož?! . . . kaj vrača se na svet! «Kaj neki svčti se mu t6? A! — kupo mi drži z roko! «In v kupi moten je napoj, Pijača kalna, soprog moj!» «<=Ne vidimo ničesar mi, Pač varajo te le oči.»» «In zdaj iz čaše piti če, Že nese k ustnom jo, gorjč! «Ne pij, ne pij tega, ne pij 1 V kot s kupoj, da se razdrobi! «Gorjč! — Izpil je vse do dna . . . Kak6 tel6 mu trepeta! «Gorje, gorje! Ti pil si smrt, Cuj, v grlo si izlil si smrt! «Saj nisem natočila jaz, Nalil ti on je tisti čas; «Ko tebe ni bilo doma, Bila sva ž njim sama, sama. «Rok6 ovil okol vratii, V uh6 šepetal mi medu. «Prišel je bil sosedov sin, Prinesel čudnih tekočin. «Srcč je meni preslepil, A tebi v kupo smrti vlili . . . «Ne vidite li tam-le ga? Kak6 telo mu drgetal «Kak6 si bled, kako si bled! Moj mož! — Kaj vračaš se na svet?» Napoleonov večer. (1810.1.) Hej, to je god vesel nocoj V Ljubljani pri maršali! Kdo šteje goste, ki pri njem So v dvorci se sestali! Čast, učenost, bogati svet, Lepote ženske pestri cvet Slavč Napoleona. Maršal Marmont, to mož je vrl, Francoza slika živa; S šampanjca polnoj kupicoj Omizju, čuj, napiva: «Fraternite, čgalite, Egalite in liberte — To geslo bodi naše! «Vam, gostje slavni, čašo to Na zdravje naj izpijem, Ponosen sem in sem vesel, Da med Ilirci žijem; Bog živi našo stolico, Prekrasno njč ok61ico, Bog živi vso Ilirsko!« In «vive la France!» zaorijo Navdušeni glasovi; Zvenče kozarci, se prazni In — polnijo se novi; S strun marseillaise pev zveni, A z godboj, petjem se vrsti Zdravica za zdravicoj. «V imeni cerkve: Vive V empereurl» Škof Kavčič kupo dviga, «Neveste Krista ne teži Nobena zla veriga«; — ««Se dolgo bivaj pri nas dnij, Maršalov nam najmilši Tf!»» Napiva maire ljubljanski. Trgdvec Mol: «Francozom čast! Kupčija cvete naša, Odkar mej nami bivate« ; — Pek Testič se oglaša: «In jaz prodam zdaj hleba več«; — ««Mesa zdaj mesto treba več,«« Meščan Sekač se hvali . . . Zvenčč kozarci bolj in bolj, Nalivajo se novi; S Francozom brati se Sloven V čast Korsike sinovi. To slavnosti bo lep opis, Ki jutri pošlješ ga v Pariz, Vojvoda Dubrovniški! A sredi družbe menih tih Napitnice posluša; Boj n6tranji mu čitaš z lic, Kaj snuje pač mu duša ? Mar rad napil bi. samotar, Ker mirni kot pusti ti car ? . Cuj, zdaj če govoriti! «V imeni svojem lastnem ne Vzel čašo sem v desnico. V imeni svojega stanti Naj opustim zdravico: V imeni vseh Slovencev tu, V imeni celega rodu Napoleonu slava! «V imeni našega rodu In našega jezika. Kateremu stoprav od vas Čast došla je velika: Izpijem čašo toto vso — Francozje, vam zdravico to Od patra Valentina!t +0*— \ — 7i — Svatba v Logeh. Za mizoj sedijo svatjc In godci sede za pečjoj ; Hej, to je vesela gostija V Logčh pri županu nocoj! Veselo godejo g6dci. Nevesti sreč se topi, Ne upa se v ženina zreti, Stidljivo poveša oči. Na desni, glej. pri starešini Celo gospod župnik so tam; Saj v Kani počastil bil svatbo Nekdaj še Vzveličar je sam! Sorodniki, bližnji in daljni, Prispeli so sreče želet, Nevesti in ženinu sreče Za ta in za oni svet. In kteri utegnili niso Čestitat priti sami. Darove pošiljajo svoje — Oj. dražestnih, lepih rečij 1 Umetalno vezanih kitic In vencev že poln je vsak kot, Kolačev s trakovi ovitih Ne mara, da bode jih stot. Ne bo li že konec darovom Od vsekod za svatbo nocoj ? — Se vaški je mlinar prinesel Za ženina darek s seboj 1 To stari je mlinar Mohorko! Saj znan vam je malin njegdv V dolini ob bistrem potoku, V zatišji vrb, jelšjih vrhov. V dolini ob šumnem potoku Kolesa se vedno vrte, A mleti pomaga Mohorku Rejenka, prelepo dekle. «K;ij, sosed, pa ti si prinesel?* — Sred izbe z darilom stoji, V naročaji jerbašček nežen Pred svati nerodno drži. Na desnem in levem ušesi Gluh mlinar je stari močno, Na ves glas poklanja svoj darek, Na ves glas zavpije tako: «1, to-le je dala, naj neseni! Dar vsprejme ta ženin naj sam, A vpričo neveste in svatov Naj jerbašček njemu oddam. «In kak je lepo ga zavila — O, Julika naša to zna! — Predavši ga meni je rekla, Naj pri-vas ostane dar ta! «Njiv, travnikov, hosto, vinograd In hišico belo dobiš . . . Lehko se nevestice svoje, Moj sosed, nocoj veseliš! «Bogati pač vi ste, bogati, A mi smo beraški ljudje- ...» Pred ženina dar svoj postavi. Obrne se mlinar in gre. Pogledajo v jerbašček svatje —: Živ angelj kot dar v njem leži! Podoben je ženinu jako . . Zato se tako mu smeji! — Se godci smijo za pečjoj se, Smejijo se gosli in bas — — Nevesti kraj ženina lepi Od stida rudi se obraz. Vinska bajka. Na Sladkem Vrhu po trgatvi v hramu Sodi trij^ mi stojijo; V junakih starih, hrastovih, kovanih Čudni duhovi tam spijo. Polnoč. Zadremal ba.