Uvodnik Nata{a Kramberger: Boj za jasen jezik, za na{a `ivljenja.................1315 Mnenja, izku{nje, vizije Marinka Marija Mikli~: Kako so neko~ di{ale knjige.......................1325 Pogovori s sodobniki Simona Kopin{ek s Petro Kolman~i~................................................1333 Sodobna slovenska poezija Boris A. Novak: Kapital....................................................................1345 Andrej Medved: Ko~ija` smrti..........................................................1358 Sodobna slovenska proza Milan Vinceti~: Lee Oswald iz Saranga............................................1366 Vesna Lemai}: Koko{ka podpre lokalne anarhiste z enkratnim denarnim zneskom in za~ne delati za Porsche...............................1382 Tuja obzorja Satmoko Budi Santoso: Dve zgodbi .................................................1389 Razmi{ljanja o(b) knjigah Alenka Jovanovski: Vrt: slovar semen, iz katerih raste vrt...............1402 Sprehodi po knji`nem trgu Ciril Zlobec: Biti ~lovek (Rok Smrdelj) ...........................................1417 Tone Per{ak: Usedline (Ana Schnabl) ..............................................1421 Miriam Drev: Nemir (Alenka Urh)...................................................1425 Miha Mazzini: Izbrisana (Mojca Pi{ek)............................................1428 Feri Lain{~ek: Mi{o frajer, Janko hajer: zgodba iz Titovega Velenja (Lucija Stepan~i~).............................................................1433 @iga Valeti~: Optimisti v nebesih (Ana Ger{ak)...............................1436 Mlada Sodobnost Andrej Predin: Mica pri babici. Pirati iz de`ele Merikaka (Gaja Kos)......................................................................................1439 Barbara Simoniti: Mo~virniki: zgodbe iz Zelene Dobrave (Milena Mileva Bla`i}, Tatjana Pregl Kobe)..................................1442 Gledali{ki dnevnik Matej Bogataj: Pretekla prihodnost ..................................................1447 Nata{a Kramberger Boj za jasen jezik, za na{a `ivljenja Nikakor objektivni zagovor ~asopisnih `anrov in literarne reporta`e ^amil je bil pisec zgodovine, tak{ne, kakr{na je tale na{a, zgodovine, ki se je zgodila in minila, on pa jo je re{eval z ve{~im ~udenjem. Verjel je, da njegov svet re{uje samo ~udenje, kar je nadvse pou~no. Svojemu `ivljenju se je veliko bolje ~uditi, kakor ga ob`alovati. Miljenko Jergovi}: Zgodovinska ~itanka I. Kje je pri vsem tem ljubezen? Še vedno je tukaj, v oblikah, kot jih je kazala vselej: dru`ine pri skupnem obedu, objemi prijateljev, darovi iz preprostega u`itka darovanja. Še vedno odpu{~amo, se pogovarjamo, mo~no zaljubljamo, v~asih pride celo do zdru`evanja novih plemen, da bi se zoperstavila skupnemu nasprotniku – ne zaradi zlobe, temve~ zaradi miru, z upanjem na re{evanje sporov, kakr{no je bilo v ~asu pred vojskovanjem in trgovino. Ti trenutki, ~etudi pride do njih le med nekaj posamezniki, so enako mo~ni in dragoceni kot kadar koli prej. In {e vedno so nalezljivi, enako nalezljivi kot nasilje in sovra{tvo, ~e le uspejo najti srca brez oklepov, v katera se lahko zasidrajo. CrimethInc. Ex-Workers' Collective Kdo bi rekel, da se bodo ljudje v tem zanikrnem diskontu kdaj takole razjokali. Vidite: na{e teoretsko razumevanje stvari je pi~lo in uborno, tako {ibko, da ne more zagotoviti nikakr{nih temeljev za postavljanje ali ru{enje hipotez, medtem ko stara Vietnamka za svojo skrahirano blagaj­no izra`a obup v tako opredmeteni in konkretni nem{~ini, da se je treba zavedeti, kako je za ljudi navadno pomembnej{i prakti~ni vidik – brutal-no zni`ane cene kislih kumaric iz Spreewalda, razprodajane ananasove plo{~ice ali podcenjeni du{eni losos. Ob vsaki tak{ni nazorni lekciji je treba razoro`eno priznati, da literarna reporta`a, o kateri bi radi spregovorili v tem zapisu, ponuja le malo zares opredmetenega in konkretnega, da je, to~no, najbolj neoprijemljivi, ne­definirani, da ne re~emo sfuzlani `anr med `anri, {e posebej ~asopisnimi, da bi jo zaradi tega lahko imeli za slab novinarski material, nesposoben upovedovanja striktnih in ob~e informativnih fraz, ki sodijo v ~asopise, saj je vrh vsega {e podtalno subjektiven, kar je naravnost gre{na lastnost za ~asopise, ki verjamejo v transparentno objektivno poro~anje, kakor pa~ verjamejo v objektivnost ~asa, ki se slej ali prej pretvori v objektivno uradno zgodovino, ki s~asoma izkristalizira {e objektivno odgovornost. Stara Vietnamka za blagajno v svojem zanikrnem diskontu sredi ber­linskega Rosenthaler Platza v teko~i in zelo nazorni nem{~ini izra`a svoj obup. Pogled pobe{a na kisle kumarice iz Spreewalda, ki jih je morala brutalno zni`ati, da bi jih danes {e lahko prodala, pa na du{eni losos, specialiteto, ki je bila ob obi~ajnih tr`nih dnevih vredna ve~ kot dvajset evrov, danes pa je prakti~no zastonj, da o ananasovih plo{~icah, na roko sesekljanih in takole brezsramno razvrednotenih, sploh ne razpravljamo. Vse to prepri~ljivo, a dovolj zadr`ano, da se ne izneveri obupu (za uspe{no podajanje vsebine je vendarle va`na tudi forma), razlo`i vsakemu, ki je pri{el nakupovat – {e zadnji~ – v to luknjo od trgovine, v kateri ni nikoli prodajala ni~esar zares dobrega, zares kakovostnega, zares vrednega svoje cene, in ki je do danes pre`ivela izklju~no zato, ker so `e pred davnimi leti pocrkale vse druge trgovine v okolici in ker so tukaj{nji starci in starke nekje vendarle morali kupovati mleko in kruh, tu in tam pa {e kumarice. A vidite, to zdaj ne {teje ve~. Zdaj {tejejo druge stvari: nemarno premo`na in skrajno ambiciozna nepremi~ninska agencija, lastnica zgrad­be, ji pred mesecem dni ni podalj{ala najemni{ke pogodbe, s ~imer jo je dobesedno vrgla na cesto, njo, staro Vietnamko, ki je v tem diskontu pro­dajala `e v ~asu berlinskega zidu, njeno skrahirano vietnamsko blagajno in zamazane zamrzovalnike, polne zamrznjenih hamburgerjev in pic, na kar se uboga `enska ne more nikamor prito`iti, ni ga zakona ali sodi{~a, ki bi lahko o tem odlo~alo v `aru pravi~nosti in po{tenosti, saj so na ber­linskem Rosenthaler Platzu – kakor v celotnem becirku Mitte in {e {ir{e, po vsem mestu, da ne uporabimo {e kak{nega splo{nej{ega geografskega ozna~evalca – edine, ki `e nekaj let o ~emer koli zares odlo~ajo, sodijo ali kaj uzakonjajo, nemarno premo`ne in skrajno ambiciozne nepremi~ninske agencije. Hakim Bey bi zapisal, da ni~ razen konca sveta ne more pokon~ati vsak­danjega `ivljenja, zato je toliko bolj zanimivo, kako je vsakdanje `ivljenje prakti~no izginilo iz na{ih ~asopisov, polnih resnih tiskovnih konferenc in relevantnega parlamentarnega dogajanja, poro~il z borze in bliskanja z izjavami te ali one politi~ne stranke, civilne dru`be, predsednika geo­detske uprave. Vsakdanje `ivljenje v na{ih ~asopisih `ivi neko splo{~eno resni~nost, zo`eno na gospodinjske nasvete in velikono~ne recepte za jagenj~ka na `aru, po mo`nosti z ro`marinom, pa na senzacionalne ~rne kronike o otrocih, ki jim je o~e ubil mater, ter {e na kak potopis iz afri{ke vasi ob Nilu, kjer si `enske barvajo obraze in svojim suhim otro~i~kom spletajo dolge `alostne kitke. Kakor da bi ~asopisni uredniki na~rtno ignorirali (z besedami Miljenka Jergovi}a, ki to frazo uporabi v nekem drugem kontekstu v Zgodovinski ~itanki I., a se zdi, da je uporabna tudi tukaj), “da sta tudi veselje in `alost nekaj vredna, medtem ko trivialnost in neumnost odvzameta ceno vsaki ~love{ki meri”. Ob vseh {tevilkah, ki nas ho~ejo prepri~ati, da bodo ~asopisi in drugi tiskani mediji prej ali slej potonili v mno`ici novih tehnologij, je presenet­ljivo malo argumentov, ki bi dali te`o pomembni razliki med informacijo in novinarskim `anrom oziroma bi slednjo raziskali. Najbr` je zaradi tega toliko tiskanih medijev, tudi slovenskih, prepri~anih, da bodo pre`iveli le, ~e bodo po hitrosti in odzivnosti konkurirali vsesplo{nemu hitremu in od­zivnemu podajanju informacij. V ta namen ~asopisne hi{e gradijo a`urne spletne platforme, uredniki silijo novinarje, naj pi{ejo bloge in vsakih pet minut osve`ujejo svoje internetne ~ivkarske profile, pri ~emer ve~ina svetovnih tiskanih medijev {e vedno verjame, da druge medije poseka po “kakovosti informacij”, ki da je v ~asopisih najbolj temeljita, preverjena in utemeljena, skratka najbolj{a. V isti sapi tiskani mediji ne podajo nobene zares tehtne razlage, {e manj pa ponazoritve, zakaj bi bile informacije v ~asopisih temeljitej{e, tehtnej{e, bolj preverjene in utemeljene kot na televiziji ali spletu. V vsesplo{ni borbi za lastno pre`ivetje so namre~ tiskani mediji iz neznane­ga razloga pozabili na svoj najmo~nej{i adut: na {iroko paleto ~asopisnih `anrov. Pri tem je skoraj neverjetno, da gre v sodobnih tiskanih medijih naj­slab{e ravno tistim `anrom, ki so najbolj ~asopisni. Recimo novinarskim zgodbam ali reporta`am, ki so iz sodobnih ~asopisov prakti~no izgi­nile ali pa so izmali~ene na lahkotne, popotni{ke teme, pristri`ene na polovi~ko ~asopisne strani. Kdor bi zbrano analiziral zadnjih pet let v treh najpomembnej{ih slovenskih resnih dnevnih ~asopisih – Delu, Dnevni­ku in Ve~eru –, bi razbral, da se najslab{e godi prav klasi~ni reporta`i, `anru, ki meji na narativno oziroma literarno novinarstvo, ki po svoji (res je, razpr{eni in nikdar poenoteni) definiciji vrvohodsko povezuje na{a vsakdanja `ivljenja s splo{nim stanjem stvari in kjer je poleg tega, “kaj” je napisano, pomembno tudi to, “kako” je napisano. Govorimo o `anru oziroma skupini `anrov, kjer lahko novinar poka`e, zakaj se je odlo~il za ~asopis in ne za kak drug medij, recimo za televizijo. Kjer poka`e (in doka`e) svojo spretnost s pisano besedo, svojo sposobnost subjektivne, a resnicoljubne, natan~ne in celostne artikulacije, kjer kompleksno situacijo in njeno ozadje predstavi kot berljivo, izvirno in avtorsko za~injeno zgodbo. Zagovarjamo torej, medtem ko gledamo {tiri mlade ameri{ke arhitekte z o~ali s ~rnimi okvirji, kako solidarnostno objemajo staro Vietnamko iz berlinskega diskonta in kupujejo hektolitre zni`ane vodke Absolut, da je literarna reporta`a kljub svoji podtalni subjektivnosti, razpr{eni nedefini­ranosti in o~arljivi skoncentriranosti na detajle iz vsakdanjosti veli~asten novinarski material, ni~ manj sposoben striktnega upovedovanja relevantne resni~nosti kot drugi ~asopisni `anri, tisti (najve~krat z malo teksta in veliko sliko), ki jih sodobni ~asopisni uredniki radi obravnavajo z enotno besedo ~lanki. Še ve~, zagovarjamo, da je ignoriranje reporta`nega `anra v njegovi najbolj prefinjeni, ponazoritveni in dodelani formi pravzaprav ignoriranje izjemno pomembnega dela novinarskega bistva, bistva ~asopisov, njihovega namena in cilja, ki je, verjamemo, ustvarjalen na~in o`ivljanja zgodovinske izku{nje ter posledi~no nenehno razjasnjevanje polj svobode. Te teze gredo seveda z roko v roki s tezo, ki jo bo na{e pisanje sicer zaob{lo, a jo je vredno omeniti. Gre za prepri~anje, da je povzdigovanje ideje o objektivnem poro~anju kot edine prave ideje novinarstva hipokritsko in brezplodno, la`no in sprenevedajo~e. Ta ideja se je – {e posebej v slo­venskem medijskem prostoru – sprevrgla v bizarno idejo o “medijskem pluralizmu”, skovanko, ki so si jo najbr` izmislili ljudje brez sposobnosti iskrene refleksije, ki poanto novinarskega prispevka vidijo v tem, da v njem predstavijo en kar najglasnej{i pro in en kar najrigidnej{i contra, ki se ni­koli ne bosta uspela sre~ati v enotni, celostni podobi sveta. Menimo, da je tak{no razumevanje novinarstva za dru`bo {kodljivo, za ~asopise same pa uni~ujo~e, saj v trenutku, ko se tiskani mediji odre~ejo `anrom, ki jih najbolj razlikujejo od drugih medijev, spodkopavajo sami sebe. Pri tem pa je v pri~ujo~em popolnoma neobjektivnem zagovoru ra­znovrstnosti ~asopisnih `anrov in literarne reporta`e nujno poudariti, da je treba za dobro razumevanje literarne reporta`e – kakor najbr` velja tudi za dobro razumevanje sveta – znati lo~evati med pojmi `alostno in trivialno, veselo in neumno, objektivno in suhoparno, subjektivno in ustvarjalno, dobro je poznati pomene besed odgovornost, domi{ljija, svoboda, disciplina, strast, neposrednost, udarnost, to~nost itd. Dave Neal pravi, da je sme{no domnevati, da lahko za doseganje svobode uporabimo nesvobodna sredstva. ^e menimo, da morajo ~asopisi te`iti k temu, da k svobodi na{ega sveta doprinesejo vse, kar se doprinesti da, potem se mora tudi nam – prosto po Davu Nealu – zdeti sme{no, da se ~asopisni uredniki odrekajo literarnim reporta`am z argumentom, da so kot `anr preve~ “subjektivne in svobodne”. In glej. Kdo bi rekel, da se bodo ljudje v tem zanikrnem diskontu kdaj takole razjokali. Štirje mladi ameri{ki arhitekti z o~ali z masivnimi ~rnimi okvirji imajo pod rokami tudi {tiri mlada ameri{ka dekleta, lepa, plavolasa in z belimi zobmi, vidite: v razne`eni zgro`enosti so ujeta in s tankimi prsti ~ez odprta usta, skoznje jim uhajajo so~utni vzdihi, majhni jokci, iz o~i jim te~ejo solze, prav velike solze in resni~no mokre, skupaj s svoji­mi fanti sedaj objemajo staro Vietnamko, `ensko, ki v `ivljenju nikoli ni prodala ~esa zares dobrega in zares vrednega svoje cene, a sedaj je njena `alost vredna njihovih solz, njena `alost je njihova `alost, je na{a, tudi, zato jokamo kakor jokajo mladi ameri{ki fantje in dekleta ter stara Viet­namka, z njo jokamo, kakor delajo ljudje, ki {e vedo, kaj pomeni so~utje; obenem razumemo, da nas ni~ ne more re{iti tega trenutka, nikamor se ne moremo prito`iti, ni ga zakona ali sodi{~a, ki bi o na{i zgro`enosti odlo~alo v `aru pravi~nosti in po{tenosti, ne moremo si obetati niti ene majhne majcene ustavne presoje. Mladi ameri{ki arhitekt re~e: “To~no tako je bilo na Manhattnu eno leto pred zlomom nepremi~ninskega trga. Takrat si niti tri~lanske dru`ine, v katerih sta bila tako mati kot o~e zaposlena kot odvetnika ali kirurga, kar so najbolje pla~ane slu`be, niso ve~ mogle privo{~iti stanovanj v cen­tru. Izginjati so za~ele trgovine, diskonti in majhne, 'vsakodnevne stvari'. @ivljenje je postalo zasoljeno in najemnine astronomske. Zdelo se je, da nas obkro`ajo sami uspe{ni karierni ljudje, ki so `ivljenje zagrabili na pravi strani, in da `ivimo v bogatem, razko{ja polnem mestu, kjer je zaslu`iti milijon dolarjev najbolj vsakdanja stvar pod soncem. Zdelo se nam je tako in nismo se razburjali, ponosni smo bili na svoje bogata{e in na svoj razvoj. Potem pa je nekega dne naredilo 'pok' in na{ razvoj je splaval po vodi kot majhna poto~ena solza.” Mehanizirana, estetsko