RAZPRAVE / DISSERTATIONES
JEZIK IN PRETEKLOST
Niko Kuret Beseda “baba” v narodopisju
Avtor ugotavlja, da je ženski demon z imenom iz otroškega govora (reduplicirani zlogi) "baba ” znan ne le v Evropi, ampak tudi v širnem azijskem prostoru, da gre torej za evrazijski pojav.
The author has established that the female demon “baba", which appears in child talk as two reduplicated syllables, is known not only in Europe, but all over Asia, which makes it a Eurasian phenomenon.
O izredni pomenski razvejanosti besede baba je že pred četrt stoletja pisala Milena Piškur1. Pravilno je spoznala, da je beseda “baba” etimološko “prastara reduplikacija iz otroškega govora” (ba - baba, ma - mama, ta - tata ipd.). Ugotovila je več pomenskih kategorij, izpostavila je tudi pomen baba = ženski demon, čarovnica.
Tej pomenski kategoriji narodopisje danes lahko doda pomemben prispevek.
Dejansko se danes z imenom baba poimenuje žensko mitološko bitje, ki ga poznajo demonologije raznih narodov. To velja predvsem za Srednji del Vzhodne Evrope. Da sega še naprej daleč na Vzhod, bom pokazal v naslednjem.
Videti je, da smo Slovenci skrajni zahodni primer, kjer se ime baba uporablja za omenjenega ženskega demona, ki nastopa sredi zime in ga v znanosti zato imenujemo Sredozimko. Pri nas gre za Pehtro babo. Znana je Slovencem na Koroškem, na Gorenjskem v območju Karavank in Kamniških Alp, na Štajerskem na Pohorju. Domnevati je, da je bila znana tudi drugod po Slovenskem.
Ime Baba velja kot appellativum, kot “rodbinsko” ime, Pehtra je zgolj prilastek, kar se pokaže v imenu Pehtra Baba.
Odkod ta prilastek?
1 Milena Piškur, Pomenska analiza besede “baba” ,v: JiS 10 (Ljubljana 1969) 6-15.
Pehtra je slovenska oblika nemškega imena Bercht ali Percht. Že Jakob Grimm2 je zapisal, da gre za srvn. besedo perahta, ki pomeni “svetel, sijoč, vzvišen”. Tako so v germanskem svetu imenovali Sredozimko, katere appellativum se le redko uporablja: Frau Bercht “svetla gospa” (če prilastek ni morda že substantiviran). Podobno v Trentinu la Donna Berta, tudi la padrona Froberta (Froberta = Frau Berta!). V Franciji Tante (H)arie, v stari francoščini la Dame Ilabonde (Abonde = lat. Abundantia “obilje”). Tu se ime sreča s slovenskim imenom Zlata baba, zapisanim že 18363 in se semantično povsem ujema z germanskim. Za mitološko interpretacijo, ki nas pa na tem mestu ne zanima, je to zelo pomembno. Vsekakor pa je morala imeti tudi Sredozimka naše bajuwarske soseščine svoj appellativum (Frau?) z atributom perahta. Le-ta se je sčasoma osamosvojil, se substantiviral in velja danes za substantiv, Bercht Percht. Infiltracija bajuwarske soseščine v slovenski prostor je morala biti tako močna, da so Slovenci atribut svoje Sredozimke (npr. Zlata) opustili in sprejeli tujega, semantično enakega. Ime Percht(a) so samo spremenili z metatezo, Pehtra. Očitno je bil appellativum Baba pri Slovencih tako zasidran, da ga tudi premočna bajuwarska soseščina ni mogla izriniti in se je ohranil do današnjega dne. Zato ga pišem z veliko začetnico, Pehtra baba (= svetla Baba).
Ni treba posebej navajati, da ime Baba za Sredozimko ni slovenska posebnost. Slovensko ozemlje je le skrajno zahodno nahajališče imena Baba-. Rusi imajo svojo Jago Babo ali Babojago, Belorusi Babo jeho, Poljaki Jedzi Babo, Slovaki Ježi Babo ali Jendži Babo *
Iz navedenega bi sklepali, da je ime Baba za Sredozimko znano samo na slovanskem Vzhodu. Vendar ni tako. Prezrto je ostalo poročilo Heinricha von Wlislockega5 o Sredozimki pri Madžarih. Imenujejo jo Vasorrü Bäba, “Babo z železnim nosom”. O njej je potem, tudi že pred časom (1927), pisal Sändor Solymossy6.
Pri roki bi bil sklep, da so Madžari Babo prevzeli od sosedov Slovanov. Novejše raziskave temu oporekajo.
