OSVATINA - POGANSKI OGENJ
Pavel Medvešček
IZVLEČEK
Avtor opisuje že skoraj pozabljeno šego
imenovano OSVATINA, to je kurjenje pom-
ladanskega panja. Šega je bila razširjena v
nekaterih predelih zahodne Goriške (Kanalski
Kolovrat in Goriška Brda).
Osvatina je bila v davnini pojnanbna Sega
na prehodu iz zimskega v pomladni čas in jebila
povezana s še nekaterimi drugimi opravili.
ABSTRACT
In the article Osvatina - pagan fire the
author describes the almost forgotten custom of
Osvatina, that is, the bimiing of stumps in
spring. The custom used to be widespread in
some areas of the western part of the Gorica
region (Kanalski Kolovrat and Goriška Brda).
In antiquity Osvatina used to be an im-
portant custom as winter turned to spring and
was associated with some other jobs.
Ko sem v Goriških Brdih zapisoval pripovedi o ČUJI, sem za drevesni panj
pogosto slišal tudi imena OSVATIN, ČRLJA, DABNCA in ČUJLNA, misleč, da
gre vedno za isto šego, to je zažiganje drevesnega panja na božični večer.
Ko pa sem leta 1960 prišel k Antonu Zorzutu iz Imenjega,' mi je ta prav po
naključju povedal, da so nekoč v davnini kurili čujo v mlaju meseca marca in jo
imenovali osvatina. Nekateri tujci pa so tej šegi rekli poganski ogenj. Kako in
zakaj so to navado prenesli- na božič, mi ni vedel povedati; ni se zanimal za to,
ker se mu ni zdelo pomembno. Povedal mi je tudi, da so nad čujo vedno tudi
okadili vinske pipe, da bi skoznje teklo le dobro in zdravo vino. Na osvatino so
tisti večer posipali tudi oljčne liste in potem z njimi okadili vse hišne prostore.
Spominjal seje pripovedovanja, da mora biti panj čim debelejši in s koreninami
vred, saj je od časa njegovega gorenja odvisna letina pri hiši. Zato je marsikateri
gorel ves teden ali še dlje.
Potem ko sem za osvatino že vedel, sem se ponovno napotil k nekaterim
pripovedovalcem, da bi o njej zvedel čim več.
1 ZOKZÜT ANTON, roj. 1896, IMENJE 20
2 Op.ur.: Verjetno ni šlo za prenos, temveč za to, da so nekdaj kurili tako osvatino kot božično
čujo, le da se je kurjenje te zadnje dlje ohranilo. O šegi kurjenja osvatine, s katerim so "odganjali
zimo", saj je bilo praznovanje na prehodu iz zimskega v pomladni čas, lahko morda govorimo
kotoenačici pustnih kresov. O tem gl.: B. Orci, Slovenski ljudski običaji, NS I, Ljubljana 1944, str.
319 in F. Kotnik, Kresovi, Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1945, Ljubljana 1944, str.
127.
151
Pavel Medvešček
Jožefa Fikfak iz Slepega Vrhovlja^ je razlikovala božično čujo od osvatine.
Kar zadeva osvatino, je vedela, da so v vasi panju rekli ČRLJ A. Prej kot so jo o
mraku zažgali, so z ognjišča odstranili pepel in oglje, tla pa so temeljito pometli
in obrisali. Ko so to opravili, so štirje možje prinesli črljo na ognjišče. Spredaj jo
je nosil gospodar, ki je potem tudi skrbel, da je "novi" ogenj lepo gorel. Črlja je
včasih tehtala cel kvintal (stot). Pri ognju so tisto noč spekli zadnji maron. Starejši
ljudje so govorili, da je za osvatin najboljši panj stare hruške ali SKURZA (skorž
- SORBUS DOMESTICA), ki ga je prevrnil vihar. Za podrtimi drevesi so
poizvedovali že mnogo prej in jih potem zasenjali (zaznamovali), da bi jih ne
odnesel kdo drug. Znan je bil rek: "Tisti k' se za osvatino rodi, dugho živi."
Vse našteto pa ni veljalo za božično čujo.
Tina Gabrijelčič iz Zarščine se je še dobro spominjala, kaj vse so najstarejši
sosedje pripovedovali o osvatini. Velikokrat so pripovedovali, da je to bila šega
nekih kradljivih vitezov, ki so v davnini imeli v posesti gorato deželo pod
Korado. Ko je osvatina dogorela, so jo, če je še ležal sneg, posipali s pepelom, da
bi zima zagotovo odšla. Nekaj pepela pa so posuli tudi od hleva do hišnih vrat.
