IVAN JENKO (1919-1993) Gore v mrak blesteče črtajo obrise, kakor gorski stolpi sanjajo grebeni. Noč molčeča v loku pada čez previse, človek se izgublja med čeri na steni. To kitico iz pesmi Večerna pesem Se- verina Šalija sva z Ivanom Jenkom iz brala za objavo v katalogu k razstavi ob 90-letnici Planinskega vestnika (raz stava planinske literature in slikarska razstava - Gorska krajina), ki je bila leta 1985 v Galeriji Loškega muzeja. Pobudo za to razstavo je dal Ivan Jenko, član komisije za kulturo in raziskavo zgodovine pri Planinski zvezi Slovenije. In bil je tudi član Muzejskega društva Škofja Loka, večkratni predsednik di sciplinske komisije in nadzornega odbo ra. Od kdaj je bil član Muzejskega dru štva Škofja Loka nisem mogel ugotoviti, toda že na občnem zboru leta 1979 je bil izvoljen v disciplinsko komisijo. Na zad njem občnem zboru v oktobru 1993 smo pogrešali Ivana Jenka in čeprav smo vedeli, da je bolan, nismo zvedeli, da je že nekaj mesecev pred občnim zborom umrl 9. junija 1993. Kot je Severin Šali zapisal, da »človek se izgublja med čeri na steni«, tako se nam je izgubil nadvse predan član našega društva. Ali iz Mojstrane, kjer je bil tajnik Planinskega društva Dovje-Mojstrana, ali z Bleda, kjer je stanoval, ali iz Ljub ljane, kjer je imel opravke pri Planinski zvezi Slovenije, vedno je redno prihajal na seje odbora muzejskega društva in nas večkrat presenečal s svojo vztrajnos tjo, s katero nam je predlagal zdaj to in zdaj ono zadevo v reševanje in izpeljavo. Tako smo že leta 1979 na Godešiču odpirali njegovo razstavo Razvoj sloven skega planinstva od 1872 do danes, ki naj bi bila kot neka zasnova bodočega Triglavskega planinskega muzeja v Mojstrani. Ze 27. oktobra 1979 je bilo v Aljaževem domu v Vratih srečanje pred stavnikov Planinskega društva Dovje- Mojstrana in Muzejskega društva Škofja Loka, ki ga je seveda organiziral Ivan Jenko. Bil je tudi glavni pobudnik za razstavo ob 90-letnici Planinskega vest nika leta 1985, bil vedno zraven tudi pri filatelističnih razstavah v Loškem mu- zeju-galeriji, skrbel za poštne žige, tudi za 50-letnico Muzejskega društva Škofja Loka leta 1987. Spominjam se ga, kako je vedno sedel pri vratih galerije in ponujal znamke, kuverte, žige, razgled nice, s skrbjo in zagnanostjo, ki bi jo> lahko posnemali tudi mi, vsaj za deset let mlajši od njega. Tudi sam sem bil od njega za deset let mlajši, a on je imel več energije kot jaz. Ko sem skušal to odkriti in sem ugotovil, da je bil rojen 27. de cembra 1919 v Škof j i Loki v hiši v današnjem Jegorovem predmestju št. 15 in da je bil poštar v Mojstrani, mi je nekdo v šali povedal, da še ni videl poštarja v gostilni sedeti, vedno so vsi na nogah, vedno se gibljejo. Tudi Ivan Jenko, moj dobri tovariš, s katerim sva že kmalu, kljub starostni razliki prešla na tikanje, je bil tak. Ni mogel biti pri miru, vedno v gibanju, v zadnjih letih 249 od Bleda do Grimšč, kjer je skrbel za galerijo Mozaik, ker nekaj je moral poče ti. Ta njegova značajska poteza, da mora biti njegovo delo vedno usmerjeno v nekaj izvedljivega, ga je vodila v pove zavo Muzejskega društva Skofja Loka in Loškega muzeja s Planinskem dru štvom Dovje-Mojstrana pri pripravah za uresničenje ideje o Triglavski muzej ski zbirki. Skupaj sva napisala scenarij za postavitev muzejske zbirke, hodila na sestanke, razgovore vse do takrat, ko je bilo že jasno, kje bo Triglavski muzej nastanjen. Nakar pa ničesar več, kajti končnico izvedbe je prevzel Gorenjski muzej in midva z Ivanom sva bila le del občinstva na otvoritvi, poslušala govore, v katerih ni bilo niti besede v zahvalo Ivanu, ki mu je bil življenski cilj ustano viti in odpreti ta muzej. Po tem razoča ranju mu je preostala le še Planinska zveza Slovenije in še bolj se je navezal na Muzejsko društvo Skofja Loka ter galerijo Mozaik v Grimščah. Zadnjikrat sem ga videl v njegovem elementu nad vse uspešnega organizatorja na Pokljuki ob postavljanju razstave Prve triglavske slikarsko-kiparske kolonije v juliju 1992, ko je Ivan postavljal svojo razstavo o Pohodih na Triglav. Potem sva se videvala vse redkeje... Andrej Pavlovec 250