š je gornik trudni: Čuj, iz kleti kaj šumi mu? Šušti, šepeče, siče v sodu prvem — T6-le duh bajni golči mu: «Leži, leži tam polje mi v tujini. Cesta po polji gre bela. Ob cesti krčma mi stoji samotna. Krčma ,pri lipi' vesela. ♦ Tovorniki bogati bodo prišli, Zlatov rumenih ti šteli, Konjičev iskrili par odpelje mene Z vozom po cesti tja beli. «Posedalo tam potnikov za mize, Mladičev bode in starcev, Oživljali si ude bodo trudne Z manoj iz svetlih kozarcev. . . > Pol spč, napol bede posluša gornik, Sladko v uho to šumi mu! Sušti, šepeče, siče v sodu drugem — Duh ta slovesno golči mu: «Menihi z mesta prišli bodo p6me, V klet me zaprli globoko, O zarji vsaki sakristan bo sivi V cerkev me nosil visoko. «Menihi pri oltarjih bodo stali, Svete mi čitali maše, Kot kri Spasiteljevo pil bo vsakter Vsak dan iz zlate me čaše? ...» Posluša starec proročanstvo tajno, Divno v uh6 to šumi mu 1 Sušti, šepeče, siče v sodu tretjem — Glas pa navdušen golči mu: • Doma ostanem rajši jaz! Oditi Toži se meni po sveti; Kjer sesal sem mladosti moč iz zemlje. Tu čem sedaj dozoreti! «Pa pride dan, in hram bo moj oživel, G6d bo vesel in slavnosten, Iz grl pak oril takrat bode moških Spev se v dolino rad6sten: ««Bog živi v čašah naših s6k ta zlati! Vsa ž njim slovenska nam vina! Bog živi, ki rodi jih, zemljo sveto — Živela vsa domovina!«» —-K*— Črnošolec. Prišel je po slov6 domdv, Po očin, majkin blagosl6v. «Poberi mi se spred očij!» Grd6 nanj oča zakriči. »Zdaj kruha iskat pojdi sam! Za sina več te ne spoznam.* Prok61nši sina ko besan, Obrne se od njega v stran. A mati plače, da je joj! "Sin moj, sin moj, kaj bo s teboj? «Gospod postati nisi htel, Iz črne šole nam ušel! «Ne boš, oh, pred oltarjem stal, Nikdar ne nove maše bral!» . . . In brez slovesa sin-dijak PrestcSpi zadnjič rodni prag. Klobuk pomakne na oči — Kaj komu mar, kaj v njih rosi ?! — Od vseh zapuščen in proklčt Skoz vas koraka v tuji svet. Sam samcat ide iz vasi, Lajaje sprčmljajo ga psi. In okna se odpirajo, Za njim se vsi ozirajo. In mnog se ozre vanj obraz, In mnog za saboj čuje glas: «Glej črnošolca tam-le, glej!» — ««Ušel jel»» — «Bog mu v grčh ne štej! «Sosedov Martin Luter, ha!» — «««Zanj ni ne pekla, ne Bog;i!»»> In okna se odpirajo, Vsi se za njim ozirajo. A črnošolec nem in bled Skoz vas koraka v tuji svet. Pa pride tja na kraj vasi — Tam bela hišica stoji. Tik hiše mimo mladec gre, I tam se okence odpre. I tam se okence odpre, Obrazek v oknu sine nje: «Zbok mene si od vseh proklet . . . O, vrni mi se skoro spet!> — Dvorski norec. Kaj sloniš tu sam, zamišljen. Dragi Ali, modri Ali? Glej veselja morje šumno, Kak to polje po dvorani! Kaj stojiš tu nem, zamišljen? Glej te pare, ki vrte se ko dvorani v plesu lahkem, Glej jih prince in princese! Hodil mnogo si po svetu: Reci, kje, na kterem dvoru Veselice so krasnejše, Nego moja je nocojšnja? Glej briljante, dijamante V sultanije dijademu! Kje si videl lepših, dražjih ? Rad bi vedel, rad bi vedel! Vrat Aide glej princese! Biserjev si kje že videl Na človeku kdaj katerem Se svetlejših in še čiščih? — 8i — Kje si videl lancev večjih, Lancev .še iz težje rude, Nego zlata je veriga. Ki jo nosi paša Jusuf? In vilinska oblačila! Kjč je lepše tkana svila, Kjč obleka bolj ukusna, Nego tu na odaliskah? . . . Zaškrebljajo zvončki norski, Siljasta se zmaje kučma, Ko iz sanj se vzdrami Ali Pa satirska skremži usta: «Lepših videl sem demantov, Biserjev sem čiščih našel, In verig sem gledal težjih In obleke vse to dražje. «Daleč treba ni hoditi, Da se, sultan, sam prepričaš, Ka tvoj norec, modri Ali, Golo pravi ti resnico. «Dražja, nego svila dvorska, Raševina mi je kmečka, Ker si vsak jo sam zasluži Z delom težkim in poštenim! «Težji, nego lanci zlati Tu na prsih gizdalinov, Sužnosti so lanci hudi, Kteri narod moj težijo! «Biserjev še hočeš čiščih? To so solze milijonov Stradajočih zarad tebe, Ki tu paseš se pohotno 1 «In najlepši dijamanti — To so svete srage tiste Padajoče s čela možu, Ki za svojcev kruh bori s —-SQf— Mejnik. Sejm bil je živ. Prodal i 6n je Lahom Tam par volov. Zakasnil se, a v pozni, temni noči Sam gre domov. • Hm, pravijo, da ni baš varno iti Tod obsorčj, Popotnike da časih rado straši Ob cesti tčj.» z/ Pa bil je Martin svoje dni vojak vam, Na straži stal, Po noči čul tam uro biti vsako — Pa bi se bal?! «Se pri Custozzi smrti bal se nisem, Zrl ji v oči — Pa tukaj mar ko dete bi trepetal, Če list šušti?!» Dospe do svoje hoste . . . Čuj, iz teme: ««Joj! kam bi del?»» — «Kaj? — kd6 si božji — kam naj deneš, vprašaš? — I, kjer si vzčl!» ««Vzel sem mej svojoj bil in tvojoj lastjo Mejnik le-ta, Presadil ga skrivaj na last sem tvojo Za sežnja dva. ««0h, in sedaj, odkar moj duh odplaval Na 6ni svčt, Nazaj ga nosim, kleti kamen