Gospodar naj bi nekaj pepela odnesel tudi do jame, kjer so našli panj, drugače
tam nebi več zraslo drevo. Spominjala se je tudi štorije, kako sov neki hiši kurili
škuržev osvatin, ki ima kačona (bajeslovno bitje v obliki kače). Tisto noč jim je
menda hiša pogorela do tal. Kot so trdili, je kačonov les primeren le za vijake
prese. Ce si ga dobro pogledal, si lepo videl spiralno obliko v njem. Prav zato
ima vino tako zahrbtno moč, da nekateri izgubijo vso razsodnost in pamet, ko
ga pijejo. Kot pravijo, je menda bila takrat v vasi navada, da si je vsak odrasel
človek pri gorečem osvatinu spekel osvatinsko repo, ki da je imela zdravilno
moč; telo je očistila vseh strupov in hudobije. Otrokom pa so takrat spekli
ZDRINC. Pripravili so ga iz lešnikov in medu, ajdove moke pa so dodali le toliko,
kot je je treba za vezavo. Pripravljeno mešanico so potem v ponvi spekli na
maslu. Kadar je pri hiši osvatin prehitro pogorel, so rekli, da je bil gotovo zraven
LINTV AR (hudoba, ki se spreminja v druga bitja). V navadi je bilo tudi, da so z
osvatinskim ognjem zakurili krušno peč. Prvemu kruhu so potem rekli
osvatinski. Imel naj bi isto veljavo kot danes blagoslovljeni.
3 FIKFAK JOŽEFA, roj. 1869 PRI ČARGOVIH, SLEPO VRHOVLJE 6
i GABRi]ElČlČ KATARINA - TINA, roj. 1892 PRI PETELINU, ZARŠČINA 2
152
Osvatina - poganski ogenj
153
Vrč za vino. Stene debele lem. Uslje krog nepravilne oblike. Zunaj neglazirano, znotraj temno
glazirano. Na podstavku vrezan znak. Last: Bajt Peter, Golo brdo 5 ¦ Wine pitcher. The walls are
thick 1 cm, the opening is an irregular circle. The outside surface is not glazed, the inside is glazed
dark. Carved sign on the base. Owner: Peter Bajt, Golo Brdo 5. ¦ Boccale per il vino. Pereti spesse
1 cm. Imboccatura rotonda di forma irregolare. Soltanto l'interno e smaltato in colore scuro. Sul
piede e inciso un marchio. Propr.: Peter Bajt, Golo Brdo, 5.
Roza Erzetič iz Slapnika'' je za osvatino prav tako slišala pri starejših ljudeh.
Povedala je, kako so drevesni panj pripravi i, prej kot so ga prinesli na dvorišče
( risba 1). Na dvorišču so v sprednji (prežagani) del zavrtali štiri luknje na križ
in vanje potem zabili lesene AČLE (kline). Ce je osvatin potem na ognjišču tako
pogorel, da je OČALIN z AČLAMI ostal cel, st) rekli: "Očalin odghanja zim'
zatuo uen z njim", in so ga vrgli na dvorišče. Panj je prižgal na ognjišču z
osmoljenimi suhimi leskami le gospodar. Koje zagorel, so po njem od časa do
časa posipali iglice MRENJA (brina). Prvo ZIMJANKO (risba 2) vina, ki se je
natočilo tisti večer, je gospodar počasi polival po osvatinu. Gorenje panja je od
časa do časa povzročalo prasketanje. To je bil glas drevesnega duha. Razumeli
pa so ga le nekateri, predvsem tisti, ki so štrijali (vedeževali) in zdravili. Takrat
so tudi verjeli, da bo, če se tistega dne prikaže kuščarica, leto zelo slabo in da
preti lakota. Prav zato so jo nekateri tudi ubili, misleč, da bodo s tem preprečili
nesrečo. V navadi je bilo tudi, da so tisti večer izrezljali leseno žlico ali polentar,
ki naj bi imel moč odganjati lakoto. Osvetinski mlaj je pomenil tudi konec sečnje
lesa za vse potrebe in namene. Takrat so tudi verjeli, da je kostanjev panj
neprimeren za osvatin, ker da je bila iz takega lesa iztesana Noetova barka.