Madžarski narodopisci raziskujejo v zadnjem času tudi sledove madžarske naselitve v Srednji Evropi. Tako so našli med drugim onkraj Urala, v porečju Oba, pri tamkajšnjih ugrijskih plemenih (ugri ob) tudi Vasorrü Bäbo kot idol z velikim železnim nosom. A tudi pri turških plemenih v Sibiriji (npr. pri Teleutih) nastopa Rasorrü Bäba “starka z bakrenim nosom”. Prav tako poznajo Sagaji Baho s svinčenimi očmi in bakrenim nosom, Sori starko z bakrenim nosom.7
Baba je znana tudi med Hrvati na Gradiščanskem. Leopold Schmidt je zapisal 1951s v Donjem Loštrofu (Unter Loisdorf) ime Lisababa (Liza Baba), v Žamarju
2 Jacob Grimm, Deutsche Mythologie, I. (Reprint 4. izdaje) Basel 1953, 226.
3 Peter Hicinger, N 16 (1836) 269 (zapis z Gorenjskega).
* Od njih si je ime izsposodil 1857 Davorin Terstenjak in ga vpletel v svoje znane verze: Ježi babo zganjamo /Mladoletja prosimo. Mistifikacija je zavedla Hanuša Machäla, Nakres slovanskeho bajslovi, Praha 1891, 66 sl. Ježi baba je pri nas neznana.
5 Heinrich von Wlislocki, Volksglaube und religiöser Brauch der Magyaren. Münster 1893, 14 sl.
6 Sändor Sollymossy, “A vasorrü bäba" es mitikus rokonai. Ponatis v zborniku pod istim naslovom, Budapest 1991.
7 Gl. Magyar Neprajzi lexikon V, p. b. Vasorrü bäba. Budapest 1982, 512. — Za podatke sem hvaležen ge. dr. Mariji Kiss iz Madžarske akademije znanosti (Neprajzi Kutatö intezet), Budapest.
8 Leopold Schmidt, Perchtengestalten im Burgenland, v: Burgenländische Heimatblätter 13 (Eisenstadt 1951) 161.
(Renersdorf) pa ime Surababa (Zura Baba). O le-tem sicer domnevam, da je nastalo pod vplivom madžarskega Vasorrü Baba. Hrvatje so se naselili na Gradiščanskem v prvi polovici 16. stoletja. Očitno so s seboj prinesli tudi vero v babo. Prvotni prilastek verjetno ni bil Liza, vsekakor pa je loštrofski primer doslej, žal, osamljen -, če ne upoštevam žamarskega, ki pa je mogel biti naknadno pomadžarjen. Vsekakor vsaj ta dva primera z Gradiščanskega lahko potrdita, da je bila v krajih, od koder so se Hrvatje v 16. stoletju izselili, Baba v 16. stoletju še znana in da so vero vanjo lahko vzeli s seboj v novo domovino. Danes med Hrvati ime Baba za Sredozimsko ni znano. Na vzhodnem robu hrvaškega ozemlja je ime Babe, kakršenkoli atribut je že imela, prekrilo ime Lucije, ki je tam v rabi še danes.9
Presenetljivi pa so podatki iz Osrednje Azije, ki jih je zbrala že v dvajsetih letih našega stoletja etnografska ekipa Ruske akademije znanosti pod vodstvom M. P. Andrejeva10, zlasti iz Tadžikistana.
Nam, žal, nedostopno azijsko gradivo je vsaj delno posredoval dr. Robert Bleichsteiner, dunajski etnolog, ki se je z njim seznanil med svojim bivanjem kot avstrijski vojni ujetnik po prvi svetovni vojni."
Spoznal je srednjeazijske, predvsem tadžikijske Sredozimke, katerih imena so spet pravo presenečenje. Tadžiki in sosednja Turku-plemena poznajo Sredozimko kot mamo (Mama ali MoMo kar Bleichsteiner prevaja kot “stara mama”. Drugo ime je Bibi, ki pomeni ženo, gospo. Oboje je — da spet spomnim na ugotovitev Milene Piškur — reduplikacija nekih zlogov iz otroškega govora, kar pomeni, da ima splošno veljavo ne glede na jezik, narod in kraj in da sodi v isto kategorijo kakor ba - baba Cma - mama, mo - momo, bi - bibi).
Nekaj primerov: Turki in Turkmeni poznajo Sredozimko pod imenom GuldurMomo “stara mati Grom”, Turki še pod imenom Mama-Kaldyras, drugi pod imenom Kur i momo “slepa stara mati”, Bibi e samba “moja gospa Torka”, Bibi šor samba “gospa Sreda”, Bibi muskal gusad “težave rešujoča Gospa”, Bibi panj samba “gospa Četrtek”, v islamskem svetu tudi Bibi Fatima. Ob zgornjem teku Arnu Darje je Sredozimka Bibi Risinda “gospa Predica”, v Afganistanu Bibi carcha “Gospa s kolovratom”. V nekaterih imenih brez težave razberemo Sredozimki posvečene dneve (torek, sreda, četrtek), pa tudi Sredozimko kot varuhinjo preje — same stvari, ki spominjajo na evropsko Sredozimko. To sicer sodi v posebno razpravo.
