Joffre Dumazedier je v svoji knjigi Une civilisa- tion du loisir podal eno najbolj sprejemljivih de- finicij prostega časa: »Prosti čas je množica aktiv- nosti, katerim se lahko posameznik po svoji volji popolnoma preda, pa naj počiva ali se zabava, ali pa povečuje nivo svoje obveščenosti ali svoje izo- brazbe, lahko se prostovoljno družbeno angaži- ra, potem ko se osvobodi vseh svojih profesional- nih, družinskih in družbenih obveznosti.« Prosti čas je torej ves tisti čas brez obveznosti, ki nam ostane po tem, ko smo opravili profesionalno de- lo, hišna opravila in ostale obveznosti ter zadovo- ljili svoje psiho-fiziološke potrebe.2 Tovrstna defi- nicija prostega časa je izrazito individualistična in ne upošteva preživljanja prostega časa v povezavi z drugimi ljudmi, pa naj bo to v družinskem kro- gu ali pa v različnih klikah, združbah... Eden iz- med načinov preživljanja prostega časa je bilo tu- di udeleževanje promenade. Promenada, kot bom kasneje podrobno razložila, ni bila samo ak- tivnost rekreacijskega značaja, temveč predvsem družabnega, za kar so veljala z bontoni določena pravila vedenja in reagiranja. Jožef Valenčič leta 1899 v priročniku Vzgoja in omika ali izvir sreče zapiše, da naj bi bilo Prispevek je preurejeno besedilo skupne diplomske na- loge na Oddelku za zgodovino in Oddelku za etnologi- jo in kulturno antropologijo. Diplomska naloga z Oddelka za zgodovino: Janja Pa- pež, Prosti čas Ljubljančanov na prelomu stoletja, Ljub- ljana 1997, str. 3 »vsako družabno občenje prostodušno, gladko- mično, zanimivo in voljno; vsakdo naj bi se ra- dovoljno podredil koristnim družabnim zahte- vam in v vsaki družbi naj bi vladal duh čednosti, zložnosti, vzajemnega spoštovanja, dobrohot- nosti in ljubezni.«3 Priročnik je bil napisan v maniri iztekajočega se 19. stoletja, t.j. stoletja, v katerem, kot piše Go- razd Makarovič v monografiji Slovenci in čas, uradno ni bilo več plemstva in meščanstva kot pravno utemeljenih stanov s posebnimi pravica- mi, ohranila pa se je povezanost njunih življenj- skih slogov, ki se je izražala v potencirani želji meščanstva po imenitnosti. »Moč novih bogata- šev je bila namreč znana že v zgodnjem 19. sto- letju; tedaj so že posnemali plemiško in veliko- meščansko kulturo. Ko so v drugi polovici 19. stoletja prevzeli vodilno družbeno vlogo, so si tudi z oblikami preživljanja prostega časa v dru- žabnem življenju predstavljati svoj družbeni po- ložaj.«4 Makarovič nato nadaljuje s primeri, iz ka- terih je razvidno, da je novomeščanska kultura črpala navdih pri plemiških navadah. Pri tem v nasprotju s prvotno trditvijo, da so bile najpo- membnejše športne dejavnosti, izpostavlja po- jav obiskovanja gledališč, druženja in pripravlja- 3 Jožef Valenčič, Vzgoja in omika ali izvir sreče, Ljublja- na 1899, str. 93. 4 Gorazd Makarovič, Slovenci in čas, Ljubljana 1995, str. 245 ZGODOVINA ZA VSE 41 nja zabav na domu pa tudi sprehajanje, pri če- mer poudarja, da se je sprehajanje po prej za- sebnih vrtovih preselilo na mestne ulice in trge. »Podoba družabnega življenja v mestih ob pre- lomu 19. in 20. stoletja in v obdobju med svetov- nima vojnama razodeva že povsem izoblikovan model preživljanja prostega časa med zgornjimi plastmi mestnega prebivalstva; med industrijci, velikimi trgovci, nekaterimi izobraženci, višjimi uradniki in drugimi višjimi nameščenci. Po- membna prvina tega modela je snobistična tež- nja po ločevanju bogatih od drugih ljudi; sreds- tvo uresničevanja te težnje sta bila zlasti zahteva- na večja denarna zmogljivost in razpolaganje s prostim časom v delovnih dneh. Na promenade, v gledališče, na koncerte, na družabne in for- malne obiske, v kavarne in dražje restavracije, na domače in elitne plese, na izlete in drugam so sodile posebne obleke, ki jih je zmogla le bo- gataška elita; cene udeležbe na nekaterih prire- ditvah so bile razmeroma zelo visoke. Razpola- ganje s prostim časom ob delavnikih je bilo sredstvo segregacije.«5 Na tak razvoj je kmalu na- to vplivala prva svetovna vojna, ki ni prinesla le drugačnih političnih zemljevidov. Ravno zato sem predmet zanimanja raziskova- la po tem burnem dogodku svetovnega forma- ta. Deloma zato, ker za starejše obdobje nisem imela tako raznolikega gradiva, deloma pa tudi zato, ker predstavljajo pomemben del raziskave podatki, ki sem jih pridobila preko intervjujev z ljudmi, ki so ta čas doživljali. Mestoma sem se oprla tudi na pretekla obdobja, vendar le v tolik- šni meri, da sem nakazala razlike ali pa pojasnila izvor spremembe. Promenado tako razumem kot obliko druže- nja, ki je potekala na določenem prostoru, v do- ločenem času, z določenimi pravili, kot obliko navezovanja stikov, kot priložnost za spoznava- nje in razkazovanje novitet, kot delovni prostor posameznih poklicev in tudi kot prostor, na ka- terem so se dogajale anekdote, predvsem pa kot shajališče ljudi različnih socialnih in kulturnih okolij. Predstavljala je obliko komunikacije, ki jo lahko razumemo tudi kot navado, saj je pomeni- la »bolj ali manj redna človekova vsakdanja opra- vila, dejanja, ki se ponavljajo enkrat ali večkrat na leto, na določene dneve, ob določenih pri- ložnostih.«6 Zgodovinska podlaga Prvotno je bila navada sprehajanja omejena le znotraj zasebnih vrtov, začetke javnih sprehajal- nih prostorov pa so meščani lahko spoznali šele po letu 1789, ko je baron Žiga Zois za javnost od- prl »svoje imenitne vrtove, v katerih so bila doma- ča in eksotična drevesa, drevoredi in vodometi.«7 Širjenje navade sprehajanja med Ljubljančani je imelo za posledico, da se je število drevore- dov širilo. »Med škofijo in Ljubljanico so konec 18. stoletja stale mesnice in sejemske stojnice. Pozneje so sejemski prostor prestavili na današ- nji Krekov trg. Pod Francozi je škofija postala vladna palača, v njej je stanoval guverner, ki je leta 1812 dal nalog za ureditev nekdanjega trž- nega prostora v javni vrt.«8 Najprej so zasadili na tem mestu orehov drevored ob Ljubljanici, nato so zasadili lipe v večji oddaljenosti od zgradb. »Ta drevored za licejem se je imenoval Šolski drevored, zaradi bližine stolnice tudi Stolni dre- vored.«9 To prvo sprehajališče je dobilo ime »mesto vzdihljajev«, saj so sem hodili zaljubljen- ci, ki pa seveda niso bili edini obiskovalci drevo- redov. Sprehajanje po drevoredu se je zagotovo ohranilo do tridesetih let 20. stoletja, saj ga Josip Suchy v svojem satiričnem opisu Ljubljanski ti- pi, omenja kot priljubljeno sprehajališče profe- sorjev. Ob regulaciji Ljubljanice v tridesetih letih so nato prostor drevoreda namenili drugim de- javnostim, čeprav se ob tem pojavljajo v časopi- sih razna ugibanja. Tako npr. v Ilustriranem Slo- vencu, ki zapiše: »Danes obdaja leno Ljubljanico na obeh straneh visoko betonsko obrežno zi- dovje, ki že leta in leta kriči po dovršitvi. Čez ne- kaj desetletij bo pa morda vrela ob teh pragovih najuglednejša ljubljanska promenada.«10 Prvi poskus, da bi Ljubljana pridobila zelene površine, namenjene uživanju vseh obiskoval- cev, je načrt iz leta 1808, po katerem naj bi park nastal predvsem zaradi študirajoče mladine, ki bi tako pridobila prostor za počitek. Francosko štiriletno upravljanje mesta je prineslo nato še en načrt, po katerem naj bi preuredili prostor današnje Celovške ceste in tudi Tivolija. »Ko so leta 1813 odšli še Francozi, se je za pobude zav- 5 Prav tam, str. 246. 6 Janez Bogataj, Smo kaj segavi?, Leto šeg in navad na Slovenskem, Ljubljana 1998, str. 8. 7 Gorazd Makarovič, n. d., str. 238. 8 Vlado Valenčič, Oblikovanje Ljubljane v prvi polovici 19. stoletja, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgo- dovino, letnik 14, št. 3, Ljubljana 1966, str. 150. 9 Prav tam. 10 Ilustrirani Slovenec, tedenska priloga Slovenca, 13- 3- 1927, str. 4. VSE ZA ZGODOVINO 42 ZGODOVINA ZA VSE zel guverner Lattermann11 in s pomočjo mešča- nov, predvsem trgovskega stanu, zbral sredstva, usmerjena v novo oblikovanje Tivolija.«12 Izdela- ni so bili številni načrti, vendar do uresničitve ni prišlo. Največ je o propadlih načrtih razmišljal »gostilničar in hotelir Andrej Malic, ki je imel svojo stavbo, pravzaprav hotel tam, kjer je danes Nama. Gostišče je bilo na pol poti iz središča mesta v Tivoli. Želel je, da bi se Ljubljančani manj sprehajali ob Ljubljanici in drugod ter se mimogrede več ustavljali v njegovi gostilni z ve- likim senčnim vrtom, če bi se napotili v Tivoli. Na lastno pobudo in z lastnimi sredstvi je pomagal zasaditi leta 1816 drevored jagnedi13 in akacij od svojega hotela do Tivolskega gradu.«14 Kombinacija in razmerje teh dveh vrst drevja ni dobro uspevala, zato so leta 1822 nasad odstra- nili in ga nadomestili s kostanji. Tako urejen dre- vored je dobil ime Lattermannov drevored.15 Tako je mesto omenjeni prostor opredelilo kot nezazidljivo površino in z njim začelo tudi gospodariti. Prvotnega pravila o nezazidavi par- kovnih površin se niso popolnoma držali. »Čez tivolske travnike so leta 1857 speljali progo Juž- ne železnice. Skoro tretjina parka na 'mestni' strani je postala prostor sprememb in kasnejše pozidave, drevesni rondo in sečišče Latterman- novega drevoreda pa je železnica presekala na pol. Veliko ljudi je temu nasprotovalo, obstajali so celo predlogi o drugačni rešitvi, toda zago- vorniki proge so se nadvse trudili in z upodobi- tvami dokazovali, kako koristna in lepa bo po- doba, ko bo prek parka vozil čudežni parni do- sežek tehnike. Največja slabost proge je bila v tem, da je bila nekoč organska povezava parka z " Krištof Lattermann (1753-1835): feldmaršal avstrijske vojske, ki seje med drugimi odlikoval v vojni proti Fran- cozom. Po umiku Francozov iz ¡Ilirskih provinc je ba- ron Lattermann prišel v Ljubljano 13- 10. 1813, čezštiri dni pa je dal razglasiti, da ga pošilja cesar Franc kot civilnega in vojaškega guvernerja dežele z namenom, dajo upravlja do sklenjenega miru. V Ljubljani je ostal do 18. 3. 1815, nato pa nastopil službo v Benetkah. 12 Franc Vardjan, Tivolski park od nastanka do danes, v: Tivoli, ljubljanski mestni park, Ljubljana 1994, str. 21. 13 Gre za vrsto topola z vejami, ki rastejo tesno ob deblu navzgor. (Povzeto po SSKJ, Ljubljana 1994, str. 354.) 14 Franc Vardjan, n. d., str. 22. 15 Aškerc tudi zapiše: 'In česar niso utegnili izvesti Fran- cozi, ker so se morali prej umakniti iz Ljubljane, to so izvedli kasneje Avstrijci. Idejo in iniciativo za šetališče pa so bili dali Francozi, in zato bi se moralo imenovati pravzaprav francosko ali Blanchardovo šetališče!' Blanchard je bil inženir, kije izdelal načrte za ureditev parka. (Zbrana dela , 7. knjiga, Podlistki in potopisi, Ljubljana 1995, str. 863) mestom presekana, da nekoč mirni predel ni bil več varen in da je postal občasno bolj hrupen.«16 Podobna situacija se je zgodila tudi čez sto let, le da je šlo v novejšem primeru za še bolj opazno prekinitev poti - cesto. Nekako po letu 1930 se začnejo uresničevati zamisli arhitekta Jožeta Plečnika o preureditvi ti- volskih površin. Zamislil si je dva glavna vstopa iz mesta v Tivoli. Ena naj bi vodila od Magistrata preko Ribjega trga, parka Zvezda po današnji Šubičevi cesti do Muzejskega trga in od tod v Ti- voli in na Rožnik, druga pa naj bi bila le-tej vzpo- redna in je bila »določena s tako imenovano glavno ljubljansko promenado; povezovala je grajski hrib prek Magistrata, Plečnikovega Tro- mostovja, prek Čopove na Cankarjevo cesto in dosegla Lattermannov drevored,«17 ki ga je Pleč- nik v ta namen tudi preuredil. Leta 1933 so stare kostanje odstranili, zasadili nove in sprehajališ- če razširili ter ga okrasili z znamenitimi svetilka- mi. Ker mlada drevesa niso dajala dovolj sence in ker je bila pot posuta z belim peskom, se je sprehajališča oprijelo ime Sahara. Kljub temu je bilo sprehajališče izredno priljubljeno, pred- vsem pa je bilo v ponos mnogim, kar dokazuje prispevek Alojzija Potočnika v Kroniki sloven- skih mest leta 1938, ko zapiše: »Ves park in glav- no šetališče, ki ima po sredi stebre iz umetnega kamna s svetilkami, razodevata prizadevanje, da Ljubljana noče zaostajati glede privlačnosti in lepote za bogatejšimi evropskimi mesti.«18 Kje je potekala? Sčasoma se je zunanja manifestacija obiskova- nja vrtov začela opuščati, saj so meščani družab- ne momente, kot Damjan Ovsec imenuje pro- menado, prestavili na trge in ulice. »Leta 1880 je promenada potekala po Glavnem trgu (današ- nji Mestni trg), skozi Špitalsko ulico (današnja Stritarjeva), mimo gledališča (danes Slovenska filharmonija), skozi Židovsko ulico in čez Hra- deckega most (današnji Čevljarski most) zopet nazaj na Glavni trg,«19 v Tivoliju pa so ljudje bolj iskali sprostitve in svežega zraka. 16 Franc Vardjan, n. d., str. 24. 17 Prav tam, str. 36. 18 Alojzij Potočnik, Tivolski grad in park v Ljubljani, v: Kronika slovenskih mest V, Ljubljana 1938, str. 232. ,¡> Mojca Ferle, O družabnem življenju Ljubljančanov v obdobju 1848-1918, Homo sum, Ivan Hribar in njego- va Ljubljana, Zbornik ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Ljubljana 1997, str. 176. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 43 LJUBLJANA • Promenada Tivoli. Promenada v Tivoliju po Plečnikovi preureditvi (vir:fototeka ZAL, enota Ljubljana) Na začetku 20. stoletja se je pot razširila; pro- menada se je vila po zgoraj omenjeni poti skozi staro mestno jedro, le da je na prehodu skozi da- našnje Tromostovje zavila na Prešernovo ulico (danes Čopova), do glavne pošte, nato nadalje- vala po Šelemburgovi (Slovenski) do Kazine, skozi park Zvezda in nato skozi Židovsko nazaj proti Starem trgu. »Mesto samo niti daleč ni bilo tako obsežno kakor danes. Pri tem moramo tudi upoštevati, da je bila leta 1869 cesta Franca Jožefa2" še pred- mestna. Ob njej sta stali samo dve stavbi. Na vo- galu današnje Cankarjeve in Slovenske ceste je bila velika hiša Andreja Malica, na drugi strani ceste pa je bilo vojaške skladišče - vojaška pre- skrbovalnica (Verpflegsmagazin).«21 Za področ- je do Tivolija je bila po velikonočnem potresu leta 1895 predvidena sodobna komunalna ure- jenost, ki pa je v praksi niso takoj uvedli.22 Pri pregledu Splošnega naslovnega adresarja Ljubljane in okolice (Adressbuch für die Landes- hauptstadt Laibach mit ihren Vororten) iz leta 20 Kasnejša Aleksandrova cesta in današnja Cankarjeva. 21 Andrej Studiti, Stanovali v Ljubljani, Ljubljana 1995, str. 95. 22 Za podrobnejše podatke glej Andrej Studen, Stanovati v Ljubljani, Ljubljana 199.5, str. 54-55- 1898 je moč zaslediti le imena lastnikov stano- vanj23 in naslov Narodnega doma ter izpostave Južne železnice, ne pa tudi trgovin ali obrtnikov. Kot je razvidno iz popisa, je bila zazidana le leva stran ulice, saj so popisane le lihe številke, z izje- mo Narodnega doma in čuvajnice na Južni že- leznici - desna stran je bila namenjena le vojaš- kemu skladišču. Torej v samem začetku ulica še ni imela tako izrazitega trgovskega in predvsem poslovnega značaja. Situacija se v prid teh dejavnosti spremeni do- kaj hitro. Leta 1931, tokrat že v slovenščini nati- skani Adresar podrobno navaja vse trgovce in obrtnike na Aleksandrovi cesti ter tudi lastnike hiš, kot je razvidno iz tabele. 23 Za oris takratnih stanovanjskih razmer naj navedem citat iz zgoraj navedene Studnovc knjige (str. 85-86): A' letih 1880, 1890 in 1910 je na Cesti Franca Jožefa opaziti izrazito zmanjšanje odstotkov najemnikov. Nanj so prav gotovo vplivala socialna sestava iti dokaj visok standard na tej cesti. Za cesto so nam reč značilna velika meščanska stanovanja, med katerimi so bila ne- katera zelo razkošna in imenitna; lastniki so oil najem- nikov zahtevali Jilačcvanje visokih letnih najemnin. Zavoljo tega so si jih lahko privoščili le premožnejši sloji meščanov, za katere je bilo značilno, da so si v svojih stanovanjih izoblikovali posebno, navzven zaprto sfe- ro privatnosti, v kateri morebitni podnajemniki po vsej verjetnosti niso bili zaželeni.' VSE ZA ZGODOVINO 44 ZGODOVINA ZA VSE HIŠNA ŠTEVILKA LASTNIK 1 Jadranska podunavska banka 2 Ljubljanska kreditna banka 3 Rojina Josip 4 Kambič L. &F. (Viktorija) 5 Paumgartner -Hohenschwangen Alma 6 Dunav, d.d. zavarovalnica 7 Ljubljanska kreditna banka 8 Prva hrvatska štedionica 9 Luckmann Josip 10 Mayer Josip 11 Mayer Emerik 12 Pokojninski zavod za nameščence 14 Trboveljska premogokopna družba 15 Piccoli Lottina 16 Milivojevič Amalija 17 Zescho Marija 18 Poštna hranilnica Kraljevine Jugoslavije 20 Narodni dom 22 Mestni magistrat Ljubljana 26 Direkcija Državne železnice Ljubljana Prepis vseh dejavnosti na Aleksandrovi cesti ' Številke 13,19, 21, 23 in 25 niso navedene. Pestra ponudba na Aleksandrovi cesti pa ni bi- la glavni vzrok, da se je promenada po prvi sve- tovni vojni preselila na Aleksandrovo cesto. Glavni vzrok je bil povečan promet na ulicah. Konec 19. stoletja, natančneje že 1894, so se za- čeli pojavljati tako pričakovani načrti o ureditvi tramvajskih prog v Ljubljani. Načrtovanih je bilo dvanajst prog in ena izmed njih (številka 10) naj bi povezovala Colliseum na današnji Gosposvet- ski cesti in Tobačno tovarno. Proga naj bi pote- kala ob progi Južne železnice in pri tem še en- krat presekala Lattermannov drevored. Proga številka 10 s postajami Colliseum-Narodni dom- Regierungs Gebäute-Römer Strasse-Tabak Fa- brik-Magazin der K.K. Tabakfabrik se je po pred- logu na občinski seji 29. H. -13- 12. 1897 umak- nila v ozadje in na kasnejših načrtih ni več ome- njena.24 Ljudje so morali pri svojem gibanju po cesti upoštevati pravila cestne železnice in ceste, ki , HIŠNA , ŠTEVILKA TRGOVCI IN OBRTNIKI '••; : > •1; :'• v'\ ' • 1 »PEKO« 3 DEČJA OPREMA ZA NOVOROJENČKE »KETTE« 12 DELIKATESNE TRGOVINE »JANEŠ VJEKOSLAVA« 3 DEŽNIKI »KETTE« 1 DEŽNIKI »MAGDIČ« 10 DROGERIJA »SALUS, d.d.« 7 DVOKOLESA IN POTREBŠČINE »Engl. A, sin« 5 FILMI IZDELOVANJE »BESTER VELIČAN« 5 FOTOGRAF »BESTER VELIČAN« 3 FOTOGRAF »POGAČNIK IVAN« LATTER- MAN0V DREVORED FOTOGRAF »GAJŠEK ANA« 7 GRAMOFONI, MEHANIČNE DELAVNICE, GRAMO- FONSKE PLOŠČE IN POTREBŠČINE, »Engl. A, sin« 2/1 INFORMACIJSKE PISARNE »ALOMA COMPANY, dr. Z.O.Z.« 10 KEMIČNO-TEHNIČNI IZDELKI »TRGOVINA SALUS, d.d.« 1 KINEMATOGRAFI »IDEAL« 12 IZDELOVANJE, KONFEKCIJA »MAČEK« 5 IZDELOVANJE, KONFEKCIJA »ROJINA« 3 KONFEKCIJA, MANUFAKTURA, KLOBUKI, PERILO IN POMODNO BLAGO »KETTE« 1 KONFEKCIJA, MANUFAKTURA, KLOBUKI, PERILO IN POMODNO BLAGO »MAGDIČ« 12 KR0JAŠTV0 ZA GOSPODE »ELEGANCE« 8 TRGOVINA »REKORD« 1 MODNO BLAGO »MAGDIČ« 7 OTROŠKI VOZIČKI »Engl. A, sin« 9 PAPIR, VELETRGOVINE »KASTELIC & DRUG« 3 PERILO, IZDELOVANJE »ROJINA« 5 RADIO-APARATI IN POTREBŠČINE, TRGOVINE, DELAVNICA »POLJŠAK TONE« 2 REKLAMNA PODJETJA »ALOMA COMPANY, dr. Z.O.Z.« 7 ŠIVALNI STROJI IN POTREBŠČINE, TRGOVINA »Engl. A, sin« 12 TOČILNICE »JANEŠ VJEKOSLAVA« GLAVNI DREVORED TRAFIKA »DOLAR ANA« 10 VELETRGOVINA »SALUS, d.d.« 5 Z0B0TEHNIK »ŠRAMEL MAKS« 24 ZAL, enota Ljubljana, Reg ECŽ, t.e. 2, a.e. 2, 24. so bile prej varne za sprehajajoče občinstvo, so postale nevarne. Zato se je promenada preselila na moderno urejeno cesto nasproti glavne po- šte, na Aleksandrovo cesto, vendar se je kot pro- menadna cesta še vedno štela Šelemburgova. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 45 Detaljni načrt proge, ki naj bi potekala čez Tivoli, (vir: ZAL, enota Ljubljana, ECŽ, t. e. 2, a. e. 24.) Do tridesetih let je bilo aktualno sprehajanje po Šelemburgovi cesti25 do parka Zvezde, ven- dar le do maja leta 1931, ko je tod stekla nova tramvajska proga proti Viču. Šelemburgova ce- sta je bila takrat zelo ozka, zato je tu potekala le enotirna tramvajska proga, ki se je kasneje s kretnico pri parku Zvezda razširila v dvotirno. Iz navedenih razlogov je torej razumljivo, da je se je lokacija promenade spremenila. Ljudje so največkrat svoje sprehajanje začeli pri pošti, se nato sprehodili do takratne Bleiwei- sove ceste (današnja Prešernova), kjer so lahko po želji prečkali železniško progo in se odpravi- li še v Tivoli, ali pa so pri zapornicah obrnili na- zaj na Aleksandrovo cesto. Pri tem naj omenim, da je večina informatorjev Aleksandrovo cesto do prehoda čez železnico imenovalo kot promenadno, predel za tiri pa se je imenoval že Tivoli. V vsakdanji govorici prosto- ra niso tako natančno opredeljevali, govorili so pač, da so obiskali promenado, pa naj so se spre- hajali le po cesti ali pa zavili tudi v Tivoli. 25 Josip Sitcliy nam svojem satiričnim opisu poda sliko ta- kratne sprehajalne poti glede na urejenost ceste in sicer zapiše: »Šelemburgova ulica se vsako leto asfaltira in vedno je polna lukenj. Čudno. Trotoare so pred dvema letoma popravili in danes moraš v deževnem vremenu skakati preko luž ali pa iti po sredini ceste. Mrtvilo ljub- ljansko!* (Josip Sucliy, Ljubljanski tipi, Satiričnopsiholo- gtčni obrazi, Ljubljana 1924, str. 86.) Glede na pripove- dovanja je bila Šelemburgova cesta tako slabo tlakova- na, da so se mestoma še v štirideseta leta ohranile lese- ne kocke, s katerimi so takrat tlakovali ceste. Kdaj je potekala promenada? Promenada, to »ljubko spogledovanje«, kot jo je ena izmed informatork opisala, se je tesno pri- lagajala delovnem urniku. Za obdobje na prelomu stoletja je bilo značil- no, da je promenada potekala vsak dan »do- poldne od desetih do pol enih, ko so prominira- le predvsem dame, ker so imele čas«26; pri tem moramo upoštevati, da v tem času ženske pravi- loma niso bile zaposlene, temveč so ostajale do- ma. Za časa prve svetovne vojne in po njej je bila najbolj znana in obiskana vsakodnevna popol- danska promenada. Le-ta je potekala po oprav- ljenih šolskih obveznostih dijakov in študentov, in sicer od štirih popoldne do zgodnjih večer- nih ur, nekje do sedme ure, kar pa je ustrezalo tudi zaposlenim, ki so po opravljenem delavni- ku, ki je trajal od osmih do dvanajstih in se je nato po dveurnem premoru nadaljeval do šestih popoldne, pozni popoldanski čas lahko še izko- ristili za sprehode. Po pripovedovanju informa- torjev so zaposleni vsakodnevno promenado iz- koristili bolj za rekreacijo, kar je bilo opazno predvsem pri izbiri obleke. Velikokrat pa so s se- boj vzeli tudi svoje pasje prijatelje, ki so se na poti do Tivolija sprehodili. 26 Damjan Ovsec, Oris družabnega življenja v LJubljani od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne, Ljublja- na 1979, str. 101. VSE ZA ZGODOVINO 46 ZGODOVINA ZA VSE Drugače pa je bilo ob nedeljah. »Ob nedeljah med 11. in 12. uro se vidi, koliko elegantnega in lepega, veselega in zabavnega ženstva premore Ljubljana. Zlasti se vidi pred različnimi cerkva- mi. Seveda hodi le malo tega ženstva iz pobož- nosti v cerkev. Resnično pobožno ženstvo opra- vi že zgodaj zjutraj svoje verske dolžnosti, tiste, ki hodijo dopoldne v cerkev, store to le, ker zah- teva provincijalni bonton, da gredo dame ob ne- deljah k maši. Moški gredo ob 11. dopoldne na čašo piva, ženske na čašo pobožnosti - ob polu 12. se potem dobe na promenadi.«27 Promenada se je nato sklenila okoli ene ure, ko je večina sprehajalcev odšla na kosilo. Večina ljudi se je udeležila promenade po ne- deljski dopoldanski maši. Pri tem moramo upo- števati, da so bile nedeljske maše na vseh gimna- zijah obvezne in so »veroučitelji v šolske dnevni- ke vpisovali neopravičene ure pri nedeljski služ- bi božji.«28 Vsakdanja promenada, ki so jo večidel upri- zarjali dijaki in študentje29, se je zato razmahnila v času, ko so se le-ti v Ljubljani tudi zadrževali. Informatorji so omenjali, da je bila promenada najbolj živahna takrat, ko jo je zasedla študirajo- ča mladina, torej od septembra do velikih počit- nic ob koncu junija. Vsakotedenski članki v Po- nedeljskem Jutru so to nihanje števila sprehajal- cev sicer opazili, vendar pa vzrokov zanje niso ugotavljali, temveč le zabeležili. Prav tako je bilo iz člankov zgoraj omenjene izdaje Jutra med leti 1927 do 1945 tudi opaziti, 27 Listek, Na promenadi, Slovenski narod, 25. 5. 1906, št. 119, str. 1. 28 ZAL, enota Ljubljana, t.e. Gimnazija Ljubljana Beži- grad, a. e. 628 (Disciplinske zadeve), mapa 81. Po pri- povedi informatorjev je imela lil. državna gimnazija (današnja Gimnazija Bežigrad) nedeljsko mašo v Kri- ževniški cerkvi, Zasebna uršulinska realna gimnazija na današnji Šubičevi cesti pa v cerkvi Marijinega vne- bovzetja pri frančiškanih. 29 Po zatrdilu večine informatorjev je bila glavnina popu- lacije na promenadi iz dijaških in študentskih vrst. Ljubljana kot pomembno izobraževalno središče za di- jake in edino za študente je pritegnila veliko število štu- dirajoče mladine. Jutro za leto 1931 poroča, da je »v Ljubljani v vseh državnih zavodih 2512 dijakov in 852 dijakinj, na dveh zasebnih zavodih 787 dijakinj, in si- cer v Mestnem liceju 634, na Realni gimnaziji pri uršu- linkahpa 153 "Skupno število je bilo torej 4151 dijakov. Leta 1941, ko seje vojna že začela, pa naj bi se samo v prvo leto gimnazije vpisalo 1352 dijakov. Statistični po- datki, povzeti po Krajevnem leksikonu dravske banovi- ne pokažejo, daje imela Univerza v zimskem semestru lota 1935/36 1783 slušateljev (1776 rednih in 7 izred- nih). (Povzeto po zborniku Izobraževanje in zaposlo- vanje žensk nekoč in danes, Ljubljana 1998, str. 60.) da je promenada potekala skozi vse letne čase, vendar v različnem obsegu. Pozimi je bila pro- menada prav tako obiskana kot druge letne ča- se, kar je razvidno tudi iz tega, da je veliko pro- menadnih fotografij nastalo v tem obdobju. Pro- menado je okrnilo le močno deževje, mraz ali pa gosta megla. V potrditev naj navedem citat iz leta 1928, ki pravi: »Današnja nedelja je radi sla- bega malone trajno deževnega vremena nudila pravo sliko pozno jesenske nedelje. Dopoldan- ska promenada na Aleksandrovi cesti in v Še- lemburgovi ulici je bila še dokaj živahna, toda ko so pričele padati prve gostejše deževne kap- lje, so ulice osamele.«30 Ko so se konec junija začele velike počitnice, se je veliko študentov vrnilo na svoje domove zunaj Ljubljane. Poleg tega pa so Ljubljančani poletne nedelje raje preživljali ob tekočih vo- dah, kjer je bila priložnost tudi za plavanje. Po- nedeljsko jutro tako zapiše: »Začel se je veliki do- poldanski naval na kopališče. Ljubljana je bila čez dan kakor izumrla, bolj razigrano in veselo je bilo edino v tivolskem Pratru, kjer so se gugali in prešerno zabavali vojaki in vesele Micike. Ljubljana živi popolnoma v znamenju kopanja. Znanci in neznanci, moški ali ženske se srečava- mo očrneli od solnca in čistega zraka in dnevni pogovor doma in na ulici se suče le okrog tega, kje, kdaj in kako skočimo zopet v vodo.