pu{~obna upravljana dru`ba Ustavimo se za hip pri avtorju. @e zdavnaj smo zapustili Berlin in zdaj se sprehajamo pribli`no dva tiso~ kilometrov ju`neje, po Skopju, sivem mestu bele megle, po katerem je neki vladajo~i gospod pred dvema leto­ma za~el nasajati tiso~e in tiso~e umetni{kih skulptur, bohotnih kiparskih upodobitev makedonske narodne zavesti in nacionalne identitete: To{e Proeski in Aleksander Veliki si ~ez plitvo reko namenjata velike, v bron ulite poglede, in iz mno`i~nih podstavkov po mostovih, parkih, klopeh, tlakovcih in celo fontanah, nad gledali{~em in pred pravoslavno cerkvi­jo, med golobjimi jatami in pod dvignjenimi tacami psov, ~ez stopni{~a, pri rampah, ob slavolokih zmag ter gusarskih ladjah, ki pravzaprav niso ladje, ampak tudi kipi, zacementirani v re~no dno, pod ograjenimi javorji in med pristri`enimi lesnikami, skratka na vsakem koraku po tem sivem mestu rastejo skulpture, menihi, pesniki, pomembni diplomati, politiki in ljudje iz zgodovine, ki so iz Makedonije naredili to, kar danes Make­donija je, in kar je, se vidi v centru Skopja, ki se izgublja v kipih, ki jim Makedonci pravijo burek barok in ki naklju~nega obiskovalca spominjajo na Minimundus: na fontanah je najve~ levov in pod mostom je vodomet gigantskih nose~ih `ensk z dojen~ki, ki spominjajo na Herkule. Nih~e od nas, niti Makedonci in {e manj naklju~ni obiskovalci, ne more re~i, da ti kipi sredi Skopja, te imenitne skulpture v svojih tiso~erih izvo­dih niso zvest, objektiven ozna~evalec svojih ozna~encev. So. No, mogo~e malo pove~an, tukaj so bile na delu mnoge hiperbole, a nemogo~e, celo la`no bi bilo trditi, da, recimo, kip najve~jega makedonskega pop zvez­dnika v zgodovini, umrlega v tragi~ni prometni nesre~i in torej idealnega za gradnjo narodove zavesti in identitete, ni izdelan natan~no po modelu in z vsemi obraznimi linijami, ki so neko~ pripadale `ivemu ~loveku. Tudi vseh ostalih (pribli`no) {tiri tiso~ osemsto kipov je izdelanih na isti na~in. Zvesto. Natan~no po modelu. Lahko bi rekli: objektivno. Pa vendar se ljudi v Skopju rad poloti ob~utek, da vse skupaj ne more biti res. Torej, da je s temi kipi nekaj narobe in da vsemu svojemu objek­tivnemu realizmu navkljub v sr~iki Makedonije ustvarjajo surrealni vtis subjektivne kolektivne norosti. A bili smo pri avtorju. Švicarski kipar Alberto Giacometti je izdeloval portrete, torej: kiparil je glave. Po navadi je kiparil tako dolgo, da ni od glave ostalo skoraj ni~, le {e drobno plosko jajce v velikosti ~love{ke dlani. To niso bili nikakr{ni portreti; nobena glava, ki jo je izdelal Giaco­metti, ni bila ustrezne velikosti in ni imela ustrezne prostornine. Lahko bi rekli, da so bile njegove glave majhne splo{~ene spake, lahko bi tudi rekli, da nobena glava, ki jo je izdelal Giacometti, ni bila natan~na, kaj {ele objektivno realna. A vendar je njegov doprsni kip Jeana-Paula Sar­tra najnatan~nej{i kip Jean-Paula Sartra, kar so jih kdaj videle ~love{ke o~i (in najbr` samo stvarnik ve, kako te`ko je narediti natan~en kip eksistencialisti~nega filozofa). Alberto Giacometti je bil obseden z natan~nim portretom, zato je svo­je kipe obdeloval tako dolgo, da so pod njegovimi prsti izginjali v ni~. Nikakor in nikakor ni mogel izdelati dovolj natan~nega portreta ~loveka. Neko~ je rekel, da je skrivnost portreta v o~esu. Ne v pogledu, ampak v o~esu. V njegovi obliki, zavihku pri kraju, liniji. ^e bi kiparju uspelo, da bi natan~no oblikoval ~lovekovo oko, bi v trenutku oblikoval ~lovekovo glavo, njegov portret. To spominja na pesem z naslovom Franziska, ki jo je napisal in prepeval italijanski kantavtor Fabrizio de André: So rekli, da Franziska ne mara ve~ pozirati mo{kemu, ki slika in je ne more videti. Na nitki, nitki mojega srca, ki gre od o~i do morja, visi skrita solza, ki je nih~e ne zna narisati. Lahko bi rekli, da je to imenitna razlaga umetnosti avtorstva: lahko bi rek­li, da avtorji svoje `ivljenje posvetijo temu, da i{~ejo in ri{ejo (kiparijo, uglasbijo, spi{ejo) tisto nitko, nitko na{ega srca, ki gre od o~i do morja, na kateri visijo skrite solze; lahko bi rekli {e, da prave solze vedno visijo na nitki in da so vedno skrite. A {ele tukaj zares pridemo do avtorja, o katerem smo govorili na za~etku tega sklopa, pridemo do avtorja, ki dela z besedami. Za italijanskega kan­tavtorja Fabrizia de Andréja so ve~krat rekli, da je pesnik, kar je status, ki mu ga tudi ljudje, ki so kdaj brali sodobno italijansko poezijo, niso nikdar odrekali s preveliko vnemo. Je `e tako, da ho~emo v~asih kakemu kantav­torju dati zares veli~asten poklon in potem re~emo, da je pesnik svojega ~asa: da je poet. To po navadi re~emo, ker kantavtor zna z besedami in jih razporedi tako, da zvenijo kot glasba. Radi se strinjamo, da kaj tak{nega uspeva le poetom – kantavtorji imajo glasbo tudi zares zraven, medtem ko je pri pesnikih glasba v besedah bolj stvar notranjega u{esa. Pesniki in kantavtorji so nam v{e~, ker ne lo~ujejo med lepimi in grdi­mi besedami; oni vedo, da je vsaka beseda na svetu lepa to~no toliko, kolikor ustreza trenutku. Kolikor je – natan~na. Pomembno je imeti ljudi, ki se natan~no ukvarjajo z besedami, saj nas lahko le oni spomnijo, kako neumno zveni preve~ lepih besed na kupu ali kako butasto se lahko ~lovek po~uti, ko mora poslu{ati koga, ki v nobenem trenutku ne zna povedati niti ene natan~ne besede. Pri svoji naklonjenosti pesnikom in kantavtorjem verjamemo, da natan~nost v besedah ni samo stvar estetike jezika, ampak tudi stvar du{evnega zdravja. V svetu, kjer nam preve~ ~asa govorijo eno, delajo pa drugo, tvegamo, da bomo kon~ali v zaprtih ustanovah. Zapiranje ~asopisov pred `anri, ki bi podobno kot poezija in glasba (lahko re~emo: umetnost) raziskovali polja besedne natan~nosti, ki bi z vso avtorsko svobodo prehajali od striktno novinarskega k {irno lite­rarnemu ter pri tem uporabljali tako novinarska kot literarna sredstva, ignoriranje literarne reporta`e kot relevantnega besedila o relevantnih temah, ki zahteva obilo jezikovne spretnosti, pa tudi neutrudno vihar-jenje mo`ganov, prekucevanje ustaljenih norm in preizpra{evanje vsega objektivnega in subjektivnega, skratka: trenutna splo{~enost ~asopisnih `anrov v sodobnem medijskem prostoru na zgolj ~lanke povzro~a, da je svet v na{ih ~asopisih oropan vsakdanjega `ivljenja, da je oropan `ivljenja sploh, objektivna, estetsko prazna in banalna, lahko bi rekli tudi politi~no korektna besedila pa nas vsak dan znova opominjajo, da je svet okoli nas velika olikana katastrofa, mehanizirana, estetsko pu{~obna upravljana dru`ba, v kateri so ~asopisi zaprte nesvobodne ustanove, ki spominjajo na industrializirane manufakture katere koli druge predmetne dobrine, recimo ~evljev ali nagrobnih spomenikov, novinarji v njih pa se urijo v obrtni{ki spretnosti, ki napreduje, medtem ko “rokodelec”, torej avtor, nazaduje podobno kot delavec za teko~im trakom. (Ta zapis, ta nikakor objektivni zagovor ~asopisnih `anrov in literarne reporta`e se ne utegne posve~ati uni~ujo~im delavskim prekernostim v novinarskem poklicu, ki so zanesljivo tudi povezane s prekernostjo premnogih ~asopisnih `anrov, povsem gotovo imajo te prekernosti zelo podobne vzroke in podobno uni~ujo~e posledice, a zaradi usmerjenosti misli se tem problematikam ogibamo ter sledimo toku misli o literarni reporta`i kot ustvarjalnem, polnokrvnem in nujnem ~asopisnem `anru.) Najbr` nespodobno, a vendar smiselno se zdi navesti citat Noama Chomskega iz slovenske Antologije anarhizma 3 (str. 194), ki v nana{anju na industrializirano dru`bo pravi: “^lovek, ki svoje `ivljenje pre`ivlja v opravljanju malo{tevilnih preprostih operacij, katerih u~inki so nemara tudi vedno isti ali skoraj isti, nima nobene prilo`nosti, da bi uporabil svoj razum… in v glavnem postane tako neumen in neveden, kakor je ~love{ko bitje sploh lahko nevedno… toda v vsaki napredni in civilizirani dru`bi prav v to stanje padejo delovni reve`i, to je, ve~ina ljudi, razen ~e se vlada ne potrudi, da bi ga onemogo~ila.” Avtor, ~asopisni novinar, ki pri svojem delu nima rednih prilo`nosti oziroma sploh mo`nosti, da bi raziskoval celotno paleto novinarskih `anrov in torej raznovrstnih na~inov novinarskega izra`anja, prej ali slej zapade v mehanizirani sistem sporo~anja z ustaljenimi besednimi zvezami (najbolj nazorni primer za to so besedila {portnega novinarstva, v katerih mrgoli istih fraz, kvazi duhovitih, a `e stokrat sli{anih dovtipov in navez, ki ne dosegajo ve~ `elenega u~inka oziroma so iz zaznamovanih bese­dilnih sredstev zaradi ponavljanja postala popolnoma nezaznamovana, duhamorna in omledna; {portno novinarstvo se sicer more zagovarjati z dejstvom, da njegova besedila pogosto nastajajo v izraziti ~asovni stiski in v poznih no~nih urah po {portnih dogodkih, a vendar ta zagovor vzdr`i le na pol), to je sistem sporo~anja s stalno ponavljajo~imi se miselnimi shemami, s podobnimi ali istimi stav~nimi zgradbami, brez vsakr{ne estetske in slovni~ne inovacije ali ustvarjalnosti, s popolno koncentra­cijo na vsebino, ki naj bo podana kar najbolj brezosebno, togo, rezko, nedvoumno, skratka objektivno. Naslovnik, torej bralec, za katerega skoraj z gotovostjo trdimo, da je ~asopisno vsebino `e ve~er pred prebiranjem ~asopisa videl na televiziji, jo preletel na spletu ali sli{al na radiu na poti v slu`bo, ne bo v ~asopisu, tiskanem mediju, ki vendarle verjame, da druge medije poseka po “ka­kovosti informacije”, ki da je v ~asopisih najbolj temeljita, preverjena in utemeljena, nazorno predstavljena, analizirana, skratka najbolj{a, ker poglobljena (v resnici pa v najve~ primerih ista, a zaradi etape v tiskar­ni zgolj pozneje dostavljena), na{el ni~ drugega kot natipkano pono­vitev iztro{enega informacijskega spektakla, `e zmletega, premletega, pre`ve~enega in izpljunjenega v drugih medijih. To je spektakel, ki kar kli~e po zdolgo~asenosti, od te pa je le en korak do apatije, ki je po navadi zelo dobra znanka popolne odtujenosti. Zdi se, da bi moral tisti, ki bi hotel razumeti sodobno krizo tiskanih medijev, najbr` razumeti tudi dejstvo, da so za bralca ~asopisov nekatere ~asopisne zvrsti ve~ kot `anr; so razvada. Ljudje, ki radi berejo ~asopise in jih zato tudi kupujejo, tega ne po~nejo le zaradi aktualnih informacij ali objektivnega poro~anja. Ljudje, ki kupujejo ~asopise, to po~nejo predvsem zaradi svojih razvad – ~asopisnih sestavkov, ki imajo zanje neko posebno vrednost, saj so ve~ kot aktualni, ve~ kot objektivni, ve~ kot informativni. ^e ~asopisi `e morajo umreti, potem naj vsaj umrejo kot ~asopisi. S svojimi `anri na prvih bojnih frontah, z artilerijo ustvarjalnosti, celovitosti in svobodne udarnosti. Boj In tako {ele zdaj, ko upehani od joka Vietnamke in presunjeni od to`be Makedoncev saniramo neopisljivo {kodo `leda in leda v na{ih gozdovih, du{ah in domovih, kon~no prispemo do nakazane poante: narativno no­vinarstvo je polje boja, prostor upora. Tako so ga dojemali vsi najve~ji mojstri te dejavnosti v (nam znani) svetovni zgodovini novinarstva. Med petimi knjigami Oriane Fallaci (ki se je v tem besedilu spomi­njamo kot italijanske mojstrice literarne reporta`e), med petimi njenimi knjigami, ki so iz{le posthumno, je le ena leposlovna – dru`inska saga na 859 straneh z naslovom Klobuk, poln ~e{enj. Vse druge so novinarske; zbirke njenih najbolj{ih novinarskih besedil. V eni so intervjuji. V dveh so reporta`e. V zadnji, z naslovom Moje srce je bolj utrujeno od mojega glasu, pa so zbrana njena predavanja in komentarji o novinarstvu, o nje­govem odnosu do literature, resnice, mo~i, politike, svobode in upora. V zbirki kar mrgoli izjav v slogu: “Novinarji ne poro~ajo o dogodkih. No­vinarji jih ustvarjajo. Ustvarjajo jih zato, ker jemljejo presti` oblastem.” Ali pa: “Politika, kot jo na svoj naivni na~in razumem jaz, je dr`avljanska dol`nost. Prej dol`nost, {ele nato pravica. Enako velja za svobodo. Svo­boda je najprej dol`nost, {ele nato pravica.” Predvsem pa Oriana Fallaci v vsakem od {estih zbranih esejev poudarja: “Evropsko novinarstvo se je rodilo kot orodje boja.” In tukaj se ji pridru`i {e en mojster literarne reporta`e, na katerega spomin ohranjajo premnoge zbirke novinarskih besedil, poljski novinar Ryszard Kapuscinski. Na{emu nikakor objektivnemu zagovoru ~asopis­nih `anrov in literarne reporta`e se zdi smiselno, da svoj miselni tok zaklju~i s citatom iz njegovega pogovora z urednico Mario Nadotti, ki je objavljen v italijanski zbirki Ta poklic ni za cinike: “Pravo novinarstvo je tisto z namenom, se pravi tisto, ki si zastavi cilj in ki `eli s svojim deja­njem ustvariti neko obliko spremembe. Zame ni mo`no nobeno druga~no novinarstvo. Seveda govorim o dobrem novinarstvu. ^e berete besedila najbolj{ih svetovnih novinarjev – dela Marka Twaina, Ernesta Heming­waya, Gabriela Garcie Marqueza –, vidite, da gre pri njih vedno za novi­narstvo z namenom. Za boj. Ti ljudje se vedno za nekaj borijo. Boj je zelo pomemben za na{ poklic. Biti dobri ljudje, biti ~love{ki, razvijati lastne potenciale in same sebe ter predvsem razvijati v sebi kategorijo so~utja.” Ta improvizirani esej, ta nikakor objektivni zagovor verjame, da je lite­rarna reporta`a kot ~asopisni `anr z vsemi svojimi specifikami izraz boja za natan~en, jasen in ustvarjalen jezik, ki s svojo raznolikostjo omogo~a in ohranja du{evno zdravje posameznikov in dru`be, ki naj ne bo apati~na, zdolgo~asena in odtujena, saj je tak{na dru`ba su`njev in slug. Prav tako ta improvizirani esej verjame, da ~asopisi niso le dnevni potro{ni{ki material za predajo informacij, pa~ pa – z besedami Oriane Fallaci – zgodovinske ~itanke, razvada neke dru`be, subjektiven, a resnicoljuben, natan~en in celosten zapis nekega ~asa. Ta zagovor verjame, da pri ~asopisnem novinarstvu ne gre zgolj za dejstva in razum. Gre predvsem za pogum, intuicijo in interpretacijo. Kajti, spet Hakim Bey, tokrat izpisan v celoti: “Ni~ razen konca sveta ne more pokon~ati vsakdanjega `ivljenja. Ni~ razen konca sveta ne more pokon~ati na{ih stremljenj po dobrih stvareh, po ~ude`nem.” Drevesa le`ijo, gozd spominja na pogrom, a glej: v ti{ini mala srna vztrajno li`e sol, se hrani. Marinka Marija Mikli~ Kako so neko~ di{ale knjige Doma smo imeli v mrtvem podboju vrat kredenco, stala je na okroglih nogicah, na stekleni vitrini sta bila izbru{ena dva golob~ka. V tej omari so bile knjige, mogo~e je bilo vsega le kakih sto knjig, ampak meni se je zdelo, da jih je stra{no veliko. V glavnem so bile to slovenske ve~ernice kot Gosta~ Matev`, Bajtarska