I 
Moji Loki 
O, Loka, 
v sivi davnini iz lepote in zdravja spočeta, 
v brežino, v zelenje in pesem razpeta, 
kaj od razpenjenih polj si tako zavzeta? 
O, morda pa iščeš izgubljenih sinov, 
raztepenih na vse vetrove in vse svetove 
in jih ni domov? 
O, pa vedi! 
Kadar nas kliče pri nunah, kapucinih 
in kadar nabija šentjakobski zvon, 
takrat se nam zjoče srce od misli pregrenke na te. 
290 
In jaz zase vsaj vem: 
kadar bo zvrhana kupa življenja bolečin, 
takrat me ded pokliče prav iz groba globin 
in v sladko naročje se bo vrnil Tvoj izmučeni sin. 
In tedaj. Loka, za večne čase ga boš privila nase. 
(Napisal Jan Plestenjak) 
19' 291