ŠTUD. KNJIŽNICA V MARIBOR!



RENE

BAZIN / ŽITO POGANJA

CIRILOVA KNJIŽNICA 127

RENE BAZIN

ŽITO POGANJA

ROMAN

1

9

TISK IN ZALOGA TISKARNE SV. CIRILA V MARIBORU
PREDSTAVNIK ALBIN HROVATIN

P O 154.  IZDAJI PREVEDEL ANTON ČOKAN

DRVARJI

Sonce je pojemalo. Vzhodni veter je odlagal
vlago na vršičkih trdih grud, stresal odpadlo in
splesnelo listje ter vztrajno, kakor udarjata plima
in oseka na obrežne pečine, ovijal drevesna debla,
drevesca, v jeseni ovenela in sedaj še brez življenja
in mladosti.

Morje je bilo daleč in veter je prihajal od
drugod. Prišel je preko Morvanskih gozdov, preko
močvirnih pokrajin Mustaše, Montreijon in še bliže
Blin, kjer se je nasrkal vlage; hitel je — poln vlage
— proti drugim pogorjem, proti Nievrskemu, proti
velikemu Tronsajskemu gozdu, in še proti drugim
lesom. Ozračje je bilo na videz čisto, toda okrog v
daljavi, nad gozdovi, na obronkih jas in po steznih
dolinah je dremalo nekaj modrega, kakor dim.

— Renard, ali si prepričan, da je ta hrast star
sto šestdeset let?

— Sem, gospod grof, saj ima svojo starost na
sebi napisano, tukaj, glejte, osem rdečih črt. Sam
sem jih naredil pri izbiri dreves.

— Saj res, ti si ga rešil in sedaj hočejo, da ga
obsodim na smrt. Ne, Renard, tega ne morem! Sto-
šestdeset let! Pet Meksimejevih rodov je že videl.. .

— Pri tej starosti in v tako povprečni zemlji,
kakor je pri nas, hrast ne raste več, le zori. In na
vsezadnje, gospod grof, saj ste prosti, pogovorili se
boste z gospodom markizom.

Čuvaj je utihnil. Zardeli in obriti obraz je
izražal prezir podrejenega, ki je'imel oblast pri
upravi, mu dedno sledeči. Stal je pokonci, nekoliko
nazaj, pokrit z oglavnico iz zelenega žameta, oblečen
pa v udobno in toplo žametasto obleko iste barve.
V rokah, na trebuhu prekrižanih je držal napol
odprto beležnico: »Stanje starih dreves Fontenej-
skega posestva.« Noge, za obilno telo pretenke, so
ga delale podobnega nemški lutki, postavljeni na

5

žimo. Motril je gospodarja, ki se je smehljal hrastu
in mu tiho govoril: Pozdravljen, moj dragi starec!
Rešen si, prišel te bom pogledat, ko boš ozelenel.
Drevo se je dvigalo ponosno in prekrasno ter metalo
ostro senco svojih vej na razredčeno hosto.

— Poslušaj, Renard, se je zopet oglasil Mihael
Meksime, ki je mislil še vedno isto; ljubim ta svoja
drevesa. Nič ne zahtevajo od mene in že dolgo jih
poznam. Skozi okno svoje sobe jih gledam. Zve¬
stejši prijatelji so, kot ti, ki jih podirajo.

— Lenuhi, gospod grof, so ti drvarji, divji lovci,
za nobeno rabo, ki...

Ne, moj prijatelj, ne! Če ne bi delali drugega,
kakor da iztrebljajo in streljajo mojo divjačino, bi
jim rad oprostil. Toda le to hočem reči, da so to
usihajoče duše, kakor toliko drugih.

— Boga mi! divji lovci ne nadlegujejo teh, ki ne
streljajo; toda jaz, jaz streljam, je spregovoril pol¬
glasno Renard.

Njegov gospodar ga menda ni poslušal. V levi,
ob telesu viseči roki je imel sekirico za zaznamo¬
vanje dreves. Čez nekaj časa jo je spravil v usnjeno
nožnico, ki mu je visela za pasom. Opazoval je
prostrano skladišče, ki ga je bil prišel pregledovat,
deset hektarov skoro popolnoma posekanega gozda,
kjer so še delali drvarji, vsak na svojem določenem
prostoru v »svoji delavnici« med drvmi, naloženimi
v sežnje in med kupi vej. Na robu te poseke se je
proti vzhodu odpirala druga in med njima je bila
ozka soteska, tesen, kakor med dvema planotama.

— Čuj, Renard, dovolj je tega neprijetnega
opravila! Pojdi v grad in reči mojemu očetu, da se
bom vrnil mimo Fontenejskega križišča!

— Dobro, gospod grof.

— Reči tudi Baptistu, naj vpreže odprto kočijo,
da bo peljal generala na vlak v Korbini.

Čuvaj se je obrnil nekoliko na levo in se oddaljil
z dolgimi in velikimi koraki. Nekaj časa se je še

6

slišal šum njegovih čevljev, ki so se zadevali ob
grmovje in drobili trnje.

Mihael Meksime se je pokoraval ukazu, ki se mu
je zdel trd in ponižujoč. V marcu in več mesecih po
prodaji lesa, sklenjeni z nekim kmetskim trgovcem,
je moral na očetov ukaz zaznamovati mnogo prvotno
neprodajnih dreves. Sam jih je moral zaznamovati
ob strani, da so dobila drug žig. Mogoče je premalo¬
krat udaril, kakor je pravil Renard, toda sam se je
obtoževal in si očital, da je preveč ubogal.

Mihael je bil mlad človek, močan in ne lep. Rasti
ni bil sorazmerne. Bil je srednje velik, a noge so mu
bile dolge, oprsje kratko in glava obilna. Nobene
pravilnosti, nobene skladnosti v obrazu, kakor izkle¬
sanem od mogočne realistične roke srednjeveškega,
delavca; nizko čelo pod trdimi kostanjevimi lasmi,
ki so v krogu padli na medlo kožo; modre, ne popol¬
noma enake oči, širok nos in dolge ustnice, najbolj
izrazite njegovih potez, stisnjene, ki bi bile morda
ustnice govornika, ako bi sinu markiza Meksimeja
bile naklonjene prilike in vzgoja; — končno oglata
čeljust, katero so besede komaj odpirale in ki jo je,
kakor kovaški primež, molk takoj zopet zaprl. Manj¬
kalo mu je ljubkosti in lepote, a lica so izražala
gospodovalno lastnost — voljo. Govorila so ne o ne-
pridržani in še ne delavni energiji, ampak o utrjeni
in že zmagovalni. V kakšnih izkušnjah, v kakšnih
težavah? Obraz je knjiga, v kateri niso zapisani vsi
vzroki. Na obrazu Mihaela Meksimeja se je bralo le:
»Bojeval sem se.« Lahko je bilo spoznati, da ta
mladi človek ni bil omamljen od življenja, kakor
toliko drugih, ampak, da ga je obsodil, Dve lahki
gubi sta kakor žvala sločili usta. Nasmeh mu je bil
sicer mlad in prisrčen, toda le bežen.

Trenutno se Mihael ni smehljal. Stiskal je obrvi,
oči so se prilagojevale daljavi in pripirale trepalnice;
gledal je daleč okoli po poseki raztresene delavce in
skušal spoznati med njimi enega, s katerim je hotel

7

govoriti. Pristopil bi k delavcu, socialistu in ne bi
mu prišlo na misel sneti rokavice. Vedel je, da ne
žalijo razlike, ampak le ošabnost, napuh, če ga kdo
kaže. — Ko je preletel z očmi prostrano gozdno
planoto in uvidel, ga Gilberta Klokeja ni, je mislil:

— Zeta bom vprašal, kje je Gilbert.

Ko je prestopil posekane veje, obkrožujoče dolge
kupe drv, ali pa v butare povezane in pripravljene
za ogljenico, je šel urno naprej do sredine poseke.

Mlad človek je delal tam, dvigal je debla in jih
zlagal med koli. Slišal je, da prihaja gospod. Tudi
ga je že od daleč opazil. Toda čakal je, da je prišel
na tri korake in ni ga pozdravil. Mihael Meksime
bo po navadi prvi govoril. Mala rana samoljubja in
nepriznanega prijateljstva je krvavela znotraj. Toda
glas ni izdal ničesar.

— Pozdravljen, Lire! Bo zmrzovalo ponoči, če
bo veter ponehal... ?

Mlad, precej suh glas je odgovoril:

— Ne bo ponehal.

In v zvoku teh besed, v načinu poudarka besede
ponehati ter v bežnem nasmehu, ki je privzdignil
na galski način nasukane brke, je bilo mogoče
ugotoviti, da Lire, govoreč o vetru, misli na drugo
silo, ki še manj ne bo ponehala.

Drvar, ki je pravkar tako dvoumno odgovoril, je
bil nekoliko starejši kot Mihael, nekoliko večje rasti,
čiste polti in obraz s povprečnimi brkami, nežen in
mlad, še ni izražal drugega, kakor samozadovoljstvo
in sklep, da ne bo govoril. Oči, za trenutek živahno
se mu blesteče in porogljive, so zopet gledale med
napol zaprtimi trepalnicami, preprosto kakor ru¬
mena trobentica, med dvema listoma žareča. Vrgel
je telovnik .na kup vej. Vijolično kvadratasta srajca
in hlače iz debelega rjavega sukna so razodevale
zavidanja vredno lepo obliko telesa, ki je bilo utrjeno
in gibčno.

8

Okoli delavca so bila po poseki kakor stene po¬
stavljena drva, zložena v sežnje in usmerjena na
vse strani. Na eni teh sten na koncu tako imenova¬
nega belega kupa, ker je bil v njem trepetlikov les,
je sedel majhen dečko kodrastih las, otrok enega
izmed v gradu zaposlenih delavcev. Noge so mu
visele nizdol in na njih je na koncu prstov držal
uravnovešen par cokel. Tega dečka je opazoval
Lire, da mu ni bilo treba gledati gospodarja in da
je pokazal voljo, pogovora ne nadaljevati. Tovariši
so ju od daleč gotovo opazovali in moral se je
pokazati nevljudnega, ne toliko iz osebnega sovra¬
štva, kakor iz strahu, da ga ne bi obdolžili, da govori
z buržujem.

Mihael je razumel in vprašal:

— Kje je vaš tast? Ne vidim ga.

— Tam doli, reče in pokaže na levo, na koncu
hoste podira enega starega.

— Hvala, Lire, na svidenje!

— Na svidenje, gospod! '

Za odhajajočim gospodarjem je gledal s prezir¬
ljivim pogledom.

Ta pa je odšel s planice in stopil med drevje. V
daljavi kakih sto metrov je opazil človeka, ki ga je
iskal. Drvar je podiral »starega«, ob strani zazna¬
movanega.

Poševno je udarjal. Sekira se je pri vsakem
udarcu vedno globlje pogrezala v dlanasto drevesno
zaseko. Trske so, vlažne in bele kakor kos kruha,
odletavale, se dvigale in zopet padale. Svetile so se,
gladke in polne svežosti živega gozda. Vse drevo se
je stresalo, celo korenine v globini zemlje. Srajca in
obnošene, z znojem na noge prilepljene hlače so od¬
ražale mišičast okostnjak, navzven štrleči lopatici
in rebra. Dolge bedrne kosti, komaj pokrite z miši¬
cami, so najbolj sličile kupom drv, pokritim z mehko
skorjo. Senca je pokrivala svetle oči. Njih votlina
je bila vdrta, kakor zaradi srčnega trpljenja razšir-

9

jena rana. Dvoje zarez v mesu, dvoje udarcev s
palcem, vtisnjenih od drugega oblikovalca niže lic
je govorilo: »Ta si je v dneh žetve, v gozdu na poseki
sam stopil tolščo in si izklesal telo.« Suh vrat je
govoril: »Sever je oskubil mehko ličje in ni pustil
drugega, kakor trd les.« Njegove roke, povezane z
žilami, kitami in s suhimi mišicami, nespretne za
malenkostna dela, zanesljive pa za težke napore, so
govorile: »Življenje, vedno pogumno in vztrajno,
izražamo me; priče smo, da je bilo trdo in da se ni
ustrašilo zapovedanega dela.«

— Dober dan, Gilbert!

— Dober dan, gospod Mihael!

Sekira je počivala na zemlji. Z eno roko je
privzdignil čepico nad ušesa, drugo pa je ponudil.
Sklonjen obraz se je dvignil in žarek ga je kakor
sekiro obsvetil. Bil je lep. V petdesetih letih bede
je zmedlel, toda poteze na njem so ostale tanke in
fine. Brada, še ridža, se je dostojanstveno podalj¬
šala, da je Gilbert Kloke izgledal kakor Severnjak,
Skandinavec ali Normandijec, ki je prišel med Sen-
trske travnike in gozdove.

— No, Gilbert, mislim, da nisi zadovoljen s tem,
kar se godi. Snoči sem še slišal rog. To ni bila
proglasitev stavke, ampak grožnja za nas in za vas,
ponovitev. Misliš, da bo nova stavka?

Drvar je šel z roko v dolgo brado, pomežiknil
z očmi in se zagledal v gozd, ki je začel rjaveti.

— Mislim da ne, je rekel s premišljenim glasom;
hočejo le strašiti, kakor pravite, da ne bi znižali
plač. Toda to se ne bo začelo takoj. Upati je treba,
gospod Mihael, kajti jaz potrebujem dela bolj,
kakor drugi...

Umolknil je in Mihael je spoznal, da Gilbert
Kloke namiguje na koketno in razsipno Marijo Lire.
»Lirezinja«, njegova hčerka, je iz tega reveža po
malem izmolzla vse imetje.

10

Veter je prinašal iz gozda zamolkle udarce pada¬
jočih sekir. Mladi človek se je zopet oglasil:

— Ti si pri sindikatu, tudi ti, in plačuješ me¬
sečno članarino, temu se vedno čudim.

— Da, sem z njimi s srcem, ne pa vedno z glavo.

— In vendar vse ubogaš, kar ti zapovedo. Člo¬
vek tvojih let!

— Hm, o tem odloča družba, gospod Mihael.
Toda včasih se potegujem za to, da ostanemo z
vami.

— Kakšnim gospodarjem se ponujate, moji
ubogi! ... Z zamenjavo ne pridobite! Sicer pa ti
tega ne prihajam pravit. Blizu gradu imam majhno
poseko, ki je nisem prodal trgovcu. To je moja
zaloga za bližnjo zimo. Hočeš prevzeti? Dajem ti
prednost, ker si star hišni prijatelj.

— Za koliko dni pa je približno?

— Kakšnih štirinajst; mogoče več. Si tukaj že
končal ?

— Sem. Tovariši bodo še delali kak dan, da
končajo. Jaz pa, moj del je krajši —, sem podiral —
vidite — enega teh starih, ki so bili prodani. Jutri
pa že lahko grem na vaš pridržek. Sklenjeno.

— Sam boš in prepričan sem, da boš delo dobro
opravil. O tem pa ne govori, bo bolje.

— Dobro!

Drvar je dal svojo široko roko, da sta udarila
za pogodbo. Nato je v zadregi, stresajoč glavo radi
občutnega neugodja, dejal:

— Gospod Mihael, ker ste me pravkar najeli, ali
bi mi hoteli dati dvajset frankov naprej. Ne vem
kaj delam, da toliko potrošim! ...

Mihael je vzel iz denarnice zlatnik in ga dal
Gilbertu.

— Vem, moj dobri; ti si predober z nekom, ki
tega ni vreden. Zbogom!

V tem trenutku se je oglasil rezek zvok roga,
ki je odmeval daleč proti desni v gozd. Bil je hiter,

11

odrezan, zapovedujoč. Končaval se je z zategnjenim
glasom, ki je klical na odhod in zapovedoval mir,
konec, počitek. Po nekaj minutah presledka se je
ponovil, a je moral priti z nasprotne strani, kajti
glas je bil čistejši in jačji. Gilbert Kloke se je
obrnil, da bi vzel star telovnik, ki je visel na drevesu
in ga je hotel vreči na ramo, da bi šel.

S hitro, z za hip razburjeno kretnjo se je sklonil
Mihael, pobral na tleh ležečo sekiro in jo nastavil na
hrastovo deblo:

— Pusti delo — napol dovršeno! Bom jaz kon¬
čal. S sigurnostjo, na težka dela navajenega človeka
je udaril desetkrat, dvajsetkrat, tridesetkrat, ne da
bi počival. Trske so odletavale, Kloke se je smejal.
Z roba gozda pa se je zaslišal hripav glas:

— Kdo pa še seka po znamenju! Ali nisi slišal?

Le eden, dva, trije udarci sekire, močnejši od
drugih, so mu odgovorili.

Krog in krog podsekano drevo, stoječe le še na
svežnju vlaken, je zlomilo to šibko vez, se napelo,
omahnilo v praznino — z vejami naprej, na polom¬
ljenih vejah odskočilo, se napol prevalilo in obležalo
razprostrto.

— Vsi v gozdu niso ubogali, je rekel Mihael in
vrgel orodje vstran.

Z očmi je ošinil gozd, odkoder je slišal glas, a
videl ni nikogar.

Ko je delavec spoznal, da pogodbe brez dvoma
ne krši član sindikata, se je priključil tovarišem.

— Kajne, Kloke, brez zamere?

— Seveda, gospod Mihael! Sami ste hoteli . . .
Toda kako je vaš obraz bled ... To delo je pretežko
za vas. Rekli bodo, da ste bolan.

— Naj, nič zato.

Mladi človek je položil roko na srce, ki je pre¬
hitro udarjalo. Za trenutek je ostal nepremičen,
malo zmeden, z napol odprtimi ustnicami ter je

12

globoko vdihaval, da bi umiril svoje srce. Nato se
je prikazal smehljaj in izbrisal nemir.

— Jutri?

Mihael se je spustil po v bližini se začenjajočem
bregu, preskočil je potok, se vzpel na drugi breg ter
stopil na stezo, ki se je vila med mladim drevjem.
Sonce je lilo skozi veje kakor zlat dež. Za hip so se
videli griči preko Voškega ribnika, vsi zardeli. Tre¬
petajoči gozd je čutil, da umira v njem sonce in
življenje. Milijoni šopki trav so stresali proti njemu
svoje voljne roke. Veliki ptiči so se prestrašili. Kosi
so se še prenašali s krikom bahavega strahu proti
bolj zaraslim delom gozda. Zadnje brinovke so raz¬
burjeno vreščale na vrhovih hrastov. Trikrat se je
Mihael prestrašil radi preleta zakasnele sloke.

— Dober večer, gospod grof!

Ta se je ustavil na križišču dveh steza ter dvig¬
nil glavo, da bi opazoval večer. Ko ga je pozdravil
zagrljen glas, se je stresel. Toda takoj se je ob¬
vladal in spoznal skoro pri svojih nogah na kamnu
sedečega gozdnega potepuha, ki je imel malho med
nogami, bradat kakor beloglavi jastreb in katerega
so se podeželanje bali, pa bi sami ne vedeli pove¬
dati zakaj. Nihče ni vedel koliko je star in kje je
njegov dom. Imenovali so ga Vranar radi kot vra-
nino perje črnih kocin, ki so pokrivale njegov obraz
in nad katerim se je blestelo dvoje, skoro belih oči,
ki so se svetlikale, kakor oči pastirskega psa, ali
tatinske šoje. Mihael ga je potrepljal po rami.

— Hej, Vranar, nisem pričakoval, da te bom
videl!

— Mene nihče nikdar ne pričakuje, je odgovoril
in puhnil dim iz svoje pipe. — Poslušate ptiče, kaj,
najmanjši pojo najdalje časa . ..

Nato je, nepremično gledajoč na Mihaela, ki je
iskal v svoji denarnici denar in ga dal v nepremi¬
čen Vranarjev rokav, rekel:

13

— Ne zaupajte, gospod grof, Lireju, ne zaupajte
Turnabienu in ne Sipiaju, če boste kupili kosilne
stroje ...

— Nimam strahu ne pred enim, ne pred dru¬
gim, Vranar, in nihče ne ve, kaj bom napravil. ..
Zbogom!

Roko je dal pod obleko in nadaljeval svojo pot.

— Kdo je mogel zvedeti, da nameravam kupiti
kosilne stroje za svoje travnike?

Spomnil se je, da je pred dvema tednoma na
semnju v Korbini vprašal izdelovalca strojev za
ceno. Pa se je začel smejati. Nato ga je drugo Vra-
narjevo govoričenje: »Najmanjši ptički pojo naj-
dalje časa«, spomnilo misli, s katerimi se je bavil
pred tem srečanjem.

In v resnici je bila to ura drobnega petja. V
mraku potujoči kalini, ščinkavci, zelenčki, ki so se
med zimo postili, so žvižgali, ne da bi spremenili
svojo dnevno pesem, z zaupanjem, da bo jutri do¬
bro, da bo še bolje: »Sonce, na svidenje! Hvala za
prve odtrgane poganjke. Pod svojimi nogami že ču¬
timo utripati tok mladosti, liste prihodnje pomla¬
di, ki se dvigajo proti luči, vso po skritih poteh se
pretekajočo sočnost, ki gre proti svetlobi prav v
vrh. Na svidenje, sonce! Ko boš jutri zopet vstalo,
kaj bo vonjav, kaj novih poganjkov, koliko mušic
za nas!« Drsajoč so se spuščale ptice druga za drugo
proti gostemu grmičevju. Umolknile so; sonce je
zašlo za obzorje. Poslednji ptički so se poslovili od
dneva. To so bile taščice, sinice, ves rod plezalk,
preiskovalk lišaja, mali svežnji sivega perja, ki ne
počivajo, dokler je kaj svetlobe in katerih rezek
glas konča pesem dnevnih živali.

Mihael je poznal vse to. Od skrajnega obzorja je
čutil prihiteti dih mlačnega vetra, ta poljub, ki vsak
večer dviga zračne valove preko gozdov, se kotlja
preko travnikov, se razlije v poživljajoči sladkosti
na vso pokrajino in diha življenje v okolico. Mihael

14

je odprl ustnice in prša temu edinstvenemu dihu,
ki je poživil njegovo kri. Nato pa je nadaljeval
svojo pot.

Sedaj je bila svetloba razlita nad gozdovi. Za
trenutek je videl skozi stezino zaseko še bleščečo
se vodo Voškega ribnika, ki ima petero zalivov, ka¬
kor javorjev list, in ki je kakor zvezda v gozdnem
somraku. Mihael je zapustil stezico, po kateri je
šel dosedaj, in je krenil na levo na poseko, preko
katere je hitro prešel. Ko je prišel preko visokega
nasipa z mahom porasle zemlje, je bil na obronku
ene izmed glavnih meja Fontenejskega gozda.

— Ah, oče, vi ste tukaj! Nisem nekoliko pozen?

— Točen si, moj prijatelj, kakor jaz.

Na gramoznem prostoru je pričakoval general
svojega sina. Ločena ves dan sta se zopet sestala
na tem križišču dveh cest, katerih ena je vodila v
grad, med tem ko je druga, nagnjena proti zapadu,
vodila desno v Fontenejsko vas. Oče in sin sta od¬
hajala skupno in gospod Meksime se je odpravljal v
Korbini.

General, stoječ na gozdnem obronku, eleganten,
ponosen, bogat, je spominjal na plemiške slike, ki
jih slikarji, da označijo bogastvo in slavo, radi ob¬
dajajo z obilnim in brezskrbnim okrasjem. Bil je
zelo visoke rasti, kljub svojim triinšestdesetim letom
še zelo svež, kakor so pripovedovali, najlepši general
v armadi: majhna glava, črne brke, siva bradica,
lasje na ščetko pristriženi in skoro beli, močan nos,
suh in nalahno po špansko ukrivljen, izbočene prsi,
pravilne noge »brez maščobe in brez revmatizma«,
je zatrjeval general. Ko je zjutraj sedel na konja, je
nosil obleko, ki jo Parižani, ki so vajeni jutranjih
sprehodov, poznajo: okrogel klobuk, modra kravata
z velikimi metuljčki, žaket in dokolenke iz angle¬
škega blaga in napol lovski škornji, edino, kar se
je bleščalo na medli barvi obleke in pokrajine. Na
rokah je nosil rokavice, iz vrbe zvit korobač, ki je

15

bil na koncu okrašen in mu je tičal v desnem
škornju. Čakal je, da se mu je sin približal, ne da
bi se sam zganil; bil je zaskrbljen; s hrbtom je bil
obrnjen proti gradu in je trdovratno gledal z neza-
upnim in prezirnim izrazom v jugovzhodno smer,
v gotske oblake, ki so jih oblikovali brezlistni hrasti
nad gozdno cesto.

— Si slišal? je vprašal.

— Kaj?

— Kar pojo! Poslušaj, prihajajo!

Mihaela sta ovirala veter in brdovitost zemlje,
da ni slišal. Sedaj pa je začul. V gozdu na levi so
močni, ognjeviti, zvočni glasovi peli Internacionalo.
Skoro vse besede so se zgubljale v gozdno samoto;
nekatere so prihajale razločno na ušesa teh dveh, ki
sta na gozdnem robu stala drug proti drugemu, z
obrazoma obrnjena proti šumu, ki se je večal.

— Kanalije! je rekel general. Da morejo peti
te grozovitosti!

— Pijani so.

— Ena pregreha več.

— Iz sovraštva, ker imajo polno steklenico. To¬
da koliko jih je, ki niso videli drugega, kot le
zunanjost. Bil je lep . . .

— Slutiš? Umor oficirjev?

— Ne, bratstvo.

— Poslušaj!

Drvarji so se bližali. Veter je na svojih hladnih
krilih prinašal njih vpitje, za trenutek, kakor slavo¬
speve. Razlivalo se je po prostoru z dolgim odme¬
vom preko gozda. Nastopajoča noč je naredila pro¬
stor zopet miru. V hipu se je izvila skupina ljudi
na levo na ozko pot, blizu kjer sta stala gospod
Meksime in njegov sin. Šli so brez reda; eden je
nosil rog, večina je imela preko rame drog, čigar
prožen konec je udarjal ob cestno listje. Prvi na
čelu je bil Ra vu, predsednik zadruge fontenejskih
drvarjev, bledoličnež s črno brado, teoretik, hladen

16

prenapetež, ki ni pel in čigar oči so že morale opaziti
buržuja. Poleg njega sta dva mlada človeka bočila
svoje prsi proti vetru in smehljaje pela. Nato je
prihajal Lire z velikim drogom, nato kakih deset
drugih. Zdelani obrazi, živahni ali mračni, vlažni od
potu, prašni, mladi ljudje, zreli možje, vsi zaviti v
somrak, pokriti s kapo ali klobukom iz mehke klo¬
bučevine, vsi so nosili lovsko torbo ali bisago v
kateri je bila prazna literska steklenica in ostanek
kruha, ki ga niso pojedli. Ko so prišli na križišče in
ko so opazili nepremična buržuja pri vstopu na
fontenejsko cesto so se obotavljali. Pesem se je
vstavila v odprtih ustih mladih, ki sta šla naprej.
Toda Ravu, ki dosedaj ni pel, je zapel pesem z
bakrenim in kakor jesenovo deblo grčavim glasom.

Tovariši so ga posnemali. Iskra veselja, nezdra¬
vega veselja, je vžgala oči ljudi, ker lahko brez kazni
žalijo in nagajajo nasprotniku. Odšli so. Skoro vsi
so privzdignili svoje klobuke, tudi Ravu. Večina je
prekinila petje in rekla: »Dober večer, gospoda!«
Oddaljili so se proti vasi. Druga številnejša skupina
je prihajala.

— Iz mojih gozdov se vračajo in zasramujejo
tega, ki jim daje kruh. Poznaš te veseljake?

Druga za drugo so prihajale glave iz sence.

— Vse, odgovori Mihael.

Možje so šli naprej, pojoč ali tiho, nekateri so
dvignili svoje klobuke, drugi pa so ostali pokriti.

Mladi mož je pravil njihova imena. Gilbert
Kloke je obrnil glavo proti drugi strani gozda pa
je kljub temu pozdravil. Ko je Mihael rekel Gandon,
ga je general prekinil.

— Gandon? Tega poznam tudi jaz. Pred petimi
leti je bil moj konjenik. Boš videl, kako znam jaz
to narediti. Gandon?

Eden se je odtrgal iz skupine, velik, močan,
rdeč, z nasmejanimi ter nemirnimi očmi, ki je imel

Žito poganja 2

17

kljub hladu do komolcev zavihane rokave in telovnik
pripet pri vratu, da je zadaj frfotal.

— Ti si Gandon, konjenik prve čete, tretjega
eskadrona v Vinsen, no, te poznam?

Med tem ko se je bližal, se je odkril.

— Da, moj general.

— Tako je prav, da ne ostaneš pokrit, kakor ti
neotesanci, ki gredo pred menoj kakor mimo mej¬
nika. Ti torej sedaj ljubiš stavke?

— Ne, za sedaj ne pozivam na stavko.

— Razumi dobro, te stavke ti ne bi očital, do te
imaš pravico; moja družina tudi stavka.

Drvar je smehljaje se skomiznil z rameni.

— Moj general, se hočete šaliti?

-— Nikdar ne. Edina razlika z vami drugimi je,
da moja rodbina stavka že nad štiristo let in da
nima od tega druge koristi, kakor da je skoraj
zastonj služila domovini v armadi, v duhovništvu,
v diplomaciji. Mi drugi nismo menjali ne gospodarja
in ne pesmi. Toda ti, glej no, se še spominjaš
regimenta ?

— Da, moj general.

— Se še spominjaš septemberskih manevrov? In
dolžnosti? In pregleda čet?

— Da, moj general.

— Ali je bilo poveljevanje slabo? Ste bili slabo
hranjeni, se je z vami grdo postopalo?

Mož je za hip premišljeval, kajti slutil je, da je
»politika» vmes. Odgovoril je:

— Moj general, bilo je dobro in nisem se pri¬
toževal.

— Glej, Mihael, glej; moje šole je, zato misli
dobro! Reči no, Gandon, da to ni prav, da si s temi
prekucuhi tukaj.

— To je družba.

— Nereda.

— Mogoče!

18

Mož se je pripravljal in njegov obraz, ki se je
dosedaj v zadregi smehljal, je postajal odločen in
nezaupljiv. General se je vzravnal. Med sinom in
drvarjem je bil podoben visokoraslemu hrastu poleg
dveh drevesc. Stegnil je roko, kakor da bi poveljeval.

— Nočem, Gandon, da s temi tukaj propadeš!
Poznam te, kesne glave si, toda v slučaju mobili¬
zacije bova šla oba in to kar si tukaj prepeval, tega
niti ene besede ne misliš!

Odgovora ni bilo.

General je prebledel. Stopil je naprej.

— To ni mogoče! Ti, moj vojak! Pridi, stisni
roko svojemu generalu!

Drvar se je posmihujoče umikal. Opazovali in
pričakovali so ga. V hipu se je obrnil in stekel naprej
na pot, kjer so ga tovariši že nestrpno pričakovali.

— Kajne, moj general, da pravilnik prepoveduje
tikati vojake!

— Dobro veš, da te tičem zaradi prijateljstva.

— Jaz nočem tega! .. .

Gandon je tekel z velikimi, zaradi cokel nespret¬
nimi koraki proti skupini tovarišev, ki se je ustavila
kakih petdeset metrov od tam. Odšli so. Mlad glas
je znova zapel grozečo kitico grozeče pesmi. V var¬
ljivi gozdni tišini so hitele besede daleč, kakor da
najhujše strasti preplavljajo deželo.

Ko je ponehal šum korakov in petja, je gospod
Meksime nehal gledati v modro senco, kamor so
izginile te zlobne sanje in je pogledal svojega sina,
ki je stal na njegovi desni, manjši od njega, ne tako
lep, slabše razvit za življenje borbe, drznosti in
nezaupanja. Daši je bilo že močno temno je Mihael
čutil prezirljivo sočutje, kakor nepriznanje, ki je
obteževalo vso njegovo mladost.

— Kajne, moj mali, da je tvoje delo smešno s
suroveži, kakor so ti tukaj.

— Kaj hočete, to je izid ...

— Česa?

2 *

19

— Dobrega in slabega ... Nobeden izmed naju
ni brez odgovornosti.

— No, jaz je nimam. Nočem je imeti. Povej mi
no, katere bi naj imel ? .. . Kak presnet rod! Dru¬
gega nič! Nimajo več srca za Francijo, kakor moji
Arabci iz Blida. In ti jih zagovarjaš!

Že drugič se je Mihael čutil obdanega od prezira,
ki se je raztezal na vse: na Mihaelove misli, na
Mihaelov stan, na nelepo Mihaelovo postavo, na
Mihaelov molk, ki ga je general pač smatral za
strah. Ni več našel tiste moči s katero se je spod¬
bujal in si obljubljal, da jo bo vedno imel, da bo
razpravljal, zavračal, pojasnjeval in da bo obenem
do očeta spoštljiv in dosleden s seboj. Rekel je:

— Pojdiva, oče. Ker jutri morate biti v Parizu,
pojdiva . . .

Odšla sta po gozdni poti, ki je vodila v grad.
Bilo je že precej mrzlo, veter je že posrkal raz vej
vlago, ki se je nabrala med dnevom, na rahlo je
česal mladike, privzdigal listje in izvabljal iz njega
enolično tožbo, kakor tožbo ubogih življenj. Zgoraj
nad vejami so bledele nebesne višine in zvezde so se
začele kopičiti.

— Se boste vrnili? je vprašal Mihael. Komaj
toliko časa sem imel, da sem vas videl.

— Moj prijatelj, povelju, da moram v Pariz, se
je treba pokoravati. In končno tam so vsaj ljudje,
zveze. Vedno se obotavljam, da bi si vzel dopust.
Mi nisi med tem vendar rekel, da hoče lesni trgovec
plačati novo zaznamovane hraste pred podiranjem?

— Da.

— Vrnil se bom torej za plačilni rok 31. Si
zaznamoval vse stare hraste na dveh posekah?

— Skoro vse.

— Kako skoro? Trideset tisoč frankov rabim in
te zahtevam od tebe v štirih obrokih, če pa je
mogoče v dveh. Kie so?

Mihael je izogibajoče se zamahnil.

20

— Rekel sem ti, da jih rabim, je zopet začel
gospod Meksime in povzdignil glas:

-—- Na tebi je ležeče, da jih preskrbiš. Takoj
jutri se boš vrnil v gozd; zaradi pomanjkanja starih,
boš dal posekati mlajše, če pa ne bo teh dovolj pa
še najmlajše.

— Oče, ne bom.

Sredi gozda sta se v vetru ustavila ta dva člo¬
veka in oba pozabila na bližajočo se uro odhoda.
Roka markiza Meksime — jeklena sinova postava
polna električnega toka — je udarila na Mihaelovo
ramo.

— Povej mi, kdo je tukaj gospodar? Nimam
navade, da bi ponavljal svoje ukaze.

Gospod Meksime je lahko spoznal, da je proti
njemu dvignjen obraz premračen, preodločen, da bi
se mu uklonil.

— Oče, to ni mogoče. Kaj delate z bodočnostjo
posestva ?

-— Moje je, jaz odločam.

— Pozabljate, da je tudi moja prihodnjost, da
sem tudi jaz tukaj in da jaz ne morem opustošiti
gozdov ...

General je začel zopet stopati rekoč:

— En sam razlog ti dam, moj prijatelj, in ta
odtehta vse ostale: denar rabim.

Hitro sta odšla in v temi nista govorila. Čez
nekaj minut se je gozd odprl, visok gozd se je od¬
daljil — velika krila na višinah radi vetra naježene
in med njimi na vzpeti zemlji, ki so jo morale že
dolgo časa posedati, so se v somraku prikazale
Fontenej sredi sproščenih in vzpenjajočih se polj.
Bil je to grad iz 18. stoletja, zgrajen na terasi;
edino nadstropje nad pritličjem je imelo v pročelju
sedem oken; nagnjena, z opeko krita streha in dva
okrogla stolpa, pokrita s koničasto streho, ki pa
nista bila višja, kakor ostalo bivališče. Ta stolpa

21

sta tvorila dva s' rajna dela prednjega dela zgradbe
in nista podaljševala pročelja, ki je ohranilo videz
resnosti, zaprtosti in nakopičenosti. Šla sta preko
majhne trate, stopila na kamenite stopnice, ki so
vodile na teraso, kjer so bile poleti v vrsti postav¬
ljene oranže v zabojih, in ko sta se obrnila na des¬
no,, sta opazila luči pripravljene kočije.

Gospod Meksime, ki med potjo ni menjal misli,
pač pa razpoloženje, se je ustavil. Med tem eno¬
dnevnim bivanjem v Fontenej je tako malo videl
svojega sina. Kaj vse bi ga rad vprašal. Na oglu
gradu, čigar zid se je poševno spuščal v vlažno
zemljo, je zadržal Mihaela.

— Se s sosedi vedno razumeš?

— Tako, na sejmih jih srečam.

— Prazniške smešnosti, nič posvetnega. Žak-
mena, starega poročnika, ki je pri meni služil, kaj
vidiš ?

— Srečam ga; Vokrez je tako blizu. Obiskal sem
ga že.

— Menda se bavi z dobičkanosnim poljedel¬
stvom? To ti je hudomušnež!

— Preprost človek.

— In njegova hčerka, pravijo, da je lepa. Je
res?

— Rumenolaska, kakor mati, kaj ne?

— Otrok sedemnajstih ali osemnajstih let.

— Da, rumenolasa, kakor zlato snopje.

— Poslušaj, se kaj spoznaš, moj mali? Kako je
bila njena mati lepa! Uboga žena! Spominjam se
nekega večera. Ni bila tako lepa, toda ljubka, ve¬
sela, živahna.

— Ste jo dobro poznali?

— Ne, mimogrede sem jo občudoval, pozdravil,
ohranil v spominu . . . Kakor toliko drugih. In tvoj
novi duhovnik, kako se imenuje?

— Rubio.

22

■— Teh šest mesecev, kar je tu, se pač ni raz¬
veseljeval? Toda stavil bi, da spadata skupaj, ti in
on. Si mogoče izmed vaju še ti najbolj klerikalen?

— Ne vem, je Mihael resno odgovoril; se še
nisva temeljiteje pogovarjala. Toda name je na¬
pravil dober vtis.

— Torej, tem bolje. Je majhen, Normandijec,
ves zagorel?

— Da.

— Ki ima ušesa brez roba in zagorelo kožo? Je
boječ ?

•— Ni, kadar je treba biti odločen.

— Ta bo ta, ki sem ga včeraj srečal, ko sem
prihajal sem. Revne farane ima.

General je poiskal svojo denarnico in potegnil
iz nje stofrankovski bankovec.

— Kaj ne, Mihael, veselilo te bo, da mu boš po¬
vrnil njegova dela. Imena pa ni treba povedati, saj
nič ne koristi. Tako redko prihajam v Fontenej,
da je pač treba, da pustim tukaj nekaj miloščine.

Ko je Mihael vzel bankovec, je očetu, ki je na¬
daljeval pogovor, stisnil roko:

— Veš, da nimam rad raznih čustvenih izlivov
in da se mi ni treba zahvaljevati . . . Kaj še? Po¬
pravila? Nimam več časa, da bi o teh govorila, če¬
prav je nekaj majhnih.

— Seveda, pisal sem vam . . .

— Tudi sam sem jih videl, moj prijatelj, vse
sem videl . . . streha, konjušnica, sedlarstvo, streha
na svinjakih, prostori za perutnino, vse. Treba je
to odložiti do konca meseca. Zbogom!

Gospod Meksime je stopil hitro naprej in skočil
v voz.

— Janez, hitro vozi! . . . Na korbinijski kolo¬
dvor!

Nagnil se je ven.

— Čuješ, Mihael, ali je dobiti v Korbini avto¬
mobil ?

23

— Je.

— Prihodnjič si ga bom najel. Čas kočij je že
minil. Zbogom!

Voz se je oddaljeval. Druga za drugo so v soju
svetiljk prihajale bukve s tigrastimi debli iz sence
in se zopet pogrezale vanjo. Nato se je kočija obr¬
nila na levo in nevidno oddrdrala za živimi mejami.

Takoj po zelo kratki večerji — en sam pribor
sredi obednice pod dvema, z rumenkastim sojem ob¬
kroženima svetiljkama, ki sta nekdaj svetili kakim
petdesetim gostom — je Mihael odšel v svojo sobo.
Šel je po hodniku v prvem nadstropju do konca in
odprl zadnja vrata na desno. Tipaje je prišel in
prav tako šel preko sobe in se na oknu, ki je bilo
odprto proti travniku in gozdu, oslonil na komolce.

Zdelo se je, da je mraz pojenjal, ker je veter
oslabel. Pojemajoča luna se je pravkar dvigala in
njena svetloba se je na nebu družila s svetlobo
zvezd, kajti široki pasovi goste megle, raztegnjeni
nad gozdovi, so se svetili kakor modrikast sneg, ka¬
kor brazde, nanovo porošene z jutranjim ivjem.

V Mihaelovih žilah se je zganila mladost. Za¬
drhtel je radi ljubezni, ki je bila rojena iz srečanja
duše z življenjem in dela zanj. Ne da bi odprl ust¬
nice, ne da bi mogel kdo slišati, je zaklical v gozd:
»Nesrečen sem, oh, ker sem zmanjšal tvojo lepoto!«
In njegovo srce, ki je bilo za ljudi zaprto, se je
moglo končno svobodno raztožiti: »Podirati hraste,
še in še! Stare, mlajše, najmaljše! Ne morem za¬
vrniti! Nisem gospodar. Gozd vendar ne more za¬
dovoljiti te potrebe po denarju. Žrtvovan je in one-
čaščen; vso njegovo prihodnost sem uničil. Kmalu
to ne bo več gozd, ampak le poseka brez drevesa,
ki bi štrlelo na druge, brez visokih gredi, na ka¬
tere sede leteči sokol. In to, glej, je moje delo! Vse
ostalo: trud, izboljšave, nov način dela, razširitev
pašnikov, stroji, mojega očeta ne zanima. Obveščen
pozablja na zahvalo ali vsaj na potrditev. Povedal

24

mu bom, ko se bo vrnil ... Ko bi mi takrat rekel,
da mi odstopi del posestva v popolno last, kakor
mi je dal slutiti, ko sem šel sem živet. Na primer:
fontenejsko kmetijo! Živel bi in prepričan sem, da
bi uspel, celo grad bi vzel v popravilo, če bi zahte¬
val. Da bi me vsaj poslušal! Bom uspel? . .. Mogo¬
če .. . Kaj vse bom storil. . .«

Mladi človek je nadaljeval svoje sanje in gradil
načrte za bodočnost. Upravičeno je nato mislil, saj
ni nihče mislil zanj. Vedel je, da ne bo imel več ka¬
kor eno ali dve minuti časa, da predloži svoj načrt,
da dobi dober ali slab odgovor. Malokedaj se nam¬
reč dobi prilika, govoriti z generalom Meksime o
predmetu, kakor bi bil ta. Niti vojak, niti civilist,
niti predstojnik, niti sorodnik si ne bi mogel laskati,
da je svobodno in prosto obrazložil svojo misel temu
človeku, ki vedno priganja, ki hitro razumeva, ki
med hojo govori, prekinja, se spominja, najde po¬
srečen izraz, še pravilen, se z njim zadovoljuje in
se ga drži. Pri njem ni nobene vrste varčnosti,
ampak zanos, rezkost, navada brcati, hiteti, nato se
kratko obrniti. Tisti, ki so ga manj poznali, so
mislili, da je to del njegove sposobnosti, tisti pa, ki
so ga poznali bolje, so vedeli, da je to neka narava,
neka potepuška oblika, ki je zanj samega mučna, da
trosi sile telesa, ki se ni staralo in duha, ki ni
ostaral. Bil je vedno se gibajoče bitje, zgrajeno za
delo in vežbanje, toda sodnik, ki bi tehtal dvoje
mnenj ni bil. Zmožnost preiskovanja je ostala pri
njem popolnoma nerazvita, da bi postavljal rok, se
mu je zdelo slabost; mnenja o notranjem življenju
mu niso ugajala in ravno tako ne prijateljska
čustva. To je bil eden izmed vzrokov, ki so ovirali,
da bi Mihaela bolje spoznal in da bi ga Mihael bolje
razumel.

Bil pa je še drugi velik vzrok; oče in sin sta bila
zelo različna duhova, različna tudi po čustvovanju
in poleg tega še vedno ločena. Večkrat so v teh

25

zadnjih letih pisali listi o službenih položajih gene¬
rala Meksime. Napredoval je hitro, pa ne le radi
sreče. Hitro je šel od podporočnika naprej; med
vojno je bil ranjen, poklicali so ga k poveljstvu,
kjer je bil odlikovan. Potem je postal konjeniški
kapitan, potem poveljnik afriških strelcev, potem
polkovnik težke konjenice, kmalu poveljujoči general
konjeniške brigade in slednjič poveljnik prve kava-
lerijske divizije v Parizu.

Kot kapitan se je poročil. Bilo mu je takrat
nekaj nad trideset let in njej sedemindvajset. Mihael
se je rodil naslednje leto in kmalu nato je bil kapi¬
tan imenovan za poveljnika konjenikov v Afriki.
Nekdaj je že prosil za namestitev v Afriki, toda
dodelili so ga tja sedaj, ko si je najmanj želel. Toda
niti za trenutek se ni obotavljal oditi. Gospa pa ni
hotela z njim. Rekla je, da radi otrokovega zdravja
ne. Dolgo se o tem niso pogovarjali: »Jaz sem vojak
in hodim ob zvoku trompete, kakor vi ob zvoku
klavirja.« Gospa Meksime se je nastanila v Parizu
pri svoji materi. Cez šest let pa je bil gospod pre¬
stavljen nazaj domov.

Ko pa je postal poveljnik prvega polka težke
konjenice v Parizu, je spoznal, da njegov sin ni bil
več otrok in da ni bilo več časa sanjati o vzgoji.
Odločilna doba se je že končala. Enajst let še ne
napravi človeka, toda pokažejo že kakšen bo in
izbrisati se ne dajo več. Mihael ne bi bil niti telesno,
niti duševno vojak, ki bi nadaljeval rodbinsko tra¬
dicijo. Neke vrste otožnost, nema in ponosna občut¬
ljivost in že moč, da je mirno trpel, so kazale na
razliko značajev med sinom in očetom, med sinom in
materjo, ki jo je prva vzgoja še povečala. Mihaela,
ki je bil sprva izročen vzgojiteljici, so poslali kot
zunanjega gojenca v zavod, kjer so študirali vsi
Meksime ji, bila je to že »stara družinska hiša«.
Vodila ga je družba profesorjev in domačih učite¬
ljev. To ne nekatoliško in ne katoliško hišo sta

26

izbrala gospod in gospa v popolnem soglasju. Mi¬
hael je zgodaj odhajal iz domače hiše in se vračal,
da je obiskal mater v sedmih dneh petkrat. Pol¬
kovnik je obedoval zelo pozno ali pa je jedel zunaj.
Otrok je že od prvih let imel občutek, da je odveč.
Ta misel je neprestano težila njegovo mladost. Bilo
je nekega večera — vseh podrobnosti se natanko
spominja: ura z nihalom, od popoldanskih obisko¬
valcev v polkrog postavljeni stoli; oče je stal na¬
slonjen na kamin, mati pa je sedela v modrem
naslonjaču — takrat se je moral podvreči drugemu
izpitu, mnogo krajšemu, a mnogo težjemu od šol¬
skega: »No, Mihael, kakšen poklic si si izbral. Samo
enega ti prepovedujem: vojaščino. — Zakaj! Ni več
to, kar je bila in ti nisi rasel za vojaka.« Hipen
pogled je izpolnil' misel, grozno misel. Otrok ni
postal polbog, kakor so sanjali. Zdelo se je, da ne
pripada legendarno lepemu rodu Meksime; ne bi bil
eleganten konjenik, za vojno rojen človek, veselje
vojakov in skrit ponos množic, kakor je bil oče,
kakor so bili stari oče, prednik starega očeta in
maršal, o katerem je rekel kralj Ljudovik XIV.:
»Meksime, nobena izmed kraljičinih družic, ni lepše
rasti, kakor ste vi.«

Mihael je razlago uganil. »Pomirite se, je od¬
govoril, postal bom kmet.«

To je bilo sklenjeno že davno poprej preden so
ga vprašali za odgovor. Ljubil je, brez dvoma je to
ljubezen podedoval od davnih prednikov in ljubil je
z ljubeznijo otroka, ki se mu svet posmehuje, go¬
zdove, travnike, samoto, ki je ne razruši srečanje s
kmeti; grad kjer so še nadalje živeli spomini dru¬
žinske preteklosti. Hotel je prevzeti en del
svojcev, plemenito in koristno vlogo svobodnega in
učenega posestnika, hotel je povzdigniti gozdove,
zopet napolniti hleve, uvesti načine novega obdelo¬
vanje, služiti zemlji in po njej Franciji. Edini lepi
dnevi, ki se jih je spominjal, so bili tisti, ki jih je

27

preživel tri ali štiri tedne v začetku jeseni v Fonte-
nej, ko se je vrnil po poletju iz šole.

Malo časa po tem pogovoru, ki je odločil o nje¬
govem življenju, je odhajal Mihael na sever, kjer je
posečal tečaje kmetijske šole, ki so jo vodili redov¬
niki. Prihodnje leto je odslužil vojake in končno je
sredi novembra prišel v Korbini. V hrepenečem in
lepem dnevu je šel skozi fontenejski gozd. Ko je za¬
gledal strehe zapuščenega gradu se je odkril; z
vzhičenostjo je poslušal šum vetrnic, ki jih je drugo
za drugo poganjal čuvaj Renard; vstopil je, božal je
zidno kamenje; bil je doma.

Pet let je minulo! Koliko truda! Koliko načrtov!
Kakšno tolažeče prijateljstvo nad zemljo in otrokom
starega rodu, ki ji je bil vrnjen! Pet prebežnih let,
do vrha izpolnjenih, brez izida, čas, da spozna svoje
delo, da zmanjša pri nekaterih ljudeh predsodke in
neprijateljstva, ki so narastla med odsotnostjo, da
pripravi načrte za bodočnost, se v izobilju navžije
sonca in sence svojega doma. In sedaj grozi gospod
Meksime, da s svojimi zahtevami po denarju spravi
vse v nevarnost. Gospodarstvo rabi ta denar, grad
ga rabi...

Nad gozdom se je večala luč in viseči trakovi
goste megle so že gotovo gledali rdečo lunino oblo
nad griči.

Pes je nekje lajal, ker je »videl smrt«. Ptice se-
lilke ali pa roparice so s svojim tihim letom frfotale
v noč.

Kaj storiti, da bi general omogočil svojemu sinu
prihodnjost ? Kdo bi mu mogel o tem govoriti ? Kdo ?
Mogoče najlažje gospa Meksime. Ona je bila tako
dobra; kljub petdesetim letom še vedno plavolasa.
Brez dvoma, da ni bilo odvisno od nje, da bi za doto
dobil posestvo in grad, ker nista pripadala njej. To¬
da ne bi se branila, da bi posredovala, da bi se za
to zavzemala in prigovarjala. Spretno je vodila mla¬
de oficirje, ki so se ji zaupali; ali sedaj ni vrsta na

28

Mihaelu? Ne bo nasprotovala! Ljubi svojega sina z
ljubeznijo, ki ga zbega pa je vendar resnična. Dolgo
časa si je želela hčerko, hčerko, da bi jo razvajala,
da bi se ji dobrikala in da bi jo čuvala pri sebi. Toda
medtem, ko je Mihael bival v Nievr, je dvakrat pri¬
šla k njemu v Fontenej iz nežnosti in iz potrebe, da
ga zopet vidi in da ga opogumi. Vabili je niso niti
gozdovi, niti travniki, saj ni ljubila dežele; pa kak¬
šni lepi sprehodi med tem, koliko prizadevanja, da
bi se poučila o kmečkih stvareh! »Pokazal mi boš
ovna! Mi boš pokazal, kakšna je razlika med hra¬
stom in bukvijo? Ali bi lahko sedajle pokazal, kako
seješ? To je menda zelo lepo! . . .« Da, ona bi bila
zaveznica za to priliko. Po njej ali pa drugače je
treba braniti gospodarstvo in vztrajati tukaj. Tukaj
je mogoče prihodnje bogastvo, mogoče sreča; življe¬
nje je tukaj gotovo koristno. Slika skupine drvarjev,
ki so peli Internacionalo in izzivali generala Men-
sime, vojaškega poveljnika, ki izhaja iz fevdalnega
rodu, bogataš, se je predočila mlademu človeku. Nje¬
gove ustnice so se stisnile in z žalostnim nasmehom
se je zagledal v noč, v te valovite megle domačih
gozdov, pod katerimi se je še nedavno od tega raz¬
legala pesem sovraštva.

»Komu koristi?« je mrmral. »Nisem prišel zato
sem, da bi tukaj samotaril, tukaj živel in umrl
sam zase; hotel sem in še vedno hočem, da povzdig¬
nem to kmečko ljudstvo. Kaj dobrega sem dosedaj
že storil? Sem si pridobil kakšen vpliv? Morda pri¬
jateljstvo enega samega med njimi? Ta mimohod
danes zvečer! Te, tako plemenito mišljene besede
mojega očeta in ta odgovor Gandona, ki je bil še
včeraj vojak! . . . Ah, dobro vem, da to ni vsa Fran¬
cija, da je to le en njen del, ki je za zlobo bolj de¬
laven od drugih, bolj ponižan radi nevoščljive stra¬
sti, toda vendar! . . . Kakšno veselje bi bilo živeti
med zdravim narodom! . . . Ista vera! Isti prazniki!
Besede, ki bi povsod isto pomenile! Kakšen vir ra-

29

zumnosti in ljubezni je izgubljen! In še ne razumejo!
Vidim jih jesti, se smejati, peti, pa so že vsi bledi
radi bližine smrti. Ah, ubogi ljudje, ki slave svojo
smrt — kot zmago!«

Mihael se je zdramil, za trenutek prisluhnil; ne¬
kaj v njem je šepetalo in govorilo:

»Vendar! Jaz jim pripadam za vedno! Potrebno
je to! Ljubim jih!«

Noč je pomnoževala sladkost, čez dan nepoznan
mir je bil razlit preko zapuščenih polj.

Nekoliko sto metrov od tega okna, kjer je sanjal
Mihael, je zavito v temo in meglo spalo selo, luči so
bile ugasnjene. Komaj pet hiš, tri na levo od
gozdne ceste, dve na desno. V eni izmed teh je tudi
sanjal revež. Bil je to Gilbert Kloke in razmišljal je
o bedi. Ležeč na orehovi postelji med zidom in
ognjiščem je mislil na »svoje stvari,« ki so slabo
potekale. Zaslužil je manj, kakor je bilo treba.
»Res je, je govoril, da mi ne manjka kruha in da
imam celo meso; tudi res, da si kupujem vino —
kiselkast vonj male barigljice, ki je stala v kotu, je
prihajal z ostankom dima preko sobe; — toda mojo
nedeljsko obleko bi bilo treba nadomestiti. .. Ne
morem. . . Nesreča ni velika — toda žalost prihaja
od drugod. Od Marije prihaja. Razsipnica je in
vedno je prišla: Oče, niti zrna nimam več za
kokoši! .. . Oče, pek nama ne daje več na upanje . . .
Zakupnino sva še zaostala... Da bi zarubili kaj
hčerki Gilberta Klokeja! Ne, tega ne bom gledal. . .
Takoj, jutri bom nesel Mariji polovico teh dvajsetih
frankov, ki sem jih dobil za svoje delo v gozdu, ki
ga še začel nisem. In nato, ko bo trava dovolj
velika, se bom ponudil gospodu Mihaelu za kosca . . .«

Dninar se je obrnil na svoji postelji ter poskušal
pregnati mračne misli, ki so se ga držale med bud¬
nimi urami...  Zaslišal je ščeneta svojih sosedov,

30

ki je lajal nad odpadlim listjem, ki ga je podil veter,
ali nad klatečo se živaljo, ki je šla mimo . . . Sledila
je popolna tišina ... Mrzla rosa je zunaj dvigala
travo. Bednik je mislil naprej: »Nikogar ni, ki bi
se zavzel zame, razen gospoda Mihaela, ki me na¬
jame kadar more; in še, plemič je, pa pravijo, da
plemiči niso nič vredni.«

31

REVEŽEVO POŠTENO ŽIVLJENJE

Gilbert Kloke je hodil v državno šolo — oh, kako
je to daleč! Naučil se je brati, pisati, računati in
sedaj po petdesetih letih, dasi ni pisal pravilno, je
zelo dobro računal, bral liste in razglase in celo
tiskano je bral brez težave, v dokaz, da je bil pouk
dober. Tudi katekizem se je učil, tako srednje,
učitelj je ta predmet ravno tako zahteval, kakor
druge in je želel, da so ga učenci pravili besedo za
besedo. Nekolikokrat je prišel župnik očetovsko
pogledat, nekoliko je vpraševal, opogumljal in po¬
vedal kako zgodbico, čestital učitelju in odšel; spra¬
ševanje in kratek pregled katekizma pred prvim
svetim obhajilom in najvišje oblasti, ki jih je poznal,
te ki so se brigale za njegovo dušo so sodile, da je
dovolj utrjen za pošteno življenje, da se ustavlja
vsemu notranjemu in zunanjemu zlu, da bo pozneje
vodil svoje otroke.

— Glej, Gilbert, kar velik si že, mu je rekla
nekega dne mati. Treba si bo začeti sam služiti kruh,
enajst let že imaš. Šla bova v Bazol, da te kdo
sprejme v službo, dasi se mi je težko ločiti od tebe.

Naslednjo nedeljo, bila je to nedelja pred svetim
Janezom, so ponavadi najemali v Bazol, kakor so v
Korbini na praznik sv. Rešnjega telesa.

Prostor v bregu, cesta, ki gre po njem, kakor gre
reka preko jezera, je bila polna kmetov, ki so pri¬
hajali iskat služinčad in mladino, ki je skušala
»dati se v najem«. Mladi ljudje, ki so iskali vozniško
službo so si obesili bič za vrat; ti, ki so se hoteli
udinjati za poljske delavce so imeli v ustih ali pa za
klobukom zelen list; dekleta pa so imela rožo v rokah
in so bile slabo oblečene, da ne bi kdo mislil, da so
razsipne; vse pa so imele, zavito v robec, kje v kotu
sosedne gostilne, spravljeno obleko za ples in trak,
da ga pripno na svoj životec. Vsakega pa je sprem¬
ljal kak sorodnik, mati, teta ali prijatelj. Poleg Gil-

32

berta je bila stara mati Kloke; bila je nemirna in
močno zavita v črno obleko; imela je rdeče oči; bila
je znana v vsem Bazol in v Fontenej in še dalje, da
je revna toda delavna, gospodarska in snažna. Gil-
bert je bil gotovo izmed vseh najmlajši; večina
služinčadi je bila stara od petnajst do dvajset let;
nekaj jih je bilo že popolnoma doraslih, ki so menja¬
vali gospodarje, ker se jim je pač hotelo ali pa radi
denarja. Nepremično je stal ob stopnicah neke
trafike — mati je izbrala pripraven prostor — in se
vpraševal, če ga bo hotel kak gospodar, njega:
enajst let, coklji, modra obleka z belimi gumbi,
dekliški obraz in rdeči lasje, toda živahne oči, z mo¬
dro vedrino v senci velikega klobuka. Kedo ga bo
najel? In mati — slabotna, sključena, zgubana,
manjša kakor njen dečko in roka se ji je tresla, če
je pokazala nanj, kdo bo prvi pristopil, da se pomeni
o pogojih za najem?

Eden največjih fontenejskih gospodarjev, gospod
Honore Fortie, človek šestindvajsetih let, ki je prav¬
kar podedoval po svojem očetu in gospodaril na sto
hektarih kmetije Viži.

— Je že pasel krave? je vprašal.

— Že mnogokrat, gospod Fortie, je spoštljivo od¬
govorila mati Kloke. Nič se jih ne boji in kmalu bo
šel za plugom.

— Ni še dovolj star, mamica, toda dečko mi
ugaja.

Pogledal ga je, kakor če bi bil žrebe, z očmi ga je
premeril preko prsi, potipal mu je roke, ga je prijel
za rame in stresel, da bi videl, če je ta mladenič kaj
odporen, nato naglo:

— Mati, zlatnik na mesec za začetek ?

— Dobro, gospod Fortie. Daj no klobuk z glave,
moj Gilbert, ker te je najel gospod Fortie .. .

Kmet je vzel iz žepa denar in ga dal materi Klo¬
ke, pa je pogledal dečku, ki je snel klobuk, v oči:

— Poslušaj dobro pastir: dve leti, deset let, dvaj-

Žito poganja 3

33

set let boš pri meni, če hočeš; en sam pogoj stavim,
da ubogaš.

Gilbert je stisnil gospodu roko in odšel iz Bazol,
da bi si poiskal obleko, ker je moral še istega večera
vstopiti v službo.

— Si zadovoljen? je vprašala mati.

— Sem.

—- Niti besede nisi rekel.

— Ni bilo treba, je odgovoril.

Čemu se temu čuditi? Bil je Nivernejec, kjer so
ljudje močne, še premočne volje, toda obraz je hla¬
den in jezik često nem.

Od tedaj je bil Gilbertov dom Viži, kmetija, ki
je bila gosposko postavljena na kakih tristo metrov
visok, okroglast in neporasel grič; kmetija okoli
katere se je razprostiralo sto hektarov dobre zemlje;
kmetija, kakor svetilnik obdana z vetrom odkoder je
obzorje okroglo: proti severu Bolie, modrikast na
sinjem slemenu; proti zapadu in jugu naprej dolina,
travniki in polja in nato onstran gozd, ki se vzpenja,
kakor ogromen val in pripravljen, da razpne jadra
in ki nosi na svojem slemenu polomljene smreke
starega plemiškega parka; proti vzhodu pa je pokra¬
jina tako velika, da je še oči njenih otrok niso nikoli
vse videle, še gozdovi: Fontenejski, Voški, s svojo
vasico Voro, ki žari, kakor mak med listjem, kriva
črta velikih, od visokega drevja skritih ribnikov in
še dalje vrsta valov, ki se ne zde iz drugega, kot iz
gozdov in ki se stopnjema dvigajo iz zelene v modro
barvo do zaokroženih Morvanskih gora, ki ves dan
menjavajo barvo na obrobju neba.