težki, Pač sto že let! - ««Hu, to teži, tišči!»» . . .Tu se zablisne: Pred njim sopeč Pripognen stopa — sosed Vid — na rami Mejnik noseč! Pa bil je Martin svoje dni vojak vam. In ni se bal; — Kak6 nocoj domov je prišel s sejma, Pa le ni znal. A čudno prineso mu vsi novico, Ko sine svit: «Sin6č umrl je nagle smrti s6sed, Mejaš naš — Vid!» —tOJ-— List iz kronike Zajčke. Slavni svetcc v blaženstvu nebeškem, Kartuzjancev oča, sveti Bruno 1 Ki rodil si nas v dolini pusti, Tam v Sartrčški nas rodil dolini; Ki razgrinjaš i nad nami plašč svoj Zbranimi tu v samostanu Zajčkcm: Ne zameri, oča, ne zamčri, Da ti sin tvoj, stari Marijofil — Kloštrov tvojih bivši prej nadzornik, A zdaj prior v domu tčm nevredni — Piše danes v kroniko tč vrste, Pergamenu da izroča zgodbo, Zgodbo, ki bo žalila te morda. Trideset je lčt že palo v večnost, Trideset od tistih dob let dolgih! Dan jesenski bil je topel, krasen. Ko priromam tu pred klošter Zajčki, Razoglav pred samostan priromam. Palico sem potno držal v desni, A v levici sveti rožni venec. Tik pred cerkvoj obstoji mi noga. Prag prestopim, v cerkvi sem prekrasni. Skozi okna gotiška visoka Žarki solnčni lili so se vanjo. Hiša božja prazna, osamela! V refektorij grem; tam bodo bratje. Na stežaj so vrata vanj odprta, Od obeda še šibe se mize, A v dvorani ni je duše žive! Po hodnikih samcat stopam dolgih — Prazna cela vsaka, vse je tiho, Le korakov mojih jck se sliši; Mej zidovjem čudno to odmeva! S sten obrazi gledajo me resni, Radovedno vame zr6 podobe: Slike stare priorjev pokojnih, Slike stare dobrotnikov Zajčkih. Groza skoro me obide rahla. Sam ne včm, kak dolgo tod sem blodil: Stoj, pri tleh, tam v koridoru temnem Vrata najdem le napol priprta, Iz dvorane govor, hrum in petje! Tihotapim k durim tčm po prstih, Slušam, slušam — to reči so divne! Hrum potihne, čuj, glas visok poje: «Iz raznih krajev, časov Do stropa knjig leži, A jaz mej vsemi ljubim Tam zvezek poezij. «Kaj sta Horac in Pindar! Kaj Sappho in Ovid! Tam v mojo knjigo višji Pesniški duh je vlit. «Če sladka me vsebina Zanese pod nebo, Se jaz bi menda odo Zapel tačas lehkd 1» . . . Aj, očetje so v — biblijoteki?! Cul sem že o učenjakih Zajčkih . . . Torej res! . . . Brat drug se že oglaša: «A moj folijant je tam stari! Iž njega rad čitam vsegdar; Čas letnico zglodal mu davno, Pozabil že se je — tiskar. «Če pisca ideje globoke Premišljam do pozne noči, Vsa čuda priroda mi jasno Razgrne tačas pred očmi!» . . . Bas resnoben zdaj za tčm zapoje, Da dvorana vsa bobni od jeka In zidovje nad menoj se trese: «Resnice že dolgo sem iskal zaman, Premetal neštete sem liste; V tiij knjižnici našel pa zdaj še vsak dan V vseh knjigah resnice sem čiste!» Tu veselo zazvenčč kozarci! Odprem vrata, vstopim in pozdravim : t-Mcmentote mori/* .... Klet prekrasna! Klet prostrana me objame hladna. A v sredini sodov velikanskih, Tu sedijo patres kartuzjanci Okrog mize hrastove ogromne; Cašo v roki vsak drži penečo . . . «Bratje dragi: Dominus vobiscuml Tukaj torej knjižnica je vaša?! — Po ukazu strogem iz Sartrčze Prišel k vam je brat vaš Marijofil, Da pregleda samostan vaš Zajčki, Da napredek vidi v učenosti/ Ki izvira v knjižnici vam toti ...» S težkim srcem pisal te sem vrste, S težkim srcem to beležil zgodbo. Ti Spasitelj križani na pultu, Ti na steni, Mater Dolorosa! Vidva sta mi priči, kak nerado Teklo danes mi pero je gosje. Ali grešni menih Marijofil. Ki osivel je pišoč to knjigo, Kroniko o samostanu Zajčkem, On ni mogel in ni smel drugače! Kajti res je res: Resnico samo Vselej piši vestni zgodovinar! - s9 - Ne na levo gledaj, ne na desno, Kaj vrstniki poreko, ne baraj! Kaj potomci poreko, ne maraj! — In zato ne bodeš pač zameril, Ua je pisal sin tvoj Marijofil V knjigo toto danes zgodbo čudno, Ki vršila se je v Zajcu lepem. Ko smo šteli leto: tisoč petsto Šestdeset in štiri še po Kristu —, Oh, saj vem, da bodeš mi odpustil. V slavi rajski, oča Bruno! Amen. —+0+— B6tra. Znosila h krstu že vso vas — Vso faro sem ne mara jaz: Brez botre nisem še nikol Po cesti tej šla k cerkvi dol. Sred sela so pobrali te In najdenčka mi dali te. Oj, ktera te dojila bo? Oj, ktera te redila bo? Brez otca, majke — velik križ! A zdaj še botre ne dobiš. Kd6 kupil križevnik bo bel? Kd6 ž njim pri krstu te odel? «Jaz njemu botra biti čem, Pod skrb ga vsprejmem z dnešnjim dnčm!» . . . Glej, žena bčla velih lic Po cesti z Nežoj stopa vštric! Očij globoko vdrtih lesk — Ko svčč mrtvaških dvoje blesk. «Ne boj se! Jaz mu botra bom, A dete vzamem na svoj dom! «Bogata jaz sem ti gospa, Oh, daleč, daleč tam doma. «Kaj preskrbela že otr6k Po hišah svojih sem, o Bog!» . . . Po ženi beli Neža v stran Pogled obrne tih, plašan: Nikjer je botre tuje ni . . . Na rokah dčte mrtvo spi. —+0+- Ukrajinska duma. »Kam, oča mčnih, dalje, kam? Le noter, noter v dvorec k nam! Mrak pada na ravnino, Noč že na Ukrajino. «Pač trudni, lačni že ste Vi . . . Tu nate hleba in soli! Od pota si počijte. Pri meni prenočite!