kri in med njimi tudi Poezije. Knjige so bile na policah zlo`ene po velikosti, ve~ji formati spodaj, na vrhu pa manj{e knjige. Tam je bila tudi ena s popolnoma druga~nimi ~rkami, ki jih ni bilo mogo~e prebrati. “To je {e star druk,” je rekla mati, “se bo `e na{el kdo, ki bo znal to prebrati.” Mnogo pozneje sem ugotovila, da je ta knjiga pravzaprav napisana v gotici in je {e iz predprej{njega stoletja. @e od samega za~etka smo bili naro~eni na Dolenjski list in pozimi leta 1956 je bil v njem ~lanek o pisateljici Ilki Va{te, ki je takrat izdala svojo knjigo Gri~arji. “To je zelo pametna `enska,” je govorila mati, in nekega dne je vsa `are~a prinesla knjigo domov, sploh ne vem, kje je skrpala denar zanjo. Kot svetinjo smo jo glasno brali ob ve~erih in se potem o vsebini pogovarjali. Najve~krat sem brala jaz. “Kar na glas beri,” je rekla mati, “da se bo{ nau~ila.” Knjige in ~asopise smo potem, ko smo jih sami prebrali, posojali po vasi. To je bila moja naloga, nosila sem jih po hi{ah in sosede opominjala, ~e jih niso pravo~asno vrnile. To sem rada po~ela, saj sem se smela z doma~imi otroki poigrati {pano, medtem pa so mi v “necko” natresli zrele hru{ke in pozimi suhe krhlje. Šele v osnovni {oli so me nau~ili, kaj pomeni beseda literatura, a zame so bili to moji {olski spisi. V njih sem pisala v srce segajo~e zgodbe o kurir~kih, ki so nosili po{to in nogavice partizanom, in navadno sem na vsakem nate~aju za nagrado prejela knjigo v stilu Iz krvi rde~e. Takrat sem na veliko brala poezijo. Na pamet sem znala vseh petdeset vrstic Krvave bajke, v zanosu sem deklamirala Samo milijon nas je, ~eprav so rekli, da nas je pravzaprav dva. En ~e{njev cvet, dehte~ in bel je privabljal solze v o~i; tisto, ko so Obkr{ki hosti mir zmotili ~udni gosti, pa je nare­dilo predvsem deklicam cmok v grlu. Fantje tega niso razumeli, me pa njihovega Vinetouja ne. V uporni{kih in trmoglavih letih sem zaljubljena v Zeleno, ki te ho~em zeleno jokala ob Gimnazijki in Doktorju @ivagu. ^e me je bilo ~esa strah, sem kot mantro ponavljala Zbe`ite sence, vzidi ~isti dan! Dolgo nisem sli{ala te pesmi, lani pa jo je ob dr`avnem prazniku profesionalno povedal znan slovenski igralec. Naje`ila se mi je ko`a, stopila sem k televizorju in z igralcem deklamirala pesem, da so zbe`ale sence in se je zarisal ~isti dan. Potem je `ivljenje postalo resno, in preden sem se prav zavedla, so de­setletja skrbi za dru`ino in standard zresnila tudi mene. Kljub temu sem kupovala knjige in jih zlagala v omaro v dnevno sobo. Najprej smo gledali slikice, nato smo brali pravljice in nekako stisnjeni in pocrkljani z njimi zaspali. Pozneje je pri{lo obdobje, ko sta mi otroka vsak dan postavila stotnije vpra{anj zakaj in kako. Takrat sem na veliko kupovala enciklope­dije, take za otroke in take za odrasle, kar nekaj metrov teh knjig {e vedno imam. Vsak dan smo listali po njih, se iz njih u~ili, resni~no so bile vsak dan v doma~i rabi. Še vedno sta tam precej obrabljen Slovar slovenskega knji`nega jezika in Slovenski pravopis. A le kdo bi danes pe{ listal, ~e se v sekundi vse najde v ra~unalniku? Otroka sta pustila `oge in kolesa v gara`i; v za~etku sem zelo pogre{ala odpiranje hladilnika, zasedeno kopalnico, razmetane knjige in prazne vre~ke ~ipsa. V tem ~asu so se mi nabrale gube, hoja je postala zibajo~a, gibi po~asnej{i in namesto v sindikatu delavcev sem zdaj v dru{tvu upo­kojencev. In kar naenkrat imam ogromno ~asa samo zase. Sem redna obiskovalka knji`nice, vanjo vstopam s spo{tovanjem kot vernik k nedeljski ma{i. Prepri~ana sem, da imamo v na{em mestu najlep{o knji`nico. Sprehod, {oping ali `enski klepet ne more nadomestiti sprehoda med knji`nimi policami. Tam vonjam knjige, `e po ovitku vem, katera ima dobro energijo, tam bi se lahko zadr`ala ves dopoldan. A tudi na{a knji`nica ima svoje nev{e~nosti. Za nas, ki smo v revmati~nih letih, in takih nas je dopoldan v knji`nici precej, so knjige na spodnjih policah nedosegljive. ^lovek {kripajo~ih kolen se pa~ ne more pripogniti, s svoje vi{ine pa tudi z o~ali ne vidi naslovov. Enkrat sem `elela eno knjigo od tam spodaj, po~epnila sem, a glej ga vraga, noga je klecnila in jaz sem kar naenkrat kle~ala tam na tleh. Gotovo ni nih~e videl, sem se tola`ila, potem pa se ozrem, o groooza! Dva koraka za mano stoji `en{~ina, ki mi je v mladosti speljala fanta! Jaz pa tam na tleh. Najraje bi se vdrla v laminat! Od takrat nikoli ve~ ne stikam za tistimi knjigami in jih zato ne morem uvrstiti med literaturo za doma~o rabo. A ni~ zato, zame je knji`nica kljub temu hram za mojo du{o, iz nje grem z blagoslovom, ki se mu re~e knjiga. In potem se udobno namestim in berem in berem in mnogokrat se mi utrne, da sem v prebrani knjigi prejela novo verovanje, da me je knjiga v resnici na poseben na~in blagoslovila. A tudi doma imam svoj oltar. Po vzoru tiste doma~e preproste va{ke knji`nice sem si uredila svojo in v njej se drenjajo knjige vseh mogo~ih vsebin. Na policah je dedi{~ina iz predprej{njega stoletja, knjige iz prej{njega stoletja, najve~ pa je knjig novej{ega datuma. Poseben prostor imajo knjige pisateljev in pesnikov, ki so mi vanje napisali posvetilo. To je moj doma~i sveti prostor namesto bohka v kotu. In ker imata starost in upokojensko `ivljenje tudi svoje prednosti, se v~asih zasedim v tej sobi za skoraj ves dan. Knjigo, ki mi pade v o~i, vzamem v roke, listam po njej, jo odpiram in zapiram, lahko buljim vanjo in se pretvarjam, da ne sli{im go­drnjavega mo`a. O, boh, kolikokrat v `ivljenju sem se `e zatekla v knjigo! Vse, kar je doma v moji knji`ici, ni za doma~o rabo, no, pravzaprav je, le da ima druga~no uporabno vrednost. ^isto spodaj imam iz ~asov, ko {e nismo poznali strica Googla, nekaj suhih, {e ve~ pa debelih enciklopedij, ki jih polagam najmlaj{emu vnu~ku na stol, da dose`e kro`nik na mizi. Spodaj je tudi priro~nik Na{ otro~i~ek, po katerem se je vzgojnih metod u~ila moja mati in jih preizku{ala na meni. Napisan je s toliko ljubezni in topline, da se vsekakor lahko kosa z vsako sodobno filozofijo o vzgoji otrok. A tudi te knjige ne prebiram ve~. Saj veste, otroke vzgajajo star{i, babice in dedki jih razvajamo. Poezijo rada berem, pred epiko dajem rahlo prednost liriki. Sicer sem bolj prista{ klasike in rim, a ker se poezija in literatura nasploh obnavlja le z novimi in mladimi avtorji, sku{am slediti, kaj ustvarja na{a mlade`; enkrat sem jo {la poslu{at celo na Ur{ko. Prosti verzi, veliko ~ustev, veliko znanja in malo manj potrpljenja, bi rekla. Sicer pa po neki ne vem kak{ni logiki razporejam poezijo v dva predala: v zgornjem, svetlej{em je tista, ki si jo `elim {e kdaj prebrati, v spodnjem pristane tista druga, temna poezija. ^eprav sem tudi sama enkrat napisala sto strani razmi{ljanj o smrti, zdaj ne maram Eros-Tanatosa in pesmi v smislu Prijazna smrt, predolgo se ne mudi, sploh pa takih pesmi ne bi imela na no~ni omarici. Tam imam Malo sanjavko in Ne`ino ne`no poezijo, v kateri Na tvojo ko`o pi{e svoje verze. Lepa, ~ustveno iskrena pesem me napolni z energijo, z zaprtimi o~mi o taki pesmi {e dolgo razmi{ljam, v~asih bi kar vstala in zaplesala. Zelo rada berem otro{ko poezijo, Ma~ek Muri je zakon zame in za vnu­ke, otro{ki poeziji sproti dodajam novej{e, saj ima vsaka generacija nekaj svojih hitov. Le Butalcem se je smejala `e moja mati, pravzaprav se jim smejimo `e {tiri generacije, saj je prav zanimivo, kako so se v teh letih namno`ili in razselili po vsej de`eli. A zdaj nekako druga~e berem, kot sem brala v otro{tvu, tudi Mese~evo romanco dojemam zdaj popolnoma druga~e. Predvsem imam rada leposlovje, saj `e beseda pove, da je to lepo slov­stvo. Proza mi je nekako zlezla pod ko`o, vse zvrsti proze so mi blizu. Vsako leto se zapodim v branje kresnikovih nominirancev, saj {e vedno mislim, da je roman vrhunec literarne umetnosti. A nekako bolj kot Se­verni sij me je pri Luciji V ~etrtek ob {estih potegnilo Stankino Igranje in Cvetkini Potovci. Toda med nominiranci je vsako leto tako malo `ensk, zdi se, kot da je roman {e vedno domena mo{kih. Toda na moje mnenje o tem, kdo bo kresnika dobil, zagotovo ni treba ra~unati, ker vedno ustrelim mimo, saj sta se me recimo stra{no dotaknila Rudijeva Postaja in Petrov Skok ~ez ko`o. ^eprav zase mislim, da sem povpre~no bralno pismena, kot se zdaj izra`ajo, bi romane res te`ko razdelila na tiste za doma~e branje in na one druge. A gotovo je preve~ bogokletno povedano, ~e re~em, da tudi medalje nikoli ne pripnejo na prsi ljudskega junaka. Vedno znova se zvesto in z u`itkom vra~am h kratkozgodbarjem. Pred spanjem si privo{~im po eno short story, nato knjigo odlo`im in naslednji ve~er preberem naslednjo. U`ivam v resnih in humornih zgodbah, v~asih se hahljam anekdotam ali pa se ob satiri le kislo nasmehnem. Kratka zgodba sploh ni preprosta in po kvaliteti lahko merljiva. Tiste, ki imajo med vrsticami {e prostor zame, da kaj dodam, in imajo v zadnjem stavku odprte konce, mi zaposlijo ve~erne misli, dokler trdno ne zaspim. Pravijo, da lahko kratko zgodbo preberemo v eni uri in si jo zapomnimo za vse `ivljenje. Ja, za vse `ivljenje sem si zapomnila Ivanovo Zatajeno mater, a rada presko~im sto let in zrem v Nej~eve stavke, kjer Vevericam ni~ ne uide ali pa Pri mojstru na ~aju slastno hrustljam njegov Sendvi~. ^ez vso mero so se razbohotili priro~niki. Knjigarne kar tekmujejo, katera jih bo najve~ postavila v izlo`bo. In seveda, samo prebrati jih je treba in `e bomo strokovnjaki za ne vem kaj vse. Nikoli nisem marala priro~nikov o pletenju puloverjev za po~love~ene hi{ne ljubljen~ke, kaj takega ni nikoli smetilo mojih knji`nih polic. Ob majhnih otrocih pa je le bilo treba v~asih pogledati v Zdravstveni leksikon in ugotoviti, ali imamo v hi{i rde~ke ali o{pice. Bil je ~as, ko smo z dru`ino potovali in takrat sem na veliko kupovala Turisti~ne vodnike. Tu in tam {e pogledam kam me Lep dan kli~e ali zavijem v kako Prestolnico, vendar je zdaj tudi meni `e skoraj la`e poklicati na pomo~ google in tisti njegov uli~ni pogled. Obstajajo tudi zelo dobri trajni priro~niki: ^i{~enje zama{enega lijaka s Sartrom in Lepljenje tapet s Hemingwayem sta do`ivetji, h katerima bi se ~lovek vra~al znova in znova. Preizku{ala me je grda bolezen, takrat sem iskala pot iz tunela po Cele­stini, v Paulovih Enajstih minutah in v tistih Smrekah iz Sibirije. Ve~krat Sem sedela ob reki in jokala, pomagal ni niti Kri` na prsih, pa tudi Bha­gavad-gita ne. Nekaj mesecev so bile to moje knjige za vsakdanjo rabo, potem sem pri{la do spoznanja, da res Ne gre samo za kolo in spet za`ivela po starem optimisti~nem receptu. Zato me zdaj Zlate misli ne pritegnejo ve~, lastna intimna spoznanja me bodo vodila, ko me bo na koncu tunela vabila lu~, da prestopim na drugo stran. Danes je v knji`nicah in knjigarnah poplava prevodne literature, ki me potegne v branje. @e zdavnaj sem ugotovila, da je najve~ja slast brati avtorja v njegovem izvirnem jeziku. Sama zmorem to le v hrva{~ini, zato mi moj prijatelj, istrski pisatelj, redno nosi knjige iz puljske knji`nice. Pre­berite recimo Bolji `ivot z vsemi italijansko-hrva{ko-slovensko-istrskimi besedami ali pa Jebo sad hiljadu dinara. So~en jezik, te`ko si to zamislim v prevodu! Andri}a sem sicer brala v sloven{~ini, pa tudi skoraj vse Nobe­lovce, ki jih brez na{ih pridnih prevajalcev ne bi mogla. Dobre prevajalce zelo spo{tujem, na samem vrhu vidim {e vedno pronicljivo Jolko. Zaradi potrpe`ljivega dela na{ih prevajalcev lahko tudi jaz u`ivam v Seznamih in Ro`i, ~eprav me pri Ecu skoraj toliko kot njegovo pisanje fascinira to, da ima tip doma petdeset tiso~ knjig. ^e bi bilo po moje, bi tudi jaz imela v eni sobani desettiso~e knjig, ne pa vinsko klet in sode v njej, a mogo~e zato enkrat o tem celo napi{em Petdeset odtenkov vinograda. Knjigo, ~e mi ni v{e~, le preletim, ali pa jo preberem do konca in po­zabim, ker se me sploh ni dotaknila. Tudi nimam rada literature, ki me sili, da hitim brati. Motijo me prezapleteni stavki, raztegnjeni v ve~ deset vrstic, {e najbolj pa me moti ponavljanje `e povedanega. Rada imam stav­ke, ki te~ejo kot olje, da z lahkoto pridem do vsebine. V~asih v zgodbo prihajajo novi protagonisti, s katerimi ne vem, kaj bi, nimajo preteklosti in mi nekako kot strgane polivinilaste vre~ke obvisijo po obalnih drevesih. V protagonista se v`ivim z vsem bitjem, se vle~em z njim iz te`av, se z njim veselim, ga ob~udujem ali pomilujem. Z branjem raziskujem, za~nem na ni~li, potem pa se z vsakim prebranim stavkom bli`am ne~emu novemu, gradim zgodbo in bogatim sebe. Z branjem se podam na potovanje, zato se `elim z vsakim stavkom premakniti naprej. Ko sem na cilju in se spet vrnem v svoj svet, imam nove izku{nje, zato sem po vsaki prebrani knjigi malo druga~na. Nalepili so mi besedo perfekcionist, pravzaprav so mi `e v {oli spre­menili ime v Marljivka, ker sem tako vestno zapisovala vse, kar je rekla u~iteljica. Zdaj, na stara leta, to {e bolj dr`i, ker resni~no vestno preberem vse, kar je v knjigi. No, ~isto vsega spet ne! Recimo, moti me spremna beseda avtorja. Vedno pomislim, saj si imel na razpolago vso knjigo, kaj mi bo{ zdaj {e nekaj pojasnjeval! Ob branju se pogosto zalotim, da se kregam z avtorjem, ~e napi{e, da je mati pekla dober kruh, potem pa na naslednji strani to pove {e enkrat. Kot da si ne bi `e zapomnila! Pa da bi naslednji~ vsaj napisal, da je mati pekla kruh, ki je lepo di{al ali je imel hrustljavo skorjico! Saj menda `e sama vem, da je to dober kruh! Vidite, zaradi takih re~i se kregam z avtorjem. ^e bi imela njegovo telefonsko {tevilko, bi mu jih v tak{nem trenutku gotovo napela. Vsako knjigo vza­mem v roke s spo{tovanjem, zato nekako pri~akujem, da se je tudi avtor zame trudil po svojih mo~eh. Navadno to ugotovim `e po prvih stavkih. Gotovo se tudi vi spomnite tistega znamenitega stavka Bil je lep pomladni dan, svetel in zvene~, kakor iz ~istega srebra ulit, v katerem kar ~uti{ neko intonacijo zgodbe, ni ~udno, da ga je dosledni in {armantni Ciril pilil ve~ mesecev. Vidite, to je zame spo{tovanje bralca! Zdaj se je moderno pogovarjati o tem, kdo s kom bere. Moje upokojenke se kar naprej hvalijo, da berejo z Manco. Jaz ne berem z njo, bi me pa zelo zanimalo, med katere bralce bi me gospa uvrstila. Nekako slutim, da je moje gospodinjsko starocentri~no literarno razmi{ljanje {e najbli`e bralni kulturi za vsakdanjo rabo, saj je tisti spor med Jernejem in Francetom o tem, kaj je mno`i~na in kaj elitna kultura, gotovo {e vedno aktualen. Moja prijateljica je napisala