Ta lepota pokrajine je skrivnostno objela vižij-
skega pastirja, malega Klokeja, ki mu je zob po¬
ganjal, ki se mu je oko ostrilo v modrem zraku, da
je videl ptiča, ki je plaval v sinji daljavi. Kmalu se
je privadil službi, ki jo opravljajo mladi ljudje: pri
oranju je pojoč pokal in poganjal konja, kadar so
volovi: grivec, tevc, sive, rdečko prenehali vleči;

34

branal je, pripravljal zeleno krmo in pomagal kolikor
je pač mogel pri poletni žetvi. Napredoval je in bil
bolje plačan. Delo je bilo naporno, da je gospod
Fortie zmogel najemnino, ki je znašala deset tisoč
frankov. In nihče ni tu manjkal. Gospodar je bil
strog in vedno poleg. Z gospo Fortie, ki mu je bila
podobna po resnosti in točnosti je nadziral številne
služabnike: družina velikega hlapca, ki je bil nekak
delovodja in je pri poselski mizi sedel na, prvem
mestu, štirje poljski delavci, pastir, dekla, da ni go¬
vora o dninarjih, ki so jih najemali, kadar je bilo
mnogo dela. Deset, dvanajst, celo štirinajst ur je
zemlja srkala življenje teles in misli ljudi. Kako ne
bi potem obrodila? Pri kosilu, ki je bilo v kuhinji,
ki se je držala gospodarjeve sobe, je Gilbert tiho
poslušal delavce. Govorili so o delu, o seneni ceni, o
sejmih, o pohujšljivih ali samo neotesanih ali celo
smešnih dogodkih, ki so razburjali kmete in redko
so takrat govorili o politiki. Starejši, bivši vojaki,
niso bili v svojem besedičenju preveč sramežljivi.
Niti besede, ki bi dvigala, usmerjala, osvežila duha
teh ljudi, ali da bi pomirila nasprotja, ki so jih raz¬
dvajala; nič drugega kot povelja, disciplina, strogo
nadzorovanje, da ni nihče mislil, da zapusti Viži. Ob
nedeljah so šli nekateri v Fontenej pa šele popoldne.

Edino dve ženski, ki sta vodili na kmetiji: gospo¬
darjeva žena in žena glavnega hlapca sta šli zjutraj,
da sta bili pri sveti maši. Svetih obhajil ni bilo več
in ljudje v Fontenej, če že niso bili nasprotniki vere
se ne bi pokazali pri sveti maši, kakor le za Veliko
noč in za Vse svete, pri pogrebih in včasih še tretjega
maja na praznik Najdenja svetega križa, ko je žup¬
nik blagoslovil križce, ki varujejo imetja. Gospod
Fortie je ob nedeljah pregledoval svojo kmetijo,
kadil in delal račune, ali pa je zapregel kobilo v
rumen dvokolesen voz in obiskal kakega kmeta ali
trgovca z okoliškimi voli. Gilbert je od začetka še
pogosto oblekel svojo praznično obleko in pri prvem

3 *

35

zvonenju k veliki maši se je podvizal, da bi dohitel
mater v zadnjih vrstah blizu škropilnika, vesel je bil,
če jo je prehitel in jo peljal v klop — seveda fant, ki
si že sam služi kruh in ima srce. Mati je radi tega
mislila, da je pobožen. Bala pa se je za prihodnost,
vedela je, da mladi fantje niso preveč pametni; saj
uhajajo materam, ki jih čuvajo pri sebi in varajo
matere, ki so daleč od njih. Toda svojega vznemir¬
jenja ni pokazala razen le z nekoliko besedicami, ki
jih je Gilbertu rekla čisto tiho in s svojim starimi
očmi, ki so se vznemirile, kadar se mu je nehalo
smehljati. Njen način je bila: Zdrava Marija, ki jo
je molila povsod, bedeč in napol v spanju in vedno
je videla otroka, ki je doraščal in bil prepuščen
samemu sebi: »Da me vsaj ljubi!« je mislila. Tudi
njen mož jo je ljubil. To ji je dajalo vsaj nekaj
zaupanja v domače ljudi.

Na Viži pa so leta hitro minevala in se ponav¬
ljala ter zaporedoma spreminjala na hribu zelene
pašnike, vijoličen nadah novih prah, bledo modrino
ovsa in ridže zlato pšenice.

Ob svitu je stal gospod Fortie na dvorišču med
služinčadjo in vprego ter včasih govoril:

— Poslušajte, otroci, naporno delo nas čaka! Če
bo do večera vse obdelano pa bom dal za vino! ...
Kdo bo spravil seno pred nevihto ? . .. Kdo si upa
splezati čisto na vrh kostanja in ga oklatiti?

V podobnem slučaju je bil Gilbert prvi priprav¬
ljen oditi, se vrniti, se ponuditi, eden najbolj spretnih
in odpornih. Plavolasec je postal mlad velik človek,
resen, ponavadi z nekoliko raztresenim pogledom,
toda njegove oči so se oživile pri ginjenju, veselju,
pri nezaupanju, pri karanju, stisnil je obrvi in usločil
ustnico, na obeh straneh vso pozlačeno od mlade
brade. Ko je zvečer legal na slamo v svoje »gnezdo«
ni prav nič sanjaril. Utrujenost mu je branila, da bi
govoril s tovarišem, ki je bil starejši in je ležal na
drugi strani; utrujenost ga je vrgla na tla in niti

36

rožljanje verig, ki so jih krave vlačile ali pa spuščale
v žleb, niti mukanje, niti razbijanje konj v sosednjem
hlevu ni motilo tega mladega dečka iz Viži v spanju.
Bil je trezen, nekaj radi varčnosti, nekaj pa iz časti¬
hlepja, ker vaški ljudje kmalu opazijo ljudi, ki jih
vino nikdar ne poneumili. Ker ni bilo priložnosti in
tudi radi težkega dela, ki ga je opravljal, je ostal
čist. Z eno besedo: odraščal je pošteno in nihče ne
bi mogel reči: »To je moja zasluga, da je boljši,

kakor so drugi.«

Do svoje odraslosti je Gilbert čestokrat pozdrav¬
ljal fontenejskega župnika. Videl ga pa je le enkrat,
da je prišel na Viži in govoril zbranim ljudem. To
je bilo med vojno. Duhovnik je prinašal kmečkim
prebivalcem pismo starega služabnika, ki je bil vpo¬
klican, ki je z nekoliko vrsticami pisal žalostne no¬
vice. Prišel je na kmetijo v enem izmed teh večerov
v hudi zimi, ko je bilo sonce ob zahodu tako rdeče,
da so se matere plašile; srečal je na poti, ki vodi
s ceste v hišo, Gilberta, ki je pospravljal vprego.

— O, ti si tukaj, Gilbert, no kako ti gre? Kako
si velik! Škoda, da te tako redkokdaj srečam v
Fontenej!

Če bi župnik dodal: »Bi se prišel malo pogovorit
z mano? Tvoj prijatelj sem in ti si otrok, ki mi je
zaupan in ki kmalu ne bo imel več vere, kot le klico
svojega krsta; pridi k meni!«

Mogoče bi mladi človek šel v fontenejsko žup¬
nišče. Gilbert je šel malokdaj v vas in kadar je šel,
je šel v gostilno na kozarček s tovariši, ali včasih za
kmečke praznike v plesne prostore ali na priprav¬
ljene odre pred hišo, kamor so prihajale plesat
dekleta iz okoliških vasi.

Lahko bi sam spoznal, kako so gledali največji
pokrajinski posestniki nanj. Nekoč je peljal, ko je
bil še čisto mlad, telico v grad Vokrez. Celo dneva
se spominja, 3. maja, dan Najdenja sv. Križa. Gospa
Fortie je takoj po zajtrku rekla novemu volarju: »V

37

Vokrez boš šel, Gilbert. Naredi mi v gošči dvanajst
močnih križcev, najlepšega za konopljišče in mi jih
prinesi, ko se vrneš. Med tem ko jih boš nesel k
blagoslovu, naj ti kak deček čuva junico. Toda ne
zaupaj vsakemu.«

— Brez skrbi bodite, gospa! je odgovoril volar.
Odšel je oblečen v svojo boljšo obleko ter vodil belo
telico; s kamnom je ostril rezilo svojega nožička. V
goščavi je odlomil dvanajst leskovih mladik — leska
je posvečeno drevo, odkar jo je imel sv. Jožef za
palico — naredil je enajst majhnih križev in enega
velikega, ki je na vrhu še imel pero. Stopil je v
cerkev, kakor mu je rekla gospodinja, nato je dal v
butaro zvezane lahke križce na ramo in nadaljeval
svojo pot proti dolini, kjer se je od daleč videl
vokreški grad, ki se je bleščal med travniki. Gra¬
ščakinja ni bila nikdar z doma, kadar bi rad kdo z
njo govoril. Bila je to stara gospa, ki je prijetno
hodila, prijetno govorila in je bila bolj dobre volje,
kot deset mož skupaj. Ko je šel Gilbert vzdolž ob
hlevskem zidu, je že bila tam, preden jo je opazil, da
prihaja; pregledovala je žival, ki so ji jo poslali in
pa volarjevo postavo. Ko si je do dobra ogledala
telico, ki je mirno stala na tlakovanem dvorišču in
jo potrepljala, je dvignila glavo za hip, kakor da bi
zakokodakala, ker tako se je smejala in rekla:

— No, Gilbert, ti pa cveteš kakor roža! Šestnajst
let! V tej starosti začnete postajati že kar možje,
kar te ne priporoča preveč. Na srečo pa si, moj
fant, podoben materi. Prizadevaj si, da ji boš popol¬
noma podoben, ker je vse časti vredna. Bogu je
draga, delavna, dobra napram vsem, ki niso taki.

Nato je še potrepljala telico po hrbtu:

— Pelji jo v hlev za sedaj! Na svidenje! Gilbert
ni odgovoril, kajti besede so ga močno ganile, gledal
je za odhajajočo slabotno gospo, vso v črnini, ki je
imela obraz droban in ves bel.

38

Nekaj let pozneje — pravkar je dovršil dvajset
let — ko je bil na velikem volovskem semnju, o
katerem imajo živinski prekupčevalci navado govo¬
riti: »En sam sveti Martin je v Franciji« je srečal
na ovinku markiza Meksime, ki se je pripeljal. Mar¬
kiz, takrat konjeniški poročnik, mu je, eleganten,
krasne rasti, mogočnih ramen, vrgel vajeti in rekel
z nasmehom, ki toliko doda besedam in ki ga imajo
vsi Meksimeji: »Pazi na kobilo, Gilbert, hočeš? Samo
takemu zaupam, kakor si ti, ki si od tukaj. Poiskal
te bom pred hotelom.«

Pred hotelom poleg stare gotske cerkve okoli
katere so bile kramarije, je Gilbert držeč kobilino
uzdo čakal. In čez eno uro je gospod Filip, kakor so
mu pravili, prišel in mu dal napitnino in še prijazen
nasmeh, ki je bil več vreden, kot še enkratna napit¬
nina. Na nesrečo pa markiz ni živel na kmetih in se
ni bavil z drugim, kakor s prejemanjem najemnin
in denarja za prodan les; bil je oficir, pri posadki,
daleč, zelo daleč.

To je bilo vse po čemer je spoznaval življenje
»višjih« v župniji in po tem jih je tudi sodil. K sreči
ni imel časa, da bi bral, kajti brez vodnika, brez
možnosti izbire bi si pokravil svoj zdravi in jasni
razum.

V tem času je bil že eno leto prvi hlapec na
kmetiji, pod navodili delovodje. Njegove modrikaste
in privihane brke; njegove modre oči v katerih ni
bilo nikakega strahu, ne pred ljudmi, ne pred stvar¬
mi; njegov obraz z gladkimi lici in rdečimi kakor
vinska trta; njegova mladost, ki je malo govorila
ter se izražala v moči, v smelosti hoje, v nošenju
pravilne glave na ramenih, v zanesljivih kretnjah
rok, ki so stiskale ročice pri plugu ali dvigale na
koncu vil dva snopa žita, kakor sveženj lahkega
ličja; njegova mirna veselost, kadar je pri počitku
opazoval gosto travo na posestvu; njegov sloves, da
je dober fant, dobro plačan, ki zna voditi veliko

39

gospodarstvo; njegova spretnost za divji lov, ki so
ga čuvarji slabo stražili in fant, ki je poljubljal naj¬
lepše plesalke pri skupnih zabavah; ta neupogljiva
volja, zdravje in uspehi vse to je ugajalo dekletom
iz Fontenej in iz okoliških vasi.

Več kot ena ga je rada videla in često so mu
govorile, ko se je pod večer, z naprej nagnjenim
telesom in radi pluga okorelimi nogami vračal z
vprego. »Dober večer, Gilbert! Boste prišli v ne¬
deljo v Fontenej?« —- »To je še odvisno« je rekel.
Od česa? Tega ni povedal. In preko grmovja so
gledale bele avbe vprego in zamišljenega fanta.

Gilbert ni govoril, kadar so govorili okoli njega,
razen če se je pogovor nanašal na delo. Toda kar
je slišal govoriti o veri, morali, ali o bogatih, o po¬
litiki, tega se je sramoval v svoji preprosti pošte¬
nosti. Pomalem je opuščal navade, ali ideje, ki jih
je imel — pa na tihem, ne da bi se hvalil, kakor
drugi, ki spremene svoje mišljenje. Njegova vera je
bila velika. Umikal se je majhnim razlogom in vsej
privlačni sili, kajti bil je brez vodstva. Radi tega je
sprva redkeje hodil, nato pa je popolnoma opustil
navado, iti v nedeljo zjutraj v Fontenej k sv. maši.
Uboga mati Kloke pa je stala na cerkvenih stop¬
nicah, obrnjena proti Fontenej in vsako nedeljo
zaman čakala do poslednjega umirajočega zvono-
vega glasu. Molila je in se starala, zanjo je skrbel
le ljubi Bog.

Liste, ki so jih včasih kupili na semnju, od raz-
našalca ali v trafiki, je najprej prebral gospod
Fortie, potem gospa, potem služkinja nato delovod-
jeva družina in nazadnje so prišli, že vsi raztrgani,
črke že vse zamazane radi prijemanja, radi vlačenja
po mizah, zvečer k ležiščem in ob soju okroglih sve¬
tilk so jih brali hlapci, ki so brali predvsem podlistke
radi ženskih dogodbic in razna državna dejanja, da
jim od tega ni ostalo drugega kakor nekaka žgoča
megla, občutek razočaranja in želja po spremembi.

40

En sam pojem je še ostal v Gilbertovem duhu: ideja
pravičnosti. Ni pričakoval, da bi jo, skrbno ogra¬
jeno, našel v svetu; toda v svojih odnošajih do ljudi,
v svojem vsakodnevnem občevanju in v svojem na¬
činu razsojanja o drugih, se je kar strastno pote¬
goval za njo. Gotovo so jo ljubili že mnogi pokojni
njegovega plemena, imel je že v krvi težnjo po
pravici, ki jo je včasih poveličeval do prepira. Če
je opazil, da je kateri izmed tovarišev na njivi slabo
opravil, je zardel od jeze in sam naravnal vole zopet
v brazdo. Če je slišal dninarje ali fontenejske može,
ki so bili pozimi vsi drvarji, hvaliti se, da so goljufali
pri obsekavanju lesa — goljufije so bile številne,
ali so slabo zlagali, ali so z neprodanih dreves brisali
rdeča znamenja, — je rekel glasno: »Ta, ki je to
napravil, je slab delavec.« Pa ga niso niti posmeh,
niti godrnjanje, niti psovke pripravile do tega, da
bi kaj preklical. Groženj, razen tiho izrečenih, ni
nikdar čul, kajti imel je pesti, katerih so se bali in
znal je tako pogledati v obraz, da je vsak vedel, da
bi izzivanju nekaj sledilo.

Radi te trdne in bojevite narave sta se z gospo¬
darjem, ki je zapovedoval kratko in ni pustil pre¬
mišljevanja, večkrat sprla. Ni manjkalo mlajših
služabnikov, ki iso ob takih prilikah podpihovali:
»Gilbert, kar obračunaj z njim in odidi.« In vsaj
trikrat je že rekel: »Bom pa šel.« Toda vsakokrat
ga je neznana in globoka ljubezen do Viži in tudi
misel, da je ta gospodar po pravici oblasten, za¬
držala. Gospod Fortie pa je, četudi ni govoril o tem,
kazal svoje zaupanje, ki ga je imel v izkušenost in
poštenje svojega prvega hlapca. Kadar je moral
poslati vole v Pariz, jih je spremljal daleč na okoli
znani volar oče Tupti, ki je dvakrat na teden od
junija do konca novembra odpravljal vagone živali
in prinašal živinorejcem v mali platneni torbici, ki
je bila zapečatena z rdečim voskom, denar. Toda
kadar je kupec zahteval, da mu jih pošljejo kam

41

drugam in ni bilo ravno na razpolago gonjača, je
rekel, ker je vedel, da Gilbertu ugaja: »Nekoga le
imam.« In Gilbert je šel v mnogo krajev. Mladi
človek si je tudi pridobil več vpliva, več ugleda in
pojmov o različnosti sveta.

Ko je bil star štiriindvajset let je bil, ker je bil
vdovin sin, oproščen vojaške službe. Veljal je že za
bogatega moža. Prejemal je visoko plačo že od
sedemnajstega leta, zapravil ni nič, razen tega je
podedoval nekaj denarja po svojem stricu; lahko je
izbiral med najbogatejšimi. Veliko je bilo začudenje,
ko so zvedeli, da je Gilbert »kramljal« s hčerko ne¬
kega prodajalca v Fontenej, ki je prodajal sladkor,
žito in drugo drobno robo. Ni bila bogata, oče je bil
alkoholik, vsi so vedeli, da ima več smisla za lepo
obleko, kakor pa za delo; toda, kadar je šla v nedeljo
po trgu oblečena kakor gospa, imela je nasukane
lase, blesteče oči pod temnimi obrvmi in odprta usta,
da so se videli beli zobje, so vsi mladi trški ljudje
smejaje se govorili: »Janez bo tvoja? France tvoja?«
Nekega dne je Gilbert, ki se je malokdaj šalil in se
je zadovoljeval s tem, da se je smehljal in si grizel
svoje brke, vstal na sredi gostilne, kjer je pilo tri¬
deset tovarišev in rekel: »Moja bo!« In takoj je šel
preko ceste in pozdravil lepo dekle. Videli so ju,
kako sta šla v prijaznem pogovoru. Materi Kloke je
bilo hudo, ko je zvedela, da si je Gilbert zbral
»manjšo od sebe.« Poskušala je braniti, toda po¬
stala je že tako stara, da ni mogla reči ne, ne da bi
takoj ne rekla da in se takoj na skrivaj razjokala.

Rada bi imela poroko v maju, ker je pobožno
častila Mater božjo, toda posredovali so nevestini
sorodniki, češ: »Dekleta, ki se poroče v maju, imajo
mnogo otrok.« In v začetku junija, nekega lepega
dne, kot nalašč za žetev, je Gilbert odpeljal v cerkev
lepo Adelo Miret, hčerko fontenejskega trgovca z
mešanim blagom. Vsi so gledali, da bi videli najlepši
par v vsem letu in spremstvo, ki je šlo po vzpenja-

42

joči se cesti — spredaj sta šla dva majhna otro¬
čička, ki sta preganjala nesrečo in ščitila mlada,
nato godec, nato Gilbert, ponosen, ki je vodil pod
pazduho mater, ki se je poskušala smejati, pa ji ni
preveč uspelo. Reveži so kot ponavadi postavili ob
poti koder sta šla mlada stole, okrašene s šopki in
pogrnjene z belim platnom. In vsi so opazili, da je
mati Kloke, uboga starka, ki je imela komaj od
česa živeti, dala na vsak revežev stol bel novec. Pod
svojim prisiljenim smehom pa je imela srce polno
žalosti.

Mati Kloke ni mogla več dolgo časa prenašati
skrbi, ki se je pridružila tolikim drugim. Nekako
dva meseca po poroki je umrla prepričana, da bo
njen sin nesrečen v zakonu. Nekoliko se je zmotila.
Mlado dekle je bila žena dobre nravi in o tem niso
govorili. Ljubila je lepo obleko, a zato, da je uga¬
jala. Tekmečevega dvorjenja njen mož ne bi pre¬
nesel. Mogoče si je ravno tako radi previdnosti,
kakor varčnosti najel stanovanje v selu Volčji dol,
ki leži sredi gozda, kakih osem sto metrov od trga.
Ostal je hlapec na Viži, toda ni več spal na ležišču,
kjer je spal na slami trinajst let in nastanil se je v
zadnji izmed selskih hiš, ki je bila najbolj globoko
v gozdu. Vsako jutro je že ob svitu odhajal na
Viži in se v mraku vračal. Nihče ne bi mogel reči,
da je srečen ali nesrečen. Opazili so samo, da se je
mnogokrat vračal zelo pozno, nato da si je čez nekaj
časa kupil ali pa dobil v dar, nikoli niso zvedeli, od
koga, psa z imenom Čuvaj — ovčarski pes s sivka¬
sto dlako, divje ogljene oči, ki ga ni več zapustil.
»Temu zaupa svoje skrivnosti,« so šušljali sosedje.

Res je, da Adela gospodinja ni bila. Bila je
pikrega zdravja in s tem se je dolgo časa opraviče¬
vala, kadar juha ni bila pripravljena, kadar je našel
mož hišo v neredu, perilo slabo pospravljeno v oma¬
ri in delavno obleko po dveh ali treh dneh še ne¬
popravljeno. Ljubil jo je z vso močjo svoje nedo-

43

taknjene mladosti in tudi ona ga je ljubila, a na
svoj način; rada se je pokazala ob nedeljah poleg
najlepšega moža v okolici, rada je hodila z njim na
svatbe, na skupne zabave, na semnje, kamor je
pošiljal gospod Fortie svojega hlapca. Znala pa je
že od mladosti, ki jo je preživela v prodajalni —
prodajati in čebljati. Ni ji pa ugajalo niti stano¬
vanje v gozdu, niti delo in kokoši njenega kurnika
niso imele lepih grebenov, blestečega se perja in pol¬
nih golš, kakor sosedove kokoši. Če pa se je Gilbert
pritoževal, je pa govorila: »Kaj hočeš, nič se mi ne
ljubi, ker te ni nikdar tu. Če bi hodil na dnino, ka¬
kor dela skoro večina oženjenih mož tvoje starosti,
bi z veseljem delala s teboj na vrtu, kadar ne bi šel
drugam in hiša bi bila v redu, toda gospod Fortie
ti ne pusti niti ure; celo nedelje ti skvari, da ima
zaupanje v tebe, da čuvaš Viži. Veš, da to zame ni
prijetno. Čemu ti služi tvoj denar?«

Gilbertu se ni ljubilo poslušati svoje žene in
odšel je na Viži s psom, ki je imel žareče oči. Adela
ni bila hudobna. To je bila, kar so jo naredili: dekle,
ki o svojem stanu ničesar ne ve. Nasprotno pa je
verjela v vse babjeverne pripovedke sosednih po¬
krajin. Če bi ji dal vse premoženje gospoda mar¬
kiza, ne bi šivala med Božičem in Novim letom, ali
pa, da bi jo prosil, da bi prala na Marijin praznik,
čeprav je v nedeljo mnogokrat delala.

Čarovnikov se je bala in kadar je srečala Vra-
narja, se mu je nasmehljala in se na skrivaj pokri¬
žala, da bi se tako ubranila potepuhovega uroka.

Voda zdolbe kamen in veter ga ugladi. Ženine
tožbe so polagoma, ne da bi se opazilo, upognile mo¬
ževo voljo. Vedel je dobro, da bi bilo neumno zapu¬
ščati kmetijo, kjer je delal že tako dolgo in na ka¬
tere vsako grudo je že stopil s svojimi cokli in vsa¬
ko obdeloval s svojimi rokami. Besede žene, ki jo je
ljubil in ki je tiho tožila, pogovori z možmi nekega
novega rodu, ki so začeli dvigati glas po gostilnih,

44

so omehčali delavčevo srce. Nekako sredi košnje, ko
je bilo ravno pripravno vreme, je gredoč na stari
travnik, ki so ga opustili za pašnik, rekel:

— Gospodar, hočete, da pokosim travo; saj še
ni zrela!

—■ Je! Vem, kaj rečem, Gilbert, tukaj jaz uka¬
zujem.

•— Tudi jaz vem kaj rečem in ne bom kosil tra¬
ve, ki še ni zrela. To se mi upira!

Gospod Fortie še najbrže ni bil nikdar tako po¬
trpežljiv; ni več ugovarjal in pustil je Gilberta, da
je šel s tremi mladimi hlapci, ki so poslušali, na
neki višji travnik, kjer je seme lepo dozorelo v sivih
rožah na koncu goste trave. Toda ko se je zvečer
vračal, ga je srečal Gilbert, ki je šel hitro s koso
na rami.

— Kakor vidim, Gilbert, ti je vroče!

— In še nekaj!

— No?

—- Da bom o sv. Janezu zapustil Viži.

Gospod Honore Fortie se je ustavil. Njegov od¬
ločni obriti obraz, izklesan od hitre jeze je postal
starejši kot za deset let.

— Štirikrat si že to rekel, sedaj je dovolj. Za¬
kaj odhajaš?

— Da bom sam svoj gospodar.

— Bodi svoj gospodar, jaz nisem več tvoj! Po¬
gini od bede, če hočeš! Samo dobro si zapomni, kar
ti bom rekel: niti sedaj, niti ko boš star, nikoli več
te ne bom sprejel.

— Se ne bom vračal!

— Če tudi bi se vrgel na kolena, tukaj, na zem¬
ljo ... Pojdi na Viži, bova naredila račun! In ne
o sv. Janezu, takoj!

Gilbert je šel pred gospodarjem in ker ga je
prehiteval, je začel iti počasneje, da bi pokazal,
da ga ni strah. Slišal je ječati nad brazdami:

45

— Devetnajst let prijateljstva! Devetnajst let
dobre plače! Gilbert Kloke, žal še ti bo!

Nekoliko dalje je zopet slišal:

— Nisi prav naredil, krivičen si!

Gilbert je razburjeno obrnil glavo in siknil:

— Prepovedujem vam, to govoriti! Saj imam
za to pravico! Ne delam vam krivice. Bo me že kdo
nadomestil.

Toda glas je tiho odvrnil:

— V današnjih dneh se dobrih služabnikov ne
da nadomestiti. Da, veliko krivico si nam storil, ker
brez vzroka odhajaš, krivičen si!

Nad brazdami so se besede splašile in pogovor
je utihnil.

Ta večer je šel Gilbert zadnjikrat po poti, ki
pelje s kmetije v vas. Srce mu je bilo, ko se je pri¬
bliževal Volčjemu dolu. Tukaj je našel po vročem
dnevu zemljo vso odrevenelo. Celo trepetlikovo listje
je mirovalo. Mož pa je šel ponosen, radosten in ni
ničesar obžaloval ter je pozdravljal nevidno hišo,
zavito v visokorasel gozd. »Bom saj videl svojo ma¬
lo doraščati,« si je govoril. Pred štirimi leti se mu je
rodila mala hčerka. Strastno jo je ljubil, toda ves
teden je skoraj ni videl razen speče, ker je pre¬
zgodaj odhajal in se prepozno vračal, da bi videl
oči male Marije odprte. To je bil tudi edini vzrok,
ki ga je sam priznal, da je to storil. Ko je prišel v
gozd, se je mala igrala na pragu. Pokazala je hrbet.
Oče jo je vso preplašeno dvignil na svoje roke in jo
glasno poljubljal.

— Mala Marija, delavec te poljublja! Sedaj me
boš poznala!

Za Gilberta se je začela nova doba. Bilo mu je
trideset let. Njegova moč je bila priznana in njegova
delavska poštenost tudi. Takoj so ga prosili na kme¬
tije, v gozdove. Imel je več dela, kakor kdorkoli iz¬
med njegovih številnih tovarišev, ki so se vdinja-
vali. Upravnik gospoda Meksimeja ga je najel za

46

košnjo; drugi so ga najeli za žetev. Bil je sam svoj
gospodar; vsaj mislil je, da je in se je bolj trudil,
toda z večjim veseljem kot na Viži. Slaba stran dela
na dan ali na teden ni bilo vedno menjavanje dela
in kraja — Gilbert je ljubil primerjanje med ljud¬
mi in zemljami — to so bili brezposelni in hitro
nižanje plač. Od srede novembra do sredine marca
je dober delavec, kakor je bil on hitro našel petdeset
delovnih dni v gozdu. V aprilu pa so ga najeli na
kmetije, da je pomagal pri pomladnem obdelovanju
in pri tolčenju grud, toda to je bil slab mesec. V
maju se je vrnil v gozd z ženo, ki je hotela biti poleg,
da bi podiral in belil mlade hraste; nato so prišli
dolgi tedni spravljanja, v juniju seno, žito in oves
pa v juliju, nato nekaj časa miru in počitka, ter se
je iskajoč ponudil, tu in tam za spravljanje krom¬
pirja in za jesenske sestve ter tako preživel do Vseh
svetih, ko je s svojimi tovariši zopet odšel v gozd.
Naporen čas, toda Gilbert je ljubil življenje s to¬
variši.

Cesto je bilo treba iti tri ali štiri kilometre zju¬
traj in zvečer, da je prišel do šupe in se od tam vrnil.
Ko se je oče vračal, vedno pod noč, kajti delo so
končali okoli petih, nekoliko pred sončnim zahodom,
je otrok govoril: »Očka, preveč radi imate gozd!«

Dvignil ga je na roke in ga obrnil proti ognjišč-
nemu ognju, da bi videl mlada lica in oči, s katerimi
je otrok mežikal, živahne in barvane, kakor bukev v
jeseni. Smehljaje je odgovarjal: »Moja mala Marija,
radi vaju, ki ne delata ne ena ne druga, delam tako
naporno!«

V edini sobi, ki je zavzemala ves prostor med
hišnimi štirimi stenami — dvoje postelj v ozadju,
veliko ognjišče ob zidu, na desno velika omara, ki se
je dvigala do stropa, vrata in okno na gozdno cesto,
nekaj gospodinjskega posodja, ki je viselo na žebljih,
nečke, kjer so spravljali jedila, sodček z vinom, po¬
ložen med dvoje razcepljenih polen. Gilbert ni tukaj

47

ostal nikoli dolgo časa. Delo ga je vodilo daleč in
tudi življenje med ljudmi, ki postane navada, šola in
kmalu nasilje.

Pogovarjali so se, ko so šli po gozdnih poteh na
delo in ko so se zvečer vračali s kolom na rami in
tudi opoldne, ko so se združili vsi drvarji s poseke v
skupine v zavetja, v svežnje zloženih drv, ter odpi¬
rali bisage, da so jedli. Gilberta so radi poslušali, ker
so ga spoštovali in ker je imel ugled. Cesto so ga
postavili za razsodnika v sporih med delavci in za¬
priseženimi delavci, ki so v imenu trgovcev pazili
nanje. Glasno se je pritoževal, drugi so to delali
tiho, da je plača premajhna. Poldrugi frank na dan,
to je premalo, to je krivično. Vse to je še bolj pove¬
čalo njegov ugled in vpliv pri tovariših. Zaslužil je
manj ko pri gospodu Fortieju, a svobodno življenje
in različnost dela, vse to je zadušilo žalost nad pre¬
teklim v tem velikem drvarju, ki se je zavedal svoje
odločilne in vplivne mladosti nad sebi enakimi.

Zdravje njegove žene, ki ni bilo nikdar trdno, se
je hitro slabšalo. Uboga žena je bledela in pojemala
kakor sveča. Izgubljala je vse: lase, zobe, ki so ji
dajali zveneč nasmeh in celo okus za lepo obleko ji
je mineval. Mala Marija pa je nasprotno bila lepša
kot kdaj koli njena mati; bila je vitka, plavolasa,
sveža s hitro vznemirljivimi toda očarujočimi očmi,
kadar so bile mirne. Rasla je kot jelka v gozdu. Oče
ni poznal nič lepšega kot njo. On, ki je bil z dru¬
gimi trd, je bil pred njo sama slabost. Razvajal jo
je in da bi se opravičil, je govoril: »Saj sem skoraj
vedno zunaj, zato pač imam pravico, da sem vesel,
ko jo vidim. Žena, ti imaš vedno čas, da te ljubkuje,
toda jaz, jaz imam le urico pri kosilu.«

Ko je bila stara deset let, je šla z drugimi otroki
njene starosti k prvemu sv. obhajilu. Za Klokejeva
je bil to velik praznik z velikimi stroški. Gilbert je
hotel, da je bila Marija v vsem trgu najlepše oble¬
čena in žena je naročila dragoceno perilo.

48

Na praznik zjutraj so pri prvem glasu, ki je pri¬
hitel od fontenejskega zvona in se razlil nad gozdom,
štirje sosedje Klokejevih, njihove žene in otroci pri¬
hiteli na cesto, da bi si ogledali belo oblečeno Marijo.
Vsi so rekli: »Ljubka je!« Toda le mati Justa jo je
objela z ganotjem, ki ga daje versko razumevanje.
Zašepetala je nekaj otroku na uho, ki je tiho odgo¬
voril: da. Marija je imela mnogo dela, da je dvigala
svoj pajčolan in obleko; morala je hoditi zelo pre¬
vidno, da ne bi stopila s svojimi, v bele čeveljčke
obutimi nogami v kolovoz. Vsakih deset korakov ji
je mati zabičevala: »Marija, da se mi ne oblatiš!«
Ponoči je deževalo. Velike zakasnele kaplje so pa¬
dale na pajčolan in na skrbno nakodrane lase. Na
ozki poti je šla Marija naprej, oče in mati pa zanjo,
eden na desni, drugi na levi, oba pa praznično oble¬
čena. Gilbert je hodil ponosno zravnan, kakor le za
največje svečanosti. Če bi ju kdo videl v cerkvi
resna, tiha in celo ganjena, kako sta čestokrat po¬
gledala na malo, ki je bila na drugem prostoru v prvi
vrsti za svojo svečo, bi rekel, da sta pobožna kri¬
stjana. Toda ganjenje je bilo le očetovsko, le mate¬
rinsko in človeško ter podobno ganjenju staršev, ki
peljejo svojo hčerko na prvi ples. Po maši in ko se
je župnik, vljuden in plah starček, ki se je vdal
lenobi radi obupa, da bi jo premagal, vrnil v žup¬
nišče, je našel v peščnatem drevoredu Klokejevo
družino, ki se mu je prišla poklonit in mu je prinesla
kolačkov, ki so bili naročeni pri kmečkem peku;
bili so tako veliki, da se jih je sprva razveselil, kot
dokaza Klokejeve pobožnosti. Zahvalil se je.

— Ne veste, gospod župnik, je rekel Gilbert,
gladeč si svojo brado, da se še mi nismo nikoli prito¬
ževali nad vami; hotel sem vam to pokazati. Moja
navada je, da ne ostanem ničesar na dolgu tem, ki
so naši prijatelji.

— Gilbert Kloke, nisem dovolj vaš prijatelj, toda
misel je vendar dobra. Hvala.

Žito poganja 4

49

— Na uslugo, gospod župnik!

— Privedite malo k večernicam ob pol treh.

In to je bilo vse. Mati in hčerka sta se vrnili ob
pol treh. Bili sta rdeči. Mnogo so jedli. Kloke pa je
začel klepati koso, kajti čas košnje je prišel in na
fontenejskem gradu so najeli kosce.

Dve leti pozneje je mati Adela umrla. Hčerka je
bila stara šele dvanajst let. To je bila žalost in vzrok
dolgega vznemirjenja za dninarja. Daši neredna in
slaba gospodinja je bila mati le boljša kot njuna
hčerka. »Moja mala je še premlada, da bi se tako
mučila!« je govorila. Otrok se ni niti toliko naučil,
kolikor bi ga lahko v kuhinji in pri šivanju naučila
mati. Ko je mati odšla je oče ostal osem dni doma,
ne da bi kaj delal, kakor je to treba med mašo za-
dušnico in mašo na osmino. Bil je poleg Marije in
se je prizadeval, da bi jo spoznal, da bi ji svetoval
ter da bi ji ukazal kako delo. Kajti hčerka je bila
že toliko pri moči, da bi lahko opravljala gospodinj¬
stvo, če bi le hotela. Izgledala je, kakor da bi bila
stara že štirinajst let, drugi so rekli, da že šestnajst,
po postavi in po obnašanju je bila že žena. Toda ni
uspel. Zadel je na ljubeznjivosti, nato na zavrnitev
in ker je vztrajal, na kujavo mračno in stalno jezo,
podobno nehvaležnosti. Ko je Kloke proti koncu
osmega dne odstranjeval flanelo, kot je navada, pri¬
trjeno na slamo njegovih panjev je opazil, da prihaja
njegova sosedinja, debela mati Justa.

— Oče Kloke, je rekla, pet otrok že čuvam, z
vašo jih bo šest. Nič si ne delajte skrbi.

In Marija se je še naprej igrala z malimi otroki
in se je polenila, čakajoč, da bi bila dovolj stara za
pouk. Hotela je biti šivilja, da bi videla svet in za¬
pustila gozd.

Gilbert je bil slabše postrežen, bolj osamljen,
bolj nesrečen doma, kakor kdajkoli. Vrgel se je po¬
polnoma na stran delavskih tovarišev, nekateri so
bili celoletni dninarji, ki jih je srečaval na kmetijah,

50

drugi vozniki, zidarji, mali posestniki, rokodelci, ki
so med zimo hodili v gozd s sekiro, ali v času muž-
nosti z mužnikom. Nerazumljiva nežnost, ki obdaja
delo, potreba po tovariših, ki enako mislijo in si med
seboj pomagajo, sta dosegli, da se je mnogokrat
vdinjal na oddaljene kmetije in se je vračal pozno,
ker je hodil med tovariše pit in včasih ni spal doma.
Njegova oblačila so bila v slabem stanju, brada se
mu je daljšala, kadar se je zopet pojavil v naselju, so
psi lajali nanj. Sosedje so govorili: »Gilbert Kloke
je postal pa popolnoma gozden!« Oh, ne, živel je po¬
šteno, živel strastno življenje pa plemenito in ne¬
mirno; živel je za druge in z drugimi svoje obrti v
porajajočem se društvu. Njegova plemenita narava
je bila polna utvar, jeze in mešanega veselja.

Naslednja leta so se nievrski drvarji združevali,
da bi dosegli zvišanje nezadostnih plač. V gozdovih,
med urami oddiha v gostilnah, ob nedeljah in na
kmetijah, kjer so stroji izpodrivali delavce in cepce,
so se s številnimi vezmi družili ljudje, poljski de¬
lavci so razpravljali o interesih svojega stanu. Be¬
sede, ki se že nad eno stoletje niso slišale, so se
dvigale v gozdovih in med mejami. Drevesa so
vztrepetavala, ko so slišala te besede. Govorili so:
»Skupni interesi delavcev ... več drznosti. . . posa- •
meznik je slab ... združimo se, da dosežemo svoje
pravice. . . naredimo si skupno blagajno in vanjo
bomo vplačevali del plače.

Tožbe so se množile in so jih vzpodbadale: »Saj
ni več mogoče živeti! Trgovci nas izkoriščajo! Vedno
večja revščina! Plače je treba zvišati. In žena? In
otroci? In brezposelni?« Živeti, življenje, otrok,
dom, te težke besede so razjedale srca ljudi in kadar
so govorili o bedi so grmeli z grožnjami in nezaupa¬
njem nad izkoriščevalci, ki so bili po mestih, ali
med kmeti. Še druge besede so govorili in to so bile
sanje v katere niso vsi enako verovali, a so vsem
prešle v kri, ker so bile v zraku, ki so ga vdihavali z

4 *

51

vonjem mladega brstja in nove trave. Govorili so:
»Narodova je bodočnost. Demokracija bo ustvarila
nov svet... Pravica do kruha, pravica do pokoj¬
nine, pravica do delitve . ..« Ves gozd se je v tem
letu razgibal. Hoste, ki so jih vedno sekali so
mrmrale pod hrasti in govorile: »Tudi me imamo,
kakor druga drevesa pravico do vetra in prostora.«

Gilbert Kloke je bil s svojo strastnostjo za pra¬
vico, med prvimi za sindikat. Govoril je preprosto, z
zadržano silo in v začetku nekoliko jecljaje, kar je
dajalo naglico njegovemu govorjenju. Toda vedel je
dobro za pokrajinske stvari in je imel oblast in
ugled med tovariši. Potoval je v vse okraje, da bi
se dogovoril s sosednimi sindikati. Napisal je pra¬
vilnik. Nekaj mesecev je živel, kakor je sam s po¬
nosom pravil: »Za pravico vseh.«

Fontenejski učitelj je ponavljal: »Klokejevi

predniki so bili gotovo med nekdanjimi komunisti.«
Hotel je govoriti o kmečkih družbah, ki so bile po¬
svečene s staro običajno pravico in ki so v šestnaj¬
stem stoletju družile družine kmečkih delavcev in
drvarjev, ki so delali pod enim gospodarjem in ki
so med seboj podedovali.

Gilbert je doživel tudi uro svoje slave.

Udeležil se je sestanka lesnih trgovcev, ki ga je
sklical prefekt, kjer so bili zastopani sindikati
drvarjev iz mnogih krajev. Ko so zahtevali od de¬
lavcev, da jim razložijo svoje zahteve je več glasov
zaklicalo: »Kloke! Kloke!«

»Je gospod Kloke tu?« je vprašal prefekt. »De¬
lavec Kloke je tu!« je odgovoril Gilbert. To je bila
prilika za prvi uspeh. Nato je velik drvar, stoječ
pokoncu, brez zadrege, podpiran od žive strasti v
vseh srcih in očeh nadaljeval.

—■ Živeti hočejo! Ni preveč kar zahtevajo; za¬
htevajo le kruha in nekaj prigrizka; trak za na
životec svojim hčerkam. Jaz sam imam eno, ki od¬
rašča. Zahtevajo, da trgovci sprejmejo novo tarifo,

52

nato da ne bomo zlagali lesa v seženj nad 90 cm v
višino. Če trgovci to sprejmejo, se bomo vsi vrnili v
gozd, če ne, ne. Pravice, ki so jo izgnali iz gozda
nam je treba.

Odobravali so njegov močan glas, njegovo silo,
njegovo rast in njegovo neustrašenost. To je bilo
zmagoslavje. Njegovi tovariši so ga odvedli pojoč
narodno himno do hiše v Volčjem dolu, kjer je se¬
dela na pragu bleda, velika in lepa Marija, ki je
pritekla zaradi petja. Eden izmed drvarjev, mlad,
je prišel k njej in rekel:

— Dobro je govoril oče. Živela Marija Kloke!
Živel oče Kloke!

To je bilo drugič, da so ga imenovali oče Kloke.
On na to ni preveč pazil, ker je bil ganjen od vina
in slave; rekel je le:

— Lire, ker si še mlad, se ti ni treba šaliti. Storil
sem le, kar je moja dolžnost. Upam, da bomo kma¬
lu uspeli. Daj, Marija, prijatelju kozarec vina in
objemi me.

Marija ga je objela; Marija z velikimi, žarečimi
in pozlačenimi očmi.

Dolgo potem ko so že možje spili in odšli po
gozdnih poteh sta sedela oče in hčerka na durnem
pragu in poslušala v zboru pojoče glasove, ki so
klicali vedno bolj in bolj daleč: »Živijo tovariš
Kloke!«

Slava pa je bila kratka. Že v prvih stavkah je
moral Gilbert zavreči nasilnost nekaterih mladih.
Ko je zvečer po razgovarjanju o tarifah z gospo¬
dom Tomasom, velikim lesnim trgovcem, večina
drvarjev predlagala, da gredo in opustošijo izkori-
ščevaičevo hišo, je nastopil proti in zavrnil njihovo
maščevanje. Drugič se je, ko so ga poklicali, da bi
se priključil sindikatskim tovarišem, ki so sklenili,
da vdero v skladišče in od tam poženo tiste, ki niso
pri sindikatu, ustavil, da bi odšel z doma. »To ni
prav,« je rekel, »ti, ki niso z nami imajo tudi žene

53

in otroke kakor mi; pustite jih priti, toda ne silite
jih k brezdelju. Težko je biti brez dela.« Nekoč
tretjič se je pomešal med sprevod stavkarjev, da bi
opazoval. Videl je sredi gozda, kako je navalila
tuleča skupina na poseko in obkrožila šest mož iz
Fontenej, jih pretepla in jih prisilila, da so šli pred
stavkarji preko gozda. Šli so v vas. Ujetniki so
preplašeni in ranjeni od njihovih cokelj prosili
usmiljenja. »Marš naprej!« In so šli proseč in opso¬
vani med krikom glasov, ki je uduševal njihove
tožbe. Dva med njimi sta padla na pot. Tedaj je v
Somraku nastala divja borba. Eden človek, eden
sam, se je boril proti desetim. Na robu Voškega rib¬
nika se je dvigalo kričanje, kričanje smrti, kričanje
groze, tako ostro, da se je slišalo do med drevjem
skrite hiše. To noč se je Kloke vrnil zelo pozno do¬
mov, bil je ves raztrgan in čeljust mu je krvavela.
Ko je Marija trepetajoč izpraševala očeta, je rekel:

— Nič se ne razburjaj, drugi so jih več dobili,
kot jaz.

Od tedaj je imel v gozdu nespravljive sovražnike.
Ti, ki so ga ljubili, so ga slabo branili; ko je eden
izmed vodij, Sipia, predložil, da mu odvzamejo pred¬
sedstvo drvarskega sindikata. Namestu Gilberta,
ustanovnika sindikata, zagovornika gozdnih in polj¬
skih delavcev so izvolili njegovega soseda Ravuja,
ki je bil manj lep, mlajši in bolj zaprt, ki je gospo¬
doval drugim, ker ni skoro nič govoril in ker so bile
njegove oči skoro vedno jezne. Gilbert je še nadalje
prihajal k sestankom v fontenejske gostilne ali v
sosednje vasi; poslušali so ga, toda glasovali so
proti njemu. Mladi so pravili: »Pusti sedaj, ko že
stroj gre in ne vleči več nazaj.« Mnogi so ga spo¬
štovali, toda niso si upali, da bi mu sledili. On, ki
je imel tako preprosto in bratsko srce, je manj trpel
zaradi tega, ker so ga zapostavljali, kakor da ni
mogel potrditi načrtov, besed in dejanj, ki so žalile
njegovo misel o pravičnosti: »Tako lepa stvar,« je

54

pravil, »naš kruh, naša obramba, pa je ne ljubijo
kot jaz! Niti toliko ne!«

Minevali so meseci in leta. Marija je postajala
žena. Odhajala je na svoje delo v trg in na kmetije.
Bila je velika in vedno lepša, kot je bila mati, le da
ni imela tiste miline na obrazu in v obnašanju. Njeni
odjemalci so jo našli neprijazno, kapricasto, včasih
bahavo na svoje delo, včasih tako mehkužno in
trmasto, da niso mogli od nje dobiti odgovora.

Oče sam jo je obsojal. Nje se je bal in zanjo se
je bal. Od daleč je sanjal, ko je kosil žito, ko je za
kako mejo drobil kruh, ki ga je prinesel od doma.
»Kaj dela? Dekleta njene starosti imajo skrivnosti.
Kako hudo je, če ni več matere!« Toda bila je tako
nežna z njim, kadar jo je hotel pokarati. Sprva
pazljiva in nemirna je hitro spoznala, da se je treba
braniti proti takim čenčam. Rekla je: »Tukajšnja
dekleta so mi nevoščljiva, kakor so bili vam fantje
nevoščljivi.« V teh večerih je ona pripravljala juho,
iz nečk je vzela kos slanine in škatlo konserviranih
sardin — veselje fontenejskih prebivalcev. Nato je
po večerji sedla poleg očeta v bližini ognja, ali pa za
hišo, kjer je bil majhen sadovnjak, s tremi jabolki,
ribezom, s starim rožmarinom, s čebelnimi panji in
okrog se je dvigal gozd. Marija je božala očeta in
se je delala majhno nasproti njemu — velikemu.
Sedala sta na ploh, ki je že nad dvajset let trohnel
ob zidu. Bilo je težko ugladiti očeta, toda Mariji se
je to vedno posrečilo. »Zakaj ne naročata sestri
Dirže več pri tebi? Zdi se mi, da si odklonila šivanje
vreč, ker je to naporno delo? Zakaj si me v nedeljo
pustila do petih samega? Ali je res, da ti ugaja, če
ti dvori Lire, ki ni delavec, niti reden človek, nič?«
Tako lepo se je nasmejala, da so jima sosedje za¬
vidali te pol ure veselja. On pa ji ni verjel vsega,
kar je pravila in se je pustil varati tako dolgo, da
bi se nehali pritoževati in govoriti o preteklem.
»Glej, Marija, treba je, da mi boš v čast, treba je,

55

da boš pravična, modra, kar ti je tolikokrat rekla
učiteljica, kaj ne? Imela je prav. Mnogo žalosti bi
mi naredila, če bi o tebi slabo govorili!« Imel je
občutek, da so njegovi nasveti brez moči. Zmajal je
z rameni in rekel: »Prinesi mi pipo.« Vedno me po¬
sluša, kadar govorim. Majhen modrikast dim se je
dvigal. Marija je vstala, da bi zaklenila kurnik.
Zvezde so prihajale nad hišico, ki je bila pogrez¬
njena v tišino, toda ne v mir.

Nekega večera, v času spravljanja krompirja v
septembru je večerjal z gospodarjem, ki je imel
posestvo na griču nasproti velikega ribniškega jezu;
nato je, utrujen od dnevnega napora, legel na po¬
steljo, ki je bila že dolgo časa prazna in katere les
je trohnel sredi med kupi vreč, med nasutim krom¬
pirjem, med slamnatimi vezmi, med starimi vpre¬
gami, ki so pokrivale skoro ves shrambni tlak. Vonj
po zemlji, vonj, ki se je dvigal iz odkritih prah, ki
izhaja iz grud, ki se drže korenin in ostrin orodja,
se je mešal z vonjem starega povoščenega in s
plesnjo prevlečenega usnja. Gilbert Kloke je brez
dvoma sanjal o delu, ki ga je moral kmalu narediti
v dolini, kjer se plug ne zadene ob kamen in kjer
pšenica rada raste. Vedno je mislil na delo, ali na
bližnje brezdelje. Nekdo je potrkal na vrata in
vstopil.

— V tem času pa ni treba motiti ljudi, je rekel
Gilbert trdo. Kaj neki hočejo?

Sedel je na posteljo, na kosmatih prsih je imel
srajco odprto.

— Ne zamerite, je rekel mlad človek, ki je urno
vstopil in ostal stoje ob vznožju postelje; žuril sem
se, toda nisem mogel priti prej; na Vokrez grem,
tam so me najeli.

— Rad imam tamkajšnje ljudi, je rekel Kloke,
toda to mi še ne pove, Lire, čemu prihajaš?

56

— Ne boste se vrnili v enem tednu v Volčji dol,
gospod Kloke, in vaša hčerka Marija mi je rekla, da
naj govorim mimogrede z vami.

— Moja hčerka?

— Da, je rekel fant, midva sva se dogovorila:
dobro mi hoče in moje misli so pri njej.

Gilbert ni nekaj minut ničesar odgovoril. Mnogo
reči, ki jih je slišal govoriti proti temu fantu mu je
prihajalo v spomin. Zahotelo se mu je, da bi se dvig¬
nil, čeprav le v srajci in ga pognal ter se zadrl:
»Poberi se, išči si drugje, kot pri meni!«

Toda pred njim se je pokazala Marijina slika,
slika nezadovoljne, razžaljene in njemu nikdar na¬
sprotujoče Marije; zbal se je zadnje zapuščenosti,
nato je pogledal tega pričakujočega, nekoliko nag¬
njenega človeka, katerega oči so se bleščale zaradi
mladostne nemirnosti; začutil je sočutje do tega, ki
si je, kakor on s težavo služil kruh v gozdu, na trav¬
nikih, pri pšenici, podoben pticam in kakor one
menjajoč skedenj z letnimi dobami.

— Lire, jaz te ne bi izbral, ker pravijo, da si
zapravljiv.

— Gospod Kloke, jaz ne pijem . . .

— Mogoče res ne piješ, toda rad zapravljaš;
drugim plačuješ pijačo in igraš; treba se ti bo ure¬
diti. Poslušaj: Če Marija res tako misli, kakor
praviš, ji ne bom nasprotoval niti najmanj. Zasnubil
jo boš po katerem izmed svojih staršev, pa ne prej
kot v četrtek, ko bo krompir spravljen, govoril bom
z njo.

Včasih je sanjal, da bi se mu bodoči zet, ki bo
obnovil njegov rod vrgel okoli vratu in bi mu stiskal
roke; toda v tem trenutku je bilo njegovo srce raz¬
klano od razočaranja. Ne, tega ne bi mogel, mogoče
bo prijateljstvo prišlo pozneje. Ponudil^ je roko
človeku, ki je šel okoli postelje in se približal.

— Za sedaj, moj fant, se z Marijo ne sprija-
teljuj preveč in dokler se ne vrnem, ne hodi k me-

57

ni. . . Ker ti me poznaš, ne bi doživel poroke, am¬
pak s ceste strel iz puške.

Zadržan smeh mu je odgovoril.

— Lire, naredil bi, kakor pravim.

— Čemu mislite na to, gospod Kloke? . . . Hva¬
la, dolga pot ponoči me čaka; treba je iti.

— Mi obljubiš, da se v Volčjem dolu ne boš
ustavljal ?

— Obljubim.

Vrata so se zopet zaprla in Gilbert ni več spal.
Očital si je, da je premalo pazil na Marijo, da bo
radi tega nesrečna, zato so ga orosile solze.

Razmišljal je, kako je bil vedno sam, da nihče
na svetu razen stare matere in nekoliko Adele,
ki sta bili že obe mrtvi, ni ljubil ubogega zemske-
ga nemirneža in ženjca žita. Mislil je: »Čemu bom
sedaj živel? Za koga? Za sebe samega? Ni vred¬
no!« Zanj se je svet, odkar so ga tovariši zavrgli,
končaval tu.

V isti noči pa se je Lire spuščal po bregu, šel
na višino med ribniki, ki so se blesteli v luninem
soju in srce mu je bilo polno ponosa, življenja in
ljubezni. Stopil je v gozd, da bi hitreje prišel v
Volčji dol. Hitel je po bujno zarasli zemlji, smejal
se je; gledal je nad gozdovi oblake, ki so šli pod
luno in se napolnili s svetlobo. Nato se je popol¬
noma na samem ustavil, da bi si oddahnil in je dva¬
krat zaklical: »Živela Marija Kloke! Živelo najlepše
dekle daleč na okoli, na vsem svetu!«

Noge je imel bele od prahu in blata, ko je sled¬
njič prišel v naselje. Hišice na robu gozdne ceste
in zakrite od gozda so dremale. Približal se je ne¬
kemu oknu in zašepetal: »Marija?« Ni hotel, da bi
ga kdo zalotil. Obraz mu je pobledel in boječa misel
ga je spremenila: »Kje je? Mrtva? Ugrabljena?
Marija?« Toda takoj se je vrnila mladost, obraz
se je razveselil, oknica se je odprla in razkuštrana

58

Marijina glava, radi medle svetlobe in noči z napol
priprtimi očmi, se mu je ponudila v poljub.

— Marija, iz voske kmetije prihajam!

—- Si ga videl?

—■ Ni si upal reči: ne ...

— Oh, kakšna sreča, moj mali Lire! Še napol v
spanju ga je smehljaje se vprašala: »Ti je obljubil

denar?«

—- Nisem mislil na to.

— Neumen si, moj deček, on ga ima.

Pogovarjal se je nekaj časa in ker je obljubil,
da se ne bo obotavljal, ni hotel, da bi še dalje kršil
svojo obljubo. Zato je znova goreče objel mlado
dekle, vzel je bisago, ki jo je prej odložil, z enim
skokom je dosegel sredino gozdne ceste in izginil.

Čez nekaj časa je Štefan Lire poročil Marijo
Kloke. Ko je oče videl, da je ta lepi človek zaljub¬
ljen v njegovo hčerko, ni več branil. Padel je v
ravno isto omotico, v katero radi sreče svojih otrok
mnogokrat omahnejo matere; verjel je v vse, kar je
trdila: hotel je to, kar je ona trdila. Da bi bila bolj
srečna kot je bil on, ji je posodil ves svoj denar,
ki si ga je prihranil z vednim pritrgovanjem v živ¬
ljenju. Očetove sanje je uresničila hčerka. Vzela je
v najem majhno kmetijo, dvanajst hektarov, ki se
je imenovala Trn. Bila je blizu gozda in skoro
okrog in okrog jo je obdajalo fontenejsko pose¬
stvo. Po smrti nekega kmeta je bila prodana na
dražbi in pred nedavnim jo je kupil prvi vknjiženi
upnik, neki veletrgovec. Najela si je hlapca, da je
opravljal težja dela in imela je novo pohištvo, kra¬
ve, ovce, dvoje kobil, ponarejene dragulje ter pra¬
vico, da je gledala z viška svoje prejšnje tovari¬
šice šivilje, ki so se pehale za delom. Res pa je, da
je bilo treba mnogo denarja, odkar je prišla na
kmetijo, in tu še ni všteto posojilo, ki ga je dal
oče. Toda Lire bi prisegel, da bo v petih letih vse
poplačal. Zaman je mati Justa, častitljiva gospa,

59

ki je govorila vedno odkrito pravilo svojemu so¬
sedu, da naj pazi, kaj podpisuje: »Ne zamerite, Gil-
bert, da se vmešavam v vaše zadeve, toda nikakor
ni prav, da daste otrokom vse. Otroci vzamejo, kar
jim kdo da, kakor če bi bila to dolžnost. Obljublja¬
jo, da bodo hvaležni, toda to je zrno, ki malokdaj
požene.« Odgovoril je: »Mati Justa, delal sem za
svojo ženo, a je umrla. Delal sem za tovariše, a so
me zapustili. Sedaj pa poskušam, da bi se razumel
s hčerko in zetom; pustite me, da delam, kar ho¬
čem.« _ _ _

Od tega časa je preteklo sedem let in okoli Gil-
berta se je mnogo spremenilo.

V Nievru in skoro v vseh bregovih in predelih
pokrajine so začeli v velikih množinah gojiti go¬
vedo. Beli voli, bele krave, vprežni konji s črno dla¬
ko so se v dvakrat številnejših tropah podili po
pašnikih. Pašniki so se radi tega množili in trava
ni rasla več le v dolinah, ampak je preraščala tudi
pobočja gričev. Izpodrivala je pšenico in rž, zaje¬
dala se je celo v polja, ki so bila vedno odločena za
konopljo. Lepi vižiški griček, ki ni bil na vrhu
nikdar obdelan vsako leto, je bil sedaj na vrhu
zelen, kot smaragd; nad polovico zemlje, ki leži
na vzpetostih, je nosilo isto zelenost, ki se je vedno
dvigala. Nievrsko gorovje je bilo podobno par¬
ku. Na manj obdelanem polju je vladala večja ti¬
šina. Neka prostorna in pomirljiva stvar se je s
senco gozdov, ki so obkrožali pašnike, vračala sem¬
kaj. Na semnjih pa se je zbralo že nad dva tisoč
glav živine. Prihajali so trgovci iz vse Francije in
iz tujine. Kmetje so bogateli. Toda delavci so se
pritoževali, ker je bilo manj oranja in manj žetve.
Stroji so tudi njim odtrgali na stotine delavnih dni.
Že dolgo niso več mlatili z valjarjem in cepci se
pod streho niso več zganili, razen kadar je po pod¬
strešju zatulil veter. Sedaj so opravljali sejalni

60

stroji, kosilni stroji, sušilni stroji in stroji za žetev
delo, ki so ga prej z muko opravljali ljudje.

Celo grad ni dajal več tako gotovega zaslužka
kot nekdaj. Po letih naporov, neuspehov, začenja¬
nja, zakonitih stavk in nezakonitih nasilnosti so
drvarji dosegli znatno zvišanje plač. Dnevno delo
je bilo dobro plačano. Toda vpisali so se v sindikat
ljudje od vseh strani, ki niso bili obrtniki ter so
zahtevali pravico do dela. Niso jih vpraševali: »Kdo
vas je pripeljal?« Upravičeno so lahko mislili, da
glad. Niso jim rekli: »Ste vajeni dela s sekiro in
žago?« Pustili so jih vstopati. Prenapolnili so po¬
seke. Spoznali pa so, da je to nespametno. Število
delavcev se je manjšalo, toda zaslužek posamezni¬
ka in letni dobiček se nista dvignila, kakor so upali
fontenejski drvarji.

Gilberta je ta negotovost, kaj bo jutri, mučila.
Bilo mu je dvainpetdeset let. Radi navajenosti do
dela, radi poljskega zraka in radi skromnega življe¬
nja je bil pri trdnem zdravju. Z isto silo in z isto
gotovostjo je sekal kot nekdaj. Prekopaval je ka¬
kor mlad. Imel je še vedno isti prožni korak, kot ga
imajo popolnoma zdravi ljudje, katerih mišice se
krčijo in raztezajo brez najmanjše počasnosti. Bilo
je treba pogledati zelo od blizu, da bi opazil nekaj
belih dlak v tem lisičjem kožuhu, ki ga je nosil
na bradi. Kadar se je v nedeljo, ko je izpil kozarec
vina, vračal po poti, ki pelje iz trga v Volčji dol,
se je marsikateri njegov tovariš in marsikatero fon-
tenejsko dekle zmotilo in se vprašalo: »Kdo je ven¬
dar ta mladi fant, ki se vrača tako zgodaj?« Če se
je smehljal, so postale njegove oči vedre kot oči
otroka, ki raste v veselju.