«31 Vedno pogostejši so postajali tudi izleti na so- sednje hribe in obiskovanje turistično zanimivih krajev. Ljudje so za pot iz Ljubljane lahko izbrali avtobus, ki je imel postajo pri gostilni Figovec ali pa so vstopili na Marijinem trgu (danes Prešer- nov). Druga možnost je bilo potovanje z vlakom z glavnega kolodvora; to je nudilo, če podrobno pregledamo vozni red vlakov, dokaj raznovrstne možnosti za obiskovanje ljubljanske okolice. Obiskovanje gorenjskih predelov je bilo sploh priljubljeno v zimskem času, v času smučarije. Tudi na račun smučanja je promenada izgublja- la udeležence; če je bilo slabo vreme pa so se vsi povrnili na ljubljanske ulice.32 30 Ponedeljek, Ponedeljsko Jutro, leto 2, št. 38, 17. 9- 1928, str.3- 31 Ponedeljek, Ponedeljsko Jutro, leto 3, št. 30, 29. 7. 1929, str. 3. 32 ,yse vremcnske napovedi so se glasile: jug, smuka neu- godna, sneg kopni. Zato Je razumljivo, daje večina smu- čarjev ostala doma. Zato je bilo v LJubljani živahneje ka- kor ob drugih nedeljah. To se je poznalo že na dopoldan- ski promenadi, še bolj pa popoldne. Precejšen je bil obisk nogometne tekme na igrišču Primorja.' (Ponedeljek, Po- nedeljsko Jutro, leto 7, št. 6, 6. 2.1933, str. 3) VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA /V VSE! 47 Pogled na promenadnn cesta. (uir: fototeka ZAL, enota Ljubljana j Mila Kačičeva je v dokumentarni oddaji Od Kneippet do kofeta ssmetanco in nazaj scenari- sta in režiserja Amirja Muratoviča povedala: »Tu- di vse fuzbal tekme so se končale na promenadi. Primorje in Ilirija, dva grozna nasprotnika. Pri- morje je imelo za Bežigradom svoje igrišče. Po tekmi se je vsula vsa publika dol (na promena- do).« Nogometne tekme so se glede na športne novice v časopisu Ponedeljsko jutro začenjale ob deseti uri. Športi navdušenci so se večkrat odločali za obiskovanje tekme in zaradi tega na promenado niso utegnili priti. Ko govorimo o bolj opaznih usihanjih spreha- jalcev na promenadi, pa ne moremo mimo do- godka, ki je pritegnil veliko število ljudi. Šlo je za vsakoletni Velesejem v Tivoliju, kjer so se pred- stavljala vsa podjetja ter njihove dejavnosti, po- leg tega je dogodek spremljalo veliko izobraže- valnih, turističnih in kulturnih prireditev. Takrat je ljubljanska promenada zamrla, saj se je zani- manje preneslo v Tivoli.33 Podobno se je zgodilo v božičnem času, saj je bilo »zaradi božičnih počitnic v Ljubljani mrtvo, študentska mladež je na počitnicah. Ni opažati l istega živahnega vrvenja po ulicah, celo prome- nada je bila danes nekam lenobna, brez običaj- ne živahnosti, ki je sicer lastna mladi generaciji na Aleksandrovi cesti in v Prešernovi ulici.«3' Kdo je hodil na promenado? Poudarila sem že, da je potrebno razlikovati med vsakodnevno popoldansko in nedeljsko promenado. Glavni faktor za razločevanje je predvsem različna struktura sprehajalcev. Pri tem moramo upoštevati, da so se popoldanske promenade udeleževali predvsem dijaki in štu- dentje, nedeljska pa je bila bolj slovesna in naj bi po pripovedovanju privabila na ulice tudi tiste ljudi, ki se vsakodnevne promenade niso udele- ževali. Udeleženci vsakodnevne promenade Vsakodnevna popoldanska promenada je bila priljubljeno shajališče študentov in dijakov. Predvsem je šlo za tiste, ki so bili iz Ljubljane ali pa so v Ljubljani živeli. Pri tem moramo upošte- vati, da so bili predeli kot npr. Bežigrad že pred- mestni. Ti študentje in dijaki so se po končanem pouku ali predavanjih vračali domov in se po- poldne niso vračali nazaj v mesto. »Se dobimo na promenadi ob šestih!« je bil po- gost dogovor gimnazijcev, kot so mi povedali in- formatorji. In sicer zato, ker so se predvsem pred maturo radi srečevali z gimnazijci drugih šol in si na promenadi izmenjevali matematične naloge. Promenada torej ni bila samo prostor, kjer je bilo najpomembnejše »videti in na ogled se postavi- ti«33, temveč predvsem prostor srečevanja in iz- menjavanja informacij, naj je šlo za šolske zadeve ali pa popolnoma druge pogovore. Na promena- di so se tudi dogovarjali in delali načrte o tem, katero kino ali pa operno predstavo bodo obi- skali, kam se bodo odpravili na izlet s kolesi ipd. " Podrobnejše dogajanje na Velcsejmn je moč videli na filmskem posnetku Božidarja Jakca, ki ga hrani Arhiv Slovenije pod preprostim in jasnim naslovom Velese- jem. •M Ponedeljek, Ponedeljsko Jutro, leto 2, št. 53, 31. 12. 1928, str. 3. •i5 Diplomska naloga z Oddelka za zgodovino: Mojca Som, Način preživljanja prostega časa meščanov Du- naja in Ljubljane od druge polovice 19. stoletja do tride- setih let 20. stoletja, Ljubljana 1996, str 3. VSE ZA ZGODOVINO 48 ZGODOVINA ZA VSE Na promenadi so se po pripovedovanju »dela- le tudi ljubezni«. Bila je to priložnost, kjer so se mladi lahko med sabo spoznali in ugotovili, kdo med njimi je še prost. Jože Debevec se v svojem delu Vzori in boji iz tega ogledovanja tudi nor- čuje in pravi: »Meni se grozno smešno zdi tisto 'stopicanje' za gospicami in zijanje vanje. Ti ne veš, kakšno življenje je tu v Ljubljani zvečer! Po Glavnem trgu zlasti in po ulicah notranjega me- sta se izprehajajo dijaki... Realci in gimnazijci pa 'škilijo' v gospodične, ki menda 'slučajno' hodi- jo mimo njih.«36 Nekateri so promenado izkori- stili kot mesto srečevanj ali »randevújev«, saj sta pogosta gneča in naključno srečevanje ljudi da- la priložnost, da sta se zaljubljenca skupaj spre- hajala, ostali pa niso vedeli, ali sta par ali pa sa- mo slučajno v družbi. Pogosto so zaljubljenci promenadno pot razširili še globoko v Tivoli ali pa na Rožnik. Nekoč zelo pomembna delitev dijakov je bila na gimnazijce in tiste, ki so obiskovali realko. Razlikovali so se po programu izobraževanja in tudi po ritualih ob zaključku šolanja. Nasploh pa je med njimi vedno vladalo nekakšno tekmova- nje, ki je včasih pripeljalo celo do fizičnih obra- čunov. Take dvoboje so največkrat uprizarjali na Ljubljanskem gradu, medtem ko na promenadi obračunov med gimnazijci in »realfuksarji«, kot se je poimenoval eden izmed informatorjev, ki je obiskoval realko, ni bilo. Prav tako se na pro- menadi ni že na oko ločilo, iz katere šole posa- meznik prihaja. Nenapisano pravilo je bilo, da so se dijaki istega razreda ali pa šole pogosteje družili, kar je veljalo tudi za študente z istih fa- kultet. Edino septembra se je pokazala manjša razlika med obiskovalci promenade. Ko se je za- čela šola, so v Ljubljano in s tem tudi na prome- nado prišli novi obrazi. Sprva se je po pripove- dovanju informatorjev kazalo, kdo je novinec, vendar so le-ti kmalu prevzeli načine vedenja, ta- ko da čez nekaj mesecev to ni bilo več opazno. Popoldanska promenada je bila tudi prostor, kjer so sprehajalci lahko srečevali tiste ljudi, ki so si po delovnem dnevu privoščili sprehod. Po pripovedovanju je pri tem šlo predvsem za raz- lične državne uslužbence, ki so se po zaključe- nem delu želeli sprostiti. Pa tudi med njimi je obstajala razlika; nekateri so se promenade ude- leževali vsak dan, drugim pa to ni prešlo v nava- do in so se je le redko udeležili ali pa so se ude- leževali le nedeljske.37 Udeleženci nedeljske promenade Za nedelje je bilo značilno, da se je, kot sem že omenila v prejšnjem poglavju, promenada zače- la v dopoldanskih urah. Eden izmed glavnih raz- likovalnih elementov je bila tudi struktura obi- skovalcev. Če je bila za vsakodnevno promena- do značilna mlajša populacija, le-ta na nedeljski promenadi ni bila vodilna. Žarko Petan v že omenjenem dokumentarnem filmu Od Kneip- pa do kofeta s smetanco in nazaj pove, da so bili običajno na promenadi Neljubljančani, »izjemo- ma ob sobotah in nedeljah pa so Ljubljančani prevzeli promenado.« Družine Pripovedovalci so kot obiskovalce nedeljske promenade navajali tudi študente, vendar so pri tem poudarjali, da so na nedeljsko promenado prihajale v večjem številu družine z otroki. Slo- venski narod sprehajalce opazi takole: »Moč pomladi - kako je pač nepreračunljiva. Razgrela je celo tiste častivredne gospodinje in matere, ki nastopajo kot svetiljke kreposti, da so pozabile na svojo običajno resnobo in strogost, pozabile na sitnost soprogov, na skrbi, ki jih imajo s posli, ter se smejale, veselo smejale ka- kor v davno preteklih dnevih mladosti. Da, tudi te častivredne gospodinje in matere niso vedno samo mislile na slavnostna ribanja podov, na mobiliziranje poslov, na svečano snemanje in natikanje preprog, na draginjo na trgu in na kr- panje perila - toda življenje jih je predrugačilo. Samo na promenadi, samo spomladi, v maju, se zgodi, da se požive in da postanejo vesele, do- kler ne zvoni poldne. Mladi svet pa je na prome- nadi morda še srečnejši, kakor na plesu. Kako veselje je bilo gledati včeraj mlade gospe in te cvetoče, ljubke punice. Kako je to drožljalo in se smejalo in se šopirilo. Sama mladostna prešer- nost in brezkrbnost.«38 Nedeljska promenada je torej velikokrat pote- kala pod budnim očesom matere, kar nam do- kazujejo nekatere promenadne fotografije, na- stale ravno ob sprehajanju hčerk z mamami. Pre- gledano fotografsko gradivo pa dokazuje, da je .56 Jože Debevec, Vzori in boji, Ljubljana 1918, str. 206. 37 To trditev postavljam na podlagi intervjujev, v katerih so informatorji primerjali ljudi, ki so prihajali na vsakodnevno promenado. Vsakodnevnim sprehajal- cem je bilo skupno, da so bili v državnih službah. •*s Listek, Na promenadi, Slovenski narod, 25.5.1906, str. 1. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 49 bilo pogosto sprehajanje tudi moških dvojic, vendar je redkeje odrasle sinove spremljal oče ali kateri od starejših članov družine. Informatorji so vedeli povedati tudi, da so vča- sih na promenado prišle cele družine z otroki, predvsem z manjšimi, ki so promenado opazo- vali iz otroških vozičkov.39 Ob tej priložnosti so se družine najlepše oblekle, kajti veljalo je pravi- lo, da se s svojim obhodom po promenadi pred- stavijo drugim ljudem. Navadno se je za družine obisk promenade končal v kateri izmed kavarn, nekatere bolj svobodomiselne mame pa se pro- menade niso direktno udeležile, temveč so svo- je odrasle otroke opazovale iz bližnje kavarne. Otroci Ko so bili otroci stari okoli petnajst let, so se lahko udeležili promenade tudi sami, brez nad- zorstva staršev. Najbolj pogosta družba je bila skupina prijateljev ali pa starejših bratov, sester ter ostalih sorodnikov. Informatorji so tudi pou- darili, cla starši obiskovanju promenade niso nasprotovali, saj so bili otroci takrat vsem na očeh in bi starši za neprimerno vedenje seveda takoj izvedeli. Okoliški prebivalci Za prebivalce ljubljanskega predmestja je bilo udeleževanje na nedeljski promenadi prav po- sebna izkušnja. Le-ti so navadno na promenado pripešačili ali pa se pripeljali s tramvajem. Zanje je bilo značilno, da Aleksandrove ceste niso obi- skovali vsako nedeljo in je bil zato za nekatere to prav slovesen dogodek. Za to priložnost so se prav skrbno in čim lepše oblekli, tako da po ob- leki večinoma ni bilo moč razločiti, kdo je iz me- sta in kdo s podeželja. Za obiskovalce iz pred- mestja je bilo bolj značilno, da so se gibali v kro- gu svojih znancev. Običajno so se prav tako sprehajali do približno dvanajstih, potem pa so se odpravili na svoje domove. Družbe so se med seboj pomešale le v primeru, če so se posamez- niki iz skupin med seboj poznali in so predstavi- li še druge. Glavno vodilo je bilo navezovanje novih stikov, ki so se včasih sklenili z dolgoletni- mi prijateljstvi in tudi s porokami. n ft flH AW« « V v jj t/ ' i j |. •i im+m V l•i' •VJ Ponedeljskojutro tudi zapiše:»V Tivoliju seje tekom do- poldneva gnetlo ljudi, daje bilojoj. Prevladovale so se- veda mlade mamice s svojimi vozički in malimi Ljub- ljančani v njih.' (Ponedeljek, Ponedeljsko Jutro, leto 2, it. 43, 20. 10. 1928, str. 3-) Bežigrajčanke na promenadi leta 193S. (vir: fototeka Oddelka za etnologijo in kultur- no antropologijo) Redki so bili tudi primeri, ko so se ljudje iz okoliških krajev z vlakom pripeljali na glavni ko- lodvor, pot nadaljevali s tramvajem, se zbrali v eni izmed gostiln, kaj popili in se nato odpravili na promenado. V nedeljo zaposleni Nedelja je bila večini prebivalstva dan za poči- tek, vendar so obstajale tudi izjeme. O poklicih na prostoru promenade same bom bolj podrob- no pisala v za to posebno namenjenem poglav- ju. Razen za te in take so nedelje veljale za delov- ni dan predvsem za vajence, ki so se pri različ- nih mojstrih učili obrti. Le-ti so morali navadno ob nedeljah pospraviti delavnico, očistiti in pri- praviti orodje ter pripraviti vse potrebne surovi- ne za prihodnji delovni teden. Vajenci so tako svojo nedeljsko službo nastopili zjutraj po maši ob devetih, ključe delavnice pa so morali oddati do pol dvanajstih. Šele nato so lahko šli na pro- menado. Pri pospravljanju so pazili, da se niso umazali, saj so z isto obleko potem prišli na Aleksandrovo cesto. VSE ZA ZGODOVINO 50 ZGODOVINA ZA VSE Milan Valant o pomočniku v trgovini z živili zapiše: »Ker je bila zanj še nedelja do 9 ure delav- nik, se je šele po tej uri pripravil za njeno 'praz- novanje' na sprehajališču, gostilni ali kje drug- je.