knjigo, ki jo je izdala elitna zalo`ba. Najprej je bila predstavitev v mestu, na elitni lokaciji, toda dogodka se je udele`ilo le {estnajst ljubiteljev knjig. Mesec dni pozneje je bila predstavitev iste knjige na de`eli, v njeni rojstni vasi. Kulturni dom s stopetdesetimi sede`i je bil popolnoma poln, na koncu ploskanje in ploskanje in samo v tem ve~eru je bilo prodanih ve~ kot {estdeset knjig, ki so na{le svoj dom v pode`elskih dnevnih sobah. Kje naj zdaj i{~emo mno`i~no kulturo? V mestih zagotovo ne. A iskreno povedano, jaz spadam med vsakdanje bral­ce, elitno kulturo pa si ogledujem le nekajkrat na leto, pa {e to z nelagod­jem, ker ne vem, ali je cesar oble~en po zadnji modi ali je {e vedno nag. Poletja pre`ivljam ob obali, udobno se namestim v senco, klobuk, o~ala in seveda knjiga so obvezni rekviziti. Priznajte mi, da je prav lahkotno pla`no branje najve~ji u`itek dopusta. Zato `e zdavnaj prebranih klasikov ne jemljem s sabo, spremlja me recimo Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil ali ve~ kot tristo strani debel nasvet Jej, moli, ljubi! V tistem kov~ku, v katerem z vnuki vla~imo na dopust knjige, se najdejo tudi Punce za znoret, Geniji v kratkih hla~ah, Grav`arije gospoda Gnilca in seveda zadnje ~ase spet priljubljeni najrazli~nej{i stripi. Rada se sprehajam po pla`i, gledam v tla in pazim, da ne podiram z lopatko prav po in`enirsko sestavljenih gradov. Zato se mi o~i ve~krat tudi ustavijo na kar tako na brisa~i pu{~eni knjigi in seveda vedno prebiram naslove. Enkrat sem se tega lotila prav statisti~no; najve~ je bilo angle{kih knjig, precej italijanskih avtorjev, na{el se je tudi Pavol s tistim, kar se je Zgodilo prvega septembra (ali pa kdaj drugi~), a z veseljem vam povem, da smo Slovenci na hrva{ki obali naj{tevil~nej{i pla`ni bralci. Zadnja leta tak{na statistika ni ve~ mogo~a. Zdaj na pla`i namesto v knjige “virijo” v vsemogo~e Kindle in eBooke, kako naj potem ugotovim, kaj berejo? Moji so zato sklenili, da mi za rojstni dan kupijo tako {katlico, da bom tudi jaz namesto tistega kov~ka na morje nesla le lahko tablico in v njej bo menda celo dvesto knjig. Si morete misliti, da me potem vse poletje sploh ne bo izpod borovcev? Branje zahteva veliko domi{ljije, saj si moram iz ~rk sama ustvariti barve, obraze, cele pokrajine, razbrati moram zna~aje in ob~utke, iz ~rk sestavljene besede mi podarjajo misel in zgodbo. V~asih pa se knjig za vsakdanjo rabo lotim z matematiko. Knjigo, o kateri nimam pojma, podr`im odprto na prvi strani in s priprtimi o~mi sku{am ugotoviti, kateri samoglasniki prednja~ijo. ^e ne gre, jih pre{tejem in na osnovi tega si zamislim, kak{na zgodba me ~aka. ^e je najve~ trdno na tleh stoje~ih A-jev, bo zagotovo hvala in nirvana. ^e prevladujejo E-ji, pri~akujem smeh in greh, pri I-jih je vedno veliko hihitanja in prilizovanja, pri O-jih pa krohot in topot. U-ji me spominjajo na tisti auu, zato me ~akajo udarci in uganke. Tole sem enkrat povedala vnukom, smejali so se, da to `e ne bo dr`alo. V slu~ajno izbranih knjigah smo {teli samoglasnike na prvih straneh in potem dru`no ugotovili, da mogo~e to vendarle dr`i. A najbr` je pomagalo naklju~je, ker ~isto zares tudi sama v to ne verjamem, bil pa je hec in prav lepo smo se zabavali. Iz naslovov knjig je mo`no sestavljati resne in sme{ne stavke in cele zgodbe. A za to je treba imeti dolo~ene pogoje: vnuke na po~itnicah, de`even dan in pribli`no petsto knjig, da jih lahko po mili volji prelagamo. Potem nastane stavek, ko Zvezdica zaspanka z Mravljin~kom Ferdinan­dom re{i Rde~o kapico, Muca Copatarica prinese copate in potem gredo vsi z Jurijem Murijem v Afriko. Tisti, `e malo bolj odrasli, naredimo zgodbo s Piko Nogavi~ko in Petrom Klepcem, ki sta skupaj tako mo~na, da lahko premakneta tudi ceste in plo~nike; Zmote dijaka Tja`a pa v Tajnem dru{tvu PGC razre{uje Pet prijateljev. Tisti najbolj odrasli pa zdru`imo @eno francoskega poro~nika s Starcem in morjem. Seveda se ob tem tudi pa~imo, ko posnemamo na{e junake, se smejemo drug drugemu, da se popoldan prevesi v ve~er, ko je treba knjige spet zlo`iti v omare. Po doma~i knji`nici je prav zanimivo iskati knjige, ki so se rodile v na{em rojstnem letu. Tako zdaj `e vsi vemo, da se je s Tomom rodil Morski pes Anton, z Damjano Pekarna Mi{ma{, Val in Nik zavijeta Pri hrastu levo, stric Borut se je rodil z Drej~kom in tremi marsovci, dediju pa kar tako na pamet dolo~imo dobrega vojaka Švejka. Tisti France, ki je napisal na{o himno, pa je to~no dvesto let starej{i od @ana. Seveda najde­mo rojstnodnevne knjige tudi vsem tetam in stricem ter vsem bratrancem in sestri~nam; ~e imamo take knjige, ali ~e jih najdemo v kaki bukvarni, jih tudi podarjamo, ko smo povabljeni na rojstnodnevno torto. Ko proti ve~eru moji vnuki `alostno ugotovijo, da babi nima svoje rojstnodnevne knjige, jih hitro potola`im, da so to Otonovi Mehur~ki. Poi{~emo jih, preberemo in spet mine en meglen in mrzel dan. Potem pa pridejo dnevi, ko imajo mladi star{i delovne, vnuki {olske in vrti~karske ter mo` vinogradni{ke obveznosti. V takih dneh se zasedim v tistem po~ivalniku iz Ikee v knji`ni sobi, kot moji knji`nici re~ejo vnu­ki, zaprem o~i in sku{am ugotoviti, katera knjiga gleda vame. Podr`im jo v rokah, z nje obri{em prah in jo mogo~e `e peti~ preberem ali vsaj posamezne odlomke v njej. Potem jo vrnem na polico, vzamem v roke tiste mamine Gri~arje in razmi{ljam, kje bodo ~ez petdeset, sto let. So stvari, ki si jih zapomnimo za vse `ivljenje. Sredi prej{njega stoletja sem nosila knjige in ~asopise po vasi, sredi tega stoletja bodo moji vnuki svojim vnukom razlagali, kaj vse so do`iveli s knjigami in svojo babi. Vsaj upam, da bo tako. Razlo`ili bodo, kako so neko~ di{ale knjige, kako te`ke so bile, kako lepe slikice so bile v njih in kaj vse so po~eli z njimi. Njihovi vnuki jih bodo za~udeni poslu{ali in tako kot jaz takrat ob knjigi v “starem druku”, najbr` sploh ne bodo vedeli, za kaj gre. Simona Kopin{ek s Petro Kolman~i~ Kopin{ek: Veronikina nagrada je pozornost usmerila na va{o peto zbirko. Pravite, da so v njej pesmi minulega desetletja. Mar P(l)ast za p(l)astjo predstavlja opaznej{i premik v va{em `ivljenju? Osebnostno, literarno, dru`beno… Za vsako odstranjeno plastjo se poka`e nova plast, plast nove pasti, v katero se lahko ~lovek ujame. Kolman~i~: @e s predzadnjo zbirko Uvod v po`elenje se mi je zgodil pre­lom pri ustvarjalnem procesu. Pri{la sem do sklepa, da se mora prvoosebni jaz, ki `eli biti v{e~en in sprejet ter je bil v ospredju v prvih treh zbirkah, umakniti in prepustiti besedo tistemu, ki je tudi ves ~as navzo~, a stoji ne­kje zadaj, v senci, in predstavlja tema~no ter morda manj v{e~no plat re~i. Koordinate prostora in ~asa mojega zunanjega `ivljenja so se v zadnjih letih temeljito spremenile in v zbirki se seveda zazna, da so posledica teh sprememb tudi notranji premiki, nekateri bolj, nekateri manj gotovi, premiki, ki so v~asih tudi navzkri`ja s samim seboj. Je bivanje dveh, njuno so-glasje, ki re~i med njima postavi na dolo~ena mesta, potem pa se pridru`i novo bivanje, ki ga je nekako treba umestiti v ta neotipljivi, nadrealni prostor dvojine. Skozi novo bivanje sebe in svet uzre{ druga~e in izka`e se, da je nekatere re~i treba razmisliti na novo in posledi~no premestiti tisto, kar je neko~ `e dobilo svoje mesto. Odstiranje plasti se tako dogaja skozi optiko tega novega oziroma na novo urejenega bivanja. Kopin{ek: Kako menite, je na va{o poezijo vplivala dru`ina? Prestop iz intimne ednine (zasute s predstavami, ki se v dvojini sesujejo) v par­tnerstvo in materinstvo je v zbirki P(l)ast za p(l)astjo va{i govorici dal druga~en ton neposrednosti. In globine. Kolman~i~: Dru`ina, partnerstvo, materinstvo v mojem `ivljenju pomeni­jo neko povsem novo dimenzijo. Ni lep{ih trenutkov, kot so tisti z otro{ko Petra Kolman~i~ knjigo v rokah in otrokoma pod perutnicami, in ni stra{nej{ega spozna­nja kot to, da si s tem, ko si na svet spravil dve `ivljenji, na svet spravil tudi dve smrti. Te silne ob~utke je treba sprejeti in po~asi udoma~evati. Z vstopom v dru`insko `ivljenje se je zgodilo prevrednotenje nekaterih vrednot … Nisem ve~ le jaz sama, ob~utim nas kot nekak{en organizem, bolj kot kadar koli ~utim, kako `iva bitja vplivamo in delujemo drugo na drugega – kako vplivamo na dnevno razpolo`enje bli`njih, na njihovo splo{no po~utje. Ta spoznanja zagotovo tako ali druga~e odsevajo tudi v moji novej{i poeziji. Kopin{ek: Kdaj in kje vse pi{ete? S ~im in v/na kaj? Kolman~i~: Pisanje se je v zadnjih letih – z veliko frustracijami – prila­godilo urniku slu`benih in gospodinjskih obveznosti; ~e se mi je v~asih zdelo, da je za pisanje primerna katera koli ura dneva, {e posebej pa no~no vzdu{je, sem s~asoma – po sili razmer – ugotovila, da so lahko tudi zgod­nja jutra dobra spodbuda za motoriko misli. Zjutraj so v nas {e ostanki tega, kar se nam dogaja pono~i, v sanjah, pa tega, kar smo do`iveli in pre­brali prej{nji dan; nismo {e zapacani od {tevilnih nepotrebnih dra`ljajev in pritiskov prihajajo~ega dneva. Dnevno-no~ni motivi in misli se prepletajo, razcepljajo, kri`ajo – v tem je `e prisotna neka dialektika in to je obi~ajna notranja delovna oblika mojega pesni{kega procesa. Pi{em ve~inoma kar na ra~unalnik. Pred kratkim sem denimo dobila vabilo, da literarni reviji Poetikon po{ljem rokopis kake svoje pesmi, pa sem imela te`avo rokopis sploh najti… Kopin{ek: Ste ga na{li? In kje? Ali ste pesem prepisali s peresom? Kolman~i~: Sem na{la, ja, ~eprav je {lo za rokopise pesmi Razdalje in Odprte rane iz let 2009 in 2010, tako da je prisotne tudi malce patine. Imam mapo z naslovom Material, kamor spravljam odlomke del, ki so me navdu{ila, fotokopije, utrinke, citate in podobno. Predstavljam si, da imamo vsi pesniki obvezno kaj takega, dokaz je seveda Andrej Brvar, ki je svoje “gradivo” tudi javno obelodanil. Kopin{ek: To kr~enje pesni{kega ~asa ima mnogo razvojnih mo`nosti: pisati manj in bolje, pisati manj, vse manj, pa tudi sploh ve~ ne, ni~ od obojega ali marsikaj tretjega. Je pesnica v vas potrpe`ljiva, kadar ste vpeti v obdobja, ki od vas zahtevajo druga~ne delovne napore? Kako zaznavate te morebitne tenzije znotraj sebe, seveda, ~e so, in kako prenesete, kadar vas pesem ti{~i, pa zanjo nimate ~asa? Kolman~i~: Pesem, ki `eli ven, ustvari v nas stra{no napetost… ^e te na­petosti ne razre{im v obliki pesmi, se je seveda moram re{iti v kaki drugi obliki. Posledica tega je, da sem nesre~na jaz sama, pa tudi moji bli`nji, ki najve~krat postanejo neprostovoljni transformatorji te napetosti. Pesem zahteva res globoko koncentracijo, v~asih ure in ure buljim v zaslon, da na koncu iztisnem iz sebe kak verz. Nau~ila sem se tudi, da se v obdobjih, kot je denimo tole zdaj, ko se v slu`bi za~enja jesenska sezona prireditev in dogodkov, izklopim v stanje nekak{ne pesni{ke hibernacije – tako da vam lahko pritrdim: pesnica v meni se je nau~ila biti potrpe`ljiva … Ne bojim se ustvarjalne krize, saj vem, da so vrata v poezijo vedno tukaj, v~asih jih je mogo~e odpreti zlahka in ve~krat na dan, v~asih mora{ z vso silo tol~i nanje, no, v~asih pa celo ona odprejo tebe. Kopin{ek: Kako ste pri{li in zakaj ostali v Mariboru? Kolman~i~: Zemljepisne koordinate, na katerih sem zadnjo tretjino `iv­ljenja, je dolo~ila ljubezen. Sama sem in ostajam in vztrajam tukaj zato, ker so tu moje srce, moj dom, dru`ina, prijatelji, slu`ba. Maribor vidim – kljub temu da se ta trenutek zdi, kot da se vse naokoli ru{i in razpada – vendarle kot mesto s potencialom. Vendar moram tudi priznati, da sem k sre~i v ni{i, iz katere groze in surovosti, ki vladata vsenaokrog, ne gledam iz o~i v o~i. Vidim pa lahko, tudi iz te svoje ni{e, da brutalnost, nemorala in krutost proizvajajo brutalnost, nemoralo in krutost. Smo v ~asu neke umetno gene­rirane krize, ki je posledica boja za mo~, zloma finan~nih trgov in rezultatov divje privatizacije, krize, na katero je oblast pa~ pristala – z nami kot vedno upravlja neka vi{ja sila, a zdi se mi, da bomo iz te krize, iz surovosti tega sveta morali poiskati pot z lastnimi mo~mi in z lastnimi telesi. Prvi koraki so se zgodili prav tukaj, v Mariboru, in prepri~ana sem, da pomenijo {ele za~etek poti, ki nas {e ~aka. Kopin{ek: Zaposleni ste v Mladinskem kulturnem centru Maribor, kjer koordinirate {tevilne projekte. Kdaj ste za~eli sooblikovati kulturo mesta? Zanima me proces vstopanja vas kot pesnice, urednice, organizatorke … v Maribor, kjer tudi `ivite. Kolman~i~: V za~etku sem se v mariborsko literarno sceno vklju~evala od zunaj, kot literarna gostja ali organizatorka, {e v {tudentskih ~asih sredi devetdesetih, ko sem {e bivala v Ljubljani. Najve~ sem sodelovala s pokojnim pesnikom in organizatorjem literarnih dogodkov ter pomemb­nim mentorjem celi generaciji mladih literatov, Toma`em Brenkom. V{e~ mu je bil literarni fanzin Sirota Jerica, ki sem ga ustanovila in urejala, in povabil me je, da sem priredila nekaj dogodkov z gosti, ki so objavljali v Siroti Jerici, ve~inoma literati in stripovski umetniki. Nastopali smo na ŠTUKU, v Jazz klubu Satchmo, v nekdanjem MKC-ju na Oro`novi, ve~inoma je {lo za nekonvencionalne dogodke, literarne performanse, razstave… Intenzivno sem sodelovala tudi z drugimi ustvarjalci, ki so delovali v Mladinskem kulturnem centru Maribor – z Du{anom Hedlom kot literarna urednica literarno-glasbenega projekta Rokerji pojejo pesni­ke in urednica knji`ne zbirke Frontier pri zalo`bi ZKD Pesnica, pozneje Subkulturni azil, z Ale{em Hergo, s katerim sva na njegovo pobudo nare­dila eno prvih spletnih literarnih revij v Sloveniji, imenovala se je Sirota Jerica spletkari, z Jo`etom Sla~kom sva sodelovala pri intermedijskih performansih … Potem sem se v Mladinskem kulturnem centru Maribor zaposlila in za~ela sodelovati z Brenkom, Borutom Gomba~em in Zden­kom Kodri~em pri organizaciji festivala Slovenski dnevi knjige v Maribo­ru, najprej kot vajenka, potem, po Brenkovi smrti, pa kot koordinatorka. Kopin{ek: Dovolite, da vas vpra{am o Toma`u Brenku. Bil je zelo po­seben ~lovek, poln idej, zanosa po eksperimentiranju z umom, pesnik, performer, vselej pripravljen na pogovor, seveda najraje o umetnosti in `ivljenju. Naredil je samomor. Zanj ve bolj kot ne o`ji literarni krog. A brez njega marsi~esa, kar danes `ivi kot prepoznavna in leta trajajo~a vsebina v mestu, ne bi bilo. Jesen je, ~as Performe, festivala, ki je prav tako nastal, ~e se ne motim, po njegovi zamisli. Kolman~i~: Toma` Brenk je bil izviren umetnik, literat, publicist