Toda smejal se je redkokdaj in to radi brez¬
delja, radi tovarišev, ki so ga zapuščali, dasi so ga
cenili in radi Marije, ki je na kmetiji slabo gospo¬
darila. Lirejeve obljube niso bile drugega kot ba¬
havost. Delal je brez veselja in mnogo potrošil, dasi

61

je bil zakon brez otrok. Tovariši so pri njem vedno
našli pripravljeno mizo. Daleč ni bilo od ceste in
mnogokrat so prišli. Ustavljali so se pri njem, da
so se nekoliko smejali in pili. In vino, ki ga je go¬
spodar naročil iz juga, ni imelo nikdar časa, da bi
se staralo. »Treba je, da mladost mine,« so pravili.
»Je že minilo,« je odgovarjal Gilbert. Večkrat je
slišal pripovedovati, da se dolgovi večajo, ne le pri
tržkih trgovcih, katerim nista več plačevala, am¬
pak pri notarju, kjer bi morala plačati vsaj troje
zakupnin pri raznih posojevalcih. Marija je te dol¬
gove dolgo časa tajila. Začela pa jih je priznavati,
ko je skoraj vsak teden prihajala prosit očeta. Da¬
jal je, ne da bi si upal kaj najmanjšega očitati hčer¬
ki, ki je vzkipela za najmanjšo besedo. Naslednjega
dne pa je šla na semenj, na skupno zabavo, na svat¬
bo lepo oblečena ter je puščala hišo pod hlapčevim
ali pastirjevim varstvom.

Večkrat se je Gilbert sam ponudil, da bo na¬
mesto Marije opravil živino in pazil na posestvo.
Toda ni jima bilo prav, da bi videl od preblizu ne¬
red, ki je bil na kmetiji; zato ni šel več tja, razen
kadar so ga povabili. Toda vabili so ga redko.

To je oviralo Gilberta Klokeja, da ni mogel
spati ta marčev večer, ko je Mihael Meksime raz¬
mišljal naslonjen na okno. Drvar je mislil na stare
stvari. Rekel si je tudi, da bo sedaj, ko je dobil
dvajset frankov za jutrišnje delo, šel navsezgodaj in
dal polovico Mariji, da bo zadovoljna.

Ali bo? Kdo ve?

62

BRANJE

V GOZDU

Gilbertu ni bilo treba iti daleč, da je prišel do
svoje hčerke; steza je vodila po gozdu do ribnika,
ki je blizu Volčjega dola in je z močvirnatimi trav¬
niki obkrožal breg ter se je izgubljal na prvem po¬
lju. Ta polja na robu gozda, kakor je pravil Gil-
bert, teh dvanajst hektarov, ki so bili razdeljeni na
kakih petnajst parcel, hiša, ki je ležala na bregu
in je bila na skrajni občinski meji, to je bila doma¬
čija Trn, ki sta jo Lirejeva vzela v najem radi Gil-
bertove dobrote.

Bil je zelo zgoden, tišina je bila še takšna, da
je slišal šum vode, ki se je zadevala ob kamenje v
jarku. Gilbert je imel sekiro na rami ter je dajal
toporišče radi mraza iz roke v roko. Na travniku,
ki se začenja na robu gozda in preko katerega je
jarek, se je ustavil, da bi preštel bele krave, po¬
gledal je na posestvo, da bi sodil o obdelovalčevi
in sejalčevi roki. Ko je stopil na dvorišče, je tam
našel Marijo, ki je pravkar vlekla vodo iz vodnjaka.
Nosila je kratko jopico in nepočesane, le malo za¬
daj zvite lase. Ko je opazila prihajati svojega oče¬
ta, je postavila vedro na gnoj nasproti vodnjaku,
stopila je proti njemu in naredila sladek obraz.

— Očka, vi ste prišli?

Gledal jo je, kako je prihajala, brezbrižna in
pripravljena, da jo poljubi. Vedno je še imela svoje
mlade in blesteče oči, — ki so bile tako trde, kadar
se ni smejala — toda obraz je bil bolj bled, kakor
prej in gube na njem so se povečale. Gilbert se je
pustil objeti.

— No, kako vam gre? je vprašala. Kam pa
greste vendar s sekiro? Lire, kakor mi je rekel,
pred večerom ne bo končal.

— Jaz sem pa že dogotovil svoje delo, je rekel
oče ... In sedaj grem tja kjer sem ga dobil.

63

— Tem bolje, da ga imate! Drugi ga nimajo
vedno, je rekla Marija zbadljivo.

— Oh, Marija, se še moreš pritoževati? Če bi
jaz sprva imel tako lepo kmetijo, kot je tvoja, ne
bi odhajal. Prekopaval bi jo, gnojil in cedil bi jo.
Zakaj hodi tvoj mož v gozd? Ali je tam mesto za
kmeta ?

—• Če je trikrat ali štirikrat tam, pa je že tak¬
šen zločin!

— Bolje bi bilo, da bi ljubil svoj dom.

— Oče, denar rabi! Saj niti do tega ne pride,
da bi plačal lastniku!

-—• Oh, saj še res ni plačano! In trgovec z vinom
tudi ne?

— Ne.

— In kolar, ki je vama prodal koleselj?

— Ni še in mnogo drugih ne! Čemu bi vam
prikrivala.

— Torej mi je lagal tvoj Lire, ko mi je pravil,
da nista skoraj nič dolžna in da bi plačala vse, če
bi jaz pomagal?

Obrnila je glavo, kakor če bi slišala šum na
nasprotni strani, v resnici pa zato, da bi se ognila
odgovoru.

Gilbert je odložil sekiro.

— Torej se bo zrušilo, Marija? Za vaju in za
mene?

-— Mogoče, oče, razen če vi ne boste več dajali,
kot ne dajate!

Veliki drvar je stopil, kakor če bi jo hotel tre¬
ščiti po sklonjeni glavi.

— Brez srca si! je kriknil.

Žena je odskočila nazaj, postava se ji je usločila,
obraz ji je postal trd in na njem ni ničesar več ostalo
od prejšnje lepote.

— Brez srca! Tako se zahvaljuješ! Dal sem za
vaju vse delo svojega življenja in vse napore svo-

64

jega duha. Nikdar ni bilo dovolj! Delajta raje,
lenuha! Sram vaju bodi!

— Ali se je moja mati sramovala? Povejte, ali
vsaj najmanj? Je morda delala? Niti toliko ne,

kot jaz!

— Ona se je saj počesala, preden je šla h gospo¬
dinjstvu !

— Hvala, očka!

— Nikdar ne bi postavila vedra z vodo na gnoj;
imela je vsaj nekaj skrbi in časti!

— Še enkrat, hvala!

— In ob nedeljah se z mestnimi čipkami in oble¬
kami ni postavljala kot dama!

—■ Pač ni toliko bila! Čemu neki ne?

— Ni bila tako bogata! Vendar imaš ti komaj
osem krav — pa še te suhe . . .

— Imajo vsaj kaj jesti.

— Morala bi jih imeti vsaj dvanajst.

— Imamo ovce, oče.

— Da, in koze? prosila si me za denar, da bi si
jih kupila, kje so?

Hčerka se je približala in skušala omehčati
očeta, čigar jeza se je večala. Toda to ni prihajalo
iz srca, le oči so se skušale lagati.

— Oh, nesrečna sva; vsi so proti nama ...

— Sodnijski sluga grozi...

— Sodnijski sluga! .. .

Žena je začela jokati. Gilbert je vzel iz žepa
denar in ga dal z robato kretnjo v hčerkino roko.

— Zelo sem ubog, Marija, toda sodnijskega sluge
nočem videti pri vama. Reči možu, da ti dam plačilo
za delo, ki še ni končano!

Žena je pogledala bela novca in ju spustila v
svoj žep.

— Reči mu, da nima dovolj živine na svojih
travnikih.

— To je lahko reči.

— Da zemlje nima dovolj pognojene!

65

Žito poganja 5

— Ni vam treba tja hoditi gledat!

— In ne otrok v hiši!

Sedaj pa je žena postala rdeča in ustnice so se
ji tresle od jeze, odgovorila je:

— Da nimava otrok! To je najina stvar! In vi,
oče, zakaj jih pa niste imeli vi več, kot enega?

Oče ni odgovoril. Hčerka je imela občutek, da
je zagrešila grozen zločin. Zardela je, gledala sta se,
osramočena radi očitka in priznanja, ki je večalo
njun molk . .. Tedaj je Marija vzela vedro z vodo,
da bi ga nesla v hišo. Oče je pustil, da je odšla. Ko
pa je bila na pragu je zaklical:

— Marija Lire, bodi prekleta, preveč sem te
ljubil in to je bilo v tvojo pogubo; preveč sem ti dal,
zato si postala lena, . . . sedaj od mene ne boš dobila
ničesar več. Med nami je končano. Reči Lireju, da
naj ne prihaja več!

Zaklicala je napol obrnjena:

— Ne boste ga več videli! Nikdar več! Tem
slabše za to, kar bo prišlo!

Drvar je vzel sekiro in odšel poševno proti oglu
hlevov, da bi se ognil hiši in prišel na cesto. Zmešano
je izbiral besede, ki jih je rekel, dobre in slabe, kakor
kostanje, ki jih lupijo' otroci; mrmral je ves strt od
jeze:

— Kdaj bi mislil, da je bila to nekdanja Marija!
Marija! . . . Ta, ki sem jo ujčkal na kolenih!

Preden je prišel na cesto, odkoder bi se spustil
proti gozdu, je prišel na kraj, odkoder je videl vas
in nekoliko na levi vižijski grič; strehe obsežne na
gričku sedeče kmetije, pred njo velik jesen, ki je
branil vhod. Gilbert se je ustavil. Kakor vedno, se
je v duhu znašel na tem dvorišču, kjer je spregal
svoje vole; potem je pogledal polja, ki so se, vsa
zelena in sveža, širila v jutro. Gilbert Kloke ni mogel
videti tega lepega pokrajinskega vrha, da ne bi
sanjal, kako je prišel na Viži v dobi, ko mladi dečki,
ki nosijo kratke hlače s širokimi naramnicami, za-

66

čenjajo delati tako, da bi se jih bale velike živali, ter
jih tepo z listnatimi vejami in kako jo je zapustil po
svoji poroki, ker je žena tako hotela.

— Vedno so mi ženske kupičile nesrečo na ne¬
srečo! je mrmral. Lahko rečem, da sem mnogo pre¬
trpel. In sedaj! V tej uri! Pojdi v gozd, moj ubogi
Kioke! Skrij se, oče bankrotiranke! Ostane le pet¬
najst dni dela!

Nehal je gledati višino, skočil je na pot in se po
grajski poti spustil v gozd.

Bilo je nekoliko čez poldne. Drvarji so kosili na
veliki fontenejski poseki blizu Voškega ribnika in
daleč od kraja, kjer je delal Gilbert. Družili so se v
skupine, ki so bile raztresene po izsekani planoti.
Tovariši med delom so se družili, da so jedli, po¬
kramljali in si nekoliko odpočili. Sedeli so in se na¬
slanjali na kupe posekanih vej, ki so bile, kakor
vzmet, ali pa so ležali na tleh. Jedli so svoj krajec
kruha, ki so ga potegnili iz torbe, in k vsakemu za¬
logaju so prigriznili košček sira ali slanine, ki so jo
imeli pod levim palcem. Vsak pa je imel pred seboj
odčepljen liter vina, ki je bil pogreznjen med oblance
ali listje. V zavetju je bilo toplo, a na vetru hladno.
Možje so malo govorili, toda čutili so skupno živ¬
ljenje in se niso smejali za vsako malenkost. Utru¬
jenost je minevala, potegnili so si klobuk na čelo, da
jih je branil pred soncem, ki je bilo na svežem zraku
močno.

Ravujeva skupina na levi strani poseke je bila
ribniku najbliže.

Predsednik sindikata je s kosilom že končal.
Sedel je na gabrovem deblu in iz žepa je potegnil
neki papir in bral čisto tiho; nervoznost je stresala
njegovo črno brado in raztezala suho kožo na licu.
Okoli njega se je zbralo nekaj drvarjev. Morda so
med počitkom spregovorili le nekaj deset besed.

5 *

67

Eden izmed drvarjev je le rekel: »Delo bo končano
že do večera. Ne vem kdaj bom našel drugo.« In
drugi: »Čuj, kosi pojo, pomlad čutijo.« Oči so se
zaprle in usta so ostala udobno napol odprta. Prša,
boki, noge in hrbti, vse je iskalo sonca.

Nekoliko od Ravuja je bil neki zidar iz Fontenej,
nato je bil oce Diznef, ki je sedel njemu nasproti in
se naslanjal na rame in bil prav tako zidar. Včasih
je bil kolonijalen vojak, sedaj pa je že star in zelo
gluh. Bil je ponosen na svojo bradico in svoj ugled.
Nato Lampier, velik suhec, ki je bil, kakor pravijo
vedno jezen, da so se ga buržuji bali, kadar jih je
gledal, ko so šli po cesti. Nato Lire, Klokejev zet,
kmet, zato se je vsak čudil, da ga je videl tukaj. Bil
je pijanec, brke je imel onesnažene in zmehčane od
alkohola. Bil je veseljak, lenuh in nezanesljiv. Nato
neki opekar, ki je izgledal, kakor divja mačka, nato
Devore, fant iz velike kmetije, rdeč in žalosten; nato
Sipia, ki je pravil, da je mizar, le da ni nikdar mi-
zaril, bil je divji ribič, potepal se je po gozdovih,
govoril je zvito, kot lisjak, imel je iztekljive oči in je
glavni zvezi dela tožaril mlačneže. Nato velik mlad
človek, star okoli dvajset let, lep in smehljajoč se,
ki so ga imenovali le Janez. Prižvižgal si je iz Mont-
reijonskih gozdov, ne da bi povedal čemu. Sonce je
prijetno grelo te ljudi pri počitku in ni jim prišlo
na misel, da bi odšli iz tega polspanja in niso se
dvignili, ko je Fontrubad, ki ni bil preveč razborit
in ki je komaj ločil med rokopisom in tiskom, po¬
kazal na Ravuja in vprašal:

— Kaj neki predsednik premišljuje? Je mogoče
razprava o našem poslancu?

— Več kot to in še bolj dalekosežno, je rekel
Ravu ter dvignil razkuštrano brado in svoje živahne
oči, kjer se je misel bala, da je ne bi kdo bral pred¬
časno. Pustite me končati; to je tajen dokument,
autografirano pismo, ki ga moram povedati prija¬
teljem.

68

— Hej! je nekdo zaklical. Hej! prijatelji? Ravu
bo bral, pridite vendar sem!

Na ogromni planoti se je glas razbežal in zelo
daleč se je dvignilo nekaj drvarjev, kakor da bi pri¬
hajali iz hrastovih korenin; prišli so brez hitrice,
vlekli so za sabo noge in delali brazde v mrtvem
listju. Ravu se je zopet zamislil v svoje pisanje,
toda politična strast se je zganila.

— Poslanec? je rekel veliki Devore, bo že prišel,
kadar bo kaj treba!

— Prišel bo sem na poseko in posadili ga bomo,
če hoče na štor!

Prvič so bile te besede polne ponosa in zanosa.
Dva ležeča moža sta sedla in si pretegnila roke.
Sipia je pomolil naprej svoja rdeča in smejoča se
usta in rekel:

— Ne veste, kaj se je zgodilo zadnji teden po¬
slancu iz N. ?

Imenoval je neki srez.

— Ne, povej no, Sipia! .. .

Kosi so se umaknili iz kraja, kjer so govorili
tako glasno.

— Ej, prišel je obiskat svoje »drage volilce«,
ljudi, kakor smo mi; našel jih je ravno pri jedi: »No,
kako vam gre, moji prijatelji?« Jedli pa so ravno
slanike. Tedaj pa je najmlajši iz skupine Belman,
ki si kaj upa, odgovoril: »Praviš, da smo tvoji prija¬
telji? Cisto gotovo! — Ej, ne, mi smo tvoji gospo¬
darji in ti si naš služabnik. Vidiš, mi jemo slanike,
ti jih boš tudi!

— Kaj je naredil? To je moralo biti smešno!

—• Jedei jih je! Še koščice bi jedel, če mu ne bi
rekli, da je dovolj!

— Poslanec, to ni nič, se je oglasil nekdo s sme¬
jočim glasom.

— Ravu, kaj je torej? Čemu si nas klical?

Štirje mladi možje iz sindikata so prišli, držeč se
za roke ter povpraševali.

69

— Bral bo, je rekel Janez.

— Nič drugega? Članek iz dnevnika?

— Ne, je rekel Ravu, ter pokazal papir, dvojen
list, šolska oblika, popisan s skrbno pisavo navad¬
nega prepisovalca, — ne, to je poziv za kmečke
delavce, ki prihaja iz Pariza! ... Za tovarniškimi
delavci bodo organizirali še kmečke delavce, vse,
vse!

Obrazi so postali resni; možje, ki so stali v pol¬
krogu okoli Ravu ja, so se mu čisto približali. Veje
in vejice so se zganile in kos je nekje daleč zapel.
Ravu je polkrožno odprl usta, izgovarjal je dobro,
užival je pri frazah, imel je bele zobe, ki so se mu
pri lepih mestih smejali.

»Poljskim delavcem!

Tovariši, že leta in leta, stoletja in stoletja,
smo od jutra do večera sklonjeni nad zemljo, ne
da bi mislili na našo usodo, ne da bi pogledali
okoli sebe, sklanjamo se prepričani, da se ne da
drugače narediti, kakor da se ubijamo za košček
kruha.«

Poslušalci so poslušali začetek, ne da bi pokazali
najmanjši občutek. Začetek so že poznali in so ga
bili že siti. Ravu je nadaljeval:

»Toda za izboljšanje še ni prepozno! Zasta¬
vimo si enkrat skupno to vprašanje in odkrito
odgovorimo nanj!:

,Kdo prideluje žito, to se pravi kruh za vse?
Krneti'

,Kdo da, da vzklijejo oves, ječmen in vsa se¬
mena? Kmet!'

,Kdo goji živino, da preskrbi meso? Kmet!'

,Kdo prideluje vino, sadjevec? Kmet!'

,Kdo hrani divjačino? Kmet!'«

— To je res, divjačino, da divjačino!

70

— Bodi tiho, Lampier, saj ravno radi tebe in
Sipiata ni tu več divjačine.

— Pusti, da predsednik nadaljuje!

»Z eno besedo, vi pridelujete vse! Kaj pride¬
luje lastnik posestva? Nič!

— To je res!

— Zemljo daje vendar!

— Kdo je to rekel ?

-— Janez, bodi tiho! Si še premlad, da bi govoril!

Sipia je pokleknil in se stegnil, naslanjajoč se na
roke je ostal stegnjen, kot žival proti Ravuju. Saj
je bil lisjak, ki voha divjačino. Iz oči mu je kar
gorelo. Turnabien je šel z nožem gori in doli po
kruhu, kot če bi ga brusil na kamnu. Lire je gledal
na zemljo in mislil na svoje upnike — misel na revo¬
lucijo mu je dala pogum — da jih ne bo treba izpla¬
čati. Neverjetno tiho je bilo med temi tridesetimi
možmi. Niso le poslušali, kar gledali so. Zlogi so
prihajali za vsakega izmed njih v različne in na¬
tančne slike. Videli so bitja iz mesa in krvi, lastnika,
delovodjo, čuvaja, pisarja lesnega trgovca, sovraž¬
nika. Tako pogosta nema tožba je dobila končno
izraz. Veselili so se, da so videli svoje občutke jasno
povedane. V tem nepodpisanem dopisu iz Pariza so
se spoznali. In ponos na svojo silo, videnja nedolo¬
čenih množic, sindikatov, revolucij, plenjenja, pravic,
povračila, so povzročila, da so stiskali ustnice in jih
odpirali, kakor da bi zakričali: »Odobravamo!« Le
dva ali trije so uganili, da je poziv laž. Vsi so bili
tujci v domačiji besed. Ni jim ostajalo drugega; šli
so preko: sodili so svet. Neznano zagotovilo njihove
pravice je zadoščalo njihovemu trpljenju. Nobena
sila v njih se ni borila proti strasti zavisti. Obrazi
so bili zaverovani v isti smisel, obrazi vernih, raz¬
svetljencev ali bledih pazljivcev. Tisti štirje, ki so
prišli od dalje, so se še vedno držali za roke. In
zlata luč je obsipala njihove visoke glave.

71

-—■ Tovariši iz polj, majhni smo, ker se pripo¬
gibamo pred bogatini; dvignimo se samozavestno in
opazili bomo, da smo večji od njih! Naši rudniški in
tovarniški tovariši so nam pokazali pot; čakajo le še
na našo organizacijo, ki bo neizmerna sila za na pot
v bodočnost! ... Podeželski tovariši, dobro pomi
slimo; če bi jutri izginili vsi obdelovalci, kaj bi ne¬
izbežno prišlo? Splošna lakota, grozna beda, verjet¬
na smrt in v nekaj letih še velike večine ostalih . . .
In če bi jutri izginili vsi gospodje, pač smemo domne ¬
vati, da bi ne bilo slabše, nasprotno, vse človeštvo bi
si neizmerno oddahnilo. In vendar, mi ne želimo, da
bi kdo zginil.. .

Nekaj glav se je zganilo v pritrditev.

— Toda mi si želimo, da bi prišel dan, ko bo vsak
prisiljen delati, da se bo preživel, ko ne bo več izko¬
riščevalcev in ne izkoriščancev ... To bo zagotovo
prišlo. To bo začetek našega dela. Tovariši na pot.
proti velikemu cilju! Živela osamosvojitev delavcev!

Ravu ni več govoril, a so še vsi negibno poslušali,
nagubani, sopeči, imeli so razširjene nosnice; dva ali
trije so sanjali o idilični prihodnosti, pesniki, muzi¬
kanti, mladeniči, Janez, ki je stal pokrit s čepico je
z začudenimi očmi gledal po vedri nebesni sinjini:
ljubil je lepo dekle iz Korbini, videl jo je blizu sebe
v Parizu, ko se je peljala v dvovprežni kočiji po ulici.
Svetloba se je poigravala na suhih skorjah. Neiz¬
merni gozd je srkal začetek življenja. Ljudje so še
enkrat poslušali slabe besede. Prihitele so nad nje
kakor prihiti dim iz vlaka na grude. Dim je izginil,
toda ostalo je nekaj, kar je zemljo nevidno ranilo in
pokvarilo.

— Trdo udari, je rekel Lampier.

— Mojstrsko delo, je rekel Ravu in zgibal papir.
Tu je načrt za organizacijo!

— Dol s požeruhi! Kdo zažge gozd? je zakričal
Turnabien in skočil na noge.

Iskal je kresila v svojem žepu.

72

—• Nobenih neumnosti! je rekel Ravu. Gozd je
naš kruh. Prijatelji iz Pariza vam ne pravijo, po¬
žigati, pravijo, da se organizirajte vsi fontenejski
delavci.

— Nekateri ne plačujejo članarine! je kričal
Turnabien.

— Nekateri nočejo biti več z nami, kanalije! je
vpii Lampier.

— Ravu, tudi izdajalci so med nami!

— Kaj praviš? O kom govoriš?

Sipia je trdil, da so med njimi izdajalci. Ravu
se je dvignil proti mizarju-drvarju, ki ga je zaničeval.

— Hočeš govoriti o meni?

Neki glas je prekinil.

— Ne, ne, povej Sipia!

Skupine, ki so bile na planoti bolj oddaljene so
opazovale. Sipia je napol prikril oči, zlobno se je
smehljal, sunil si je klobuk na vrat, zaškripal je z
zobmi, kakor če bi se hotel zagristi v Raviija, ki je
bil nagnjen proti njemu.

— Nisi preveč razborit, je smehljaje se rekel,
ubog predsednik si, Ravu. Da, med nami so izdajalci.
Nekateri se sami vdinjajo na poseko in tega ne po¬
vedo tovarišem, da bi ne bilo treba deliti.

Vsi, ki so še sedeli ali ležali so se obenem dvig¬
nili. Sipia se je postavil proti Ravu ju; bil je za pol
glave večji, njegov pogled je drhtel radi zlobnega
veselja svoje odkrite skrivnosti.

— Poglejte vendar, kdo manjka?

Deset mož je hitro štelo in imenovalo navzoče
drvarje. Dva sta rekla obenem:

— Kloke! Kloke?

— Da, on!

— Kje je?

— Vprašajte Lire ja!

Štirje najbolj ognjeviti so pristopili k, Lireju in
ga zgrabili za ramena ter ga stresli. Klokejev zet se
je vstrašil, toda skušal se je šaliti.

73

— Pustite me vendar! Se mi ne ljubi, da bi se
reševal! Kar pa hočete vedeti, vam bom takoj po¬
vedal! ... Cernu tako močno stiskate? .. . No, pu¬
stite me! .. . No dobro! Vsi boste vedeli, da sem to
jutro, ko sem prihajal, videl svojega tasta, ki je
odhajal v hosto, ki je na levi strani gradu.

— Je imel sekiro? je vprašal Ravu.

— E, seveda jo je imel!

— Sam je šel na dnino! Izdajalec! je kričal Tur¬
nabien. Pojdimo ga pregnat! Hej! Tovariši, kdo gre
pregnat Klokeja?

Turnabien je dal roke pred usta in kričal to na
vso moč. Iz zavetja sežnjev in oglenic so od vseh
strani vstajali možje. Večina se je zadovoljila s tem,
da je gledala v smer, odkoder so prihajali glasovi.
Drugi so pritekli, skakajoč preko posekanih vej.
Okoli Ravuja so se zbirali drvarji, mahali so z roka¬
mi, se zadevali ob nasprotna mnenja, eni so hoteli
iti v Fontenej, drugi ne. Predsednik je bil ves bel,
razen črne brade, je skušal ustaviti Turnabiena,
Sipiata in Lampiera, ti so bili najbolj goreči. Pesti
so se dvigale proti njemu in on ni čakal. S svojimi
kosmatimi rokami je držal za roko najbolj divjega
izmed obsedencev in se boril z njim.

— Me boš poslušal Turnabien!

— Ne, tja grem! Dol z izdajalci!

— Ne hodite tja! Gilbert ima pravico do dela!

— Sam ne!

— Sam, ker ga je najel lastnik! To vsi vedo.

— Jaz! . .. Tovariši, v fontenejski gozd! Na lov!

Turnabien se je osvobodil. Krdelo drvarjev, ne¬
kateri s krepelci, drugi s sekirami, se je spustilo v
tek. Niso se ustavili, da bi razpravljali z Ravujem,
niti da bi poslušali Turnabienova pojasnila. Da so
delali šum, to jih je »zabavalo«. Šli so. Z zaletom
so šli mimo Ravujeve skupine in potegnili za seboj
nekatere slabše in nekoliko bolj mlačnih. Druga
majhna skupina, ki je sekala na drugi strani poseke,

74

st' jim je pridružila. Eden izmed drvarjev, ki so
vodili krdelo, je potegnil iz svoje torbe rog in zatrobil.
Začeli so teči in kakor čreda jelenov so se potopili v
gozd in izginili. Ravu, besneč se je obotavljal, teči
za njimi. Njegove ustnice so se tresle. Motril je raz¬
daljo. Slišal je kričanje in trobentanje. Bal se je,
da bodo uničili njegovo, že itak majhno zaupanje.

— Tem slabše, je rekel. Tukaj ne opravim
ničesar!

Pospravil je rokopis, ki je padel med borbo na tla
in odšel na svoj prostor v odprtem jarku, ki ga je
naredil v gozdu. Toda po nekaj udarcih se je ustavil
in poslušal. Ljudje, ki so ostali poleg njega, zlasti
Lire so storili isto. Veter je bil mnogo blažji. Dvaj-
seteri drvarji, ki so se pognali na lov za Klokejem,
so morali postati bolj previdni in peli so bolj tiho,
ker so se bližali grajskemu gozdu in šum glasov je
postajal podoben petju skupine pijancev, ki nikdar
ne končajo začete pesmi.

Gilbert je delal že od jutra. Ob pol dvanajstih
s$ je vrnil domov, da bi si pogrel juho. Nato se je
vrnil na poseko na robu gozda. Vesel, da je sam in
da ima dela za štirinajst dni, je z velikimi udarci
podiral mlade bukve, breze, gabre, trepetlike in celo
hraste, ker ni bilo treba beliti drevja, kakor je rekel
Mihael Meksime, vse bo moralo zgoreti, ali kot čoki,
ali kot razcepljeno.

Svoj telovnik je vrgel na kup drv, ki je stal v
začetku te goste zapreke in ki je predstavljal potroš¬
njo njegove moči in poldnevno delo. Šel je pred kup,
vzdolž ob odprtini, ki jo je naredil, pa ne čisto na
rob gozda, ampak vzporedno, kakih petdeset metrov
od fontenejskih travnikov.

Bil je dobro razpoložen. Čutil je, da so njegove
mišice gibčne, z enim udarcem je brez velikega za¬
maha sekire podiral drevesca. Zaživel je in je
pozabljal na življenje. Za nekaj trenutkov se je
dvignil, spustil je spolzeti sekiro ob svoji nogi in

75

ostrina je načela zemljo, med tem ko je konec topo-
rišča, obtežen z debelim železom upogibal mah. Te¬
daj je mož dvignil svojo levo roko in si z rokavom
obrisal lice ter potno čelo. Tri ali štirikrat si je
smehljaje se globoko oddahnil. Med enim izmed teh
odmorov je opazil med grmičjem Turnabiena in
Lampiera in kakih petnajst tovarišev, ki so se utiho-
tapili od zadaj, razmeščeni kakor lovski gonjači.
Takoj je razumel, kajti tudi on je preganjal iz
gozdnih posek delavce, ki niso bili pri sindikatu.
Toda ta slučaj je bil drugačen.

— Kaj delaš tu? ga je vprašal Turnabien ter se
vstavil na nasprotni strani pregrade iz posekanega
lesa.

— Zakaj si zapustil tovariše? je rekel Lampier,
ki je bil ves rdeč po obrazu radi teka in zaripel od
jeze.

Vstavil se je nekoliko na levo od Turnabiena.
Drvarji so med tem časom obšli zapreko in obstopili
Gilberta. Toda bili so še bolj stran. Sipia pa se je
pognal naravnost proti drvarju in rekel:

— Prihajajo, da te preženo, razumeš? Vzemi
sekiro in pojdi k ostalim. Nato se jutri vrnemo vsi
s teboj sem, da dovršimo delo.

— Bomo videli, je rekel Gilbert, in poprijel topo-
rišče nekoliko niže.

— Kdo te je najel samega?

— Meksime. On je gospodar in jaz sem sprejel.

— Ti dobro veš, je rekel Sipia, da je najeta po¬
seka skupna in dostopna vsakemu.

— Vem, kadar jo kupi lesni trgovec. Kadar pa
ostane lastniku, lahko naredi kakor hoče! Tako je
vedno bilo!

— No dobro, s tovariši, Gilbert, bomo to kmalu
spremenili! Z nami boš, dokler se ne vrnemo sem.

— Turnabien ima prav, so kričali tovariši. Dol
z izdajalcem!

— Jaz imam pravico, da sem tu! Ne bližajte se!

76

Možje so se pognali naprej; zmečkano listje je
zašumelo; na vse strani so se lomile veje; Sipia je
počenil, kakor gibčna zver, se pognal naprej in
skušal zgrabiti sekiro ali pa Gilbertove noge. Mož
se ni umaknil ter je dvignil težko sekiro. Blisk se je
zasekal v zrak nad njim; glasovi so se dvignili,
kakor cepetanje konj; sekira je, mogoče jo je spustil,
mogoče ne, zletela preko Sipiatovega hrbta in se za¬
pičila med posekane veje. Navalili so nanj. Gilbertu
je nekdo spodnesel noge, obrnil se je ter je padel
nazaj, kakor pri tleh izpodžagano drevo. Ljudje so
se prerivali k padlemu človeku.

— Smrt izdajalcu! Ubijmo ga! Drži ga, hej, drži!

Skušali so se, kdo ga bo bolj pretepal. Kriki bes¬
nosti in bolečine so se izvijali iz te mrgoleče mase,
okoli katere so stali še drugi, pripravljeni na pretep,
tuleč, s pripravljenimi pestmi, s kalnimi očmi, čaka¬
joč kakor psi, ki nimajo prostora pri ubiti živali,
dokler je tam močnejši.

Neki glas je zaklical:

— Stran, strahopetci! Ga ne boste pustili!

Sveženj se je hitro razločil, človeški klobčič se je
razprl. Negibno telo je ležalo na zemlji.

— Nisem jaz kriv, gospod Mihael! Res nisem!
Ubiti me je hotel!

Sipia je pristopil h grofu Meksime. Drugi pa so
se umikali in večali krog. Mihael Meksime je prite¬
kel. Z rokami je razmikal veje, bil je brez orožja,
oblečen v modro sprehodno obleko. Med tekom je
štel in se trudil, da bi spoznal drvarje, ki so se umi¬
kali in izginjali za grmovjem. Mladi človek je bil
bled in izčrpan radi napora, zadržal je tek in šel
preko komaj začete poseke, odrinil je Sipiata, ki je
še naprej ugovarjal ter pokleknil poleg Gilberta.

Drvar je imel obraz pokrit s krvjo in odprte, to¬
da negibne oči.

— Gilbert? ... Me slišiš?

77

Nobenega odgovora . . . Telovnik je bil razcefran,
srajca raztrgana, zamazana z blatom in mestoma
rdeča.

Mihael se je z žalostnim obrazom obrnil proti
Sipiatu, ki je stal nekoliko proč. Vsi ostali so iz¬
ginili. Sonce se je poigravalo s senco in vetrom.

— Sipia, pomagaj mi; odnesiva ga.

Prijela sta ga, Mihael za rame, Sipia za noge.
Glava je omahnila in rdeč curek je polzel iz ust na
ridžo brado, ki je bila vsa razmrščena.

Pol ure sta rabila, da sta ga prinesla v Volčji
dol, dasi je bilo blizu. Toda mož je bil težak in gozd
zaraščen.

Že pred eno uro se je zvečerilo. Korbiniški zdrav¬
nik, ki so ga v naglici poklicali, je pravkar odšel iz
hiše v Volčjem dolu. Po skrbni in natančni preiskavi
je ugotovil, da je poleg težkih ran po vsem telesu
zlomljeno tudi rebro. »Tri tedne počitka,« je rekel
zdravnik, »pa boste zopet lahko vzeli sekiro v roke«.
Omedlevica je trajala nad eno uro. Toda sedaj se je
življenje zopet prikazalo v drvarjeve oči. Govoril je,
poskušal se je celo smejati, ker to je neki način po¬
trpežljivosti revnih. Toda komaj, komaj bi spoznal
med temi oteklinami in podplutinami pravilni Gil-
bertov obraz, pod platnenimi obvezami, ki so zakri¬
vale čelo. Med otečenimi obrvmi, ki so bile vlažne,
so se počasi premikale modre oči, ki jih je osvetlje¬
vala luč, ki je bila postavljena na kamin; gledale so
vrata, skozi katera sta odšla Mihael in zdravnik in
katere je veter potresoval, kakor obiskovalčeva ro¬
ka. Gledale so mater Justo, ki si je nadela pred¬
pasnik iz grobega platna, da bi skrbela za »svojega«
bolnika ter pristavljala k ognju različne lonce, kjer
so se kuhala zelišča iz prejšnjega leta; sključena je
sedeč na stolčku ob vznožju postelje razmišljala;

78

ranjenčeve oči so zasanjano in žalostno gledale praz¬
nino med tlemi in bruni.

— Mati Justa, se še Ravu ni vrnil? Vsaj eno uro
je že noč.

— Rad bi vedel. Navadno ni pozen.

— Nič ga ni prida! Po vsem tem, kar vam je
naredil, bi še radi, da bi vas vznemirjal? Kar strah
me je pred njegovim belim obrazom in črno brado.
No, bom pa šla pogledat, če hočete. Od vas k njemu
ni ravno daleč.

Dvignila se je s stola, ko je nervozna roka pri¬
jela za kljuko in Ravu je vstopil. Prihajal je iz gozda
in le sekiro je odložil pred vrata svoje hiše. Dvignil
je čepico in ko je opazil tovariša, ležečega na po¬
stelji, je hitro stopil na kraj, ki ga je pravkar za¬
pustila mati Justa. Nagnil se je, njegova vedno
nervozna in drhteča postava se je zmanjšala; nje¬
gove oči so srečale Gilbertov pogled.

— Čuj, so te močno?

— Ne preveč, le kožo so opraskali, srce je
zdravo.

— Tem bolje, pa so te vendar močno!

Žena se je umaknila v kot sobe in tam ostala
nepremično, kakor če bi se bala, da bi jo opazil. Mo¬
ža, ki sta bila vajena, da sta drug drugemu brala z
obraza, nista nekaj minut ničesar spregovorila. Nato
je predsednik »sindikata drvarjev in sličnih delavcev
v Fonteneju« potegnil iz žepa mal zavojček, zavit v
časopisni papir. Dal ga je na odejo pri Gilbertovih
kolenih in ga skrbno razvil. Ko je bil papir razvit,
so se srebrni in bakreni novci usuli na posteljo.

— Čuj, ko smo delo dokončali, je še nekaj gozda
ostalo, ki ni nikomur pripadal. Pa smo ga, namesto,
da bi se vrnili ob petih, posekali, kar bi ti delal pol
dneva. To je pa plačilo, nekako toliko bi zaslužil.

Gilbert je z znamenjem sprejel.

— Je bil Sipia poleg?

79

— Ne, ampak Lampier in dva druga, ki sta moja
prijatelja . .. Gilbert, kaj ne, da ne boš tožil ?

— Tožaril? In stroški? In negotovost pričeva¬
nja? In popolna gotovost maščevanja? In da bi
drvar zatajil svoj trud, ki ga je svoj čas žrtvoval
družbi ljudi, ki so se sedaj obrnili proti njemu? In
nato, da bi se Gilbert izneveril navadi, odpuščal
žalitve, ki so bile v krvi njegovih žil, v krvi, ki se je
sušila na njegovem obrazu in njegovih prsih. Niti
za trenutek ni mislil, da bi tožil.

Počasi je obrnil svojo razbolelo glavo ter pokazal
z znamenjem: »Nič se ne boj. Ne bom klical sod
nika.«

Ravujev obraz se je nekoliko zjasnil in v njego
vem pogledu je bilo nekaj podobnega zahvali in
ganotju. Zahvalil se je za pravdo, zahvalil se je za
družbo, ne da bi kaj rekel; njegovo navadno zaupa¬
nje ga je zapustilo. Dobro je vedel, da sindikatni
člani niso imeli prav, da so zahtevali, da Gilbert deli
z njimi, vedel je, da njihova zahteva ni temeljila na
drugem, kot na sili. In zato se je sramoval. Mislil je
tudi, da je branje, ki je bilo ravno poprej povzročilo
napad na Gilberta. O tem pa ni hotel govoriti.

Gilbert je trpel in bolečina je trikrat začete
besede ustavila na ustnicah. Končno pa je rekel,
kakor tisti, ki jim nesreča in oproščenje dajeta
oblast:

— Misliš, da si njih vodja, Ravu, pa nisi. Ti ne
zadržiš mnogo ...,  puščaš, da delajo kar hočejo . . .

— Dobro vem . . .

— Kar pa se njih tiče večina ni, kakor ti, za
stanovsko misel, hočejo le nerede in pustošenje;
odkar jih poznam, so se močno poslabšali. ..

— Ne govori tako, Kloke, naša stvar lepo napre¬
duje. Precej smo napredovali.

— Mogoče, Ravu, toda srca se niso izboljšala . . .
Bratstvo ni prišlo .. . jaz sem ga pričakoval.

80

Ravu je zgrabil za snov, ki se mu je nudila. Za
trenutek je pozabil ranjenca in govoril je fraze o
zvezah.

— Nič drugega ne vidiš, kot nepopolnosti prole-
tarlatne organizacije? Oh, to je preprosto! To je
lahko reči! . . . Toda treba je zaupati v mlade sile,
moj dragi! Prihodnost bo naučila te ljudi, ki še
ne vedo vsega, ostrosti pravičnosti; prihodnost jih
bo osvobodila in poučila . . .

Gilbert ga je z dvigom roke ustavil.

— Ne laži, Ravu! Vedno govoriš o prihodnosti,
kadar si v zadregi. Rečem ti, da se ne bodo ničesar
naučili, če se še doslej niso nič. Ali jih bo pravič¬
nosti učil učitelj? Vsi so že bili v njegovih rokah.
Ali jih bo učil župnik? Veš dobro, da z župnikom
nimajo ničesar več. Ali časopis? Vsak dan ga bero.
Ali boš ti? Torej!

Kljub bolečini je dvignil ramo. Gilbertov glas je
postal slab in piskajoč.

— Žalosten sem, Ravu, kadar mislim na tova¬
riše. To je pač najmanj, da ne bom tožil... Eh, saj
nimajo od česa živeti. . .

— To je res!

— Ti nimaš nič več!

Ravu je mislil, da se je Gilbertu bledlo in da je
govoril o vsakdanjem kruhu. Toda Gilbert je govoril
o srcih in umih, ki nimajo moči in hrane za življenje
ter se ne razumejo.

Obiskovalec je porabil trenutek, ko je Gilbert
zaprl oči. Odhajal je ter se trudil, da ne bi ropotal
s cokli. Mati Justa je popravila ogenj, zavrela svoje
čaje, jih precedila in posladila ter materinsko ponu¬
dila neprekosljivo zdravilo svojemu izčrpanemu in
za spanje nezmožnemu sosedu.

Nastala je že visoka noč. Otroci so klicali ali
trkali na vrata. Mati Justa jih je slišala celo takrat,
ko so le mislili stisnjeni okoli ognja: »Matere še ni!
Kako dolgo je pri Klokeju!«

Žito poganja 6

81

Ko je mislila, da je svojo bolničarsko dolžnost
dovršila, je dolgo časa gledala ranjenca, ki je težko
dihal radi zlomljenega rebra in radi krvaveče rane
na prsih. Mislila je, da spi, ker je imel oči zaprte.
Nato je privila stenj pri svetilki in odšla.

Gilbert je ostal sam. Ni spal. Mislil je na svojo
ženo, ki ni najbolje vzgojila otroka; na Marijo, ki se
je zjutraj pokazala tako nehvaležno in da je prepo¬
vedal, da bi jo poklicali; mislil je na tovariše, ki so
ga tepli, njega, njihovega prijatelja od prve ure in
njihovega »starega« in čisto tiho je ponavljal med
svojo hrapavo odejo, nagubano v velike gube, kakor
led, ki se topi na travniku:

— Ne, nimajo od česa živeti!

Nekaj časa je preteklo. Nek glas, sladek in mlad
je smuknil skozi vratno špranjo. Ves gozd je
umolknil. In besede so prišle. Mimoidoči je videl
luč skozi špranje pri oknici.

Gospod Kloke, če ne spite, kako vam je?

— Slabo moj fant. Kedo pa si? Vstopi.

Glas je mnogo tiše odgovoril:

— Ne, ne vstopim radi Ravuja. Toda jaz sem z
vami, gospod Kloke.

Lahek korak se je oddaljil in izgubil. Gilbert je
mislil, kdo je bil ta; mogoče, mogoče sin Mihe, sta¬
rega opekarja, videl ga je pri njegovem rovu; bil
je mlad in dober; razen če ni bil to Štefan, sin
matere Juste, lep dečko, ki je sladko govoril in ki je
zvečer pozdravljal drvarja, kakor prijatelja.

Mogoče je tudi, da je bil Janez, ta ki si je pri-
žvižgal iz Montreijonskega gozda. Ranjenec ni mo¬
gel uganiti. Toda tako neznatna, kakor je bila
tolažba, je lajšala bolečino. Gilbert je kmalu zaspal,
noč je minila.

82

V O K R E Z

Sonce je proti koncu marca že prav močno, če
ni megle. Megla se je razpršila predpoldne. Dve uri
je že, odkar je zvonilo. Po cesti, ki vodi iz Fontenej
v Kri-la-vil, ki se sprva dviga, nato pada, da se zopet
dvigne na krivino, ki venca Tronsajski gozd, je hitro
tekla rjavkasta kobila, vprežena v kočijo Mihaela
Meksime. Vzpodbujal jo je vonj sočnosti. Smolasta
kri je tekla iz še zaprtih bukovih in hrastovih
popkov, gozdovi, ki se širijo proti levi do Viži in ki
nimajo, kakor morje druge meje kot obzorje, so
rdeče žareli. General in njegov sin, ki sta sedela zelo
skupaj, sta molčala in prijeten zrak prve pomladi jih
je oblival. Vsak je sanjal svoje sanje in gledala sta
za jatami konopljevk, ki so se dvigale, ali za srakami,
ki so znašale gnezdo. Šla sta k Žakmenu v Vokrez.
Kmalu se je pokrajina spremenila; prišla sta v do¬
lino Aron, veliki travniki, topoli, pustinja in bogastvo
na obeh straneh potoka. Skozi ozko dolino sta videla
travo, gosto in v vetru že barvo spreminjajočo, za¬
daj do soteske pri izvirku in naprej do kraja, kjer
se megla stapljo v travo, reka in drevesa, obrnjena
proti Niverneškemu kanalu.

Ko je voz zapustil cesto, je šel po vzporedni poti,
nato pa po dolgi dovozni cesti sredi travnikov. Pot
se je ustavila pred belim gradom iz osemnajstega
stoletja. Zgradba ni bila tako učinkovita, kakor pri
fontenejskem. Vokrez je imela velik hodnik, pod¬
kvaste oblike, dvignjeno pritličje, nadstropje, frizo
in škriljaste strehe, prebodene le od dvojih strešnih
oken. Na desni je bil nizek paviljon s podstrešno
sobo, spominjajoč na staro bivališče, ki ga je 1. 1760
nadomestila nova Vokrez.

Semkaj, na to domačo zemljo, se je umaknil
poročnik Žakmen, ko je podal ostavko. Takrat mu
je bilo trideset let. S seboj je privedel na Vokrez
svojo ženo in majhno hčerko, štiriletno Tončko.

6 *

83

Kmalu potem, ko se je nekoliko pomiril radi uničene
kariere, je izgubil gospo Žakmen, umrla je rad;
hripe, ko je bila še vsa mlada in je najbolj cvetela.
Ostal mu je le otrok. K sreči pa je pripadal tistemu
številu tolažečih bitij, ki lajšajo svetu gorje, ki
razumejo bolečino, preden jo kdo razodene, ki jo
povsod najdejo kjer je, jo tiho potlačijo in če jo ne
morejo streti, jo vsaj omilijo. Tončka je rešila obupa
težko preizkušenega očeta. Ko je rasla mu je postala
zaupnica, prijateljica, celo prijateljica temu človeku,
ki je na zunaj sicer ohranil prejšnjo čilost, energijo,
toda katerega duh je zgrešil pot, če so ga spomnili
dveh izgubljenih sreč: mlade mrtve žene, ali pa
ostavljene armade. Ta spomin je mogla le Tončka
priklicati, ker ona je znala, kako. Toda nihče drug
ni smel omenjati te žalostne preteklosti. Pazila je
na to, vedno je bila poleg, z znakom je pokazala:
»Bodite tiho! ne govorite o tem!« Obrnila je po¬
govor, ali pa je branila očeta, odstranjajoč debato z
nemirno nežnostjo, splošno in kakor materinsko.

Voz se je ustavil pred vokreškim hodnikom.

Gospod Meksime in Mihael sta trenutek počakala
v prostrani sobi, prevlečeni z rožnatim platnom, v
katero je vstopala svetloba v treh velikih snopih
skozi tri odprtine, ki so bile odprte na hodnik.

— Verjameš, Mihael, da sem ganjen radi svidenja
z Žakmenom. Petnajst let! Pred petnajstimi leti je
bil pod mojim poveljstvom pri šestem eskadronu
težkih konjenikov. Trda glava, polna moralizujočih
vojakovih idej, apostolata, kakor je on pravil, pri
katerih sem mu moral pristriči krila, toda bil je
dober oficir, strog proti sebi, dober proti vojakom,
na konju trden, trden v vsakem oziru. Gotovo se je
spremenil, telesno?

— Ne verjamem. Nekoliko se je odebelil.

—• Seveda, na kmetih. Mi verjameš, da je radi
mene prekinil svojo kariero? Kajti na vse zadnje

84

sem jaz izzval njegovo ostavko. Mislil je, da ne more
več ostati.. . Jaz mu nisem rekel, da naj odstopi...

General se je sprehajal, ozirajoč se na levo na
ozka zrcala, ki so ločila lesene okvire od čistega
platna.

Vrata v ozadju so se odprla. Neki mož je vstopil,
bil je plečat, polnokrven in hitre hoje. Do srede
salona se je pognal in stisnil lahno se priklanjajoč
ponujeno roko.

— Malo osramočenega me vidite, moj general.
Kar v suknjiču in grobih čevljih sem. Prihajam od
pregledovanja travnikov za pašo.

— Da, da, pašniki, deželni mejnik; . .. spominjam
se. Pozdravljen Žakmen! pozdravljen! . . . srečen
sem, da vas vidim!

Držal je v svojih rokah roko bivšega oficirja, ki
je postal kmet. Nekoliko ga je zaobrnil, da ga je
videl pri polni svetlobi. Bil je nekoliko bled. Gledal
je, nagnjen in obrnjen s hrbtom proti oknu, široki
Žakmenov obraz, ki je pri ganjenju še zardel.

— Isti je: lasje na ščetko, oči črne brez očitanja
in brez strahu, nekoliko usločen nos in kratko pri¬
strižene brke .. . Sivih brk je bilo še malo; Žakmen
niste se spremenili; komaj nekaj ste se zredili,
kakor vaši voli pri piči... Ah! oprostite, gospo¬
dična, nisem vas videl.. .

Gospod Meksime je izpustil roko svojega gosti¬
telja in s paznim očesom pozdravljal Tončko Žakmen,
ki je prišla za očetom in jo je le Mihael opazil.
Mlada sta se že pozdravila. Poveljujoče generalovo
oko je postalo oko poznavalca, ki se na pol pripre,
ki s pogledom boža, pogleda okoli in se na ista mesta
večkrat vrne. Ta nedotaknjena mladost, ta ponosen
in fin obraz, ti zlati lasje, ta vitka rast in toliko
naravne gotovosti. ..

— Nisem imel prav, da sem se čudil.. . Nisem
se takoj spomnil, toda gospodičnini predniki so bili

85

umetnikom za vzorce ... Iz stare rodovine ste; za
vraga, Žakmen, zakaj ste opustili naslov?

— Moj oče je to naredil in jaz sem nadaljeva¬
la .. . Mislil je, da ga bodo tukajšnji kmetje bolj
ljubili, če se bo imenoval le gospod Žakmen.

— Mu je kaj pomagalo?

— Ni. Ko je kandidiral pri volitvah v Glavni
svet, so kričali nanj: »Dol s kapitalizmom!« namestu.
da bi kričali nanj kot na plemiča: »Dol z desetino!«
To je vse.

— Mu morate sličiti?

■— Precej. Toda sedite vendar, moj general! Tu¬
kaj v naslanjač? Ne? Imate rajši stol, navajenost na
sedlo. . .

— Gospod Žakmen se moti, je prekinil Mihael.
Njegov oče je zapustil velik ugled agronoma, ki je
bil znan daleč naokoli in so ga ljubili. Imeli so ga za
pravičnega in uslužnega. Volitve ne dokazujejo ni¬
česar.

— Seveda, kar zmanjšuje tvoje človekoljubne
sanje, ne dokazuje ničesar. Pomislite, Žakmen, moj
sin je branil pred kakimi štirinajstimi dnevi stav-
karje, ki so pred mano tulili Internacionalo .. . pred
menoj!

—■ Oprostite, jaz sem pojasnil preprosto ...

General se je obrnil proti drugi strani sobe, kjer
sta sedela na kanapeju Mihael in gospodična Žak¬
men. Mlad glas je odgovoril:

•— General, hočete, da vam povem svoje mnenje
o naših drvarjih?

— Seveda, gospodična!

—- Jaz imam vtis, da so sirote brez očeta in brez
matere. Brez očeta, da bi jih vodil...

— To se nas ne tiče.

— Brez matere, da bi jih ljubila.

— Ste jim mogoče za mater?

Mala ponosna glavica se ji je nagnila, oči so se
zasvetile.

86

— Daj, jaz jih ljubim. Lahko bi šla sama do
konca teh gozdov, preko reke in hriba, ki ga vidite
skozi okno — niti eden me ne bi psoval, vem pa,
da bi me branili.

— Ej, gospodična, ne bojte se, da bi vam ugo¬
varjal! Lepo telo in osemnajst let, to sta dva močna
vzroka, da gledate vse lepo. Prvega nisem nikdar
imel in drugega nimam več. Mi boste oprostili... In
vi ste zadovoljni s svojim bivanjem v Vokrez,
Žakmen ?

»Plemiški kmet« je prekrižal noge in tiho gledal
svojega bivšega poglavarja. Njegov obraz, navadno
zaprt in hladen, je postal trd. General je to opazil
in se je pripravil, naslonil se je nazaj, nagnil glavo,
majhen nasmeh, ki sta ga Mihael in Žakmen pozna¬
la, je dvignil črne brke.

— Ste zadovoljni?

■—- Nihče ni nikdar popolnoma.

— Slišal sem pripovedovati, da ste preuredili na¬
ravno rodovitno dolino . ..

— Nekaj je res.

—- Da so volovi iz Vokrez dobili premijo . . .

— Že večkrat.

— In nazadnje, da ste uresničili koristne stvari.

— Nisem sam.

—• Čestitam vam. Fonteneje še niso na višku.

— To še pride, moj general. Vaš sin dobro zače¬
nja. Časa je treba. Jaz delam že petnajst let..  .

Beseda je bila povedana trdo in je zabodla go¬
spoda Meksimeja. Rana o že minulem je še krvavela.
Žakmen je trpel. General, nagnjen proti njemu, je
bil sedaj pripravljen, da se dvigne in da ga objame
in pripravljen, da se norčuje iz njega, če bi bilo na
mestu. Vprašal je:

— Kaj hočete reči? Vam je žal za polkom? V
resnici, če bi vedeli, kaj je armada postala, bi bila
vaša žalost manjša. Toda, kaj mi imate očitati? Sem

87

mogel drugače ravnati? Nisem naredil svoje dolž¬
nosti ?

Preden je Žakmen mogel odgovoriti, je hitra
roka iz ozadja nikalno zamahnila.

— Ne, general, moj oče je storil svojo.

Ne da bi uvidel posebnost in skoro smešnost, da
bi z mladim dekletom razpravljal o vojaškem vpra¬
šanju, je gospod Meksime menjal pogovarjalca s se¬
boj. Bil je užaljen. Njegovi prsti so mrzlično vztre¬
petali, kar so poznali vsi oficirji, ki so bili pod nje¬
govim poveljstvom.

— Govorite kakor otrok, gospodična. Toda stva¬
ri vi ne veste. Bom jih vam jaz povedal. Vaš oče je
bil pri šestem težke konjenice najboljši poročnik, to
je res; najbolj točen, tudi to je res; toda najbolj
trmast in najbolj klerikalen izmed nas vseh in tudi
to je res. Govoril je o teorijah pred komer koli, tudi
pred možmi, teorije, na katere vsaj od svoje strani
ne dam preveč.

— Bile so nasprotne.

— Me malo briga. Bile so učenjaštvo. In uče-
njaštva v vojašnici nočem; nič teorije, če ni o stanu
in nič pridiganja, razen če ni o patriotizmu. On pa je
zahteve, da ne bi bilo v nedeljo zjutraj niti pregleda,
da bi moštvo lahko šlo v cerkev. Rad bi imel moralo,
moralno čtivo, moralne pogovore, vojaško šolo z eno
besedo.

— Kakor se zdi, smo jo imeli.

— Še ne. In jaz, jaz ne poveljujem šoli, jaz po¬
veljujem vojakom. Ne zahtevam od njih, da bi bili
svetniki, niti da bi bili mojega naziranja, jaz jim ne
pravim, kako mislim. Zahtevam pa od njih, da ubo¬
gajo, da dobro korakajo, da so neustrašeni. Ostalo
pa me nič ne briga. Jaz sem iz bivše armade, ki je
šla v ogenj, ker je to bila dolžnost, iz armade, ki je
trpela lakoto, žejo, vročino, ker je bila to dolžnost
— dolžnost, čujete? In to je zadostovalo. Radi tega
sem posvaril poročnika Žakmena, ko je imel v jahal-

88

niči brez dovoljenja s konjeniki sestanek. Ko pa ga
je imel še drugič, dasi zunaj, pa je prej skliceval po
sobah, sem ga pa zaprl. In on se je pritožil. Minister
pa je dal meni prav. Žal mi je bilo, da je Žakmen,
komaj dvaintrideset let star, podal ostavko in za¬
pustil armado. Toda tega, kar sem storil, nisem ob¬
žaloval.

— No, tem slabše, general, ker bi morali ob¬
žalovati vsaj enkrat.

— Kedaj?

— Pred štirinajstimi dnevi. Zgražali ste se nad
tem, da ste slišali stavkarje peti Internacionalo.

— Presneto; Kaj ni to nesramno?

— Mogoče ne bi bili peli, če ne bi polkovnik Mek-
sime prepovedal sestankov poročnika Žakmena.

—■ Tončka! . .. Moj general, oprostite!

— Radi vas, ki mislite, da nimate odgovornosti
radi duhovne zmede, toda reči bi morali — mea cul-
pa — ker nisem otrok, toda povem vam — ker ste
vi in drugi vzeli pogum oficirjem, kakor je moj oče.

— Tončka!

Mihael se je nagnil k njej in ji zašepetal:

— Prosim vas, gospodična!

Gospodična Žakmen je umolknila, tresla se je in
prsi so se ji dvigale radi razburjenja. Njen lepi obraz
pa je hitro izgubil sledi jeze. Z lahnim nasmehom
se je obrnila proti Mihaelu in rekla: »Radi vas sem
nehala braniti svojega očeta — pred vašim.« General
je ni več gledal, gledal je Žakmena. Ta je, pogrez¬
njen v naslanjač, okorele roke je imel ob telesu, za¬
piral oči, kakor človek, ki kruto trpi in noče, da bi
ga videli. Med njegovimi obrvmi je blestelo dvoje
solz. Takoj jih je čutil gorke na svojih licih in je del
roko na obraz. Gospod Meksime je prijel to ponižno
roko. Oba moža sta se znašla stoječ drug proti dru¬
gemu.

— Žakmen, moj prijatelj, nikdar nisem nehal
žalovati za vami. Različno umevava armado. Druge-

89

ga rodu sem, toda spoštovanje, vi veste, ljubezen
celo občudovanje, nič se ni izpremenilo! Nič!

Tiho sta se pogledala, roki sta se ločili.

— Ne bi smel obujati teh spominov, če bi bil
vljuden, kakor treba, kajti prositi vas moram za
uslugo, za veliko ...

— Tem bolje, moj general, če bom le mogel
ustreči. . .

— Boste.

— Torej povejte.

Gospod Meksime je gledal Mihaela in Tončko.

— Zunaj, če hočete; otroka bosta prišla za
nama.

Pesek pred hodnikom, dolg travnik na bregu,
modrikast aronski trak, travnat grič, vse je trepeta¬
lo pomlajeno v novi svetlobi. General je odšel prvi.
Sredi hodnika ga je dohitela Tončka, se priklonila
ter tiho govorila:

— General, mi oprostite? kajne? Preveč sem bila
predrzna. Tako sem sita te zgodbe o ostavki, to je
najin osrednji pogovor . . .

— Pridni ste; vojaške krvi; ne opravičujte se,
to mi ugaja.

Nasmejala se je ter nekoliko nagnila glavo, da bi
zadaj videli, da je vse končano.

— In nato, general, če je treba, da vam vse po¬
vem, govorila sem, ker on ne more govoriti o tej
stvari pred drugim kot pred menoj; to mu težko de.
»Oče, sedaj vas pa puščam govoriti z generalom
Meksime. Proti Garen bomo šli, kajne?

Po peščenem in pograbljenem drevoredu, čistem
kakor žarek med travniki, sta odšla naprej general
in gospod Žakmen. Gospod Meksime je hodil na
desni, delal je velike kretnje, vpraševal, se sklanjal
in naenkrat je s palico odbil glavico regratu, ki je
rastel na meji drevoreda. Gospod Žakmen je bil
manjši od njega, bolj poln in ni toliko mahal z ro¬
kami ; videti je bilo le od časa do časa njegovo oglato

90

glavo, pokrito z mehkim klobukom, ki je odkimovala
ali pa pritrjevala.

Kakih petdeset metrov zadaj je tudi Mihael iz¬
praševal malo Tončko Žakmen, katere mladost so ob¬
dajali sonce, zrak in trava, kakor svetel trak okoli
nje. Ni imela ne sončnika, ne plašča. Smehljala se je
stvarem, radi duše, ki jo imajo, kadar jih ljubimo.
Kazala jih je z roko: ograjen prostor, velik šop bre¬
stov in hrastov v ospredju, reko, ribnik, kmetske
daljave širnega polja.

— Kakor jaz, ljubite to deželo, kajne?

— Globoko, gospodična.

— Jaz, jaz sem kar neumna na njene travnike.

—- Jaz na njene gozdove.

—- Jaz na njeno jasnost.

— Jaz na njeno samoto.

— Ivanka, ki se smeje in Ivan, ki joče. Torej?
Ali ste vi res Ivan, ki joče?

— Mnogokrat!