Zadošča nam ugotovitev, da je ženski demon z imenom iz otroškega govora (reduplicirani zlogi) znan ne le v Evropi, ampak tudi v širnem azijskem prostoru, da gre torej za evrazijski pojav. To veliko spoznanje je dal ta drobni prispevek o besedi baba v narodopisju!
9 Prim. Niko Kuret, Naše panonske “Licije", v: Razprave 11/14, SAZU, Ljubljana 1991, 165-183.
10 S. Andreev, Po etnografij tadžikov. Nekotorija svedenija. Taškent 1925, 151-171. — Isti, Ukratkoi otčet po etnografičeskoj ekspedicij pod rukovodstvom M. S. Andreeva v Tadžikistan 1925 god., I. Taškent 1927 (= Izdanje obščestva izučenja Tadžikistana i sopredeljnih stran, naselenih irabcami). — Zahvaljujem se kolegici mag. Francki Benedikovi iz Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU za poizvedbe med njenim študijskim bivanjem v Moskvi.
" Robert Bleichsteiner, Perchtengestalten in Mittelasien, v: Archiv für Völkerkunde!' 8 (Wien 1953) 59-73.
Zusammenfassung
Das Wort baba in der Volkskunde
Das Wort baba hat im Slowenischen vielfältigen Sinn. Eigentlich handelt es sich um die Reduplizierung einer Silbe aus der Kindersprache: ba- baba, ma- mama u. dgl. Es bedeutet zunächst “Großmutter”, dann “altes Weib”. Bekannt ist es allen slawischen Völkern. Heute wird es im Slowenischen pejorativ gebraucht “Weibsbild”.
In der Volkskunde nimmt das Wort baba eine eigene Stellung ein, es ist der Name eines weiblichen Dämons des Mittwinters, der Mittwinterfrau: Percht, Bercbt, slowenisch Pabtra Baba. Dieselbe ist zunächst den Kärntner Slowenen bekannt, tritt aber auch in Slowenien auf. Der zweiteilige slowenische Name geht auf den Einfluß der bajuwarischen Nachbarschaft zurück. Der deutsche Name lautete — so Jacob Grimm — im mhd. perahta “die Helle, Glänzende”. Sie ist einst von der Form Perchta von den Slowenen (doch mit Metathese) übernommen worden: Pehtra, auch Pehtn, Pirta. Diesem Namen wurde das Appellativum Baba beigefügt.
Man darf auch im Deutschen ein ursprüngliches Appellativum annehmen (s. Frau Percht, Froberta = Frau Berta, la clonna Berta), welches jedoch aufgegeben wurde, indes perahta -berchta als ein adjektivisches Attribut aufzufassen wäre. In diesem Sinne ist auch im Slowenischen Pehtra als adjektivisches Attribut zum Appellativum hinzugekommen. Deshalb sollte Baba mit großem Anfangsbuchstaben geschrieben werden. Das allein gebliebene Attribut wird substantiviert: Percht, Bercht- Pehtra, Pehtrna, Perta, Pirta.
Das Wort Baba scheint jedoch bekannterweise auch anderwärts im Gebrauch zu sein. Die Russen kennen diajaga Baba (auch Baba jaga), die Weißrussen die Baba jeha, die Polen die Jedzi baba, di Slowaken die Ježi Baba. Die Magyaren haben ihre Vasorrü Bäba “die Baba mit der eisernen Nase”. Neuere Forschungen haben bei den ugrischen Stämmen jenseits des Urals, im Flußgebiet des Ob, eine Vasorrü Baba als Idol “mit eiserner Nase” entdeckt, weiter noch bei den türkischen Völkerschaften in Sibirien, z.B. bei den Teleuten ein Rasorru Baba “die Baba mit der kupferen Nase”, bei den Sagajen eine “Baba mit bleiernen Nase”, bei den Soren wieder eine “Baba mit kupfernen Nase” (s. Anm. 7) gefunden.
Leopold Schmidt verdanken wir (S. Anm. 8) die Entdeckung einer lisahaha und einer Surababa bei den Kroaten im Burgenland. Letztere ist vermutlich auf den ungarischen Namen Vasorrü Baba zurückzuführen, indes Lisa Baba als mitgebrachtes kroatisches Erbe gewertet werden sollte.
Überraschend sind die Ergebnisse russischer Expeditionen unter M. S. Andreev in den zwanziger Jahren unseres Jahrhunderts nach Mittelasien (s. Anm. 10). Sie wurden uns 1953 durch Robert Bleichsteiner (s. Anm. 11) übermittelt. Man hat im Tadschikistan Mittwinterfrauen angetroffen, deren Namen mit dem Appellativum Mama, Momo, Bibi zusammengesetzt sind. Sie sind als auch aus dem Kindermund stammende verdoppelte Silben {ma, mo, bi) dem europäischen Appellativum Baba gleichzusetzen.
Verf. zieht den Schluß, daß die Mittwinterfrau auf Grund ihrer Namensgebung als eurasische Mythengestalt aufzufassen sei.