in per­former ter predvsem dolgoletni animator in organizator kopice dogodkov in projektov v Mariboru. V tem koncu Slovenije je bil eden prvih, ki se je ukvarjal z multimedijskimi performansi, tako avtorsko kot organizacij­sko. Motiviral je avtorje s podro~ja glasbe, plesa, literature, videa, filma, fotografije in svojo poezijo povezoval z vsemi omenjenimi umetni{kimi praksami in izrazi. Iz njegovega kroga je iz{la kopica mladih, ki so se pozneje uveljavili kot pomembni avtorji na svojih podro~jih. Nekaj let sva delala skupaj v MKC-ju, to je bilo konec devetdesetih in po letu 2000, ko je dr`avna birokracija na{e mlade dr`avice za~ela do`ivljati velik razmah. Brenka je to spravljalo v obup, tak{na subtilna in ustvarjal­na bitja, kot je bil on, se ne morejo prilagoditi pritiskom in iracionalnim zahtevam sistema, papirnata administrativna nebesa so za njih prestra{na in prete`ka, pogosto nesmiselne zahteve slu`be in dru`be pa nevzdr`ne. Spremenjena situacija ga je tako kot mnoge mo~no stigmatizirala, sistem `e najde na~in, da te spravi ob osnovno ~love{ko dostojanstvo, ~e se ne ukloni{ sam, te `e kako upogne. Kopin{ek: Med projekti, ki jih koordinirate, so tudi `e omenjeni Dnevi knjige v Mariboru. Mi lahko zaupate, s kak{nimi finan~nimi sredstvi pripravljate … koliko? devet-, desetdnevni festival? V zadnjih letih ste ga zelo nadgradili … Kolman~i~: Vi{ina finan~nih sredstev se iz leta v leto spreminja, najbolj{e nam je {lo v ~asu Evropske prestolnice literature, saj je bil festival del rednega programa EPK. Z leto{njim letom se je situacija zelo spremenila, na slab{e, seveda, zdi se mi, da smo zdrsnili v ~as pred desetimi leti. K sre~i mi je `e pred ~asom uspelo k sodelovanju pritegniti vse pomembne lokalne akterje na podro~ju literature, ki program sooblikujejo tako vse­binsko kot finan~no, sicer bi bil festival nekaj povsem drugega, kot je. V najve~ji obup me `e vrsto let spravlja dejstvo, da gre skoraj polovica sred­stev festivala v gospodarsko dejavnost, na primer za ozvo~enje, najemnine odra, stojnic, tisk, plakatiranje, medtem ko obratnega toka pravzaprav ni. Kopin{ek: In kaj bi vi storili, ~e bi imeli mo`nosti? Oziroma kak{ne mo`nosti potrebujete? Spra{ujem, ker menim, da ste kulturni akterji mnogokrat podcenjeni glede videnja, mo`nosti in re{evanja situacij. Vi na primer sami opravite delo koordinatorke, organizatorke, posrednice, ob tem imate ustvarjalne izku{nje, kar va{emu delu dodaja vrednost. Kolman~i~: V Sloveniji sta umetnost in kultura v dolgoro~nih strate{kih in finan~nih na~rtih na repu oziroma na stranskem tiru, ~eprav bi morala biti vpeta v vsa podro~ja na{ega delovanja, saj predstavljata jedro, ki po­samezniku omogo~a vsestransko osebnostno rast. ^e na hitro preverimo najve~ja slovenska podjetja, vidimo, da njihovo zanimanje na podro~ju dru`bene odgovornosti sega na podro~ja {porta, sociale, humanitarnosti, varstva okolja. Tista redka podjetja, ki svojo pozornost namenjajo tudi umetnosti in kulturi, pa imajo posluh samo za najve~je ustanove in do­godke, kot so denimo SNG Maribor, Cankarjev dom, Festival Ljubljana, LIFFe, Festival Lent, ali pa podpirajo lokalno kulturo, kot jo denimo podjetje Krka. Mecenstvo v kulturi je pri nas – tudi kot posledica dolge­ga obdobja brez zasebne lastnine, ki je za nami – pravzaprav nerazvito, medtem ko je v kulturnih velesilah prispevek mecenov pomemben vir financiranja kulture in umetnosti. Vendar pozitivni u~inki umetnosti in kulture na gospodarstvo zagotovo obstajajo – kratkoro~nim u~inkom kulture na gospodarstvo in turizem, ki pa so `al hitro zatem popustili, smo bili pri~a v Mariboru v ~asu Evropske prestolnice kulture. Te`ava je tudi v tem, da so davki v Sloveniji izredno visoki in so podjetja mnenja, da so svoj prispevek kulturi `e na ta na~in poravnavala. Tudi nobenih posebnih stimulacij za donacije ni, dav~na olaj{ava za doniranje kulturi je prenizka, zato vse manj dav~nih zavezancev pomisli na donacijo kulturi. Mislim, da ne bom povedala ni~ novega, ~e povem, da bi po mojem mnenju mi­nistrstvo za kulturo in ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo morala oblikovati na~rt, kako tesneje povezati gospodarstvo in kulturo. In mislim, da ne bom povedala ni~ novega, ~e spomnim, da so na {tevilnih vodilnih polo`ajih v gospodarstvu osebe brez predsodkov in vesti, ki jih zanima samo hiter dobi~ek tukaj in zdaj, in potemtakem ni ni~ ~udnega, da se jim nalo`ba v umetnost in kulturo zdi zgre{ena, tisti, ki se ukvarjamo z umetnostjo in kulturo, pa smo po njihovem mnenju dru`beni paraziti. Kopin{ek: Petra, ko se je `e misel hipoma ustavila pri letu 2012, ko je bil Maribor EPK. Kako vidite to leto? Kaj se je zgodilo z mestom? Kaj je ostalo? Kaj se je v zvezi z va{im delom premaknilo na bolje? Ali nasprotno. Kolman~i~: Pred dvema letoma so me v glavnem prevevali ~udoviti ob~utki – ob kratkem pre~enju mesta si lahko v desetih minutah sli{al deset svetovnih jezikov (sicer v Mariboru na ulicah ve~inoma sre~ujemo avstrijske upokojence, ki pridejo sem na enodnevni izlet), pri~a smo bili nekaterim ekskluzivnim dogodkom, kot jih tukaj ne pomnimo, recimo avdiovizualni spektakel skupine The Stroj na prizori{~u Surovine, Sigur Rós na Trgu Leona Štuklja; dobili smo veliko sodobno razstavi{~e z odli~nim programom – Kiblin Portal na Valvasorjevi … Kon~no je bilo mogo~e nekatere produkcije izpeljati spodobno, predvsem seveda zaradi dodatnih finan~nih sredstev – posebej sem ponosna na uli~ni performans Intelektualne kurbe, ki je med Maribor~ani in turisti po`el veliko zani­manja. @al mi je, da nekateri projekti, ki bi lahko funkcionirali tudi po izteku EPK, niso bili izpeljani – v{e~ mi je bila denimo ideja o Alterna­tivni veleblagovnici, kjer naj bi se prodajale dobrine, katerih proizvodnja ne temelji na kapitalisti~ni logiki – v tak{nih na~inih namre~ vidim enega izmed izhodov iz krize, podpirati moramo in mora nam biti mar za prijatelje, znance in vse tiste, ki re~i ali hrano pridelujejo z lastnimi silami … V zvezi s tem, kaj je in ni ostalo, pa niti ne ob~utim prevelikega razo~aranja, saj so bila moja pri~akovanja precej realna: ostal je CAAP, Kiblin Portal, Vetrinjski dvor, nastal je – sicer nekoliko pozneje, ampak ob podpori kooperative CAAP, Salon uporabnih umetnosti v biv{em kazinu. Še vedno pa ni pri{lo do prenove Mariborske knji`nice in Umetnostna galerija Maribor {e vedno nima prostorov, kjer bi razstavila svojo stalno zbirko – to pa je nekaj, kar seveda vsakega klasi~nega kulturnega turista v mestu, ki ga obi{~e, verjetno zanima. Kopin{ek: Z Ninom Flisarjem, va{im partnerjem, sta povezala genera­cijo mlaj{ih avtoric in avtorjev v Mariboru in jim dala te`i{~e. Kak{na je kvaliteta mariborske pisave te generacije? Kolman~i~: Nino je leta 2008 pripravil pregled avtorjev in avtoric mlaj{e generacije na podro~ju poezije, ki je iz{el v zborniku mlade mariborske poezije Nova kolekcija pri Subkulturnem azilu. Tukaj so `e dobro uveljav­ljeni Jan Šmar~an, ki je z leti oblikoval prepoznaven in mo~an pesni{ki slog in glas, Lu~ka Zorko Titan, z izvirno in dodelano poetiko, ki se je po tem, ko se je uveljavila na pesni{kem podro~ju, za~ela intenzivno ukvarjati s prozo, najbolj socialno anga`iran med mariborskimi literati Gregor Kosi, pa Simona Kopin{ek, Kristina Ko~an, Nevenka Mikli~, Vesna Spreitzer, Petra Bauman in Marko Samec. In avtorji proze Orlan­do Ur{i~, Tomo Podsten{ek, Robert Titan Felix in Gregor Lozar. Vmes se je okrog mariborske {tudentske literarne revije Liter jezika formirala najmlaj{a pesni{ka generacija, od katerih velja izpostaviti Denisa Škofi~a, ki je letos izdal odli~en prvenec Sprehajalec ptic, Nino Ditmajer in Tonjo Jelen, v ~asu {tudija pa se je v Ljubljani v krogu paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. literarno izoblikoval tudi Tibor Hrs Pandur. Pri razvoju avtorjev imajo pomembno vlogo tudi dogodki in revije, ki mapirajo literarni razvoj posameznikov, in pa seveda neodvisna literarna kritika, ki je zelo pomem­ben ~len literarne scene in produkcije, vendar je v Mariboru primanjkuje. Sama mlaj{o generacijo literatov spodbujam in animiram z razli~nimi dogodki in akcijami literarnega programa MKC ^rka – v sodelovanju z video umetniki pripravljamo projekt Videopoezija, prirejamo nagradno pesni{ko tekmovanje v interpretaciji lastne poezije Pesni{ki vrtiljak, plakatno akcijo Poezija na mestnih ulicah, Malo {olo literature v Hudem kotu na Pohorju, elektronske objave tekstov v spletni rubriki MKC ^rke na spletni strani MKC Maribor. Kopin{ek: Je literarni prostor s to mlaj{o generacijo povezan? Ali se to le zdi, ker vi tako pridno skrbite za rojevanje in rast projektov? Kolman~i~: Mariborska literarna scena nima te`av z notranjimi med­generacijskimi povezavami – malo nas je, vsi se poznamo in dobro so­delujemo. Zdi se mi, da je te`ava mariborskih literatov na{a odmevnost v vseslovenskem prostoru. Ko prijavljamo projekte na razpise, me najbolj zbode, ko v oceni teritorialnega dosega neki projekt, ker se pa~ dogaja v Mariboru, ozna~ijo za lokalnega, ~e pa se projekt s podobno vsebino dogaja v Ljubljani, je njegov doseg nacionalen. Krivdo za slab{o odmev­nost gre pripisati tudi medijski ignoranci nacionalnih medijev (lokalni nas podpirajo in pokrivajo) in, kot sem `e omenila, v Mariboru akutno primanjkuje neodvisnih anga`iranih literarnih posrednikov, ki bi se trudili s {ir{o promocijo avtorjev. Pod okriljem MKC ^rke smo naredili nekaj odli~nih literarnih produkcij, na primer performans Impulz Roka Vil~nika, Metamehani~no poezijo Primo`a Ober`ana, Literarno prero~i{~e Sabince Hvastija, videopoezijo mariborskih literatov, vendar je za te produkcije nemogo~e urediti gostovanja na primer v Ljubljani. Kopin{ek: Umetnostna galerija Maribor vas je konec lanskega leta pova­bila k pripravi pesni{kega dogodka v sklopu razstave MI, VI, ONI. Razsta­va je fragmentno predstavljala alternativne umetni{ke prakse v Mariboru v osemdesetih letih, ko je bila literarna scena nepredstavljivo `ivahna. Se vam je s tem dogodkom odprlo novo razumevanje tukaj{nje preteklosti? Kolman~i~: Povabilo je zame predstavljalo svojevrsten izziv, saj so me alternativne umetni{ke prakse vedno zanimale, s to temo sem se veliko ukvarjala `e v ~asu {tudija. Ne bi rekla, da je literarna scena takrat bila bolj `ivahna kot danes, so pa posamezni dogodki, ker jih je bilo manj in so bili bolj domi{ljeni, manj instantno sproducirani, bili tudi bolj odmevni. Osemdeseta so bila ~as, ko so {tevilni ustvarjalci za~utili omejitve eno­partijskega re`ima in ga za~eli po~asi sesuvati z nenasilnimi in izvirnimi anga`iranimi umetni{kimi akcijami. To je bil {e vedno ~as politi~nega nadzora in cenzure, danes se nam morda zdi sme{no, zaradi kak{nih vse re~i so se ustvarjalci morali zagovarjati, vendar je takrat {lo krvavo zares. ^e omenimo osemdeseta in literaturo v Mariboru, se vsak seveda najprej spomni na peterico, ampak poleg nje je obstajala mo~na alternativna literarna scena, zelo dejaven je bil krog ustvarjalcev okrog revije ^evlji Marko Klasinc, Zdena Gajser, Darja Klipi~, Dragan Poto~nik, Borut Gomba~, Toma` Brenk, Boris Kuntner, Andrej Adam, Breda Slavinec, mentor Marjan Pungartnik ter skupina literatov, ki se je zbirala v Gustavu. Kopin{ek: Vi pa se prostorsko povezujete {ir{e, ne le s Slovenskimi dnevi knjige, ampak tudi redno v sezoni. Kolman~i~: To je nujno, seveda. Ustvarjalno in literarno sobivanje ter sodelovanje je osnovni pogoj, ~e si `eli{ ustvariti ali dolgoro~no obdr`ati svoj polo`aj na literarni sceni. V Mariboru bi si `elela tudi ve~ uveljavlje­nih literarnih gostov iz tujine, saj so tovrstna sre~anja zelo koristna tako za bralce kot za literate. Obstaja sicer navidezna globalna povezanost in dostopnost vseh mo`nih vsebin, ampak izku{nja literature v `ivo je nekaj povsem drugega. Kopin{ek: Pri ve~jih projektih sodelujete z Dru{tvom slovenskih pisa­teljev? Kolman~i~: Z dru{tvom sodelujemo kar pogosto, `e vrsto let. Kopin{ek: Ko sem obiskala nekaj literarnih dogodkov drugod po Slove­niji, me je presenetila kdaj res presenetljivo malo{tevilna udele`ba. Saj ne, da se v Mariboru to ne dogaja, a vendarle je tukaj prireditev precej in se ne gre prav razvajeno zmrdovati nad obiskom, ki je zadovoljiv. Bi mi oporekali? Kolman~i~: Aktualna literarna imena in ve~je prilo`nostne prireditve, kot je na primer Pesni{ki turnir, pritegnejo res presenetljivo veliko ob~instva, tudi doma~i avtorji obi~ajno do`ivimo lep odziv. Situacija se spremeni, ko v goste povabimo morda manj znana, ampak {e vedno vrhunska literarna imena. Te`ava, s katero se soo~amo `e vrsto let, je, da v Mariboru prav­zaprav ni publike iz vrst {tudentov. To trenutno re{ujemo tako, da v so­delovanju s profesorji literarne goste pripeljemo naravnost na fakulteto, zavedamo pa se, da ta pristop seveda nima tistega u~inka, ki bi si ga `eleli. Kopin{ek: Maribor ima danes kar nekaj zalo`b: Litera, Pivec, Subkulturni azil, Zalo`ba Droplja, KMŠ … Odlo~ili ste se, da zadnjo zbirko izdate pri zalo`bi, ki deluje tukaj. Zakaj? Kolman~i~: Pred dvema letoma, ko sem `e imela izdelano vizijo kon~ne vsebine, videza in oblike moje nove zbirke – vedela sem, da `elim vanjo vklju~iti reprodukcije del Marka Jak{eta –, sem spoznala, da mi ne ostane kaj dosti potencialnih zalo`b, saj ima ve~ina `e oblikovno izdelane zbirke poezije. @al predobro poznam zalo`ni{ko situacijo v Sloveniji – v tem ~asu se zalo`be sre~ujejo s kr~enjem naklade, upadanjem naslovov, zmanj{ano prodajo in marsikatera med njimi je, brez uredbe o zavarova­nju, `e na rde~em seznamu ogro`enih vrst. Ko mi je Milena Pivec ponudi­la prilo`nost, da knjigo izdam pri njih, seveda nisem kaj dosti pomi{ljala in sem ponudbo hvale`no sprejela – kljub mal~ek pikantnemu dejstvu, da je to pomenilo tudi, da me bo urejal moj `ivljenjski partner in urednik Nino Flisar. Je pa pri pregledu uvr{~enih pesmi zato sodelovala tudi bolj objektivna Petra Kor{i~. Kopin{ek: ^e vam za sklep najinega pogovora ponudim prostor za va{o pesem, katero izberete? Kolman~i~: Hip hip Neki mo{ki, z njim prisotnost ne~esa, kar se stopnjuje. Neka `enska, nora od ljubezni in od svoje sre~e. Nad vama pa nebo, spremenljivo, a zanesljivo. Njegovi dotiki bo`ajo, njegove besede predejo. Njegovo telo, vla`no in toplo, ah, da bi re~i ostale tak{ne, kot so, vsaj v tej pesmi. Ulezi se, re~e, ker je mo{ki. Zadr`i me, re~e{, ker si `enska. Na{la sta se, a i{~eta {e, da bi se na{la {e bolj. On i{~e s sluhom, neizgovorljivo. Ti i{~e{ s