— Tukaj! To je prepovedano. Jaz ne smem sa¬
njariti, kakor zahtevamo od mladih deklet. Mnogo¬
krat me je že mikalo, da bi se vdala otožnosti. Nekdo
pa je na Vokrez, ki sme biti žalosten, ker bi mnogo
trpel. Vesela sem, ker moram biti, zabavna in sprav¬
ljam v pozabljenje sedaj in v prihodnosti, v nepre¬
stanem boju proti preteklemu . ..

— To mora biti težko!

Za trenutek je pomišljala in resno odgovorila:

— Ne, kakor vse, kar delamo iz ljubezni, je tudi
to lahko . . . Veste, kaj hočem reči: Če bi bil moj oče
sam, bi ga morile težke misli. Polk... uničena ka¬
riera . . . skrbi... spomini. . . Takoj sem se vmešala
v pogovor med vašim in svojim očetom. Mislila sem,
da bi odšla. Tudi vi ste tako mislili, kajne?

— Kako to veste?

— Tako, ne, jaz ostanem. Moram bdeti nad spo¬
mini, branim jim, da bi se približali in kadar jih ne
morem prehiteti, govorim o njih ter jih preganjam.

91

Vzdihnila je, dvignila glavo in dnevni žarki so se
poigravali na njenih laseh, kakor na pregibajočem
se žitu.

—- Vendar, da vam po pravici povem, bi včasih
rabila pomoči. Veste, kaj nam manjka v našem
nievrskem kotu? Sosedstva. Saj so gradovi, toda
graščaki ne bivajo v njih, dva meseca, kvečjemu tri,
pa nimajo na deželi časa za drugo, kot za samo¬
ljubje, toda ljubiti deželo in biti od nje ljubljen, to
je resnično življenje. Tega pa nimajo.

— Dobro ste to povedali.

— Mislite? Zagotavljam vas, da se ne bi bala
najti označitev našega življenja, ki je vaše obenem.
In ti, ki ne žive tako, niso opora niti za človeka,
niti za nič . . . Toda glejte vendar in povejte mi, če
niste mojega mnenja? Dozdeva se mi, da ima moj
oče važen pogovor z gospodom Meksimejem. Ustavil
se je, da bi uvrgel dokaz; uganem ga, ker se vleče
za brke. Na ta način zagotavlja: »Vendar, gospod,
potemtakem, gospod ...«

— Odhajata .. .

—- Da, toda gredoč se je obrnil, ne zato, da bi
naju gledal, z roko je pokazal gozd, tega, kjer se
vidi nekaj hrastovih vrhov . . . Prosim vas, oprostite,
da sem preradovedna, sem še mala ženka, pa že
imam napake, ki jih bom imela, ko bom velika: Ali
mi lahko poveste veliko uslugo, za katero prosi go¬
spod Meksime mojega očeta?

— Popolnoma nič ne vem, gospodična.

— Vam ni ničesar rekel!

— Na žalost!

— Meni pa navadno vse pove. To je, kar me
danes jezi: ne vem. .. Oh, oče mi bo zvečer vse po¬
vedal . . . Prepričana sem, da bo isto storil tudi vaš.
Glejte, krenila sta po mali stezi, ki vodi proti ogra¬
jenemu prostoru. Ni ju več videti .. . Toda, gospod,
mislim na prejšnje pritoževanje, da ni sosedstva:
vi bi vprašanje lahko razrešili.

92

— Kako?

Ta hip je mlad, neprisiljen smeh, hitrejši kot
pamet, nepretrgan smeh, zazvenel v dan.

— Poročite se! Vodili boste svojo ženo na Vo-
krez. Moja prijateljica bo. Pa se bova obiskovali.
Kaj ni to vse?

Tončka Žakmen je videla, da se Mihael ne smeje,
da molči in blodi z očmi preko daljnih polj. Njena
izurjena občutljivost, navajenost, živeti v bližini
trpljenja, to jo je naučilo gledati jasno. Spoznala je,
da ni razžalila, da je le nehote šla mimo boleče taj¬
nosti. Vse njeno bitje se je zganilo. Ustavila se je,
v hipu, kakor gospod Meksime in gospod Žakmen
in skoro na istem mestu.

— Poglejte me! je rekla.

Pred seboj je imel otročji obraz, a materinski
radi sočutja. Dvignjen je bil radi najčistejše nežno¬
sti, oči, vajene brati in pomilovati in katerih pogled
je pronical tako globoko v dušo, da je Mihael za¬
čutil, da je uganila. On, ki je tako malo odkrival
svoja čustva, primoran od življenja, da se je izogibal
zaupljivosti, je bil nesposoben, da bi pokazal odpor
proti čustvu ali da bi ga vsaj zamolčal. Rekel je, ne
da bi nehal gledati Tončko Žakmen:

—• Res je, zelo sem nesrečen.

— Že dolgo?

— Vedno.

Sklenila je roke in njena lepa rumenolasa gla¬
vica je naredila sočustvujočo kretnjo.

— Jaz, ki me tukaj tako ljubijo, sem tudi često¬
krat tožila kljub temu!

Njene oči so se dvignile proti kmetiji.

— Torej je, kar sem rekla v šali, bolj res, kot
sem mislila. Ko boste poročeni, koliko stvari bo po¬
zabljenih! Pustite me govoriti, kakor sem navajena.
Zdi se mi, da niste nikak pustež; vi ste mož, ki trpi.
Gorje pride in izgine. Žena mu bo branila, da bi se

93

približalo, če je že otrok tukaj uspel; toliko sem že
stara, da razumem.

Mihael se je za trenutek ustavljal. Toliko iskre¬
nosti, toliko očividnega zaupanja in skrito upanje,
da bo potolažen, ga je pritegnilo. To je bil odgovor
mladosti na klic druge mladosti.

— Jaz nisem izmed teh, ki morejo ugajati, je
rekel Mihael.

Zardel je radi priznanja. Tončka ga je pogledala
od vrha do tal, od tal do vrha ter mu rekla z resnim
obrazom:

— Zakaj pravite to? Resnično, preslabo sodbo
imate o sebi in vi nas obrekujete. Večina žensk je
kakor jaz, mislim, manj občutljiva za letopo potez
pri možu, ki ima lepo dušo in obraz nikdar ne od¬
bija, kadar je na njem lepota volje in pravičnosti.

Dal ji je roko.

— Hvala ... Navajeni ste, da tolažite, gospo¬
dična, to vidim ... Toda treba bi bilo, da bi to mno¬
gokrat slišal, da bi mogel verjeti. Mnogokrat mi
govore o nasprotnem .. .

— Če ni treba drugega kot to, bom vam jaz po¬
navljala !

— Dvakrat ali trikrat se bova kvečjemu videla
in lahko boste pozabili!

— Nikdar ne pozabim. Prišla vam bom to reči
tudi v Fontenej če treba! Na Vokrez sem zelo prosta.

Sedaj se je smejala. Vrnila sta se na sončno pot.
Hodila sta hitro. Pri izhodu iz gozda sta zopet našla
generala in gospoda Žakmena. Moža sta soglašala.
Zadostovalo je, da se je človek o tem prepričal, če je
videl fizično popuščanje, ki se je kazalo pri enem
in pri drugem, zapuščenost, neke vrste utrujenost, ki
je sledila živahnemu razgovoru.

Toda senca zadrege je ostala pri sporazumu.
Tončka, še premlada, da bi vse opazila, ni videla v
veselem očetovem razpoloženju, ki ga je imel še
preden je ona prišla ter nenadno oveseljenje, ko jo je

94

gledal, kakor novo pričevanje nežnosti in očetov¬
skega ponosa, ki sta se izražala vsak dan na tisoč
na inov. Toda Mihael se je zmedel, ko ga je gospod
Žakmen prijel za roke in mu s hitrim in presunljivim
gl psom rekel:

— Moj dragi sosed, prosim vas, da mi oprostite,
ker sem vas danes kar zapustil, pa saj ste bili sedaj
bolj veseli, kakor bi bili med nama; toda upam si
vam reči, da ste imeli v Fontenej dober vpliv. Človek
dobrote in uspehov ste.

— Upam, da bodem še naprej, je rekel Mihael.

Gospod Žakmen je zatrepetal in njegov pogled je
izrazil presenečenje.

— Gotovo, moj dragi prijatelj, ostali boste, kar
ste .. . O tem ne dvomim.

Štirje sprehajalci so zavili okoli ograjenega pro¬
stora in se vračali v grad po drevoredu, ki se je
vzpenjal po pobočju hriba, šel med skupinami hrastov
in se spuščal proti Vokrez. Govorili so o kmetijstvu,
živinoreji, lovu. Gospod Meksime je bil raztresen.
Pred grajskim hodnikom se je poslovil od svojih
gostiteljev. Njegova resnost je nasprotovala njegovi
navadi, da je bil pri odhodu živahen z neko vzvišeno
in čestokrat duhovito prisrčnostjo..

Na povratku sta bila tiho. V Fontnej je priča¬
koval generala lesni trgovec, kateremu je dal letne
poseke. Uredil je z njim račune, vzel obljubljeno
vsoto, ostal je nekaj časa sam in proti peti uri je
pozvonil slugi.

— Povejte gospodu grofu, da ga čakam v kadil¬
nici.

Kadilnica je bila prostrana soba, prevlečena z
zelenim damastom, z jedilnico je zavzemala južni del
gradu. Dvoje oken se je odpiralo proti gozdu, dvoje
proti cesti in proti poljem, ki so se stopnjema dvi¬
gala proti trgu. Tukaj je bil general pri oknu, od¬
koder je prihajala pojemajoča dnevna svetloba. Ko

95

je vstopil Mihael je sedel pri mizi, ki je bila obložena
z akti in pismi.

— Sedi, moj prijatelj, o važni stvari ti moram
govoriti.

Mladi mož je sedel z obrazom proti svetlobi.

— Mihael, Fontenej prodajam!

— Vi prodajate! ... Fontenej! ... vi?

— Rekel sem ti, da sedi, ti pa si vstal. Sedi in
poslušaj. Nisem je dal naprodaj, ampak prodajam
jo, to ni eno in isto. Celo prodal sem jo . . . Ne moti
me!

— Toda, oče, ne morem, da vas ne bi prekinil:
to ni prav!

Mihael je bil bled in roke so stiskale mizo.

— Ni prav! Kaj bom postal jaz?

— V resnici, to je vprašanje. Pričakoval sem ga.
Kmalu se povrneva k njemu. Toda poslušaj me .. .
Poslušaj me vendar! In ne prebledevaj več! Ali je
to mož, s komur govorim, ali otrok?

Moški glas je odgovoril in celo okno je zatrepe¬
talo pod pritiskom besede.

— Otrok, moj oče, otrok, ki trpi in ki je že radi
vas mnogo trpel!

Bil je izmučen in ne da bi izkričal vse svoje gorje
se je Mihael naslonil na naslonjač in sklonil glavo.

Bil je otrok, ki je trpel in mož, ki je molčal.

Gospod Meksime je vzel iz žepa monokel brez
vrvice, vzel ga je vedno, pri razpravljanju, kadar je
rabil kak izvinek ali trenutek odloga. Očesne mišice
so se oklenile stekla, desno oko je ostalo široko
odprto in obraz starega plemiča je bil popolnoma
izoblikovan. Zadržana ironija, elegantna vljudnost
in diplomatsko preziranje, v katerem se je kazala
plemenska izkušnja. Pod človekom —■ poveljnikom
se je prikazal drug človek, ki je bil sicer redkokdaj
poklican v življenje, a se je takrat izživel popolnoma.

— Moj dragi, je rekel s hoteno počasnostjo, to
sodiš, kar je pred teboj. To v življenju moti. Radi

96

starih vzrokov sem v tem položaju. Moj oče je
zapustil dolgove. Na fontenejski zemlji so vknjižbe.

— To vem.

— Ti to veš, toda mislil si, da so dolgovi moji.
Ne, ne: podedoval sem jih.. . In potem drugič,
tvoja mati... ko sem jo poročil je bila brez bogastva.

— Je tega spominjate?

— Tebe tega spominjam, ker, da se točno iz¬
razim, razsipnosti ji ne morem očitati, zgledal bi
kakor neotesanec; niti ji ne morem odreči denarja,
kadar reče zanj. In zanj reče mnogokrat. Živiva
neprijetno življenje. Družba naju zadržuje. Reči
hočem, da me zadržuje po tvoji materi. In družba
ne izpusti.

General je udaril z levo roko po svežnju listin.

— Glej, moji računi. V tričetrt leta sem uničen ...
Ne kriči! Ne dvigaj rok! ... Dejstvo je! .. . Tudi
jaz imam svoj delež pri tem. Ti bom povedal.. .
Tisoč stvari bi si mislil, če se ne bi obtožil.

— Ne, dovolj je.

— Mislil bi na igro, pa bi se motil. Plačal sem tu
in tam poročniške ali podoficirske dolgove, toda ne
igram pa ne. Igra ne spada v moje življenje. Ženske?
Zelo malo.

— Prosim vas. Ne zahtevam od vas tajnosti.

— Jaz ti jih povem. Ah, moj dragi, izpovejva
se do dna, saj enkrat, jaz ti povem vse... Katera
je bila moja velika osebna potrošnja? Morem od¬
govoriti, služba kralju, ali domovini, kar je eno in
isto; polkovnikova miza, polkovnikovi lovi, genera¬
lovi sprejemi, skrivne podpore družinam revnih ofi¬
cirjev, služba, kariera, breme. Razsipen v službi, to
je tradicija pri Meksimejevih. Tukaj se rušijo.

— In umro.

— Ne. Ostane mi plača in nekaj rent, najpo¬
trebnejše za življenje.

— In jaz, kaj ostane meni? Prositi za zavaroval-
čevo mesto, kajne? Z vašimi odnošaji in s svojim

Žito poganja 7

97

imenom, bi najbrže uspel. »Grof Mihael Meksime,
zavarovalniški podpreglednik.« To bi bilo lepo, kajne?
Ne morem se obvladati, oče, da vas ne bi obsojal!
Pustili ste me, da sem se pripravljal za stan, dali ste
mi slutiti, da je bilo Fontenej moje imetje in moje
življenje in po petletnem naporu je vse tako nepri¬
čakovano uničeno, to je napaka, grozna napaka.

— Najprej je rana. In nato, to je hitro rečeno,
napaka. Prej bi bila nesreča. Ne čutim, da bi mi
vest kaj očitala.

— Meni, da.

— Vedno isti! Pretiravaš zapovedi božje, moj
prijatelj. Dovolj jih je osem.

— Deset, moj oče.

— Že lahko. Nobena pa ne brani prodati svoje
zemlje. Sicer pa mi je Žakmen obljubil popolno
tajnost, celo napram hčerki; dogovorila sva se, da
jaz lahko prekličem svojo besedo do konca leta, on
pa je v vsakem slučaju vezan, če jaz hočem. Kdo
kaj ve ? Lahko pridem na koncu leta sem ...

— Nihče razen upnikov ne bo prišel. In še enkrat
vam rečem: kaj boste v teh razvalinah storili z
menoj? Šestindvajset let sem star. Kmet sem. Kaj
mi predlagate?

— Eno samo stvar: pridi živet z materjo in z
menoj.

— V Pariz?

— Seveda.

— Da bi tam ničesar ne delal? Hvala. Vajen
sem dela. Ne sprejmem. Ne morem sprejeti.

Gospod Meksime je spustil monokel. Bil je ga¬
njen, v zadregi in na skrivaj ponižan. S konci prstov
je obrisal soparo iz oken in pogledal proti cesti,
kakor če bi prihajal voz. Toda bila je le gluha
samota. Tema je spajala travnike, polja, meje in
poznala se je le meja med temno zemljo in nebom,
kjer je še utripalo nekaj svetlobe. Rekel je, ne da
bi se obrnil, z ne več tako ponosnim glasom:

98

— Kaj hočeš, v tem trenutku ti ne morem nuditi
boljšega. Najhujše med razvalinami je to, da je
človek prisiljen, da jih prizna. Danes sem to dvakrat

storil.

Nekaj minut sta gospod Meksime in Mihael mol¬
čala. Razmišljala sta, gradila sta načrte pa so se
drug za drugim rušili, dviganje misli, očitkov, brez¬
koristnih vprašanj, obupnih tožba, vse to je nada¬
ljevalo v dušah prekinjen pogovor. Solze, sedaj je
bil njih čas, da priteko po jezi in ironiji, so se začele
dvigati iz globine teh močnih src. Toda ni bilo treba,
da bi jih kdo le slutil. Vsa preteklost je to branila,
Mihaelov naslanjač se je zganil v temi, general je
mislil, da bo sin začel znova pretresati. Mihael se
je dvignil, vprašal je z umirjenim, skoro s svojim
običajnim glasom:

— Mislite, da bi mati hotela živeti tukaj? Samo
dve leti še imate do upokojitve . . . Očuvali bomo grad
in nekaj zemlje ...

Troje besed je bilo odgovor gospoda Meksimeja:

— Moj ubogi prijatelj!

Eden izmed dveh je odšel iz sobe. Nihče ga ni
zadrževal. Drugi je ostal pri delovni mizi, toda po¬
zabil je, skoro do večerje, da bi mu prinesli luč.

Ob sedmih je sobni sluga prišel povedat, da je
večerja pripravljena in da gospoda grofa ne bo.

Naslednji dan, takoj zjutraj, se je general od¬
pravil v Pariz.

7 *

99

PROŠNJA ZA POMILOSTITEV

Mihael je še v isti noči pisal materi dolgo pismo,
ki ga je zaključil s kriki bolesti, ki je, ko je bil papir
popisan s krepko pisavo, pojenjavala, postajala pro¬
seča in obupna. Prebral je pismo še enkrat in dodal
še ta pripis: »Ne odgovarjajte, premislite vse, kar
sem vam pisal, v nekaj dneh vas bom prišel objet,
vas prosit za odgovor ter se vam zahvalit.«

V prvem aprilskem tednu upanje ni prenehalo
rasti. Sledilo je Mihaelu preko polj, kajti bilo je treba
hiteti iz enega konca posestva do drugega. Prahali
so; sejali koruzo, rdečo in sladko deteljo; na višini
vzdolž fontenejske ceste so začeli kositi prva jutra
zelene rži, poleg Voškega ribnika so vlačili po novem
travniku in povsod po starih travnikih je bilo treba
paziti na številne jarke, kanale, prekope, ki jih je
voda napolnila in katerih bregovi so se že krasili s
šopi mete, bedrenca in trobelike. Vlaga je preplav¬
ljala bregove, zemlja se je razpirala; psi so ponoči
tulili nad mimo hodečimi živalmi; Vranar si je nadel
slamnik; na nekem konopljišču so opazili napol
zdravega Gilberta Klokeja, ki se je zopet veselil dela
in kopal le z eno roko; dekleta, ki so čuvala krave,
so imele, ko so odzdravljale, blesk v očeh. Kako
človek ne bi upal? »Če bom mogel pripraviti mater,
ko bo rekla da, da bi prišla za tri dni v Fontenej, se
bo izboljšalo. Umetnica je, in predvsem dobra je;
usmilila se bo mene in posestva, ki ga imamo že
troje stoletij in fontenejskih prebivalcev, ki niso
ravno najboljši, pa bi bili slabši, če bi nas ne bilo tu.
Dal ji bom odlog, če ga hoče, da zapusti Pariz in
pride sem: sredi poletja, sredi jeseni. .. Prišla bo!«

Devetega aprila, bil je velikonočni ponedeljek, je
Mihael odhajal v Pariz. Na mreži v kupeju njemu
ravno nasproti je bil kovčeg, mapa, kjer je ležal
klobuk iz svile, kakršne v Fontenej niso poznali in
velik zvit in zavit načrt o posestvu, »da bi pretresal

100

in pojasnjeval stvari, če bi bilo treba«. Vedno se je
že tedne naprej veselil teh odhodov v Pariz, ki jih je
napravil trikrat ali štirikrat v letu. Sedaj pa se je
veselju, da bo našel prijetne razmere, prijatelje iz
otroških let in vso odličnost življenja, ki jo je že
dolgo ljubil, primešalo čustvo, radi katerega ni
sanjaril in je na poti trepetal. Na Lyonskem kolo¬
dvoru je skočil k izvoščku in rekel kočijažu: »Hitro
vozite, čakajo me.« Niso ga čakali; ni jim tega po¬
novno pisal; dvomil je, da bi bila njegova mati ob
pol štirih popoldne doma.

Bila je doma. Komaj je vstopil v stanovanje v
ulici Klebek, je zaslišal znan, lep glas, ki je pravil:

— Kaj, gotovo je! Kako, da je on?...  Mihael?

Nekaj sekund za tem so se vrata odprla in gospa
Meksime je pritekla pred potnika, pritegnila k sebi
veliko glavo ter jo obsula s poljubi.

— Pozdravljen, moj oboževanec! Ah, kako sem
vesela, da te zopet vidim! Že od Božiča, pomisli
vendar! Oče se še ni vrnil...  Toda ob sedmih bo
že tu ... Večerjamo v mestu ... Kako sem srečna,
da te imam! ... Pojdi v mojo sobo ...

Prijela ga je za roke in ga odvedla v svojo sobo,
ki je bila prevlečena z rožnatim blagom, v katero
je iz ulice lila svetloba.

Dobro izgledaš! ... Te potovanje ni utrudilo?
Ne. Bi lahko bedel danes zvečer? Veš kaj, telefo¬
nirala bom in obvestila Virletove, da te pripeljem;
to so iskreni prijatelji, ki jih še ne poznaš. .. Kako
bodo veseli. .. Lahko, kaj ne?

Sedel je nasproti nje; pustil jo je govoriti, dobro
se mu je zdelo, da se bavi z njim in z velikim vese¬
ljem jo je gledal tako živahno, veselo in še tako
mlado ...

Šele čez kake pol ure jo je vprašal, skoro brez
trepeta, kakor v stvari za katero je prišel čas:

— In moje veliko vprašanje, ste kaj mislili nanj ?

101

Gospa Meksime je dvignila roko in zamahnila,
kakor da bi hotela preplašiti in pregnati te besede.

— Ne govoriva sedaj o tem. Kakor sploh vse
resne stvari, je tudi to treba zavlačevati čim dalje .. ,
Sem mislila na to, sem. Oče mi je pripovedoval vajin
pogovor. Potem pa mi je prepustil, da naredim kar
bi hotela.

— Tem bolje!

— Ne reči »tem bolje«, moj mali. Jaz ne vem .. .
To je nekoliko od tebe odvisno.

— Od mene?

Materinsko se je nasmehnila.

— Da, ti bom razložila. Mogoče sem našla izhod.
Pa ne govoriva o tem sedaj. Dam ti možnost za
pogovor ... Kedaj odideš ?

— Jutri zvečer.

— No, jutri ob treh. Bo to šlo ?

Objela ga je še, nato pa sta se ločila.

Zvečer je Mihael večerjal pri Virletovih. Bil je
tam gospod Meksime, ki ni pokazal niti najmanjšega
čustva za težke dogodke v Fontenej; mati se je ka¬
zala nasproti sinu bolj nežno in ljubeznivo kot sicer.
V torek je opravil posle m obiske. V sredo zjutraj
se je napotil v Vilet, hodil je več ur, da je videl
prihod volov, in da je gpvoril z živinorejci in trgovci,
ki jih je tukaj moral srečati. Treba je bilo poizve¬
dovati, kako stoji trgovina v Franciji in v Belgiji,
kupiti nekaj živali; obnoviti trgovske odnošaje, ki bi
bili koristni, če bi ohranili Fontenej; biti do konca
zvest svojemu stanu ter pripravljati bodočnost sebi
ali dragemu. Bilo je že pozno, jedel je v gostilni, kjer
se je sešel z lastniki, z velikimi kmeti, s trgovci iz
različnih krajev. Nato pa se je, ker še ura ni bila
več kot dve, napotil peš domov.

Ko je bil sam med množico in ko se je podal proti
Zvezdi, se ga je zopet polotil nemir, ki ga je bil
dosedaj z velikim trudom potlačil. .. Čez nekaj
minut bo njegovo življenje odločeno. Jata temnih

102

občutkov ga je obdajala in težila. Ni si mogel po¬
jasniti zakaj. Upiral se jim je. Skušal si je prikli¬
cati v spomin materine besede, poglede, pazljivost
ter uganiti, za kaj se je odločila. Grozna igra! Volja
prevare! Dobro jo je čutil. In potem si je ponavljal
kakor edini neoporočen dokaz: »K sreči, da je ona
dobra, zelo dobra.«

Gospa Meksime v resnici ni bila brez srca. Celo
njene prijateljice so pravile: »Margareta ima dobro
srce.« In navajale so obiske, ki jim jih je napravila
ob težkih prilikah; spominjale so se njenih dobrih
besed, ki jih je rekla zato, da bi imela žalostna srca
in svet za dobro; pripovedovale so zgodbo o nekem
kočijažu, ki je padel pozimi na ulici v sneg, bil je
ubog alkoholik, ki ga je napadla padavica in ki ga
je gospa Meksime — njo je namreč vozil — dvignila,
ga dala pripeljati k najbližnjemu zdravniku in ga je
sama oskrbovala, da, moja ljuba, sama nad eno uro
in pol! Zdravnik, ki ga je plačala je razlagal, da ne
bi prenesel več drgnenj, niti gorčičnih obližev in da
je bil prevoz v bolnico nemogoč. Kljub temu je
vztrajala, sama mi je rekla. Lahko bi še na druge
načine pokazal dobroto gospe Meksime. Na nesrečo
pa jih je delala izven svoje družine in z denarjem ni
ravnala preveč pametno. Manjkalo ji je predvsem
spretnosti, da bi se natančno izražala, potem duha za
razmišljanje in pa svetske zmožnosti, da bi opazo¬
vala še kaj drugega, kot le znamenja nosečnosti pri
mladih ženah in možganske slabokrvnosti pri star¬
kah. Gospa Meksime je še sedaj trpela radi slabe
prve vzgoje, ki je bila, kakor pravijo, čisto posvetna,
to se pravi grozno plehka. Ničesar ni vedela, zapra¬
vila je življenje, čas, nagnenja, delo, denar, ne da bi
se kje kaj poznalo. V začetku zakona, če bi jo znal
mož manj strogo soditi, jo ljubiti manj lahkomiselno
in jo bolje razumeti, bi lahko popravil vzgojo te
mlade žene. Sedaj je bila že stara žena, ki je bila že
brez zmožnosti, da bi razumela večino stvari. Ve-

103

selje, zabave, novice, šum to je nanjo zelo vplivalo.
Zelo ji je bilo hudo, ko je živela tri tedne izven Pa¬
riza; o ničemer ni imela osebne sodbe; imela je v
spominu le sodbe drugih, zelo različne po izviru,
skoro neznanem, spomini na lahko branje, ali na
kramljanje, odlomki zaupljivosti ali pomenkov, ki ji
niso mogli pomagati, kaj šele da bi jo poučili, toda
ker jih je znala rabiti z neko naravno umetnostjo,
so skoro povsod govorili: »Silno je razumna.« Pa ni
bila preveč. Izogibala se je zgodovine in pojmov-
nosti; pri politiki je zehala, govorila pa je rada o
vsem drugem. Njen glas je bil zveneč in učenjaški.
Na svojo pamet pa je mnogo dala. A včasih pa je
gospa Meksime le spoznala vso praznost svojega
srca, življenja, preteklosti in prihodnjosti ter se je
prestrašila. Včasih se je pri kaki ljubavni zgodbici
ali smrti sama sebi zasmilila. Solze so ji pritekle iz
oči, obilne, a prazne in slutila je, da bi jih lahko
prelivala za kaj bolj koristnega. To, kar bi lahko
bila, se ji je neodločno kazalo, toliko pa vendar, da je
trpela. Bala se je samote iz svoje skušnje, radi
težkih povratkov. Bala se je bližnje starosti, ker se
ne bo mogla več zabavati, ne več »odhajati«, da se
bo morala postaviti pred samo sebe in kmalu pred
smrt. Živeti, in sedaj se bliža vse h koncu.

Mihael je svojo mater slabo poznal. Iz tega bitja
si je naredil roman, z otroškim srcem je dopolnjeval
praznine in si razlagal skrivnosti. Besede nagonske
ljubezni, skrivne tožbe, solze pri odhodu; predočil si
je mater, izvrstno, bolehavo, ki je primorana, živeti
v Parizu, a za sinom, da ji je resnično hudo. Popol¬
noma nič se ne bi čudil, če bi mu kdo nenadoma rekel,
da potroši gospa Meksime mnogo denarja in mnogo
časa za dela ljubezni; vedno je sanjal, da bi jo po¬
zneje ko bi bil grad popravljen, poklical v Fontenej;
pa še dalje je šel v svojih sanjah, včasih je raz¬
mišljal: »Kakšna prijateljica bi bila, kakšna pomoč
in kakšna mati, če bi prišla nekega dne mlada žena

104

stanovat k nama!« Videl ju je, dvoje ljubih ženskih
slik, skupno na cesti ob padajočem mraku, ko je
človek tako zaupljiv, mrak nalahno črta mehke sence
na zeleno ozadje hrastičja. Mater je gledal mnogo
bolj razločno, kot drugo. Imel jo je za najlepšo. Zanj
se ni starala. Na dnu srca je nosil sliko svoje ma¬
tere, to, ki jo je gledal vso svojo mladost v malem
salonu v ulici Klebek, pastel, ki je visel na rdečem
traku in ki ga je veter skozi vrata gibal.

Markiza Meksime je sicer še imela te pravilne in
drobne poteze, to rumenolaso polt, ki je ohranjala
nekaj časa odtenek mladosti. Toda petdeset let je
minilo, in nič se jim ne more ustavljati. In starost
je bila napisana v mesu, ki se je gubalo pod kožo, ki
je bila še vsa lepa. Ko je po mesecih odsotnosti
Mihael zopet videl svojo mater je imel ta vtis, tako
skupen in tako grozen: »Postarala §e je!«

Propad lepote ni bil velik, toda težke obrvi, zelo
nežne gube, skoro lepe, so podaljševale oči; neka
lepljiva koža pod obrazom in neki višnjevkasti blesk
se je plazil za trenutek pod krasno biserno matico
ramen in vratu. Trije dnevi pa so zadostovali, da ni
več opazil tega odcvitanja materine lepote. Bil je
nekam celo prijetno presenečen, ko se je ob treh
vrnil iz Vilet ob uri, ki je bila določena za sestanek,
pa je našel v predsobi gospo Meksime v posetni ob¬
leki, na glavi klobuk s perjanico, pleten pajčolanček,
soboljevinast ovratnik, ki je bil napol odprt, da se
je videl zlat vrat, na katerem je visel obesek iz sma¬
ragdov in biserov. Bilo ji je trideset let: kakor na
sliki.

— Mamica, se vračate?

— Ne, moj dragi, odšla bom takoj, čakala sem
te, kakor sva se dogovorila; še eno minuto imam .. .
Pojdi v mali salon .. .

Šel je za njo nezadovoljen, sedel je poleg ka¬
mina s hrbtom proti svetlobi. Gospa Meksime je

105

sedla na nasprotno stran. Nasmehnila se je in njena
obleka iz kitajske svile ji je lepo pristojala.

— Pomisli, pozabila sem; povabljena sem h
gospe Grešel. Uboga žena je tako nesrečna; pred
tremi leti je zgubila svojo edino hčerko in je tako
hvaležna, če jo kdo obišče! Tolaži se s tem, da na¬
pravlja literarne in glasbene prireditve. Saj veš, da
je Velika sreda in da bo to le za največje prijate¬
lje . .. Zakaj ne bi ti šel ? Ali je res tako potrebno,
da odideš že danes zvečer?

— Seveda je. Toda mislil sem, da bova imela čas
za pogovor; da bom preživel te ure z vami.. .

— Toda povem ti, moj ubogi otrok, da je to
nemogoče . ..

Stegnila je orokavičeno roko in pobožala sinovo.

— Ne jezi se, vse mi povej; dam ti na razpolago
deset minut, več pa ne.

— Treba bi bilo pol dneva!

— Za boga, čemu?

— Da bi vam pripovedoval o svojem življenju, ki
ga vi ne poznate.

-—- To je fraza, ki sem jo slišala že v gimnaziji,
moj mali.

— Verjemite mi, da se je nisem tam navzel.

Potrudil se je, da je potlačil svojo misel, čelo nad
obrvmi se mu je nagubalo.

—- Bodi, kmalu bom sklenila. Oče mi je, kakor vi
veste, naznanil, da drvimo v polom ...

Mihael je naredil negotovo kretnjo. V tem je
videl zanikanje.

— Tem bolje; kajti krivica bi bila prekričeča;
Tvoj oče ni nikdar poznal vrednosti denarja... Vse
življenje je razmetaval. In ti veš, da mu jaz tega ne
očitam. V zelo kočljivem položaju sem: poročil me je
skoro brez dote in z eno besedo, bogastvo, ki ga je
zapravil je bilo njegovo.

— Mati, ne sodim med vama; nasprotno zahte¬
vam, da mene sodite. Poslušajte me dobro, razumite

106

me. Če bi bil kdo, ki bi bil brez odgovornosti pri teh
velikih potroških, priznate, da bi bil to jaz. No! Z
vsemi vezmi sem privezan na Fontenej, to je naša
rodbinska zemlja; prosim vas, da jo rešite s tem, da
se vrnete tja.

— Za vedno ?

— Seveda, ker oče mi je rekel, da bi zmogli le
eno stanarino.

— Na kmete za vedno! Toda, moj prijatelj! .. .

Gospa Meksime se je pomaknila na stolu nazaj,
bila je osupnjena in komaj je razumela, da ji je kdo
sploh mogel ponuditi tak predlog. Njen sin pa je tre¬
petaje čakal lepšega odgovora. Zopet je sedla. Z
žensko kretnjo se je dotaknila bluze, čipk na rokavu,
krila iz kitajske svile. Z glavo je z mladostnim gi¬
bom sledila kretnji...

— Poglej, Mihael, izgledam kakor pastirica?

— Oh, ne!

— Torej, ti pa me hočeš obsoditi na življenje v
gozdovih!

— Res, tu govorimo o obsodbi: živeti z menoj, z
mojim očetom, koristno in preprosto!

— Želela bi to, moj prijatelj; drugega ne bi ho¬
tela, kot le to.

— Napravite vendar to!

— Toda moje zdravje zahteva toliko nege!

Mihael je hitro odgovoril:

— Saj vi, moja mati, rabite le počitka in pokoja!

— Treba je še govoriti, če bo umik možen, moj
prijatelj!... Kaj bomo delali tam brez navad in
odnoša jev ?

— Brez zabav, kajne? To hočete reči!

— No, pa če že hočeš: ne morem shajati brez
njih.

— Brez literarnih in glasbenih zabav, brez ko¬
medij, brez klepetanja in brez avtomobila? Kaj bo¬
mo delali, če bomo služili dobri stvari? Če bomo

107

varčevali, namesto razsipali? Če nas bodo ljudje
ljubili ? Če bomo mislili tudi na druge, ne le nase ? V
resnici, vprašanje je strašno, razumem!

— Mihael trd si, zelo trd . . . kakor oče . . , Po¬
doben si mu. Ne bi verjela . . . Mnogo skrbi si mi že
pripravil.

Jokala je. Solze so se ji biserile na robu oči in,
da ji ne bi močile pajčolančka, jih je narahlo brisala,
z obrazom pa je bila obrnjena proti pojemajočemu
ognju. Zaslišalo se je snaženje čevljev.

-— Da, trd si, le nase misliš.

•— In vi, moja mati, na koga mislite vi? Ne
vidite, da sem izmed nas treh jaz najmlajši, da bom
le jaz moral gospodariti? Nisem trd, če vas tega
spominjam. Hočete me tukaj imeti, da bi bil brez
dela. Pripravljali ste me za življenje, ko sem vanj
stopil in ga vzljubil, mi ga hočete uničiti... Ah! ne,
najkrutejši izmed nas .. .

Dvignil se je in stopil proti njej.

— Mamica, ali razumete, da sem bil nesrečen
vse življenje?

Gospa Meksime je dvignila roke. Hlipala je.

— Ah, moj mali, in jaz? .. . Nočem se pritože¬
vati . . . Toda nočem, da bi mislil, da nisem mislila
nate ... Ne glej me tako očitajoče, poslušaj . . . boš
videl.. .

Skušala se je nasmejati.

— Mislila sem na neko sredstvo ... Tvoj oče mi
je pripovedoval o vajinem obisku na Vokrez ... Pri¬
povedoval mi je, da je gospodična Tončka Žakmen
zelo lepa. Tudi ti tako misliš?

•—- Da.

— Osemnajst let je stara... Bogata je, zelo
bogata ... No, spoznajta se . .. Zopet boš dobil
Fontenej.. .

Močne Mihaelove rame so se dvignile radi ogor¬
čenosti. Glas se je dvignil in vztrepetal.

108

— Ne! Prosim vas! Niti besede več! To sred¬
stvo ni zame ... Ah, kakšne spomine bom odnesel! ...
Kakšna zadnja prevara! . .. Da mene smatrate za
sposobnega!...

— Česa vendar, Mihael? Česa? Kaj sem ti rekla
hudega ?

— Da bi ponudil ruševine za doto temu otroku,
čigar oče bo kupil moje Fontenej. Včeraj bi jo lahko
ljubil. .. Danes, kakšen mož bi bil!

Vrata so se odprla. Gospod Meksime je vstopil.
Bil je oblečen v generalsko, obleko. Prihajal je od
zunaj, veter mu je opihal obraz; bil je za pričo pri
poroki enega izmed svojih oficirjev. Videl je sina, ki
je stopil proti njemu.

— Odhajaš?

— Takoj.

Izraz na Mihaelovem obrazu, občutek, da ga
je nekdo žalil, hlipanje gospe Meksime, ki je skrila
glavo med kožuhovino, vse to je spremenilo gene¬
ralov glas. Ganjen je bil radi sinove bolesti; mirno
je rekel:

— Obvestil sem te, da je to nemogoče ... Če je
kdo petdeset let v Parizu, je pač navezan nanj, to
razumeš! ... Jaz, jaz bi mogoče lahko sprejel, ker
sem pač iz kmečke rodovine; toda ona ne more, ti to
vidiš . . . Nikdar ne bi tega mislil.

— Jaz bi pa upal. Niti najmanjše utvare nimam
več, verjemite mi. Toda preden vas zapustim, bi rad
vedel, če ste vi odobrili sredstvo, ki mi je bilo prav¬
kar ponujeno, da ohranimo Fontenej?

— Sredstvo?

— Filip, jaz sem mu ga ponudila, jaz sem si ga
izmislila. Res, Mihael, tvoj oče o tem ne ve ničesar.

— Dobro, oče, sodite. Moja mati je mislila, da bi
se Meksimeji, če bi se jaz spoznal z gospodično
Tončko Žakmen in jo poročil, mogli vrniti na Fon¬
tenej. Jaz pa sem to odbil. ..

109

— Zakaj?

— Ker... Res, vi me še vprašujete ? — Ker se
mi zdi ta način ohranitve doma, ko drugače ne gre,
gnusen. Nikdar ne bom poročil gospodične Žakmen,
lastnice Fontenej, da bi se tja vrnil.

Gospod Meksime je resno poslušal, nekoliko na¬
prej nagnjen, da bi bolje slišal, kakor pri raportu,
kadar ga vprašujejo za pojasnilo. Živahno se je dvig¬
nil in ponudil roko.

— Zelo dobro, Mihael, zelo dobro ...

In ko ga je Mihael gledal, oko v oko, začuden
radi tesnega objema.

— Mihael, res eden izmed nas si, moj prija¬
telj! ... Boš to noč na Fontenej?

•— Zelo pozno.

— Boš tam ostal?

— Do konca decembra.

Nekoliko premolka.

— Bog te tam čuvaj, da bi jo še dalje časa ob¬
držal !

Žalosten nasmeh je šel mlademu možu preko

lica.

— Bog to lahko stori in upam da bo. Oče, z
Bogom.

-— In jaz? je vprašala gospa Meksime očitajoč.
In jaz, Mihael, tvoja mati, me ne objameš?

Bližala se mu je. Roke je imela dvignjene, glavo
nekoliko nagnjeno, oči radi obžalovanja tega, kar je
lahkomišljeno rekla, pobešene, nezmožna, da bi se
branila in je za res jokala.

— Oprosti mi; vi drugi, vi preveč mislite . .. Res
te imam zelo rada; res mi je žal, da ne morem .. .
res, ne morem več!

Objela je Mihaela, ki jo je poljubil na čelo in ni
odgovoril. Odhajal je. Videl je svojega očeta, ki je
stal sredi salona, očeta, ki v svoji hiši ni mogel
gospodariti, on, ki so ga povsod ubogali; opazil je

110

mater, ki se je odmikala, sključena, dušeč se, imela
je zmečkano in vlažno obleko, pajčolan dvignjen, na¬
brekle oči, postala je stara. Hotelo se mu je, da bi
kriknil:

— Žrtvovali ste mojo mladost letom, ki vam še
ostanejo! In vi ste moj oče in moja mati!

Toda glas se je uprl, mogoče tudi srce.

Mihael je obupno zamahnil v pozdrav in odšel.

111

ŽALOSTNA NEDELJA

Velika noč je bila to leto pozno. Bilo je 22. apri¬
la, ko so na belo nedeljo zvonovi vabili k veliki maši.
Osem dni je že, kar je minil post. Kdo ga je držal?
Mežnar Padovan, star čuvaj pri zapornici na niver-
neškem kanalu, slaboten in trebušast, je vlekel za
vrv v levi ladji in opazoval šestere porcelanaste
vaze, ki jih je postavil na oltar in iz katerih se je
dvigalo šest pozlačenih palm s pozlačenimi rožami.
Mrmral je pred se:

— Bodo prišli danes župnikovi farani? Na Ve¬
liko noč sem jih naštel dva in devetdeset, Da, in
med njimi so bili znani brezverci! Za veliko noč, na
Vse svete in za pogrebe prihajajo. Toda na belo
nedeljo! Oh, gospod župnik pač lahko odlaša mašo
in me pusti zvoniti... Vidim ga, da mi pomiguje .. .
presneto, Padovan .. . Čemu je to dobro ? Sedem jih
je v cerkvi . . . Ubogi fontenejski župnik!

Ministrant si je v zakristiji počasi zapiral svojo
rdečo ministrantovsko obleko, župnik Rubio si je
nadeval mašna oblačila; sveče so gorele v dan, ko¬
maj bi jih opazil, če ne bi veter, ki je dihal sredi
razpoke pri oknih, skozi vrata, skozi luknje v stropu,
podaljševal teh čopičev rumene luči in na koncu je
vrtinček dima kazal, da je ogenj tu. »Dobri ljudje,«
so klicali zvonovi, »Kristus je vstal! Trpel je pa se
je zopet dvignil v življenje; posnemajte ga; pridite
prezirani, mali, nesrečni, vsi, vsi in nadenite si novo
življenje, ki mu smrt ne bo kos. Pridite! Vabil sem
vaše očete, pa so prišli! Vabim vas!« Glas zvonov
je v mešanih sunkih, kakor dim, ki se vali, zadeval
ob del cerkve, ki je ostal še od obsežnejše cerkve,
kjer so zgradili cerkveno ladjo. Zvonovi so razlili
na vzven svoj klic in tu brez zadevanja, v široko od¬
prto nebo. Lepi valovi godbe so odhitevali, razvijali
so se v širok zveneč pas nad hišami, nad travniki,
nad še le na pol ozelenelimi gozdovi, nad vodami, ki

112

so vsrkovale njihove jasne zvoke in vzvalovile do
globočin. Toda ljudje niso prihajali.

Ko je župnik odšel in pristopil k oltarju, so
bili tukaj v vsem: štiri ženske, en otrok — mali
Janezek, sin socialističnega čuvaja pri zapornici, —
oče Diznef, star kolonialni narednik, Mihael Meksi-
me, njegov sluga in mežnar Padovan, ki je pel:
»Quasi modo geniti infantes, alleluia, rationabile,
sine dolo lac concupiscite, alleluia, alleluia, alleluia!«
(kakor pravkar rojeni otroci, aleluja, pametno, brez
zvijače hrepenite po mleku, aleluja, aleluja, aleluja).

Kje so bili ti, ki niso peli aleluja?

Nekateri so delali, kakor če bi jih utrujenost
šestih dni ne klicala k božjemu počitku sedmega
dne; razbijali so grude; skobljali so na skednju, ali
pa pripravljali orodje. Drugi, pač mnogoštevilnejši,
so bili že v gostilnah, bodisi v gostilnah domače vasi,
bodisi v gostilnah sosednjih vasi in so pili slab al¬
kohol, ki je uničeval njihovo zdravje; pogovarjali so
se, a ni bilo pravega in zdravega veselja, čule so se
tožbe, grožnje, opravljanje, zabavljanje, nizkotnosti
in opolzkosti. Drugi so brezdelno sedeli v svojih hi¬
šah pri ognju in čakali, da bi prišlo kosilo, da bi šli,
ko se oče ali gospodar vrne in zopet gre, kakor on,
pit. Mlada dekleta so se oblačila za ples. Gladile so
si lase, ali pa so si jih kodrale in misleč na zabave
minule nedelje, so se zabavale radi nemira, ki ga je
spomin budil v njih. Učitelj, občinski tajnik, je sku¬
šal oceniti za statistiko število gosi, rac, kokoši,
svinj, puranov, ki so bili v okolici, delo mu je pri¬
jetno, spreminjati številke, primerjajoč preglede pre¬
teklih let, ter jih manjšati ali večati; zabavno se je
smejal, ker ga je občinsko bogastvo pri živini za¬
bavalo. Neki kmetski hlapec, bivši rudar, ki je pri¬
šel iz Amerike in je bil sprt s svojim očetom, ker mu
je očital, da preveč potroši, je to uro pravil svojemu
gospodarju kmetu: »Dajte mi pet in dvajset fran¬
kov, ker rabim škornje, si jih bom kupil v trgu.«

Žito poganja 8

113

Odšel je na pot in sklenil, da ne bo kupil škornjev,
ampak da bo pet in dvajset frankov zapravil. To je
bil že četrti par škornjev, ki si jih je kupil na ta
način od začetka leta. Štirje mladi ljudje so nosili
sak in trnke, da bi na skrivnem lovili v ribniku; neki
čuvaj pri zapornici je, utrujen, ker je to noč petkrat'
odprl zapornico radi čolnov, ki so šli po kanalu,
smrčal na postelji, med tem ko je mati, izmučena
radi mrzlice, slabokrvna, sita bednega življenja, brez
najmanjšega upanja, oblačila, umivala in hranila v
vlažni sobi petero kričavih otrok. Drugi pa so se
vozili s kolesom, da bi videli ženske. Vse to ljudstvo,
eden dan brez dela, je poskušalo, kako bi se umaknilo
navadnemu položaju, a le malo so uspeli, zato so si
želeli bogastva, kakor nekaj mogočnega, želeli so si
bogastva gozdov, gradov, bogastva, ki je opisano v
podlistkih, tega, o katerem pripovedujejo knjige. Radi
primerjave se je srdil vsak sam, ali pa v pogovoru.
Človekova slaba stran, ošabna in nasilna se je iz¬
življala v teh besedah, kretnjah in pogledih. Sovra¬
štvo je rastlo bolj ali manj. Neznan potnik, ki bi šel
ta hip po trgu, bi bil zasovražen; izgovarjali so ime¬
na iz beril in jih obsipavali s kletvijo in prezirom:
gospoda, Ludovik XIV., Rotschild, ki jih izrabljajo,
tudi država, ki slabo plačuje in ki so jo hoteli na¬
domestiti z drugo, ki bi bolje plačevala, ki bi skrbela
za veselje, za zabave v trgu, v okraju, povsod, ne da
bi bil kdo prisiljen delati. Grda dekleta so sanjarila,
da bi bile s klobukom za trideset frankov, lepe. Ne¬
mogoče sanjarenje je poživinjalo duše, katerih mno¬
ge bi bile ponosne in krepke, če bi jih vzgojili.

Takšna je bila kmečka nedelja, glavno delo dol¬
gočasje, odkar je molitev izginila.

Župnik je maševal in bilo mu je neizrečeno hu¬
do, ko je slutil za seboj, okoli sebe in povsod praz¬
nino; praznino okoli cerkve, v kateri ni bilo vernih;
praznino duš, v katerih ni bilo milosti in Boga. In
vendar je bil to del Francije!

114

Ko je bila maša končana, je bil duhovnik tako
bled, da je stara Perina, zadnja predica v trgu, tiho
rekla, ko ga je videla, ko se je opotekajoč vračal v
zakristijo in je imel oči pobešene:

— Poslali so nam župnika, ki je tak, kakor
moja volna; komaj se drži pokonci. Pa sem mislila,
da so Morvandijci bolj koščeni!

Trudil se je, da bi izmolil zahvalo. Glavo je del
med roke, bil je sam pod zvonikovim obokom, kjer
so počivali negibni zvonovi, ni slišal kričanja otrok,
ki so se igrali na trgu, niti golobov, ki so praskali
po strešnem škriljevcu; poslušal je svojo dušo, ki je
omahovala iz skrajnosti v skrajnost in iz preteklosti
v bodočnost, kakor strela bobneč in je klicala:

— Kaj so delali ti, ki so morali tukaj oznanje¬
vati evangelij ? Ali je mogoče, da je bilo tukaj v
enem stoletju šest duhovnikov in niso mogli zganiti
tega pepela ? ... So se vdali v voljo božjo ? Ali so se
tudi oni vdali smrtnemu spanju? Ali so pa pet, de¬
set, dvajset let živeli v tej bolesti, v kateri sem sedaj
jaz ?.. . Bog — kako je grozna ta zapuščenost
duš! . . . Kako rad bi se vrnil v Morvan! Da bi bil
odnesen na krilih v Vende, v Bretanijo, na severne
planote, kamor že koli, kjer so žive duše okoli ži¬
vega Boga! . .. Aleluja je padla v prazno. Grehi mo¬
re pokrajino in ji branijo, da bi pela... O, moji
predniki, sedaj vas občudujem, da ste mogli živeti
tu, kjer se jaz dušim, ki ste saj začeli in poskušali
svoje delo. In jaz, ki vas obtožujem, kaj sem sto¬
ril? .. . čakal sem v župnišču bede ur, ki so mine¬
vale v samoti. Kakšna napaka! Mnogo sem že molil
na skrivnem teh šest mesecev, kar sem v Fontenej,
zanje k tebi, Bog, toda premalo sem drugače sto¬
ril... Sicer pa, saj lahko vstanem, kakor moj Uče¬
nik ... Šel bom .. . Bog bo odšel iz svojega sveti¬
šča ... S prvim svojim faranom, ki ga bom srečal,
bom govoril... Tako rad bi jih poznal! Toda dru¬
gače se ne moremo spoznati, kakor v cerkvi, kamor

8 '

115

ne prihajajo več. Nič skupnega: niti gostilna, niti
gozd, niti kmetija... Če bi mi kdo pomagal ? ...
Mladi gospod Meksime?. . . Samo enkrat sem ga
obiskal. Izogibal sem se gradu, ker je zidovje tako
odbijajoče . .. Ne, sam bom šel. Sam sem; nesel jim
bom naprodaj svojo stvar: mir. . . Me bodo poslu¬
šali? Ne smem se bati zasramovanja, bolj tihote,
ki je okoli mene. Gospod, usmili se!

Dvignil se je, obraz je imel moker od solz. Obri¬
sal si je oči z brisačo, ki je visela v zakristiji poleg
umivalnika iz zelenega porcelana. Odprl je stolpna
vrata. Med prvo stopnico in zidom je pognala šebo-
jeva mladika. Sklanjala se je v vetru pod duhovni¬
kovimi nogami, ki je slutil ljubkost cveta in rekel:

— Zahvaljen, da si se zganil zame, ljudje tega
ne delajo.

Šel je preko praznega trga. V gostilnah za okni
so ga gledali pivci in se pomenkovali o njem, kakor
o vsaki stvari, ki je zanje nova.

Duhovnik jih ni videl. Župnišče je bilo blizu, na¬
sproti cerkve, preko ulice.

Gospod Rubio je odprl pregrajo, ki je bila nek¬
daj bela, sedaj pa umazana od rok, stopil je v drevo¬
red, ki je ležal vzdolž ob hiši in v hipu, ko je šel
pred kuhinjskimi vrati, se je skoro zadel ob dečka,
ki je od tam odhajal s sklonjeno glavo in s praznim
koškom v roki.

Ko je opazil duhovnika, se je ustavil in dvignil
proti soncu svojo rumenolaso in živahno glavo, ki je
izgledala kakor okroglo jabolko; polna luč je padala
nanjo.

Duhovnik je opazoval to mladost, kakor če bi
gledal cvetočo črešnjo, sliko, ki bi jo prisodil Ra¬
faelu, novo cerkev, zrcalo ali morje, ki ga je ljubil,
čeprav ga ni videl. Njegova utrujena duša je poči¬
vala na tem malem kodrastem možičku, ki še ni bil
zloben, kakor odrasli, niti ne tako trdega srca. Saj
on je tako mislil. Ni ga vprašal, čigav je, niti kaj je

116

delal, niti kako mu je ime. Toda, med tem, ko je
otrok čakal, da odgovori na ta pač slutena vpraša¬
nja, mu je duhovnik dal roko na čelo in ga je s
palcem počasi, pobožno pokrižal.

Mali je razumel, kaj to pomeni: »Pojdi, mali
blagoslovijenec!« in se je izvil.

— Pozdravljen, gospod župnik!

Ograja je zaškripala za njim.

— Ta presneti falot, ki ga je mati poslala, da
bi nabiral velikonočna jajca, je rekla služkinja, ki se
je pokazala na kuhinjskem pragu; da, prosila je za
jajca, ker je bil nekdaj njen starejši sin ministrant.
Oh, to sem ga pognala!

— Nimate prav, Filomena!

— Ja, dobro vem, iz krožnika bi vam vse po¬
jedli, ker nič ne rečete; dobro vedo, da niste od
tod. .. Oh, ne boste jih spremenili! . .. Hočete jesti?
Pripravljeno je.

— Ne, Filomena, v sobo stopim; ko bom lačen,
vam bom pa povedal.

Odšel je, težka skrb, ki jo je pogled na otroka
odpodil, je zopet legla nanj. Ko je prišel v sobo pred
svojo belo mizo, kjer ni bilo drugega kot pivnik,
črnilo in brevir, je sedel in skril svojo glavo med
roke, položene na mizo. Ni dremal; jokal tudi ni več,
kmalu se je dvignil. Njegov suh obraz, temne oči,
temna polt, močna čeljust onega, ki je trd kruh, vse
je postalo kot vedno, resno, preprosto in ognjevito.
Pred seboj je gledal sliko, ki je bila obešena na
steno, sliko majhne morvanske starke, odete v črno,
katere naguban obraz je še vedno imel otroške oči.
»Pozdravljena, mamica!« je rekel. »Pisal ti bom.«

Vzel je bel list kvadratastega papirja in začel
pisati:

22. aprila, na belo nedeljo.

»Mamica, žalosten sem, rad bi Te videl in

vdihoval snežen zrak naših gora. V uri, ko Ti to

117

pišem, Te vidim; zvonovi zvone, kakor tu za ko¬
nec maše, toda odgovarja jim šum cokelj na po¬
ledeneli zemlji. Tudi Ti si poleg, moja mala ma¬
mica; potegnila si si črno kapuco na čelo; zadnja
greš, kakor po navadi iz cerkve; na svojega sina-
duhovnika misliš, na malega Henrika, ki si ga
nekdaj vodila za roko in ki je odšel sam daleč
iz rodne vasi, da bi poskusil izpreobrniti ljudi iz
Nievrske planote. Preko trga greš, vsi naši pri¬
jatelji so tu, to se pravi vsa fara: možje, žene,
otroci, nihče ne bi hotel izostati od maše;
mrzlo je; od gora vleče veter in gozd, kakor
trg imata radi snega le eno stezo, po kateri se
gre le posamič. Zato gredo vsi po vrsti. Ti, ma¬
mica se vračaš v svojo hišo, ki je pač majhna
pa je bila najsrečnejša v trgu, ko sva še bila
tam oba. Mamica, žalosten sem! Zapustil sem Te
radi teh ljudi v Fontenej, ki me ne sovražijo,
a ne žive za nič drugega kot za zemljo. V teh
sedmih mesecih, kar sem njihov župnik, nisem
pri njih ničesar dosegel. Moje srce bo radi za¬
puščenosti postalo plaho. Sprejel sem sveto po-
maziljenje in odgovoren sem za vse napake, za
vse padce, za vse obupne smrti, ki bi jih lahko
preprečil ali potolažil. Sedem jih je bilo pri ve¬
liki maši to jutro! Vse jih tlači: njihova na¬
rava, njihova nevednost, njihovo časopisje; pol¬
no je laži, vse do lahkih prodaj njihovih volov...
Gotovo razumeš, koliko trpim. Mnogo je mater
kakor Ti, ki imajo duhovniško dušo, ki so jo dale
svojim otrokom. Zato boš, ko boš prejela to pis¬
mo, molila zame. Vem, da boš to storila. In Tvoja
molitev je mogočna pred Bogom. Pomagaj mi!
Iščem, kaj naj storim in kje naj začnem . . . Ma¬
mica, sam sem! .. . Pošlji mi pismo in deni vanj
nekaj Tvojega poguma. Bolje mi je, čutim se
močnejšega, bolj kakor prej, preden sem Ti
pisal. Iz vsega srca Te ljubim, moja mamica!

118

Pa ne misli, da sem izgubil pogum; le čutil sem

potrebo, da se v Tvoji bližini izjočem.«

Henrik Rubio.

Duhovnik je dal pismo v ovoj, v škatlji je po¬
iskal med pobožnimi slikami znamko, odšel je po
stopnicah, ki so vedno ječale, kakor mi, že pod naj¬
manjšo težo. Ko je šel mimo kuhinje, je rekel:

— Filomena, sedaj lahko pogrejete juho. Pismo
še dam na pošto.

— Lepa je vaša juha; kakor močnik je!

Duhovnik je šel gologlav preko vrta, nato po¬
ševno preko malega trga do nabiralnika, ki je izgle-
dal kakor bradavica pod oknom trafike. Ko se je
vračal, je opazil na levi moža visoke rasti, rdeče
brade, ki je dvignil klobuk in ga z nedoločeno kret¬
njo dal nazaj.

Šel je proti njemu.

— No, Gilbert Kloke, kako kaj?

— Še ne popolnoma dobro, toda bolje je že,
hvala vam, da ste bili tako obzirni.

— Šel sem skozi Volčji dol, mesec bo od tega in
prosil sem, da bi vas lahko videl. Toda mati Justa
mi je rekla, da spite.

— Zaradi tega bi me kar lahko zbudili, toda
dobra žena je kakor pes; kadar ona koga čuva, ne
sme nihče blizu.

Duhovnik Rubio se je za hip obotavljal in iskal
besedo, ki bi ne šla preveč naravnost ter ne bi po¬
kazala njegove še sveže bolečine in očitkov. Toda
duša je bila prepolna vsega. Sklenil je roke in rekel:

— Če se ne motim, Gilbert Kloke, niste bili pri
maši na Veliko noč. — Danes zjutraj tudi ne.

— To je res.

— Pa ste vendar iz moje župnije.

— Kaj hočete! Že tako dolgo nisem bil! Pač to
ni tukaj navada.

119

Duhovniku so omahnile roke, dvignil jih je na¬
prej, kakor če bi prosil drvarja:

— Ah, kako hudo je biti tukaj zastopnik Boga,
ki so ga vsi pozabili in ki ga nihče več ne ljubi!

Mož je bil ganjen radi te bolečine, sanjavo je
pokimal z glavo in dobrohotno rekel:

— Čemu bi si delali skrbi za tako malenkostno
reč; ne gredo sicer k maši, toda popolnoma pokvar¬
jeni še le niso. Prejšnji se je navadil na nas; storite
še vi tako.

Čutil je, da ga gledajo oči kakor oči Kristusa,
pribitega na križ. Nihče ga še nikoli ni tako po¬
gledal. Nekaj prisrčnega in nejasnega se je v njem
zganilo, vztrepetal je kakor otrok in uganil je, da je
bilo to njegovo življenje; dušne globine, ki ne vidijo
nikdar luči, toda jih je ta pogled prodrl. Sram ga je
bilo. Dal je svojemu župniku roko v slovo.

— Ne delajte si radi nas toliko sitnosti. Jaz
vas razumem: tako je vam kakor meni, kadar obrt
ne gre dobro od rok; vsak ima svoje težave ...
Zbogom, gospod župnik! . . .

In spustil se je na trg, med tem ko je župnik
odhajal v župnišče. V začetku ni mogel misliti na
nič drugega kot na srečanje s fontenejskim župni¬
kom. Enkrat se je celo obrnil proti župnišču, toda
mogel je videti le strešno okno, streho in ograjo.

— Dober človek je ta mali Morvandijec, je
mrmral, kakor ženska, tako občutljivo srce ima. Če
bi še moja umrla mati živela, bi mi ravno tako go¬
vorila kot on.

Šel je med trškimi hišami. Tovariši so ga po¬
zdravljali. Nove misli so za nekaj časa pregnale
spomin na duhovnikove besede.

Na koncu trga je Gilbert vstopil v neko zelo
revno stanovanje s slamnato streho, kjer so se špe-
ravci že udirali. Mlad mož je pravkar nehaval jesti
za mizo iz stare črešnje, od noža izrezano, od rok,
skled, komolcev in cunj dveh ali treh rodov obrab-

120

ljeno. Žena, rjavolasa in sveža, ki je imela rdeča
lica, kakor če bi se pravkar jezila ali jokala, je bri¬
sala mizo. Mož je sklonil glavo in jedel kruh, pred
seboj je še imel napol polno steklenico in krožnik, v
katerem je še bilo nekaj krompirja s kisom in oljem.

— Dober dan, Dirže! Zgleda, da ne ješ nič bolje
kot jaz!