« ««Bog plati, mlada Vam gospa! — Sami doma? Sami doma? Kje mož je Vaš čestiti ? Kjč barin plemeniti ?»» «Mož moj odšel je v daljni kraj, Oj, v daljni kraj, ni ga nazaj; Tri leta so minila, Odkar sva se ločila. «Odšel je v matuško Moskvo, Od tam pa v Novgorod — nat6 V Sibirijo potovat, Kupčevat in trgovat.« Kak gospodarstvo kaj stoji? To pač velike so skrbi! . . . Imate dece zale? Odrasle ali male? —»» 'Dvor moj je srečen — čast Bogiil Vsi lili p61ni so medli, V hlcvčh goved rogata, Po poljih žita zlata. ■Jedini otrok moj — Ivan, Kazaček boder je, krasan . . . Vse sama gospodarim, Vse vladam in domarim. «Oh, te skrbi, oh, tč skrbi! Lehk6 se duša pogubi! . . . Lehko od prave poti Napast nas zvabi, zmoti.« ««Gost Vaš pravico od Boga Greh odpustiti Vam ima . . . Srce mi le odkrijte, Ničesar ne tajite!«» Težko, hudo grešila sem; Oh. grehe tri storila sem, Tri hude, težke grehe, — Podajte mi utehe! «Moliti vsak dan za moža Obljubila sem iz srca . . . Oh, večkrat opustila — Greh prvi sem storila. «Posušil se je rožmarin, Usajen njemu, na spomin . . . Zalivati zabila — Greh drugi sem storila. «Prišel bil k nam je mlad kobzar. Oj mlad kobzar, oj lčp goslar, Opeval step-ravnino, Opčval Ukrajino. «Kazake v dumah je slavil, Njih ženam krasne vence vil . . . Greh tretji sem storila: Kobzarja — poljubila . . . «Bog pač mi grehe odpusti . . . A . . . ««Kaj to znači?»» prorok kliče tretji — ««Turki nas pridejo klat!»» «Nič ne veste, kaj vse to pornčnja!« Glas zagrmi jim ko grom —: Velikan sred njih čestit stoji že — Starec, odkod? Kje tvoj dom? «Trikrat mesec bo še pomladil se — Mavrice pravijo tri; Vigred kaže solnce vam — zeleno ; Solnce rudeče je — kri! «Kri bo tekla za svobodo zlato — Solnca nam priča s^oj zlat, Tresla bo pred nami se gospoda, Tresel tiranov se grad. «Cija zemlja ta? Cegavi mi smo? Sme se teptati naš rod ? Kaj je kmet? On je li tudi — človek? Človek mar sam je ,gospod?' — ii7 — «Vidite — tam gor! — v oblakih vojsko?.. . Bog sam bori se za nas! — Angelje na konjih — glejte! — z meči... Skoro i naš pride čas! «Pnnt slovenski — tiho! — že se sklepa. Koder naš jezik doma; Zveza sveta tajna veže kmete: Stara naj pravda velja! «Kaj stojite tu omahovaje? Znak že z nebčs vam je dan! Tlake jarem — he? — vam je li sladek?. .. Z nami, o bratci, na bran!« ««P6jdemo — vsi gremo v boj za pravdo!»» Vse se poslancu roti . . . Gradu v gori črnemu nad selom Tisoč pestij zapreti. — *c+— XI. Kralj Matij až. «Kadar bo kralj Matjaž kralj oval, Onda bo kmetic dobro kmetoval.» Narodna. Na vasi pod lipoj staroj Pravljice prepeva ded, Unukom trem svojim jih pravi Pravljice iz davnih hit. Šumi jim nad glavami lipa, Presladko nje cvetje diši, Mladeničev čilih najmlajši Uzdihne in dedu veli: «Rad prišel jaz v g6ro bi sveto, Kjer biva kralj veliki naš, Kjer spava stoletja, stoletja, Kjer spava naš kralj Matijaž. «V palačo podzemsko njegovo, V predivno rad stopil bi jaz, Zaklade leskeče se gledal, Vojaštva rad videl bi kras. — lig — «In njega tam samega videl Za mizoj kamnitoj bi rad, Krog ktere mu brada čestita Ovija že sedmi se krat. < In lepo sopr6go njegovo, Alčnčico, videl bi tam . . . Oh, rad bi napotil se v goro, Da znam le k6d iti in kam!» Sumi jim nad glavami lipa, Presladko nje cvetje diši, Pa bratov zamišljenih drugi Mi reče in govori: - A kmetje v baržunu in svili? Tam v sčnci kraj njive sod vina leži; Dolenjca pij6 vsi iz grajske kleti, Pijo in pojo mi veselo. Boj pri Brežicah. (Septembra 1516.) «T,e vkup, le vkup, le vkup . Erhangen untl auch gespisst.» (I. P.) »Kdo trka zunaj ... o polunoči?» — ««Odprite! Kum Zorko pred vrati stoji.»» — «0d k6d?» — ««Iz Brežic. . . iz boja!»» — »Odprta ti koča je moja!» «Iz Brčžic! Divja li še pravde vihar ?» — ««Nel Danes potihnil je za vsegdar; Mir sklenil je Ditrildtajn Žiga — Nad njim nikjčr včjvode ni ga. ««Odbijali vraga smo z levjoj močj6j! Kij s siilicoj, z mečem bat, sablja s kosoj . . . Nocčj je vse tiho tam doli . . . Zdaj tikaj vsak grad naokoli! ««0, miren sedaj je vsak puntar — tlačan! Mir rajski opčvata krokar in vran . . . A kar se nas bilo v dolini, Naznanjam vam jaz ga jedini! ««Tristo jih po bitvi ostalih še roj, V vrt mestni nažene vam Ditrihštajn Nasmeje se Žiga in deje: ,Pokaj pak so prazne te veje? Pet kmetov — ni res li, tovarši! — Kot sadje nosilo bi vsako drevo! Ko nalašč, prekrasna — vešala . . Pa naj se poskusi ta — šala!' — svr- Knežji kamen. . . . «Kamenje bode vpilo.