«40 Verjetno je bilo delo trgovskega pomočni- ka v nedeljo bolj orientirano na delo v skladiš- ču, saj trgovine ob nedeljah niso bile odprte, iz- jema so bili le decembri, kjer so trgovci poskuša- li že od praznika sv. Miklavža dalje vplivati na večjo prodajo med drugim tudi s tem, da so tr- govine odprli tudi v nedeljo. Opaznejše osebe na promenadi Za vojake, oficirje in nekatere lovce je bilo zna- čilno, da so prihajali na promenado v unifor- mah. Bolj kot lovci41 so bili opazni oficirji, saj so tudi, ko so bili na dopustu, vedno nosili s seboj orožje. Informatorji trdijo, da vojaki na prome- nadi niso toliko izstopali, pozornost je zbujala le sablja, ki jo je moral nositi vsak oficir Kraljevi- ne Jugoslavije in je bila bolj okrasnega pomena. Eden izmed informatorjev je poudaril, da je bi- la vrednost promenade v spoznavanju ljudi, tudi pomembnejših. Ljudje so na promenadah imeli priložnost, da so videvali posameznike, ki so bili bolj opazni v slovenskem kulturnem življenju. Eden izmed najpomembnejših virov, poleg ust- nih, je prav gotovo delo Josipa Vidmarja Obrazi. Gre za delo, ki nam po posameznih poglavjih os- vetljuje pisateljevo srečevanje z različnimi po- membnejšimi Slovenci; veliko izmed teh srečanj je bilo tudi na promenadi. Tako lahko beremo: »Kakor vsa tedanja dijaška mladež sem v tistih le- tih pogosto srečeval na tivolskih sprehodih bra- datega in temnega Antona Aškerca, ki se je spre- hajal zmeraj sam in, kakor se nam je zdelo, mra- čen, odljuden in bogvedi v kaj neveselega zamiš- ljen.«42 Aškerc je torej bil obiskovalec promenade, kar nam potrjuje tudi njegov satiričen spis o žen- skem kolesarjenju, v katerem pravi, da sta se z ne- ko gospodično na promenadi pogovarjala o tej takrat moralno zelo oporečni temi.43 40 Milan Valant, Ljubljančani 19. stoletja, Ljubljana 1985, str. 8. 41 Za lovce še niso bile značilne uniforme, saj niso bili po- vezani v enotno organizacijo in so celo na srečanja pri- hajali v običajnih oblekah. (Zapodatek se zahvaljujem dr. Janezu Bogataju.) 42 Josip Vidmar, Obrazi, Ljubljana 1985, str. 42. 43 Povzeto po Antonu Aškercu, Ali naj dame kolesarijo?, Zbrana dela, 7. knjiga, Podlistki in potopisi, Ljubljana 1995, str. 56-60. Za promenado sicer ni bilo značilno, da bi po- tekali različni agitacijski govori, vendar pa so bili tudi politiki opaznejši del promenadnikov, saj Jakob Alešovec v romanu Ljubljanski misteriji zapiše, da je na promenadi srečal »dva besna po- litika, ki si zaradi različnega razmišljanja po več- krat na dan napovesta vojno in prav tolikokrat spet skleneta mir.«44 Na nedeljskih promenadah so bili opaženi po- leg že omenjenega Antona Aškerca tudi drugi li- terati. Ivan Cankar piše v Beli krizantemi, da se s prijateljem sprehajata po Lattermannovem dre- voredu in razpravljata o recenzentih.45 Izidor Cankar v delu Spoti piše o Ljubljani, kot se je spominja na svoji poti v Benetke, in zapiše: »Ljubil sem njene semanje dneve, smrad usnja na Vodnikovem trgu, kruljenje pitanih svinj na Poljanski cesti, težke konje in kratkoroge, širo- konoge krave, ki so nam smetile ceste. Njeno ambicioznost, uvele cvetlice na balkonih, poča- sni tramvaj, promenadne koncerte in velike koncerte, pritisk okolice in dežele na blagajno, reklamo in vence in vso to srečno nevednost; njeno posvaljkano elegantnost, prostaško kriča- nje na promenadi in v gostilni; nesramnost nje- nih parfumov in njene dandyje.«46 Tako slikovit opis je mogoč le z neposredno udeležbo na kra- ju samem, torej se je Izidor Cankar zelo verjetno promenade tudi udeleževal. V Medani rojeni pesnik Alojz Gradnik je nekaj časa bival v Ljubljani. Takrat se je seznanil z Josi- pom Vidmarjem, ki je njuno srečevanje opisal takole: »Alojz Gradnik je med pesniki posebno visoko spoštoval in resnično ljubil Prešerna, o katerem mi je nekoč na sedanji Cankarjevi, ki je bila zelo obljudena, govoril tako navdušeno in s svojim hreščečim glasom tako glasno, da so se ljudje ozirali, očitno prepričani, da bo prišlo med nama do bogvedi česa. Ko je naposled to opazil, se mi je v rahli zadregi nasmehnil, me pri- jel pod roko in pričel govoriti mirneje.«47 Vidmar med drugim omenja v zvezi s prome- nado tudi književnika Antona Podbevška, Cirila Kosmača, Otona Župančiča in Pavla Golio. Go- lie se Vidmar spominja predvsem s promenade, saj zapiše: »Na eni ali drugi klopi smo v tivol- skem drevoredu zadnje tedne pred vojno pogo- sto videli mladega, stasitega pesnika, čigar vede- nje je bilo za tiste čase dokaj nenavadno. O njem 44 Jakob Alešovec, Ljubljanski misteriji, roman, družinske večernlce, 46. zvezek, Celovec 1991, str. 26. 45 Glej Ivan Cankar, Bela krizantema, Ljubljana 1966, str. 112. 46 Izidor Cankar, S poti, Ljubljana 1969, str. 24. 47 Vidmar, Josip, Obrazi, Ljubljana 1985, str. 387. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 51 smo kmalu zvedeli, da je pesnik Pavel Golia. Kombinacija pesništva in oficirskega poklica nam je bila izredno zanimiva in dražljiva, kajti o pesniku in oficirju Rudolfu Maistru smo tedaj le malo vedeli, Golio pa smo si lahko ogledovali sleherni dan. Posedal je večidel sam, nekako tuj promenadnemu vrvežu, v katerem je bilo zlasti v prvih dneh vojne precej žensk ljubljanskega nemštva, ki so jih dvorljivo spremljali nemški oficirji. Golia pa je posedal sam. Zdel se nam je zamišljen v nekaj svojega, morda malce sovra- žen nemški objestnosti na teh sprehodih, hkrati pa tudi zatopljen v bogvedi kaj, naj bi to bila ali ljubezen ali verzi kake nastajajoče pesmi. Bili smo prepričani, da je za dekleta ali gospodične s svojo uniformo in z vso svojo odlično zuna- njostjo zelo zanimiv in privlačen.«48 Najstarejši informatorji so omenjali še dve izredno opaženi osebi -Jožeta Plečnika in Rihar- da Jakopiča. Spominjajo se, da sta se velikokrat sprehajala sama po promenadi, Jakopiča pa se velika večina seveda spominja v zvezi z njegovim paviljonom v Tivoliju. »Spominjam se ga iz dav- nih let pred prvo svetovno vojno, ko sem ga kot gimnazijec velikokrat srečeval na svojih pohodih v Tivoli. Najbolj živo pa ga vidim pred sabo v spo- minu na tisti dan, ko je po otvoritvi razstave, pos- večene spominu Ivana Groharja 19H, zamišljen, eleganten, črno oblečen, s širokokrajnim umet- niškim klobukom na glavi, ki jo je krasila še krat- ka, črna brada, s plaščem samo ogrnjen, odhajal proti domu v krogu nekaterih prijateljev ali tova- rišev ali znancev«49, piše Vidmar. Najbolj opazna in prepoznana skupina ljudi so bili slovenske igralke in igralci ter pevke in pevci iz ljubljanske opere. Zanje je veljalo, da so bili, kljub skromnim dohodkom, vedno najbolj elegantno urejeni. Zlasti je to veljalo za ženske, ki so veljale za znanilke mode in zgled za po- snemanje. Pri tem je izstopala predvsem Sava Se- ver, saj je bila njena sestra lastnica prestižnega salona v Ljubljani. Opazne so bile tudi Avgusta Danilova, Marica Nachtigallova, Zofija Borštni- kova, kasneje tudi zelo poznana Ančka Levarje- va, ter operne pevke Zlata Gjungjenac in Valeri- ja Heybalova. Med moškimi, za katere pripovedovalci trdijo, da so bili bolj opazni, so bili Milan Skrbinšek, Ni- ko Štritof, Josip Gostič, Stane Sever, Ladko Koro- šec, Rudolf Francelj, Jože Tiran, ki se je po pripo- vedovanju celo na promenadi učil tekste. Naj- bolj pa se je družabnega življenja udeleževal An- ton Cerar, bolj poznan kot papači Danilo. V svo- jih spominih omenja tudi promenado pred- vsem z vidika oboževalcev, ki jih je rad opazil in z njimi tudi spregovoril. Pri tem zapiše tudi anekdoto: »Obrijem si brke na dan predstave in ko stopim od brivca na promenado, se pojavijo pred mano tri neznane frajle in vzkliknejo: 'Wo haben Sie den schönen Schnurrbart?'50 Brž po- primem iz navade pod nos, toda zastonj, brk ni bilo več. •• mi je postalo žal zanje.«51 Vrednost Danilovih spominov je tudi v tem, da nam opisuje promenado, ko je potekala še po parku Zvezda, torej v času pred prvo svetovno vojno. »V Zvezdi, kjer je bila vsako nedeljo pro- menada ob vojaški muziki, sem vedno motril de- kleta in fante ter presojal, v koliko bi bil ta ali oni zmožen, da bi nastopal na naših predstavah. Pa sem imel srečo; z ulice so prišli na naš oder: gos- pod in gospa Gutnik, gdč. Klečova, gdč. Ogrinče- va, gg. Petrič, oba komika Rudolf in Pajsar, Veko- slav Ravnikar ter še mnogi drugi. Ti vsi so postali močna opora slovenskega gledališkega ansamb- la.«52 Promenada je bila torej za igralce in režiserje tudi prostor za novačenje igralcev. Vedenje na promenadi Promenada je bila »priložnost za srečevanje ljudi«, bila je »del mesta, ki se je odvijala v zado- voljstvo vseh«, »bila je ljubko spogledovanje«53, kjer so veljala določena pravila vedenja. Splo- šno je bilo v navadi, da so se ljudje pri gibanju na cesti držali desne strani, tako ni prihajalo do ne- ljubih srečevanj. Olika in omika meščana je posegala tudi na področje gibanja. »Ženska je v spremstvu moš- kega hodila po pravici dvorljivosti vedno na de- sni strani, ki je bila tudi sicer vedno rezervirana za imenitnejše ljudi, ki so družno hodili skupaj v vrsti.«54 Jožef Valenčič v priročniku Vzgoja in omika ali izvir sreče iz leta 1899 svetuje, naj se »po sprehajališču ali po prihišnem tlaku (pločni- ku) hodi počasi in mirno,«55 naj se sprehajalec 48 Prav tam, str. 246. 49 Prav tam, str. 186. 50 Kje pa imate vaše lepe brke? 51 Danilo, Spomini, Ljubljana 1930, str. 49. 52 Prav tam, str. 49. 53 Navedla sem odgovore informatorjev na zastavljeno vprašanje o tem, kaj jim je pomenila promenada. 54 Diplomska naloga z Oddelka za zgodovino: Natalija Arlič, Olika in omika slovenskih meščanov v 19. stoletju, Ljubljana 1996, str. 26. 55 Jožef Valenčič, Vzgoja in omika ali izvir sreče, Ljublja- na 1899, str. 235. VSE ZA ZGODOVINO 52 ZGODOVINA ZA VSE kolikor mogoče malo ozira, vendar naj vsak pri- jazno pogleda mimoidočega, nikakor pa naj vanj ne opirajo dolgo svojega pogleda. Glede prehitevanja pešcev priporoča, naj hodijo tako, »da vas vsaj tri korake za seboj lahko slišijo«.56 »Ako ste pri vsi pazljivosti zadeli ob koga, recite precej: 'Prosim odpustite!' ali pa 'Pardon!'«57, sve- tuje Valenčič, ki dodaja, da naj si sprehajalec, če je že utrujen, poišče prosto klopco ter sede, in sicer z obličjem in ne s hrbtom proti mimoido- čim. Bonton je prepovedoval tudi žvižganje, petje, »na ulici se ni spodobilo jesti; gospod, ki na cesti obdeluje jabolko ali hruško, nudi smešno sliko. Ne spodobi se pljuvati na trotoar. Moški, ki s to- bakom in slino preplavljajo trotoar in tla v vozo- vih, ne spadajo med olikance«.58 Valenčič svetu- je, da se je potrebno sprotno v pljuvalnik izplju- vati, če pa tega ni, v nosni robec in pri tem paziti, da nas ne opazi veliko ljudi in da si usta dobro zavarujemo z robcem. Plesni učitelj Edvin Rozman pa v bontonu O dostojnosti tudi priporoča, da »s sprehajalno pa- lico ali pa z dežnikom mahati krog sebe, je grda, nedopustna navada; ravno tako nedopustno je ta dva predmeta nositi pod pazduho«.59 Pozdravljanje Ena izmed vljudnosti, ki je bila in je še vedno osnovna, je pozdravljanje. Danes se običajno pozdravljamo s stiskom rok in z besednim poz- dravom, za čas pred drugo svetovno vojno pa je bil pozdrav bolj izpopolnjen. Edvin Rozman to- zadevno primerno vedenje opiše takole: »Če srečamo osebo svojega stanu, obrnemo se s pri- jaznim pogledom proti nji, snamemo klobuk ali pa samo poprimemo za klobuk, ali pa ji poda- mo roko v znak zaupljivega prijateljstva in reče- mo pri tem običajen pozdrav.«60 To ni bilo le pra- vilo, zapisano v bontonu, temveč vsesplošna na- vada moških, saj so pri pozdravu vedno privz- dignili klobuk, ki je bil obvezna sestavina obla- čilnega videza. Starejši bonton Jožefa Valenčiča je pri predstavitvi pozdravljanja še natančnejši in zapiše: »Kdor hoče pozdraviti človeka na me- stu, naj se postavi tri korake predenj, gleda naj mu v oči, stoji ravno, drži pete skupaj, palca nog 56 Prav tam. 57 Prav tam. 58 Diplomska naloga z Oddelka za zgodovino: Irena Ču- far, Opis meščanstva v slovenski literaturi ob koncu 19. in začetku 20. stoletja, Mojstrana 1995, str. 47. 59 Edvin Rozman, O dostojnosti, Ljubljana 1909, str. 9. 60 Prav tam, str. 6. naj sta za lastno stopinjo narazen in roki naj visi- ta naravno ob životu. Moški prime svoj klobuk za okrajec spredaj, s palcem od zdolaj, druge šti- ri, skupaj stisnjene prste položi na krajec po- črez, vzdigne klobuk 10 cm od glave kvišku, da je prvi in zadnji konec krajcev enako visok, po- tegne klobuk tako naprej, da pride zadnji konec krajcev vodopadno 10 cm nad čelo, drži klobuk tako dolgo, da pravilno našteje 1, 2, 3, potem ga postavi zopet na glavo. Mehki klobuk pa prime s prvimi tremi prsti za oglavje spredaj na vrhu, vzdigne klobuk z jako iztegnjeno roko od glave kvišku in naprej - ako mogoče tako, kakor je omenjeno za trdi klobuk. Pred jako imenitnejšo osebo naj pozdravljalec prime klobuk ravno ta- ko, se odkrije in ga s stegnjeno roko drži pri de- snem kolenu na strani, dokler govori.«61 Kako pomemben je bil včasih pozdrav s privzdigova- njem klobuka, nam pove podatek, da je v vsa- kem bontonu kar precej vrstic namenjenih opisu te navade. Taisti avtor tudi uči, da na sprehajališču in dru- gih zabaviščih, kjer se ljudje večkrat srečajo, ni potrebno vsakič znova pozdraviti, temveč le ob prihodu in nato pri odhodu. Rozman pa pripo- roča, da se na takih obljudenih mestih pozdrav- lja le znane ljudi, sicer bi bilo prekomerno poz- dravljanje neprijetno in naporno opravilo. Srečevanje V praksi so zgoraj navedena, z matematično natančnostjo opisana pravila, dobila bolj spon- tane oblike. Po pripovedovanju sprehajalcev je na promenadi veljala visoka raven dostojnosti. Ljudje so se večinoma gibali po desni, vendar kot je razvidno iz fotografij, za začetni del pro- menade (za predel nasproti pošte) to ni bila ob- veza. Pomembno je bilo le, da pri hoji niso ovira- li drugih, pa naj so hodili po pločnikih ali pa po cestišču, ki takrat še ni bilo polno avtomobilov. Na promenadi je veljalo tudi pravilo, da se po sprehajališču ni smelo voziti ali jahati. Nekateri iz bolj oddaljenih delov mesta so na promenado sicer prišli s kolesom, vendar so ga pustili pri znancih ali pa so ga po promenadi vodili ob se- bi, ali kot so takrat rekli: »peljali so ga za ušesa«. Sprehajalci so z izjemo redkih posameznikov, ki so hodili na promenado sami, hodili na pro- menado v paru, še bolj pogoste pa so bile manj- še skupinice, v katere so se družili predvsem di- 61 Jožef Valenčič, Vzgoja in omika ali izvir sreče, Ljublja- na 1899, str. 158. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 53 jaki in študentje. Skupinice so navadno sestav- ljali prijatelji ali sorodniki. Nekateri informatorji so pripomnili, da so bile skupine večkrat sestav- ljene samo iz deklet ali samo iz fantov, vendar so se nato, ko so se spoznali, med seboj pomešali. Kot sem že poudarila, je bila promenada tudi mesto srečevanja. Torej je povsem razumljivo, da so se velikokrat na sprehajališču skupinice ustavljale in tudi klepetale, čeprav takega zapira- nja poti bonton ni odobraval.62 Po zagotovilu pripovedovalcev se ostali sprehajalci nad tem niso nikoli jezili, temveč so skupinico preprosto obšli. Promenado so ljudje razumeli kot pot po Alek- sandrovi cesti do prehoda v Tivoli. Tu je poteka- la železniška proga, ki je bila zavarovana z dviž- nimi zapornicami. Sprehajalce je na prihajajoči vlak opozoril zvočni signal v obliki zvonjenja in zaposleni v železniški čuvajnici je spustil zapor- nice. V leta 1924 izdanem Vodiču po Ljubljani je priložen tudi vozni red vlakov, iz katerega lahko razberemo, da je bilo v času promenade, t.j. po- poldne od 16. do 19. ure, na urniku označen od- hod treh vlakov v smeri proti Primorski in prav toliko jih je v Ljubljano tudi pripeljalo. V nedeljo dopoldne je promenado prav tako zmotilo šest vlakov. Celotno dogajanje je za nekaj minut one- mogočilo prehod v Tivoli, vendar pa to spreha- jalcev ni motilo in se nad tem niso pritoževali. Povedali so mi, da so pač samo preprosto poča- kali, saj se jim ni nikamor mudilo. Na promenadi je bilo več točk, kjer so se sku- pinice ob določenem času dobivale. Najbolj znane in uporabljene točke so bile na vogalu pred kavarno Emona, pri kavarni in slaščičarni Petriček, pred Daj-damom, pri delikatesi Janež (Janeš)63 ali pa pred Opero. Suchy poroča še o dveh zbirališčih, in sicer pred Magdičem, ki naj bi bil »itak patentiran za zvezdoglede«, in pred pošto, ki ga imenuje »postajališče ljubljanskih dandyjev64 in globetrotterjev65 obojega spola.«66 62 »Več oseb naj hodi vštric le tam, kjer ne zapirajo s tem drugim ljudem poti.* (Prav tam, str. 237.) 63 Delikatesne trgovine so imele včasih v svojem prostoru tudi zajtrkovalnice, kjer se je lahko kaj na hitro pojedlo. 64 Dandy: v oblačenju in vedenju pretirano eleganten moški. (SSKJ, Ljubljana 1994, str. 114.) 65 Globetrotter: kdor potuje po svetu, navadno brez dolo- čene naloge. (Prav tam, str. 240.) 66 Josip Suchy, Ljubljanski tipi, Satiričnopsihologični obra- zi, Ljubljana 1924, str. 86. »Pravijo, da promenade in plesi niso nič dru- gega, kakor sejmišče, kjer se razpostavljajo de- kleta, da ulove ženina, mlade gospe pa da ulove čestilce. Kako neslan je pač tak pesimizem. Ka- kor bi ljudje ne imeli želje veseliti se življenja in kakor bi ne bilo mogoče, veseliti se življenja, ne da bi pri tem imel človek takoj postranske name- ne. To je pač naravno, da se sklepajo znanja tam, kjer je za to največ prilike in naravno je, da ima na promenadi ali na plesu sklenjeno znanje več- krat žalosten konec - pred altarjem. Ali je pa z znanjem, sklenjenimi v cerkvi, na žegnanjih in na božjih potih kaj drugače?«67 Pogovori Ena izmed informatork je povedala, da so po- tekali pogovori v lahno koketnem stilu. Šlo je za zapeljevanje, predvsem pa za previdno preizku- šanje, katera od deklet ali kateri od fantov še ni oddan, torej še nima partnerja. Slovenski narod pa je zapisal: »Ko bi zabeležil vse rezultate svojih včerajšnih opazovanj, bi povzročil velikansko razburjenje, kajti videl sem marsikaj zanimivega in popisal bi lahko marsi- kako pikantno epizodico. A čemu naj ljudem grenim veselje in jim kvarim nedolžno zabavo? Čemu naj si nakopljem sovraštvo nočnokavar- niškega trubadurja, ki je po drevoredu rezoni- ral, 'ali so premožne punce samo za zadolžene oficirje in uradnike brez prihodnosti - ali bi se ne bilo bolj, če bi se zanimale za nas viteze sv. Duha'? Čemu naj se zamerim Togenburgu iz Abrahamovega semena, ki že dve leti ponižno vzdihuje okrog lepega dekleta, a ni nikdar dele- žen niti enega prijaznega pogleda? Čemu naj se izpostavim neprijetni eventualnosti, da me obiš- četa »zwei Unangenehme«68 in me vprašata, kaj me pravzaprav briga, da je njih prijatelj najprej kakor jastreb nad piščanci krožil okrog gruče deklet in gospa, se potem družbi vsilil in se končno strahovito jezil, da dekle, katero je celo uro spremljal, nima nič denarja. Ne - takim ne- prijetnostim se ne izpostavim že zaradi tega ne, ker bo v nedeljo zopet lep in topel dan in zopet veselo življenje na promenadi.«69 Lahkotnemu vzdušju na promenadi so ustre- zali tudi tovrstni pogovori. Ponedeljsko jutro iz 67 Listek, Na promenadi, Slovenski narod, leto 39-, št. 119, 25.5.1906, str. 1. 68 Dva neprijaznega. 69 Listek, Na promenadi, Slovenski narod, letnik 39, št. 119, 25. 5.1906, str. 1. VSE ZA ZGODOVINO 54 ZGODOVINA ZA VSI] leta 1929 vsebino pogovorov tudi zapiše: »Na solčnih ulicah so promenirali ljudje križem-kra- žem ves ljubi dan, ogledovali drug drugega in se menili o novicah, javnih in intimnih, ki ne pro- dro v vse družbe, se pomenkovali o pomladan- ski modi ter o skrbeh, ki jih nosi ta s seboj. Splo- šno pozornost mestnih šetalcev vzbujajo spet le- po aranžirane izložbe ljubljanskih modnih tr- govcev, ki letos spretno družijo pomladansko modo z velikonočnimi emblemi.«70 Pogovori na promenadi so bolj temeljili na opazovanju drugih ljudi, čeprav sem že pri po- glavju o opaznejših osebah na promenadi zapi- sala pogovore in situacije, o katerih so se pogo- varjali literati. Šlo je tudi za politična razpravlja- nja, vendar ne v smislu množičnega vplivanja na ljudi, temveč zgolj za debate. Ena izmed infor- matork mi je povedala, da so se na promenadi večkrat pri debatah kar iskre kresale od tolik- šnega nasprotovanja, vendar nikoli ni prišlo do česa več kot le besednega dvoboja. Vse politič- ne spremembe so bile prav tako del pogovorov. Ko je npr. leta 19297' prišlo v Beogradu do sesta- ve nove vlade, se je o tem toliko govorilo, da je tudi Ponedeljskojutro zapisalo: »Tekom dopold- neva se je po kavarnah in na ulicah debatiralo križem-kražem, ne preveč vidno, a vendar z ne- kako čudnimi občutki presenečenja in negoto- vosti. Ulice se niso izpraznile tudi ne med opol- danskim odmorom in so bile zopet živahne te- kom vsega popoldneva in še pozno v noč. Ljud- je so se zbirali v gručah in čakali vedno novih tiskanih vesti, ki jih je Jutro sproti afiširalo7-' na svojih deskah.«7-* Druga pomembna in vedno aktualna tema je bil šport. Informatorka se spominja, da so o športu prav tako veliko govorili, o posameznih tekmah in vseh velikih dosežkih. 7; 7(1 Ponedeljek, Ponedeljsko Juho, leto 3, št. 11, 18. 3- 1929, str. 3. 6. januarja 1929 je kralj Aleksander I. osebno prevzel oblast s cinično pripombo: »Prišel je čas, ko med naro- dom in kraljem ne more in ne sme biti reč posredoval- ca«. Kralj je zato razpustil skupščino, izšel je zakon o prepovedovanju delovanja vseh »verskih ali plemen- skih« strank, razveljavil je ustavo; kralj je postal nosilec vse državne oblasti. Država se je preimenovala v Kra- ljevino Jugoslavijo, njeni deli pa v banovine, kisozizje- mo Primorske v Dalmaciji, dobile imena po rekah. Po- dročje Slovenije je v grobem pokrivala Dravska banovi- na, ki pa poleg Vardarskc, ni imela nobene avtonomije. Afiširati: pritrditi, izobesiti lepak. (SSKJ, Ljubljana 1994, str. 4.) Ponedeljek, Ponedeljsko Jutro, leto 3, $'• h 27. 1. 1929, str. 3- Pogovori tut Aleksandrovi cesti. (vir:fototeka ZAL; enota Ljubljana) Slovenski narod je zapisal še en pogovor, in si- cer pogovor mladih, ponosnih inteligentov, ki so malomarno pozdravljali dame »in globoko- miselno modrovali, da v igri ljubezni vedno do- bi tisti, ki igro izgubi; da je ženske solze veliko laglje otreti z bankovci kakor z robci in da moš- ki, ki se oženi, je podoben človeku, ki se iz stra- hu pred smrtjo ustreli.«7^ Ironični pisec podlist- ka nato pikro pripomni, da se je vse to dogajalo, ko se je smejalo zlato sonce in da se je sto in sto ljudi veselilo, da so živi. Nato nadaljuje s še enim opažanjem: »Tem pozerjem je bila malone po- dobna družbica gospodičen, ki se nahajajo v pr- vem stadiju emancipacije, ki na sprehajališču prerešetavajo žensko vprašanje, kritikujejo El- len Key75 in se vedejo kar mogoče samozavest- no in polmoško. Oj, ko bi vedele, da se iz njih 72 7.1 71 Listek, Na promenadi, Slovenski narod, leto 39, št. 119, 25. 5. 1906, str. 1. 75 Ellen Key (1849-1919): švedska pisateljica, najbolj zna- na pa boju za enakopravnost žensk. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 55 norčuje celo krojaški pomočnik, ki pred metlo svoje žene beži pod posteljo.«76 Bonton pa priporoča: »Ljudje naj se pogovar- jajo o svojem poklicu in o stvareh, s katerimi se peča, katere so mu dobro znane in dopadljive. Snov, ki je nedopadljiva in škodljiva je pravemu namenu družabnega pogovarjanja protivna in nespodobna, t.j. obrekovanje in hudobno opravljanje, škodoželjno grajanje, zlobno za- smehovanje, govor o mrzkih ranah, o mrtvih ali strtih živalih in gnusnih predmetih sploh.«77 Ovadbe na promenadi Promenada je služila uglajenemu preživljanju prostega časa, kot so poudarjali pripovedovalci, zato je bilo tudi težje dobiti informacije, če je na promenadi kdaj prišlo do kakršnihkoli izgre- dov. V spominu ljudi so ostajali le prijetni do- godki. Pa vendar mi je eden izmed starejših in- formatorjev povedal, da se spominja, da je priš- lo do nekega incidenta, vendar se podrobnosti ni mogel spomniti. Tudi ob pregledovanju časo- pisnih kronik sem naletela le na eno tovrstno poročilo: »Zvečer okoli sedme ure se je odigral na Aleksandrovi cesti razburljiv prizor. Na pro- menadi se je na lepem pojavil neki bosanski de- lavec. Bil je pijan in si je v takem stanju dovolje- val razne neokusnosti. Slednjič je privlekel na dan nekaj črne barve in začel mazati sprehajalce ž njo po obrazu. Na ulici je nastal zaradi njegove- ga početka krik in vik. Naposled so neke dame poklicale stražnika, ki je pijanca pograbil za vrat in ga odvedel s seboj.«78 Drugo, starejše poročilo navaja Andrej Studen v knjigi Živeti v Ljubljani, kjer zapiše, da sta si nenavaden način osvajanja fantov omislili neka sobarica in kuharica, saj sta »metale skozi okno druziga nadstropja iz Lukanovega stanovanja kosce sladkorja na memo idoče vojake. Pri tem je padel en košček sladkorja na klobuk Dr. Pege- mu, odvetniku na Dunajski cesti št. 32, kateri je to podpisanemu ovadil«79, zaradi česar sta bili strogo posvarjeni. Pri pregledovanju arhivskega gradiva III. dr- žavne gimnazije v Ljubljani (današnja Gimnazija Bežigrad) in Zasebne uršulinske realne gimna- zije v Ljubljani (danes ima prostore tam Gimna- zija Jožeta Plečnika) sem skušala ugotoviti, ali so se kateri izmed disciplinskih postopkov nanaša- li tudi na obiskovanje promenade.80 Na Zasebni uršulinski realni gimnaziji so kot prestopke obravnavali le »tatvine, laži, surove besede, pisa- nje in posedovanje ljubavnih pisem ter nedo- stojno vedenje,«81 nikoli pa obiskovanja prome- nade uradno niso prepovedovali. Enako je bilo tudi na III. državni gimnaziji. Edini primer, ko se zgolj omenja promenada kot mesto srečanja, je v disciplinskem postopku proti dvema dijakoma, ki naj bi se 23. 9. 1938 udeležila demonstracij v podporo Češkoslovaš- ki in s tem prekršila horo legalis. Oblačilni videz Področje oblačilne kulture je izredno široko polje preučevanja, ki zajema poleg raziskav obla- čil tudi raziskave oblačilnih dodatkov, pokrival, čevljev, pričesk in telesne nege. Pri tem se nisem lotevala podrobnejše analize vsakega izmed teh vprašanj, saj bi to zahtevalo samostojno raziska- vo. Skušala sem le podati skupne značilnosti ob- lačilne kulture obravnavanega časa in pri tem ni- sem upoštevala naglih modnih sprememb, saj so bile te izredno menjajoče, predvsem pri ženskih oblačilih pa tudi najbolj izrazite. Ko obravnavamo način oblačenja na prome- nadi, moramo ponovno poseči po osnovni deli- tvi promenade na vsakodnevno popoldansko in dopoldansko nedeljsko. Vsakodnevna pro- menada, ki je bila skoraj izključno domena mlaj- ših, je bila manj slovesna in temu so se prilagaja- le tudi obleke. Omenila sem že, da so na popol- dansko promenado hodili dijaki in študenti po opravljenih šolskih obveznostih, torej so se po končanem pisanju domačih nalog in učenju oz. studiranju, ne da bi se preoblekli, odpravili na promenado. Nekateri študenti so bili zato bolj 76 Listek, Na promenadi, Slovenski narod, leto 39, St. 119, 25 5. 1906, str. 1. 77 Jožef Valencia, Vzgoja in omika ali izvir sreče, Ljublja- na 1899, str. 100. 78 Ponedeljek, Ponedeljsko Jutro, leto 3, št. 35, 2. 9. 1929, str. 3. 