Mladi mož je dvignil svojo malo glavo, ki je bila
do ušes pokrita z velikim klobukom iz mehkega
blaga. Dirže je bil še zelo mlad in zelo vročekrven.
Imel je močna ramena, ridžo, nakodrano brado, krat¬
ke mladeniške brke, zelo rdeče ustnice, kratek nos,
nizko čelo; ne mogel bi reči, da je bil lep, toda nje¬
gov pogled, pravilen, čist kakor potok, je govoril o
moči in preprostosti. Na veselo Klokejevo vprašanje
je odgovoril:

— Spomlad ni preveč dobra. Če škorje ne bodo
šle, ne vem, kako bom preživel družino, ki prihaja.

Nasmehnil se je in kmečko lice se mu je raz¬
jasnilo, z migljajem oči je pokazal mlado ženo, ki je
bila noseča.

— Bo, je rekel Gilbert in se tudi smejal. Toda,
Dirže, največ ja nesreča je, da ne bomo več kosili.

— Ne, povsod so stroji!

— Razen pri gospodu Mihaelu. Jaz kosim nje¬
gove travnike, kar sem zapustil Viži, že več kot
dvajset let. Kaj bi rekel, če bi rekel, naj tudi tebe
najamejo ?

— Rekel bi ti — hvala; toda motiš se; vsi so
enaki; kupil bo kosilni stroj.

— Strela! je stisnil Gilbert in se približal, kakor
če bi hotel skočiti na Diržeja. Kaj si rekel?

— To, kar vem.

— Nikdar ga ni imel.

— Pa ga bo.

— Ne bo. Noče mi odvzeti tega dela. Dvanajst
dni dobre plače. Dirže, je to mogoče ? ...

121

— Poslušaj, mu je rekel mladi mož ter se ne¬
koliko nagnil, da bi pripovedoval to stvar. Komolca
je naslonil na kolena in z glavo naprej. Na sejmu
v marcu je srečal trgovca s stroji in nekdo ga je
slišal, ko je spraševal za ceno, da: »Koliko velik : .
modeli? Koliko amerikanska znamka? Vaša?« To
je dokaz, Kloke, še hočeš, da ti nadalje govorim?

— Pojdi z mano! Greva h gospodu Mihaelu:
poslušal naju bo, poznam ga. Veš kaj, laž je to!

Dirže je, ne da bi se zganil, gledal mlado ženo,
ki je postala resna, ko je slišala govoriti moža.
Rekla je čisto tiho, stiskajoč platno med rokami,
kakor če bil bil to zaslužek dveh tednov, ki ji ga
hočejo odvzeti:

—- Treba bo tja iti in predvsem ne odstopiti od
plače.

— Nič se ne boj! je rekel mož, čigar oči so po¬
stale žareče. Poznaš me!

V tem trenutku sta bila oba na pragu, privzdig¬
nila sta klobuk v slovo ženi, ki je iz ozadja sobe
gledala za njima ter mislila na stvari bližnjega po¬
letja. Ona dva pa sta odšla in izginila na poti, ki
gre okoli trga ter doseže nekoliko niže cesto. Bila
sta enako visoka, toda starejši je bil bolj vitek, imel
je neko neprimerno visokost, ki se je je navzel med
visokimi drevesi.

— Če hočeš, še Diznefa vzameva sabo; ta ravno
tako čaka na košnjo v gradu kakor jaz. Dva in dvaj¬
set let že kosi.

Mladi je odgovoril z odobravajočo kretnjo. Pred
njima ni bilo drugega kot travniki, kjer je trava
rasla, bila že gosta ter blesteča. Povsod je poganjalo
cvetje; voda se je spodaj nevidno pretakala, nad
njo je svetilo sonce in veter je valovil listje, cvetje
in peclje, polne soka. Moža sta razmišljala o pro¬
stranosti, ki jo je pokrivala trava. V spomin so jima
prišle zadnje košnje, nato sta bolj raztreseno opa¬
zovala gozdne vrhove, še rdečkaste od smole in po-

122

ganjkov. Vas Volčji dol je bila skrita nekaj sto
metrov od obronka. Gilbert in Dirže sta zavila okoli
gradu in prišla k Diznefu, ki je bil doma ter je
spal poleg kamina. Bil je star zidar, toda kljub
izučenju je bil malokdaj zaposlen pri zidanju hiš ali
popravi podeželskih mostov. Mojstri so ga najeli le
v največji sili, pa še takrat je mešal le malto. Star
je bil že nad šestdeset. Bil je narodnjak, trde glave,
nekoliko naglušen, trmast, toda čudovito len, kadar
mu ni bil gospodar ali pa delo po volji. Tudi reven
je bil. In Gilbert Kloke je mislil, da Diznef, kakor
vsak starejši, zasluži, da sočustvujemo z njim, mu
pomagamo ter ga najamemo za košnjo.

Možje so šli ob gradu, šli so preko trate, ki ga
loči od gozda. Z višine terase, ki jo je sonce že do¬
poldne zapustilo, da bi svetilo na drugo stran, je
Renard, ki se je važno sprehajal, opazil skupino, ki
je šla proti kamenitim stopnicam.

— Hej! Vi tam, po kaj prihajate?

— Da bi govorili z gospodom Mihaelom, je od¬
govoril Gilbert, ne da bi pridržal korak.

— Bolan je; ne bo vas mogel sprejeti.. . Kdo
vse ga je že nadlegoval, mislite, da ima čas za vsa¬
kega?

— Renard, to vas nič ne briga!

Ko je Mihael slišal šum, se je pokazal na koncu
gradu; brez dvoma je predmet pogovora razumel.
Bil je bled in zasopel, ker je šel trideset korakov.

Pomignil je Gilbertu in tovarišema: »Pridite!«
Obrnil se je proti dvoru pri vhodu, ki je bil gorkejši
in bolj okrašen kot terasa. Dvor je bil pred vrati,
bil je tlakovan in s cementom zalit, pločevinasto
streho, ki ga je ščitila, so nosili trije beli stebri. Ta
stebrenik, le nekoliko dvignjen nad zemljo, je dala
zgraditi Mihaelova stara mati, stara žena, ki ji je
ugajal hlad dreves in pogled na polje proti trgu z
živo mejo obrezanih dreves ob cesti. Naslanjači so

123

stali v krogu, vrtni stoli pa vzdolž ob zidu. Mihael
je stoje pričakoval fontenejske delavce. Dva izmed
teh sta gotovo dobro poznala pot. Šli so po njej s
ponosno gotovostjo, kakor če bi mislili: »Hej, Re-
nard, manj si kot mi; sicer pa ne gremo prvič.«

Vsi trije so ga obenem pozdravili in Gilbert, ki
je šel nekoliko naprej, da bi se podomače pomenil,
je vprašal:

— Ste bolni, gospod Mihael, kakor pravijo. Če
vam to hudo dene, nas ni treba sprejeti.

Mladi mož je stisnil troje ponujenih rok.

— Vse eno pridite. Med tem ko bom pokonci,
sem vam na razpolago. Kaj bo?

Nobeden izmed treh ni odgovoril na to hitro
vprašanje. Treba bi bilo najprej sesti in govoriti o
manj važnih stvareh. Sedli so na ponujene stole;
Gilbert je pogladil svojo ridžo brado ter rekel, gle¬
dajoč graščaka:

— Gospod Mihael, ali res mislite kositi s kosil-
nim strojem?

— Mislil sem na to, a odločil se še nisem.

— Na to mislite: ne bo dobro.

— Zakaj?

—■ Gospod Mihael, ker bo to proti nam. Sem
mogoče slabo delal?

— In jaz? je glasno rekel oče Diznef. Niste bili
v preteklih letih zadovoljni, z menoj? Že od nekdaj,
odkar delam pri vas?

— Saj je ja treba, da delavci žive, je dodal Dirže
ter se sklonil naprej. Stroj odjeda delavcem delo!

— Gospod Mihael, ne boste storili tega? Ne
bilo bi pravično!

— Niti ni v vašem interesu!

— Ne bo miru!

Troje glasov se je razvnelo. Troje mož je pri-
mikalo svoje stole k Mihaelovemu, ki je čakal in
tiho gledal te, ki so govorili.

124

— Dovolj buržujev je že, ki ne dajo več kositi!
Vi ste zadnji. Vaš oče in vaša stara mati sta nam
dajala delo.

— Ne kupujte stroja, gospod. V vašem inte¬
resu je, vam pravim.

— Ne, Dirže, ga je prekinil Gilbert; treba je
reči radi nas, radi prijateljstva do nas, da imamo
mi delo, ne kupujte stroja.

— Vsaj dvanajst delovnih dni, mogoče štiri¬
najst ali dvajset je izgubljenih, če to storite.

— Prav ima, gospod, dol z mašinami! Dajte
nam dela!

— No, gospod, dajte ga nam!

Razvneli so se od bojazni, jeze in misli na pri¬
siljene dneve brezdelja. Kosci so spraševali gospo¬
darja travnikov in če oči starejših dveh niso grozile,
je bil v očeh mlajšega, ridžobradatega Diržeja upor
in nezaupanje.

Ustnice so prenehale govoriti, toda ostale so
napol odprte, pripravljene, da ugovarjajo, ali se pri¬
tožujejo. Troje mož je imelo isto kretnjo, ločili so se
le po izrazu. Sklonili so se naprej, kakor da bi spre¬
jemali kruh.

— Poslušaj, Gilbert, in vi, Diznef, zapomnita si,
kaj bom vama rekel. Radi vaju, ki sta stara hišna
prijatelja, letos ne bom kupil stroja, toda pod iz¬
recnim pogojem: dnevna plača ne bo višja od treh
frankov.

— To je, kakor je treba, je rekel Gilbert.

— Sindikat se s tem zadovolji za pomladno delo,
je rekel oče Diznef. Lahko sklenejo.

— Tri franke petdeset, je rekel živahno Dirže.
Za težko delo kakor je na travnikih, se ne zahteva
manj.

— Plačal bom tri franke, nič več. Lahko raču¬
nate, do deset koscev vsakemu po tri franke, štiri¬
najst ali osemnajst dni, toliko stane kosilni stroj.
Od svoje misli odstopim le radi vas, radi vaših inte-

125

resov. Toda v zadoščenje mi je, da bo vam v dobro.
Smo se dogovorili?

— Tri franke petdeset, je rekel Dirže: za manj
ne delam.

— Tudi prav, bom najel pa le Gilberta in Di
znefa, je rekel Mihael ter se dvignil. Zaradi vas,
Dirže, mi je žal, ker ste dober delavec. Na svidenje.

Oba starejša sta bila s tem zadovoljna, pa si
nista upala tega preveč kazati. Dirže, ki je trdo¬
vratno molčal ter je imel predrzen obraz, je za slovo
le z glavo pokimal. Troje tovarišev je odšlo skupne
na cesto. Govoriti niso začeli prej, dolker niso bili
že daleč od gradu. Mihael, ki je gledal za njimi, je
bil žalosten radi vedno se obnavljajočega nesoglasja,
ki je povečalo nezaupanje bolj kot denar. Videl je
pogovarjajoče se može in Diržeja, ki je prej molčal,
kako je silovito mahal z rokami med drugima dve¬
ma, ki sta sedaj molčala.

»Duše brez moči, ali pa vznemirjene duše! Kaj
storiti? In takšni so vsi, na kmetih in v mestu! Je
Gilbert razumel moj namen, z eno besedo, mojo ple¬
menitost? Mogoče. Diznef gotovo ni ničesar opazil.
Dirže je odšel z novim dokazom proti bogatim.
Kakšne besede bi ganile ta srca, ki jih dejanja ne
ganejo? Katera je pot do njih? Oh, kako rad bi šel
po njej! Ali ne poreko, da pripadamo mi nekemu
drugemu človeštvu kot oni? ... Nekaj je med nami,
niti ne vem kako naj to imenujem, niti ne kako naj
to prelomim. .. Mislil sem, da sem s popuščanjem
storil žrtev, vredno povračila.«

• Pogledal je na sedaj prazno cesto.

»Čemu naj se trudim. Moja naloga ne bo tra¬
jala. Drugi bodo dovršili delo, ki sem ga jaz komaj
začel, in tako trdo ... Drugi! .. .«

Pred njegovimi očmi se je dvignila slika mlade
žene z lepimi lasmi. Videl jo je tu, čisto blizu, na
peščenem grajskem dvorišču in tako živo si je vse
predstavil, kakor da bi bila to res Tončka Žakmen,

126

ki je šla pred njim ne da bi ga pogledala, ter se
usmerila proti služinčadi in kmetiji. Možje, ki so
obdelovali polje, so jo že od daleč pozdravljali, kakor
to, na kateri sloni bodočnost gospodarstva.

»Drugi bodo prevzeli moje mesto, in le redko,
redkokdaj se me bodo spomnili. ..«

Sklonil se je v naslonjač in zaihtel. Zaprl je oči,
prepričan, da ne bo nihče priča njegove slabosti, da
bi ga motil.

Mihael Meksime se je čutil zelo bolnega. Že od
mladosti je imel srčno napako, ki je zdravniki, ali
niso upoštevali, ali niso hoteli priznati. Razburjenja
zadnjih dni so jo še povečala. Po povratku iz Pa¬
riza ga je dušilo in grabilo, da s samo voljo ni zmo¬
gel več ničesar. Posvetoval se je z zdravnikom v
Korbini in v Never. Prvi mu je rekel: »Ni nič hu¬
dega, toda ne se razburjati.« Drugi pa je bil pred
vztrajnim hotenjem Mihaela, ki je hotel vedeti, manj
odkrit in pogovor se je takole končal:

— Hočem vedeti, če bom živel. Sem izmed teh,
ki hočejo sovražnika poznati, upam, da imam prisot¬
nost duha. Povejte mi.

— No, gospod, s tem kar imate vi, lahko srečen
človek še dolgo živi.

— In če jaz nisem srečen?

Zdravnik je molčal.

— Torej sem izgubljen.

Sam je povedal sodbo. Toda vse dni se je branil,
da bi ji verjel. Upiral se ji je in jo preganjal. Toda
vračala se je in da bi jo premagal, je klical na po¬
moč svojo mladost, ki je hotela živeti; svoje pleme¬
nito prizadevanje, zaradi katerega pač sme živeti;
svoj napor, da bi povzdignil to ponižano kmečko
ljudstvo. Strašna borba, brez priče, brez zaupnika,
brez kakršnekoli tolažbe, iz katere je bilo treba oditi
v hipu, da je dal ukaz, da je sprejel kmeta, delo¬
vodjo, obisk. Mnogokrat se je obnovila. Tisoč vzro-

127

kov, brez prestanka se porajajočih je kričalo okoli
njega: »Brezkoristno boš umrl, Mihael Meksime, in
nič ne bo iz tega o čemer si sanjal.« Prilika je bila
telesno trpljenje. Spomin pogovorov, ki jih je imel
s svojim očetom v kadilnici, ali v Parizu; težka mi¬
sel na Vokrez in na Tončko Žakmen; pogled na
polja, na gozdove, ki bodo kamlu v drugih rokah, ali
kakor sedaj, nehvaležen odgovor mož, zavrnitev po¬
nudbe, ki je pokazala, kako so duše bolne od so¬
vraštva.

Nedelja je raztresla delavce. Gorkota je odpra¬
vila sitnosti. Mihael je trpel, ure so minevale.

Toda prišel je do tja, kjer je dolgo osovraženo
bolečino sprejel in je začela takoj izgubljati svojo moč
Ta dolgi pomladanski popoldne, ta samota, ta mir¬
nost, solze, ki so sušile obraz pa mu vendar niso
mogle zbrisati energije, ki se je čez čas pokazala v
neki umirjenosti in posmehu, bila je to čudovita
zmaga: mož je sprejel smrt. Zopet se je znašel med
svojimi, med očeti vojaki in možmi globoke vere.
Hrabrejši je bil od drugih. Zase ni več trepetal.
Rekel je: »Dovolj je solz! Ne bom več jokal. Goto¬
vo sem se radi sebe že desetkrat jokal, pa je bilo že
devetkrat preveč ... K sreči sem danes čutil, v svoji
skrbi, obžalovanje, da se nisem žrtvoval. To hudo
pa bom prenesel.. . Malo imajo ti ubogi žrtev, ki bi
bile le zanje . .. Oh, kako lepo urejen bi svet lahko
bil! ... Vladajoča duša, to se pravi sveta, bi bra¬
nila plahe. Vojak! Trdnjava! ... Imeli bodo duhov¬
nika v Fontenej. Da, upam ... In nato, kdo ve iz
katere goščave je šmarnica, katere en sam cvet na¬
polni z vonjem ves gozd? Nihče. Iz mrtvega lista
izhaja. Bitje, ki jih bo odkupilo, se lahko dvigne
med njimi. Treba bo revnih, da bodo dvignili rev¬
ne ... In to bo mogoče radi tega, ker bom jaz odšel
prvi, mogoče ...«

Sonce je razsvetljevalo pesek, prodiralo pločevi¬
nasto streho in svetilo na Mihaela, ki je sedel kakor

128

drugekrati ter dolgo gledal pojemajočo svetlobo. Ko
je prišel sobni sluga proti šestim, da bi ga nekaj
vprašal, se ni mogel zadržati, da ne bi vprašal:

— Je gospodu grofu bolje; čisto navadno iz¬
gloda.

Nedelja se je mirno končavala. Le nekaj krikov
se je še slišalo iz vasi kjer so pivci, ki so zapuščali
gostilne skušali peti. Niti vetra ni bilo. Divji lovci
so vedeli, da ne bo lune. Ko se je že nočilo, je bil
prijeten čas, ko se njive porose. Šum korakov je
utihnil in sladkost noči je prihajala skozi odprta
vrata ter izvabila na prag žene in otroke, ki so gle¬
dali ganjeni od neznane miline pred se ter govorili:
»Prijetno je.« Župnik Rubio, ki se je sprehajal po
svoji, z zeleniko obrasli poti, je, ko je čutil vonj, ki
se je dvigal od hriba, zaprl brevir in dvignil oči ter
zašepetal: »Vendar, aleluja!« Na višinah Viži je

stari Fortie, ki je vsak večer gledal, drseti zvezde in
oblake nad gozdovi, opazil, da je bilo nebo nasičeno
vlage, kakor če bi vse zvezde jokale ter je rekel:
»To leto še bom imel šestdeset vozov sena.«

Na robu Voškega ribnika v zalivu, ki se ostro
zajeda proti severozapadu je nekdo nastavljal vrše.
Bil je v platnenih čevljih, hlače je imel do kolena
zavihane, jemal je eno izmed košar, ki so bile skrite
v gozdni goščavi, poslušal, pogledal na nasprotni
breg, nato pa je, prepričan, da ga nihče ne zalezuje
— gozd je bil teman in drevesa so pomakala svoje
na pol ozelenele veje v vodo — šel po blatnem
strmem pobočju, se opotekal, ko je capljal po me¬
hkem blatu, se sklanjal in dal past med trsje. Sipia
je šel v skrivališče, kjer jih je sušil po šesto vršo, ko
je zaslišal na svoji levi, zelo blizu šum razmikajočih
se vej. Hitro se je spustil na zemljo, odložil vršo
in se skril. Regljanje žab, cvrčanje cvrčkov, ki škrta-
jo pri vhodu v svoje rove, pljusk ribe, ki se je vrgla
nad vodo — to je napolnjevalo noč. Nato je kobilar-
jevo petje, ki se je zelo sladko oglasilo v istem delu

Žito poganja 9

129

gozda, kjer so se zganile veje, povzročilo, da je divji
lovec vstal in pritajeno zaklical:

— Si ti, Dirže? Prestrašil si me.

Brez opreznosti in otepaje grmovje raz trebuha
in ramen je prišel mladi dninar proti divjemu lovcu
in ta je videl v senci, kako so se mu med smehom
bleščali beli zobje.

— Ko te nisem našel doma, sem mislil, da ribariš
in sem prišel sem. Grofa sem videl.

— Je bolan, kakor pravijo?

— Je, slabo diha.

— No, jaz se ne bi jokal za njim! Je pač buržuj,
ki zna delati tako, da bi ljudje mislili, da se poteguje
zanje. Če bo treba kositi njegovo seno z rokami, se
jih bo dovolj ponudilo. Koliko je ponudil?

— Tri franke. Starejša sta sprejela. Toda jaz
sem odbil, pa sta bila jezna.

— Najbolje!

Sipia se je začel smejati, stegnil je svoj nos na
planoto, ki je bledela radi noči, kakor žival, ki voha
veter.

— Čuj, Dirže, je stvar končana?

— Presneto! To ti ravno prihajam pravit.

— Dolgo ga bo pa vendar sram, je rekel.

— Ta slabič Ravu, prehitel ga bom, o pravici
bom govoril in o izkoriščanju. Brani Klokeja in Diz-
nefa v imenu sindikata, da bi sprejela tri franke;
sam bo šel h gospodarju, ki govori o obljubah in
dani besedi...

— Rečem ti, ne bo odstopil, rekel je .. .

— Gospodar kupi kosilni stroj ... In Meksime
bo še bolj osovražen .. . Tako bo najbolje. Zadnjo
vršo še vržem.

Vzel je iz trave zaboj iz vrbe, ves prašen od
suhega blata, ga dvignil, stopil naprej, se pomaknil
nekoliko na levo, kjer je breg štrlel nad vodo, da je
lahko vrgel vršo med trs je.

130

Vrnil se je, brisajoč si oblatene noge, vzel je
cokle, ki jih je pustil pri nekem drevesu, potrepljal
je po ramah Dirže ja in rekel:

— Še enega imamo med sabo, Dirže, ki ga bo
treba. Dobro veš koga. Slišal sem člane sindikata,
celo mlade, ki so očitali batine, ki sem mu jih dal.
Kmalu bi jih imel ta starec nekaj za seboj .. .

— Še ne veš zadnjih novic, kakor piše v časo¬
pisih ?

Dirže je zmajal z glavo, poslušal za trenutek,
preden se je podal na pot.

— Kaj vendar?

— Hčerka je že čisto zrušena. Več kot dvajse¬
tim iz trga ali mesta dolguje. Čez mesec dni bo
sodni sluga že pri njej.

— Le naj, toda norec še radi tega ne bo uničen.
Njegova hčerka je kakor veveričje gnezdo vrhu dre¬
vesa; to ga še ne uniči.

Moža sta se drug za drugim pogreznila v gozd.
Ribnik se je tam, kjer ga je vzvalovilo metanje vrš
že umiril, le na breg so še udarjali majhni valovi.
Na kmetijah je vse spalo. Racaki so na paši nekje
daleč ob velikih vodah klicali divje skupine, ki so
se nevidno preletavale. Gilbert Kloke je ležal, Mi¬
hael Meksime je bral v svoji sobi, okno je bilo na
pol odprto. Njuna imena pa so pogosto, tiho izgo¬
varjali in v tem pogovoru je bilo polno ostrine in
sovraštva fon tene jskih ljudi.

9 '

231

NEPOKOŠENA TRAVA

Delo košnje je Gilbertu ušlo. Gospod Mihael je
kupil kosilni stroj. Proti koncu maja so ga videli z
njegovimi kolesi in s cinobrasto pobarvanim sede¬
žem, njegovi ostri nazobčani zobje, njegovo krmilo,
ki je nosilo tovarniško znamko, privedli so ga kakor
kip v procesiji preko polj.

Torej dninar, mož, ki ga je razpad pri Mariji
Lire držal pokonci vse noči, je prosil, da bi lahko
delal s plevicami, ki so jih kmetje poslali že na
velika žita. Hodile so počasi, previdno, da ne bi
zmečkale klasja, bile so upognjene, eno roko na
hrbtu, držeč šop plevela, z drugo pa so semtertja
segale v valujoče morje mlade žetve, povsod, kjer je
poganjal osat, mak, plavice, mladike grašice od
prejšnjih setev, ali kokoljev popek, že pripravljen,
da se odpre. Zaslužil je malo. Norčevale so se, pa
ne vse, jezile so se, da mož odjeda ženam kruh.
Čutil je to preziranje; tudi se ni ustavljal pri delu
kakor one, ko so se na koncu brazd zravnavale s
prsmi proti vetru in nekoliko poklepetale ter skušale
uganiti, koliko je ura; a on se je zopet pognal v
gosto žito, skoro bežal, da bi se skril med to zeleno
zidovje, ki se je vsak dan večalo. Mislil je predvsem
na svojo hčerko in na sramoto, ki ga je zadela. Toda
ni še vedel za vso nesrečo. Žene so vedele; vendar
si niti ena ni upala reči: »Gilbert Kloke, slabo si
čuval nad otrokoma v trnski kmetiji. Kajti zadnji
dan v maju je sodni sluga šel po hlevih s svojim pa¬
pirjem; šel je v konjušnico; toda del živali je bil
odveden, preden je prišel in jih ni mogel zapisati.
Ti jih nisi srečal, Kloke, toda vsi vedo, da so bile
v gozdu: ena kobila, najlepša, črna, troje krav in
štiri ovce, čuval pa jih je neki pocesten capin. Pri¬
segla sta tvoj zet in tvoja hčerka, da ničesar ne
skrivata; lažnika sta in kmalu, ko bo prodano, bosta
tatova.«

132

Tega ni vedel. Odkar ga je hčerka pognala iz
kmetije se tja ni vračal. Prišla ga je prosit od¬
puščanja in denarja. Ko pa ji ni imel dati drugega
kot odpuščanje se ni več prikazala. Bilo je v juniju,
poletje pred žetvijo, ko je zemlja vsa odeta. Okoli
Fontenej, na pobočjih hribov, na obronkih travni¬
kov, ki so se spuščali proti jezeru, ki so se le ne¬
koliko -odpirali, kakor pozabljena knjiga, v sredi je
tekel moder potok, je trava bujno poganjala. Bila
je zrela. Nekega večera je Mihael Meksime poklical
delovodjo in mu pokazal dolge travnike, ki so se
vlekli proti jugu med gozdovi in med mejo ovsenega
polja ter rekel:

— To bo za jutri. Poslali boste že pred peto uro
dva moža, da pregledata in porežeta trnje.

Za travo je prišel zadnji dan. Svit je bil čist.
Dolgi travnik, ki se je začenjal trideset metrov od
gradu, se je prijetno vzpenjal za gozdno krivino, šel
je preko gričeve višine na drugo stran preko popol¬
noma posekane breke. Noben žarek se ni dotaknil
breke, niti hrastov, ki so stražili na robu gozda.
Toda trava je čutila dan: čudno in nemo življenje jo
je dvigalo, šopki popkov so stegovali svoje cvete,
regrat je razcvel svoje rumene cvetove, marjetice,
ki se tudi ponoči ne zapro, so se obračale proti
soncu, ki bo prišlo; gorak dih je šel preko neštevil-
nih zrn med žitom, v grozdih, v kobulah in strokih,
vonjajoče olje, ki ovija plodnico. Lahek veter je
tekel preko polja, kakor preko mirnega morja, opra¬
žil se je s cvetnim prahom in se napolnil z vonjem
po sočnosti. Dolgi prt je valovil; niti eno steblo ni
bilo potlačeno, niti eno mrtvo, toda barva valov je
govorila o zreli žetvi. Valovi so bili rjavi, zeleni,
svetili so se kakor srebro in barve so se tukaj me¬
šale med seboj. Ko sta hlapca vstopila na travnik
skozi belo ograjo, je odletela prepelica, ki je imela
svoje gnezdo v travi, kobilar se je dvignil s hrasta
na obronku ter se spustil v veter, krila so se mu

133

bliščala v soncu; kosec iz bodičevja se je vtihotapil
med goščavo in se dvignil kričeč kakor krastača,
potem pa je bilo vse mirno med živalmi, ki jim je
trava stanovanje, ki raste z njimi. Celo cvrčki so za
hip umolknili. Kosa je zaznamovala pot in posekala
sta trnje na robu velikega travnika.

Ob devetih je bilo toplo. Ograja se je zopet od¬
prla, vstopila sta dva konja, vprežena v kosilni stroj
Kje so bili ti Fontenejčani, ki so kričali proti stroju
in ti, ki so potuhnjeno prekinili pot, ki so jo sklenili
z Gilbertom Klokejem ter povzročili, da je bil kup
ljen sovražnik, ki je prihajal blesteč, cinobrast,
valeč se na svojih kolesih, zadaj za konji? Nikogar
ni bilo videti na ovsenem polju in le eden človek je
šel mimo že na vse zgodaj, pastir, ki je šel proti
pašniku, kjer je gospod Fortie redil svoje bele vole.
Kedo bo vodil stroj? Oh, če bi vedeli! Ves trg je bil
tu! Mihael Meksime je odšel iz gradu v obleki iz
belega platna, pokrit s slamnikom, sedel je v že¬
lezen sedež nad kosilno pregrado. Renard, ki je
držal konje, je zadnjič rekel:

■—- Gospod grof, naj bi koga dobil. Utrujen, ka¬
kor je, ne bi smel opravljati težaških del. Če dovoli
gospod grof, bi jaz, jaz bi lahko ...

— Hvala, Renard. Mislim, da je bilo vse go¬
voričenje le iz trte izvito, toda dovolj je, da bi kri¬
čali: nisem izmed teh, ki izpostavljajo druge.

Vzel je vajeti in zažvižgal; sonce se je odbijalo
na ridžavih konjih. Zobje so se zajedli v travo in
trava je legala, polzela je na pod, nato zopet padala
vsa blesteča na zemljo, še vlažna ob steblih pri ko¬
renini. Zadaj za strojem, ki je šel brez odmora, s
pravilnim škrtanjem, se je delala red, dolgo zrcalo
sočnosti, ki jo je svetloba končno dosegla in sušila.
Mihael se je veselil popolnosti dela s kosilnim stro¬
jem in predvsem čutil se je gospodarja, ki dela,
kakor še nihče njegovega rodu. Šel je hitro naprej.

134

Dosegel je hlapca, ki sta bila nekoliko pod vrhom

griča.

— Umaknita se! je rekel, odidem na širok trav¬
nik, ne da bi se obrnil.

Žrtvoval je nekaj šopov trave.

Kaj za to! Zanj se bo to leto vse končalo. Konja
sta se znojila. Naenkrat pa je eden klecnil, skoro
padel, pa se zopet dvignil; stroj se je nagnil in
padel, obrnil se je kakor na tečaju in voditelj je
odletel na zemljo tri korake stran v travo. Stroj za
košnjo je bil pokvarjen. Mihael se je dvignil, tekel je
h konjem in jih ustavil. In tisti hip sta se na meji
pokazala dva moža, medtem ko se je na drugi strani,
na ovsenem polju, ki ga je od travnika ločila le živa
meja, dvignil drug mož in zaklical: »Živijo! Dol z
buržuji!« Mihael se je obrnil v tisto smer, toda ni¬
kogar ni videl. Šel je tja, kjer se je kosilni stroj
zadel ob oviro. Hlapca sta pritekla. Iskali so v travi.

— Glejte, gospod Mihael, je rekel eden izmed
njiju. Poglejte!

V svoji roki je držal zvit konec žice, ki so jo
ponoči napeli med dva kola in ju zakrili v visoki
travi.

— Čisto gotovo je to Sipiatovo delo! je rekel.

— Seveda, on je bil skrit v ovsu! Spoznal sem
ga! Tečem za njim! Da uniči stroj! Ej, bo še videl!
je rekel drugi.

— Spravite konje, je rekel Mihael, ustavljajoč
moža, ki je že hotel teči. Pustite jih. Čez dva dni
bom imel nov nov kosilen stroj in ga bom vodil
kakor tega. Povejte to kmetom.

— Vam ni hudo, gospod Mihael?

— Ne, prav malo.

— Bledi ste ... Izgledate kakor ...

— Nič se ne vznemirjajte. Pojdite, moji pri¬
jatelji.

V tem trenutku je neki glas zaklical:

— Gospod Mihael?

135

Preden se je obrnil, je Mihael spoznal to, ki ga
je klicala. Tončka Žakmen je stala ob vznožju breze,
bila je čisto majhna ob vrhu velikega travnika, ma¬
hala je z roko:

»Pridite! Pridite!«

Mihael je šel naravnost proti njej. Hlapca sta šla
v grad, vodeč konje in pokvarjeni stroj. Presneto!
Ravno pripraven čas si je izbrala ta mala iz Vo-
krez! Ali naj sploh grem tja? Lahko bi se ustavil,
našel kakršno že koli pretvezo in se vrnil v grad.
»Zakaj ji ne bi ubežal? Kaj naj storim? Kaj mi
hoče? In kaj ji naj rečem? Naj se ji pritožujem radi
propada mojega očeta in radi Fontenej, ki mi ne
pripada več? Ona o tem ničesar ne ve. Ali naj ji
pokažem, da bi jo lahko ljubil, da sem jo že ljubil?
Ne morem je več. Da bi ji zaupal drugo bolečino,
tretjo, to, ki bi me osvobodila drugih, je še pre¬
mlada. Naj ji njena mlada leta ostanejo vesela. Pri¬
pravi se! Nič solz! Nič slabosti! Slabega se čutim!
Čemu grem vendar k njej!« Šel je, ker je bila ona
usmiljenje in ker ga ni nihče tolažil. Šel je s svojo
tajno, ki je ne bi nikomur povedal, toda, ki jo bo
ona mogoče uganila.

Od svojega obiska na Vokrez se je močno spre¬
menil. Lice se je osušilo; oči, prej tako zaprte, so
postale radi trpljenja drugačne: imele so videnja,
ki so jih napravila nemirne, bolj nežne in zamegle-
nele. Sprva se je vprašala: »Ubogi sosed, ali se naj
smejem njegovemu padcu? Ne šepa. Le klobuk ima
razmučkan in na rokavu je zelen od trave.« Ona je
padla s konja več ko enkrat. Njena veselost je bila
še prej pripravljena kot njena usmiljenost. Toda
ko je prišel Mihael na razdaljo, odkoder se pogledi
že razumejo in duše začutijo bližino, je pa govorilo
usmiljenje.

— Upam, da niste ranjeni, gospod?

— Nisem, gospodična.

136

— Kaj pa je bilo? Zakaj se je stroj obrnil?
Kamenje ?

— Past za buržuja, gospodična, žica, napeta to
noč, da bi padli konji in da bi se stroj pokvaril.

— Oh, to je strašno! Toda, bledi ste, gospod.
Kakšno prostaško dejanje! ... Kakšna podlost! ...
Jaz sem prišla v Fontenej to jutro z vozom, ki gre
nakupovat.. . Radovedna sem. Rada bi videla uspeh
tega kosilnega stroja, o katerem so govorili več,
kakor je bilo treba . .. Veste za mojo obljubo ...
sedite, gospod, sem k vznožju mojega drevesa ...
Ne? . .. Povem vam, da ste potrebni počitka. ..

— Ne, potreben sem stiska prijateljske roke.

— Pa vzemite mojo.

Tega materinskega otroka, rojenega zato, da to¬
laži bolečine, ki jih ni razumel, je našel Mihael popol¬
noma takega kot na Vokrez. Gledala ga je z nemirno
nežnostjo, z velikimi odprtimi očmi, obrvi je imela res
kakor pozlačene radi bleska njenih las, radi jutra,
ki se je odbijalo od trave. Ničesar ni govorila, toda
za najmanjšo stvar bi rekla: »Ljubim vas.« Mihael
se je bal tišine, kjer je priznanje raslo tako hitro.
Strl je vabljivost s tem, da se je odmaknil za ko¬
rak. Roki, ki sta bili združeni, sta se ločili. In to je
bilo slovo, ki ga je razumel le eden od njiju.

— Sem prav naredila, da sem prišla? Ni bila
moja misel preveč »otročja« kakor vi pravite?

— Ne, globoka, draga in ravno pravočasna misel,
za katero se vam zahvaljujem. Ne morem vam po¬
vedati, kako sem ganjen, da vas vidim na fontenej-
ski zemlji.

— Enkrat sem že prišla blizu grajske ograje,
pred kakimi osmimi dnevi. Opazila sem vas od da¬
leč. Toda bila sem z gospodično Margareto Brown,
mojo učiteljico, in ne bi mogla z vami prijateljsko
govoriti. Čemu pa naj bo vsakdanjost pozdrava,
hlimba presenečenja in obžalovanje, da je minilo, ne
da bi duša pri tem kaj mislila ali čutila. Kajne?

137

Sprejemal je besede drugo za drugo kakor pu¬
ščice, ki lete v isto rano. Toda ni pokazal, da jih je
slišal ter je nadaljeval svojo misel:

-—• Da, prav ste naredili, da ste prišli, da vam
morem pokazati sam nekaj tega posestva, na kate¬
rem tudi najmanjšo grudo ljubim. Poglejte ta dolgi
travnik proti hiši, kakor dolina je. Kajne? Kako
je breg lep!

— In ves cveti! Jutri bo manj lep, nekaj lepega
mine. Jaz zaprem oči, kadar kose na Vokrez. V tem
času se pri nas pokrajina spremeni. Mi nimamo ta¬
kega visokega gozda . . .

— Nekega dne ga boste imeli.

— Podobnega? To je nemogoče.

— Kdo ve?

— Jaz, jaz vem. Treba je stoletij, enega najmanj.
Koliko so stari vaši hrasti? Ta tu! In drugi, ki ima
mrtve veje. Za divje golobe?

— Sto šestdeset in dvesto let. Stari oče jih je
sadil.

— Mi smo še manj časa na Vokrez. To delo
opravlja čas. Vaš grad je napol zavit v drevje in
zdi se mi, kakor ...

Pokazala je strehe iz stare opeke, ki so bile nižje
od dreves.

— ... Zdi se, kakor jesen, kadar je ves pokrit
z mrtvim listjem: popolnoma pripada gozdu: to je
le en star hrast več.

—- Ljubite ga, prosim vas!

•— Seveda, jaz ga ljubim .. . kakor vso pokra¬
jino.

— Boste ta, ki ne zapušča svoje zemlje, da gre
v Pariz?

— Je treba priseči? Takoj sem pripravljena.

— Ne smejte se! Ne jemljite tega za šalo. Go¬
vorim vam bolj resno, kakor vi mislite. Prosim vas,
gospodična, kakor da bi bil vaš starejši brat, da
ostanete v deželi, kjer je vaše ime spoštovano in ste

138

priljubljeni; ne zametujte je, ker je boljša kot druge
francoske pokrajine, ampak storite zanjo to, česar
naši starši niso znali storiti. Živite tu. Mnogo do¬
brega boste storili, res velika gospa boste, bitje
dobrote in usmiljenja .. .

— Zatrjujem vam, da tudi jaz to hočem in da
bi vsaka žena na mojem mestu to hotela. Toda go¬
vorite le o enem ...

— Zakaj?

— Kakor o stvari, ki jo želite, pa je ne boste
videli. ..

— Res je, ne bom je videl.

Gospodična Žakmen se je začudeno sklonila.

— Vi ne boste več tu ? . .. Kje pa boste vendar ?

Mihael je čutil Tončkin pogled uprt vase in ne¬
mir je postal sorazmerno s trajajočo tišino. Moral
se je potruditi, da je premagal glas, ki ni hotel go¬
voriti. Njegov obraz je ostal uprt v dalj proti Fon-
tenej.

— Mi obljubite, da boste molčali?

— Obljubim.

— Zaročen sem.

Umaknila se je, kakor če bi smrt stopila med
njiju. Vsa se je zdrznila.

Neka druga Tončka je bila tu, ne več otrok, ra¬
njena žena, tudi tako močna kakor on v svoji lju¬
bezenski bolečini. Ne, ona ne bi jokala! Ne bi mogla
izmeriti gorja, ki ji je bilo pravkar storjeno. Bila
je močno bleda tudi ona, njena lepa, ponosna glava
ji je omahnila nazaj in obrvi je imela radi prezira
napol zaprte. Našla je besede za odgovor in jih dala
na svoje popolnoma obledele ustnice.

— Čestitam vam. Toda ne vem, čemu sem jaz
obveščena prva. To je preveč častno, prav res. Je
mlada ?

Mihael je zanikal.

— Bogata pa je gotovo? Meksime se ne more
drugače poročiti kot le bogato.

139

— Da, vse milijone, ki jih hoče, ima. Le skloni
se, da jih pobere.

— Kako pravite to ? .. . In vas daleč povede, kei
zapuščate Fontenej?

— Zelo daleč ...

— Bo to kmalu?

Mihael je zaprl oči.

— Ne vem.

— Bolj in bolj ste tuji. Oprostite mi; šla bom
za vozom, ki me čaka na trgu. In od tega, kar sem
vam rekla, ohranite le eno stvar, edino resnično . . .

Nervozno se je smehljala in smehljaj se je iz¬
gubljal v neizmernem prostoru.

— Prišla sem le, da vam ponovim rek, se spo¬
minjate, ko sem rekla, da vi morete ugajati: prav
sem imela, sedaj vidite!

Konec rumenih čevljev je udaril po šopu trave
in ga razklal. Mihael je imel sedaj le pogum, da je
zopet pogledal Tončko Žakmen. Videl je, da se je
umikala. Rekel ji je počasi, kajti v istem času je
prestajal muko in svoje zadnje ljubezensko videnje:

— Ne govorite, kakor delate ... Obžalovali boste,
kar ste nekdaj imenovali krivičnost. .. Toda že na¬
prej vas prosim, ne obtožujte sami sebe... ko boste
razumeli in ko boste vse vedeli.. . Zelo hudo bi mi
bilo, da bi vedel, da ste žalostni. Napram meni niste
naredili niti ene napake .. . Gotovo da ne, — ne od¬
govarjajte mi, prosim vas . . . Bili ste prva ljubez¬
niva prikazen v mojem življenju in vse, kar ste mi
rekli, celo vaši očitki, vse mi je pokazalo izbrano
bitje, v bližini katerega bom šel. .. Želim vam, da
bi bili vedno srečni... Zbogom ... Hvala .. .

— Zbogom, gospod.

Šla je pokonci, nema in vzvišena, dokler ni prišla
do poti. Tedaj pa, ko je videla, da je on daleč, da se
ne obrača, se je približala drevesu, naslonila svojo
roko na deblo in glavo na roko in je gledala, kako

140

se je manjšal vzdolž ob ograji ta, ki ga je vesela
pričakovala. Ko je bil blizu travnikove ograje, je
upala, da bo vsaj enkrat pogledal nazaj. Toda ograja
je bila odprta. Odšel je. Tončki se je zazdelo, da
fontenejska drevesa trepetajo pod njo. Jokala je.

Mihael je bil razburjen do dna duše. Kakor ve¬
čina mož neoporečnega življenja je imel navado, da
je pregledal svoje dejanje in je sodil sam sebe. V
kadilnici, kamor se je zaprl, je hodil z velikimi ko¬
raki, oči je imel uprte v parket, kjer je šla pred
njim senca od enega okna h drugemu. »Treba je
bilo, da sem zapuščen. Mislim, da je to storjeno.
Lahko bi ji povedal, ne da bi razumela, svojo najvišjo
zaobljubo. Ta dežela z Meksimejem ničesar ne iz¬
gubi . . . Sedaj upam. Razumela bo. Besede, ki mi
jih je rekla, so bile zavite v njeno jezo, v njen uža¬
ljen ponos, v njeno ubogo nežnost, ki je mislila, da
je nepriznana. Toda vse to bo padlo. Kako je bila
močna! Kakšna ženska, že junaška duša je v njej!
Kakšno dostojanstvo v prvi žalosti, ki sem ji jo na¬
pravil, jaz . .. jaz! Oh! kako sem nesrečen! Kako
rad bi jokal! Toda ne smem več! Obljubil sem!«

Da bi se ubranil joka, ni hotel biti sam. Pozvonil
je slugi, nato je, ko se je preoblekel, šel v konjuš¬
nico in poizvedel, kako je s konji. Služabniki fon-
tenejske kmetije in hlapci so pravili: »Zopet je
dober.«

Ko je pojedel, je odšel, kakor je to storil druge-
krati; odšel je na cesto. Obvladujoča moč volje ali
bolesti ga je držala pokonci. Hodil je hitro. Spel je
brez sopihanja pod žgočim soncem po poti, ki vodi
v trg.

V tej uri pokrajina spi pod brenčanjem mušic.
Ko je Mihael odprl pregrajc pri župnišču in vprašal,
stoječ na kuhinjskem pragu: »Je gospod župnik do¬
ma?«, ni nihče odgovoril. Ponovil je vprašanje ter
se umaknil za dva koraka do srede zeleničine aleje.
Nato se je okno v prvem nadstropju odprlo, ne brez

141

škripanja; župnik se je sklonil proti soncu, nad
alejo.

— Kdo je tu?...  Ah, vi gospod Mihael! Filo-
mena gotovo spi. Pridem.

— Ne, gospod župnik, bom prišel gori.

Na vrhu malih lesenih stopnic je našel duhovni¬
ka; ta ga je povabil v sobo, ki je imela za pohištvo
štiri stole, mizo in fotografijo stare mamice. Na mizi
je bil odprt seznam in poleg je bil zvezčič, med čigar
strani je dal duhovnik, preden je odprl okno, pivnik.

-— Slišal sem o jutranji nesreči, je rekel duhov¬
nik. Gotovo vam je zelo neprijetno.

— Je. Pet let dobre volje poplačanih na ta način.

— Oh, ne sodite o vaši izgubljeni dobri volji,
gospod Mihael. Gotovo je ganilo katerega izmed teh
tihih, ki so okoli nas .. . Čujte, prepričan sem, da
ste že odpustili radi. .. radi plemištva.

— Motite se.

— Res? Se še jezite?

— Ne, motite se v izrazu. Gospod župnik, pu¬
stite mi reči, da vas slabo poznamo in da mi je tega
žal. Bali ste se, o tem sem prepričan, da ne bi rekli,
da si je bil župnik na kmetih zelo dober z gradom.
Toda, kar se tiče graščaka, je to mož vaše starosti,
ali še bolje, bitje brez posvetnosti, ki nima neumne
mladosti, pravim vam, zakaj se umikate? Čujte, če
bi govorila od srca do srca, vsaj dvakrat ali trikrat,
bi mi takoj rekli, da naj oprostim radi krščanstva.
To je prava beseda. Zame je pravi plemič — Kristus.

Duhovnik se je hitro dvignil. Njegov prsteni
obraz se je hitro razsvetlil. Ponudil je roko.

— To je zelo lepo, kar pravite!

— Ne, to je preprosta resnica, v katero verujete
vi in verujem jaz. Moje sanje kakor vaše so bile
dvignjene od teh resnic, polagoma do tja, da izgi¬
nejo in puste večje delo kakor sem jaz, da so de¬
lavec, ki pomaga zidati konico zvonika katedrale ...

142

Toda treba bi bilo več časa, kot ga bom jaz imel.
Komaj je opaziti temelje v blatu.

Duhovnik je približal svoj stol Mihaelovemu.
Sedaj se ni bal več. Upal si je govoriti. Njegova du¬
hovniška duša, njegova navdušena in preprosta bo-
goslovska duša, veseleča se pri osvojitvi sveta, toda
že žalostna pri spominu prvih duhovniških prevar,
duhovnik ji je pustil govoriti. Sklenil je roke. Pri¬
povedoval je svoje stare načrte, od časa, ko je bil
upravnik v Morvan in kako je spoznal, da so ne¬
izvedljivi, odkar je v Fontenej. Govoril je o svojih
nerazumljivih klicih, o praznem pričakovanju v spo¬
vednici, v župnišču ali na poti, ko je tako želel, da
bi prišli k njemu; priznal je, da še ni niti enkrat
uspel; pokazal je, da še »svoje ljudi« vedno ljubi in
da še njegovo upanje ni upadlo, kakor ne usahne
vodnjak, ki dobiva vodo iz globočine. To je bil pač
sin matere Rubio, ki je govoril; otrok naroda, ki
skrbi za srečo drugih, slaboten na zunaj, toda za¬
vedal se je svojega svetega poslanstva ter je bil
prizadeven kakor vladar. Bil je eden teh mladih, ki
jih dih od zgoraj spremeni in jih pokaže v vsej
božji družabnosti. Šel je tako daleč, da je imenoval
Mihaela »moj prijatelj«. Mihael je poslušal, sedaj
prepričan, da se je prišel zaupat močnemu bitju.

— Bi verjeli, je rekel duhovnik, da mi je bila
naložena težka žrtev in da sem se obotavljal? Pa
vendar nič ne uspeva brez žrtev. To je blagoslov
večne zemlje. Naše veselje, naša nagnjenja, naš po¬
čitek, lepa stebla porezana, poteptana, ki nas ža-
loste, toda niso nikdar zaman. Bil sem plah. Bi
verjeli, da mi je moj škof zapovedal...

— Kaj?

— Da grem na biro za bogočastje! V Fontenej!

— Ubogi gospod župnik!

— Dvakrat mi je zapovedal. Odklonil sem:
»Oznanil bom pri veliki maši, vzel bom darila, če jih
bodo hoteli prinesti v nadomestilo za odškodnino po

143

konkordatu. Toda iti od hiše do hiše, to je brezko¬
ristno. Sprejeli me bodo povsod lepo, toda dali mi
bodo malo, malokdo, o tem sem prepričan.«

— Kaj je škof odgovoril?

— Odgovoril je: »Pobirajte, boste vsaj faro po¬
znali.« Odšel sem sam k škofu; prosil sem ga; rekel
sem mu: »Toda jaz to faro poznam! Čemu naj pro¬
sim od teh mož in od teh žena, ki niti k maši ne
hodijo, ki ob nedeljah delajo, ki prisegajo kot pe¬
klenščki in se še iz tega norčujejo? Da bi jim po¬
skušal pridigati? Sem takoj pripravljen! Biti njihov
nepriznan, zasmehovan, mogoče še preganjan prija¬
telj, to še tudi! Toda izzvati maloveren ali sovražen
odgovor in vedno šteti: Zopet eden, ki taji Boga, še
eden, še in še! To je, gospod, zahteva, ki presega
moje moči!«

— Vas je poslušal?

— Ne! Ponovil mi je: »Tretjič vam rečem, poj¬
dite povsod! Ura je prišla, ko je treba dati o Fran¬
ciji račun. Pojdite, moj prijatelj, ne bojte se ni¬
česar !«

— In?

— Poglejte, odločil sem se: pripravljam svoje
listine.

Nekaj časa ni nobeden spregovoril.

— Gospod župnik, je rekel Mihael, povedati vam
hočem zgodbo, ki je popolnoma podobna vaši. Tudi
jaz sem se bal žrtve, ki so jo zahtevali od mene.

— Je tudi tako težka kot je moja? Oh, potem
vas pa pomilujem ...

— Mogoče še težja .. . Toda mislim, da sem jo
sedaj, vsaj od danes zjutraj sprejel... Prihajam, da
vam jo zaupam, da bom o tem, kar sem storil, še
bolj gotov. Gospod župnik, močno sem bolan ...

— Moj prijatelj, nekoliko ste bolni, treba je ...

— Obupan sem; poslušajte resnico. Moj zdrav¬
nik mi jo je dal uganiti, bral sem jo v zdravniških

144

knjigah in drugod in dobro jo čutim. Ne imejte z
menoj obzira, ne zanikujte; nič ne koristi... Te pol
ure bolje veste, kaj sem. Rad bi vam pomagal pri
izboljšanju te župnije, rad bi odkupil vse napake, ki
so jih zakrivili proti njej Meksimeji, vso njihovo
malomarnost, vso njihovo odsotnost... Bil bi pra¬
vičen in bratovski, brez težave, se mi zdi. To bi
bilo brez dvoma najbolje .. . Ne bom imel več časa.
Gospod župnik, popolnoma po pravici mi povejte,
če mislite, da je prostovoljno sprejetje smrti močno
pred Bogom?

— Neskončno, je rekel duhovnik; kakor je naj¬
težja pokorščina najvzvišenejša molitev.

— Ker torej nisem mogel dati svojega zgleda in
svojega srca, dam svoje življenje, da bi naš trg zopet
oživel. Sprejmem smrt. To je vse, kar mi ostane.
Gospod župnik! Zbogom!

Poskusil se je nasmehniti in je uspel. Njegove
ustnice, ki so pravkar imenovale smrt, so ostale
junaško napol odprte, njegove oči so jo videle in
niso vztrepetale. Bil je kakor mlad plemič pred so¬
vražnikom, posmehljiv, ljubek, z izrazom, ki so ga
imeli Meksimeji pri prvem boju, ko so skočili s ko¬
nja, trompete so pele in oni so izvlekli meč, da slu¬
žijo kralju. Uboga mladost! Bil je mlad, imel je
njene običaje, tudi on se je smejal nevarnosti, toda
ni imel druge priče kot kmetskega duhovnika; ni
čakal slave, in kralj, za katerega je sprejel smrt,
ne bi nikoli ničesar vedel.

To je bilo lepo mladostno dejanje, ki je trajalo
le nekaj časa. Nato so se ustnice raztegnile. Niti
besede ni bilo. Oba moža sta stala.

Pogovarjala sta se še nekoliko, pa le s pogledom
kakor ti, ki ne najdejo dovolj lepih besed, da bi
izrazili vso dušno globino. Bila sta bleda eden ka¬
kor drugi. Toda zdelo se je, da je Mihael Meksime
manj razburjen.

Žito poganja 10

145

— Prišel bom k vam, je rekel duhovnik. Oh,
gospod Mihael, če bi bil v vsakem gradu, v vsaki
župniji vsaj en mož!

Mihael je bil že pri hišnem oglu na trgu. Šel je
po poti. Nekaj žena je tu in tam dvignilo s prstom,
ki je držal šivanko, zaveso in reklo:

— Pravkar sta kartala z župnikom . . . Bogati
vedno lahko zapravljajo čas.

Vroče je bilo in vonjalo je po senu. Cestni prah
se je dvigal v vrtincih. Hudourniški oblak je šel
nad gozdovi. Mihael je prišel v grad. Utrujenost ga
je mučila. Toda prvič po letih je bil zopet popolnoma
miren.

146

BERA DUHOVNIKA RUBlOJA

Fontenejski ljudje so se pogovarjali o prodaji,
ki bi se morala vršiti pri Lirejevih v nedeljo, dne
22. julija. Lepak, prilepljen na občinsko desko, je
naznanjal to »prostovoljno« prodajo in našteval vse
stvari, ki bodo prodane.

Odkar je bil ta tu, je Gilbert odšel daleč. Ni se
več pokazal v trgu radi tega rdečega papirja; bil je
na neki oddaljeni kmetiji in se je le v soboto vrnil
v svojo hišo v Volčji dol. Ogibal se je, da ne bi
srečal svojih nekdanjih prijateljev. Hodil je po
stezah namestu po cestah, bil je osramočen in raz¬
dražen, da ima spufanca za otroka.

Župnik Rubio je zapustil svojo župnijo, ker ga
je klicala bolna mati, preden je začel bero, ki jo
je obljubil, da jo bo napravil, in ko se je vrnil v
Fontenej, je od dneva do dneva odlašal to tlako,
ki ga je vznemirjala.

19. julija, ko se je sonce dvignilo, je bil zrak
topel in ves prašen. Že šest tednov se je zemlja
sušila. Listje je viselo ovenelo ob vejah; lesk trave
je prešel; zrnje se je usipalo in ljudje so se dušili,
ko so se sklanjali za žitom.

Žetev je bila mnogo težavnejša kakor navadno
in kakor je vse kazalo, bo malo dobička.

O tem je razmišljal duhovnik Rubio, ko je šel
iz Fontenej, da bi prišel v Volčji dol. Po poti, ki je
odmevala kakor razpokana skala, je šel proti svoji
navadi počasi in s sklonjeno glavo. Dvignil 'jo je,
ko je šel mimo gradu, in opazil je Mihaela Meksime,
ki se je naslanjal na belo ograjo. Mladi mož mu je
pomahal: »Pridete k meni?« Bil je čisto miren. Nič
na njem ni izdajalo, da je prestal težko krizo, razen
blede in še razprte nosnice in trepetanje prstov.
Vsa plemenska volja je oživela v njem, spremenje¬
na, tiha in gospodujoča v domu bolečin.

Duhovniku, ki je poizvedoval:

10*

147

— Kako se imate? —

Odgovoril je:

— Slabo.

Toda to je bilo izrečeno z neko višjo nenaveza¬
nostjo. Dodal je:

— Čakam volarja, da bi se pogovoril o pošiljatvi
volov. Poljedelstvo je, kakor vidite, že skoro pri
kraju. In vi? Uganem, kam greste.

— Moj Bog! ...

— Kje boste začeli?

— V Volčjem dolu! Pet hiš, niti ena krščan¬
ska! Žurim se, ker sedaj je opoldanski počitek in
delavci so doma, ali vsaj morejo biti.

Mihael je smehljaje pozdravil:

— Mnogo sreče pri misijonarenju! Gospod žup¬
nik, mi boste prišli zvečer povedat o prvem dnevu
vaše bere? Jaz imam upanje!

— Res?

— Poglejte, gospod župnik, v telesu imamo osem
litrov krvi in tudi v najslabši krvi je vedno vsaj
ena kaplja, ki veruje.

Stisnila sta si roke in župnik je hitro odšel, da
bi prišel na sosednjo pot, ki gre med travniki.

Prva hiša, kjer je vstopil, je bila hiša Gilberta
Klokeja. Delavec je dobil pri žetvi sončarico. Vrnil
se je domov. Bil je še slab in je ležal na postelji.
Ko so vrata zaškripala in se odprla, da je planila v
sobo .svetloba, se je dvignil in skočil na tla; bilo
ga je sram; hitro si je zapenjal ovratnik pri srajci
ter si natikal cokle.

— To pa je naš župnik! je rekel. Oprostite,
nisem pričakoval vašega obiska, nisem mislil na vas.

— Nerodno mi je, da vas motim, Gilbert. Toda
imam vzrok, da sem prišel. ..

— Gotovo, gospod župnik. Vašega prednika ni¬
sem nikdar videl tu, razen takrat, ko je prišel po

148

telo moje uboge žene, da ga je pokopal. Sedite
vendar!

— Hvala.

— Kozarec vina? Ste mogoče žejni? Rad vam
ga dam. Toda jaz ga danes ne morem piti.

— Ne; prihajam radi zelo resne stvari. Pregle¬
dal bom vso svojo faro in začenjam v Volčjem dolu.
Gilbert Kloke, vi veste, da nas država ne plačuje?

— Bral sem o tem v časopisih.

— Prihajam vas torej prosit in vse farane: Ho¬
čete nekaj darovati za duhovnike, zame in za druge,
ali pa hočete zapustiti vero? Prosti ste. Odgovorite
mi po vesti.

Duhovnik je trepetaje povedal te besede, ki se
jih je naučil in ki jih bo povedal vsakemu družin¬
skemu gospodarju. Zdelo se mu je, da ima pred
seboj vse polje zamišljeno in zaprto. Prosil je. Vas,
utrujena od vročine, je molčala. Božja žabica je pela,
skrita pod vinskim sodčkom. Gilbert, v srajci in
hlačah, s sklonjeno glavo, je tehtal besede, ki jih
je pravkar slišal, kakor da bi šlo za sveženj skorij,
katerih težo mora poznati. Izgledal je kakor v dneh
velikih razprav, njegov razsodni obraz, viseča brada,
napol priprte obrvi in stisnjene trepalnice. Kakšni
spomini so šli čez njegov spomin? Kakšni razlogi
so odločali? Vse bo ostalo tajno. Niti besede ni
rekel, niti najmanjše teh, na katere je mislil. Vzrav¬
nal se je in njegov vedno pameten obraz je ostal
resen.

— Gospod župnik, ni mi preveč za vero, toda da
bi je ne bilo, to mi pa tudi ne ugaja. Pokopan ho¬
čem biti v blagoslovljeni zemlji kakor moji pokojni.

Duhovnik, ki je mislil reči hvala, se ni zavedel,
bil je zmeden, kar na glas je že molil tiho začeto
molitev: Sancta Maria, mater Dei. . . Delavec na to
ni pazil. Obrnil se je, brskal je po žepu in izvlekel
staro usnjeno denarnico, nato je dal svoj dar v žup¬
nikovo roko:

149

— Nisem več bogat... Ne morem veliko dati,
čeprav bi rad. Moja uboga Marija, v nedeljo bo raz¬
prodaja ...

Duhovnik je, ves bled, vzel med prste novec za
dva franka in naredil po zraku znamenje križa.

— Benedicat vos! (Blagoslovi vas!) je rekel
Hvala, Gilbert. Bog vas ne bo zapustil.

— Da, saj ga rabim, je odgovoril mož.

Mogoče bi rekel več, toda župnik je odšel. Šel
je preko gozdne ceste, vstopil je pri Ravuju v nizko
sobo, kjer je družina peterih otrok, oče in mati.
nehavala jesti. Skleda, polna kislega mleka in kruh
— to je bilo pred njimi. Ravu je vstal, namršil
obrvi in kakor Gilbert gledal duhovnika. Toda med
njima so bila vsa gozdna branja, ki jih je delavec
imel. Župnik je začel plaho ponavljati svojo prošnjo.

— Ne, gospod! ga je prekinil Ravu; je vse za¬
man! Veste, da nisem vaše stranke.

— Tudi jaz nisem nobene, razen božje, je rekel
duhovnik.

— Dovolj! Kar rečem, rečem! Ne dam za du¬
hovniško kapo...

Župnik je drugič dvignil roko nad prestrašenimi
otroki:

— Benedicat vos!

Pozdravljaje je odšel. Ravu je šel za njim. Bil
je razburjen, morda na dnu srca tudi ganjen. Črni,
nakodrani brki so se zganili na njegovem licu.

— Kadar ne boste več imeli kruha, je rekel za
odhajajočim duhovnikom, vas ne bom odbil. Kar
odklanjam, je stvar sama in ne vi.

Duhovnik je pokimal z glavo, ne da bi se obrnil,
med tem ko je Ravu gonil v sobo mater in otroke,
ki so prišli na prag.

— Smešno za farja, da je tu župnik, je rekel
smehljaje. Tukaj misli na svojo vero.

150

Duhovnik je nadaljeval svojo bero. Vstopil je
v hišo pri Klokejevi sosedi in debela mati Justa je
vprašala:

— Vam lahko dam brez moževe vednosti? Ni
ga doma.

— Ne, treba je, da mu rečete, da bo tudi on
deležen zasluge.

— Torej ne morem.

— Zbogom, mati Justa!