* Luk. XIX. 40. »Polje lepo, polje Gosposvetsko, Dežele koroške ti cvčt! Kaj pomenja kamen stari v tebi, Svedok iz neznanih nam let?» V kresni noči krasni, tajnopolni Kum Stojan se vrača domčv, Gre po polji Gosposvetskem ravnem, A bliža se doba — duh6v! Dospe h kamnu: «Ni to prestol, ka-li? Kdo sedel je tukaj ? Povčj 1 Nčm si. Mah že te obrasta zelen, Razpadeš pač prej ali slej. «Nčm si. Tiho vse okoli tebe. Ko solnce ti sije, molčiš; A ko noč na tebe pade črna, Ti ves oživiš — govoriš! «Vrača li se duša pogubljena Pri živih iščoča miru ? Mar osvete prosi senca jadna Ubitega tu brez sledu? «In pregnati jih, duhove nočne S prestola ves trud je zaman! Kaj za rajne zmolil rožnih vencev Že tukaj je Gosposvetčan! «Kaj storili še za duš smo pokoj? Kdorkoli za kamen ta ve, Vejo vrže, rožo poljsko prčdenj Po cesti tod mimogrede. «Ko naraslo to vejevje, cvetje, Zažgali grmado smo t6: Mir imela duša bo nesrečna, Nazaj poslej več je ne bo! «a ko polnoč kladivo odbije, Pri stolu duhove vzbudi; Zopet kliče, toži, vzdiha nčkdo Vso noč, dokler zor zarudi. «Po menihe v mesto smo poslali, In prišli pobožni možjč; Pokropili kamen z vodoj svetoj, Moliti začeli klečč. «In molili ves dan samotarji, Vigilije peli na glas, Litanije peli, čteli maše Za duše nerešene spas. «A ko p61noč kladivo odbije, Pri kamnu strahove vzbudi; Spet tu kliče, toži, vzdiha nekdo Vso noč, dokler zor zarudi. «Vsako noč tu straši na prestolu. No, bode pač tudi nocoj7 . . . Kresna noč! — a Stojan nosi v žepu —* Kaj ? — prdprotuo seme s seboj! «Bajna noč, ti vseh nočfj kraljica! Ti svet nam razgališ čarčv . . . Bom jaz tudi gledal čuda tvoja, Ko doba nap6či duh6v?» — Tu stoji kum Stojan ves zamišljen, Poljublja že sen mu oči . . . Ob prestola vznožji se nasloni, Zadrčmlje, zadrčmlje — zaspi . . . P61noč bije v stolpu Gosposvetskem! A Stojan to sliši takoj : «Kaj — bedim li? ali mar še sanjam? Ni bil to potres pod men6j?» Je li zemlja vrgla ga iz sebe? Na stol mu se nekdo popel 1 A v trenutku zgine mesec svetli, Zakril ga oblakov je vel. Sapo nase vleče Stojan . . . sluša . . . Cuj v temi duh nčkaj golči . . . «Kdo si duša ti nesrečna tukaj? In kake želiš pomoči? «Kdaj nehaš tu strašiti po noči? Kmet Stojan bi rešil te rad ...» ««Kdo sem, vprašaš me, neznanec smeli Po krvi, po stanu tvoj—brat! «»Cuj, svobode naše pokopane Pomnik je ta kamen jedin! Tujcu sužen ti pozabil davno, Da otcev svobodnih si sin. ««Knezov naših prestol \z slovenskih Ta kamen, tega ti ne znaš? Samo sedel tu, Borut, Gordzd je In Ingo, poslednji knez naš! ««Tu volili smo sami si kneza; Kmet sam mu vso dal je oblast; Narod sam iz sebe mu predaval Mol žezla in krone je čast . . . ««Domovine le iskati sreče, Vsem braniti pravdo vsegdar, Z mečem v roki tu prisezal glasno V jeziku je našem vladar! ««Citaj črke tu na kamnu svete — Mi vdolbli smo v kamen jih, znaj! — PRAVDO BRANY VDOVE — domovine ... A kd6 vam jo brani sedaj ? ««Mi sedeli s knezom smo za mizoj — Za vrati stojite zdaj vi . . . Mi iz polnih skled obedovali, A vam še ne dajo — kostij . . . ««Kdaj izpolni se napis na kamnu? Kdaj duh moj že mir bo objčl ? Kdaj, vi bratje . . .?»» Cuj, pri Gospi Sveti Petelin tam že je zapčl! Stojan vstane in oči si mane: Za goroj že dviga se dan . . . «Kaj je bilo pač to v kresni noči? Resnica mar ali le — san?» -+C4" VIII. Tabor. ('573-) «Iri kurtzer Zeit zu krieg und Rtreit Kham raaniger her von weitten . . . Ain yeder schwur bey seinem ayd.» (I. P ) Hej, to vam je živo pod Klanjcem Na Sotelskem polji nocoj! Upornikov dvadeset tisoč Za pravdo pripravlja se v boj. Z napčtim obrazom ščip gleda Na tabor ustaški zavzčt, Posluša tam konj rezgetanje, In sabelj posluša žvenket. Sam sneg in sam led po poljanah, Božični razsaja vihar, A v srcih je vroče, prevroče — Osvete razgrčva jih žar! Sred taborja tam pri kurišči Možjč pa sedijo trije; Zimzelen, kokotja peresa Junakom s klobukov visč. Veselo praskeče ogenj, Iz sanj se mi prvi vzbudi; Na puško kremenko naslonjen Kmet Pdsanec pravi, veli: «Car daleč, a Bog je visoko! Odkčd pomoči in sveta ? — V pest svojo odslčj le verujem, Zavčznik moj — puška je ta!» Veselo praskeče ogenj, Iz mislij se drugi vzbudi; Sede pa na topu tam turškem, Voj Ilija siim govori: «Vse vzel mi je Tahi imčtje, Or6pal me s krutoj rokoj. Zato, kakor vesta, sem puntar, Zato sem mej vami nocoj . . . «Ha, to vam je bilo življenje! O krasni minuli ti čas, Ko Turkom sva cčpila glave, Naš Lenkovič slavni pa — jaz! «In z istoj zdaj sabljoj gospodo Pošiljal vam v pekla bom dno, Ker hčete, da vojvoda vaš sem . . . No, v božje ime, pa naj b6! «A z vami vred tukaj prisezam: Umrjcm vam rajši