prsti, neoprijemljivo. On i{~e s telesom, ve~no v minljivem. In najde. In najde{. A nikdar tistega, kar i{~e{. Zato tipa{, potrpe`ljivo, v {irino, v globino, v vi{ino – globoko vanj, ki skriva zametke nedoumljivega v kokonu iz sanj. Neke slutnje prihajajo k tebi, ob~asno. Tista prisotnost ti je danes pogledala v o~i. Nejasno ve{, da je le hip, ko Je, in potlej dolga ve~nost, ko Ni. Boris A. Novak Kapital (Tretji spev epa) 1 Najtrdnej{a zaveza niso `ivi. So mrtvi. Mi smo njihovi nasledniki, neresni in neodgovorni, igrivi in bosi na rosnem travniku. In predniki nas nemo gledajo, za vselej strti, mi pa smo `ivi, na smrt `ivi in krivi … Da, bolj kot `ivi so zahtevni mrtvi. Ne govorijo, a jih `ivi sli{imo. Njihov molk nam glasnó zveni v krvi. Ne gre druga~e, kot da jih usli{imo. Tu ni pogajanj, njihove zahteve so brezpogojne. Naj se {e tako trudimo, niso nikoli zadovoljni. ^e dneve ne mislimo na njih, se neko no~ nenadno vrnejo in nam odseve izgube trosijo v sanje. Zro~ v ni~ se pôtni spomnimo te krivde, dolga, ki ga odpla~ati ni mo~. To je krivi~no. Radi bi te `ive nôge usmerili v `ivo gne~o in pozabili na {viste~o tetivo odsotnosti in svojo malo sre~o u`ili kje na samem ali v dvoje. Ko je najlep{e, zasli{imo brne~o ti{ino. Od onstran. Molk, ki pôje. In vemo – tam globoko notri vemo – da je tako edino prav. Osojne so pesmi, ki nas ~akajo. Kamor gremo … 2 Pogosto se sprehajam po pokopali{~ih. Ta mesta mrtvih so najlep{i, najbolj mirni parki. Pisateljski instinkt mi pravi: Tu so zgodbe, i{~i! … Nagrobniki so okamneli jambori na barki, ki mrtve pelje onstran. Modri stari Egip~ani so svojcem dali hrano in pija~o za na pot, starki toplo obleko in otrokom kup igra~ … Jaz hranim vse svoje mrtve s pesmimi. Tako so `ejni: potrebujejo `iv in topel glas. Nagrobni kamni so la~ni: potrebujejo napis … O lepi `eni, ki je od{la in zapustila svojega mo`a v prazni, porazni postelji vseh `ivih dni. O eni in edini materi, ki je bila izvir sveta. O starodavnem, plemenitem in mogo~nem rodu, od katerega je ostala le ta grobnica … Modri stari Grki so svojcem na poslednjem brodu na veke polagali kovance, da bi se jih usmilil Haron, brodnik ~ez reko pozabljenja … Jaz usodo podkupujem z besedami. Da bi proti sili ~asa smel vsaj {e enkrat govoriti z njima, da bi o~eta vpra{al tisto in da bi videl mil materin obraz … Celó poleti tukaj vlada zima, v spomenike oledenel spomin, ti{ina sred mesta, kjer `ivljenje misli, da je ve~na plima … Prebiram {ifre letnic. Dvajset let pomeni sina, ki ga je zvita senca ugrabíla jarki lú~i poldneva. Za imeni talcev temnega pogina je zadnja letnica zmeraj 1942, klju~i prvih letnic pa ka`ejo razli~ne starosti – od otrok do starcev … Majhen grob je pretresljiv: kako je mu~il mater … ^rn marmor je razpokan od dotikov rok de`ja in vetra ~asa. V blede ~rke spraskana usoda. V kostnici pri Iepru pi{e: Vojak, ki ga pozna le Bog … Nau~il sem se brati to pisavo. Nesli{na godba angelov, vrtnica, vklesana v kamen, na svidenje tam onstran, kri` in zvezda in polmesec, pogodba z Bogom kot prvo in poslednje upanje o sre~anju nad zvezdami … Od slepega nemira `ivih be`im v mir pokopali{~, pogovor z mrtvimi, videnje vsega, kar je bilo, kar je in kar bo … Po goljufivih sledeh sem iskal grobove prednikov. Ve~ine nisem na{el. Kakor da so krivi zlo~inov, so jim namenili dele` bednikov – zagrebli so jih zunaj zida, brez vseh znamenj, morda, po eksekuciji, v mno`i~no grobnico … Ni mi dan Bog. In vendar polo`im bel kamen na judovsko pokopali{~e, zrem v razprte dlani pred grobom muslimanov in pomolim za kristjane … Ta pesem je molitev za brezimne mrtve, za vse brez groba: namesto hrane jim nesem krhek, tih dih, stih, ki se razpr{i v zimski zrak kot prah, da ga pou`ije son~ni plamen, namesto kovancev polo`im zvene~i molk na mrtve veke, na veke vekov, amen … 3 Presenetljivo dejstvo, da je zapu{~ina rodu vsebovala tako malo drobnarij, ki tvorijo ve~ino na{ega spomina, izvira iz ~istilne akcije, ki jo je starim stvarem, tej malome{~anski navlaki, napovedal in udejanjil stric Mirko. – Sam sem brskal po omari star{ev s strastjo raziskovalca: slednja stvar je prabeseda, sem kot otrok verjel in {e zmeraj verjamem: razvozlaval sem kod spominkov, ki so iz pedantnega nereda strmeli vame, sre~ni najden~ki iz daljav stoletja … – Vse druga~e Mirko: zanj je bil vse to ki~, neznosno znamenje tradicije, ki naj odplava v reko pozabljenja, saj je vsa preteklost ni~, srce izvira iz neomade`evane Prihodnosti! … Leta petintrideset je ta überspannt mladeni~ izkoristil popoldanski sprehod star{ev in hip odsotnosti starej{ih bratov. Revolucionarnega nasilja nad ki~em se je lotil s slo, z zavestjo o usodni nujnosti in s sistemati~nostjo, génom iz dru`inskega okrilja: prizori iz pastirskega ljubávnega `ivljenja na malih platnih, vsa ta bidermajerska idila, kipec kosca in sejalec impresionisti~nega zrenja, ta nacionalisti~na gnusoba, ~e{ki echt kristal, cel kup razli~nih kup z napitnicami iz ~asa vrenja ~italnic, to me{~ansko sranje … vse je romalo na tla, v tiso~ ko{~kih, ki jih je nato, kot priden mamin sin, pospravil in odnesel v smeti. Sredi izpraznjenega stanovanja, iz katerega je po~istil ves ta ki~, vso to malome{~an{~ino, ves ta spomin, se je usedel na preprost stol in mirno ~akal, da se med vrati prika`eta vrhunca ki~a – O~e in Mati … 4 Odprem skrbnó zapakirano, z vrvicami povito {katlo, polno o{tevil~enih kaset in drobnih, ro~no zvezanih bele`nic: hrami spomina! Kako sem jih iskal! In megleni svet preteklosti je za`arel v ~isti lu~i: tu je bil dolgo prepovedan vstop v klet rodbinskih zgodb, tu so bili ~arovni klju~i, ki so odpirali skrivnosti, manjkajo~i fragmenti puzzlov, zakonitost vseh naklju~ij, pedantno urejeni, dlakocepsko to~ni podatki – ~ude`ni akusti~ni arhiv! Po vseh teh letih nepo{kodovan. S trakov se to~i glas mojega o~eta, kakor da je `iv. Ta glas, tako doma~ in tako zelo oddaljen. Mehak, spro{~en, ob~asno nasmejan, od tetiv prikritega prepri~evanja pa vztrajen, drhte~ od ~ustvene napetosti, z lokom improviziranih besed, zazrtih v kraje in ~ase, ki jih ni ve~ in jih {e ni, z zvokom bli`nje odsotnega sveta, odmevajo~ skoz molk, ki ga je mojstrsko obvladal, gosposki zbogom … Pripoveduje zgodbo svojega `ivljenja, vlog, ki jih je igral, pred mano vstaja Osvobojeno ozemlje, Ro{ka ofenziva, Trst, lep slog nesojenega pisatelja … ^asovno razporejeno, saj so bele`nice kazala, s tipi~no pisavo preciznega statistika, celó ljubezen z `eno … In se nenadoma zavem, da je skoz daljavo prispel paket, priporo~eno pismo mojega o~eta. Namenjeno prav meni. – Primem se za glavo. – To je njegova oporoka. Spravljena na kasetah, opremljena s kazali in opombami, trdnó in varno zvezana. Da lahko ~aka. Dolga leta ~aka. ^aka name, da jo odprem. In poslu{am. In prepi{em … Tako je sre~na in tako je te`ka moja du{a … 5 Telesno vem, kako so se srednjeve{ki kronisti, prepisovalci rokopisov, iluminatorji in mojstri lepopisa vsevdilj sklanjali nad listi in palimpsestni pergament barvali s ~rkami, inicialke z zlato in srebrno barvo, sre~o Device Marije z globoko modro, strgani pla{~ svetega Martina pa z magenta rde~o, ~rko za ~rko karseda ~itljivo, a z okraski, kot da ima prav vsaka du{o in telo, bobne~o bit bojne ~rke z bombasti~nim trebuhom, laski popolne ~rke O ori{ejo okrogel obraz, ~rka P pa ima ponosne prsi, pripete s paski … Biti kronist pomeni pozabiti na svoj mali jaz, skloniti se pred Vélikim Pluralom Zgodovine, kjer vlada troedini Bog, in zapisovati ~as, ki se za~enja zmeraj znova – in nikdar ne mine – s kri`anjem in krstom in poslednjim zakramentom, spominom na Odre{enikove prabole~ine in upanjem na sre~anje pod trdnim firmamentom Nebés, da, z vsemi ljubimi, ki so {li tja pred nami, z brati in sestrami v smrti, z `ivim stvarstvom … Z razpokanim cementom in gnilimi zobmi zgrajeni ~as, slone~ na rami orjaka, ki je priposestvoval prihodnost, je kon~an. Jaz, dedi~ vere v Spremembo, izpostavljen osami po padcu marmornatih spomenikov, sem bolan od razdvojenosti med skrivnim domoto`jem za ~asom iluzij in svetom, ki nam je edini dan, teh mla~nih vic, kjer `dimo. Ni ve~ Vélikih Za~etnic. O`je in ti{je so zdaj moje besede, a bolj resni~ne, bolj krhke, skru{eno ranljive. Dale~ je oro`je, ki ga je k nebu dvignil rod o~etov. ^rke, li~ne in mrzle, tlijo z monitorja. Ni ve~ Zgodovine, ki bi nad mano stala kot granit … A ko te enoli~ne ~rke vtipkavam na reciklirani ekran praznine, se trudim, da bi bil enako zvest dol`nosti kronista, kot so bili predhodniki v veku troedine svetosti … Zapisati Zgodbo. Naj bo zvonka, ~ista in lepa, kakor so bile vse du{e na smrt bli`njih bitij, ki mi jih je bilo dano ljubiti … 6 Vsaka zgodba ima svojo zgodbo. Za~ne se kot tih glas, beseda, komaj sli{na praska ~ustva, ki zraste do vesoljne te`e, da usodo do`ivljamo le skoznjo. Mimo se ne da. Brez haska so vse razlage zgodovinarjev, da tista bitka ni bila odlo~ilna. Ne obraz, pomembna je maska, ki jo je ~as nadel nevidnemu obrazu; nitka spomina ju je do nerazdru`ljivosti zlepila. Odtlej vrzel prekriva zgradba zgodbe. Iz u`itka jo venomer ponavljamo, ker je v njej edina sila, ki nam pojasni, od kod smo, in od kdaj, in zakaj … A zgodbe so nepredvidljive: dobijo lastna krila in letajo po svoje; ne da se jih spraviti nazaj v knjigovodstvo zgodovine … V~asih se zgodi tudi obratno: celi narodi izginejo, kraj spopada in propada najve~jega imperija skopni iz kronik, ime junaka pade kot vojni plen pozabe. Prav to je odlo~ilna bitka zgodovine: med lu~mi Spomina in temo Pozabe. Mlini uporabe zmali~ijo oboje. Ker preteklost je odtekla, pustila naplavino – zgodbo. O, kralj davne slave, zakaj si mi skrivnostno bli`ji kot `arenje jekla pri mu~enju bratranca? Zakaj daljni raj razumem bolje od najbli`jega pekla? Zakaj je moja zgodba kup ~repinj? Iz njih sestavljam kraj rojstva in smrti, véliko, nezasli{ano Zgodbo. Prislu{kujo~ jo orkestriram, od neskon~nosti nazaj k za~etkom, s pesni{ko, zvene~o, v molk vene~o godbo … 7 Kot vsak otrok sem rad zve~er prislu{koval pogovorom odraslih. Le`al sem na tleh, na magi~ni preprogi kabineta, in se igral s kupi lesenih kock, vmes pa srkal glasove, smeh in resne stavke vseh teh mo`, vseh teh stricev, kakor sem jih imenoval. Med grajenjem streh in hi{ in mest za novi svet sem dihal dim havbice in strah in srh in smrt iz zgodb juna{tev in zlo~inov slovenske Apokalipse. Prvi~ dihal kri, krike, krivice in mu~enja, zapore in procese, iz spominov naklju~no pre`ivelih so vznikali obrazi padlih tovari{ev, zagrnjeni s ti{ino prepovedi, {epetali so o porazih, o katerih se ni smelo govoriti na glas, izdajstvih in obto`bah in obsodbah, v teh izrazih sem sli{al ~ustveni naboj, ki ga je se`el povojni ~as – in ~eprav nisem ni~ razumel, so se te besede vtisnile na trdi disk spomina, ki ga je prekril plaz vseh desetletij … Strici so mislili, da zasede in groze ne razumem, saj sem le otrok. Da sem si zgodbo zgradil, kot mali arhitekt, iz kock teh njihovih besed, sami niso razumeli … Kocke so zrasle v hi{ke, sobo je napolnjeval dim, strici so me hvalili, da bom neko~ odli~en gradbenik. Svetlobo dejanj in polmrak razdejanj so zapustili in na krilih Napredka poleteli v prihodnost. Po vojni svet ne potrebuje ve~ voj{~akov, ru{evina sili k obnovi hi{e. In jaz, gradbenik, star `e sedem let, sem bil za svojega o~eta in vse te strice zagotovilo, da gre ~as naprej, da ni zaklet v kroge ma{~evanja … Toda jaz jim sanjskih klicev nisem izdal: kako ne bom ne gradbenik ne arhitekt, ampak – Sherlock Holmes! Poljubil sem o~eta na lice in od{el spat … Na nebu svojih ust iz de{kih let {e zmeraj hranim gosti in peko~i vonj tobaka, pod prsti ~utim gladkost kock, spomin pa je magnet, ki vle~e opilke zgodb, zatemnjen od dima in somraka … Kot sem zaslutil `e takrat: ne gradbenik ne arhitekt, postal sem – detektiv … @e leta in leta ~akam na klju~, ki bo odprl zarjavela vrata, klet spomina, in razjasnil logiko naklju~ij, iz nepovezanih ~repinj sestavljam sled, iz dveh fotografij, posnetih v pre{ibki lu~i, posku{am prepoznati, kdo je ta postava, najti razlago razcefrane zgodbe, ki me mu~i, primerjam protislovna pri~evanja v daljavah ~asa, prebiram knjige enostranskega spomina in prislu{kujem molku zamol~anih, prava podoba se izmika, ~rna kavna usedlina, svetal privid, ki ga konkavno cirku{ko zrcalo raztre{~i v odbleske, pogled, ki ga po`re temina, celoti primanjkuje droben del~ek, ~isto malo, `e dolgo i{~em kronsko pri~o, v~asih en sam stavek razpre temo, intrige v ozadju, bo vse ostalo nedokon~ano, se spra{ujem, kot telo brez glave in glava brez o~i, sestavljam puzzle, ki mu manjka bistveni del, sem ga spregledal ali izgubil, prave podobe ne izlu{~im, kdo je ta neznanka na fotografiji, ljubezen ali smrt, objem ali obro~, nobena zgodba se ne izide brez ostanka, {e najbolj zanesljive so besede, ki sem jih neko~, ko sem bil gradbenik, sli{al od o~eta in stricev, besede, ki jih nisem razumel, a jih pomnim, na mo~ natan~no … Še zmeraj ne razumem. Morda resnice ne bom nikoli na{el. In morda je bilo vse {e huje kot v najbolj srhljivi zgodbi. Morda resnice sploh ni … Kakor koli `e. Jaz, ki se ne razumem – tujec sam sebi, detektiv lastnega porekla – sem dol`an podati sklepno poro~ilo svojih raziskovanj … Tu je. 8 Pesniki smo ~istilci, komunala, spominski red sveta: ta stih je tu zato, da tiho ~isti zven in pomen zavr`enih dotikov in besed. @ivimo od prebiranja smeti: med listi jeseni zlat gumb poletnega pogleda, odtrganega … Sicer pa smo nekoristni. Le dvakrat je potrebna pesni{ka beseda v vsem `ivljenju: za vrh najslaj{ega poljuba in srh najdalj{ega odhoda. Nobena veda ne zna pojasniti rádosti in groze. Izguba je brez besede res dokon~na. Ljubimca, ki s pesmijo ne proslavljata teles, ne bosta dolgo ljuba drug drugemu. S solzámi ranjeno oko, ki se ob poslednjem slovesu najbli`jega bitja ne izlije v besedo, bo za vekomaj obsojeno na morast molk. Kako porazna so bogata tiho`itja pogrebnih vencev brez besed! Zato jaz, ateist, ne maram ateisti~nih pogrebov, revnega prikritja nesmisla ni~a z molkom, ki naj bi bil bolj ~ist. Celo najbolj kli{ejski verski ritual je bolj ~love~en kot uradni{ki mrli{ki list … Vse, kar ostane mrtvim, je beseda. S tal njihovih grobnic bo `arela in kopnela v somrak. Zato je epitaf najvi{ji spev … Ta spev je kenotaf, zahvala star{em, pokopanim blizu stran, v grobu, ki je gluha, nema, temna stran … Zato ta no~na pot, ta dolgi spev, ta ep, ki ni ni~ drugega kot v neskon~nost vr`en, potiso~erjen epitaf, namenjen za kamen, znamenje