79 Andrej Studen, Stanovati v Ljubljani, Ljubljana 1995, str. 158-159 80 Ti dve šoli sem izbrala iz dveh razlogov: prvi razlog Je bil v tem, daje bila večina mojih informatorjev, ki so obiskovali gimnazije, iz ene od teh ustanov; drugi raz- log pa je v tem, da je prva veljala za bolj liberalno, dru- ga pa za bolj strogo. 81 ZAL, enota Ljubljana, a.e. Lju 195, te. 5 (Zapisniki uči- teljskih konferenc 1934/35-1940/41), t.e. 33 (Poročila razrednikov o stanju razredov v prvem polletju za leta 1936/37, 1937/38, 1939/1940). VSE ZA ZGODOVINO 56 ZGODOVINA ZA VSE športno oblečeni in so nosili k hlačam samo srajce z odpetimi ovratniki, pa tudi klobuki niso bili obvezni. Popoldanska promenada ni zahte- vala pražnje noše. Pomembna sta bili osebna hi- giena in čista oblačila. Popolno nasprotje pa predstavlja nedeljska promenada. Kot sem že omenila, je bila nedelj- ska promenada bolj razkazovalnega značaja, če- sar so se sprehajalci zavedali in za to tudi ustrez- no poskrbeli. Po pripovedovanju sodeč, so vsi sprehajajoči za nedeljsko promenado oblekli svojo najboljšo obleko. V družinah je bila v času pred drugo svetovno vojno v navadi, da so člani družine dvakrat na leto dobili novo obleko ali pa vsaj del obleke. Tanja Tomažič v vodniku po raz- stavi Ljubljana po predzadnji modi ugotavlja, da se je krojaško leto prilagajalo običajskim in pod- nebnim razmeram. Zaradi tega je bilo krojaško le- to pred drugo svetovno vojno razdeljeno takole: »V januarju, februarju in prvi polovici marca je bi- lo za krojače zelo malo dela, ki ga je lahko posto- ril sam mojster in morda še kakšen pomočnik. / .../ Naročila so se spet začela v drugi polovici mar- ca in so naraščala v aprilu, predvsem pred Veliko nočjo, delo pa se je začelo redčiti in manjšati ob binkošti, nekako do srede maja.«82 Navada je bila, da so na cvetno nedeljo ljudje oblekli novo, pom- ladansko obleko. Že avgusta so krojači in šivilje sprejemali naročila za zimsko garderobo, ki so jo morali dokončati do praznika vseh svetih (1. no- vembra), ki je veljal za dan, ko je treba pokazati zimsko garderobo. Pred drugo svetovno vojno je veliko ljudi dalo svoje obleke šivat. Obstajale so sicer trgovine, ki so ponujale konfekcijsko narejene obleke iz av- strijskih in čeških skladišč, vendar je še vedno prevladovalo mišljenje, da je konfekcijski izde- lek slabši od salonskega. Trgovine, kot so bile Souvan, Urbanec, Mayer, Rojina, so ponujale na- rejene obleke, hkrati pa se je pri njih dalo dobiti ali pa naročiti najboljše blago iz tujine. Upoko- jeni krojaški vajenec se spominja, da so bili na Starem trgu in na današnji Čopovi sami najboljši »žnidarji« in da so imeli tam najboljši »loden« in vse vrste blaga. Pred drugo svetovno vojno je bilo razširjeno tudi delo na domu, kar je pomenilo, da so kroja- či ali šivilje teden dni pred želenim rokom za iz- delavo obleke, prišli na dom in v enem tednu sešili obleke za vse družinske člane. To je bilo v navadi tudi v Ljubljani, kjer so šivilje šivale od preprostih dnevnih oblek pa vse do svečanih ve- černih toalet. Ideje za modele predvsem žen- skih oblek so dobivale z opazovanjem oblek drugih. To se je, kot že omenjeno, dogajalo tudi na promenadi, kjer so bile igralke in operne pevke s svojo elegantnostjo in modnimi novost- mi vedno v središču pozornosti. Ena izmed in- formatork je povedala, da so šle včasih ženske v kavarno z namenom, da prelistajo časopise in velikokrat so si na skrivaj prerisale kakšen mo- del ali pa so si ga poskušale čim bolj zapomniti, da so lahko potem domačim šiviljam razložile svoje želje. Pomemben vir modnih novosti so bi- li tudi modni časopisi in revije, ki so si jih lahko ogledali v kavarnah ali pa so jih imeli naročene, da so prihajali na dom. Šlo je predvsem za nemš- ke (Blatt der Hausfrau), francoske ali pa avstrij- ske revije. Veliko Ljubljančanov pa se je ravnalo po nasvetih podlistka Kraljestvo mode, ki je iz- hajal v vsakem Ponedeljskem Jutru. Avtorica teh prispevkov je bila kasnejša pisateljica Mira Mi- helič.83 Glede na prispevke v časopisih in tudi s po- zornim opazovanjem fotografij iz časa med obe- ma vojnama lahko opazimo, da so se modne za- povedi vsako sezono menjale, vendar so se do- ločeni deli oblačil vedno obdržali. Eden izmed takih je bil klobuk. »Pokrita glava v javnosti je bi- la pri obeh spolih skoraj pravilo v vsakem let- nem času in znamenje družbenega položaja, pravega ali namišljenega.«84 Poleti so prevlado- vali slamniki, čez leto pa klobučki različnih mo- delov. Klobučke so izdelovale modistke, včasih pa so kupili že narejene. Med najbolj priznanimi izdelovalci in prodajalci moških klobukov je bi- la trgovina Kette na Aleksandrovi cesti, kjer so klobuk, če je bilo potrebno, tudi popravili. Drugi kos oblačila, ki je bil za ženske nepo- grešljiv, so bile rokavice. Nosile so jih v vseh let- nih časih, tudi poleti, ko je toplejše materiale za- menjal bolj zračen bombaž. Po zagotovilih pri- povedovalk je za čas pred drugo svetovno vojno veljalo, da ženska ni bila popolno oblečena, če ni imela klobuka in rokavic. Le-teh navadno v 82 Tanja Tomažič, Ljubljana po predzadnji modi, vodnik po razstavi, Ljubljana 1983, str. 19 83 V avtobiografskem romanu Ure mojih dni zapiše: 'Ne- kaj malega sem začela spet delati pri Jutru, urejati mod- ni kotiček - kaj naj bi drugega znala razvajena, lepo oblečena mlada gospa? - in k svojim člankom tudi risa- ti obleke po zadnji modi.» (Mira Mihelič, Ure mojih dni, Ljubljana 1985, str. 72.) 84 Tanja Tomažič, Ljubljana po predzadnji modi, vodnik po razstavi, Ljubljana 1983, str. 22. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA £\ VSE 57 Ženska in moškapražnja obleka na promenadi (vir:Jbtoteka Slovenskega etnografskega muzeja) javnosti niso snemale, z izjemo kavarn, kjer so snele le rokavice, klobuček pa je še vedno ostal na glavi. Moška pražnja obleka ni bila popolna brez kravate. Le-te so kupovali v trgovinah z moško obleko, kjer so včasih kupovali tudi srajce, ali pa so jih dali narediti šiviljam, medtem ko so kroja- či šivali vse druge kose moških oblačil. Zanimi- va pri tem je pripoved krojaškega vajenca, ki je bil v času pred drugo svetovno vojno na obvez- ni vajeniški dobi pri mojstru. Vajenec, ki je v pr- vem letu delal izključno pomožna dela, kot so pospravljanje delavnice in prinašanje naročenih oblek na dom, je hodil na promenado, kjer je srečeval tudi druge vajence. Med seboj so se dogovorili za razpoznavni znak, in sicer so imeli na rokavih suknjiča namesto običajnih treh gumbov štiri. »Tako smo že na daleč ločili, kdo je vajenec pri žnidarju!«, je povedal. Že v razdelku o vedenju na promenadi sem poleg klobukov omenila še en element moške- ga oblačilnega videza, ki je bil skorajda obvezen - sprehajalna palica. Gre za lahko palico iz lesa, ki je imela vrh navadno okrašen s srebrom in na- tančno izdelan. Nekako do tridesetih let 20. sto- letja v časopisih še lahko opazimo reklame, kjer trgovci ponujajo sprehajalne palice ali »španzir- štoke«, kot so jih navadno imenovali. Potem pa so počasi izginjali in v času pred drugo svetovno vojno je bila sprehajalna palica zelo redka. Nosi- li so jo starejši meščani ali pa kakšni mlajši »hoh- štaplerji«85, na katere sprehajalci niso gledali s simpatijo. Zlasti dekleta so raje opazovala »pro- tnenadne« ali »salonske leve«, kot so imenovali posameznike, ki so bolj izstopali. Razlog za opa- ženost je bila po zagotovilu pripovedovalk pred- vsem lepša obleka, galantnost in kavalirstvo. Po pripovedovanju naj bi bili tako imenovani pred- vsem tisti posamezniki, ki so bili bolj premožni m ki so si elegantne obleke in galantno vablje- nje v kavarne lahko privoščili. Povedale so, da je šlo poleg sinov bogatih ljubljanskih trgovcev in obrtnikov, največkrat za študente iz drugih de- lov Kraljevine Jugoslavije, predvsem za bogate sinove lastnikov rudnikov, saj je Ljubljana takrat edina imela fakulteto za rudarstvo, kjer so lahko študirali. Moda ni vplivala zgolj na oblačila, temveč tudi na oblikovanje pričesk. Ženske so svoje priče- ske sčasoma različno oblikovale ne glede na dolge ali srednje dolge lase, nekatere izmed de- klet pa so si dale lase trajno skodrati. Za to so morale več ur presedeti pri frizerju, ki jim je s segretimi železnimi navijalkami in kleščami ko- dral lase. Naslednji dan so prišle nazaj in jih je še razčesal. Takšna pričeska je trajala do deset me- secev, ko so kodranje ponovile. Pravo gonjo proti nemodernim moškim priče- skam pa je sprožil članek v Ponedeljskem Jutru. V njem avtorica članka kritizira posamezne tipe pričesk, za katere pravi, da bi jih »morali zabrani- ti in takorekoč s pendreki preganjati policija«*6 ter nato svetuje, naj moški prav tako skrbijo za to področje osebne higiene. Čez en teden pisatelji- ca dobi ironičen odgovor, v katerem »Antife- minst«, kakor pisec članka sam sebe imenuje, pod drobnogled vzame žensko emancipacijo, na modne kritike pa sploh ne odgovarja. "5 Hohštapler: domišljav človek, gizdalin. (SSKJ, Ljubljana 1994, sir. 279.) H'' Možje, pazite na frizuro!, Ponedeljek, Ponedeljsko Ju- tro, St. 38, 17.9. 1928, str. 4. VSE ZA ZGODOVINO 58 ZGODOVINA ZA VSE Področje oblačilnega videza je bilo velikokrat orientirano bolj na ženske obleke in videz, Josip Suchv pa v Ljubljanskih tipih opazi oba pred- stavnika spolov. Pri moškem oblačilnem videzu opazi sicer najbolj klobuk, medtem ko so žen- ske deležne podrobnejšega opazovanja -označi jih tako: »Od nežne nogice pa do lepe glavice - pesnitev svoje vrste. Tu se razvija pravcati velese- jem, v kolikor vidiš v gibajočih se postavah raz- loženo najrazličnejše blago z vseh delov sveta. Čevljički87 v vseh barvah, počenši pri pompejan- sko rdeči pa vse tja do peklenske črnine; nogavi- ce v mesenobojni, beli, rumeni in bogve še kate- ri barvi; krila v vseh razboritih krojih, sedaj se te- sno prilagodujočih telesu, sedaj širokih in oh- lapnih, da nehote pomiluješ malo nožico, ki mo- ra nositi tako breme; kostimi, ki so prilagojeni rasti in rasi; klobučki, kapice in slamniki z naki- tom; trakovi, cvetkami in perjem krasijo in kro- najo glavico z onim gladkim žametastim licem, tistim tajimstvenim žarom oči, ki je last naših že- na, in z onimi vso potencirano naslado obetajo- čimi ustni. Vso to krasoto zreš, ne da bi moral plačati vstopnino. Srečen Ljubljančan in še sreč- nejši tujec, ki nisi registriran po vidu in v spomi- nu, zakaj tebi so vse te žlahtne rožice naklonje- ne. Prej ujameš, ti tujec, pozdrav lepih oči, prej se tebi nasmehnijo ustni nego nam, ki smo vsak- danji. Pred teboj, o tujec, so odprti vsi registri le- pote, da nemoteno uživaš harmonijo, ki jo nam včasih pokvarijo disakordi.«88 Poklici na nedeljski promenadi Nedelje so bile za večino zaposlenih ljudi dela prosti dnevi, vendar pa ne za vse. O ljudeh, ki so bili na zadnji dan v tednu zaposleni, sem že spregovorila, vendar v tem poglavju skušam poudariti tiste poklice, ki so bili na nedeljski promenadi vidnejši in so velik del svojega za- služka tudi pridobili na promenadi. Večina informatorjev se spominja, da so ne- deljsko promenado velikokrat sklenili v kateri izmed kavarn v Ljubljani. Navadno so po obho- dih po promenadi zavili v kavarno Petriček, Emona ali pa v restavracijo Daj-dam. Tam so se usedli, naročili kavo, se pogovorili, prebrali ča- sopise. Ljubljančani se z veliko nostalgijo spominjajo tort, ki so si jih lahko naročili v kavarni Petriček. Le-ta je namreč slovela po izvrstnih slaščicah in pecivu pa tudi po sendvičih, ki so jih imeli na vrtljivem avtomatu. Poleg teh spominov so tudi povedali, da študentje in dijaki k Petričku niso pogosto zahajali, saj za to niso imeli dovolj de- narja. Dijakinje Zasebne uršulinske realne gim- nazije so raje zahajale v slaščičarno Kastelic89. Imel naj bi tržno izredno zanimivo taktiko: za svežo torto so morali odšteti dva dinarja, če pa je bila le-ta stara en dan, pa so za isto ceno dobili dve. To je vsekakor privabljalo dijakinje bližnje šole, pa tudi druge. Poleg tort je bil pri Petričku priljubljen slado- led iz avtomata. Informatorji se spominjajo tudi sladoleda v kavarni Emona, v Daj-damu ter sla- doledarja, ki se je s triciklom vozil po parku Zvezda in tam ponujal sladoled: čokoladnega, vanilijevega in jagodnega. Da bi se sladoledar vozil po promenadi, se ne spominjajo. Vendar pa sem v fototeki Oddelka za etnologijo in kul- turno antropologijo naletela na fotografijo, ki je datirana v čas pred drugo svetovno vojno in na kateri lahko v ozadju vidimo sladoledarja. Na ljubljanskih ulicah je bilo opaziti še en po- klic, ki je utonil v pozabo. Nasproti Hauptmanno- ve hiše pred Tromostovjem, torej na najbolj frek- ventnem delu promenade, je do leta 1931 imel svojo majhno stojnico izrezovalec silhuet, imeno- vanih tenje. O tem poklicu se je ohranilo zelo ma- lo podatkov, zato sem se opirala predvsem na film Matjaža Klopčiča Na sončni strani ceste90 iz leta 1959. V njem je prikazan delovni dan izrezo- valca silhuet Hieronima Ilnickega s Trnovega. Za izrezovalce silhuet je bilo značilno, da so svojo »stojnico« prinesli s seboj. Sestavljena je bila iz tri- delne plošče, ki jo je bilo moč raztegniti in posta- viti na zložljive noge. Že izrezane silhuete, ki jih je nalepil na tridelno ploščo, so bile nekakšna re- klama za mojstra, tako da so mimoidoči lahko ocenili njegovo delo. Poleg tridelne plošče je imel izrezovalec pri sebi vedno dovolj bele lepen- 87 Priznana trgovina Baia, kije imela trgovino na Alek- sandrovi cesti, je svoje izdelke vedno ponujala po ceni, kije imela na koncu Številko devet, kar naj bi privablja- lo kupce. Za podobno potezo seje odločil tudi Peko, kije prav tako imel v isti ulici svojo prodajalno in je svoje cene zaključeval s številko pet. 88 Josip Sitchy, Ljubljanski tipi, Satiričnopsihologični obra- zi, Ljubljana 1924, str. 123-124. 