stokrat, Ko enkrat še iti na tlako, Le enkrat h gospodi še v grad! — «Ko zmanemo Turke krščanske, Slovenci se združimo vsi. Takrat si izvolimo kralja . . . No, kralj naš — brat Gubec boš ti!». Pojemlje že ogenj, le Gubec Zamišljen strmi vanj doslčj . . . Tu vstane, znak bratom da s sabljoj In reče jim samo: «Naprej!» Stava. (■573.) «\Vir wollens frischlich vahen an, Khainen darin lel>en lan.a (I. P-) I. Vino pije Oger Ferenc Tahi, Vino pije na graščini svoji, Na Sos&lu, gradu na Posavji. Z njim je pije svetlih gostov družba, Grofov sedem, vitezov petero. Prašaj, kd6 so? — poreko s ponosom «Vsi sinovi vojvode Arpada!» Njih obrazi pričajo pa glasno: «Polovica nas je — janičarjev» . . . A mej njimi še baron je nemški, Jože Turen, vlastelin na Krki, Vlastelin in stotnik ččt uskočkih. Teče gladko v grla vince sladko, In skoz grla stopa vince v žile, In po žilah stopa gostom v duše, Stopa v duše, v srca jim junaška. — čudodelnik duh si vinski divni! Prideš v žile, kri se nam segreje, Prideš v srce, bije nam hitreje, Prideš v dušo, pa nam oživi se, Razvedri se in razveseli se: Čudodelnik duh si vinski divni! Čuda delaš dnes i na Sosedu. Omečila srca so se gostom, Pa v junaška ljubijo se lica, Od ljubezni brat objemljc brata. A ustane mi za mizoj Turen, Jože Turen, stotnik ččt uskočkih, Dvigne čašo rujnega bizčljca, Dvigne čašo, začne govoriti: »Krasno smo pri tebi se sestali, Ljubi s6sed ti naš, Ferenc Tahi! Pogrne, tu je pravo še življenje, Tu pri tebi! Skoro sem pozabil, Od kedaj že gost sem tvoj presrečni. Ali, prašam vas, gospoda slavna! Kdo dandanes treba lepše zloge, Nego plemič, stiskani povsodi?!— Hudih časov, oh, smo doživeli, Plemstva stari majejo se stebri. Kd6 jih maje? Kdo podreti hoče? Ha-ha, bratje, sram me je, a res je! Kmetje to so, delavci, seljaki, Ti slovenski in hrvaški kmetje; Ljud umazan krati nam pravice, Posvečene od stoletij šege . . . Človek kmečki in plebej — povejte! — Kakšno pravdo naj ima neplemič ? Mi vsi vemo to, gospoda draga: Človek pravi, to je samo oni, Ki ga diči — grb na pergamčnu! Mi vsi znamo, kaj je volja božja: Jeden rojen je, da gospoduje. Drugi pa, da prvemu hlapčuje; Jeden dčlaj, drugi tam počivaj! Jeden stradaj, drugi pa uživaj! . . . Pa ukazi kmetu danes tlako: Koj zagčde pesem ti o pravdi, Takt pa bije s cepcem ti po hrbtu! Zagrozi ti še z Matijem Gubcem, Kraljem novim, kmečkim kraljem svojim, Ki gradove nam podere naše! . . . Nekrščansko se postopa z nami, Oh, krivice nam godč se težke! . . . Ne, nel — Tebi, mili Ferenc Tahi, Tebi bati ni se roke selške! Ti brzdati znaš jih in krotiti, Tepeš jih in bičaš, da je radost, Oslavil si daleč se po svetu! Občudujem plčmiški tvoj ponos, Posvečujem polno t6 ti čašoU «*Vivat! Eljen!»» — in poljubi vroči, In objčmi in junaške solze! Čašo novo si nalije Turen, Nadaljuje govor v sveti jezi: »Mojster res si, v strahovanji, Tahil Ali, bratec — čarodej še nisi! Garati zna samo Jože Turen, Tvoj prijatelj, stotnik čet uskočkih . . . Bistra teče mimo tebe Sava, Ali predno mine teden tretji — Hodi gledat mi na breg valove! — Predno mine dnij ti trikrat sedem, Voda bode Sdvina rudeča! Vso prečaral reko bodem čisto; Čudesu se mojemu boš čudil: Jože Turen, moj prijatelj nemški, Čarodej je pravi, mi porečeš! Staviva dnes pred svedoki stavo, Vadljajva se, brate, Ferenc Tahi: Ako meni se posreči čara. Ako Sava tekla bo rudeča, Ti mi pošlješ v stavo sivca konja, Da ga jezdim po ravninah krških. Ako pak se čara ponesreči, Sava teče ob obroku bistra, Onda, sosed, ti dobodeš stavo. Pošljem stavo tebi jaz še lepšo, Pošljem tebi, kar imaš najrajši: Rožo bčlo in nap61 raze velo, V vrtu kmetov mojih tam ubrano, Pošljem v stavo ti — dekle slovčnsko!« Ko razumel Tahi je zdravico, Slišal, kar mu pravi Jože Turen, — J4S — Plane kvišku kakor ogenj živi: «Mož-beseda! ljubi s6sed Turen, Mož-beseda, stavo to vsprejčmam! Vse omizje slavno nama priča. Težko čakal čarovnij bom tvojih, Rad bi videl, kako hočeš, bratec, Savo našo nam porudečiti; Rad ti pošljem tudi sivca konja, Da ga jezdiš po ravninah krških: A še rajši jaz bi videl vender — Naj v uho ti željo pošepečem —, Da umčtnost se ti — ponesrčči!» ««Vivatl Eljen! Stava je veljavna!