vseh znamenj, prah, razpr{en v zrak … 9 Ko smo delili dedi{~ino, so si drugi izbrali hi{e, zemljo in ban~ne ra~une na geslo. Po ble{~e~i, mirni strugi mojih otro{kih iger {e drsijo lune. Potegovali so se za procent, posestvo in portfelj. Zibelko pre`agali na pol. Pljunem na tla in vzamem star o~etov stol, to bistvo njegove zasidranosti v ~asu. Iz gladu so snedli babi~ino kuhinjo. Le ~isto ime bo moje. Izpraznili so predale. Na dnu sem na{el porumenele fotografije. In polastili so se grobnic, brez sramu. Mojega epitafa tam ni; teman zdaj sije skozi ta spev. Papirje so zavrgli. S tal sem jih pobral. Jaz, poznorojeni, razdedinjeni sin. To je vsa moja dedi{~ina. Moj edini kapital. Spomin. Andrej Medved Ko~ija` smrti To desen danse rope i algemene, arme, rike, grote un de klene (srednjeve{ka pesem v visoki nem{~ini) Pomladni son~ni `arek v snegu skrije truplo nedoraslega otroka … in ga zavije v puhast dimni pla{~, ki izpuhti v privid solitrnih cvetov na ogoleli jasi pod stekleno streho … Da se v trenutku spremenijo deske iz mesa v gore~i baker, ki vzvalovi nad hi{o prednikov v zaprtem vrtu z zlato uto v sadovnjaku z jablano v sredini… pod vijoli~asto in ledeno goro… Iz ust utripajo ognjeni gnojni ~rvi, iz grla v ustnice se lepijo v podolgovat lepilni trak, ki je speljan na dno trebu{ne stene, iz violetno ~rnega vratu skozi razpoko na temenu v koren na koncu hrbtenice … Poplava mravelj iz nosu v nabrekle ~rne li~nice, iz bobni~a u{esnih zdrizastih me{i~kov v zdrizaste o~i na ~rnem ~elu, ki se olu{~i in stopi, kot se olu{~ijo kosti na goli in obeljeni lobanji … Rahel pomladni mraz v trenutku strese mrtvo, ranjeno telo in ga zavije v ~ude`ni omot, s svilenim strdkom `veplove kisline … kot gost strupeni pharmakon, ki te ozdravi s kiselkasto teko~ino… Da se izlije v gorljivo ko`o in preprede `ile in o`ilje s svetlikajo~o pneumo v lepljivo sluz z metuljevega repa … ki polt oblije z zdravilno peno … Da se zapolni gobasta tkanina s ko`ico med prsti… in celi~na struktura beder in dlani v prhko, motno gmoto, v gomazenje ribjih iker, ki silijo v podko`no tkivo … da razpade pred na{imi o~mi v cunjasto, razluknjano obleko… in v prozorno rde~kasto rumeno ra{evino… Prhutanje perja v hitrem vrab~jem vzletu s plo~nikov v ostre{je hi{ in nizkih baldahinov v spalnicah s ~isto posteljnino. S steklenih ur odpadejo kazalci in potopijo svoje igle v ilovnata tla v nasadih s sivko … globoko v oceanu, ki preplavi ~iste du{e v steklenem zvonu… v ~rnih jeklarnah… v pozabljenem predmestju… Streha se podre nad zevajo~im srcem in nad glavami, ki se obra~ajo v luknji~ast lijak… v izboklem ~elu opic in srnjakov, ki padajo pod streli neobritih lovcev na safariju v pu{~avi… Kot z lokom ustreli pritlikavec v nozdrvi bruhajo~ih zmajev … kot nedorasli {krat zavije v zastavo mrzlo truplo … Podzemlje s ~rvi, z brazgotinami na vratu in lepljivim zadkom … in s kiselkasto teko~ino, ki stopi {e zadnje celice telesne mase v suh, krvav izcedek z mi{ic in kosti v plitvi jami … Ko zabobnijo cimbale s potrgano glasilko v mrtvih ustih … in fanfare ob poslednjem plesu v izdihan zrak nad lilijo rumenkasto zelenkastega lokostrelca, ki s pu{~ico zadane v trebuh ov~je ~rede in hipoma predre {e `ivopisno hrbtenico … Da se napihne spolovilo v nemem `relu … v razmagneteni balon, ki po~i pod temenom ptice prina{alke … glasnice groze, ki prepoji ledeno goro nad dolino, kjer rase ha{i{ in dolge, vijoli~aste ovijalke spredejo svoj plen … in gnezda s ka~ami in psi, ki se zali`ejo v njihove utripajo~e mokre repe, kot se zali`e, z rde~kasto rumenim perjem, zvezda repatica … V potopljenem mestu s steklenimi portali in verandami na dnu hodnikov, z izpraznjenimi sobami in vr~i za laneno olje, se spreletavajo golobi in ~opasti ponirki… in oceanske ptice, ki se dotikajo pomolov in sidri{~ na morski travi, prepredenih z morskimi konji~ki in klobuki v zeleno svetli prostornini… z zvezdami, ki se pod tlakom ukrivijo v zmeh~ane bisere v zmeh~anih lisastih ohi{jih iz zvene~ih {koljk … Da iz ostri`ev brizgajo v fontane in se v de`nik na potopljeni strehi naselijo kobilice in resaste ~ebele … in da iz parnih strojev v navideznih tovarnah na plo{~adih in dvori{~ih zamenjajo zacinjene vijake, ki jih izbijejo v podrast na polakirani verigi … v `ive deske na gladini plitvih oceanov. Da hitri veter in brzice na povr{ju zavrtin~ijo oblake in dlani s {krgami v sikajo~o peno v nemi glavi … in da poroka prelestnega neba in stra{nega pekla v odsotnosti odmeva … v preplah, ki prebudi {e mrtve ptice … Mumificirana in preperela egip~anska ma~ka, ki spodvije svoje mehke ta~ke v prekratkem grobu in sikajo~i `vi`gi v zaraslem ka~jem gnezdu … Pulzirajo~a gnojna pulpa v podstre{ju in v kleti zastekljenega dvori{~a v bo`i~ni Hi{i, v pomladnem vrtu z `aluzijami, s prstenim baldahinom in s preprogami z `ivo tkanim geometri~nim, vijoli~astim vzorcem v robu natrgane, rumenkaste tkanine. Kot v{ita du{a z obrazi in z nasmehom neizmerjene minljive sre~e… Gorljiv odtenek na podko`nem papirusu v strohnelih bedrih in v komolcih zapognjenega in stra{ljivega telesa … Kot za`igalna vrvica, ki se razpo~i v balonu, napolnjenem s sodavico in s krvjo … Pomirjene dlani v trebuhu in v popkovnici, ki se razleze v odtekanje razred~ene snovi po hudournikih in vre~astih `lebovih … V toplem, blagem dnevu zagorijo prve `veplaste grmade in pade kiselkasti de` na hladno, na ledeno mrzlo travo … Da se zbudijo prve lastovke in srne v svilnatem grmovju, da los na Severnem te~aju prebudi v iglujih ~redo lasastih vznemirjenih jelenov … da sparijo v sanjskem plesu belega medveda z afri{ko `irafo in glasne tjulnje s saharskim bizonom v ju`nih stepah … In zrele jaj~evce na jasi sredi d`ungle z olupljenim ore{kom mediteranskega limonovca na sicilijanskem sadnem drevju … Odsevi murvinega listja v ogledalu mize … Pod mizo prah … pepel odrasle jerebice, pod jerebico nitkasti zarodek spu`vastega kljunastega pti~a, pod pti~em biseri v pozla~eni vre~i, s stisnjenimi zrni palme in pinjole, ki zrasejo v ro`o ~udotvorno pod prozorno goro… Nemirno slepo polje v zenici, ki se odpira v lusknato preprogo … sanj in videzov v temenu glave … ki se nenadoma zapre kot knjiga pod ko{atim, smolnatim drevesom … pod kro{njo sladkastih limonovcev in so~nih, stisnjenih agrumov pred vhodom v sveto hi{o … Da s plini iz jeklenke pe{ke ~e{enj in temno modrih sliv v trenutku zgnijejo v so~no, zadu{ljivo pulpo, vlepljeno v di{e~o smolo s stor`astih borovcev. Da tintni gobasti de`nik odpre z iglami peresno lahko perjanico v sluzasti pribli`ek mrgolenja hro{~ev in ~ebel na cvetnem prahu podivjanih travni{kih oblog in pa{ni{ke zlatice, skoz zra~ni koridor, ki zaloputne vodne duri v studencih in pasastih tokovih rek z obre`ja z zankami iz gline, na `ivo rano s svetilkami in s kratkimi pri`ganimi lu~mi v drve~em avtu in z venci ro`natih, izbrizganih cvetov na vratu … Kot cigaretni dim s pepelnika, ki skrije ~ude`no prevaro, se dvigajo peresa … in peruti ptic, ujetih v slamnati omot okoli glave … Kot trnjeva di{e~a krona velikana, s polakiranim obrazom v zrcalu, se dviga in spusti `are~ obro~ iz ka~astih ogljenih repov, zabitih v rjavkast zid, prepreden z murvinimi listi … Okru{ki s sten se potopijo v oljeno past v jami v bronastem stopni{~u, ki {krtne… z vrtinci zraka v bedrih in z dlanmi v `ivem pesku, z `vi`gajo~im piskom … Tako se, s te`ko sapo v ustih, zaloputnejo `elezna vrata v trdnjavo, z okopi in kanali pred topovi … in lokostrelci, ki pro`ijo zacinjene pu{~ice v uplenjeno ~arobno ~redo, v obronkih pragozdov se {irijo v neslutene daljave … In s hitrimi sanmi se `ivopisne veverice in vodni polhi spustijo s steklene gore, po travnatem pobo~ju v pribli`ano dolino … in s cingljajo~im zvon~kom na ramenih, ki napove bli`ino smrti. Iz praznih delcev ko`e v prah ko{~enih prstov, iz bru{ene prsti v ~rno prst jeklene hrbtenice se kristalizira vodna pena z ust mladeni~a v du{o brez telesa … in iz pobeljene lobanje v prekat pod trtico v votlini za preponami trebu{ne sline … Kot sluzasti obok se dvignejo po`re{ni jastrebi v nebesno zrklo, ki se, zalizano, razpo~i kot steklena krogla, lepljiva, polodprta glavica razmazanega ~rva, ki sili v bok, v jedrno prevleko osu{enega telesa … Da s hro{~i zagorijo strehe hi{e in polnijo vrtove z zdrizastimi nohti opi~njakov … in z odpadlim, zlistanim oklepom egiptovskega skarabeja in z ma~jo dlako na olupljenem hrbti{~u pava … z jeklenimi pasovi, napolnjenimi z rde~e ~rno gosto teko~ino, z upo~asnjenim tokom `ive vode pred zapornico na gorskem jezu, pripeto v jezero s krvni~kami iz motnega o`ilja in iz aorte pra~loveka v ledeni{ki jami… Na vrhu lestve, ki je prislonjena v nebesa, se razcveti purpurna lilija in se, s suli~astim listjem, spusti do dna peklenskih brezen, kjer mojstrski ~uvarji odganjajo minljive du{e v nebesa … Zamre`en bronasti okvir na vratih pekla … Odbita, piskajo~a krogla v mraku za`ari v zenicah skozi stekla {ip, ki se zdrobijo v igli~asti prah na okenskih policah … @veplen izcedek ~iste rose zama{i potrgane odtoke v nizki kleti … in hipoma spoji umazane poljube v Marijinem vodnjaku… z brezovimi ka~icami v zamrzlem prazni~nem potoku … Pritlikavec s prevelikim ~evljem, s kravato, zavezano okrog srca … in ~rno kito iz ~istega srebra … Da se pomanj{an mi{ji velikan spotakne ob kameni prag za atrijem in sko~i z nemo glavo v posteljo, ki obvisi pod nizkim stropom… da se podre v dno ogromne jame grajski zid in vsi dvorjani, s ko~ijami in konji in s slednim psom, ki laja v prazno luno … Zakaj se zadaj, za verando, obrnejo ve{ala v lisi~ji rep, ki zagori v o~esu mrtveca in svetlooke, preparane podgane? Zakaj se dvigne Glas … glasovi iz temnega podzemlja … in zavre{~ijo ptice v napet, izpro`en lok zaljubljenega strelca? Zato, ker sonce krvavi v praznem tulcu rde~kasto rumenkastega loka … Zato, ker strela z vrhov pobeljenega ledenika spro`i plaz odrezanih kosti in skal iz `ivopisnega nadnebnega prekata ust in trhlih zob, ki se spreminjajo v nagnito sluz z otrdelimi, otrplimi o~mi in s ~rnimi prameni las iz zvonkega, teko~ega katarja, ulitega v duplinice v u{esnem nakovalu … Zato, ker zdrizast prah zapolni vse telesne odprtine in za~epi lojnice in `leze s slino marmorne kovine … Zato, ker cvilijo pra{i~i, ka~e in hijene v novo jutro, ki prina{a suh, neznosen smrad trohnobe, oduren vonj po mi{i~nem, razpadajo~em tkivu in otrdelih skorjastih iztrebkih, ki so razsuti po gomili … Vodnik ko~ije, ki preva`a mrtve v Had, z obrazno masko iz teko~e gline in jelenje ko`e … in z u{esniki iz ~iste ~rne svile, se nagne hipoma nazaj, v poltrono iz ledeno mrzle sivkaste tkanine … in spro`i Glas, z mrmranjem v dlan in nemo grlo, glas o vrnitvi `ivih mrtvecev v dolino, glas groze in brezupa in mrtve in odsotne vere v vstajenje in prihod odre{enika … Glas jastrebov v elektri~ni meseni `ici … odsotni, mrtvi glas Glasnika du{ v purgatoriju in v nebesnih sferah ve~ne sre~e … Kot palimpsest podob prezgodnjega veselja in preranih smrti se vzpne za zidom temnega zvonika … pahlja~a zvezdnih to~k, ki so ulepljene v mehki pergament kot svilnata, natrgana zavesa, ki plapola v zgodnjem no~nem vetru … Lebde~i hudourniki in ~rne spake, ki trumoma izginjajo v rde~kaste oblake … Milan Vinceti~ Lee Oswald iz Saranga Zelena lu~ka je za~ela nevzdr`no noreti: sprva je le plaho me`ikala, potem pa se ji je utrgalo. Zdaj zdaj se bo spro`il rumeni alarm, se mu je orosilo ~elo, zdaj zdaj bo zaplesala slu{alka na direktni liniji, glas na oni strani, torej iz centrale, pa ga bo mehansko okaral, da mu bodo tudi tokrat pogledali skozi prste, ~eprav si tega `e lep ~as ne zaslu`i ve~. Nekajkrat je s pestjo udaril po nadzorni plo{~i, misle~, da je pri{lo le do kratkega stika, saj je zelena lu~ka za dobre pol minute celo mrknila, ko pa se je znova pri`gala, je le uprl o~i v strop, ~e{, stari, ~e si `e, podari tej moji brlivki vsaj {e toliko `ivljenja, kot si ga naklonil meni. V zadnjih dneh, ko se je `e pridu{ala jesen, je ve~krat zablodil med zvezde, i{~o~ Nekoga ali Nekaj, kar bi mu kon~no odvezalo roke. Kajti Vojanov Kalk, na kratko Voj~i, tudi u~enec Oscarja Niemeyerja, ki se je bil zaposlil v njegovem studiu kot kopist in izvedenec za sen~enje, mu je, {e preden je prvi~ stopil k risalni tabli, dal jasno vedeti, da bo neko~ zasen~il svojega u~itelja. In ga tudi je, saj je namre~ dobil proste roke kot glavni projektant vzor~nega mesta Sarang, ki lahko Oscarjevi Brasiliji brez zadr`kov na­stavi ogledalo. Ne samo zaradi {opa risb, ki mu jih je uspelo pritihotapiti domov, temve~ zaradi kopij, ki jih je prinesel v svoji glavi in ki jih je, ker pa~ ni zaupal svojim kolegom, lastnoro~no prerisoval dobrega pol leta. In seveda tudi posen~il. “A na{ Sarang ne bo mesto senc, dragi kolega,” ga je zvi{ka o{inil pol­kovnik, “posen~ili boste le tiste objekte, kamor se sonce ne potrudi …” Popraskal se je po bradi in zami`al: pod vekami so se mu odvrteli obrisi stanovanjskih poslopij, ki morajo kljub enoli~nosti delovati pri­jazno, pokriti mestni stadion s {portnim parkom, nakupovalni center ter seveda avenija z glavnim trgom ter zelenjem v geometrijskem sosledju. Seveda h glavnemu trgu sodi tudi mestna neosecesijska pala~a, pred njo pa neoklasicisti~ni vodomet. Brez dvoma ne sme spregledati tudi vsem prijaznega mestnega parka z ribnikom, ki se bo nadaljeval v pred­mestni gozdi~ek, dveh vrtcev z igrali na prostem, dveh osnovnih {ol ter srednje{olskega centra, ~ez ~as pa pride na vrsto {e univerza. “Dela se bodo za~ela, {e preden bo skopnel sneg, dragi kolega,” je pri­stopil major, zadol`en za varnost na gradbi{~u. “Za~eli bomo kar sredi zime, delovi{~e moramo namre~ skrbno zavarovati, saj sami veste, z onimi na drugi strani meje ni nikoli dobro ~e{enj zobati…” “^e{enj zobati,” si je Voj~i nejevoljno ponovil v brado. “Saj ste vendar `e sli{ali, dragi kolega, legendo o mostu, ki se je ~ez no~ poru{il za toliko, kolikor so ga podnevi zgradili. In veste, dragi kolega, kako so presekali ta gordijski vozel?” Voj~ija je oblil leden pot, major pa je le hlastno potegnil cigareto. “Tako da so ga zazidali, in to `ivega, v most, dragi kolega,” je dvignil kazalec. Kot so tudi mene, ga je preganjalo, odkar so mu predali klju~e mesta. Mesta, ki je zraslo ~ez no~, mesta, obdanega z bode~o `ico, ki je ostala od gradnje, mesta, ki so ga bile zgolj lupine, ~eprav so pro~elja govorila, da kar vrvi od `ivljenja. “To je klju~ od glavne nadzorne plo{~e, spo{tovani kolega,” ga je pol­kovnik potrepljal po ramenu, “va{a naloga pa je