lakote in komunizma obvaruj nas, o gospod!« To sta znala na pamet in med 
navzkrižnim zasliševanjem sta povedala o Štefanu prav tisto, česar ne bi smela, 
čeprav nista vedela, da je to nekdo povedal že pred njima. Da je Hribovc stal 
tisti večer gor v bregu, še pomislila nista. 
Štefan se je izmučen znašel v begunjskih zaporih in ni se mu bilo treba 
dolgo mučiti. Spomin na zasužnjeno Dolino je kmalu zamrl. Že pri prvih talcih 
se je s prestreljenim srcem zgrudil v mlako krvi, ki je iz dneva v dan pojila 
zasneženo begunjsko Drago. 
MARJAN PETERNELJ 
Iščem 
Iščem, 
ne najdem, 
prosim, 
ne dobim, 
ponujam, 
pa ga ni, 
da vzel bi dar 
iz mojih dlani! 
Zakaj'! Bregovi 
Na sivi steni 
zakajena slika, 
obledel obraz. 
A zame 
živ spomin, 
opomin. 
Zakaj mi je dano spoznanje: 
ta hip živim, a vem, 
čaka me pogin. 
Zakaj nisem gora? 
Bila je včeraj, 
je danes 
in bo jutri. 
Čas ji ni sodnik. 
Zakaj nisem žival? 
Ta hip živi 
in ne vpraša zakaj. 
Da bi bil človek, 
ki z delom današnjega dne 
rešuje jutrišnji zakaj. 
Kruti ste bregovi. 
Kapljo za kapljo pili ste kri, 
dokler usahnilo ni telo. 
Tako sem izgubil očeta in mamo. 
Bela cesta vodi v svet. 
Vabijo me mesta bogata, 
vabi me modro morje, 
sinje nebo, lahka krila. 
Vabijo lepa dekleta, 
njih ogenj v očeh, 
veseli nasmeh, 
valovi njih prsi. 
Talija odpira vrata svetišča, 
milim glasovom strun da prisluhne. 
Jočem z Violeto v urah samote, 
duhov veličino odkrivam. 
Ne maram vas, mesta bogata, 
ne maram omame zlagane ljubezni, 
mili glasovi, srcu niso lek. 
Ko pa ozrem se kdaj po bregovih, 
se zdi mi za hip, 
da sanjam spet otroške sanje. 
329