« Seže v roke Tahi gostu Turnu, V roko seže, da se vadlja zveze; V roke seže Turen vsem po vrsti, Za slovo še vse poljubi gorko, Vse poljubi goste in objame; V pozni noči se od njih razloči, Jaše prčmo na svoj grad na Krki. 2. Vsak dan jaše Tahi z gosti k Savi, Hodi gledat Savine val6ve, So li bistri ali že rudeči. jaše gledat Tahi teden prvi: Sava teče bistra, ko poprčje. Jaše gledat Tahi teden drugi, Od nedelje do nedelje druge, Radoveden tam stoji na bregu, Radovedni vsi zr6 v reko p6dse: Sava teče bistra, ko popreje. «Čarovništvo,» reče Ferenc Tahi, «Čarovništvo menda ni baš lahko, Savo vodo to porudečiti, Ali pa se šali z nami Turen! Ceterum, če stvar se izjalovi, Mati, bratje, veste, — to tem ljubše ««Sedem dnij še čakajmo, prijatelj!»» Jaše Tahi zopet z gosti k Savi, Hodi gledat reko teden tretji; Vsak dan tam na produ mi stojijo, Vsak dan, vse od jutra do večera. Kolne Tahi, kolnejo tovarši In na Turna se hudo jezijo: «Ha, za nos nas vodi Nemec zviti!» Dan napočil jim je trikrat sedmi. Jaše Tahi k Savi dan poslednji. Speje k reki z gosti na vse zgodaj, Baš na praznik Agate svetnice. Pod kopiti škriplje sneg konjičem. Z vej srebrno se leskeče ivje, In pod nebom kroka gavran lačni . . A junaki dirjajo mi k Savi. ,4vv Gor in dol po produ jaše Tahi, Hudomušno suče vranca konja, Suče ga in tepe brez potrebe; Hudomušno zbada ga z ostrogoj Zdaj na desni, zdaj na levi v trebuh. Jašejo ž njim gostje radovčdni, Gledajo in vodo vsi motrijo, Čakajo od jutra do poldneva: Sava teče bistra, ko poprčje! Divje škriplje že z zobmi mi Tahi, Brke viha in od jeze piha, K61ne Turna, v peklo ga proklinja: «Dan poslednji . . . zlagal je baron se ««Do večera vstrajajmo še, sosed!»» Gor in dol po produ jaše Tahi, Zr6č nestrpno v Savino vodovje, In koln6č skoz zobe kletve grde. Jašejo ž njim vitezi in grofi, Tahija na glas pomilujoči, A na tihem — se posmehujoči. Gleda solnce zimsko skoz oblake, Ne, mežika malce le zaspano. A razgrne se zavesa siva, Z jasnega se solnce ozre doli, Gleda z neba toplo in prijazno, Gleda svetlo v Savine valove . . . «Kaj je to? — Ne vidite li, bratje?!» ««Da, kali se Sava, brate TahiN» «Vidim prav? Ha, prek in prek se barva Torej vender — čarodej — si — Turen! . Ne, ne! Vara luč očij me mojih! Zajmimo si, bratje, Save v ča.šc!» Zajme v čašo vode rečne Tahi, Zajme gost je vsakter v čašo svojo. Proti solncu čaše vsi držijo: «Voda v čašah je zares rudeča!» Zajmejo iz Save vode drugič, Proti solncu čaše vsi držijo: «Voda v čašah je zarčs rudeča!» Zajmejo iz Save vode tretjič, Proti solncu čaše vsi držijo: «Voda v čašah je zares rudeča!* — Ne počaka, da domov prijaše, Kar na produ piše Tahi Turnu, Piše pismo, lčpo ga pozdravlja: «Slava ti! Do zemlje se ti klanjam! Mislil sem že res, da si — Pavliha, A ostal si, sosed,' mož-beseda! Čarodej si; rad ti čast priznavam. Ali predno pošljem sivca konja, Dej, povej nam in razloži, bratec: S čim prečaral Savo si nam bistro? S čim pobarval reko si rudečer Mar črnine imaš preveč v kleti, Pa si v Savo jo iztočil danes? Ali črešenj si nakuhal suhih, Pa si v Savo s6k izlil čarovni ? Ali pa si bržčas bil na lovu. Tam nastrčljal zajcev brez števila, Brez števila srn, volkov, medvčdov, Pa si v Savi plenu — kri izpiral ? . . . Dej, povej in razodčni tajnost, Predno pošljem tebi sivca konja !> Vino pije Oger Ferenc Tahi, Vino pije na graščini svoji, Na Sosčdu, gradu na Posavji. Z njim popiva svetlih gostov družba: Grofov sedem, vitezov petero — Vsi sinovi vojvode Arpada. — Hej, to bil je zopet vaš dan, godci, Fantje črni, vi ciganski fantje! Niso gosli jokale zastčnj vam, In zastonj ne vriskale vesčlo: Koljkor pesmij, toliko cekinov! — Pili vince ta gospoda svetla, Vse od jutra do noči ga pili, Caš brez broja od zdravic pobili; V pozni noči že razhajali se, Za slov6 že brat poljublja brata: Dospe pismo od barona Turna, Baš na roke Tahiju graščaku 1 Čita pismo Tahi gostom svojim, V pismu Turen Tahiju poroča: «Ne budali, ljubi bratec Tahi, Ne budali ter se mi ne šali! Nimam v kleti preveč jaz črnine, Da bi Savo barval ž njoj globoko; Tudi črešenj nisem kuhal črnih, Da bi s sokom Savo bil prečaral: Pač pa bil sem v istini na lovu! Nisem streljal zajcev za zabavo. Ne volkov, ne srn in ne medvčdov, Nego kmete puntarske lovil, sem, Te slovenske in hrvaške kmete! Slavno jih pri Krškem sem premagal In Krščane ž njimi vred uporne! Vse pobili moji so Uskoki. Vse pobili, kar so jih dobili, Vse poklali, ki se jim udali! Kri plebejska tekla je v potokih. Tekla v Savo pa ti jo skalila, Jo skalila in porudečila . . . T6 je, bratec, vsa umčtnost moja. Rad bi prišel sam na S6sed k tebi -Truden sem od čarovnije klčte! . . . Pošlji skoro mojega mi sivca!» Kr6nanje v Zagrebu. (i 573.) nlr khainer west itmb das endth> (I. p.) Zvonovi zagrebški pojo, Poj6, da še nikdar tako. «Le vkup, le vkup. gospod, tlačan! Oznanjamo slovesen dan. «Široko ori se naš glas. V poslednjo tja slovensko vas! «V poslednjo tja hrvaško vas Naj slišijo seljaki nas! «Razlčgaj se do daljnih dalj: Matija Gubec naš je kralj!» Ropoče bč-ben gor in dol Po ulicah, ko še nikol: «Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves! Seljakov