89 Splošni strokovni adresar velike Ljubljane iz leta 1928 navaja Alojzija Kastelica kot slaščičarskega vajenca, stanujočega na Starem trgu 21, medtem ko v deset let mlajšem Adresarju preberemo, daje taisti, tedaj že slaš- čičar, imel svojo slaščičarno na Gradišču 8, torej v ne- posredni bližini šole. 90 Posnetek hrani Arhiv Slovenije. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 59 Sladoleden- na promenadi (vir: fototeka oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo) ke in črnega papirja ter primerne škarje. Njegovo mesto je označeval pisan dežnik, pod katerim je sedel in čakal na stranke. Bil je velika atrakcija predvsem za otroke, pa tudi za mlade, ki so rekli: »Poglej, tam pa nekdo slike reže!« Izrezovanje sil- huet je bilo predhodnik fotografiranja, kar je v Klopčičevem filmu tudi dobro prikazano. Film je nastal v šestdesetih letih, ko promenade po Tro- mostovju ni bilo več, pa vendar je snemanje filma še vedno pritegnilo veliko ljudi. V filmu je prika- zan celoten postopek izrezovanja, stik s stranko ter tudi struktura ljudi, ki se jim je zdelo to še zani- mivo. V filmu je ponazorjeno, kako se starejša gospa odloči, da hoče imeti sliko izrezanega pro- fila. Mojster jo je posedel na stol, gledal s strani in rezal njene najbolj značilne poteze obraza na črn prepognjen papir. Nato je papir zravnal in ga na- lepil na bel kos lepenke. To je pritegnilo veliko pozornost predvsem otrok, ki so prav tako hoteli imeti svoj profil. V filmu je odlično prikazan eden izmed dejav- nikov, zakaj je ta poklic izumrl. Prostor poleg izrezovalca je zasedel fotograf, ki je fotografiral na željo ljudi. Predvsem mlajši so se raje odločali za spomin te vrste in za izrezovalca je počasi zmanjkalo zanimanja. Leta 1826 je Niepece izdelal prvo sliko na ko- vinski plošči, čez trinajst let (1839) je Daguerre ta postopek izpopolnil, leta 1848 je Puhar izde- lal prvo sliko na stekleni plošči, 1871 je Maddex iznašel suho ploščo za izdelovanje fotografij in leta 1887 je Goodwin iznašel fotografski film. Ljubljana je fotografskim novostim sledila dokaj hitro. Mirko Kambič v prispevku v Kroniki zapi- še, da so Ljubljančani lahko dela prvega dagero- tipista, ki je prišel v Ljubljano, videli že 1842, to- rej samo tri leta po iznajdbi te tehnike. Začasni atelje si je Johann Bosch postavil na prostoru današnje Tomšičeve ulice in tam razkazoval po- snetke arhitekture ter tudi portrete. Kambič pravi, da je »Fotograf postal novi por- tretist meščanov in okoličanov. Bil je obenem re- porter izrednih dogodkov in slavnosti, vnet, a še precej neroden s svojo kamero na stojalu, ki so ji rekli kar mašina.«'-" Število fotografov je narašča- lo, kar nam pove podatek, da je med leti 1838- 1892 bilo v Ljubljani pomembnejših deset foto- grafov, medtem ko Splošni adresar Ljubljane in okolice iz leta 1931 samo na Aleksandrovi cesti zabeleži tri fotografe. Naraščalo pa ni samo število fotografov, tem- več tudi ljudi, ki so hoteli imeti svoje fotografi- 91 Mirko Kambič, Prvi ljubljanski fotografi (1X39-1870), Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1981, letnik 29, it. 2, str. 108. VSE ZA ZGODOVINO 60 ZGODOVINA ZA VSE je.92 Kambič zapiše, da je k temu pripomogla verjetno tudi cena, saj je bil »fotografski portret v primerjavi s slikanim zelo poceni; že leta 1866 je veljala portretna fotografija le toliko kot 2 kg pr- vovrstnega mesa«93. Prvotno so se ljudje v me- stih slikali v ateljejih, šele kasneje se je fotografi- ranje preneslo tudi na prosto. V navadi je bilo, da so se za fotografiranje lepše oblekli. Kot pa sem omenila že v poglavju o oblačilni kulturi, so bile nedeljske promenade priložnosti za razka- zovanje novih oblek. Tako so fotografi, takoj ko je to tehnika dovoljevala, svoje kamere prenesli na prosto, na nedeljsko promenado. Najstarejša promenadna fotografija94 v pregle- danih fototekah je na ogled v fototeki Sloven- skega etnografskega muzeja in datira v leto 1928. Število promenadnih fotografij nato v tri- desetih letih narašča in pred drugo svetovno vojno doseže maksimum, med drugo svetovno vojno in po njej pa število fotografij upada. Edi Šelhaus v že omenjenem dokumentarnem fil- mu Amirja Muratovića pove, da so fotografi na promenadi v objektiv vedno lovili tržno zanimi- ve osebe ali skupinice, torej so bolj slikali druži- ne, ko so ob že omenjenih praznikih prišle po- kazat novo garderobo, zaljubljene pare, skupini- ce prijateljev ali pa, kot je razvidno iz fotografij, mlade družine. Promenadne fotografije lahko delimo na dva tipa, in sicer bi kot prvi tip lahko imenovala foto- grafije, na katerih so ljudje pozirali. Navadno so ljudje pristopili do fotografa, ga vprašali za ceno fotogafije in nato izbrali primerno mesto za fo- tografiranje. Največkrat so tovrstne fotografije nastale pri znanih litoželeznih psih ob stopnišču v Pudturnsko graščino (grad Tivoli) ali pa - po pripovedovanju informatorjev - pri spomeniku Primoža Trubarja. Otroke so največkrat slikali 92 Cankar v črtici Grešnik Lenart piše o podeželskem fan- tu, ki pride študirat v Ljubljano v devedesetih letih 19. stoletja in se med drugim sreča tudi s fotografiranjem: »Nad odprtimi durmi Je bilo napisano, da se da človek lahko slikati za trideset krajcarjev, daje slika napravlje- na vpetih minutah ter daje verna kot ogledalo.* (Ivan Cankar, Grešnik Lenart, Ljubljana 1921, str. 86.) M Mirko Kambič, Prvi ljubljanski fotografi (1839-1870), Kronika, časopis za krajevno zgodovino XXIX., Ljublja- na 1981, v: Gorazd Makarovič, Slovenci in čas, Ljublja- na 1995, str. 188. 94 Pod besedno zvezo promenadna fotografija sem razu- mela tiste fotografije, ki so bile posnete na Aleksandrovi cesti aH v Tivoliju in so glede na oblačilni videz in na to, da so bili slikani sprehajajoči pari, skupinice ali druži- ne, potrjevale, daje šlo za promenado. ob znanih koših za smeti v obliki žabice. Nekaj poziranih fotografij je bilo posnetih tudi v parku Tivoli. Večina fotografij je nastala tako, da sprehajalci za to sploh niso vedeli, kar lahko sklepamo iz položaja rok in nog, ki nakazujejo hojo. Največ- krat so sprehajalce fotografirali na prehodu iz Tivolija, tako da se v ozadju mnogih fotografij vi- dijo železniške zapornice, ali pa na prehodu v Tivoli, pogosto mesto fotografiranja je bilo tudi na Lattermannovem drevoredu, saj je v ozadju moč videti Plečnikove svetilke; fotografirali so tudi pred Opero ali pa pred stavbo Trboveljske premogokopne družbe, poleg Narodnega do- ma. Fotograf je izbrano osebo ali par slikal in na- to pristopil z besedami: »Pravkar ste bili filmani. Slike pa dobite čez tri dni v trgovini na Aleksan- drovi cesti.«95 Pri tem jim je podal listek s svojim naslovom. Edi Šelhaus se je spominjal, da je od sto fotografij, ki jih je posnel na promenadi, pro- dal gotovo šestdeset, sedemdeset, večina slik pa je bila tudi večkrat naročena, kar je razumljivo, saj je bilo na fotografiji navadno več oseb. Ljudje so naročali fotografije z namenom, da bi ohranili spomin na določen čas in ljudi na njih, zato so promenadne fotografije tudi del družinskih albumov. Največkrat so na njih dru- žinski člani ali pa prijatelji, ponekod pa cele dru- žine ali pa odrasli otroci s svojimi starši. Promenadna fotografija igralca Danila z dne 3. 7. 1930 je bila edini primer, ki sem ga odkrila v fototekah, in je služila tudi kot razglednica96, ki jo je skupaj s svojimi prijatelji poslal Miri Wefaf Danilovi v Skopje, ko je tam gostovala. Kot del pisma je bila lahko priložena marsikatera foto- grafija, vendar je v fotofeki Slovenskega etno- grafskega muzeja ohranjena le ena iz leta 1942, ki ima pripis, da je bila poslana očetu v koncen- tracijsko taborišče. Promenadna fotografija je torej imela namen ohranjati spomin in tako so jo tudi promenadniki sprejeli. Informatorji so mi povedali, da je bila cena fotografij sprejemlji- va, vendar bi jo bili naročili tudi, če bi bila cena višja, saj so tako imeli vsaj kakšen spomin. 95 Povzeto po dokumentarnem filmu Od Kneippa do ko- feta s smetanco in nazaj, režiser in scenarist Amir Mura- tovi^ Ljubljana 1991. 96 Splošna praksa je bila, da so imele fotografije na zadnji strani shemo razglednice. Vendar pa je število takih pri- merkov v fototekah manjše, ker je veliko gradiva s hrbt- no stranjo nalepljeno na evidenčne kartone. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 61 Posebni dogodki in prireditve na promenadi V tem poglavju se ne bom lotevala vseh prire- ditev, ki so se dogajale na Aleksandrovi ulici, temveč samo tistih, ki so se dogajale v času, ko je promenada potekala. Po pripovedovanju so različna športna druš- tva, narodno obrambna društva in Rdeči križ prirejali svoje cvetlične dneve. Takrat so mlade gospe in dekleta po cestah prodajale cvetlice. Za podarjen prispevek so jim dekleta zataknile cvetlico v gumbnico. Na ta način so se zbirali de- narni prispevki. Različna društva so prirejala tudi promenadne koncerte. Le-ti so bili vsako nedeljo okoli enajste ure v parku Zvezda. Ko je promenada še poteka- la po Šelemburgovi cesti, so sprehajalci na svoji poti zavili tudi v Zvezdo. Tu je tudi potekala pro- menada, kot lahko vidimo zapisano v starejših virih, medtem ko so moji informatorji poudarja- li, da je promenada potekala izključno po Alek- sandrovi cesti in da v Zvezdo niso hodili na pro- menado, temveč samo na promenadne koncer- te. V glasbenem paviljonu je vsako nedeljo od pomladi pa do pozne jeseni igrala različna god- ba. Ob izteku 19. stoletja je v časopisih največ- krat omenjen Tamburaški klub Zvezda, ki je koncerte v mesecu oktobru prirejal kar v Narod- nem domu. V bolj toplih mesecih so se preselili v park Zvezda, kjer je med drugimi igrala godba Cesarsko-kraljevega 27. pešpolka. »Ti koncerti so bili navadno pred spomenikom Radeckega sredi parka, kjer so se pod drevesi križale steze. Koncert se je začel s koračnico, sledile so opere- te in opere ali kake lažje skladbe, koncert pa so vedno zaključili s koračnico. Občinstva se je naj- večkrat kar trlo. Tudi za poletje so bili napoveda- ni koncerti, ki naj bi bili vsako nedeljo in vsak praznik na vrtu Narodnega doma, v slučaju sla- bega vremena pa v notranjih prostorih.«97 Če- prav so bili koncerti pred Narodnim domom, je Zvezda še vedno slovela kot mesto promenad- nih koncertov, kot so mi zatrdili informatorji. V začetku 20. stoletja je Tamburaški klub na promenadnih koncertih zamenjalo več različ- nih godb. Časopisi, ki sicer niso posebej vabili na promenadne koncerte, temveč so včasih o njih naslednji dan le poročali, omenjajo Ljud- sko meščansko godbo, Društveno godbo, po le- tu 1929 pa tudi Godbo Dravske banovine. Le-te se informatorji tudi spominjajo in ena izmed pripovedovalk je te koncerte opredelila takole: »Tam je bila vojaška godba. Postavljene so bile klopce, ljudje pa so stali tudi po cesti in posluša- li.« Igrali so popularne odlomke iz oper, dunaj- ske valčke, predvsem Straussa in tudi venčke na- rodnih, tako da se Slovenski narod ni več prito- ževal, da »kar se tiče programa, bi želeli, da se goji bolj slovenski repertoar«98, kot je to veljalo še na začetku stoletja. Ljudje so na te koncerte radi zahajali, nekatera dekleta tudi zato, ker so jim bili pri srcu prijazni kapelniki. Največkrat so omenjale kapelnika Že- lezničarske godbe Svetila in polkovnika Cerila, ki je dirigiral Godbi Dravske banovine. Novosti na promenadi Promenada je bila, kot sem že omenila, pro- stor razkazovanja. V prvi vrsti je šlo za obleke in oblačilne dodatke, vendar pa se je želja po zbu- janju pozornosti tudi drugih pridobitev lahko uresničila na promenadi. Mirko Kambič v prispevku v Kroniki piše, da je že leta 1869, dve leti po svetovni razstavi v Pa- rizu, v Ljubljano prišlo kolo (takrat imenovano velociped). »Časopis Triglav v številki dne 13. aprila 1869 poroča, da so se pojavili velocipedi tudi na promenadi ljubljanskega mesta.« Kam- bič ga opiše kot »sedež z dvema, eden za drugim tekočima kolesoma«, ki doseže hitrost okoli eno miljo (7,5 km). Takšno kolo da je bilo brez gum, imelo pa je pedale. Zaradi visoke cene da so si ga v začetku lahko privoščili le ljubljanski »ime- nitneži« in redki navdušenci.«99 Ljubljančani so do nove iznajdbe gojili dvojna čustva. Po eni strani so se nad napredkom navduševali, po drugi pa so se že vrstile pritožbe, češ da veloci- pedisti ogrožajo njihovo varnost na cestah. Kambič tudi navaja poročilo prve kolesarske ne- sreče, ki se je zgodila na ljubljanskih ulicah. »Ob tem dogodku je časnik Triglav dramatično zapi- sal: 'Ali naj mar pride tako daleč, da ne bodo ljudje, ki se za gibanje poslužujejo le svojih nog, 97 Diplomska naloga z Oddelka za zgodovino, Polona Rus, Kulturna Ljubljana v letih 1898-1902, Raziskava na podlagi Člankov v Časniku Slovenski narod, Ljublja- na 1996, str. 73- 98 Slovenski narod, št. 80, 9. 4.1901. 