Duhovnik se je obrnil, toda ni še naredil štirih
korakov proti hiši očeta Diznefa, ko je dobra žena
sopihajoč pritekla za njim.

— Čujte, gospod župnik, vseeno vzemite tole!

Dala je novčič. Imela je šest otrok.

Oče Diznef, stari vojak, je napol ohromel, desna
roka se mu je nagubala, vrat zvil, oko je bilo pijano
in kalno. Sedel je v slamnatem naslonjaču poleg
okna.

— Bi raje za mene pobirali! Nikoli več ne grem
v cerkev!

Nato pa se je obrnil na drugo stran.

— Pa vseeno vzemite novčiče, ki so na kaminu,
to je vse, kar imam. Potem mi pa dajte mir. Po¬
zdravljeni !

Duhovnik je vzel dva, ostale je pustil.

Lapova žena, ki stanuje skoro na robu gozda,
mala, živahna žena, skoro še lepa, ki so jo videli
iti večkrat v cerkev kakor njenega moža, je videla
razburjeno vas; poznala je že vzrok župnikovega
obiska. Ni čakala, da bi jo prosil, vzela ga je na
stran za hišni ogel.

— Povejte mi, gospod župnik, ali je Ravu dal?

— Ni.

— In Gilbert?

— Pri njem sem začel in je dal.

— Torej bom tudi jaz dala. Mož je vedno na
Gilbertovi strani.

151

Ko je odhajal iz gozda, si je župnik glasno go¬
voril: »Ni preslabo, ne bi mislil, da bi bil Volčji dol
najboljši v fari. Kako to? Vendar! Sedaj, Rubio,
se ne boj!«

Ni šel po cesti, šel je preko travnikov ter prišel
na kmetijo k Lirejevim, kjer ga je Klokejeva hčerka
s prezirom odbila. Ko je šel preko fontenejske poti,
je vstopil na bogato kmetijo. Radi vzpetosti je bilo
težko kositi s strojem. Kosili so s koso. V šope stis¬
njeno žito je zgledalo kakor kožuhovina, bolj ob¬
čutljiva od živalske; prt gibajočega se zrnja, od¬
koder se je že dvigal vonj po kruhu, kajti vročina
je posmodila slamo in sušila zrnje. Prav tedaj so na
to žarečo peč stopili ljudje. Žanjejo. Župnik išče
svoje ovčice. Trije možje so tu. Sklonjeni so, žareči
tilniki, roke, kose, ki jih drže, črtajo polkrog; telo
sledi kretnji z manjšim zamahom, noge se vsaka dva
zamahljaja premaknejo. Ta, ki je začel prvi, je bil
že na sredi brega; kakih petdeset metrov za njim
mu je sledil njegov brat in skoro v začetku polja,
čisto blizu duhovnika, si je oškrbnil hlapec, šestnajst¬
leten deček, svojo koso na kamenju. Ko je videl
skozi leso prihajati duhovnika, se je nasmehnil, sko¬
mignil z rameni in začel kositi. Mnogokrat so v
njegovi bližini govorili o župnikih, pa ne dobro. Imel
je rdeča lica, toda bledo kožo na vratu, na ustnicah
že mehko in nagubano radi napol odprtih ustnic,
slabotna rast z vsemi mladostnimi strastmi se je
skrivala pod obleko.

— Mali, je rekel župnik, prvikrat te srečam.
Odkod si?

— S te kmetije.

— Si že bil pri prvem svetem obhajilu?

•— Še ne.

Smrt se je režala iz teh ubogih ust, ki so bile
modrikaste radi utrujenosti in izčrpanosti. Fant je
postavil koso pokonci. Bil je poleg nje čisto majhen.

— Si samo krščen?

152

— Najbrže, ker sem bil nekdaj pri krstu svojih
sester.

Duhovnik je povedal svoje besede, da bi obraz¬
ložil, po kaj je prišel. In smeh je postal manjši.

— Če te prosim, te ne prosim za denar, prosim
te predvsem za tvojo malo dušo. Tudi jaz sem rojen
kakor ti, na kmetih. Delal sem kakor ti. Toda jaz
sem zapustil to, kar sem ljubil, svojo mater, sorod¬
nike, sosede, da bi vas vse bolj ljubil. Ali nič ne
veš o dobrem Bogu, saj nočeš biti med njegovimi
sovražniki ?

Sonce, ki je že izpilo iz zemlje vso vlago, je sedaj
srkalo sočnost iz trave in gozdov. Radi tega so naj¬
brže nastajali beli oblački, veliki kakor pest, ki so
plavali zelo visoko, kakor ptiči, ki imajo svoja gnezda
med travo pa odlete kvišku. Duhovnik je imel obleko
vso potno in prilepljeno na telo. Moža, ki sta kosila,
sta dvignila glave, da bi videla, kaj dela hlapec.
Otrok je dvignil oči, ki so se srečale z duhovniko¬
vimi, in ne vem kakšna dobrota je vstopila v nje¬
govo, še ne obdelano dušo. Z roko je šel na potno
čelo, potrepljal je po žepu in se pošalil, toda z res¬
nično mladostjo v pogledu in v glasu:

— Ničesar nimam pri sebi, toda rad bi vam
naredil veselje. Hočete: v nedeljo vam prinesem
svoje novčiče?

Preko kupov požetega žita, preko poti, ki so bile
med njimi, je šel duhovnik naprej proti drugemu
možu in za sabo je slišal škripanje kose mladeniča,
ki je začel delati. Ko je bil blizu kosca, ga je du¬
hovnik pozdravil in je hotel začeti govoriti, ko mu
je rekel mož resno, ki je uganil ali slišal pogovor
na začetku polja:

— Da, zapišite moje ime. Katoličan sem in vi
to dobro veste: vsako leto naročim mašo na dan,
ko je umrl moj oče.

— In vaš brat?

— Ne vem. Pojdite ga vprašat!

153

Duhovnik je spel kvišku, krenil je na levo proti
ograji. Žito je vonjalo po kruhu. Duhovnik je pre-
motril trdega moža, ki je bil najstarejši in brez
dvoma gospodar. Bil je velikan, ki je pri vsakem
zamahu segel daleč naprej. Nagovoril ga je, dasi še
ni bil pri njem, toda mož je suho odgovoril, ne da
bi se bil obrnil:

— Ne!

— Nočete?

— Ne!

Duhovnik je ostal zadaj, klobuk je imel v rokah
in je stopal počasi za možem, ki je kosil.

— Zaradi teh, ki so kosili tu pred vami, je rekel,
in ki so mrtvi!

Moža sta šla drug za drugim po strnišču in po¬
slušala cepetanje drug drugega.

— Radi vaših otrok, ki brez Boga ne bodo imeli
srečnega življenja!

Oba je oplaznilo padajoče žito.

—- Radi vaše zapuščene duše, ki bi jo rad rešil!

Kmet ni odgovarjal. Bil je jezen in je divje kosil
ter se je hotel spustiti na drugo stran brega. Ko
je duhovnik to videl, je odšel proti drugim poljam
in drugim srcom.

Ob osmih zvečer se ni prikazal v fontenejskem
gradu. Videli ga niso od četrtka. Šele v soboto zve¬
čer so videli iti med bukvami nekega duhovnika
Rubio, toda ta ni bil več podoben prejšnjemu. Zdelo
se je, da je še bolj shujšal, šepal je naslanjajoč se
na palico, toda mala črnikasta glava, ki ni pazila
na pot, utrujena, je gotovo poslušala visoko pesem
novega življenja. Prihajal je v poletni mrak, ki je
prav tako čist kakor dan, le da je slajši.

— No, in bera? je zaklical Mihael, ki je šel
preko dvorišča. Je končana?

Srečala sta se pri zadnji bukvi ob cesti.

— Ne morem več, je rekel duhovnik, toda sem
poln upanja. Prav ste imeli! Veste koliko družin me

154

je odbilo, gospod Mihael? Šest! Vse ostale so dale!

— To je pa res čudno!

— In še to: sedaj me poznajo; sedaj sem bolj
njihov duhovnik, sedaj se ne bojimo več drug dru¬
gega . . . Oh, gospod Mihael, če bi jih videli! Kako
različna dejanja vere! Kakšna priprostost! Kako po¬
gosta revščina! Toda v vsem tem se razkrije skriv¬
nostno srce!

Dokazi — prinašal jih je. Dokazi so bili odgo¬
vori, zbrani na polju in po kmetijah. Še enkrat jih
je doživljal. Pripovedoval jih je s kretnjo in nagla¬
som. Govoril je o teh iz Volčjega dola, o teh ženj-
cih, o besedah, ki so bile polne nevednosti: »Gospod
župnik, jaz sem za vero, ker to pospešuje trgovino.
Kako bi pa bilo v trgu, če bi ne bilo nedelj? — Jaz,
jaz se ne bojim, jaz sem katoličan in kadar morem,
grem k maši. — Vpišite vendar ime mojega očeta,
če je mogoče; zadovoljen bi bil, če je v nebesih. Dal
bom zanj ...«

— In ti, ki so me odbili, je nadaljeval duhovnik,
so skoro vsi skušali vse pojasniti; opravičevali so
se; eden je imel brata čuvaja na kanalski zapornici
in če bi dal za cerkev, bi se bal svojega brata; drugi
mi je rekel: »Uradnik sem« in njegovo uradovanje
je obstojalo v tem, da je redil neko mladoletno si¬
roto .. . Oh, gospod Mihael, to so njihovi odgovori.
Ubogi so, kakor oni; nevedni so, plahi, trepetajoči;
toda vso brezbrižnost, da bi odpadli, so zavrgli.
Kako jih bom sedaj še bolj ljubil! Od česa so živeli
do sedaj? Od katere zaloge milosti? Od krstov in
Zdravihmarij svojih prednikov. Toda poglejte: izpo¬
vedovali so osebno vero. In jaz, ves se jim bom po¬
svetil, delal in molil bom zanje, vrnili se bodo. Bog
živi Fontenej, gospod Mihael!

— Bog jih živi! Srečen sem kakor vi in poln
nekega veselja, ki je napolnilo naju oba.

— Nisem še jedel in ne se že od jutra prikazal
v cerkvi. Zbogom!

155

— Hvala!

Duhovnik se je oddaljil, odšel je proti trgu. Za¬
čelo se je temniti. Čutil je okoli sebe dihljaje gorkega
vetra, ki jih je noč vlekla na polje; vsak dihljaj je
imel svoj zvok, vsak svoj vonj, vsak svojo govorico:
veter s posušene lucerne, veter s strnišča, veter s
travnikov, veter iz gozdov in ribnikov. Duhovnik je
šepetal: »Bom kakor ste vi vetrčki; ovijal jih bom,
miril jih bom in jih polnil z nevidnim življenjem.
Šel bom k njim, k vsem. .. Vedno jim bom du¬
hovnik. Vedno .. . Zahvaljen, Gospod!«

Na poti ga je pozdravila neka senca.

— Dober večer, Vranar! Kam pa greš?

— Prenočišča iskat!

— Hočeš spati pri meni?

Potepuh, ki je imel polno bisago, ki jo je pokri¬
val okoli in okoli plašč kakor šotor, je dvignil svojo
razkuštrano glavo in svoje posmehljive oči.

— Oh! Kaj bi pa Filomena rekla? Vranar v žup¬
nišču, Vranar v postelji! Vsa fara bi se jutri temu
smejala ... Hvala, gospod župnik. Poleg tega pa sem
nekam poslan, tudi jaz . ..

Odšel je. Tema ga je kmalu zakrila s plotovi in
med cestnimi nasipi. Po gozdni poti je šel proti
Volčjemu dolu. Gozd ga je sprejel, ga skril ter mu
pospešil korak. Da ga ne bi videli, se je priplazil do
Gilbertovih vrat. Vrata so bila od znotraj zapah¬
njena. Naselje je spalo, le otročji krik se je zasli¬
šal, ki ga je mati takoj uspavala. Vranar je šel okoli
hiše in odprl leso v zadnjem delu vrta.

Tu je našel na nekem drvu sedečega moža, ki je
razmišljal, ali pa je spal. Glavo je imel naslonjeno
na roke. Zažvižgal je kakor ptič, ki se zbudi. Senca
se je dvignila.

— Potep, hočeš, da te z vilami?

Miren Gilbertov glas je zazvenel po vrtu, a ni
ustavil Vranarja, ki je vrgel raz sebe plašč, nato pa
dvignil lovsko torbo, ki jo je nosil preko rame.

156

— Ne plaši se, moj stari, jaz sem, Vranar, ki te
prihajam obiskat...

— Pridi rajši drugič; noč je, nisem razpoložen.

— Ravno radi tvojih skrbi prihajam.

Vranar je med tem, ko je Gilbert sedel nazaj na
drvo, stal pokonci, naslonjen na svojo palico.

— Tvoja hčerka, pri kateri bo jutri notar raz¬
prodajal ...

— Ne bo me tam! Ne govori mi o njej in če te
je ona poslala — molči! Pusti me! Ves sem potrt...
moja hčerka, tovariši, delo, mrtva žena ... vse ...

— Saj pravim, življenje je kakor morje, ki sem
ga videl, ko sem bil še majhen: pravijo, da globlje
ko se pogrezaš vanj, bolj je slano. Ne morem te
ozdraviti, Kloke, toda vem, da si pravičen mož.

— Čemu mi je to v dobro?

— Da ne pustiš, da bi ti, ki so odvisni od tebe,
jemali imovino drugih ...

Gilbert se je dvignil in je grabil za beračevo
roko:

-— Ne govori mi o tem! Zgubil sem ves svoj
denar radi hčerkine prodaje; izgubil sem mir in po¬
koj. Kaj hočeš, da še več dam?

— Pusti me in me poslušaj! Ko je sodni sluga
prišel k njima zadnjega maja, ali mogoče misliš, da
je vse Lirejeve živali zapisal?

— Brez dvoma.

— Motiš se.

— Kako?

— Teh ni mogel zapisati, ki so bile v gozdu!

— Skrite?

— Za vraga, vsi v Fontenej to vedo, le ti ne!

— Tatovi! Moji otroci tatovi! Norčuješ se, Vra¬
nar! Toda jaz ti bom te želje pregnal!

— Kar pojdi to noč pogledat tja, pa boš videl,
da se ne šalim. Odpri hlev; videl boš, da je troje
krav manj; v ovčjaku mukajo štiri ovce, v konjuš¬
nici ni najlepše kobile.

157

— In kje so živali?

Vranar je zamahnil z glavo na levo in desno,
da bi pokazal, da so raztresene tu in tam po deželi.

— V zavetju čakajo, da bo prodaja končana.
Potem jih bodo pa prodali prijateljem. Toda upniki
ne bodo o tem ničesar vedeli, niti notar, niti sodni
sluga. In tvoj zet, Gilbert, bo še imel denarja za
zabavo! ...

Dninar je močneje stresel beračevo roko.

— Ne varaj me, Vranar, ali pa te bom poiskal
v gozdu in bova obračunala. Moja hčerka tatica!
Živina skrita! Povej mi imena krivcev, ki so skrili
živino! Vranar, povej in grem!

Vranar je tiho, ne da bi se zganil, kajti noč je
bila tiha in ni bilo treba, da bi ga sosedje slišali,
povedal imena kmetij ali ljudi. Nato si je vrgel plašč
na hrbet in obesil bisago na ramo.

— V gozdu imam svoj brlog; zbogom, Gilbert:
to uslugo sem ti naredil, ker si dober mož. Kadar
ne bom imel več kruha, mi ga boš dal?

Gilbert se je že vrnil v hišo. Tipaje je vzel cepec,
zaklenil je omaro, kjer je bila hrana. Ko je odšel, je
bil vrt prazen. Gorka megla je zavijala zelenjavo,
hruške, panje, mejo in gozd okoli in okoli. Luna se
je morala že dvigati, kajti od daleč nekje se je sli¬
šalo tuljenje potepuškega psa; kakor človek, ki ni
čisto pri pameti, je začel teči, skakajoč preko ograj,
šel je preko polj ter s krepelcem razmikal veje. Te¬
kel je proti kmetiji svoje hčerke.

Kmalu se je prikazala v že blesteči se megli hiša,
kjer bo jutri razprodaja. Gilbert je poslušal. Mož in
žena sta morala spati. Še bolj se je približal in pri¬
sluškoval pri polknicah. Nato je šel previdno ter
odprl vrata pri hlevu, pri konjušnici, pri ovčjaku,
pri svinjah .. . Ko se je torej prepričal o resnici, je
zakričal z vsemi močmi v noč, obrnjen proti hiši:

— Tatova! Tatova!

V urnem teku je zbežal na hrib nad kmetijo.

158

PRODAJA PRI LIREJEVIH

Dan potem, ko je sodni sluga popisal pohištvo
na Lirejevi kmetiji, se je Lire odpravil k notarju.
Ta je bil že navajen na take hrupne obiske zasledo¬
vanega dolžnika. Za nič se ni brigal, poslušal je pro¬
teste; znal je izrabiti trenutek, da je posegel vmes
in zaključil: »Prav imate, da nočete biti zarubljeni.
Ni prijetno, če človeka vlačijo po lepakih in časopi¬
sih na ta način .. . Poslušajte me: spremenite dražbo
v prostovoljno prodajo, naredite se, kakor da ste
kmet, ki se prostovoljno odpove svojemu imetju. —
Hm, res ni prenapačno, toda kako ? — Zelo priprosto.
Dajte možnost svojemu lastniku, da proda vse vaše
pohištvo in vso živino; prepisal bom akt in prodaja
bo nekoliko pozneje, na dan, ki ga bomo skupno do¬
ločili. Prav?«

Nasvet je bil dober in vsak ga je sprejel.

V nedeljo 22. julija, okoli enih, se je pripeljal
notar, že starejši, pa še zabaven. Pripeljal se je na
dvorišče s svojim pisarjem, ki je nosil aktovko iz
turškega usnja. Izklicevalec je prišel že prej, bil je
to star mož, suh in bled, imel je široka prša, oblečen
je bil črno radi uslužnosti do sodnije, s katero je
bil mnogokrat sosed. Povsod po okolici je užival
spoštovanje radi svoje vesele nravi, s katero je iz¬
vabljal višje ponudbe. Glas pa je imel močan in uve¬
ljavljajoč. Te tri osebe so se pripravile, takoj ko je
bil voz razprežen. Ob vodnjaku in vzporedno s hišo
so že bili razstavljeni plugi, brane, sejalnik, dvoje
dvokolic, ciza, vetrnik, na drugi strani vodnjaka pa
je bila ena železna postelja, ena lesena in še nekaj
stolov. Ravno nasproti ob zidu pa je bila najprej
ena stara bela kobila, privezana na železen obroček;
glavo je imela v senci, telo na soncu, dremala je in
rep je zganila le, da je pregnala muhe raz svojega
bleščečega se hrbta. Nekoliko dalje je bila dolga
miza, za katero je bil izklicevalec — miza je bila

159

prej v veliki kmečki sobi —, bila je obložena s pred¬
meti, ki bodo prvi prodani: pozlačena stenska ura,
kozice, kuhinjska posoda, blago, obrisače, srajce,
robci, kupi krožnikov in kovinastih pokrovk. Še dalje
nasproti stopnic, kjer je bil vhod, so postavili stol
za pisarja in mizo za obleko — za obleko Marije
Lire —, tam je bilo črnilo, pero, beležnica in pope-
čaten zvezek, odprt na prvi strani.

— Čez eno uro in pol začnemo z razprodajo! je
rekel notar, ki se je sprehajal po dvorišču ter se
pogovarjal s strankami.

Ljudstva še ni bilo mnogo, toda pomalem se je
množilo. Preko travnikov, po poti, ki vodi od trga,
je vsak trenutek prišel eden ali dva, prihajali so
previdno, počasne hoje, ter mislili na to, kaj bi se
najceneje kupilo. Prihajali so rajši, ko so zvedeli,
da sta se Lireja, mož in žena, zaprla v zadnjo sobo,
da ne bi bilo očitkov. Nekaj žen je prišlo s sprem¬
stvom in med stoječimi možmi so naredile polkrog
ter začele sedati na pluge in na kamenit rob pri
vodnjaku.

Trška ura je bila pol, notar je odvrgel cigareto,
ki jo je kadil, se približal suhemu pisarju, ki je sedel
m je iz spoštovanja vstal ter zamahnil zbranim
ljudem, da naj molče, in je glasno rekel, oči je imel
obrnjene proti zvezku popečatenega papirja:

— Leta 1906 v nedeljo 22. julija bo na prošnjo
gospoda Lireja Štefana, kmeta v kraju, ki se mu
pravi Trn, v fontenejski občini, razprodaja pohištva
in živali, ki pripadajo Lireju in njegovi ženi.

Ko je prebral, je spremenil ton, gledajoč priso-
stvovalce:

— Dobro poslušajte, je rekel, običajne pogoje:
deset proti sto za dražbo, tri manj za tiste, ki takoj
plačajo; vsi pa morajo plačati v gotovini.. .

Nato pa je dodal:

— Izklicevalec, k svojim stvarem!

160

Nekateri so se zasmejali v žgoč dan. Ljudje so
bili rdeči radi vročine. Ženske so iskale majhno senco
pri vodnjaku. Izklicevalec je vzel pozlačeno stensko
uro, kjer sta bila upodobljena dva goloba.

— Gospe, stenska ura za petnajst frankov!

To uro je kupil Gilbert Kloke za hčerko osem dni
pred poroko, prinesel jo je iz Korbini, držeč jo na
kolenih, ovijajoč jo z rokami kakor nekaj dragoce¬
nega, medtem ko je bodoči zet vodil pokrit voz.

— Za petnajst frankov petdeset, za šestnajst,
šestnajst petdeset...

Črna koprena Marije Lire se je pokazala čisto
blizu za zavesami. Skoro nihče je ni opazil. Notar je
izgovoril: »Izdražbano!« in nekdo je odnesel uro.

Drug za drugim so bili prodani predmeti, ki so
bili naloženi na dolgi mizi. Kljub vsemu izkliceval-
čevemu prizadevanju ni bilo previsokih ponudb.

Toda oživelo je, vsaj nekoliko, proti trem, ko je
notar naznanil prodajo konj, goved, ovc in ko se je
mlad trški dečak, ki ga je komisija najela, pognal
proti beli kobili, odvezal konopec in obrnil žival, da
bi jo predstavil občinstvu. Dvesto mož in žena iz
Fontenej in iz sosednjih trgov je bilo sedaj tu.
Kmetsko orodje je bilo razneseno na vse strani. Pri¬
bližali so se. Šum in smeh se je dvignil.

— Pogledamo malo na zobe? je vprašal neki
kmet.

— Stara je, je rekel drugi.

— To pa radi tega, ker je bela, je rekel tretji.
Ko sta jo Lireja vpregala, se mi zdi, da je bila
drugačna.

— Za stopetdeset frankov, je prekinil izklice¬
valec.

Nagnil se je naprej, s pestmi je bil naslonjen na
mizo, z očmi je iskal nemih višjih ponudb v sosednjih
očeh, ko je neki porogljiv glas iz konca dvorišča pri
vhodu na pot, ki vodi proti trgu, zaklical:

— Lire! Pokaži se, moj dečko, poglej!

Žito poganja 11

161

— Vranar kriči, je rekel notar.

Vsi pričujoči so se obrnili.

— Lire, je zopet zakričal Vranar, ali ni ta črna
kobila, ki se vrača, tvoja? Poglej vendar!

In v resnici, lepa črna žival se je pravkar pri¬
kazala na bregu. Počasi je prihajala, zdelo se je, da
sama, med dvema suhima plotovoma proti doma¬
čemu hlevu.

— Lire, poglej sedaj še svoje krave!

Troje belih krav je šlo za kobilo. Mulile so
robidne poganjke.

— Poglej, tvoje ovce! Vse se vrača! Vse gre
domov!

Mogočen klic se je izvil iz množice in se valil
proti gozdu. Ženski glasovi so vse prekričali.

— Kloke! Gilbert Kloke! On je pastir!

Šum je naraščal. Možje, ki so sedeli, so vstali;
ti, ki so kramljali bolj v ozadju dvorišča, so se rinili
proti poti. Vso človeško maso, hitro ali počasno,
je gnala radovednost v isto smer. Naredili sta se
dve veliki skupini, ki sta segali do srede dvorišča,
dvoje obcestnih meja. In po poti med temi živimi
plotovi, ki so se gibali, med iztegovanjem rok, med
dvigajočimi se palicami, med dvignjenimi klobuki, ki
so pozdravljali dogodek, je hitela kobila, glavo je
nosila visoko, bila je preplašena, za njo so šle bele
krave, nato ovce, nato Kloke, ki je bil višji od rado¬
vednežev, bled in utrujen, šel je naslanjaje se na
svojo palico. Glavo je imel obrnjeno proti kmetiji
in ni nikomur odgovarjal.

Lire se je prikazal na pragu. Bil je v najlepši
obleki, v tej, ki ni hotel, da bi jo prodali. Za njim
mu je govorila preplašena in trepetajoča žena, ki ga
je skušala zadržati. Toda ni je poslušal. Imel je
nastop kot poljski delavec, izvežban pri stavkah in
pri težkih besedah. Njegova mehka obleka je bila
dvignjena, obraz, poln energije, je bil razsvetljen,

162

brke je imel privihane, gledal je prezirno, telo je
imel ukrivljeno, zaklical je:

— Preženite živali, tovariši, pomagajte mi, da
jih spravim z dvorišča! Niso naprodaj!

Izvil se je Mariji in treščil v sredo skupin. To¬
variši ga niso ubogali, ker so jim bile potrebe enega
šala. Večina ga je celo skušala ustaviti. »S Kloke-
jem se hoče pretepati! Ustavite ga! . ..« Ognil se je
nastavljenim rokam. Tekel je h črni kobili, da bi jo
spravil na pot. Toda živali so prestrašene stekle na
vse strani po dvorišču. Ženske so se kriče razbežale.
Sredi trušča človeške množice je le eden ostal miren
in nem. Vse se je vrtelo okoli njega. To je bil Kloke.
Roke je naslanjal na palico. Lire, ki je nehal tekati
za kravami in za črno kobilo, se je hitro obrnil in
navalil proti njemu. Pest mu je pomolil pred obraz.

— Kanalija! Vi ste izdali svojo hčerko!

— Stran z nogami! je zakričal Gilbert, čigar
roke so zavihtele palico po zraku, da se je Lire
umaknil.

— Ne udarjajte tako močno!

— Ti pa tako ne govori! Ničesar ne izdajam;
prignal sem živali, ker so na razprodaji; vso noč
sem tekal za njimi; vse imam; vračajo se, da plačajo
zate.

Pogledal je ljudi, ki so se v hipu zbrali okoli
njiju; bili so radovedni, norčevali so se, ali vzne¬
mirjali, pač kakršnega so bili značaja. Ta veliki
Gilbert, tako miren, jih je zopet pomiril.

— In ni nikogar med vami, ki bi rekel, da to ni
prav? Če je kdo, naj reče!

Za hip je bilo tiho. Lire je spoznal, da ga ne
podpirajo. Spustil je pesti, ki jih je držal na prsih
pripravljene, da bi udarile. Dvignil je rame, zdelo
se je, da se smeji.

— Mislim, da se to ne tiče drugega kot mene?

— Ne; nočem, da bi kdo rekel, da je moja hčerka
tatica.

n*

163

— Ubogi neumnež! Ona je peljala telico v so¬
sednjo vas.

— Lažeš, Lire!

— Ona je prosila mlinarja, da bi spravil kobilo.
Z vsem je soglašala ... Ali vas je sram, da bi si
ohranila nekaj imetja?

— Da, Lire, sram me je, kakor neke stvari, ki
ni pravična.

— Tem slabše za sodnijo. Ne bodo prodali krav;
nimajo pravice, da bi jih prodali? Gospod notar?

Ko se je obrnil, je videl Lire notarja, ki se je
s težavo rinil med stisnjenimi vrstami ljudi.

— Kaj je vendar, Lire, ali so te živali res vaše?

— So moje ali od koga drugega, to ni važno;
ne boste jih prodali, temu se protivim.

— Niste prvi, Lire, ki je tako napravil. Skrili
ste jih, na druge kmetije ste jih dali..,

— Oprostite, gospod notar, vprašanje je, če jih
je sodni sluga zapisal v svoj zapisnik. Lahko po¬
gledate; tam jih ni. Protivim se prodaji!

To je rekel s poudarkom. Premeril je notarja. Z
naraščajočim veseljem je poslušal mrmranje ljudi
okoli sebe: »Prav ima ... če jih sodni sluga ni za¬
pisal ... To, to je po zakonu ... Tako je treba nare¬
diti, kakor predpisuje zakon ... Tem slabše za te,
ki verjamejo vanj .. .«

Toda njegovo veselje je bilo kratko. Notar se je
dvignil, štel je po dvorišču raztresene, ustavljene
živali.

— Peljite črno kobilo v konjušnico. Spravite v
hlev troje krav in troje ovc! In hitro! je kričal. ..
Le eno stvar ste pozabili, Lire. Ste, da ali ne, pod¬
pisali akt o razprodaji?

— Seveda sem ga podpisal.

— No, dali ste mi možnost, da prodam vse vaše
pohištvo in živino, vse . . . Slišite? ... Gospodje, na¬
daljujmo s prodajo; za menoj!

164

S pogledom je iskal Gilberta Klokeja, pa ga ni
bilo več.

Ko je Gilbert povedal to, kar je bilo potrebno, je
odšel iz gneče. Prišel je na skrajni del praznega dvo¬
rišča, skoro do ogla hiše, pri vstopu steze, ki vodi v
gozd. Stal je, duša mu je bila na pragu, kjer je Ma¬
rija jokala; čelo je naslanjala na tram ter ga skri¬
vala z rokami. Videla je očeta; a ni pritekla k njemu.

Polglasno je rekel, ne preglasno, da ne bi vsi
slišali:

— Marija! Marija; Vse sem ti dal, ti pa svoje
kradeš! Marija, niti beliča nimam več, ti pa mi od¬
našaš še polovico časti! Marija, jaz ti govorim! Jaz
ti to pravim, a mi ne odgovoriš!

Jokala je naprej. Množica je prišla s smehom in
kramljala z notarjem. Prijatelji so se bližali, sovraž¬
niki bodo prišli.

Gilberta je zaklical neki glas; spoznal je, da ni
Marijin. Odšel je po bregu do kraja, kjer steza pre¬
seka ograjo. Videl je, da sta pisar in izklicevalec
zopet za mizami. Videl je, da so se pričujoči razmi¬
kali, Lire je tekel med njimi, vstopil je v hišo, nato
je odšel iz nje, v roki je držal majhen kovčeg iz
platna, z drugo pa je vlekel Marijo, ki se je skušala
skriti za moževim hrbtom .. . »Zbogom! Pustite me!
je kričal Lire. Vsi ste me izdali! Ne bom se več
vrnil sem!« Štefanov črn klobuk iz mehke klobuče¬
vine in Marijin, podoben cvetoči kapici, sta se od¬
daljila in izginila.

Vzdolž ob meji pa je Gilbert dvignil roke.

— Marija! je rekel. Moja uboga Marija, nimaš
več od česar bi živela! In vendar sem te jaz vzgojil!

Šel je naprej in dodal:

— Nekoliko ... Kolikor sem mogel...

Zbežal je proti Volčjemu dolu, preganjal ga je
pojemajoči izklicevalčev glas, ki je klical:

— Lepa bela telica naprodaj! Lepa bela telica,
ki jo je privedel pošten mož.

165

Gozd ga je zakril.. .

Dva dni nato je, ko se je pod mrak vračal z dela
na stezi pod drevesi, ki gre preko Voro in se obrne
proti Fontenej, opazil Mihaela Meksime. Mladi mož
je šel počasi in v isto smer kot on. Nekolikokrat
se je ustavil, da bi poslušal ali bolje vdihaval. Gilbert
bi se mu lahko ognil, kakor se je ognil tolikim ljudem
iz Fontenej, odkar je sodni sluga prišel k hčerki.
Sramota ga je napravila nevljudnega. Toda ne, sedaj
je podaljšal korake in preden je dosegel izprehajalca,
je zakašljal, da bi ga opozoril nase. Mihael se ni
obrnil ter je šel naprej; toda stegnil je roko v tistem
hipu, ko je delavec šel blizu njega in ljubeznivo je
položil roko na Gilbertovo ramo, da se ta ni niti
potrudil, da bi se izvil ali ustavil. Spoznal ga je, ne
da bi ga videl; pomiloval ga je.

— Prav je, kar si naredil v nedeljo, Gilbert!

— Tudi zelo žalostno je, gospod Mihael.

Odšla sta drug ob drugem po poti, na katero je
prihajalo nekaj blede svetlobe, padala je na njune
obraze, na grmičje in na travo. Mihael je še vedno
držal roko na delavčevi rami. Padajoča tema je
zmešala njune obleke, kakor je drugod bratovsko
spojila kamenje, drevesa, griče, hiše, ljudi.

— Veš, Gilbert, kaj si čestokrat rečem, kadar
mislim nate in na nekatere druge, najboljše v oko¬
lici, na te, ki so ti podobni?

— Ne, tega pa res ne vem. Ne vem niti, kaj
mislite o meni.

— Pravim si, da z duhom presegaš svojo obrt. ..

— Da, včasih je to mogoče.

— Da ne poznaš le sebe. To je dobro, to mi na
tebi ugaja in me dela sosednega tebi.. . Najbrže ti
niti ne zapaziš, da so tebi ukradli resnico ... tebi
in milijonom drugih; toda ti bi jo ljubil, če bi jo
lahko videl, o tem sem prepričan.

— Kakšno resnico, gospod Mihael?

166

— To, ki te dela prav tako plemenitega, kot
sem jaz in po kateri si lahko še bolj .. .

Umolknila sta, eden, ker je mislil, da bi bilo brez¬
koristno dalje govoriti in drugi, ker mu te vrste
pogovori niso bili domači in ker ni našel besed za
odgovor. Toda Gilbert je spoznal, da ima ta bogataš
bratovsko dušo, neke vrste nežnost, ki ni bila polo¬
žena na nobeno navidezno vzajemnost, ampak na
skrivnostne reči, ki jih vsak čuva zase v največji
tajnosti.

Prva zvezda je zagorela nad topolom, ki se je
zdelo, da se je hoče dotakniti s svojim vitkim vrhom.
Oba sta jo gledala in njuni duši sta se morali nekje
v neskončnosti srečati. Šla sta počasi, neka milina
je bila v začenjajoči se noči.

— Vedno ste bili tako dobri do mene, gospod
Mihael.. . Rad bi vam nekaj povedal; za nekaj
prosil. ..

— Kaj, moj prijatelj?

— Da bi odšel. Po vsem tem, kar se je dogodilo,
ne morem več tu živeti... Ne upam si več gledati
ljudi, zdi se, da vsi mislijo na Marijo in na Lireja,
kadar me srečajo ... Nihče drug razen vas ne misli
name. Oditi hočem.

— Kaj boš delal tam daleč?

— To, kar tu.

■— In kam hočeš iti?

— Da bi peljal vaše vole, če bi jih prodali v
septembru. Kjer bodo oni, tam bom ostal.

Mihael je po kratkem razmišljanju odgovoril:

— To je mogoče, Gilbert, imam šest starih volov,
ki bi bili ravno za sladkorne pridelovalce. Če se bom
odločil, da jih prodam na semnju v septembru, te
bom obvestil.

Dal je delavcu roko in nista več spregovorila.
Toda mislila sta drug na drugega, ko sta šla vsak
po svoji poti sredi gozdov, ki so postali vsi črni lin
nad katerimi je visel pas neba kakor železna pre-

167

graja, da se polja po končanem dnevu ohlade in
zgladijo na nakovalu.

Mnogokrat sta se še videla v avgustu. Slučajno
sta se srečavala na poseki, ali na poti v Fontenej
ali na sosednjih grajskih poljih. Nekdaj sta se le
pozdravila in šla; sedaj pa sta oba rada govorila.
In le eden se je temu čudil in to je bil Gilbert. Ko
je govoril četrt ure z Mihaelom, je razmišljal ves
dan, včasih še več dni o tem, kar sta govorila, in
bil je kakor ti, ki se vrnejo s potovanja.

Proti sredini meseca, ko sta se pogovarjala na
oglu ovsenega polja in fontenejskega travnika —
jerebice so se beže klicale — je Mihael rekel:

— Moda je, da se laskamo delavcem in obso¬
jamo plemenite. Res je, Gilbert, da smo propadli
eden kakor drugi. Na isti bolezni bolehamo: lenoba
in ošabnost. Vse sovraštvo je odtod prišlo. Ko še
niso bili razvajeni ne od avtomobilov, ne od lova,
ni bilo lastnikov, ki bi se bolj razumeli z delavci
kakor plemiči. Neki davnini pripadava ti in jaz. To
je eden izmed vzrokov najinega prijateljstva.

Gilbert si ni upal odgovoriti, ker je imel malo
skušenj izven Fontenej; toda na dnu srca je spoznal,
da je bilo to res zanj in za Mihaela. In ljubil je
tega, ki je govoril prosto o vseh rečeh.

Nekoč drugič v začetku septembra si je upal
tako daleč, da je vprašal:

— Vendar ste vi vedno proti sindikatom, gospod
Mihael? To razumem, to ni vaš svet, toda je moj.
O tem se ne bodo nikdar sporazumeli.

— Motiš se!

Mihael se je smejal. Boljši je bil ta dan. Zrak se
je v gozdu nasrkal življenja in ga odnašal v dalj.
Bolnikove dolge ustnice so ga vsrkavale, njegove
rjave oči, razsvetljene radi odboja gorke zemlje, so
se napolnile z njim. Ni lagal ta mož, ni razmišljal:
pokazal je svojo navdušeno dušo.

168

— Motiš se, Gilbert... To, kar me jezi, to, kar
me skrbi in žalosti, to je nemogoč, vznemirljiv
ideal, proti kateremu so vas pognali, če je ubog, se
ne bi nihče hotel zadovoljiti; to so vaša od vaših
vodij porezana krila; pohlep namesto pravičnosti,
sovraštvo namesto ljubezni. Toda dobro poslušaj!
Vse se lahko spremeni... Ge je delo nekega dne
povišano, če je nad njim blagoslov, tedaj, Gilbert,
bom z vami živ ali mrtev in bom veroval v boljšo
zemljo, to se pravi plemenitejšo, v novo viteštvo in
v povratek svetih med srečen narod ... Tudi res,
da je to svetel dan ... ta je, na katerega upam ...
Zbogom, moj stari Kloke! Mnogo bi ti še lahko
povedal. Kmalu mi bo žal, da nisem več govoril s
teboj.

— Meni tudi, gospod Mihael.

Gilbert je gledal za oddaljujočim se mladim mo¬
žem, dokler je mogel. Srce je imel polno te žalosti,
ki ne pričakuje slovesa, zato da nas muči. Mislil je:
»Enega prijatelja imam; toda kmalu bom moral
reči, da sem ga imel, ker ga bom zapustil.«

Gilbert Kloke torej ni bil nič presenečen, ko je
videl, da prihaja na predvečer semnja v Korbini, ki
se vrši drugi torek v mesecu, fontenejski čuvaj.

— Kloke, je rekel Renard, gospod grof vam
pravi, da bo jutri prodal šest velikih volov. To noč
je treba oditi, če jih hočete peljati na semenj.

Delavec je ravno žel grašico na polju blizu trga.
Stresel je svoje cokle, ki so bile polne blata, kajti
deževalo je vse jutro, nato je šel z roko v svojo
brado, da bi premislil in je rekel:

— Pripravljen sem!

— Gospod grof mi je rekel, naj vam rečem o
trgovcih iz belgijske strani, iz Severa .. .

— Recite vendar Pikardijci, to je njihovo ime!

— No pa! ... da bo Picardijcev mnogo v Kor¬
bini ... Torej se nudi prilika, da bodo naši voli dobro
prodani za na polja sladkorne pese v Pikardiji.

169

— Bom torej šel z njimi, kajne?

— Ce hočete.

— Če bi me silili, ne bi šel... Čujte, Renard, ne
da bi vas hotel prezirati s tem, kar bom rekel, toda
zakaj mi ni prišel gospod Mihael sam povedat? Pri¬
jatelja sva.

— Bolan je, leži. To ne gre. Torej na svidenje,
Gilbert! Obilo sreče pri Pikardijcih!

Gilbertov obraz je postal teman. Z glavo je po¬
zdravil čuvaja, ki se je vračal v grad. Nato je vzel
šop trave ter skrbno obrisal rezilo svoje kose in
ko je pogledal na sonce, ki je kazalo, da je ura proti
petim, je zapustil polje, da bi šel zaklenit svojo hišo.

Izmed vseh sosedov v Volčjem dolu je povedal
le materi Justi. Ko je del vse stvari v red, kakor je
hotel, da so med njegovo odsotnostjo, se je snažno
oblekel, pristrigel je svojo ridžo brado ter povezal
v zavoj obleko, da bi jo odnesel sabo; nato je legel
na posteljo ter nekoliko spal. Pred dnevom je po¬
trkal na okno sosedove hiše. Tako je bilo dogovor¬
jeno. Dobra žena je napol odprla okno in se takoj
umaknila radi gozdnega mraza, ki je šel noter.

— Mati Justa, tukaj je ključ, čuvajte ga, dokler
se ne vrnem.

— Bo to kmalu?

— Mislim, da ne; srce imam bolno.

—- Pozdravite ga, moj ubogi Kloke. Toda to ni
lahko, kadar bolezen prihaja od otrok. .. Vsega se
bom spominjala: da bom odprla sobo, kadar bo lepo,
da bom pazila na čebele, da bom izkopala krompir,
o čemer vam bom dala račun ...

— Še nekaj, je rekel Gilbert.

— Kaj pa? Kako je vam za na pot mrzlo!

— Naznanil vam bom svoj naslov; pisali mi
boste novice iz Fontenej, zlasti novice o gospodu
Mihaelu.

170

Dobra žena je pomaknila svoj debeli, veseli obraz
naprej, kjer je Gilbert v sivini končujoče se noči
spoznal oči, polne usmiljenja.

— Jaz nisem dovolj učena, je rekla, toda moj
sin Štefan in moja hčerka dobro pišeta ... Če bo kaj
novic v Fontenej, vam jih pa bosta pisala . .. Težko
mi je, Gilbert, da odhajate, sosedstvo je postalo
kakor sorodstvo . . . Zbogom!

— Zbogom!

Pol ure pozneje je šest najlepših volov iz graj¬
skega hleva, šest velikih, belih volov, ki so bili pri¬
vezani za roge in zvezani po dva in dva, šlo s svojo
delavsko hojo po poti v Korbini. Spredaj pred prvima
dvema, na levi, pa je Gilbert Kloke držal bič.

171

KMETIJA PEN-FENDI

— Torej, Kloke: imeli boste hrano in petdeset
frankov na mesec kakor tovariši. Vaši voli niso
podkovani?

— Ne, gospod, pri nas jih ne podkujemo bolj
od ovac.

— Jutri zjutraj boste šli v kovačnico. Pojdite!

Mož, ki je tako končal svoj prvi pogovor z Gil-
bertom Kloke v mali pisarni, prevlečeni z zelenim
in črnim papirjem, je imel trd obraz, govoril je
kratko, imel je prirezano brado in vedno je nosil
ščipalnik, podoben tem, ki so pogosti pri matema¬
tikih. To je bil gospod Walmery, še mlad gospodar
velike kmetije Pen-Fendi (Rezan kruh), diplomira¬
nec kmetijskih šol, sin starega uradnika, ki je sam
zapustil svobodno kariero. Gospod Walmery je po¬
spremil novega volarja do konca hodnika, ki loči
pisarno od družinske jedilnice in ki se odpira na
dvorišče. Tu se je nagnil ven.

— Juda, to so volovi iz Nievr. Dajte jih privezati
v tretji hlev.

Vrnil se je v hišo, pognal se je do tja, kjer je
bled dan šel poševno preko preprog in videli so ga
že čez nekaj minut, ko je govoril s služkinjo. Gilbert
Kloke je našel na dvorišču svojih šest volov, zve¬
zanih po dva in dva. Vzel je svoj bič, vrezan med
poganjki božjega lesa v Fontenej in ko je iztegnil
roko na vrat Plavca in Sivca, je čakal na poslo¬
vodjo kmetije, Juda Heilmana, ki si je umival roke
pri koritu v ozadju velikega dvorišča. Delovodja, ki
je bil sklonjen, se je dvignil, stresal svoje gole roke
in prišel odvihajoč rokave pri srajci. Občudoval je
Gilberta radi njegove rasti, radi njegove vesele ni¬
hajoče hoje, radi mladostnosti, radi odločnega po¬
gleda njegovih oči, ki so imele barvo Severnega
morja, ki so že oddaleč izpraševale novega volarja.
Ta velikan, oblečen v dolge hlače in v srajco, je

172

imel obraz in brke kakor podoficirji, drobne, pri¬
vzdignjene zlate barve.

— Gilbert ste? je rekel. Malo star za potovanje!

— Lahko bi vam rekel, da ste malo mlad za
zapovedovanje in ne bi imel bolj prav kot vi. Po delu
me boste sodili.

— Tako je prav. Pojdite razvezat svoje živali...
Kaj je ta okras za jermenom? Navada!

Pokazal je rdeč šopek, ki so ga delavci iz Nievr
obesili na jarem njihovih volov, da jih okrase.

— To, gospod, to je znamenje občudovanja, ki
ga imajo ljudje pri nas za najlepše pare volov. Bili
so gizdalini v Fontenej. In lahko so bili.

Z lahkim udarcem biča je obrnil prvi par volov.

So videli! je mrmral. Nobene pohvale za živali,
kakor so moje! Ali imajo Pikardijci samo vole?

Šest volov je šlo v procesiji in on je dodal:

— Lepi so njihovi voli iz Pikardije! To bi bilo
za božične jaslice!

Dvoje kobil je bilo privezanih za primerjavo, ki
jo je lahko vsak na dvorišču naredil ta čas, med
privedenimi niverneškimi in živino pri hrani, zgnani
na dvorišču. Prizor je bil res poln kmečke lepote.
Šest velikih belih volov je počasi hodilo okoli kupa
gnoja, ki je bil stlačen, ter se je dvigal nad osem¬
deset centimetrov v višino nad dvoriščem. Okoli
njega je bila ograja iz železnih kolov, kakor jih je
videti na kmetijah, kjer ljubijo trojne zgradbe. Na
tej gnojni ploskvi, ki so jo spravili na sredo dvori¬
šča — več kakor šest sto voz gnoja — ki ga bodo
raztrosili po prahah, je korakalo štirideset volov,
ridžih ali bledih z belimi lisami, nekaj ogromnih,
kupljenih na kmetih, ki so morali priti sem, na to
gorko pomešano steljo, ki se je kadila pod njihovimi
trebuhi, podnevi in ponoči v jeseni, podnevi in po¬
noči pozimi, ter so odšli pomladi na travnike, da
so se odebelili, preden so odšli v klavnico. Na gotove
razdalje so bila nameščena korita, polna vode, in

173

druga, polna sladkorne pese, ki je prišla iz čistilnic
ter je bila pomešana z razsekljano slamo. Voli so
jedli, pili ter nadaljevali svojo pot v krogu ali pa
so mirno stali, kakor je pač kateremu ugajalo.
Ograja je imela le eno odprtino, čisto v ozadju, v
delu, ki je bil od hiše najbolj oddaljen. Toda tu je
bil priklenjen pes, ki je z očmi oprezoval za svojimi
jetniki in čuval ta edini izhod. Golobi, kokoši, race
so živele z živalmi na istem dvorišču in se grele
pri istem skritem ognju. Okoli gnojišča je bil hod¬
nik, tlakovana cesta, kjer so ljudje, živali in polni
vozovi mogli iti, nato je bilo pravokotno poslopje,
delovodjevo stanovanje, konjušnica, hlev, star ovč-
jak, drug hlev, delavnice, skednji, skladišča, svinjaki;
stene so bile iz rdeče opeke, prav tako strehe. Nad
vso to ogromno kmetijo pa so gospodovala krasna
vrata med dvema stebroma iz opeke, nad njimi pa
je bil okrasni steber tudi iz opeke, ampak pozelenel
radi neviht in očrnel radi prahu in dima. Edino od
tu, kadar je bil kdo na dvorišču, je lahko opazoval
polje, zemljo, nekoliko zeleno in rumeno. Vendar je
bilo slutiti proti zapadni strani, da je za zidno ograjo
zelenjadni vrt in nekaj dreves, zaprtih v to kmečko
trdnjavo; preko sploščene strehe je bilo videti nekaj
vej, že razjedenih od rje.

V tem okviru rdečega kamenja, okoli gnojišča,
je bil to lep pogled, ko je počasna procesija belih
volov iz Nievr, ki so jih ocenjevali, ko so šli mimo,
delavci, zaposleni v hlevih so obstali, voli so se usta¬
vili, da so jedli pičo in golobi so se prestrašili teh
visokih rogov in dolgih hrbtov. Vsa kmetija razen
delovodje, ki se je zdelo, da ne kaže prevelikega
zanimanja zanje, se je zdelo, da je rekla: »Lepe ži¬
vali! Dobro vodene! Kako lep rdeč šop za jarmom!«
Gilbert je čutil, da ga opazujejo; šel je pokonci, za
njim pa šest volov, šel je tako do hleva, kjer je
našel dvajset drugih volov iz Nievr, toda mlajših in
navajenih, da so jih vlekli za vratove. Ko je jemal

174

svoje vole iz jarma, se je smejal, misleč na te vra¬
tove in na to vprego, ki zgleda kakor cunja, pod
katero se voli krivijo radi napora in se zravnajo,
kadar gre lahko.

Popoldne je bil Gilbert zaposlen s skrbjo za svoje
živali in da je šel po kmetiji. Niverneški volar je
videl lepe kmetije, trdne in mnoge bolje izrabljene,
toda nikjer ni srečal pod enim samim kmetom tako
razsežnega posestva, tako prostornih hlevov, toliko
stvari, niti tega videza industrije, tovarne, kot je bil
tu, v tem mejnem kotu, kjer je zemlja sama raskava
in neplodna. Kajti prihajajoč iz kolodvora, ki je bil
kilometer oddaljen, se je čutil zelo tujega v tej de¬
želi brez mej, ravna, kjer je obzorje vseeno kratko,
radi v daljah nejasnega dneva, odkoder so se odra¬
žali le nenatančni obrisi vasi, štrlečih tovarniških
dimnikov, odlomki predmestij, ki so padali na polje.
Imen ni vedel; vedel je le, da se velika skupina hiš,
skoraj mesto, skozi katero je šel, imenuje Onaing.

Radi sonca in muh so živali mukale ter hodile
po dvorišču, odkoder se je med zidovi dvigal vonj
po gnoju. Štirikolesni vozovi, ki so vozili zadnje
snopje, so se vračali vsi prašni. Slišati je bilo kletve,
rožljanje verig, udarjanje konjskih in volovskih ko¬
rakov, ko so stopali preko praga. Nato so volarji,
ki so stanovali v Onaing ali kje blizu, zapustili
kmetijo. Gilbert Kloke je vstopil s temi, ki so sta¬
novali na kmetiji, v sobo, okrašeno s prečnim pa¬
pirjem, kjer je služabništvo jedlo. Dolga povoščena
hrastova miza, vrči piva, beli krožniki in serviete
— na Viži jih ni bilo —, dva volarja, trije hlapci,
zaposleni pri konjih in pri prevozu, dvoje žena iz
mlekarne, ki sta vonjali po kislem mleku, in na
koncu mize veliki Juda Heilman, ki je imel obraz
tolst in surov in poleg njega ... Ko je Gilbert Kloke
opazil v mešajoči se svetlobi svetilke in dneva mlado
delovodjevo ženo, se je obotavljal sesti, preplašen,
kakor če bi bil pred veliko gospo iz niverške dežele.

175

Vendar Perina Heilman ni bila visoka gospa. Oble¬
čena je bila v črno obleko, preko katere je imela
naramni predpasnik iz slezenastega platna; bila je
delavna, preprosta, vesela, na vse je pazila, od ku¬
hinje in kokoši, do mlekarne in celo do hlevov, in ti,
ki so poznali kmetijo, so pravili, da je delovodja,
ta je bila delovodkinja, in da eden dela ves hrup in
drugi vse delo. Toda Gilbert ni videl drugega kot
kostanjeve lase, lepo zglajene kite, zvite nad vratom,
droben vrat, bled od žil, rožnato lice, nekoliko okro¬
glo, ne tako lepih potez kakor gospa Meksime, manj
poduhovljena kot gospodična Antonija Žakmen,
toda sladko, radi tako pravičnega hotenja, radi neke
tako pripravljene dobrote ter radi oči, ki so ga gle¬
dale, njega, novega prišleca. Priklonil se je z glavo,
nerodno, kakor je to delal v mladosti pred Marijinim
kipom, ki je visel na hrastu ter je sedel. Gospa Heil¬
man se je v veliko Gilbertovo začudenje prekrižala,
ko je sedla za mizo, nato je prinesla juho. Ljudje
so pridno jedli ter se glasno pogovarjali med seboj.
Gospa Heilman se je včasih smejala njihovim rečem,
toda nanjo niso merili, bolj radi njene plemenitosti
kakor radi ugleda. Mož, zravnan, večji za glavo nad
drugimi — čeprav so bili nekateri velike rasti, — je
umerjeno jedel juho, kruh, meso ter pil v močnih
požirkih pivo, gledajoč steno nasproti sebi, kakor
če bi zadaj videl polja, kjer je bilo spravljanje kon¬
čano, kjer je utrujena zemlja pričakovala in zahte¬
vala počitka. In on je mislil na polja, jim delil setve
ter jih silil k življenju. Razmišljanje in računanje je
le redko kdaj zapustilo te male trdne oči, trde do
zemlje, trde do ljudi, trde do živali. Pri mizi je bil
kakor nem. Ukaze je dajal zjutraj ob pol petih ali
ob šestih, kakor je pač bil letni čas, ko so bili vsi
delavci te velike kmečke tovarne zbrani na dvorišču.

Večerja se je končala, ko je eden izmed volarjev
potegnil iz svojega žepa pipo in zavoj belgijskega
tobaka, prižgal ter se zleknil na stolu in njegov obraz

176

se je zdel rdeč in moder radi svita ognja in dima.
Ostal je pri mizi, z rokami naslonjen na njo, med¬
tem ko so drugi hlapci zapuščali sobo, da bi kadili
zunaj, ali se ohladili, ko so dekle pospravljale krož¬
nike in vrče. Gilbert ni rekel niti besede. Tudi on
bi rad kadil, toda dejanje tega Pikardijca, ki si je
prižgal pipo v bližini gospodinje in še čisto blizu nje,
se mu je zdelo proti vljudnosti. V Nievr niso tako
delali. In nekaj, da bi poučil in nekaj iz želje, da bi
ga videli, je odmaknil stol od mize, ga nesel do peči,
ki je bila v koncu sobe ter dvignil svojo kapo in
vprašal:

— Lahko, gospodinja, prižgem, prosim?

Pokazal je pipo v svoji dlani.

— Seveda, gospod Kloke. Tukaj lahko vsak kadi.

Obrnila se je, da je to rekla. Nato je znova po¬
slušala svojega moža, ki je bil mnogo večji od nje
ter je glasno govoril, kakor če bi ošteval gospo Heil-
man, radi kakega pogreška pri delu, ki ga je do¬
vršila. Ko je zapustil jedilnico, je pomagala služki¬
njam pospravljati in ko je šla mimo Gilberta, je
rekla:

— Nisem še videla tako lepih volov iz Nievr,
kakor so vaši. Če so še pri vpregi dobri, je to res
lepo.

— Zelo jih hvalite, je rekel Gilbert ter pomak¬
nil čepico nazaj in na tihem je ponovil to, kar so
rekli o njih.

Ko je pokadil, se je dvignil. Soba je bila prazna.
Na dvorišču, pod zvezdami brez lune, so dremale
živali, leže ali stoje z razkoračenimi nogami, da bi
bolje stale. Gilbert je želel, da bi poznal svoj novi
dom. Velika vrata so ostala odprta do desetih; potem
je bila kmetija zaprta in je bila kakor trdnjava iz
opeke na ravnini vzdolž katere je bril veter. Gilbert
je šel naprej, roke je imel v žepih. Od nekod je prišel
gorak in trepetajoč zrak. Troje mož je sedelo na
kameniti klopi, na desno od vhoda. Še bolj daleč je

Žito poganja 12

177

Gilbert slutil drugega, ki je dal roko okoli neke
ženske, brez dvoma služkinje. Nenadna žalost ga je
obrnila od te strani, kjer se ljubijo. Volar je sklonil
glavo skozi vrata na levo in tam preko, kjer so se
v noči pogrezale poti, zemlja, telegrafski drogovi, je
opazil ogenj, ki ni razsvetljeval in okoli katerega se
je zibala drobna svetloba.

— Kaj je to? je vprašal.

Neki glas je odgovoril:

— Velika peč v Kievren, Kievren v Belgiji. Še
ničesar ne poznaš?

Ni odgovoril, toda obrnil se je in šel proti hlevu,
kjer bi moral spati.

Njegova postelj ni bila več, kakor v mladosti na
Viži, postavljena v hlevski kot in obdana s plotom
radi živalskih rogov, ampak je visela pet čevljev nad
zemljo, sredi dolge vrste živali, razsvetljena od sve¬
tilke, ki je visela na železnem kavlju. Gilbert je šel
po lestvi, ko je pregledal jasli, da bi videl, če ni¬
česar ne manjka njegovim volom in nad tridesetimi
pregibajočimi se hrbti, razporejenimi na desno in
levo, katerih belina se je manjšala bolj in bolj do
konca dolgega poslopja, je skušal zaspati. Kljub
utrujenosti radi potovanja je dolgo časa bedel. Ni
mislil niti na Marijo, niti na naselje Volčji dol, niti
ne na svoje tovariše, na nič tega, kar mu je bilo
nekdaj sosednje. Sramota, strah pred trpljenjem, to
je povzročilo, da se je umikal spominom ter je mislil
na čas, ko je ležal na precej podobnem ležišču pri
gospodu Fortie. Primerjal je to preteklo s tem, kar
je pravkar spoznal v Pikardiji, in je zaključeval:
»Zakaj sem prišel v Onaing rajši kot v Lyon, ali v
okolico Pariza, ali na šampanjska polja, kjer je tudi
poznano sladkorno pridelovanje?« Nobenega razloga
ni našel za to, čutil se je tujca, ki ga nič ne veže
in nič ne zadržuje. Premislil je še enkrat najmanjša
večerna dela in obraze ljudi. Proti volji se mu je
vračala slika te žene, objete od moža v mraku po-

178

slopja, in ga vznemirjala. Doma se je malo brigal
za dečke in dekleta, ki jih je srečaval, vse zaljub¬
ljene, mogoče je le pomislil: »Poročili se bodo, čim-
prej tem bolje.« Toda na tem ležišču v Pikardiji,
zakaj so bila ta videnja bolj vabljiva? Zakaj se je
kri volarja, ki je že dolgo živel, razgrela kakor
mladeničeva? Gilbert je razumel, da sprememba ni
le okoli njega. Čutil je, da je mnogo šibkejši kot v
Fontenej. Priče njegovega navadnega življenja so
bile tako daleč, tako daleč...

Silen pikardijski veter je zavijal okoli hlevskih
zidov.

12*

179

OBDELOVANJE ZEMLJE V PIKARDIJI

Naslednjega dne, ko je nakrmil svoje živali, je
skrbno ojarmil štiri najboljše vole z jarmi, ki so bili
okrašeni z rdečim šopkom, trdno odločen, da zapusti
Pen-Fendi, če bi ga silili, da spremeni to lepo niver-
neško navado. Ko je ustavil svojo vprego pred vrati
delovodjevega stanovanja, je šel kakor drugi volarji
in hlapci iskat z maslom namazan kos kruha in liter
piva, ki ga je dal v staro torbo, ki mu jo je posodil
eden izmed tovarišev in je odšel na polje. Heilman
jim je razdelil naročila.

To je bilo težko delo, daleč ob potoku, ki ga je
bilo lahko spoznati po nekolikih pritlikavih vrbah
in po zeleni travi. Prostrana planota brez sence!
Zemlja, že nekaj mesecev suha, se ni razmikala pod
lemežem; bila je kakor dolge grude, kakor bruna,
legala je preko pluga, dvigal se je prah iz nje, oster
dim, poljske miši in žuželke, ki niso mogle dovolj
hitro zbežati, so tekle možu preko cokelj obenem z
izvlečenimi žitnimi koreninami. V majhni razdalji
od Gilberta so delale druge vprege. Toda ustavljale
so se bolj pogosto kot njegova in za dalj časa. Ni
še bilo deset zjutraj, ko je prostor, obdelan od Gil¬
berta in njegovih volov, bil med rumeno barvo strni-
šča kakor pega, mnogo širja od drugih, ter se je
kadila, kakor blaten kanal, obsevan od sonca.

— Dobro delo, je rekel Heilman, ki je šel mimo,
obut v škornje in s slamnikom na glavi; toda vaši
voli bodo trudni do vrha.

— Niti oni, niti jaz, je odgovoril Gilbert.

— Bomo videli, ko bo prišlo puljenje sladkorne
pese. Petdeset hektarov, stopetdeset tisoč kilogra¬
mov je treba odpeljati pred 15. novembrom.

Gospodar je šel po svoji poti, manjšajoč se v
polju, toda še vedno večji kakor delavci, s katerimi
je za trenutek govoril.

180

Zvečer v Pen-Fendi niso govorili o drugem kakor
o tem niverneškem volarju in o njegovih volih. Gil-
bert je slišal pri mizi svoje ime, mrmrali so, hvalili,
ali pa se norčevali. Jedel je, bil je nekam bolj truden
kot včeraj in nekam bolj tuj. Zvečer je kadil na
istem prostoru poleg peči. Delovodjeva žena ni pazila
nanj, bila je zaposlena, da je služila ljudem in da je
odgovarjala na klepetanje dekel, ki so govorile o
svojih načrtih za naslednji dan, za nedeljo. Toda, ko
so možje odšli, se je približala Gilbertu, kakor je to
storila sinoči, stala je poleg njega, ki je sedel.