Karlo Sitar iz Senika^ se pripovedih o osvatinu zelo malo spominja. Zdi se
mu, da so pripovedovali, da so to .šego preganjali gospodi nunci (župniki), ne
ve pa, čemu. Pri njih so panju za osvatino rekli DABNCA, medtem ko so
božičnemu rekli kar čuja. Spominjal se je tudi, da so nonoti (stari očetje)
pripovedovali, kako so na tisti večer pekli osvatinsko repo. Nekemu izviru v
bližnji vasi so rekli osvatinski zdenc, ker se je tam nekoč v neurju zvrnil velik
hrast in je potem izpod skale pritekla voda. Ker pa je ta menda prinašala nesrečo
in kugo, so izvir kmalu zabili z ilovico. Kot je zatrjeval, pa je marčni mlaj še danes
5 ERZETIČ ROZALIJA - ROZA, roj. 1898 PRI LAJN ARJEVIH, SLAPNIK 4
o SITAR KARLO, roj. 1896 PRI MENIH, SENIK 13
Pavel Medvešček
Čas, ko je prepovedana vsaka setev. Živina, ki se je skotila na tisti dan, pa ni
primerna za pleme.
Čeprav sem po Kanalskem Kolovratu precej poizvedoval o tej šegi, nisem
zvedel dosti. Edini, ki je kaj vedel o osvatini, je bi Jušto Jerman iz Močil.'' Tam
so, kot so pripovedovali najstarejši, drevesnemu panju za osvatino rekli
ČUJLNA. Baje je vasica ČO(U)LNICA (vzhodno od Liga) dobila ime prav po tej
šegi. Takrat so menda verjeli, da je, če na osvatino cveti dren, dobro znamenje,
ki prinaša dobro letino vsemu, kar je rumeno in rdeče (pšenica, koruza, češnje...).
Rek, ki ni obetal dobrega, pa se je glasil: "Nebo masti, če se na osvatino zoblači."
Pripovedovalec je tudi slišal, da osvatinske šege niso poznali Beneški Slovenci,
ki so, kot je dejal, imeli "svoje" vraže. Njegov nono je tudi pravil, da so na
osvatino izdelovali okadinco (risba 3), ki sojo pri panju na ognjišču prižgali in
z njo okadili vse prostore v hiši in hlevu, da bi s tem izgnali hudega duha. To so
naredili tudi v tistih hišah, v katerih iz kateregakoli razloga osvatine niso
zakurili.
V Srednjem in okoliških vaseh^ so o osvatini nekateri le slišali, vendar o tej
šegi niso vedeli nič pomembnega. Edino, kar je še ostalo v spominu, jebilo nekaj
o pečenju osvatinske repe, ki so jo dali nekaj tudi živini, da bi bila zdrava in
rodna.
Zanimivo je tudi pričevanje Tončke Mišček iz Miščka ob Idriji,"^ ki je o
osvatini slišala le to, da je bila v starih časih zelo pomembna šega, saj so jo
praznovali na prehodu iz zimskega v pomladni čas. Slišala je tudi, da so zadnji
osvatinski kres zakurili nekje v bližini Bask. Takrat je bil menda zraven tudi neki
velendolski čudak, ki je še veroval v poganske malike. Menda so se tam občasno
zbirali ob nekem stoletnem drevesu, ki pa so ga kasneje posekali in to zbiranje
preprečili.'^
7 JERMAN AVGUŠTIN - JUŠTO, roj. 1901 PRI PERKONOVIH, MOČILA 2
8 MATELIČ MARIJA, roj. 1910 PRI FRKAJŽU, LIVSKE RAVNE 7
' MIŠČEK ANTONIJA - TONČKA, roj. 1883 PRI PAUŠČAH, MIŠČEK4
10 Osvatinski kres v Baskah, o njem pripovedovali tudi v Batah. Kurili so ga menda v bližini
velikanskega drevesa nekje med Baskami in Vodicami. Kraju so baje nekateri rekli pri Kresu. Tiste
Morščane (MORSKO PRI KANALU), ki so požgali drevo, so počakali pri KOZLIČEVCI    —
154
Osvatina - poganski ogenj
ABOUT THE AUTHOR
Pavel Medvešček je grafik in slikar, i
član Društva likovnih umetnikov
Slovenije. Do upokojitve je bil konservator i
na Zavodu za varstvo naravne in kulturne j
dediščine v Novi Gorici, kjer je delal na j
področju ljudske arhitekture. I
O tej tematiki je napisal precej prispev- i
kov za Primorska srečanja, Goriški letnik i
in druge publikacije. Leta 1990 je izdal '
zbirko pravljic Na rdečem oblaku vinograd ]
raste, ki je tretja knjiga v zbirki Glasovi :
založbe Kmečki glas.
ABOUTTHE AUTHOR
Pavel Medvešček is a graphic artist
and painter. Until his retirement he was
conservator at the Agency for the Conser-
vation of the Natural and Cultural
Heritage, where he worked in the field of
folk architecture.
