V poslednjih trenutkih.
Spisal Rudolf Vrabl
avno je zatonilo solnce, ko sla prileteli sinici — vsi zmrzli in od gladu že skoraj   onemogli — na lipo pred hišo.
ČivUali in skakali sta,  da ju je bilo žalostno poslušati in gledati.
Ves dan sta letati okrog ter si iskali hrane in gorkega zavetja. A bilo je zaman. Sreča jima je bila nemila.
Ko izgubita skoraj že vse upe, skleneta, da se vrneta na svoj stari dom — na lipo, kjer sta bili rojeni.
Tu hočeta prebiti poslednje trenutke. —
Tako sedita na šibki vejici in tožita druga drugi svojo bedo ... V tem se docela zmrači.
V lliši, poleg katere je stala lipa, so prižgali Iuč.
Sinici dobro vidita skozi okno na mizo, kjer stoji božično drevesce že na pol okrašeno.
Krog  drevesca  stoje srečni   otroci ter gledajo  mater, ki privezujejo na vejice še to, kar so prinesli oče ravnokar iz prodajalnice.
Po tem opravilu prižgo oče sveče, mati pa razdele božična darila. Kdo popiši to otroško radost, lci seva s cvetočih obrazov ?   Kdo more iutiti tako veselje, kakor ga čuti oni, ki stoji brez skrbi in mladolet pod bo-žičnim drevescem ?
Se govoriti ne morejo srečni otročiči; ustnice jim trepečejo od samega veselja, in besede jim zastajajo na jeziku.
Ta liiti k materi in jeclja: =Ma-ma-mama, Bog Vam plačajlc
-3*     8     «~
Oni objema očeta in jim poljublja roko v zahvalo. NajmlajŠi pa, ki je dobil konjiča, kltče: >Hi, konjiček, hi!« Ves razvnet napenja voje kakor pravcati kočijaž.
Oče in mati pa opazujeta z ginjenim srcem zadovoljno mladino in si zbujata spomine na prešla otroška leta . . .
In naši sinicif —
Tesno se stiskata druga ob drugo, da bi se vsaj malo ogreli, in lačni poŠiljata bolestne pozdrave z bednega doma skozi okno presrečni družini.
>O, ko bi ne bili ljudje tako trdosrčni«, vzdihne ena, »ne bi nas ptičic tako zapušČali in nam tako plačcvali koristi, ki jim jo delamo.
Vse leto smo jim pobirale gosenice in črve, da smo jim ohranilc sad, jim pele pesemce in poleg tega smo bile vedno v nevarnosti, da nam nc bi pobila zlobna roka v gnezdu Čivkajočih mladičev.
In vse to smo žrtvovale ljudem v blagor. O, nehvaležni svet!
Ali nam nc bi lahko natresli Ijudjc semintja kaj živeža, da nas nc bi toliko pomrlo od gladu?
Saj bi nas potem tudi tako ne zeblo, če bi si potolažile lakoto.
Pa ljudje so dandanes že taki. Imcti hočejo Ie koristi, a odkod ta, zato se malo zmenijo. Zato nas tudi zapuščajo v najhujši sili.
Kaj, ko bi vsaj eno zimo bili ljudje ptičice, mepa Ijudje? . . .
Potem bi čutili, kako bridko je našc življenje osobito ob tem času, ko poka drevje od prehude zime, me bi pa izkusile, kako dobro se godi Ijudem. —
Gotovo bi ne ravnale me tako, kakor ravnajo ljudje z nami. —
Le poglejva nocoj te Ijudil Vsega imajo v obilici.
Ko bi medve imeli le toliko, da bi se vsaj malo nasitili, kako bi nama bilo prijetno! Zdi se mi, da bi mi bilo precej bolje, ko bi poulila samo eno zrnce. A tudi tega ni! . . .
Nič naju veČ ne reši, tudi medve bova morali umreti . . . In to še nocoj . . . Kmalu, prekmalu nama odbije poslednja ura.«  —
»Nič, sestrica moja«, pravi druga sinica, >nikar še nc obupajva! Posku-siva še eno pomoč.
Poglej, ti ljudje, ki so tako dobre volje ob božičnem drevescu, imajo mogoče vendar kaj sočutja z ubogimi ptičicami.
Zletela bom na okno in potrkala nanj. Če me stišijo in tudi uslisijo, priletiš še ti, in rešeni bova. Zavrnili naju ne bodo. Morda vcndar vcdo, kaj je trpljenje, tako hudo trpljenje . . . Kako prijetno bo med njimi v topli sobi! Ko zopet zasije pomlad, bodo naju izpustili, in medve jim poplačava vse s svojim delom. Vedno jim bova hvaležni!«
Ubožica ne čaka sestrinega odgovora in zleti proti oknu. V tem pa za-dene z glavo ob Žleb in pade mrtva ravno pod okno.
Ko zapazi njena sestra nesrečo, prileti k nji in ko ugleda, da leži njena nekdaj tako vesela in danes Še v poslednjih trenutkih toliko upa polna sestra mrtva, začivka prav milo kakor bi ji hotela zapeti mrtvaško pesem, potem se nasloni ob njo in umre . . .