— In vi, je vprašala, kaj delate vi ob nedeljah?

— Nič, gospa Heilman.

— Ne greste k maši?

— Ne.

Dala je s sočutno kretnjo roko na volarjevo
ramo.

— Tako nesrečni izgledate, gospod Kloke. Dober
delavec kakor vi! Ali vam denarja manjka?

— Ne.

— Če ste bolni, vam ne bo hudo tu; skrbeli bomo
za vas, kar povejte!

Čutila je, da jo gleda kakor pes, ki ga božamo;
videla je v tem bleščečem, dolgem pogledu prese¬
nečenje, hvaležnost, ganjenje, željo, da bi to ne bilo
končano. Zasmejala se je:

— No, ko boste le en teden tu, se boste na vse
navadili. Niste več mlad fant, pa vsak bi vas imel
za velikega otroka! Moj ubogi Kloke!

Oddaljila se je, noseč stol na svoj prostor, in že
je bila vsa v delu. Gilbert se je dvignil. Odšel je, ne
da bi se obrnil, odšel po hodniku, se obrnil tja, kjer
so se obračali voli na gnojišču in je pribežal na konec
poslopja v bližino kovačnice, katere ogenj je ugasnil.
Sedel je ter šel z rokami preko čela, da bi pregnal
sladko videnje in besede, ki so se vračale: »Moj ubogi
Kloke!« Kako je to rekla! Da, prav tako, kakor je
to nekdaj rekla Adela Miret, žena, ki jo je ljubil,

181

ta, ki jo je v tej zapuščenosti posebno ljubil. To je
bil isti naglas, ista kretnja in v pogledu ista čista
nežnost: »Dobro mi poglej v moje oči, moj Kloke,
dobro mi poglej, trpim, kadar trpiš ti!« Oh, kako
stare besede, medtem nikdar slišane toliko let in ki
so vstale v hipu pri spominu na preteklo in so mu
ovijale srce! Tako lepa je bila ta gospa Heilman!
Gilbert je zaslišal konje, ki so se brcali v sosednji
konjušnici; preklinjajoč je tekel, kakor da ne bi delal
nekaj navadnega, in jih je z udarcem jermena ločil
tako divje, da si je rekel:

— Kaj mi je vendar ta večer, da sem tako divji
do živali?

Naslednjega dne, v nedeljo, je on, tako varčen,
odšel takoj, ko je opravil pri živini; zajtrkoval in
kosil je v krčmi v Onaingu in se pod noč vrnil na
kmetijo. Ves dan je blodil sam kakor vojak, ki pride
v garnizijo, po valensienski poti in po zakajenih če¬
trtih poleg kolodvora.

Kmalu je začelo deževati. Več tednov niso mogli
delati ne možje, ne konji in ne voli. Dan se je dvigal
pozneje in se je hitreje pogrezal v meglo, ki je ležala
vse popoldneve nad polji, kjer so delali, in ki je
odšla takoj, ko je začelo sonce slabeti. Potem je
prišel čas spravljanja sladkorne pese. V razmočeni
zemlji so vozili sedaj Gilbert in njegovi tovariši štiri¬
kolesne vozove, napolnjene s sladkorno peso, do slad¬
korne tovarne v Onaing. Niverneški voli so komaj
vlekli, čeprav jih je bilo šest, voz po kolovozih, ki
jih je silna teža razrezala. Treba se je bilo ustavljati,
da so si živali oddahnile. »Kaj iščeš na obzorju,
Kloke? Drevesa? Pri nas jih ni. Dobre prijateljice?
Moj stari, čas je minil. Kozarec piva? Blizu tebe je.«
Previdno so se šalili iz njega radi njegovega ne pre¬
več prijetnega pogleda. Poskušali so ga povpraševati,
da bi videli, kaj ve o svetu. Toda ni bil pripravljen.
Po nekolikih neuspelih poskusih, da bi govoril o jiiver-
neški deželi, ali o drugi stvari, so ga tovariši nehali

182

motiti pri njegovem razmišljanju. Gledali so ga kakor
enega teh pastirjev, ki izgube govorico, tako po
malem in ne vedo z drugim govoriti kakor z ovcami
in psi.

Kaj mu je bilo? Neka trdna in slaba misel ga
je obvladovala. Bolje bi storil, da bi zapustil kmetijo.
Toda manjkalo mu je volje. Čutil se je slabega, ostal
je in se skrival, da bi videl iti mimo ženo Jude Heil-
mana. Gospodinja ni kazala, da bi opazila čudno ob¬
našanje tega moža, ki je oprezal za njo zjutraj in
zvečer. Ni se približal, gledal jo je, ko je šla preko
dvorišča, ko je odpirala okno, ko je spremljala trgov¬
ca, ali obiskovalca. Kadar je bil blizu nje, pri kosilu,
je bil v zadregi in takoj, ko je pojedel zadnji kos
kruha, je odšel. Odkar je živela sredi te hiteče slu¬
žinčadi hlapcev in dninarjev, se je morala že večkrat
braniti proti enemu ali drugemu. Toda ta je bil
posebne vrste, bolj mračen, bolj vznemirjajoč. Kaj
naj stori? Že drugi dan je spoznala, da ie v Gilber-
tovem molku strast in ogibala se je, da ne bi dajala
pretvez temu malopridnemu sanjarenju; toda njen
način ni bil prisiljen in gospa Heilman je bila pred
volarjem tako vesela, tako živahna in naravna, kakor
če ne bi ničesar opazila. »Če ga odpravim,« je mi¬
slila, »kam bo šel?«

Nekega dne pa ga je vendar poklicala. Bil je
tretji teden v oktobru. Neki mesar iz Kievren je
prišel v Pen-Fendi. Na hodniku je glasno govoril z
delovodjevo ženo. Bil je to prijatelj in redni obisko¬
valec na kmetiji, včasih je kupoval; poizvedoval je
za cene in za stanje živali. Imenoval se je Ivan
Urmel: velik mož, mlad, ugleden, pošten in živahen
pri svojih stvareh.

Gospa Heilman je bila sama pri hiši; moža pred
poldnem ne bo. Dala je kozarec piva temu belgijske¬
mu mesarju, ki ga je odklonil z roko in je poprosil,
da bi obiskal hleve. Mlada žena ga je spremljala
do hodnika, pogledala je na dvorišče, kakor če bi

183

nekoga iskala, rekla nekaj besed čisto tiho gospodu
Urmelu in zaklicala s svojini nekoliko zategnjenim
glasom:

— Gospod Kloke!

Ridža brada in bleščeče se oči Nievernejca so se
prikazale v strešnem oknu.

— Gospod Kloke, pojdite z gospodom Urmelom
pogledat hleve!

Mesar, ki je nosil na roki sivkasto kozjo kožo
in le telovnik, kakor večina njegovih tovarišev iz
Sentr ali iz Pariza, kadar potujejo, se je ustavil
pred Gilbertom ter ga gledal s prikrito, resno in nemo
pazljivostjo. Majhen zgib je dvignil gladko pristri¬
žene brke. Končal je svoje izpraševanje z zmajanjem
glave, čigar pomen je ohranil zase, in šel za Gilber¬
tom, ki je kmetijo dobro poznal in je mogel pojas¬
njevati. Prvi nemi hip je minil, potem pa sta mnogo
govorila. Govorila sta o Franciji in o Belgiji, o trav¬
nikih in trgovini in Gilbert je začel pripovedovati o
svoji mladosti in o oblikovanju sindikatov niverne-
ških drvarjev. Drugi je pritrjeval: »Poznam; pri nas
ravno tako; le zdi se mi, da ste brez vere v vaši
deželi. — Ona nas ne ovira. — Vas, nas ona podpira.«
Nekoliko pozneje je rekel: »Gilbert Kloke, treba bi
bilo, da bi prišli pogledat k meni!« Bil je dobričina
ta mesar iz Kievren. Bratski je bil do neznanega
volarja, ki ga je srečal na kmetiji; imel je silo, ki ni
rabila besed, da pritegne v sočutje, ki ga je bilo
lahko uganiti, celo kadar se je šalil.

— Kakor se mi zdi, rabite razvedrila; veste kaj,
pridite na lepo nedeljo!

— Kaj je to?

— Kievrenski praznik, proščenje, ali kakor reče¬
mo pri nas, lepa nedelja, ki je v nedeljo po 18. okto¬
bru. Pri nas boste.

— Bom prišel, je rekel Gilbert.

Nedelja 21. oktobra je bila zanj odlog in skoro
vesel dan. Proti pol desetim je stopil na tramvaj, ki

184

pride iz Valensien za v Onaing in v pol ure je bil v
Belgiji. Mesarjevo hišo je bilo lahko najti; treba je
bilo le iti ob tračnicah in ob koncu ulice na desno.
Zelena hrastova vrata nasproti mesnice, soba, ki je
služila za jedilnico, zadaj kuhinja, nato dvorišče in
skladišča; hiša je prijazno izgledala.

Gostitelja sta sprejela Gilberta kakor prijatelja
.n gospa Urmel, drobcena, sladkih in nemirnih oči
radi gospodinjskih skrbi, mu je stregla kakor princu.
»Sedite; boste skodelico kave? Imate rajši pivo?
Urmel, daj no premoga v peč; gospoda Klokeja go¬
tovo zebe.«

Ubožec, že dolgo ni poznal take uslužnosti dveh
bitij, pripravljenih, da ga sprejmeta, skrbita zanj in
ga razvedrujeta. V sobi je občudoval okusno okrasje,
ki je pokrivalo stene, pobožne podobe, dvoje gam¬
sovih glav iz žgane gline, hrastove stole, belo po¬
barvane, lepe mnogobarvne posode, nekoristne v
skromnem gospodinjstvu, klešče za sladkor, za špar-
glje, žlice za ribe, žlice vseh oblik in velikosti, kupe
in košare iz blesteče se kovine. Občudoval je. Pripo¬
vedovala sta mu zgodbe iz Kievren. Pozabil je na
svojo. Dolgo časa je ostal pri mizi v gorkoti peči.
Mesarjeva žena je uganila, da je Francoz veliko
trpel in da je bil brez vsake moralne pomoči. Rekla
je resno, kajti imela je neko resno dobroto:

— Postreči grem odjemalcu, medtem pa se vi
oglejte tu, toda prosim vas, da imate odslej hišo
kakor eno izmed svojih prijateljev.

— Mojega prijatelja torej, je odgovoril Gilbert,
kajti ne poznam jih, vsaj ker tako ne nazivljem
gospoda Mihaela.

— Nimate prijatelja? Niti moža, niti žene? Oh,
tako .. . Zardevate... Oh, ni prav, da ste nama to
prikrivali! Francoza to ne postara... Morali bi se
tega spomniti... Zabavajte se!

Moža sta preživela dopoldne kakor otroci, Gil¬
bert se je navzel nekaj veselosti od veselega značaja

185

mesarja Urmel. Streljala sta na karabinko; bila sta
pri igri papagajev, videla sta plesati delavce in de¬
lavke iz Kievren in okolice; obiskala sta prijatelje,
ki so jima nudili kavo in ko so se ločili pozno zvečer,
ko so skupaj večerjali, so bili dobre volje in zado¬
voljni, da so se spoznali. Urmel je vprašal:

— Na svidenje, kajne ? Kako dolgo boste še ostali
na Pen-Fendi?

— Mogoče teden dni, mogoče vedno. Toda če
bom ostal, se bom vrnil sem.

— Vendar pred 17. novembrom, je rekel Urmel,
kajti takrat grem na potovanje.

In tramvaj se je pogreznil v noč proti Onaing.

186

v

I

H

A

R

Najbolj mračni tedni v letu so prišli. Ves dan in
vso noč so se podili deževni oblaki. Morje je dalo
vanje življenje in hrano za milijone klasov in cvetic,
dreves in ljudi, za rastline in živa bitja. Zapovedalo
je vetru: »Razdeli sile, in to kar je preveč se bo
vrnilo v globočine, da znova odide.« In veter je na¬
makal Severne pokrajine, vso Belgijo, Flandrijo,
Nizozemsko in nizke pokrajine Nemčije so komaj
spravile zadnje pridelke; možje so kleli poleg v bla¬
to zavoženih voz, bili pa so tudi dnevi, ko so morali
ostati doma ter čakati, da se zjasni, pa se kar ni
hotelo.

Žalostne ure, nevarne za te, ki imajo v srcu ne¬
zdrave sanje. Pred koncem prvih štirinajst dni v
novembru je gospod Walmery dal populiti ogromne
množine sladkorne pese, ki je zorela na petdesetih
hektarih zemlje. Veliki vozovi so vozili pridelke v
tovarne. Gospodar je torej naročil Heilmanu, da na¬
daljuje z obdelovanjem zemlje in kljub slabemu
vremenu so šle vse vprege ven in razmočena zemlja
se je bleščala za njimi, oglajena od železnih plužnih
desk. Možje so si pokrili rame z starimi oblekami;
ali z vrečami. Nevihta je gonila svoje črne vode iz
vzhoda na zahod, iz severa na jug in celo živali so
imele rdeče trepalnice radi neprestanega udarjanja
vode. Veter je razmetaval preletavajoče se vrane.
Trava se je zvijala pod grudami. Včasih so se de¬
lavci vrnili, ker niso mogli vzdržati radi plohe. In če
se je zgodilo, da je ostal eden sam na polju, je bil to
vedno Gilbert Kloke, ki so mu dali nov plug, ki so
ga vlačili trije pari volov, ki so sopli proti svojim
iztegnjenim podkolenicam.

Tako se je bilo treba v četrtek 16. novembra v
naglici vrniti na kmetijo že ob desetih. Nebo je bilo
prevlečeno z enim samim oblakom, brez razpoke in

187

ki se je zdel nepremičen. Lilo je že od zjutraj, da so
živali vzdrgetavale s kožo.

— Živali ne vlečejo več, je rekel Heilman. Lah¬
ko bi zbolele. Možje vrnite se!

In ko je videl, da Gilbert nadaljuje svoje delo,
je zaklical:

— Ukaz je za vse, za Nivernejce kakor za
Flandri jce!

Gilbert kakor da ni slišal.

Šest volov je v nalivu vleklo naprej, oddaljevali
so se, zaviti v meglo svojih dihov in sopar, ki so se
dvigale iz njihovih hrbtov. Volar za njimi v modri¬
kasti meglici svoje poteče se vprege se je zdel mno¬
go večji kot navadno.

— Pogini, če hočeš, Nivernejec! Toda če ena
tvojih živali zboli, boš ti plačal stroške!

Vsi plugi, razen enega, so drug za drugim odšli
proti kmetiji. Gilbert je ostal sam na neizmernem
polju. Bela pega njegovih volov se je pomikala po
zemlji, v nevihti, pod nizkim oblakom. Vaški otroci,
ki so gledali od daleč skozi okna, so govorili: »Kdo
je ta, ki je tam in je bel?«

Gilbert ni ubogal, ker je sovražil Heilmana, ker
se je strast polastila volarja in ga je napravila ne¬
spametnega. Ni več spal. Prepiral se je s hlapci za
najmanjše stvari, zlasti s temi, ki se mu je zdelo,
da jih ima gospa Heilman rajši. Delovodjo ni več
pozdravljal, tudi odgovarjal mu ni več. Neobčutljivi
Heilman je prenašal ta značaj in se radi tega ni
vznemirjal. Celo opravičeval ga je. »Star je,« je pra¬
vil. »Mogoče je prinesel sabo skrbi, za katere nihče
ne ve. In še, on je močan.« Moč mu je ugajala, ka¬
kor najlepša stvar, ki jo je poznal.

Ne, ni od doma prinešena žalost zmešala Gil-
bertu glave, to je bila soseščina te lepe mladosti, ki
jo je srečal na kmetiji in oddaljenost družinskih
stvari, ki so slabile duha in telo. Kako so bile daleč
priče njegove sramote, vsi ti, ki bi se lahko norče-

188

vali, pomagali ali svetovali! Nič več ga ni spomi¬
njalo matere Kloke, nič več mladosti, niti let lju¬
bezni, niti dolge dobe, ko je Gilbert ostal zvest hiši,
vrtu, leseni postelji, kositrasti žlici in spominu smrti.
Štefan, Justin sin, ni pisal. Novice o gospodu Mi¬
haelu niso prišle. Vse navadno je bilo prekinjeno,
tovarištvo, pogovori, delo v gozdu in na travnikih.
In v praznini je rada malopridna želja. Bila je te¬
mu, skoro staremu možu, gospodar. Niti ena beseda
ga ni opogumljala, niti en pogled. Gilbert je dobro
videl, da se ga gospa Heilman čuva, da se ogiblje
pogovora z njim. Silna ljubosumnost mu je zagre¬
nila ukaze, pregled, Heilmanovo navzočnost. Zaho¬
telo se mu je, da bi šlo kolo preko tega veseljaka,
mirnega in mladega; želel je, da bi videl, da ga je
konj udaril, ali da ga je strla vreča zrnja, ki je padla
s skednja, ali da bi se zlomila lestev pod delovodjevo
nogo. Če bi mož zginil, bi postala žena manj odpor¬
na, slabejša in nihče ne bi tako čuval pad njo...
Gilbert je čutil, da ga obdajajo zločinske misli. Vča¬
sih se je samega sebe zbal; spoznal je svojo neum¬
nost; spoznal je, da je doba, ko je mogel ženi uga¬
jati, minila in tedaj ga je zgrabil obup. »Čemu ži¬
vim? Čemu delam, ko se nihče ne briga zame? Ko
me nihče ne bo več ljubil?« Tovariši so pravili: »Kaj
mu je?« Z nikomer ni več govoril; zjutraj je vsta¬
jal, ne da bi spal, spraševal se je, če ne bi bilo naj¬
bolje, da bi zginil. Nato je prišla žena po kmečkem
hodniku; neki glas je klical deklo; neka roka je od¬
mikala zaveso v veliki sobi in divji pohlep se je vnel
v volarjevih očeh, kri mu je zaplala in oči so gledale
kakor mačkove, ki zalezuje bližnjega ptiča.

Kako se je v malo časa spremenil! Kje je bila
sedaj njegova misel o pravici? Ni več mislil; ljubil
je. Novost skušnjave je zmagala takoj to zapuščeno
bitje.

Ko je Gilbert delal v nevihti, si je izmislil, tako
ga je obvladala neumnost, pred seboj nad praho, ki

189

so jo zorali njegovi voli, veliko ženo, rožnato, po¬
krito kakor gospo, in njene mirne oči, ki ga sočutno
zro, moj Bog, prve dni. Videl jo je, naglas je govoril
z njo, tako, da so se voli, ki niso slišali več svojih
imen, čudili in izgubljali na pogumu.

Čez eno uro je volar vendar spregel svojo vprego
in se vrnil. Ko je privezoval vole pred polne jasli, je
mislil, da preobleče perilo in obleko. Ker pa ni imel
več kakor dvoje oblek, je moral obesiti telovnik,
klobuk z velikimi krajci ter premočene coklje na
klin ter je obul škornje, ki jih je nosil le ob nedeljah.
Prišel je k tovarišem.

Ti so delali na pokritem skednju, ki je bil sezi¬
dan ravno nasproti stanovanju in na drugi strani
preko dvorišča, med skladišči, ki so se dvigala nad
njim. Heilman je ukazal, da naj očistijo in nama¬
žejo kmečke stroje in voze. Delavci so nezadovoljni
mrmrali, da so jim dali tako delo. Niso se žurili,
klicali so drug drugega ter se vzpodbujali, da bi za¬
pustili delo, govorili so dovolj glasno, da bi jih sli¬
šal delovodja, ki je pregledoval hleve. In ker tega ne
sme nikdar manjkati, kadar jih je več, ki se jim ne
ljubi delati, zato sta se dva moža sprla na skednju,
kjer je Gilbert začel skladati debela drva. Prepir je
bil na pol resen in možje so spoznali, da se nudi pri¬
lika, izpiti steklenico piva na stroške gospoda Wal-
mery, da bi zalili spravo. Držala sta se za roke. Gil¬
bert je posredoval.

— Dovolj, je rekel Gatien, poškodoval ga boš.
Najmočnejši si, ne bodi strahopeten!

— Najmočnejši?

Mali Viktor Valon je zardel kot opeka, stisnil je
Gatiena, da bi ga zadušil in ga je vrgel v prah proti
kolesu nekega voza. Krik. Heilman je vstopil; za¬
klel je po navadi; ločil pretepača; vendar je na
skrivnem ljubil pretep in kazanje moči, zato je
rekel:

190

— Vendar lepo ... Ti vražji Valon! . .. Dva na¬
enkrat bi premlatil... No!

Viktor je, zasopljen in pokrit s prahom, dvignil
pas pri hlačah, počasi obrnil svojo glavo, kjer so ža¬
rele majhne oči, rumene in zakrvavljene kakor bi¬
kovske. Stal je med vozom in kupom debelih drv, na
katerem je stal Gilbert. Pet ali šest mož je prišlo iz
hlevov, iz kovačnice in skladišča in ju smehljajoč
se gledalo. Gatien je popravljal vozel pri svoji rdeči
kravati in skomiznil z rameni. Zunaj je lilo dalje.
Dež je padal na zeleno zidovje lope, ki je bila odprta
v smeri dolžine in je zapirala dvorišče. Delovodji se
je hotelo zabave. Oster vonj dvignjenega prahu je
podžgal živce.

— Za vas Viktor stavim; je rekel... Plečat je
mali Valon! ... Najbolj močan! .. .

— Kaj stavite? je rekel v kotu oglar.

Neki glas poleg njega, ki se je nagnil ven, je
dodal:

— Glej, gospa Heilman gre: ta, ki bo zmagal,
objame gospodinjo!

— Tako je! je reklo nekaj smešnih glasov. Kdo
se bo šel?

Heilman ni nič rekel. Čutil je s to družabnostjo
kakor vsi. Tudi on je videl prihajati svojo ženo. Pri¬
šla je, bolj pritekla, skakajoč s kamna na kamen,
obuta je bila v coklje, na glavo si je dala siv šal, ki
ga je jemala zjutraj, kadar je bilo zelo mrzlo, da je
šla nadzirat v mlekarno.

Ko je vstopila pod obširno streho, sta še prišla
dva moža iz konjušnice in iz skednjev kakor golobi,
ki se spuščajo s strehe in Viktor ji je rekel: »Go¬
spodinja, ta, ki bo v boju zmagovalec, vas bo objel!«
skomiznila je z rameni kakor matere, ki mislijo, da
je pač zrno neumnosti v zahtevah njenih otrok in je
rekla:

— Prišla sem, da povem Heilmanu, da je pivo
pripravljeno.

191

Sedla je na hrastovo tnalo, ki je ležalo ob steni.
Stisnila je obrvi. Opazila je Gilberta, ki je skočil z
visokega kupa na tla in ki se je pripravljal na boj.
Telovnik je vrgel na vozno oje in se pognal na dva
koraka pred Viktorja.

— Vas vse izzivam! je rekel.

— Bravo, stari! je nekdo rekel... Lepo iz-
gleda! ...

Saj si zanič! ... Daj, Viktor, pouči ga! ... Dol z
Nivernejcem! Živeli Valonci!

Nasprotnost dveh plemen je vse oživila. Vsto¬
pili so v polkrog; iztezali so vratove, mnogi so ka¬
zali rumene zobe nad radi mraza razpokanimi ust¬
nicami.

— Pazi Viktor! Večji je kot ti.

— Je, je pa tudi trideset let starejši... Ne pu¬
sti ga iz oči, Viktor!

Oba sta molčala, kakor dvobojevalca in vsak je
tipaje gledal telo drugega ter iskal prostor, kamor
bi zasadil svoje roke. Toda med tem ko je mali krčil
noge in se pripravljal za skok, je ostal Gilbert po¬
konci, le noge je nekoliko razkoračil, roke dvignil,
prša in boke je imel nezavarovane. Viktor je mislil,
da je to radi pomanjkanja spretnosti. Sklonjen se
je pognal proti Nivernejcu, ga zgrabil pri zadnjih
rebrih in zbral vse moči, da bi ga zvrnil, da bi ga
zamajal na levo, na desno, da bi ne mogel dihati ter
da bi mu klecnile noge. Vratne mišice so se mu
vozlale pod kožo. Gilbert se je komaj zganil; videli
so le, da mu je lice zardelo in da je usta napol od¬
prl radi pomanjkanja zraka. Pustil je, da se je nje¬
gov nasprotnik izčrpal. V hipu pa so se dvignjene
roke spustile; ovil jih je okoli sklonjenega Viktorja,
ga dvignil, se v bokih zravnal ter zavrtel moža, či¬
gar noge so šle v krogu. Kriki veselja in jeze, vsi
pomešani so obdali bojevalca: »Dovolj! Premagan
je! Ne! Ubil ga boš! Presneto!« Gilbert je še med
tem, ko so oni še vpili, dal roke pod telo svojega na-

192

sprotnika, njegovi prsti so se zajedli v obleko in
t« k>, dvignil ga je in ga je držal na koncu rok. Vik¬
tor je kričal in se otepal. Vsi so se dvignili. Heil-
n an je v šumu ploskanja in krikov dal znamenje:
»Dovolj! Pustite ga!« Gilbert je spustil na tla pre¬
strašenega tovariša, ki se je preklinjevaje rešil.

— Živijo! Gilbert, je rekel Heilman med sme¬
hom, zmagali ste! . .. Kje pa ste se naučili?

— V gozdu se človek vsega nauči, je rekel Gil¬
bert, nadevajoč si telovnik nazaj.

— No, se je nekdo oglasil, ne boš objel gospo¬
dinje ?

— Njegova stvar! je rekel Heilman. Pojdite
pit! ... Vsi! . . . Pivo je pripravljeno ...

Hlapci so šli za delovodjo in so stisnjeni v sku¬
pinah odšli po dežju. Dva zadnja sta pogledala na¬
zaj. Gospodinja je še sedela na hrastovem tnalu. Ni
se smejala. Ona dva sta odšla.

Gilbert Kloke je ostal sam z njo. Ves je poble-
del. Ni si upal, da bi se približal. .. Ker ni ona ni¬
česar rekla in ker ga je gledala nekako očitajoče in
sočutno, je vendar prišel plaho kakor otrok. Mlada
žena je zgledala kakor cerkven kip, bila je sicer ne¬
koliko razburjena, vendar materinska.

— Objemite me vendar, ker ste zmagali, je rek¬
la. To ni greh.

Nagnil se je in jo poljubil na lice. Ni ga odbila,
sam se je umaknil.

— Gospod Kloke, je rekla, to, kar je greh, je
misel, ki jo imate v srcu. Mislite, da nisem vi¬
dela ?...

Nič ni odgovoril, toda po obrazu je postal bel
kot smrt. Govorila je počasi, oči je imela široko od¬
prte in polne dobrote.

-—- Mož pri petdesetih letih! Mož, ki ima hčerko
moje starosti, poročeno kakor jaz! ... Sramota je,
da me zalezujete ... Dobra sem bila do vas od za¬
četka .. .

Žito poganja 13

193

Slišala je tih glas, ki je rekel:

— Da.

In mož se je še bolj oddaljil.

— Nočem vas odpraviti; služite si svoj kruh;
toda to se mora nehati!

Glas je odgovoril:

— Da, nehalo se bo.

— In takoj ter za vedno!

Prvič jo je pogledal dobro v obraz in videla je,
da je smrt v resnici stopila v volarjevo srce.

— Zbogom! je rekel.

— Kam greste ? . .. Ne gonim vas! .. .

Ni odgovoril. Obrnil se je in vzel klobuk in
krenil proti vzhodu, tam kjer se je skedenj odpiral
na dvorišče in dvorišče na polje. Neki glas s kmetije
je zaklical:

— Ej! Kloke, tod! Pot si zamenjal!

Glas, bolj blizu ga je klical:

— Ostanite, moj ubogi Kloke! Ne gonim vas!
Smilite se mi, le ne morem . ..

Niti eden, niti drugi glas ni ustavil, niti zadržal
volarjevega koraka. Njegova visoka senca se je ka¬
zala skozi vrata kmetije. In Gilbert je krenil na
levo, hodil je hitro, ne da bi kaj videl, po blatu,
v dežju, ki ni ponehaval.

Bilo je okoli poldne.

Ko je bil že več kot dve sto metrov od kmetije,
se mu je zdelo, da sliši v vlažnem zraku ženski klic
in besede: »Vrnite se!« Toda v njegovem srcu je
bila smrt. Ubožec je šel po zapuščeni poti. Ni čutil
vode, ki mu je tekla po vratu in po rokah. »Mož
pri petdesetih letih .. . Sramota je, da me zalezu¬
jete! .. . Prav ima! ... Ni več vredno živeti! ...«  Ni
vedel kod je hodil; bežal je; veter je divjal. »Pogna¬
la me je! . . . Nikogar nimam več na svetu .. . Ni¬
kogar! . . . Kakšno življenje sem imel! Sedaj je ko¬
nec ! Podoben sem bil drugim . .. Bednik sem ...
Vendar si bolje začel, moj ubogi Kloke . . . Pojdi,

194

pojdi! Ne vračaj se!... Sramota je, da me zale¬
zujete . . . Kloke, tebi, tebi je to rekla! . .. Bodite
mirni, gospa Heilman, daleč bom odšel, ne bom se
več vrnil.« S težavo se je poganjal proti vetru, proti
nalivu; blato je zadrževalo njegove škornje, oblak
je šel kakor valjar preko mrtve zemlje in zaprtih
hiš ...

Kloke je težko dihal; gledal je preplavljeno
zemljo, ki je ležala pod njim. Mraz, tema, utruje¬
nost, sramota, žalost nad vsem življenjem, vse to je
pomešano izoblikovalo mogočno norost, ki se je raz¬
vila pod silnim nalivom v pršenju voda, ki so sla¬
bile kri. Črna ptica, krokar, sloka ali priba je stekla
pred Gilbertom, ki se je hitro ustavil: »Pustite me,
vi drugi! Ne dotikajte se me! Dovolj sem že ne¬
srečen!« Krila so bežala v viharju. Skušal je spoz¬
nati, kje je. Ko je odšel iz kmetije, je šel po poti,
ki gre preko polj proti vasi, nato pa proti Kievren.
Vso kri mu je pognalo v obraz in v možganih ga je
tiščalo. Kloke je z blodečimi očmi gledal vaške hiše
na svoji levi in je mislil: »Da le najdem valsnsien-
sko pot, pa se bom vrgel pod tramvaj ... Saj gre
mnogokrat... Ne bodo me več spoznali, ko bom
mrtev.« Obotavljal se je. Temna slutnja ga je za¬
drževala ... Ali so bili to glasovi, ki so prihajali v
vetru s kmetije? Ne. Prostrano kmetijo je nevihta
zabrisala. Blatna pot, zvijajoča se preko polj, ni
imela drugega potnika kot volarja. Kloke je zelo da¬
leč pred seboj opazil majhno lučko, brez dvoma raz¬
svetljeno okno katere izmed kievrenskih hiš in to
ga je spomnilo na Kievren, ki je čisto blizu in na
mesarja, ■ njegovega prijatelja ... Njegova uboga,
utrujena glava se je trudila, da bi se spomnila ne¬
kega datuma . .. Kako je že rekel Urmel ? ... O ka¬
terem dnevu je že govoril?... Ne o 17? O poto¬
vanju? Spomin ni odgovarjal. Misli so se zapletle.
»Ne vem ... Ga ne bo več tam? ... Vendar bi se
mu zasmilil...« To je bilo tisto šibko upanje, ta

13 *

195

šibek spomin, ki je oviral Gilberta, da ni šel po
poti, ki doseže tramvaj. Pognal se je naprej, pre¬
močen, ne da bi več mislil, pijan od bede. In v
viharju je dosegel Kievren. Nato je z zadnjimi
močmi odprl vrata pri svojem prijatelju Urmelu in
padel v gorko sobo.

Čez dve uri se je zbudil v postelji, poleg katere
je bedel Urmel. Mesar je prijel za roko ubogega
Nivernejca in rekel:

— No, stari, kako je? Zakaj ste prišli v takem
času ? . . . Zgrešili ste pot, kaj ne ? .. .

Kloke je še imel v pogledu ostanek neumnosti.

— Mislil sem, da nisem, kakor so drugi, Urmel;
pa sem kakor oni; nimam, od česar bi živel! .. .

— Ne bojte se! je odgovoril mesar ter dal zna¬
menje svojemu prijatelju, da naj molči; ne bojte
se, dokler bo pri meni kruh, vam ga ne bo manj¬
kalo. Bodite mirni; ste že boljši.

Na te besede je vstopila žena. Ni si razlagala
tega, kar se je dogodilo. Toda uganila je mnogo bolje
kot njen mož, da tu ni bilo pomanjkanje prvo. Z
modrim glasom je rekla:

— Škoda, da ti jutri odideš, Urmel. Treba bi
bilo tega moža potolažiti. Srce je bolno. Bi ti mogel
odpovedati pot v Fai?

— Bolje bom storil!

— Kaj neki?

— Odvedel ga bom.

— Bo hotel?

-— Žena, Gilbert Kloke je naš prijatelj. Če bi
ga mogli vrniti na pot?

— Tako bodi, je rekla žena.

Naslednjega dne, v soboto, je Gilbert vstal zelo
pozno, kakor če bi na predvečer mnogo pil. Hotel

196

se je posloviti od Urmela. Toda ta ga je zadržal.
Vprašal ga je:

— Zvečer grem na potovanje. To je že dolgo
dogovorjeno. Ker pravite, da sem vaš prijatelj, se
pač ne bova ločila; me spremljate?

— Kam?

— V Pai-Manaž, ki ni ravno predaleč od
Kievren.

— Kaj boste delali tam?

Mesar se je obotavljal odgovoriti ter se je kljub
nemirnosti začel smejati in je rekel:

— Ne bomo ravno slabi belgijski tovariši, ki
bomo isto delali. To delamo vsako leto prej ko mo¬
goče. Vi ne poznate tega, vi iz Nievr. In ravno to je,
česar vam manjka ... Sicer pa ne boste prisiljeni,
da bi isto delali. Greste le radi prijateljstva do
mene? Obljubite?

In Gilbert je rekel da. Bil je utrujen od življe¬
nja; bal se je, da bi bil sam. Stopil je zvečer z Ur-
melom na vlak, ki ju je potegnil sprva v Mon in
proti sedmim v Luvier.

Pot pa, ki loči Luvier od hriba Fai-Manaž, sta
prehodila peš.

197

F A I — M A N A Ž

Noč je bila jasna. Šla sta po dolgi poti, ki ni
bila niti poljska, niti kmečka, niti mestna. Včasih
so jo obdajale poljske meje, včasih nizke hiše, vča¬
sih tovarniški zidovi ali pa mreže, za katerimi je
bil gozdiček, nekaj drevja in streha meščanskega
hotela.

Druge ceste, tej podobne, so jo sekale. Potem
delavska stanovanja plinovi gorilniki, zloženi na
eni strani, ridža para iz kavarne, kjer so se gibale
sence.

Dve uri pozneje, ko sta stopila na kievrenski
kolodvor, da si kupita vozovnici, je Urmel rekel
svojemu tovarišu:

— Nočem vas zvijačno peljati, moj ubogi Gil-
bert. Sledili ste mi iz zaupanja, toda povedati vam
moram, kaj bom delal na Fai. Že meseca maja sem
obljubil, da bom šel tja. Jaz in drugi, stotine in
tisoči mojih belgijskih tovarišev imamo navado, da
gremo od časa do časa v dom duhovnih vaj. Lep
je naš dom v Fai; dobro je tam; živimo skupno in
poslušamo govore o veri; ne mislimo na druge
kakor le na svoje stvari. Jaz nisem nikdar tako
srečen kakor te dni. Toda če vam to vseeno ne
prija, vam ni treba iti.

— Bomo videli, je odgovoril Gilbert. Ko sem
dal besedo, je ne bom jemal nazaj.

Urmel je smejaje se dodal:

— Ne boste prvi Francoz, ki je šel z mano.
Lepo vas bodo sprejeli. Stalo vas ne bo nič. In če
hočete, da boste tako izgledali kakor jaz, rabite
nekaj novega.

Bolj prav je imel, kakor je mislil. Kaj je bilo
Gilbertu, če gre sem ali tja? Najbolj se je bal, da
bi bil sam, da bi občutil, da je osamljenec, ki se mu
smrt približuje v najmanjšem trenutku tišine. Radi
tega je bil po poti skoro vesel ter ni nehal govoriti

198

s svojim tovarišem. Tudi nekaj hvaležnosti ga je
vezalo na Urmela. Hvaležen mu je bil, ne samo, da
ga je sprejel in zanj skrbel, ampak še radi nečesa
drugega, da ga ni več spraševal: »Kaj se je zgodilo
na Pen-Fendi? So vas pognali? Ste sami odšli ali
kaj?« Ne, Urmel se je zadovoljil le z besedo: »Tudi
tam sem bil nesrečen bolj, kakor sem. mogel pre¬
nesti.«

Šla sta tako pol ure. Za njima je šla skupina
ljudi. Lahko je bilo radi njihovih veselih glasov, ki
so zveneli v noč, uganiti, da so bili mladi. Urmel
je pokazal s prstom na grič, kjer je bil zvonik med
golim drevjem.

— Cerkev, je rekel, hiša ni daleč.

V tem trenutku so se trije fantje, ki so ju
pravkar prehiteli, ustavili in eden je rekel:

— O, ti si, stari? Ni treba praviti, kam greš,
tudi jaz grem!

Ti trije delavci, dva sta bila kovinarja, eden
sprevodnik na tramvaju! Imeli so majhen kovčeg
v roki. Ko je povedal imena, je Urmel pokazal na
svojega tovariša:

— Francoz, moj prijatelj, ki gre pogledat, kako
je to pri nas.

— To pa ni skrivnost, je smehljaje se odgovo¬
ril sprevodnik.

Nekoliko bolj daleč so jih dohiteli rudarji iz
Borinaž, ki so prihajali od druge strani. Na levi,
ob zidu, ki je šel po bregu, so se odprla široka
vrata. Belgijci so vstopili, ne da bi čakali, kakor
doma ter obstopili Gilberta Klokeja, ki je radoved¬
no gledal. Bil je na položnem vrtu. S peskom posut
drevored je obkrožal trato. Na vrhu pa je bil velik
grad iz belega kamenja, zgrajen v dvoje nadstropij.
Na koncu hodnika so se gibale sence — brez dvoma
prišleci — in neka visoka senca je držala na koncu
roke svetiljko, ki jo je veter potresaval.

199

— Tod, Šerman! ... O, vi, Henin, in vi, Derdel!
Pozdravljeni! Mrzlo je, kaj ? Hitro vstopite ...

— Kdo je ta, ki sveti? je vprašal Gilbert.

— Oče jezuit; ti tukaj pridigujejo.

— Nisem ga še videl. Podoben je župnikom.

Šel je po hodniku in Urmel ga je, ne da bi ga
imenoval, predstavil kot svojega francoskega pri¬
jatelja duhovniku, ki je svetil in ta ni vpraševal
dalje.

— Prav, moj dragi Urmel. Vam nasproti naj
stanuje. Pozdravljeni... Tu prihajajo pa še drugi!

Znova se je nagnil preko ograje.

Gilbert je prišel v zelo razsvetljeno dvorano, ki
je bila polna praznično oblečenih delavcev. Skoro
vsi so bili mladi kakor ti, ki so jih srečali na poti;
govorili so, klicali so se brez vsake zadrege in ho¬
dili glasno po hodnikih.

— Koliko vas bo ta večer tu? je vprašal.

— Med osemdeset in devetdeset, je odgovoril
Urmel. Ni mogoče več . . . Pojdite, vam bom pokazal
vašo sobo. 4

Šla sta v prvo nadstropje. Notranjost sobe je
Gilberta manj presenetila kot zunanjost stavbe.
Sobe so bile pač snažne, to je res, toda brez drago¬
cenih ogledal, brez velikih zaves, brez rožnatih, pre-
šivanih posteljnih odej, kakor jih je videl pri Meksi-
mejevih ali Žakmenovih. Videl je železno postelj s
preprosto odejo, mizo, železen umivalnik, stol in
čiste stene. Najbolj prijetno pa je vplivala gorkota.
Pri Belgijcih je bilo dobro zakurjeno. Tovariši so
bili glasni, toda zdelo se je, da se razumejo in da so
dobrih značajev; poznali so se; šalili so se kakor
šolarji; večina je že večkrat prišla na Fai. »To je
moja stara soba, oče, jo lahko zopet vzamem? —
Ne, je že oddana.« Tudi duhovniki so se mu zdeli
veseli, le on sam je bil žalosten. »Po kaj sem prišel
sem?« Od začetka je bil na samega sebe jezen in

200

rekel si je, da jutri, gotovo pa jutri zvečer, lahko
odide, ne da bi bil radi tega neotesan. Toda misel,
da ga ne bi imeli za neotesanca in nekoliko rado¬
vednost, to ga je zadrževalo. Večerjal je v veliki
sobi nad kapelico, poslušal je, ne da bi mnogo
razumel, z otrdelostjo radi novosti te mešanice bra¬
nja in jedi. Neki delavec v telovniku je glasno bral,
razsvetljevala ga je svetilka in sedel je visoko na
stolu vzdolž ob levem zidu.

— No, je vprašal mesar, ko je bila večerja
končana, med tem ko so se nastanili kmečki in
tovarniški delavci v sobi poleg obednice ter si pri¬
žigali pipe ali cigare, no, ali morda hočete, da vas
odvedem ?

— Za danes še ne vem, morda jutri.

Tovariš se je zasmejal in skupine so se družile
in razhajale okoli nievrskega drvarja, njihova ve¬
selost, njihovo tovarištvo, njihova vernost, vse to
je znova vzbudilo v njem žalost pred samoto.

Dobri ljudje, brez dvoma — eden izmed njih je
pričel govoriti z Gilbertom, vpraševal ga je o fran¬
coskih kmetijah — toda tako različni od teh, ki jih
je poznal!

Proti pol devetim je šel za njimi v kapelo, kjer
je osemdeset fantov pelo slavospev in odgovarjalo
na večerno molitev, ki jo je molil plečat Flamec,
mlad, ki je izgovarjal besede z glasom, ki premiš¬
ljuje, z glasom, ki je izražal mladostno vero in ki
je segal v srca.

— Kdo je ta? je vprašal Gilbert.

— Delavec v mlekarni, je odgovoril sosed, deč¬
ko, ki strelja z lokom kakor Viljem Tell. Zadnjo
nedeljo je zbil podaljšek jambora.

Glavni oltar je bil iz hrastovega lesa, Gilbert
je sodil, da je dobre kakovosti in dobro narejen.
Pod tabernakljem je bilo z zlatimi črkami napisa¬
no: Sanctus! Sanctus! Sanctus!

201

Francoski drvar je pazljivo poslušal, večkrat
se je začudil, prvo premišljevanje, ki je bilo ta večer
v kapeli. Govornik je bil velik mož, sedel je za mizo
ter je že od začetka naslonil čelo na bel robec, ki
ga ni izpustil. Toda kako resno in krepko je go¬
voril! Imel je dušo za ljudi in kadar je umolknil,
bi človek mislil, da bo slišal njegovo srce, ki bo še
govorilo: »Ljubim vas, moji ubogi, in le za vas
živim.«

Vendar je Gilbert legel brez veselja in zaspal.
Belgijski veter je udarjal na okna.

Naslednji večer, ko je že trikrat poslušal redov¬
nika, ki je vodil duhovne vaje, pel je z drugimi ter
poskušal razmišljati v samoti svoje sobe, med »pro¬
stim časom«, je sklenil, da odide. Po večerji se je
približal duhovniku, ki je govoril z belgijskimi fanti,
možu petdesetih let, obraz razjeden, s trpljenjem
zaznamovan, preko katerega je pronicala duša in
lepšala te razvaline. Ni ga poznal. Ni ga iskal. Sre¬
čal ga je. Bil je jezuit iz male družbe misijonarjev
na Fai-Manaž, toda ne ta, ki jim je govoril. Gilbert
ga je le pogledal, ne da bi napravil kakšno zname¬
nje, ne da bi se vmešaval v pogovor, ki je bil vesel
in razposajen, kakor je treba, da je čez en dan du¬
ševne utrujenosti. Oče se je ločil od skupine in pri¬
šel h Gilbertu.

— Ti hočeš govoriti z mano?

— Da, gospod župnik.

— Pojdiva ven, lepo je to noč.

Odprl je vrata na hodnik, kjer je bil v toku
ljudi kakor kažipot, in je odšel z Gilbertom. Noč je
bila modrikasta, zvezdnata, tiha. Redki glasovi so
se slišali. Duhovnik je odšel poleg drvarja počasi
v drevored, ki se je spuščal od gradu in ki se je v
poltemi zdel neskončen.

— Oprostil mi boš, če te kar tičem: to je pač
navada do teh, ki jih ljubimo. Pri nas ni formal¬
nosti.

202

— No, radi tega pa nisem občutljiv. Doma me
gospod markiz tiče, prav tako gospod Mihael. Ne¬
kateri dajo nekaj na to, jaz ne.

— No dobro, moj prijatelj, kaj bi mi rad po¬
vedal ?

Pesek je škripal pod težkimi koraki; mrzel veter
je preganjal razmetane oblake in bi bil oster proti
sprehajalcema, če ju ne bi ščitil zid. Ko sta bila že
daleč od hiše, je Gilbert začel:

— Jutri vas bom zapustil.

— Že?

— Nisem prišel, da bi delal duhovne vaje. Pri¬
šel sem radi kievrenskega mesarja in da povem po
pravici, ne vem zakaj ...

— Božja roka je slajša kakor človeška, je rekel
duhovnik. Ona te je privedla, ne da bi te silila. Se¬
daj hočeš oditi? Žal mi je namesto tebe, toda prost
si. Pojedel boš le še kavo jutri zjutraj. Nočem, da
bi odšel tešč.

— Dobri ste do mene, toda koliko sem vam
dolžan ?

— Nič. Tovariši plačajo dvajset beličev za vse.
Ti pa si bil le en dan: nočem, da plačuješ. Bil si
nepovabljenec, dragi gost, ki gre mimo, za katerim
mi je žal.

Besede so stopile v Gilbertovo srce, skozi od¬
prta vrata človeške nežnosti. Že dolgo mu ni nihče
tako govoril. Prišla sta do kraja, kjer se cesta
obrne in gre v gozdič in kjer je kip Device z Otro¬
kom. Gilbert je gledal dolgo trato, skoro belo od
luninega svita in še dalje drevje brez listja in pro¬
čelje poslopja in vsa okna, živa v noči. Glasovi in
smeh so se dvigali in zamirali .

— Ti ni preveč dolgčas tukaj?

— Oh, ne radi tega. Lahko rečete to govorniku.
Spoznal sem, da ne prezira revnih. Spoznal sem, da
nas ljubi. Tega mi manjka.

203

— Si nesrečen?

Drvar je zajokal; to je bil ves njegov odgovor.
Prisilil se je, nezadovoljen radi te slabosti in je za-
kašljal, da ne bi pokazal, da joče.

— Če nočeš, moj ubogi, ni treba praviti. Toda
če ti pogovor o tvoji žalosti dobro dene, pa govori
o njej. Brez dvoma se ne bova nikdar več videla.
Tudi naučil me ne boš ničesar: slišal sem že vse
življensko gorje.

— Čisto sam sem, je rekel Gilbert, mojega upa¬
nja je konec.

— Te je žena zapustila?

— Ne, mrtva je. Moja hčerka je bila tako ne¬
hvaležna in tako slaba, da vam ne bi rad pripove¬
doval tega, kar je ona naredila. Osramotila me je.

— Si imel še več otrok?

— Ne, edinka je bila. In preden me je ona za¬
pustila, so mi tovariši pokazali hrbet; pomagal sem
jim pri sindikatu, delal sem za pravico ...

— So ti gotovo slabo povrnili?

— Pretepli so me. Nisem z njimi, da bi jim
škodoval, sedaj pravijo, da sem star.

— Nisi. Kaj mlad še zgledaš!

— Vam, gospod župnik, lahko rečem, da imajo
prav: čutim, da sem se postaral.

— Je to vse? Imaš starše?

— Ne. Eden sam mož je, ki me ni še nikdar
zapustil. Ne morem reči, da bi bil zanj, ne, plemič
je, vendar ga ljubim. In ko sem odšel v Pikardijo
z voli, saj razumete, je bil že tako bolan, da ne vem,
če ni že mrtev.

— Kaj ti tedaj ostane?

— Nič, gospod župnik, sam sem.

— Motiš se, moj dobri prijatelj! Bog ti ostane
in te čaka.

— Kje je?

204

— Med teboj in menoj. Ti ga ne poznaš in pri¬
vedel te je sem, da slišiš njegovo ime. Poslušaj me,
ker se mi zdi, da imaš pravično dušo. Kmalu te bom
zapustil, z mnogimi drugimi sem zaposlen in vendar
te ne bi rad pustil oditi v žalosti proti smrti. Imaš
dober spomin?

— Da, na nesrečo: vsega se spominjam.

— Tudi besed?

— Vseh, ki jih razumem.

— Po molitvi ta večer, torej, ko boš sam v
svoji postelji, ne zaspi takoj. Premisli še enkrat
stvari, ki si jih slišal in ki so te ganile; v tišini boš
bolje razumel; in ko boš nas zapustil, bom mislil,
da vsaj nisi brez majhne lučke in vsaj nekoliko po¬
tolažen.

Vrnila sta se do desne strani velike hiše. Skozi
polknice je luč svetiljk črtala pesek. Duhovnik se
je ustavil, stegnil roke kakor križ, rekel je:

— Brat in prijatelj moj, objemi me!

Gilbert je začutil, da bije proti njegovemu srcu
srce, ki ga ljubi. Imena ni vedel.

V tišini doma duhovnih vaj ob pol desetih, ko
so luči ugasnile in ko so vzdolž ob hodnikih v svojih
sobah tovariši zaspali, se je Gilbert Kloke spomnil
tega, kar je slišal.

Besede so mu prihajale tako, kakor so bile iz¬
govorjene, z istim naglasom, z bratskim in božjim
življenjem, ki so ga vsebovale.

»Moj ubogi brat, če ti le hočeš, si bogat. Tvoje
delo je molitev in klic po pravici, celo kadar se mo¬
tiš, je draga molitev. Dvigaš lopato in angeli te
gledajo; od nevidnih prijateljev si obkrožen; tvoja
muka in tvoja utrujenost zorita v slavno žetev ...
Oh! Kakšno veselje, da nisi sojen od ljudi! On je
najvišje usmiljenje, največja dobrota. Išče pravično
dušo. Odpustil je zaslepljenost duha. Vedno je od¬
pustil napake srca in čutov. Le za hinavce je bil
strog. Vse druge pa priteguje k sebi. Bog ne obsoja,

205

ne očita. Samo oči dvigni, moj brat, in boš prej bral
oproščenje kot očitek.«

Gilbert je pomislil:

»To je lepo! Sem torej nekaj več jaz, ki sem se
smatral za izmeček?«

In druge besede so šle preko njegovega spomina
kakor plima in oseka:

»V preizkušnji smo. Zvon, ki poje, je bil v og¬
nju. Borite se za vsakdanji kruh in to je lepa dolž¬
nost. Od jutra ste na delu in to v ropotu, v prahu,
ali v rudniškem mraku, ali dežju in mrazu. Ni
neumen ta izmed vas, ki misli na plačo in na ve¬
černi počitek. Ta, ki misli na svoje otroke in na
družine, je večji junak. Če pa mislite na Boga, ima¬
te največ. Ne žrtvujete mnogo. Ne boste več stra-
zadevni in ne več sužnji, ampak prosti. Ali vaši
očetje niso imeli sindikatov, svojih društev in tudi
svojih borb? Izvojevali so svobodo; ponesli so na
hoviti, ampak močni; ne več zavidljivi, ampak pri¬
svojili bratovskih ramah svoje vodje do plemstva.
Po lepem življenju so lepo umrli. Vi pa ste revnejši,
kakor mislite. Nimate zemlje in tudi nebes nimate
več. O, moji ljubljeni, rad bi vam vrnil vašo dušo,
vašo lepo delavsko dušo, ki prepevaje dela, ki je
obogatela v pravičnosti in ki je poletela k Bogu v
jasnino.«

V nekem drugem premišljevanju je duhovnik
rekel:

»Sovražniki Cerkve si vedno prizadevajo, da bi
ji tako škodovali, da ne bi njih zadelo. Toda vam
delajo najhujše. Vi ste tisti, ki jih prve rani zlobna
beseda, ker nimate orožja proti zmoti; vi ste vedno
pokošena trava, preko katere gredo vozovi, polni
sena. Kakor hitro opazijo, da ste pognali proti nebu,
vas kose, vas zmanjšajo, vam ne puste drugega kot

206

korenine in pravico, da zopet poženete. Toda ljubo¬
sumno čuvajo in trava ni nikdar visoka . ..«

Še je govoril:

»Kličem vas, kakor sveti Vincencij Pavelski, ki
je govoril:

,Moje srce gori v ognju ljubezni. Ubogi, jaz vas
nosim na svojem srcu. Pridite k meni, vaša ubožnost
me privlačuje. Sin zmote, pridi, otroci brez matere,
izvržki greha, zagrenjena srca, pridite! 1

Čudo ste, ki me razvnema, delavci, ki so prišli
sem k duhovnim vajam! Kadar mislim na toliko te¬
žav, ki jih imate radi verske resnice in radi tega,
da ste prišli sem, sem bolj vaš občudovalec kakor
vaš prijatelj. Tako majhen zavojček imate, kadar pri¬
dete: kovčeg iz lepenke, čevlje in srajco. Toda za¬
vojček resnice, ki ga nosi vaš duh, je pač še manjši.
In njegovi tatovi se ne uštevajo. Veste, kaj mislim?
To, da ste vi predhodniki, prvi klicarji množic, ki
se bodo dvignile od vsepovsod, iz rudnika, iz tovarne
in polja, iz umazanih stanovanj, iz podstrešnih sob,
ki bodo zahtevale svoje nebo, po katerem jih žeja.
Vi ga zahtevate od Boga, vi! Drugi ga zahtevajo od
ljudi, od puškinih strelov, od požigov, od revolucije,
od grozodejstev, od ruševin, od bogokletja; prebodli
bodo zemljo, da bi videli, kam so ga skrili, delež
brezkončnega veselja, mali košček radia, ki se ne
izčrpa; razrušili bodo to, po čemer hrepene, da bi
videli to, kakšno je veselje v zlorabi moči; razsipali
bodo po ulicah denar, ki bi jim moral služiti v milo¬
ščino; vse bodo imeli, le tega ne, kar iščejo. Mislite,
da je to kruh, ki vam manjka? Nekoliko. Toda brez-
dno je globlje. Bog je, ki vam manjka. Molite ga z
menoj.«

Duhovnik je še govoril o mnogočem: o smrtnem
grehu, o rešenju, o družini. V zadnjem premišljeva-

207

nju ta večer je dvignil up, kakor če bi uganil skrito
Gilbertovo muko.

»Moji ljubljeni, kaj je življenje brez vere v raj?
Groza. Človek trpi, je razočaran, bori se za malen¬
kost denarja, ki ga je njegov sosed dal na stran,
za udobje, ki bi ga imel več kot mi. Notranjost je
vedno žalostna, vedno je nezadovoljna. Toda z upa¬
njem v raj se vse spremeni. Seveda še ima vsak pra¬
vico, da si naredi življenje veselo. Toda kako ga
vsega prevzame! Kako gine bolest! Revščina! Mi se
je ne bojimo več, niti smrti. Ste mislili na to? Vsi se
bomo zopet našli, ne le s svojimi starši, otroci, s pri¬
jatelji, ampak z najboljšimi vseh plemen, vseh ča¬
sov! Poln zbor vseh krepkih, vseh dobrih, vseh ple¬
menitih duš, ki prepevajo isto alelujo! Kakšni dediči
ste! Svetujem vam, da niste oholi in da ne prezirate
nikogar. Našli boste tam mnogo vaših tovarišev, da
boste presenečeni, da jih srečate tam gori. Rekli jim
boste: ,Čuj vendar, ti si ja bil znan zlobnež!' — ,Bil
sem, toda ena sekunda me je rešila.' Tako nizko
kakor ste, tako kot živite, upanje je tu; le kličite
in bo prišlo nad vas.«

Vse to, vse, kar je slišal, se mu je v tišini spo-
vračalo in je prešinjalo njegovo srce. Leže v svoji
postelji, z zaprtimi očmi ni nikdar toliko mislil na
hčerko, ni bil nikdar tako nežen, tako obžalujoč,
nikdar ni imel toliko spominov, ki so se borili za in
proti. Končno je rekel: »Šel bom.« Solze so mu pri-
kipele v oči in so tekle tako lahko. Jutranja ura je
zvonila. Ne da bi vedel zakaj, se je zdrznil in po¬
kleknil na svojo posteljo, iskajoč, kaj bi rekel. Ko
ni ničesar našel, je naredil velik križ. To je bila
edina molitev, ki se je je spominjal. Uspavala ga je,
kakor če bi spanec čakal le na to znamenje.

Zjutraj se je dvignil, toda ni odšel.

208

Zvečer istega dne, bil je četrtek, je poiskal du¬
hovnika, s katerim je govoril v parku, in ga je
prosil odveze od vsega, kar je bilo napak v njego¬
vem bednem življenju. Pozen je bil. Kakor drugi je
odložil to priznanje, ki ga je mnogo stalo, na zadnji
trenutek. Ko je zapuščal duhovnikovo celico, se je
čutil lahkega kakor še nikdar. Preden je odprl vrata,
si je od zadovoljstva pomel roke. Odprl je in videl
štiri tovariše, ki so čakali.

— Pa vam ni pretežavno, da vam delam nadlego,
da boste vedeli!

— O, živijo, stari! so odgovorili.

Šel je po hodniku in stopil v svojo sobo. Odprl
je okno, ki je gledalo v park. Zrak, ki je bil mrzel,
se mu je zdel sladek. Neka veselost je plavala po
zraku in šla v noč. Zvezde so govorile Gilbertu in
ga pozdravljale. Hlastno in polno je dihal, dvignil
je glavo in zdelo se mu je, da še ima v prsih mla¬
dostno srce. In mislil je na oddaljene čase, na Viži,
ko je mati Kloke čakala svojega otroka vse nedelje
pred cerkvijo. »Težko sem se odtrgal, mamica, pa
sem vendar prišel.« Nato je mislil na naslednji dan
in obraz se mu je pomračil. Prižgal je luč in se po¬
gledal v malem okroglem zrcalu, ki je viselo na
steni. »Ni mogoče,« je mrmral, »to ni dostojno.«
Odšel je iz sobe in potrkal na Urmelova vrata.

Mesar se je pravkar začel slačiti.

— Kaj hočete, Gilbert?

Drvar mu je pokazal svojo kravato, nekdaj ze¬
leno, toda raztrgano in umazano od velike nevihte,
ki ga je zajela in je resno rekel:

— Mislim, da pač ne morem s tako kravato.

— Res, ni lepa, hočete mojo?

— Ne. Pri nas mora biti slavno, Urmel. Ko je
moja hčerka, Marija ji je ime, šla k prvemu sve¬
temu obhajilu, je bila v Fontenej najlepše oblečena.
In jaz, saj vidite, moje obhajilo mora biti podobno

Žito poganja 14

209

Marijinemu: več je že kot deset, da, več kot dvajset
let, odkar sem ga pustil v nemar.

— Res je, je rekel Urmel, da ne bi nasprotoval
prijatelju.

Skušal se je spomniti, — vse mišice njegovega
lica so se napele — spomnil se je, da je eden izmed
tovarišev, preden je prišel v Fai, prisostvoval poroki.

— Posodil vam bo svojo belo kravato, pa boste
izgledali kot princ. Takoj stopim k njemu.

Odšel je. Naslednjega dne, sredi osemdesetih
mož v kapeli je bil eden, ki je nosil belo kravato, da
bi opravil »velikonočno dolžnost v novembru«. To je
bil sin matere Kloke.

Ko so videli, da je ostal v Fai, in še posebno, ko
so spoznali, da se je vrnil k veri, so mu belgijski
tovariši kazali ljubezen, ki se je izražala na več na¬
činov, v smehljanju, v pogovorih, v stiskanju rok
tako nežno, tako bratovsko. »Ej,« je rekel eden, »go¬
tovo si zadovoljen!« Pa se je zbal, da je razžalil
drvarja, zato je dostavil: »Jaz sem bil prav tako
nekaj časa na dolgu za svojo stanarino.« Drugi je
govoril: »Povejte no, vi, ki ste od one strani meje,
ne mislite, da je to smešno? Tri dni vas poznam,
sedaj smo pa kakor bi živeli vedno skupaj.« Gilbert
je odgovarjal: »Seveda, ko smo prišli sem, smo bili
vseh vrst; sedaj pa smo le ene.« Mnogo jih ga je
vabilo, sobni sosedje, sosedje za mizo, nek rudar,
nek kovinar:

— Boste prišli malo k nam?

Toda Gilbert se je zahvaljeval in odgovarjal:

— Ne morem. Vrnem se z Urmelom, potem pa
moram domov.

Vso naslednjo noč po »velikonočnem obhajilu v
novembru« je mislil na to, kar mora storiti.