kralj se krona dnes! «Kjer cerkev Markova stoji. Tja gledat kr6nanje zdaj vsi!» Kjer Marka svetega je hram, Pred njim železen prestol tam. Pred stolom Gubec, kmet stoji . . . O srečen, slaven kralj pač ti! Glej, kronanje iz oken vseh, S pomolov gledajo in streh. Ponosno Gubec jim stoji. Molči. Ne! On golči — z očmi! Poglejte smčli mu klobuk! Ni li posavski to hajduk? Zimzelen si za trak je del, Kokotovo pero pripel . . . In Gubcu, glej, možje trije Priklonijo se do zemlje; Priklonijo se do zemljč, V škrlat odeti vsi trije. Priklanja prvi se, veli: «Naš kralj Matija naj živi! «Bog spolnil ti je željo, knezi Ves narod v tebi združil dnes! « Tu v Zagrebu, preslavni voj i Htel prestol si imeti svoj. « Tu prestol! Glej ga pred seb6 Nad ognjem žolt je ko zlat6! «Nanj sede veličanstvo naj! Udano prosimo sedaj . . . «Bojiš se trona?! — Ti ječiš? . O vreden, da na njem sediš!» Priklanja drugi se, veli: «Naš kralj Matija naj živi! «Brez krone kralja nočemo — Mi kr6nati te hočemo! «Na tronu svetlem že sediš, A zdaj še krono t6 dobiš. «0 rači jo, prejasni knez, Iz mojih rok vprejčti dnes! «Zari se ko zlat6 ti vsa — Saj v živem — ognji je bila . . «Trepečeš?! Dosti si krepak, Za krono rojen si junak!« Priklanja tretji se, veli: «Naš kralj Matija naj živi! «0 kak te diči krone kras! Kraljev pod njoj je tvoj obraz! «0 kralj slovenski, kmetov voj, Na stolu zlatem pred menoj! «0d mene vsprejmi pa v roko Ognjeno-svetlo žezlo to! «Krepko je drži! ... Z njim vojuj, Podložnikom zapoveduj!« — In vsi zvonovi zapojo In bobnarji zabobnajo: «Matija Gubec — živel kralj! Razlegaj se do daljnih dalj!» Na tronu Gubec kralj sedi, Z mrtvaškim glasom govori: «Kot kralj dnes prvič gledam vas — Vi zadnjič slišite moj glas . . . «Ves narod kronan si z menoj, S kralj evoj včnčan zdaj častjoj . . . «0 naš veliki petek sam! . . . Kdaj vskrčsne stara pravda nam? . . . «Za nj6 duh moj vas spremljaj v bran, In — pomnite današnji dan U Založila Ig. pl. Kleinmayr <$ Fed. Bamberg. Stritarjevi zbrani spisi. Usojava se torej na odličnega slovenskega pisatelja napominane zbrane spise, koja elegantna, fina izdava, okrašena s pesnikovo podobo v bakrorezu, bode dika vsaki knjižnici, osobito opozarjati in je toplo priporočati vsakemu naobraženemu Slovencu. 6 zvezkov v S", mehko vezanih . . . stane gold. 15' — t) » » S", v platno vezanih . . » » 18 ■ 60 6 » » 8°, v francoski vezbi . . » » 20*70 S. Gregorčičeve poezije. Druga pomnožena izdava. — Ime Gregorčičevo samo dosta priporoča. Opozarjava samo, da je cena tej istinito elegantni knjigi zelo nizka, in uverjena sva, da bode vsakdo, če ima ttže tudi prvi natis, radostno posegel po njej, saj pa je tudi drugi natis z mnogimi krasnimi, liričnimi, v srce segajočimi pesnicami pomnožen. Knjižica, nevezana, stane I gold. 20 kr., elegantno vezana se zlatim obrezkom 2 gold. J. Scheinigg, Narodne pesni koroških Slovencev. Slovenske narodne pesni niso doslej izšle na svetlo v nobeni popolni in skupni zbirki; raztresene so po starejših in novih časopisih in druzih spisih, koji so raziskalcem le redko pristopni. Tembolj je dobro došla izdana obsežna zbirka narodnih pesnij, nazivljena: «Narodne pesni koroških Slovencev«, koje je nabral za raziskavanje slovenske narodnosti in slovenskih narečij velezaslužni pisatelj gosp. J. Scheinigg, gimnazijski profesor v Celovci, po večletnem trudu in marljivosti. Obsežna, 463 strani) broječa knjiga obseza 1041 slovenskih narodnih pesnij starejšega in novejšega izvora. Cena tudi tipografično lepo prirejeni knjigi je 1 gold. 70 kr., vezani 2 gold. 25 kr., z zlatim obrezkom 2 gold. 45 kr. Založila Ig. pl. Kleinmayr <& Fed. Bamberg. Anton Funtek, Zlatorog. Planinska pravljica, spisal R. Biiumbach. — Anton Funtek podaril je slovenskemu narodu se svojim prevodom Baumbachove poezije «Zlatorog», ki se je kot pravljica do denaš-njega dne ohranila pri vseh pastirjih v dolih triglavskega pogorja, prekrasno darilo. Knjižica, kaj bogato in najelegantneje opremljena, bode gotovo vse rodoljube zelo obradostila, ki imajo srce in smisel za ta pesniški umotvor, čegar dejanje se vrši na našem romantičnem Gorenjskem. Cena ukusno vezani knjižici 2 gold., po pošti 10 kr. več. Anton Funtek, Godec. Po ljudski pravljici o Vrbskem jezeru. — Anton Funtek, dobro poznat kot pesnik po svojih izvirnih proizvodih in po svojem «Zlatorogu», podal nam je v «Godci» slovensko ljudsko pravljico o Vrbskem jezeru, s katero se je zopet pomnožilo naše narodno slovstvo. — «Godec» je posebno po svoji elegantni upravi dobro došlo praznično darilo. 8", cena I gold. 20 kr., elegantno vezano 1 gold. 80 kr., po pošti 5 kr. več. Tiskala Ig. pl. Kleinmavr & Fed. Bamberg v Ljubljani