He has written a number of works on
this subject which have been published in
Primorska srečanja, Goriški letnik and
other publications. In 1990 he published a
collection of fairy tales called "The vineyard
grows on the red cloud", the third bixik in the
series Glasovi (Voices) of the publishing
house Kmečki glas (Farmers' voice).
SUMMARY
OSVATINA - PAGAN FIRE
In the western parts of Kanalski Kolovrat and Goriška Brda, the custom of
burning tree stumps - čuja - on Christmas Eve is still preserved. Less well known
and almost forgotten is another custom - osvatim - the burning of tree stumps in
the spring at the time of the new moon in the month of March. Outsiders called
this custom the pagan fire. It is not known exactly why, but from oral history it
is possible to ascertain that this old custom was renounced and was preserved
only with the burning of the already mentioned Christmas čujn. Osvatina was
burned in the fireplace and since the thickest possible stumps were always
gathered for this occasion, the fire would burn for days. Some people say that
in the vicinity of Baske pri Grgarju an osvatina bonfire was also lit. Before the
selected stumps were carried to the fireplace, all the ashes were cleaned out, and
the floor swept and washed. The head of the house always carried the first
stump, and later ignited it and took care that the "new" fire would burn brightly
to the end. Then the ashes from the osvatina were scattered on the snow, if there
was still snow lying in the yard, and in this way winter was banished. Almost
everybody baked turnips, supposed to have curative powers, and the new fire
was used to light the bread-baking oven. Bread baked at this time was regarded
as blessed. On this evening people frequently carved a wooden spoon to keep
away hunger from the house for the whole year. The new moon at this time
signified the end of woodcutting for all purposes, as well as the prohibition of
sowing. Livestock born at this time was also considered unfit for breeding
purposes. In some houses a tree fungus was also lit, which was used to smoke
the whole house and stable to drive away evil spirits.
-• pod Kukom in jih pretepli, enega tako hudo, da je tam blizu izdihnil.
Povedal: ST/^NIČ JOŽEF, roj. 1896 PRI STANIČEVIH, BATE 1.
255
Pavel Medvešček
RIASSUNTO
OSVATINA: FUOCO PAGANO
In alcune zone occidentali della Cai di Canale (Kanalski Kolovrat) e del
Collio e ancor sempre vivo l'uso di far ardere un ceppo ("čuja") proprio la sera
di Natale. Una tradizione meno nota e oramai quasi dimenticata e quella
deir"osvatina", cioe la consuetudine di accendere il ceppo in primavera, e piu
precisamente nel giorno del novilunio di marzo. Sembra che i forestieri
chiamassero questo rituale "fuoco pagano". Non si conosce il motivo preciso, ma
dalle testimonianze orali della gente si puo rilevare che la vecchia abitudine
venne abbandonata, per conservare soltanto quella del gia nominato ceppo
natalizio. L'"osvatina" si faceva ardere sul focolare per piu giorni, visto che
all'uopo veniva scelto il ceppo piu grande che si riusciva a trovare. Si dice che
un tempo nelle vicinanze di Baske presso Grgar era consuetudine accendere
anche un falo per r"osvatina".
Prima di posare sul focolare il ceppo scelto, si toglieva tutta la cenere e poi
si puliva perbene il pavimento. Il ceppo veniva quindi portato in casa da quattro
uomini. Davanti c'era sempre il padrone della casa, che aveva anche il compito
di accenderlo e di prestare attenzione acciocché il "nuovo" fuoco ardesse bene
sino alla fine. La cenere deir"osvatina" veniva poi sparsa sulla neve, se ce n'era
ancora nel cortile, per tentare di scacciare l'inverno. Mentre il ceppo bruciava,
quasi tutti cuocevano le rape che, secondo quanto si racconta, avevano proprieta
curative. Il fuoco "nuovo" serviva inoltre per accendere i forni del pane: quello
cotto in quel periodo aveva la stessa importanza che oggi assume il pane
benedetto. In quella notte molto spesso la gente fabbricava un mestone per la
polenta o un cucchiaio in legno, affinché durante l'anno scacciassero la fame.
Il novilunio deir"osvatina" segnava la fine del periodo destinato al taglio
degli alberi per qualsiasi uso e la proibizione della semina. Anche il bestiame
nato durante quella fase lunare non era adatto per la riproduzione.
Nella sera deir"osvatina" in alcune case si faceva bruciare sul ceppo anche
r"okadnica" (un fungo che cresce sugli alberi) e con il suo fumo si passava di
stanza in stanza ed anche nella stalla per scacciare gli spiriti maligni.
156