210

GOSPODARJEV

ODHOD

V torek popoldne je zapustil s kievrenskim mesar¬
jem Fai-Manaž. Peš, drug poleg drugega, sta spela
nazaj po poti iz Fai v Luvier. Gilbert je molčal;
spraševal se je, ali veselje, ki ga je občutil, ni bilo
le v družbi misijonarjev in belgijskih delavcev, v
parku, pri petju, radi novosti stvari in v njihovi
navzočnosti., Toda ne: čim bolj tse je oddaljeval,
tem bolj je čutil, da je mir v njem. V Luvieru sta
stopila na vlak. Dan je ugašal, dasi še ni bilo
pozno. Bilo je mrzlo in megleno. Ceste, obsajene z
drevesi, posejana in obdelana polja, vrste hiš, rudni¬
ški hribi, trg, kjer se je kadilo dvajset dimnikov nad
žiti in travo, vse to je šlo mimo, vse minevalo, a
zadovoljstvo ni minilo. Stisnjena drug k drugemu,
ovratnik pri jopiču zavihan, svilen robec okoli vratu,
dva moža, sedeča na isti klopi, sta gledala bežečo
pokrajino, ki jo je senca zabrisovala. Mesar je ime¬
noval vasi, ljudi, kmetije, vrnil se je v misli, ki ga
spremljajo vse dni. A ne Gilbert. S svojimi prekri¬
žanimi rokami je močno pritiskal k sebi svojo ob¬
leko. To je delal brez dvoma zato, da bi se očuval
pred mrazom, toda tudi, in to na skrivnem, da bi
ohranil v sebi ne vem kako mladostno moč, ki je
hotela govoriti, krikniti, se izviti: njegova srečna
duša. In ker ni bil navajen, se je čudil veselju, ki
traja.

— Veste kaj! je rekel mesar, ko sta prišla domov
v Kievren, mislim, da ste si premislili in da ostanete
pri meni vsaj do jutri?

— Niti pri vas ne; ne morem; treba je, da se
vrnem v domačijo. Prej je nisem hotel več videti, ker
sem tam trpel. In sedaj veste zakaj nimam več stra¬
hu pred povratkom ? . . .

— Ugarfem, je rekel Belgijec mirno.

— Vi uganete, ker ste bili vedno tako, kot sem
sedaj jaz. Toda jaz, jaz se čudim temu, kar sem

14 *

211

storil. Vrnem se domov, ker nimam več istega srca:
skrb mi ne tare več glave.

In ko je Urmel vztrajal pri tem, da obdrži svo¬
jega prijatelja, je Gilbert rekel:

— Sila mi je porasla; vendar začnem postajati
star in mislim, da bom umrl ubog.

To je rekel v navzočnosti Urmelove žene, ki je
ganjena držala svetilko pred obrazoma teh dveh po¬
potnikov. Rada bi pač vedela to, kar se je zgodilo.
Vendar ni med tem, ko je govoril Gilbert, spraševala
ničesar. Rekla je, pokazujoč vso svojo dušo na pro¬
zornem in nežnem obrazu:

— Moj mož, ni treba zadrževati teh, ki gredo
na svoje delo. Saj je takih malo. Gospod Kloke nas
bo zapustil šele, ko bo z nami pil kozarec piva.

Ko sta moža pila skupaj, je Gilbert rekel me¬
sarju in gospe Urmelovi — Zbogom! In se je po¬
greznil, čisto sam, med kievrenske hiše, proti fran¬
coski meji in proti svoji novi usodi.

Tramvaj ga je kmalu pripeljal v Onaing. Tedaj
pa je Gilberta stisnil strah. Šel je zopet pogledat
kmetijo Pen-Fendi. Med potjo ga je preizkušalo veli¬
ko usmiljenje do samega sebe. Ko je bil na planoti
in ko je slutil pred seboj kmetijo v neizmerni senci,
ki se je dvigala nad pustimi polji, se je zbal. »Ne,
ne bojim se Heilmana,« je razmišljal. »Če me hoče
tepsti, se bom prvikrat v življenju pustil, ker sem
zaslužil...« Ne, bal se je samega sebe, bal se je
neke želje, ki se je zganila v njem in je rasla v nje¬
govem srcu, želja, da bi bil blizu delovodjeve žene
in da bi ji rekel: Zbogom. »Oh! Ne!... Prosil jo
bom odpuščanja ... Povedal ji bom, da sem se ves
spremenil...« Da ne bi poslušal teh glasov, ki so ga
vznemirjali, se je silil, da bi razmišljal med hojo
o svojih volih, o vsaki stvari, ki jo je prinesel iz
Nievr in ki jo mora takoj spraviti... Mračne stene
so se dvigale; stebri hlevov, ovčjakov, stanovanja,
skednja so se že plaho trgali drug od drugega v me-

212

glenosti in mrzli noči. In vedno je čutil v samem
sebi udar te strasti, dasi si je pravil vse, a je vedno
vstajala znova.

Ob tej uri delavci končavajo z večerjo. Nekateri
brez dvoma kade, ali pa se pogovarjajo pred hišo.
Gilbert ni šel do tja. Šel je preko polja in stopil
proti majhnim vratom, ki so v ograji, ki obdaja kme¬
tijo. Na srečo niso bila zaklenjena. Treba mu je
bilo le dvigniti lesen zapah s tem, da se je poslužil
nekega kamna kot dvigala in vrata so se zavrtela
na svojih tečajih. Vrt je bil prazen, prazen je bil
hodnik, ki obdaja skladišča, kovačnico in prvi hlev.
Ko je Gilbert prišel v ozadje dvorišča, je videl le
enega samega človeka pri gnojišču, kjer so dremali
pikardijski voli, bil je to neki delavec, ki ni spoznal
Nivernejčeve sence in ki je dalje mešal peso v ko¬
ritih. Za hip je stopil za steber pri kozolcu. Zaslišal
je Heilmanov glas, najprej v obednici, nato na hod¬
niku. Delovodja se je pokazal na pragu. Gilbert ga
je videl, kako je stisnil roko nekemu delavcu, ki je
po končani večerji odšel domov proti vasi. Hitro se
je pognal preko dvorišča in stopil na hodnik.

— Gospod Heilman!

Ta je že odprl vrata od obednice, sklonil se je
nazaj in obrnil glavo proti kraju, odkoder je pri¬
hajal glas. Njegove oči, ki so se že privadile na svet¬
lobo svetilke, so se trudile, da bi se privadile temi.

— O! Ste vi, Kloke? Vstopite!

Gilbert je bil ves onemogel. Šel je po stopnicah,
vstopil in takoj pregledal vse okoli sebe. Gospe Heil¬
man ni bilo v obednici, kjer je vse stvari dala pred
nedavnim v red kakor vsak večer: svetilka na osna-
ženi mizi , stoli vzdolž ob steni, posoda za kavo poleg
ugašenega ognjišča za kavo naslednjega dne. Heil¬
man je stal pokonci, roke je naslonil na mizo in
gledal proti vratom. Opazoval je s skremženim in
nezaupnim obrazom tega volarja iz dneva v dan, ki

213

se je brez dvoma vrnil zato, da bi zopet dobil delo.
Mnogo je že namreč videl takih nestalnežev, ki pri¬
dejo odkoder že koli, pijani ali brez dela, predvsem
pa so to potepuhi. Preveč jih je že videl, da bi se
jezil nad njimi. Dolgo časa je poslušal ves presene¬
čen, ker se Gilbert ni opravičeval.

— Presneto ste posrečeni! je rekel. Štiri dni ve¬
seljačenja! Jaz pa sem vas imel za dobrega volarja!
Moja žena mi je dobro rekla: »Še ustrelil se bo!«
Prav ničesar ni razumela v soboto zvečer, ko ste vi
odšli... In prav taki ste kot so drugi — brez srca
za delo. Kje ste bili?

Gilbert je naredil negotovo kretnjo.

— Mnogo krajev sem videl, je rekel.

— In sedaj se hočete vrniti? Poznam to, toda
povedati vam moram . . . nadomestil sem že vas; ne¬
kega mladega mimoidočega človeka sem dobil, brez
dvoma ni boljši od vas ... to pač, kar se sedaj najde.

— Ne, ne prosim vas, da bi me zopet sprejeli;
domov se vračam.

— A tako! Tudi prav. Takoj vas bom torej iz¬
plačal . .. Gospod Walmery mi bo že vrnil. ..

Delovodja je odprl predal, vzel iz denarnice zlat¬
nike in jih spuščal drugega za drugim na mizo.

— Sto frankov ... Sto dvajset... Sto štiride¬
set . . . Toliko je. Bo dovolj ?

— Bo.

— In še, moj dečko, pismo je za vas. Opoldne
je prišlo.

Odprl je predal in ponudil pismo. Gilbert je spo¬
znal po pečatu, da je iz Fontenej. Dal je zlatnike na
mizo, vzel pismo, raztrgal ovoj. Kvečjemu dve vrstici
je prebral in že so se mu oči napolnile s solzami.

— Ah! Moj Bog! je rekel. Gospod Mihael je
umrl.

Prenehal je z branjem. Roke so mu omahnile ob
telesu. Po licu in po obrazu so mu tekle solze in on
jih ni obrisal, jih ni skrival. . .

214

— V nedeljo je umrl... Štefan mi piše ... Moj
prijatelj je umrl!

Heilman, dasi malo občutljiv za bolečino drugih,
je bil ganjen radi tolike žalosti.

— Kdo je bil to? Eden vaših sorodnikov?

— Ne.

— Pa menda ja ne vaš gospodar?

— Nimam ga. To je neki plemič, gospod Heil¬
man. Kosil sem pri njegovem očetu in nato pri njem.
Rad nas je imel; pogovarjal se je z mano: on bi
lahko spremenil deželo.

Štel je na prste:

— Pet ur odtod v Pariz, nato še šest ali sedem.
Morda bom prepozno prišel za pogreb ...

Heilman se je hotel narediti brezbrižnega in se
pokazati, da je gospodar. Toda čisto na dnu je tudi
on občudoval tega mimoidočega in mu je bilo žal za
njim.

— Gilbert, čuden človek ste... Prvi ste, ki sem
ga slišal tako govoriti... Poslušajte, morda bi se
še dalo vse to urediti. . .

— Kako? Ali vlak takoj odpelje?

— Ne vem in tudi tega ne mislim. Ne, Kloke;
toda ostanete lahko pri nas ...

Gilbert je dvignil roke, kakor da bi se zbudil iz
sna.

— Ne, ne! Ne silite me s tem, ker bi morda
sprejel. .. Pustite me iti...

Pognal se je naprej, zgrabil denar in ga sunil
v žep. V tem hipu so se vrata, ki vežejo obednico s
sobo gospoda Heilmana, odprla. Neka žena se je
pojavila na napol odprtih vratih. Glavo je imela
obrnjeno nazaj proti nekomu, ki ji je sledil in ki mu
je brez dvoma nekaj govorila.

— Gilbert! je zaklical Heilman. Gilbert, se ne
boste poslovili od gospodinje?

Toda Gilbert je že izginil. Bežal je. Bil je že na
dvorišču, dosegel je skedenj in stopil v temo. Heil-

215

man je hotel za njim, da bi ga poklical, toda žena
ga je ustavila. Prav je imela in mož je odnehal.

— Pusti ga, je rekla; ne poznaš ga še prav:
mnogo je že trpel.

Gilbert je vstopil v hlev. Hlastno je zmetal sku¬
paj svojo obleko, z usnjenim pasom je prevezal zavoj
in ga vrgel čez ramo. Nato je vzel svojo palico, ko
pa je šel mimo svojih volov, je zadržal korak.

— Zbogom, volički! Dobro delajte, ko vas bodo
drugi vodili; jaz pa grem domov.

Ena izmed živali je rahlo zamukala.

— Odgovarja mi, si je rekel volar.

Spoznal je grivca, ki je imel nizek glas in je
kratko dihal. Hitro je šel po poti, šel preko sadov¬
njaka do malih odprtih vrat.

Polja so ga kmalu videla na svojih premočenih
prahah, nato na poti, ki vodi v Onaing. Polja so
bila zravnana in gola. Vas je spala. Iz nekaterih
dimnikov se je še dvigal dim, ki ga je podil vzhodni
veter. Mož ni mislil več na kmetijo, ki jo je zapu¬
ščal. Vse njegove misli in predstave so bile v Nievr.
Trepetal je in si je ponavljal: »Nič več ne bom videl
gospoda Mihaela! Moj edini prijatelj je mrtev!« Ko
je prišel na kolodvor, je vprašal:

— V Fontenej, v Nievr bi rad šel. Bom zjutraj
že tam ?

— Vlak št. 2916 bo takoj odšel. Vzemite si vo-
zovnico do Pariza. Od Pariza pa boste že prišli v
svoj kraj.

Gilbert je stopil v oddelek, kjer je bil en sam
potnik. Stegnil se je po klopi, obleko si je del pod
glavo in zaprl oči. Spanje ni prišlo. Gilbert je mislil
na naslednji dan, na delo, na skrbi prihodnjih dni.
Rekel si je:

— Tako bom živel zanaprej, kakor če bi me go¬
spod Mihael videl.

216

NAZAJ !

Skoro nepričakovano je umrl Mihael Meksime,
v noči od nedelje na ponedeljek. Novica je šla kakor
blisk po deželi: »Gospod iz Fontenej je umrl.« —
»Stari?« — »Ne, mladi.« — »Škoda, boljši je bil od
starega; ni bil ošaben.« V ponedeljek in v torek so
od jutranjega do večernega zvonenja fontenejski zvo¬
novi dolgo zvonili, da so oznanili smrt. Vsi gozdovi,
vse poseke, vse grmovje po gričih, vse je vztrepe-
tavalo, ko so glasovi pribežali mimo, in tudi nekaj
src, ki so Mihaela ljubila.

Grad je ostal štiri in dvajset ur zaprt, prazen in
nem. Nato so začeli vežo predelovati v blestečo se
kapelo. Neka nenavajena živahnost je prelomila tiši¬
no ceste, dvorišča, sosednjih skednjev. Na klic mar¬
kiza, ki je prišel v ponedeljek zvečer, so prihiteli
delavci iz trga in z dežele. Šum žag in kladiv se je
dvignil okoli zidov. Radovednost, nekoliko človeško
sočutje, nekoliko žalost, vse to se je vzbudilo v
enem trenutku. Kočije graščakov so prihajale po
cesti; kmetje so prihajali, sprva bolj redko, pozneje
v skupinah, da ga poškrope z blagoslovljeno vodo;
drugi, ki niso vstopili, so se odkrili pred vrati in
hodili okoli doma, ki ga je smrt odprla vsem.

Markiza so srečavali tu in tam. Pazil je na vse;
dajal je navodila, prvikrat je gospodoval na Fonte¬
nej, pozdravljali so ga že oddaleč, spoštovali, ubogali
na mig. Radi njegove bolesti je porasel njegov ugled
skoro do prijateljstva. Pravil je: »Gospa Meksime
ne more priti, vsa je potrta; sočustvujte z njo.«
Govoril je kot še nikdar in smilil se je ljudem, ker
so videli, da trpi. Imen kmetov, služabnikov, pastir¬
jev, celo najstarejših, vsega se je tako dobro spo¬
minjal kot svojih konjenikov. »Miha, moj prijatelj,
pojdite odpret klet; pripravite potrebno; nočem, da
bi se tuje roke dotikale bivališča naših mrtvih. On
jim tega ne bi dovolil. Pojdite, moj prijatelj, vem,

217

da bo vse dobro.« Rekel je še: »Gospod župnik, vse
življenje vam bom hvaležen, da ste bili pri njegovi
zadnji uri. Namestu mene ste bili, brez dvoma ste
bolje opravili kot bi opravil jaz; bolje ste ga razu¬
meli; midva sva bila tako različna, on in jaz: vzgoja,
delo, celo najini ideali so bili različni. Oh, gospod
župnik, hudo mi je, da nisem poznal svojega sina.
Kajti te razlike, koliko sem trpel radi njih, je od¬
krila v vsej globini šele smrt. On je imel prav. In
midva sva sedaj za vedno ločena, kakor sva bila vse
življenje daleč drug od drugega ...«

V sredo zjutraj ob zori so Renard in zakristan,
kolar in fontenejski kovač nehali razbijati v cerkvi,
nehali so razpenjati pred vrati, ki vodijo na poko¬
pališče, visoke črne zavese, posejane s solzami, ki
so podoba toliko drugih in ki ne padejo. Župnija ni
imela boljših zaves, zato so šli iskat vse za pogreb
prvega razreda v Korbini. Ljudje so se podvizali,
pomagali so jim delavci iz mesta. Odpirali so za¬
voje sveč, postavili so pri vhodu tako visoke in lepe
pare, da še ljudje iz trga niso videli lepših. Vozovi
trgovcev so se ustavljali; otroci, stare žene, mlade
matere, vse je bilo okoli pokopališčnega zida in vsi
so nestrpno čakali. Vonj po blagu od zaves, po vosku
in plesni je napolnjeval staro cerkev in je težil
zrak.

Ura je prišla. Pred gradom na velikem, s peskom
posutem dvorišču se je nabralo veliko ljudi, nekaj
na levi, nekaj na desni strani ceste. To so bili ljudje
iz Fontenej, iz sosednih trgov, delavci, dninarji, obrt¬
niki, mali posestniki, trgovci, med vsemi so bile po¬
mešane ženske, nekatere so nosile žalni pajčolan.
Govorili so potihem. Šum se je stopnjema večal, a
včasih je popolnoma utihnil. Vozovi so prihajali, se
ustavljali pred gradom in se urejali v vrsto pred
konjušnicami, ki so bile napol zakrite z drevjem.

218

Bili so to vozovi vseh modelov in vseh dob, avtomo¬
bili in zaprte kočije, ki so pripeljale sorodnike ali
prijatelje Meksimejev, notarjev koleselj, trgovčev
dvokolesnik, elegantne kočije ali angleški vozovi ve¬
likih posestnikov, izvoščki, ki so jih ponajeli po so¬
sednjih kolodvorih. Posestnik z Viži je prišel peš, še
svež in rdeč, dasi je bil že star, napol je odgovarjal
na pozdrave, ki so prihajali od vseh strani. »Poznaš
tega velikana? ... — Trgovec je iz trga. — Si videl
gospoda Žakmena? — Ne? Niti gospodične Tončke
ne?...«  Oči so sledile vozovom, prerivali so se, da
bi bolje videli, poskušali so razločiti obraze za šipa¬
mi, razumeti besede, kretnje, obraze novodošlih, ki
so vstopali skozi črno prevlečena grajska vrata, za
katerimi so se gibale nerazločne sence. Množica se
je stalno večala. Kmetje so prihajali v skupinah,
prihajali so iz gozdov, s polj ter so se plaho umikali
pogledom. Dvorišče je polno kakor trg na semanji
dan.

Ob devetih je zašumelo. Vse glave so se obrnile
v isto smer. Župnik Rubio se je prikazal na cesti,
pred njim je šel v črnino zavit križ in skupina mi¬
nistrantov. Za njim je šel mrtvaški voz za slavnost¬
ne pogrebe iz Korbini. Drugikrat se je zgodilo, da so
na deželi rabili ta voz. Prvikrat, ko so prišli iskat
truplo neke dame, ki je šla v Pariz za dojiljo, pa se
je vrnila sem umret; bila je zelo bogata, pa ni nihče
vedel, kako je obogatela. Toda to ni več isti voz,
to nista več ta dva krasna konja, vsa v perjankah,
voz prevlečen s črnino in okovan s srebrom; ne, to
je bila popolnoma druga stvar.

— Kako slab voz!

— Pa za grofa!

— Ta bi bil dober za ljudi, kakor smo mi!

— En sam konj!

— In še ta ne lep. Rebra mu lahko šteješ. Še
repa nima dobro osnaženega.

— Veš zakaj?

219

— Ne. Morda ni korbiniški župan dal velikega
voza.

— Torej radi politike?

— Kdo ve? Da bi bil plemič zapeljan k pogrebu
z enim samim konjem, ne, tega pa še nisem videl...
Saj imajo vendar denar v tej hiši! Saj je markiz
dobil trideset tisoč za les.

— Čujte, motite se! Pravkar mi je čuvaj Re-
nard povedal, kako je.

Ljudje so kar obsuli človeka, ki je to vedel.

— No?

— Grof je naredil testament, v katerem zahteva
prvi razred v cerkvi in četrtega, da ga pripeljejo
tja ...

— Hotel je, da župnik zasluži.

— Veš čemu se čudim? Temu, da ni zahteval,
naj ga nesejo tja delavci z njegove kmetije . ..

— Mogoče jih ni hotel utruditi, on je bil sposo¬
ben, misliti na to.

— Mogoče.

Župnik Rubio moli, besede plavajo nad tiho zbra¬
nimi, čela se odkrijejo. Naglo, v popolni tišini je
narasla ganjenost. Voz se je premaknil in na vratih,
odkoder je odšel sin, ležeč v svoji poslednji postelji,
se je prikazal oče, veličasten in žalosten, ves bel je
postal v teh štirih dneh, obraz je dvignil, oči je
upiral naprej na vence krizantem in jesenskega cvet¬
ja, ki so bili obešeni na mrtvaškem vozu; bil je sve¬
čano oblečen, svilen klobuk je nosil v desni roki, ki
mu je neorokovičena visela ob telesu. Vsi so ga gle¬
dali. On ni videl nikogar. Šel je vojaško. Človek bi
rekel, da koraka ob zvoku fanfare, ki poje o žalosti
vsega sveta. Ker je bil hraber in bogat, ker je bil
plemič in že star, vse to ga je povečalo v očeh ljudi
in bolečina je na vse dala svoj posvečujoč pečat,
da so celo najhujši sovražniki gradu videli v njem
dobrega in usmiljenja vrednega človeka in solze so
jim šle v oči. Šel je počasi, bil je večji od vseh,

220

njegova bela bradica in brke, vse je vztrepetavalo
v vetru.

Sledili so vsi prijatelji, sosedje, najemniki. Na
koncu z bukvami obrasle ceste je suho kljuse, ki je
vleklo mrtvaški voz, krenilo na levo in truplo Mi¬
haela, nekdaj grofa Meksime, je za vedno zapustilo
ljubljeno fontenejsko zemljo.

Na tem kraju se je nekdo priključil spremstvu.
To je bil gospod Žakmen. Ni hotel predčasno stopiti
na domačijo, ki je bila njegova. Zvonovi zvone. Gozd
se umika. In spredaj prve trške hiše, potem poko¬
pališče okoli cerkve, še mnogo žena in mož, ki so
čakali, da gre dolga procesija mimo.

Cerkev je bila vsa polna in obred se je začel.
Plamen sveč ni razpršil teme, ki je bila razlita nad
preprogami. Svetil je kakor kresnica, ki je ustav¬
ljena v poletu in pribita v noč. Mašnik je bil blizu
obhajilne mize. Med klopmi se je razvila nova pro¬
cesija, procesija ljudi, ki so pokojnega poznali in so
šli, njemu v čast, k darovanju. Župnik Rubio je
opazoval svoje farane, ki jih je smrt, in ne Bog,
pripeljala v cerkev. »Ona je njihova gospodarica,«
je mislil, »ona še dvigne nad njimi križ.« Prihajali
so po vrsti, poljubljali srebrni križ; različne so bile
ustnice in poljubljali so z različnim spoštovanjem in
različno ljubeznijo; ustnice pijancev, nesramne in
umazane; ustnice, ki med dnem preklinjajo in ki se
v tem trenutku ne upajo upreti običajni kretnji;
ustnice starih ženic, ki stiskajo denar namesto pre¬
bodenih Kristusovih nog. In vsi in vse, možje in žene
iz Fontenej, so darovali, ko so poljubili Križanega,
novčič ali dva na pladenj, ki ga je držal ministrant,
stoječ poleg mašnika. Vsi so šli mimo — revni in
bogati. Vsa fara je poznala Mihaela in skoro vsi so
darovali za pokoj njegove duše, ker so njihovi pred¬
niki verovali, ljubili in občestveno upali.

Neki drugi duhovnik je nadomestil domačega
župnika pri darovanju in procesija se je nadaljevala,

221

suh zvok na pladenj padajočih beličev se je mešal
s poljubi, s petjem mrtvaških pesmi, s klici usmi¬
ljenja, z obljubami vstajenja in večnosti.

General je stal mirno v prvi vrsti, zganil je le
z roko, ki jo je nesel do svojih oči.

Obred je bil končan in oče je odšel. Stopil je na
visoko stopnišče v polno svetlobo ter odgovarjal z
migom glave vsem pričujočim, ki so šli mimo njega.
Ni slišal besed, ki so mu jih govorili: »Moj general,
sočustvujem z vami; moj general, ne bom ga poza¬
bil ...«  Čakal je. Neprestano je gledal na krsto, ki
je stala pred njim, na robu aleje, ki gre preko po¬
kopališča, na najbolj obiskanem in na najbolj čast¬
nem mestu, poleg velike s križem zaznamovane plo¬
šče, ki je nosila napis: »Ni odrekel Meksime.«

Šest fontenejskih delavcev je prineslo truplo do
praga tega bivališča, kamor bo pravkar vstopil pred¬
zadnji svojega imena in poslednje upanje plemena.
Teh šest mož je bilo ganjenih radi bližine mrtva¬
ških stvari in radi generalovega pogleda, ker so
čutili, kako se upira vanje. Še enkrat se je dvignilo
petje; blagoslov je poškropil krsto. Pokopališče je
bilo polno; med vsemi grobovi prav do zidu je bilo
natrpano mož, otrok in žena. Sonce se je prikazo¬
valo in izginjalo za potujočimi oblaki.

Ko je duhovnik končal molitve in se je vračal
v cerkev, je oče dvignil roke. V drugokrat je vsa
množica utihnila. »Ljudje iz Fontenej,« je rekel,
»moj rod je končan; moj sin je mrtev; mene ne
boste več videli! Štiristo let so Meksime ji živeli z
vašimi očeti. Jaz vas postavim za čuvarje tega groba
in groba mojih prednikov, ki počivajo tukaj. Kadar
boste šli mimo, naj ti, ki še znajo moliti, molijo za
mojega sina. Ljubil je vas. Niste ga razumeli, vsaj
dovolj ne. Nimam pravice, da bi vam kaj očital,
kajti tudi jaz sem šele v zadnjih trenutkih spoznal,
kako plemenit je bil. Bil je boljši od nas. Zvedeli
boste od svojega duhovnika, da je umiral misleč na

222

vas. Ne, nimam moči, da bi vam govoril o teh stva¬
reh. Rečem vam samo: dober je bil; ne pozabite ga!
Poskušajte biti bolj pravični do teh, ki bodo pre¬
vzeli njegovo mesto na fontenejski zemlji. Jaz, jaz
vas zapuščam. Toda prosim uboge, da jim smem
razdeliti jaz sam nakaznice za kruh. Pridite, moji
prijatelji! In za vse ostale: Zbogom!«

Mrmrajoče besede so odgovorile tu in tam:

»Ali je dal v ubožni sklad? — Bog ve, kaj je
storil za Fontenej?«

Čuvaj se je približal s šopom nakaznic za kruh,
katerega dobe pri trškem peku. Markiz je stopil na
spodnjo stopnico, na to, ki se je že dotikala zemlje,
razbita in shojena od vernih vseh časov. Reveži so
prišli, se sami uvrstili, bili so v cokljih, kruljavi,
grbasti, stari, iz domače ali iz sosednih vasi, dobre
žene v črni obleki, podobne redovnicam, matere, ki
so imele okoli sebe kopico otrok. In vsakemu je dal
stari plemič nakaznico: »V spomin na Mihaela Me-
ksime!« je pravil. Vrsta je bila dolga; markiz, kakor
je že bil zaprt, je za hip zaprl oči, da se ne bi raz¬
jokal; okoli stoječi so govorili med sabo: »Pa je
bil le res dober gospod Mihael.« In še so govorili:
»Lej, prodal bo Fontenej. Markiz nima več poguma,
da bi se vrnil, prodal bo svojo zemljo. Njemu ni
več treba denarja, saj je milijonar.«

— V spomin na Mihaela Meksime, je ponavljal
markiz na najnižji stopnici pred cerkvijo.

Poleg groba je neko mlado dekle, klečeč na travi,
sklonjeno, potrto od svoje bolečine, ne meneč se za
nikogar, jokalo. Niso videli, kdaj je prišla. Bila je
tu. Žene so se naslanjale nad njo in govorile: »Naj¬
brž ga je imela rada, uboga mala! Kako lep zakon
bi bil to, kako dober za reveže!«

Bilo je še kakih dvanajst revežev, ki jih je bilo
še treba obdarovati, ko je nek mož, prihajajoč po
poti in razmikajoč skupine, ki so odhajale, prišel
na pokopališče. Ker je bil visoke rasti, so ga vsi

223

videli. Nastal je velik šum: »Gilbert Kloke se je
vrnil iz Pikardije! Poglejte ga! Brada se mu je po¬
belila, drugače pa vseeno dobro zgleda. Kam gre?
Med grobove gre. Najbrž bi rad govoril z marki¬
zom !«

Res, hotel je govoriti z gospodom Meksime, da
pa ne bi motil, je stopil na zadnje mesto v procesiji,
za neko ženo, ki je vodila otroka, in je capljal za
njima po travi. Vsi so ga opazovali. On pa, glavo
je imel pokonci in brado nepremično na obleki, ni
pogledal nikamor drugam kot le v tega velikega
starega plemiča, ki se je enakomerno sklanjal in
govoril tako žalostno: »V spomin na Mihaela Meksi¬
me!« Kmalu sta bila drug ob drugem. Fontenejski
graščak, ki je imel oči kalne radi solza, ni spoznal
kosca svojih travnikov ter mu je ponudil nakaznico.
Toda Gilbert je tiho odgovoril, da ga ne bi žalil:

— Zaenkrat še mi ni treba, gospod Filip. Dvoje
stvari bi vam rad povedal.

— Oh! To si ti, moj ubogi Kloke! Stopi k meni
pa mi povej; slabo te slišim.

Ko sta oba stala skupaj na isti stopnici, so vsi
mislili: »Prav tako velik je kot markiz; danes še
celo večji, ker je markiza potlačila žalost.«

— Hočem vam reči, da sem zelo ljubil gospoda
Mihaela, ki ga bom vedno imel v svojih mislih. In
vrnil sem se bolj od daleč, kot je Pariz, da mu iz¬
kažem zadnjo čast.

Gospod Meksime je vzel Klokejeve roke in jih
stisnil.

Kloke je nadaljeval:

—- Vi boste odšli, gospod Filip. Ne skrbite za
cvetje. Jaz ostanem ip jaz bom skrbel zanj. Dokler
bom živel, bom krasil grob.

Jok mu je odgovoril in nato tri besede:

— To ti nalagam.

Gilbert Kloke se je umaknil in se zgubil v mno¬
žici. General Meksime je stopil raz stopnico. Pognal

224

se je po ozki aleji, ki je šla med grobovi, kjer so
bili venci in tam nekje je stal grobar, poživinjen radi
vina, a se je vendar zdelo, da je žalosten. Žalost in
sočutje, vse je bilo razlito nad pokopališčem, nad
cesto, nad trgom. Tudi ti, ki niso videli ničesar, so
molčali. Tončke Žakmen ni bilo več tam. General
se je ustavil, se sklonil, naredil znamenje križa;
nato pa je, morda iz navade, morda je vedel zakaj,
v trenutku preden se je obrnil, dvignil roko h čelu
in vojaško pozdravil. Ves vzravnan je nadaljeval
svojo pot.

Hodil je zelo hitro, kar bežal je. Vsi so se umi¬
kali pred njim.

Šel je preko trga, odgovarjajoč na pozdrave z
mrzlično roko, ki jo je dvigal do klobuka. Dva no¬
tarja sta šla za njim, čuvaji, trgovci z lesom ali
drugim imetjem, toda on je šel pokonci in ni go¬
voril z nikomur. Cesta se je začela spuščati, grajska
cesta se je odpirala. Markiz je, ne da bi se ustavil,
dvignil oči proti gradu in proti robu gozda, ki je
zavijal zidovje v modrikast polkrog. Strah, ki mu
je stisnil srce, je bil podoben temu, ki ga je skusil
na bojnem polju leta 1870. Ves rod je bil pokošen;
štiristo let spominov in prijateljstva, vse to bo
kmalu ugasnilo in zadnji iz te domačije, zadnji Me-
ksime, on, je to prodal. Okna so bila zaprta. Za¬
prta bodo ostala, dokler jih ne bo novi gospodar
odprl v nov dan. Samo senca je še bila nekdanjega
gospodarja, njegove značilnosti, žalost nad vsemi
stvarmi. Vstopil je in pomignil neželjenim čakal-
cem, da naj počakajo. V veži ga je čakal kup pisem,
dopisnic, brzojavk. Med njimi je bila uradna brzo¬
javka, ki je dospela šele pred eno uro. General jo
je odprl in jeza se mu je pokazala na obrazu. »Pro-
kleto, da se me ne morejo izogniti! Pač nikdar niso
trpeli ti ljudje!« Nujno so ga klicali v Pariz radi
neke stavke, ki je pravkar izbruhnila. Minister je
nalagal: »S prvim vlakom, rabim vas!«

Žitn poganja 15

225

Gospod Meksime je bil sam v grajski veži. Raz¬
trgal je papir, ga zmečkal in vrgel na tla. »Tem
slabše! Ne grem!« Obljubil si je, da bo še zadnji¬
krat prehodil sobe, salone, skednje; da bo sprejel
kmete; da bo pokazal Renardu stvari, ki jih mora
takoj poslati v Pariz. Saj so bili to posvečeni spo¬
mini. Gospa Meksime mu je rekla, da naj jih sam
nekaj prinese: »To, pa še to iz delavne sobe, iz ka¬
dilnice ...«  On bo to storil. In v resnici je poklical
čuvaja in šel proti stopnicam. Toda v hipu, ko je
hotel stopiti na prvo stopnico, se je ustavil; z roko
je šel preko čela, kakor da bi nekaj razpršil.

— Ne, je rekel, moja vojaška dolžnost je, iti v
Pariz. Torej!

Zopet se je pokazal zunaj, vrata je pustil od¬
prta in rekel je Renardu, ki je pritekel:

— Dobite avto!

Ko je bil voz pred vrati:

— Gospodje, je rekel skupini ljudi, ki ga je
čakala, svoja navodila vam bom poslal iz Pariza.
Moram oditi. Službene stvari. Zbogom!

Skočil je v voz, ne da bi še pogledal nazaj, in
rekel šoferju:

— Edvard, kolikor morete, da še dobim pariški
ekspres!

Avto je zabrnel, odhitel z blazno naglico, glas
hupe je bežal nad gozdovi in nad Fontenej. To je
bil zadnji pozdrav rodu Meksime. Žene so pritekle
na prag. Mnogo mož je še bilo okoli cerkve, ali pa
so že odšli v gostilne. Gilbert Kloke je govoril sredi
delavcev. Prenehal je s pripovedovanjem o svojem
potovanju in vsi so poslušali klice hupe, ki so se
oddaljevali in zmanjševali kakor iskrice nad ognji¬
ščem. Niti prijatelji, niti sovražniki gradu niso o tem
razmišljali; neka resna misel je vse tlačila; to, to je
bilo zelo kratko; Lampier je z navadnim glasom
vprašal:

226

— Čuj, Kloke, bi dal za pijačo? Navada je, da
zalijemo, če se kdo vrne.

— Prav, je rekel dninar, bom.

— Saj te to ne bo oviralo pri pripovedovanju in
v gostilni bo še bolje kot zunaj: iz megle prši.

Kloke je dvignil glavo. Oblaki, ogromni, radi
vetra raztrgani, so bežali in puščali na zemljo mrzel
pršeč dež.

— Od tam prihajajo, odkoder sem prišel jaz, je
rekel, od tam, kjer so ljudje boljši od dežja .. . To¬
rej, kdo gre z mano?

Stopil je v gostilno in večina mož, ki je mislila,
da jih je povabil Gilbertov pogled, je tudi vstopila.
Več jih je prišlo iz hiš, ali pa so zapustili zavetje
cerkvenega zida. Dolga gostilniška soba se je na¬
polnila z ljudmi in s hruščem. Skoro vsi tovariši iz
gozda so bili tu: Ravu, ki je prišel že v dvorano, ko
je še Meksime govoril, pač zato, da bi pokazal, da
je proti; Sipia je prišel v zadnjem trenutku, čeprav
ga ni nihče vabil; Dirže, ki je pred nedavnim strl
prvi kosilni stroj v Fontenej, in še in še; bilo je tudi
nekaj mladih delavcev, ki so se družili radi svoje
mladosti in ki so klicali drug drugega v hrupu sta¬
rejših. »Štefan! Janez! Sem! Tu je še prostor zate!«
Dalje časa je v gostilniški sobi šumelo kot v panju.
Z umazanimi besedami so dražili dve deklici, ki sta
se, kot je pač navada, zelo slabo branili. Toda kmalu
je bilo jasno, da vse prevladuje neka misel, skupna
radovednost je podžigala vse ljudi, ki so v skupinah
sedeli pri mizah. Roke so kazale Gilberta Klokeja,
glave so se obračale proti njemu. Sedel je nekako
v sredi dvorane in v njegovi bližini je bil en sam
pivec in še ta čisto mlad — Janez, ki si je prižvižgal
iz Montreonskih gozdov. Gilbert, roke je prekrižal
poleg svojega polnega kozarca, je opazoval svoje
nekdanje tovariše, ki jih je zopet videl po večme¬
sečni odsotnosti; čutil je, kako ga opazujejo in sam
je pazljivo, tiho opazoval kakor stari krmar, kadar

15 *

227

vozi proti veteru. Le včasih je odgovoril z glavo na
pozdrave tovarišev. Neki glas iz dna dvorane je
rekel:

— Zdi se, da so se njegove misli spremenile.
Potemtakem ni več z nami.

On je ostal nem, le nekoliko je dvignil čelo, da
bi videl, kdo govori. Bil je to Ravu, ki je sedel na
koncu dvorane, sredi strnjene družbe. Neki drug
glas, oster in visok, je odvrnil od druge strani
dvorane:

— Saj ne skriva tega. Ni še deset minut od
tega, kar je govoril s plemičem in tudi ne dolgo,
kar je rekel, da so Belgijci boljši od niverneških
dečkov.

Mrmranje se je začulo, sklonjeni hrbti so se
vzravnali, začudene, nezaupne, jezne oči so izpraše¬
vale Gilberta in večina je postavila kozarce na mizo.

Sedel je nepremično kot zid. Nekaj sosedov, če¬
prav niso bili čisto blizu, je umaknilo svoje stole.
Goltajoči Sipiajev glas je povzel:

— Navsezadnje je treba vedeti vzroke teh stvari.
Delo v gozdu se začenja in ne smemo imeti med sabo
izdajalcev.

Glasovi nasprotovanja so se oglasili:

— Saj ni! Povej, Kloke, kaj ne da nisi?

— Saj ste čuli, kako je govoril na trgu, kako
je pozdravil cerkev, je nadaljeval Sipia, rečem vam,
da je postal Gilebrt Kloke, kot je sedaj pred nami,
klerikalec. Ne bom rekel, pa najbrže je šel v Pi-
kardiji celo k obhajilu.

Šestdeset pivcev je gledalo Gilberta Klokeja. On
je mirno rekel:

— Da, bil sem.

Vsi so se dvignili. Kretnje in klici jeze so na¬
polnili dvorano. Roke so grozile; klicali so se od
mize do mize na vse strani. Mnogo jih je kričalo:
»Dol z njim! Stran s farji!« Zvrnjeni stoli so padali.

228

Pesti so se dvigale, kozarci in steklenice so se bli¬
skale v zraku. V ta šum je zaklical Ravu:

— Kaj pravi? Tovariši, sodili ga bomo! Poslu¬
šajte ga!

Videli so, da je tudi Gilbert pokonci, rame je
naslonil na zid, pogled mu je bil miren in roke pri¬
pravljene.

— Res je, da sem videl tam tovariše, ki se med
sabo bolj ljubijo kot mi in ki žive bolje ... Lahko bi
to videl v Franciji, a jaz sem to videl onstran
meje...

— Ne! Ne! Zabranite mu govoriti! Skozi vrata,
Kloke! Stran od sindikata! Takoj glasujmo, Ravu,
on ne sme biti več član!

— Še ne, je kričal Ravu. Pustite ga govoriti!

— Še ne, je povzel Kloke. Nikogar ne sodim;
moje srce se ni spremenilo na slabo, nasprotno; toda
spoznal sem, da mi nimamo življenja in zato sem
se vrnil, da vam pokažem, kje je. Rekel vam bom
enkrat, dvakrat, desetkrat, dokler bom na svetu.
Nihče mi tega ne bo branil! Hočem ostati z vami.
Pravico, ki sem jo vedno zahteval, zahtevam tudi
sedaj, le da sedaj vem, da je mnogo lepša, kot smo
mi kdaj mislili. In borim se zanjo.

— Bori se sam! Dovolj! Skozi vrata! Živijo
Kloke! Ne! Skozi vrata!

— Spravite me skozi!

— Ti bomo že dali!

V naraščajočem hrupu, ki ga Ravu ni mogel več
udušiti, je troje mož skočilo preko mize in teklo
proti Gilbertu. Vsi trije so bili popolnoma pijani.
Toda v trenutku, ko se je Gilbert pripravljal, da
se brani, so se vsi, napadalci in radovedneži, skriti
prijatelji in sovražniki, ustavili in naglo umolknili.
Nekaj novega se je pokazalo. Poleg Gilberta se je
dvignil nek mož. Sama mladost ga je bila. Njegove
ustnice so se smehljale. Bil je droban in mnogo
manjši kot veliki Gilbert; gledal ga je od spodaj

229

navzgor s prijateljstvom kakor kadet, ki sprašuje
starejšega, in rekel je v tišini, ne da bi pazil na vse:

— Gospod Kloke, z vami sem!

Kloke se je zadovoljno nasmehnil v svojo brado
in videti je bilo njegove bele zobe.

— O, Janez, mali drvar iz Montreon, dober si;
toda ne vdinjaj se mi hitro; rajši me izdaj — lahko
ti škodujejo!

Mali se je obrnil proti onemelim možem.

— Niso vsi proti vam!

Da bi pokazala, da je to res, sta dva druga
njegove starosti stopila iz vrste. Prišla sta nehote,
ker ju je ganila beseda časti ali prijateljstva; odlo¬
čila sta se za nezaščitenega in za nepoznanega Boga;
bila sta bleda, eden je bil plavolas, svežega obraza
in kodrast in drugi je imel prša sicer še ozka, a je
bil velik, kakor mlad jezdec in poganjala mu je
rjava brada. Oči so se jima bliskale radi zadržane
jeze.

— Tudi ti, moj Štefan? je rekel Kloke. Tudi ti,
moj Miha? Ej, dobri fantje od vseh strani!

In ko so bili ti trije mladi okoli njega, se je,
da bi se ubranil joka, začel glasno smejati; stegnil
je roke in jih položil na draga ramena, zaklical je
in njegov glas je preglasil mrmranje v dvorani:

— Poženite me, tovariši, iz sindikata, glejte, tu
je moj! Lep je! Sami mladi hrasti!

— Ne uganjaj burk, Kloke! Nihče te ne odganja
od tu — prost si! Nazaj, tovariši, dvignimo zopet
kozarce!

Ravu je posredoval, ker se je bal; spoznal je,
da so imeli ti mladi nekaj novega, čutil je, da del
drvarjev na skrivnem občuduje Gilberta Kloke; na¬
redil je kakor iz navade in je uganil, kakšno je mi¬
šljenje v glavnem; s svojimi bledimi in kosmatimi
rokami je odstranil tovariše in razbil krog, ki je bil
okoli Klokeja, Janeza, Mihe in Štefana.

230

— Raje imam to, je rekel Kloke. Moji mali, tudi
mi dvignimo kozarce! Spravite pesti! Poklical vas
bom, kadar vas bom rabil.

Stal je, medtem pa so drugi sedali za mize, po¬
klical je gostilničarja, plačal za vse, ki so bili tu,
in nato je dvignil kozarec poln blestečega se vina in
ga v dušku izpil.

— Zbogom, moji tovariši in moji prijatelji!
Treba je, da grem malo pogledat domov, kamor se
še nisem vrnil.

Zamahnil je na široko z roko, kakor da bi sejal
svoj pozdrav preko vseh. Večina je zaklicala: »Ži¬
vijo Kloke! Hvala, Kloke!« Drugi pa so pokazali
s kretnjo glave ali trepalnic: »Navsezadnje pa sem
še jaz s tabo!« Drugi zopet pa, kot da niso nič
videli in nič slišali. Šel je počasi po sobi, se na pragu
ustavil, da bi vsem pokazal, da ne beži, in je stopil
na ulico.

Šum pogovora, ploskanje, klici, vse to je pod¬
žgalo radovednost sosedov. Ko je Gilbert Kloke
dvignil glavo, da bi pogledal, če se je vreme že
izboljšalo, je za vsemi okni opazil obraze; celo na
visokem župnijskem oknu je nemirno slonel župnik
Rubio, sprašujoč se: »Pa ja niso koga ubili?«

— Nisem še mrtev, gospod župnik, je rekel. Toda
prosil bi vas, da me nekaj časa spremljate, povedati
vam moram nekaj.

Župnik, gologlav, je prišel ven in šel ob Gilber-
tovi strani proti Volčjemu dolu. Toda dninar mu ni
pripovedoval nič novega. Rajši ga je spraševal o
zadnjih tednih življenja Mihaela Meksime. Na kraju,
kjer se steza odcepi od ceste, daleč od hiš, daleč
od ušes, ki kar strižejo za besedami:

— Gospod župnik, je rekel Gilbert in se je usta¬
vil, ni treba iti dalje z menoj. Saj ste že itak šli
z mano dovolj časa, toda nočem, da bi kdo vohunil
za mano. Gospod župnik, koga mislite, da imate pred
sabo?

231

— Drvarja Gilberta Kloke.

— Ne, nekoga drugega: spreobrnil sem se.

— Kaj?

— Spreobrnil sem se prav do dna srca in glave.
Toda niste vi zadeli žeblja v glavo, ampak Belgijci.

Hitro je pripovedoval o svojem bivanju v Pi-
kardiji in kako je skoro nehote šel s kievrenskim
mesarjem. Govoril je, ne da bi prenehal gledati žup¬
niku v oči, gledal je vanj s pogledom, ki je bil čist,
zadovoljen, prijateljski in ki je hotel reči: »Dobro
poglejte, da ne lažem. Nisem več tisti, ki se je
obrnil stran, kadar ste šli mimo, ali tisti, ki vas
ni razumel.« Župnik pa ni gledal neprestano Gil¬
berta, dvigal je svoje oči nad svojega prijatelja, nad
zemljo, kakor Gospod pri mizi, preden je posvetil
kruh. In vsakokrat so se oči vrnile iz višin vse ble¬
steče radi solza.

— Tudi jaz sem delal med tem, ko vas ni bilo
tu in v nedeljo boste videli, da me jih že več po¬
sluša. Toda Gilbert, še vedno sem tako sam; kajne,
da mi boste pomagali?

— Še vprašate! Saj ne verujemo le zase, gospod
župnik! Če sem kdaj kaj dobrega imel, sem vedno
delil.

— Kakšna nesreča, da je gospod Mihael umrl!

— Da, prav pravite, on, vi in jaz, koliko bi sto¬
rili! Toda naju, gospod župnik, imajo tudi radi, zato
sva močna.

— In ste kaj mislili na to, kaj boste storili?

— Da, storil bom kot na predvečer pred pro¬
dajo pri moji hčerki. Konj je bil tu, ena krava tam,
druga zopet drugje, ovce so bile v gozdu in jaz sem
vse zbral in jih privedel.

Zamahnil je z roko kakor nekdaj pri javnih
shodih in njegov glas se je dvignil:

— In da veste, ostanem pri sindikatu! Tovariš
kakor nekdaj stari Kloke!

— Prav imate!

232

— Ne boste mi rekli, da ga mislim sam. Samo,
gospod župnik ...

Sklonil se je in glas mu je postal tih, kajti to
je bila zaupnost.

— Samo tako bo treba delati, kot delajo go¬
spodje duhovniki v Pikardiji. Ljubijo reveže .. .

— Jaz tudi.

— Temu, ki nam je pridigal, kadar ga je človek
pogledal, se je videlo v srce, da nas ljubi in kadar
je govoril, bi človek rekel, da je eden izmed nas.

— Storil bom to, brez strahu!

Župnik je zaprosil:

— Dajte mi roko!

Gilbert je ponudil obe in župnik jih je stisnil v
svoje, dolg hip, in on je gledal nem od ganjenja
to staro stvar, lepo in potrebno: delavčeve in du¬
hovnikove roke združene v eno.

Razšla sta se. Kloke je šel po poti, ki vodi v
Volčji dol.

Bilo je dve popoldne. Nebo se je zjasnilo proti
Morvanskim goram. Toda naseljske hišice, skrite v
gozdu, niso več dobile svetlobe, ki je bila nad njimi.
V tem času so že bile v megli in senci, človek bi
rekel, da se je že začela njihova noč. Gilbert se je
napotil proti tej, ki je bila najbolj osamela in pri
kateri so bila okna zaprta. Trikrat je močno udaril
s svojo palico.

Mati Justa je pritekla na prag sosednje hiše.

— Kdo je? Koj! Vi, Kloke! Na ključ čakate?
Takoj!

Odšla je in se skoro takoj vrnila, ob njej pa sta
skakljali njeni dve hčerki, starejša Julija in mlajša
Ivanka.

— Oh, ubogi mož, nihče ni več upal, da pridete!
Poglejte, hiša izgleda kot mrtva! Nihče vas že dolgo
časa ni iskal.

— Nihče? Prav nihče?

233

Dobra žena je dela ključ v ključavnico in rekla
potiskaje s kolenom proti ustavljajočim se vratom:

— Ne, nihče; le nek vas tovariš je prišel ter je
poprašal radi hiše. Hotel jo je najeti.

— Morda jo lahko še bo, je odgovoril Gilbert.

Mati Justa se je, ko ji je uspelo, odpreti vrata,
umaknila, da bi stopil Gilbert naprej. Toda on si
sprva ni upal vstopiti. Vonj po plesnobi, vonj po nas,
ko nas več tu ni in vsi spomini na preteklo, so ga
zadrževali na pragu. Obrisal si je čelo, kakor če bi
ga nekaj zbodlo in nekoliko sklonjen in z mirnimi
očmi je opazoval to mračno sobo, ki je bila dom
njegovega veselja, dom njegovih skrbi, dom njegove
žene, ki ni več živela.

Mati Justa je le napol razumela. Zmajala je z
glavo in že zganila ustnice kakor človek, ki je ra¬
doveden, pa si ne upa vprašati. Vprašala je le:

— Kot tu, v Pikardiji ni bilo?

Gilbert ni odgovoril, le s čisto tihim in trepe¬
tajočim glasom je vprašal:

— Mati Justa, povejte, kje je Marija ? Ali veste ?

Julija, ki je bila rdečkasta kot veverica in je
stala poleg matere, zobje so se ji svetili, je odgo¬
vorila :

— Že od svoje mladosti potuje ta hčerka in še
sedaj.

Mati jo je udarila.

— Na, tu imaš, je rekla. Oprostite ji, Gilbert,
je še pač mlada ... Ne, nimam velikih novic. Slišala
sem, da so pravili, da je v Parizu s svojim možem.

— Poiskal jo bom, ker me bo še rabila.

Obrnil se je proti ženi ves ganjen in ko se je
sklonil, je rekel:

— Zopet bom začel delati zanjo.

— Za njo, Gilbert! Za Boga, to ja ni mogoče!
Za tako hčerko!

— Da. Mnogo se jih je že od daleč vrnilo. Tudi
ona se lahko vrne, tudi ona.

234

— Kdor ima zarubitev, kdor ima. ..

— Vse vem, kar je storila, toda kar sem rekel,
sem rekel: zopet bom začel delati zanjo.

Vstopil je v hišo in videli so le senco, ki je oma¬
hovala med hojo. Nato pa so žene odšle. Naselje je
zopet onemelo. Le mrtvo listje je šumelo po gozdni
poti.

Nad eno uro je ostal Gilbert Kloke doma. Ko
je odšel ter je šel mimo Justine hiše, je imel v roki
majhen zavoj, zavezan v robec. To so bile stvari,
ki jih ni hotel nesti v Pikardijo in med ostalim slike
pokojne žene in hčerke ter še majhen kipec, le za
dva prsta visok, ves zakajen, ves zapuščen; to pa
je bila edina stvar, ki jo je objel, ko se je vrnil.
Počasi je šel.

— Moj ubogi Kloke, je spregovorila dobra žena,
kam greste in tako žalosten?

— Nekaj grem storit, kar me mnogo stane, je
odvrnil Kloke, ne da bi se ustavil. Toda treba je,
da grem ...

Zaklicala je:

— Pa se vsaj vrnete?

Zamahnil je z roko, kot da bi rekel ne.

235

NAZAJ NA VIŠINO

Zopet mu je sinil dan, ko je odhajal iz gozda,
toda dan je že začel pojemati, ker je bilo v času,
ko zemlja dolgo spi. Cesta, ki vodi v Fontenej, je
bila prazna. Možje in žene, ki so bili pri pogrebu,
so se že razpršili na vse strani in tudi njih mišljenje
se je vrnilo k vsakdanjostim. Gilbert je šel ves sam.
Medtem ko je šel po trgu, so ga opazovale žene in
dekleta, ki sanjarijo za okni pri svoji šivanki. Deset
mladih in starih glav, deset parov oči je sledilo
človeku, ki je šel po sredi ceste.

— Kam gre?

Nikogar ni pogledal. Glavo je imel sklonjeno in
zavoj še vedno v roki.

— Kam gre? Bil je v svoji najboljši obleki. Ni
šel proti gozdu, ne, šel je na trg, proti Diržeju, pa
se ni ustavil. .. Zmanjšuje se že ... Daleč je že ...
Kaj? . .. Da, res! Na Viži gre!

Šel je v resnici na Viži. Že tri in dvajset let ni
niti enkrat šel po tej poti, ki gre iz Fontenej na ta
grič, kjer je zgrajena kmetija in se spusti na drugi
strani v dolino. Kadar bi moral iti mimo, je rajši
šel po dolgi poti, kot pa, da bi videl te zidove, ki
jih je zapustil; ni hotel srečati gospodarja na do¬
mači zemlji. Prišel je že onstran trga in šel s težavo
po zadnji vzpetini. Ni gledal ne na levo, ne na desno,
toda dvigal je glavo in zgoraj je videl, kako se ve¬
čajo obrisi streh in zidov, ki so nosili ime Viži.
Leta, ki jih je preživel tukaj, so bila najlepša, leta
mladosti so se izvijala izmed prahu in kamenja v
Gilbertovem spominu. Zopet je videl in doživljal vse
preteklo, še obraz gospoda Fortie; popoldne je bilo,
ko sta se ločila. Za Gilberta se ta trdi, obriti obraz,
poln in resen, ni spremenil, ni staral; živel je pred
njim z izrazom jeze, prezira in nezaupanja. In ven¬
dar se bosta kmalu videla. Gilbert se je spremenil,

236

a on? On, ki ni šel raz Viži kakor le v rdečem dvo-
koleslju in pa na semnje.

Čim bolj se je bližala kmetija, tem bolj je Gil-
bert zadrževal korak. »Saj sem se vendar precej
postaral!« je mislil.

Sonce je še enkrat močno zasvetilo, preden je
izginilo.

Ko je veter pobožal Gilbertu mokro čelo, se je
ustavil pri vhodu male poti na kmetijo. Petdeset
korakov je bil od kmetije; od strani je videl stano¬
vanje gospoda Fortie, nato dvorišče, v ozadju svi¬
njake in kurnike in čisto blizu hlev za vole, hlev za
krave, skedenj z golobi pod previsom. Kmetija je
bila kot prazna.

»Je morda na potovanju?« je mrmral Gilbert.

Stopil je na cesto in se pognal skoro do sredine
dvorišča in tam obstal nasproti hišnih vrat, ki so
bila zaprta. Na njegovi levi sta za hlevskimi zidovi
dva mlada hlapca iz Viži spregala jarem volov. Za¬
čela sta s prstom kazati na prišleca in se smejati.
Gilbert pa se zanja ni zmenil več kot za muhe, ki
so plesale okoli njega. Ni obrnil oči od hišnih vrat.
Čakal je naslonjen na svojo palico, zavoj je dal na
tla poleg sebe.

Več kot pet minut je tako preteklo, preden je
dvignil svoj klobuk. Pravkar je opazil za oknom
gospo Fortie; bila je še vsa bela. Vrata so se od¬
prla in gospod Fortie se je prikazal na pragu. Toda
nekdanji Gilbertov gospodar, bogat kmet, ki je po¬
stal najvplivnejša oseba v občini, ni stopil naprej.
Opazoval je dninarja in skušal uganiti, zakaj je
prišel. Preko dvorišča so prihajale in odhajale od
moža do moža misli, vprašanja in nemi odgovori.
Nek gnev, prav tako hud kot prvi dan, je tlačil srce
gospoda Fortieja in ustnice so radi tega trepetale.
Kmalu bi zaklical:

»Stran odtod, Kloke, moje dvorišče ni za delav¬
ce, ki so me zapustili! ...«

237

Toda opazil je, da ima dninar klobuk v rokah in
rekel je:

— Pridi bliže, če imaš vzrok, da prideš pred
mene.

-— Imam ga, je rekel Kloke.

Šel je, ne da bi pobesil oči, da bi gospod Fortie
lahko bral misel svojega nekdanjega služabnika. Tri
korake od hodnika se je ustavil in pokril.

— Gospod Fortie, krivico sem vam storil, ko
sem vas pred triindvajsetimi leti zapustil.

— Ali misliš, da sem pozabil? Prav tako dobro
še vem kot prvi dan.

—- Gospod Fortie, rad bi popravil krivico, ki
sem vam jo storil in se vrnil na Viži.

— Čas je že mimo, Gilbert Kloke! Ali se zato
vračaš, kar ti moč že pojema?

— Ne, je rekel Gilbert, ni mi še pojenjala.

— Morda ker nimaš več denarja?

— Poslušajte, je rekel mož in se za korak pri¬
bližal, ne morete mi očitati, da sem izgubil imetje,
da bi plačal za hčerko. Da, hočem si služiti svoj
kruh in si ga lahko služim povsod, gospod Fortie!
Če se vračam k vam, se vračam radi pravice, ki sem
vam jo dolžan in ker bom zdaj tu, kjer sem bil
mlad.

— Rekel sem ti, tri in dvajset let je od tega:
»Tudi ko boš star, nikoli te ne sprejmem nazaj!«
Nimam dveh besed.

— Tudi jaz, gospod Fortie, sem rekel: »Hočem
biti svoj gospodar!« Sedaj tega ne mislim več; ni
stan tisti, ki dela človeka prostega. To sem videl
pri Pikardijcih.

— Res, govorili so mi...

Gospod Fortie je imel suh smeh, ki ga je Gii-
bert poznal. Kadar je gospod Fortie podaljšal svoje
ustnice in to le za milimeter, to pa radi tega, ker
ni mogel najti prave besede.

— Prosim vas, gospod Fortie — ljubim Viži!

238

Kmet se je zganil radi ganjenja. Tudi on, in
zlasti on je ljubil Viži. Opazil je dva volarja, dva
slabiča osemnajstih let, slabih glav, slabih src, oba
pač podobna vsem hlapcem, kakršne je možno do¬
biti danes. In čisto poleg sebe ima Gilberta, brez
dvoma starega, toda ta ljubi zemljo, ta ne pije, na
pusti, da bi se zgubila mrvica gospodarjevega imetja,
ta se je dotaknil vsake grude velike kmetije in jo
zganil.

Omehčal se je računajoč, ali naj sprejme Gil¬
berta.

— Pridi, je rekel.

Ponudil je roko Gilbertu, da bi stopil do njega.

Te štiri sveže korake in dninar je zopet postal
služabnik gospoda Fortieja na Viži.

Moža sta najprej pila dva kozarca dobrega vina
in trčila, jedla sta skupaj v znamenje veselja. Gil-
bert se je zopet opogumil, spraševal je o spremem¬
bah in o stvareh.

— Našel boš zopet svoje gnezdo; ni tako dobro
kot postelja!

— Mi je vseeno. Voli se še vedno enako ime¬
nujejo ?

— Vedno: grivec, tevc, sive, rdečko.

— Tem bolje, je rekel Gilbert, smehljaje se od
veselja. Se mi ne bo treba ničesar nanovo učiti.

— Nič zato, Bog bodi zahvaljen, je odgovoril
gospod Fortie.

Dvignil je zaveso pri oknu na polja.

— Glej, je rekel, kolikor je še dneva, pojdi malo
čez polje, moj stari Gilbert!

Gilbert je šel preko dvorišča in šel na travnik,
ki je zadaj za hlevi in odkoder se vidijo Fontenej
in gozdovi. Toda on se je najbolj spominjal pogleda
na pašnike. Dosegel je veliki pašnik in zopet je
videl Morvanske gore in vse obzorje, ki ga je videl
v mladosti. Potem pa je šel s polja na polje.

239

Živali so ga nekaj časa opazovale, potem pa so
se pasle naprej, misleč: »Prav, on je od tu«; bri¬
novke, ki so sedele na jagnjedih, ki so bili pa brez
listja, so se sklicevale, preden so se potuhnile med
šope omele; krokarji so ga v letu pozdravljali.

Bilo je že mrzlo. Zapadnik je naznanjal veter
tudi za prihodnji dan. Fontenejski zvon je zvonil
Zdravo Marijo. Gilbert je bil sam sredi prostranega
polja v padajoči noči. Mislil je na hišo, kamor se ne
bo več vrnil, na hišo, ki je bila skrita v gozdu okoli
Volčjega dola. Mislil je na svoje tovariše, na fon-
tenejske dninarje in spoznal je, da vse ljubi, da je
vsem odpustil in da mu bo dobro, ko bo zopet za¬
živel med njimi.

Nato je, ko je dan ugašal, šel okoli hriba in
mislil na delo prihodnjega dne. Trava je bila lepa.
Prahe so čakale na plug. Nad zemljo je dvigala pše¬
nica svojo zelenost. Gilbert se je odkril in rekel:

— Ni več važno, kje stanujem, nič več vročina
ali mraz; utrujenost ali smrt — moje srce je mirno.

Čutil je, kako je rastlo v njem veselje in kako
se je obnavljalo srce.

In rekel je še:

— Star sem že in vendar sem sedaj prvikrat
res srečen.

240


I