Publika se oglaša
V 4. zvezku >Razprav<, ki jih je pravkar poslalo v svet Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani (brez označenega odgovornega uredništva), je priobčil dr. Fran Bradač, izredni profesor za stolico klasične filologije na ljubljanski univerzi, na pobudo rseuč. prof. Kidriča razpravico z naslovom »Arhitek-tonika in simetrija v stari klasični poeziji«. Razpra-vica je dostojno dopolnilo onega članka, ki ga je objavil v prvi štev. Lj. Zv. 1.1925. prof. Kidrič. Prof. Bradač je s hvalevredno vnemo opravil in odlično dovršil dano nalogo. Strokovnjaki v estetiki, literarni vedi in poeziji so dobili strikten dokaz, kako se mora na znanstven način z občudovanja vredno lahkoto, z eno samo razpravico (!) dokazati, da ima prav edinole prof. Kidrič in da je sedmorična kompozicija v antiki, zlasti tako zvano nomično vprašanje pravcata bajka. Quod erat demonstrandum — omne tulit punctum... Vse, kar sem t »Zl. črkah« 1.1911. poslal v svet, naj bi bila — ničeva stvar in s tem ubita tudi — Žigonova teorija o Prešernovi arhitektoniki ter seveda s tem tudi vsi, ki so verjeli v znanstveno vrednost mojega in Žigonovega dolgoletnega specialnega dela — osmešeni, kakor je želel že kritik Žigonovih del, prof. dr. Tominšek v Lj. Zv. 1908.
Spregovoril je torej poklicni mož, avtoriteta naše univerze prvikrat z »razpravico« in takoj z enim mahom podrl vse arhitektonikarje, ki po mnenju (!) te avtoritete padajo »v staro napako simetrijskih hipotetikov, ki zunanjemu shematizmu na ljubo izpahu je jo (verrenken) miselni spored« (str. 259).
Točno! Tako kot v principielnem oziru naglašeni prvi, moment.
»Da zakoni, ki veljajo za likovno umetnost, torej umetniško kompozicijo v prostorninskih mejah, ne morejo veljati za umetniško kompozicijo v časovnih, t. j. za muziko in poezijo, se mi zdi jasno.«
»Se zdi jasno«! V znanosti in vedi nam mora biti prvi smoter resnica, trdno dognano dejstvo. Dokler se le zdi — je vse hipoteza, subjektiv-n a zadeva. Tako kot je n. pr. na str. 304 izraženo Bradačevo »m n e n j e« o razdelitvi Tibulove elegije II/5. in njegov obrazec. More to »mnenje« prepričati? Primerjaj, kdor moreš in hočeš, moje argumente v razlagi in Bradačevo temeljitost v negaciji !
Z avtoritetami, ki operirajo s svojimi mnenji, se ne izplača znanstveno utemeljeno razglabljanje o vprašanjih, ki so jih pričeli študirati na mig od zgoraj po letu — 1925., to tem manj, ker stoji takoj uvodoma zapisana trditev, da so dali za razpravico povod spisi o tako zvani sedmorični arhitektoniki Prešernovih pesmi in da je prof.Bradač   »imel   že
davno svoje nazore o tem vprašanju v splošnem utrjene«. Ta utrjenost nikakor ne sega v dobo od 1911—1924/25, če me je prav informiral sam prof. Bradač tedaj, ko je pričel s pripravami za obglavitev slovenskik arhitektonikarjev na poziv kolege prof. Kidriča — p©
letu   1925___   Zakaj  je  prof. Bradač   molčal,   ko
so drugi govorili in pisali o arhitektoniki, vse do te prve naročene tostvarne razpravice, to bi utegnilo zanimati zlasti one, ki jih je po vrsti s precejšnjo lahkoto kar tako mimogrede zdrobil.
Za platnice dovolj.
Za učence seminarja za staroklasično in slavistično filologijo (in poezijo seveda tudi!) pa v svrho izpopolnitve v študiju primerjalne literarne vede ta-le prezanimiva Platenova prva gazelica iz prve zbirke »Gaselen« leta 1821., torej iz  tretjega desetletja   19. veka  (prim. Lj. Zvon,   1925).
Der sich schaffend hat erwiesen — siebenmal, Wohnt in sieben Paradiesen — siebenmal; Adler, siebenmal umkreise du den Fels, Kriimme, Bach, dich durch die Wiesen — siebenmal; Feuer schiirt am Stamme der Zeder, und sein Duft Wind' als Rauch sich um den Riesen — siebenmal; Schenke, nimm die beiden Becher, beide nimm, Fiille jenen mir und diesen — siebenmal; Siebenfach ist deine Locke  schon geteilt, Deine Locke sei gepriesen — siebenmal!
Ta naloga spada prav za prav v seminar za germanistiko, a tam je prof. Kelemina, ki ima svoje nazore o »naivnih entuzijastih«. Naj torej odloči primerjalna veda v seminarjih prof.Kidriča in Bradača kot je odločila o matematično točni simetriji Lafontainove basni ter veljavnosti načel Lessin-govega »Laokoona« v tretjem desetletju 20. veka.
Da bomo slovenski arhitektonikarji po temeljiti interpretaciji vseh estetskih in drugih vrednot v navedeni gazelici tako blamirani kot z razpravico prof. Bradača o nomičnosti grških umetnin, o tem nihče ne more in ne sme dvomiti pod vtisi vede prof. Bradača in prof. Kidriča. To bo umljivo in odpustno. Da pa sta z »razpravico« prof. Bradača kar mimogrede postavljeni v kot dve v svetu znani avtoriteti, yseuč. prof. Walzel in vseuč. prof. Winter (strokovnjak v poznavanju grške umetnosti), z odločilnim »mnenjem« prof. Bradača, tega pa res ni bilo treba — častitljivi slovenski vedi začetkom maja 1928. Zakaj t o je — višek ... Luč je prižgana, avtoritete skrijte se!
Y Ljubljani, 11. maja 1928.                Dr. Jos. Puntar