99 Mirko Kambič, Kolesarski vozni red za mesto Ljubljano, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 37/3, LJubljana 1989, str. 218-225. VSE ZA ZGODOVINO 62 ZGODOVINA ZA VSE na promenadah več varni življenja in da so celo kočije v nevarnosti, da se s svojo vsebino vred polomijo.'«100 Vrstile so se pritožbe in pikre pri- pombe na račun magistrata, češ da ne upošteva pešcev, ker da se pač večidel prav njegovi usluž- benci vozijo z velocipedi, in to »po najbolj oblju- denih ulicah in promenadah, brez ozira na noge nedolžnih sprehajalcev, ki se ne morejo dovolj hitro umakniti.«101 Mestni svet je nato problema- tiko obravnaval in »dne 24. aprila sprejel prepo- ved vožnje z velocipedi po cestah in ulicah me- sta in predmestij, po vseh sprehajališčih znotraj mestnih linij, vštevši Lattermannov drevored in park gradu Podturn.«1"2 Ta radikalen sklep so na- to leta 1890 omilili in zagotovili, da kolesarji lahko vozijo po mestu z izjemo pločnikov, peš- poti, alej in Lattermannovega drevoreda ter par- ka pri gradu Podturn, kar se ohrani nato tudi v Osnutku kolesarskega voznega reda iz leta 1895 in je nato dokončno zapisano v Kolesarskem re- du za Kranjsko, ki je začel veljati v maju 1897. Kolesarske razprave so se ponovno razvnele, ko so ženske pokazale interes, da bi kolesarile. V to razpravo se vključi tudi Anton Aškerc, ki zapi- še: »Ali se spominjate našega včerajšnega pogo- vora tam gori pod košatim kostanjem v Tivoliju? Govorili smo o tem in onem, o politiki, o avstrij- skem absolutizmu, literaturi, o špansko-ameriški vojni, o Zolaju in Dreifusu, o elektriki in o bici- klih.«103 Torej so o tej novosti razpravljali tudi na promenadi. Aškerc kritizira omenjeno odločitev žensk in trdi, da ženski že fizična konstitucija onemogoča kolesarjenje, prav tako da je sporen moralni vidik, sploh pa naj bi ženske s kolesarje- njem le »karikirale svoj spol«lw. Ob koncu zapiše: »Bodite uverjeni, da ste najlepše, kadar hodite peš, ko se neprisiljeno kaže Vaš klasično ustvar- jen stas. Saj je ženska hoja tudi nekaj specifično ženskega in estetično ugodnega«105, ter doda psevdonimni podpis Antikolesarjevič. Prav z enakim začudenjem in negodovanjem pa so Ljubljančani sprejeli še en vidni element ženske emancipacije - hlače. Časopis Slovenec posveti temu pojavu članek Prvi hlačarici v Ljubljani, ki se začne takole: »Umevno, da se je te dni tudi v Ljubljani, zlasti v ženskih krogih go- 100 Pmv tam 101 Prav tam. 102 Prav tam. 70-* Anton, Aškerc, Zbrana dela, 7. knjiga, Podlistki in poto- pisi, Ljubljana 1995, str. 56. 104 Prav tam, str. 58. 105 Prav tam, str. 60. vorilo mnogo o novi ženski modi, o hlačnem krilu. Tvrdka O. Bernatovič je razstavila več takih hlačnih kril. To je bilo zanimanja in ugibanja, ke- daj bodo dame v hlačah nastopile tudi na ulici in ne samo doma. /.../ Tvrdka Bernatovič je dvoje hlačnih kril prodala te dni dvema nemškima igralkama in te dve dami sta se včeraj v ženskih hlačah pokazali na ljubljanskih promenadah. Razume se, da jima je takoj sledilo mnogo ob- činstva, ki je sicer napravljalo razne opazke, a se je sicer jako dostojno obnašalo. Množica, ki je sledila hlačaricama, je končno tako narastla, da sta se dami morali zateči v Union. Ko sta šli vče- raj dami v hlačah po ljubljanskih ulicah, so gos- podje sicer zatrjevali, da ni bilo opaziti kake neestetike, a v istem hipu so trdili, da pa nikakor ne gre, da bi dame hodile v londonskih hlačah; nekatere ženske so se s hlačami bolj tajno spri- jaznile in celo kar naravnost izrazile, da bi bile hlače v vseh ozirih praktične.«106 Javnost leta 1911 še ni bila pripravljena na ženske v hlačah. Podoben občutek pa se je obdržal tudi do dru- ge svetovne vojne, saj so informatorke zatrdile, da so zelo redko nosile hlače in še to samo za šport ali za na kolo, za na promenado pa jih niso nikoli oblekle, saj so te veljale za bolj športno oblačilo, ki na nedeljsko promenado ni sodilo. Promenada med drugo svetovno vojno Po napadu na Beograd v začetku aprila 1941 in po hitri kapitulaciji vojske Kraljevine Jugosla- vije je bilo ozemlje Dravske banovine zasedeno in razdeljeno med tri okupatorje: nemškega, ita- lijanskega in madžarskega. Prvo Ponedeljsko Ju- tro po kapitulaciji kraljeve vojske z dne 21. 4. 1941 objavi članek o dogajanjih v Ljubljani Ljub- ljana v novi dobi. Pisec s simpatijo opazuje ži- vahnost v mestu in zapiše: »Z uvedbo novega ča- sa se Ljubljana prav zgodaj prebuja k vsakdanje- mu življenju. /.../ Ljubljana je sedaj močno oblju- dena in ulice nudijo marsikod pravcato vele- mestno sliko. Pestra raznolikost italijanskih in nemških vojaških uniform, najrazličnejši avto- mobili, ki stoje pred posameznimi hoteli in se- deži oblastev, visoko natovorjeni vojaški kamio- ni, ki hite po ulicah, pa tudi vrvež prebivalstva, ki ima vsakovrstne opravke po uradih - tolikšen promet daje Ljubljani povsem novo lice.«107 V članku je omenjeno tudi, da je večerna prome- nada zelo razgibana. Za nedeljsko promenado 106 Slovenec, 10.3-1911, letnikXXXIX, številka 57, str. 3 in 4. 107 Ponedeljek, Ponedeljsko Jutro, 21. 4. 1941, str. 3. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE <>:t Fotografija, kije bila julija 1943 poslana v koncentracijsko taborišče, (vir:Jbtoteka Sloven- skega etnografskega muzeja) pa le zapiše, da je bila v znamenju praznovanja dvainpetdesetega rojstnega dneva Adolfa Hitler- ja, vendar pa natančnejše slike ne podaja. Od tega datuma dalje o družabnem življenju v Ljubljani ni več podatkov. Po pripovedovanju sodeč, so se ljudje raje zadrževali doma in so le še redko šli na promenado. Le-ta je bila po anek- siji Ljubljanskega področja108 opazneje zasede- na z italijanskimi vojaki. Lojze Kovačič se spo- minja, da so se na promenado navadili med voj- no tudi italijanski koloneli in nemški oficirji, ta- koj po koncu vojne pa tudi partizani in ruski častniki. Mila Kačičeva pa dodaja, da so morali po cesti in tudi na promenadi pozdravljati po fa- šistično, z dvignjeno roko, v nasprotnem prime- ru so bili tepeni. Ias A' nasprotju z mednarodnim vojnim pravom, ki no do- voljuje aneksije v vojni zasedenega ozemlja pred podpi- som mirovne pogodbe, je bilo že 3- maja 1941 celotno ozemlje t. i. ljubljanske pokrajine formalnopravno pri- ključeno h Kraljevini Italiji.' (Slovenska kronika XX. stoletja, Ljubljana 1997, str. 14.) Ljudje se štiriletnega obdobja spominjajo bolj po tem, da so italijanske vojaške oblasti veliko- krat izvajale hišne preiskave in aretacije. Promenada med drugo svetovno vojno je po- c asi zamirala, kar nam pokaže tudi manjše števi- lo fotografij v fondih fototek. Prevladujejo na- mreč slike, na katerih so se ljudje namenoma postavljali pred fotoaparate. Tovrstne fotografije so, kot je napisano na eni izmed njih, bile posla- ne komu v spomin (že omenjeni primer, ko je bila fotografija poslana v koncentracijsko tabo- rišče). Na fotografiji iz leta 1943, slab teden pred italijansko kapitulacijo"", pa vidimo, da je bilo kljub vojnim razmeram sprehajališče v Tivoliju izredno polno. Po pripovedovanju naj bi pred Narodnim domom bili tudi koncerti italijanske godbe, vendar so jih večinoma bojkotirali. Konec promenade V maju 1945 je bila druga svetovna vojna kon- čana. Ljudje so po prvotni evforiji in veselju, ki sta se manifestirala predvsem na ulicah med drugimi tudi na Aleksandrovi, morali slediti ukazom nove oblasti. Le-ta si je zadala za osnov- ni cilj čim hitrejšo obnovo domovine. Do konca leta 1945 so želeli obnoviti vse prevozne poti, nato pa naj bi se obnova širila na celotno gospo- darstvo. Za to so potrebovali poceni delovno si- lo, ki so jo pridobili z različnimi propagandami, tako da so se odločali ljudje za prostovoljno de- lo, nekateri pa so bili v to prisiljeni. Običajni de- lovni teden je po vojni trajal od ponedeljka do sobote, v nedeljo pa so se morali zaposleni ude- leževati udarniških akcij. Mladi so bili povečini včlanjeni v mladinske organizacije, ki so si za cilj zastavljale različne delovne akcije, predvsem pa obnovo in gradnjo industrijskih, prometnih ter komunalnih objek- tov. »V tem obdobju je bil namen delovnih akcij na zvezni ravni tudi druženje med mladimi raz- ličnih narodnosti (razvijanje bratstva in enotno- sti). Na splošno pa so imele akcije veliko izobra- ževalno, kulturno, športno in vzgojno funkcijo (poudarjanje tovarištva in solidarnosti, graditev ,0'J 25. 7. 1943 je z državnim udarom ob podpori kralja Emanuela 111. oblast v Italiji prevzel marital 1'ietro Ila- doglio ter nato napovedal vojno Nemčiji. Italijanskega okupatorja je zamenjal nemški, kije Ljubljansko pokra- jino skupaj s pokrajinami Trst, Videm, Gorica, Istra, Re- ka združil v operacijsko cono Jadransko pri morje s se- dežem v Trstu. (Povzeto po Božu Repetu, Naša doba, Ljubljana 1995 in Slovenska kronika XX. stoletja, Ljub- ljana 1997.) VSE ZA ZGODOVINO 64 ZGODOVINA ZA VSE socializma).«110 Slovenci so se udeleževali lokal- nih udarniških akcij, mladinske delovne brigade pa so sodelovale tudi pri zveznih akcijah. Mla- dim je udeležba na mladinskih delovnih akcijah prinesla tudi »nekaj prednosti v vsakdanjem živ- ljenju: pri vpisu na študij, iskanju ležišča v štu- dentskem domu, zaposlovanju.«"1 Udarniška dela so potekala tudi ob nedeljah, kar je onemogočilo obisk promenade. Informa- torji so se spominjali, da so po vojni le redko šli na promenado. Eden izmed glavnih vzrokov, ki so jih navedli, je bil ta, da ni bilo več zaupanja med ljudmi. Ljudje so se raje zadrževali doma, pazili so, s kom so govorili in si niso upali več javno debatirati. Druga svetovna vojna je razde- lila ljudi tudi glede na to, kateri strani so med vojno pripadali. Veliko je bilo pogrešanih, ubi- tih, izseljenih. Vsi ti elementi so vplivali na ne- zaupanje med ljudmi. Po osvoboditvi so na promenado hodili le še redki, mladi so bili večinoma vsi na prostovolj- nem ali prisilnem delu. Tedaj so starejši spreha- jalci zasedli promenado, s seboj pa so vodili mlajše otroke. Žarko Petan je v dokumentarni oddaji Od Kneippa do kofeta s smetanco in nazaj konec promenade opredelil takole: »Promenade je bi- lo konec sredi 50-ih let, ko so se vršile aretacije lasačev, ki so nosili kajzen frizure in ozke swing hlače. In seveda sproščenega govora, glasnega komentiranja ni bilo več. Delno pa zato, ker je promenadno ulico zasedel promet, avtomobili in vespe. Konkurenca med lambretami in vespami. Srečni lastnik je pripeljal na promenado motor, parkiral pri Petričku. Kmalu so se zbrali okoli nje- ga občudovalci. Konec štiridesetih, petdesetih let je bilo sprehajanje po promenadi nekakšen pro- test, politični protest. Seveda takratni oblasti to sprehajanje ni bilo všeč, zato so velikokrat upri- zarjali racije. Prišli so z avtomobili, pobirali pro- menadne leve in jih zaprli. In takrat so rekli, da so jih poslali na družbeno koristno delo.« Pomembna prelomnica je bila tudi v letu 1962. Nov urbanistični načrt je predvideval širitev ob- voznice okoli mestnega središča, pri čemer so po načrtih morali prestaviti železniško progo bolj v notranjost Tivolija. V ta namen so podrli priljub- ljeno zbirališče umetnikov Jakopičev paviljon. Cesto so razširili, promenado pa prelomili s stop- nicami, ki so jim nekateri Ljubljančani zaradi nji- hove strmine rekli kar prepad. Žarko Petan pri tem duhovito ugotavlja: »Najbrž so bile stopnice tudi prehod v moderni čas, ki ni več potreboval promenade v starem smislu in stilu.«112 Vendar je bila promenada že pred tem zad- njim urbanističnim posegom mrtva, saj se je spremenil način življenja in promenada ni bila več tako pomembna. Zusammenfassung Die Promenade in Ljubljana Das Promenieren war eine Gewohnheit, die nach der Französischen Revolution immer mehr aus den Privatgärten auf die Gassen und auch in die ersten öffentlichen Parks und Alleen übersie- delte. Die urbanistischen Umgestaltungen der Städte berücksichtigten insbesondere im 19. Jahr- hundert auch diese Gewohnheit und so bekamen zahlreiche Städte - darunter auch Ljubljana - Ge- biete, die dem Promenieren zugedacht waren. Das Spazierengehen hatte für die Besucher der sonntäglichen oder alltäglichen Promenade von Anfang an einen bedeutenden gesellschaft- lichen Charakter. Die Promenade war eine Gele- genheit zum Kommunizieren, zum gegenseiti- gen Kennenlernen und Knüpfen von Kontak- ten, zum Austausch von Meinungen und Infor- mationen, zum Zeigen modischer Bekleidungs- neuheiten, ein Raum, um sich zu treffen - wobei alles im Rahmen der vorgeschriebenen Etikette und unter dem wachsamen Auge der Älteren ablaufen sollte. Für einige Berufe diente die Ar- beit in der Zeit der Promenade bzw. auf der Pro- menade selbst dem Broterwerb. Der Zweite Weltkrieg veränderte nicht nur die politischen Landkarten, sondern brachte auch gesellschaftliche Veränderungen mit sich und wirkte sich insbesondere auf das Verbringen der Sonntage aus. Die Aufbauaktionen verhin- derten, daß die Jugend an der Promenade teil- nehmen konnte, was aber nicht der einzige Grund war, daß dieser Brauch langsam in Ver- gessenheit geriet. Das Mißtrauen und die Vor- sicht beim Kommunizieren führten dazu, daß die Menschen im Kreis der Familie und Freunde blieben und sich hierher auch alle Debatten ver- lagerten, die zuvor so lebhaft auf den Straßen geführt worden waren. 110 Slovenska kronika XX. stoletja, Ljubljana 1997, str. 153. 111 Prav tam. 112 Povzeto po dokumentarnem filmu Od Kneippa do ko- feta s smetanco in nazaj, režiser in scenarist Amir Mura- tovi^ Ljubljana 1991. VSE ZA ZGODOVINO