nadvse resna in odgo­vorna …” “Nadvse resna in odgovorna,” je ponovil, {e preden so stopili k nadzorni plo{~i. “Morali boste samo pri`igati in uga{ati lu~i mesta, dragi kolega,” se je obrnil major. “Ne bojte se, vse je sprogramirano, dragi kolega. Sektor I se budi ob pol {estih, zaspi pa ob pol enajstih, Sektor II zjutraj ob {estih, zve~er ob pol desetih, Sektor III z glavnim trgom bo razsvetljen od petih do polno~i … Sicer pa, dragi kolega, pri{lo vam bo v kri, da ne boste zamudili niti minute … Pa niti ne smete,” je povzdignil glas, “kajti oni na drugi strani pre`ijo na vsak na{ korak! Seveda tudi na vas nismo pozabili, dragi kolega. Izvolite,” je s kolenom odrinil malce priprta vrata. Za njimi pa kraljevsko udobje: {iroka francoska postelja, televizor, te­lefon, pohi{tvo, izdelano po njegovih skicah, ki jih je `e zdavnaj pozabil v bele`ki, preproga, ki bi, vsaj tako se mu je zazdelo, lahko poletela. In ne nazadnje nabasan hladilnik, li~na kuhinja za samca s teflonsko posodo, desno od nje pa svetla kopalnica z zmeraj toplo vodo in s kupom sve`e zlikanih brisa~. “Seveda si boste morali tu in tam tudi pretegniti noge, dragi kolega,” ga je zmotil polkovnik, “mesto namre~ nikoli ne spi, lahko se najde kak ne­bodigatreba, ki bi se znesel nad kak{no uli~no svetilko … Tega si nikakor ne smemo dovoliti, dragi kolega,” je suho namr{~il ~elo, “zato vam ne bo {kodila poleg berette {e carcanka M/91/38 …” Pote`kal je li~no ostrostrelko in na slepo nameril skozi okno. “Mojbog, izrezan Lee Oswald,” je major po{epnil polkovniku ter odprl omaro s {katlicami streliva in podrobnim na~rtom mesta. “Saj ga vendar poznam bolje kot lasten `ep,” je vzkliknil, ko mu ga je polkovnik potisnil na roke. “A mesto zna biti kljub temu muhasto, dragi kolega,” je nekam v prazno odvrnil major. “In ne~imrno,” je potegnil polkovnik. Muhasto in ne~imrno, se mu je pritaknilo, ko je za~ela – {e tega mu je bilo treba –, nagajati tudi sosednja lu~ka, obenem pa se je pri`gal pomo`ni monitor, ki se je samodejno vklopil le ob novicah televizije ju`ne sosede. “Naj vam nikoli ne pride na misel, da bi se gledali skozi te o~i,” je major polo`il prst na pomo`ni zaslon. Pravzaprav je monitor ves ~as predvajal le nadzorno mejno kamero, name{~eno na vrhu stra`nega stolpa ju`ne sestre. “Na{a ju`na sestra, ki se je bila rodila kot na{a dvoj~ica, kolega Voj~i,” se je vme{al polkovnik, “si niti od dale~ ne zaslu`i, da bi jo imenovali sestra, temve~ polsestrina, ker …” “Ker si je sama pregriznila popkovino,” je pohitel major. Ker si je sama pregriznila popkovino, mu je zarojilo v mo`ganih, ~eprav se je na pomo`nem monitorju pokazala povsem vsakdanja slika: spalno naselje z ugaslimi lu~mi, trgovski center z var~nimi sijalkami, v temo zagrnjen mestni stadion, dvojna vrsta uli~nih svetilk, utripajo~ semafor na glavnem kri`i{~u, parkirani avtobusi, kakih sto avtomobilov ob robu plo~nika, vodomet, ki mu niso privo{~ili spanca, hotel s preve~ razsvet­ljenim preddverjem ter tropom potepu{kih psov, ki so podnevi pole`avali na parkiri{~u. Zelena lu~ka pa se je povsem umirila. Ali naveli~ala, je pomislil Voj~i. Tudi vra`ji telefon je ostajal nem. Morda pa je res pri{lo le do kratkega sti­ka, si je oddahnil Voj~i, `e zdavnaj bi morali posodobiti nadzorno plo{~o, jo digitalizirati, namestiti bi bilo treba senzorje, ki bi avtomatsko pri`igali in uga{ali mestne lu~i, ki so na monitorju migotale kot razmazane svetle pike. Bilo jih je komaj za vzorec, no~ ima barvo teme, so ga podu~ili s centrale, pri`ganih jih mora biti le toliko, da sovra`niku, ki je venomer na pre`i, naredi senco, a ne dalj{o kot zaj~ji rep. “Kot zaj~ji rep,” je dvignil obrvi, ko je na monitorju nekaj smuknilo mimo hotela. “Najbr` spet kak pes,” je le odmahnil z roko. “Ali pa tudi ne,” je o{inil telefon ter ustavil posnetek. In ga zavrtel nazaj. Senca je bila {e najbolj podobna sklju~eni be`e~i ~love{ki postavi, ga je spreletelo. Morda pa je odsev lutke v izlo`bi, mu ni dalo miru. Še najbolj verjetno je, da gre za monta`o ju`ne polsestrine, ki se preve~ rada gre slepe mi{i. Pred dobrim letom bi si lahko zakuhal celo rde~i alarm: na monitorju so se namre~ pojavile silhuete vojakov, po vsem sode~ diverzantov, ki so se kot termiti porazgubili tudi po najbolj odro~nih ulicah. “Ker poznate, kot ste dejali, mesto bolje kot lasten `ep, vam ne sme uiti niti muha,” ga je podrezal polkovnik. “Samo preizku{ali smo vas, kolega Voj~i,” mu je prijateljsko polo`il roko na rame, “bila je le vaja, dodobra uigrana takti~na vaja, za katero sva si z majorjem prislu`ila red zlate lente II. stopnje.” “Lahko pa bi bila …” je zardeval Voj~i. “Kolikokrat vam moram ponoviti, dragi kolega,” je polkovnik povi{al glas, “da njihove, ho~em re~i, o~i polsestrine …” O~i polsestrine, se je spet pritaknil polkovnikov glas, ko je znova zavrtel posnetek. ^eprav je dokaj nejasen, nimam razloga, da mu ne bi verjel, je spustil glavo med dlani, komolce pa naslonil na nadzorno plo{~o, ki mu je, kot `e tolikokrat, pozobala spanec. Jutro je bilo povsem vmesno. Kot tudi letni ~as: ne ve~ poletje, ne {e jesen. Kot njegov Sarang, ki ga vsako jutro obhodi kot starove{ki stra`mojster. Seveda ne sme pozabiti na pi{tolo, nikoli pa si ne oble~e neprebojnega jopi~a, ~eprav sta ga obve{~evalca posvarila, da v mejnem stra`nem stolpu, pa tudi v helikopterju, ki vsake toliko ~asa zalebdi tik nad razmejitveno ~rto, zmeraj opreza ostrostrelec. Tudi na{i najbr` ne spijo, mu je u{lo pred polkovnikom, ki pa se je delal, da ga ni sli{al. Ali pa se je takih opazk `e naposlu{al. Kot so se naposlu{ali zvo~nikov, ki so, seveda glede na mestne sektor­je, za~eli oddajati obi~ajen mestni vrve`: hrum avtomobilov, zaviranje dostavnih tovornjakov, odhod medmestnega vlaka, vrve` z avtobusne postaje in seveda glasnega kolporterja, ki je kri~e delil {e vro~e politi~ne novice. Na{ Sarang nikoli ne zatisne o~i, je privijal kolporterjev glas, Ju`na soseda spet napenja mi{ice, se je sli{alo z druge ulice, Na{a dr`ava bo pre`ivela tudi bo`je kraljestvo, se je pridu{alo izpred mestne hi{e, De­legati enoglasno sprejeli zakon o dobrososedskih odnosih, ki pa jih ju`na polsestrina ignorira, se je pome{alo med speljevanje avtomobilov pri glavnem semaforju, Na{a narodna vojska bo odgovorila z vsemi mo~mi, se je spotikal glas po glavni aveniji, Mestni svet na{ega Saranga pohvaljen zaradi vsesplo{nega dru`benega in gospodarskega napredka, je Voj~i ujel v avtobusu, ko ga je prestavljal na sosednji peron. Kot tudi nekaj naklju~nih avtomobilov, parkiranih pod javorji na vzpo­redni ulici. Moj Sarang, si je vsaki~ ponavljal, je kot ura, ki jo je treba prepogosto naviti. Zato pa nikoli ne te~e enako. In se seveda nikoli ne ustavi, kot se venomer ustavlja ~as pri ju`ni polsestrini, v kateri mesta bojda dihajo kot astmatiki. Sarang, mesto, ki ga je dve leti sanjal za risalno tablo, pa diha kot najbolj ve{~ plavalec. Zmore tudi potapljanje na dah, se je pohvalil polkovniku, ki se je v odgovor le namuznil. Kar pa je prav tako pomenilo nekaj vmesnega. Kot so vmesne izlo`be, ki bi jim bilo treba nadeti nov obraz. Dobro, nekaj lutk je `e prestavil in preoblekel, prav tako je uredil izlo`bo s ~evlji pa tudi trgovino z orodji za manj{a hi{na opravila, vsaj petim bifejem bi vsekakor morali zamenjati izveske, pa tudi plasti~na gardista pred mestno pala~o sta `e hudo zdelana. Kot tudi {tevilne fototapete na izlo`bah, v dveh sla{~i~arnah in v knjigarni. Lahko bi bile vsaj s tak{nega mate­riala, kot je zastava, ki je, hvalabogu, ni treba niti spu{~ati niti dvigovati. Celo veter ji ne more pre{teti kosti, se je zalotil, ko se je z `arnimi o~mi zagledal vanjo, niti zima ji ni posnela ko`e kot meni, kaj {ele lanski naliv, ki je dvignil na noge vso kanalizacijo. Mojemu Sarangu, se je potrkal po prsih, ne more do `ivega niti vesoljni potop, kaj {ele nedol`ne plohice, zaradi katerih, kar so mu sproti javljali iz centrale, je vsa ju`na polsestrina no~ in dan na nogah. Tudi potresi, ki kar pogosto, ker je pa~ podro~je na prelomnici, stresejo tla, Sarang le zagugajo kot zibelko. Tudi ~e bi {la Zemlja na pol, bi se hotel Astor, h kateremu se je bil pravkar napotil, le oprl na tretjo nogo. Kar je {e posebej pod~rtal v projektnih izra~unih, zato so, kot pri mestni pala~i, tudi oporne stebre podzemnih gara` pri~vrstili z dvojnimi sidri{~i. Kot po navadi je prilepil obraz na potemnjeno steklo, kajti recepcija, kar mu je pri na~rtovanju u{lo, je bila zmeraj v polmraku. Na hrastovem pultu dvoje telefonov, klju~i hotelskih sob, zlo`eni v predalnike, knjiga gostov odprta kot zadnji~, tudi zastavic tujih dr`av se nih~e `e dolgo ni dotaknil. Kot tudi ni obrnil klju~ev dveh mestnih taksijev, ki mu jih ni bilo treba prestavljati. Z rokavom je obrisal podihano steklo in obnemel: v naslanja~u, obr­njenem proti njemu, je bila `enska. Pa ne ona lutka v kratkem krilcu, ki jo je vsaki~ odnesel v hotelsko sla{~i~arno, ne, v globokem naslanja~u je, zvita v klob~i~, spala `enska. Ki je najbr` padla z neba, je pomislil, ali pa je bila morebiti ona tista sino~nja be`e~a senca, ki se mu je kradla tudi v jutranji dreme`. Potipal je pi{tolo v prsnem `epu in si oddahnil. Za vsak slu~aj jo je na­pel in se primaknil h glavnemu vhodu. Vrata so se nesli{no razmaknila, vstopil je po prstih, pritisnil pi{tolo na naslanja~, z levico pa jo potresel za ramena. “Kaj …, kdo je …” je kriknila. Grobo jo je porinil nazaj v naslanja~ in ji polo`il prst na usta. “Pst …” je pomignil proti stropu. Bila je neznatnej{a od svojih o~i. Še bolha bi ji zavidala. Ali u{, bi ga nejevoljno popravil major. Druga~e ne bi mogla skozi. Skozi, kjer se {e senca mora stanj{ati. Skozi, kjer se {e ptice obrnejo. Skozi, kjer se za~enjajo mo~virja in brezpotja, kjer kmetje kravam pore`ejo rogove, skozi, kjer v mestnem parku divji kostanji nikoli ne dozorijo, skozi, kjer od spalnega naselja to~no ob pol {tirih zadi{i po pala~inkah ali pogreti pre`ganki, medtem ko sprevodniki medmestnih vlakov zra~ijo vagone, ki morajo preno~iti v Sarangu. Vseeno bi se rad videl skozi njene o~i, ga je spreletelo. Spodvila je noge po tur{ko in z belim o{inila naperjeno pi{tolo. Hipoma jo je spravil. “Tako,” je primaknil naslanja~, “lepo po vrsti …” “Kaj po vrsti?” je zadrgetala. “Da vas vpi{em v knjigo gostov …” “Vso no~ ni bilo `ive du{e, pa tudi telefon je bil nem. Kot tudi taksiji. Hotela sem poklicati na policijo, pa… Ste morda vi policist? Morda vsaj tajni agent?” “Eno in drugo, pa {e vse ostalo zraven…” “Kaj pomeni: vse ostalo zraven?” “Tukaj boste vi odgovarjali na moja vpra{anja!” je dvignil glas. Stopil je za receptorski pult in odprl knjigo gostov. “Tako je,” pomrmral, “najprej dana{nji datum, pravzaprav v~eraj{nji, zatem pa lepo po vrsti podatki iz va{ih osebnih dokumentov, ~e jih sploh imate … Borislava Z., rojena …” “Kar Borja vpi{ite …” Namr{~il je ~elo, ona pa popustila. Bila je v krempljih njega, ki se ima najmanj za boga. Ali pa to tudi je, je pomislila, ~eprav mu je ko`a zdelana kot smirkov papir pa tudi v bokih ga zana{a. V o~eh pa ena sama bolna naveli~anost. “Vzrok prihoda?” je potegnil ustnice. “Obisk,” je izstrelila. “Sorodnikov? Znancev? Vse mora biti natanko zabele`eno, Borja,” je dvignil pisalo, “torej turistka, kajne?” “Pa turistka, ~e sploh imate to rubriko.” Najraje bi ji primazal klofuto. Kot da je Sarang zgolj naselje pasjih vrst­nih hi{. Kot da ni na vsakem dr`avnem turisti~nem vodniku vsaj ducat saran{kih znamenitosti. Kot da je knjiga gostov le prepis telefonskega imenika. “Samo poglejte,” ji je pomolil pod nos hotelsko knjigo, “od kod so bili gostje pred vami. Kanada, Kitajska, Rusija, Hongkong, Švedska,” je mrzli~no potoval s kazalcem po stolpcu, “Brazilija, Švica, Kamerun, Liberija, Islandija, Poljska …” “Ph,” je suho prhnila, “sami …” “Ne vlecite me za jezik, Borja!” se je komaj zadr`al. “Poklic? Kako dolgo mislite ostati?” “Kozmeti~arka, specialistka za pedikuro, gospod!” Glasno je po`rl slino. In porumenel. Dobro, da ta nesre~na pedikura, ali kaj `e je, ni pri{la do centrale. Odrli bi mu ko`o, ker da v Sarangu, ~eprav mesto `ivi `e dve desetletji, ni ne duha ne sluha o nekak{nem kozmeti~nem salonu, kot pravi Borja. Ali masa`nem, kot je malo prej dodala. Ali pa je ta Borja, ki se je prilepila na njegove roke in nohte, le past, v katero se je naivno ujel. Kaj ~e jo je poslala polsestrina? Ali pa ga po kostanj v `erjavico morda spet po{iljajo iz centrale? “Namestil vas bom v sobo 17, Borja. Imate prtljago? Pla~ali boste ob odhodu, vendar samo v doma~i valuti.” “Ali hotelsko osebje {e spi?” se je zavrtela na petah. Nasitila se je `e te brezli~ne recepcije, v kateri najbr` domujejo le du­hovi. In postopajo slamnati gosti. Ter nosa~i, ki jih ni. Na plo~niku pa prestopajo taksisti, ki jih prav tako ni. In se kuha kava, ki je spet ni. In se dviguje telefon, ki je bolj gluh kot nem. In se zaliva spotegnjena agava, ki je `e skoraj zlezla pod preprogo. In se kar odpirajo hotelske sobe z dvoj­nimi le`i{~i in radijskimi sprejemniki, nastavljenimi na dr`avno postajo, ter s televizorji, v katerih najraje sne`i. “Najbolj{e bo, da se ves ~as zadr`ujete v sobi, Borja,” se je obrnil med vrati, “mesto je zadnje ~ase nevarno, saj veste, uli~ne tolpe in `eparji, zato je najbolj{e, da se najprej dobro naspite in me po~akate do ve~era, hladilnik je namre~ poln, ~e pa boste kaj potrebovali…” “Naj pokli~em v recepcijo, kajne?” Povesil je glavo in potegnil vrata za sabo. “Pingvin,” je siknila, “prekleti pingvin,” je zadu{ila glas z vzglavnikom, ki je, enako kot preostala posteljnina, vsiljivo di{al po ostri sivki. Prebudilo jo je zaletavanje in hrskanje sne`nega pluga. In lopatanje snega pred hotelskim vhodom. Prihajala je, kot je zapisal Voj~i v hotelsko knjigo, iz severnih provinc, kjer jih lahko sneg preseneti ob vsakem ~asu, zato se ji je v polsen prikradel hrum tamkaj{njega voja{kega kamiona, ki je dodobra razril ceste. Prava zimska medvedka sem, si je pomela o~i in se naslonila na komolce. Soba je tonila v ve~erno svetlobo, robovi so postajali mle~ni, omara je bila {e zmeraj odprta, na mizici pa je le`al raz­grnjen na~rt mesta, po katerem se je pred spanjem sprehodila s prstom. Imela je poln mehur, pa se ji ni dalo vstati, od nekod je privijala policijska sirena, ki jo je na trenutke preglasil re{ilec, ljudi je najbr` sneg dodobra presenetil, zvite plo~evine in nagle jeze je najbr` na pretek, ji je rojilo v glavi, v kateri se je hrum mesta spremenil v po{astno `u`njanje. Odgrnila je zavese: zunaj polegli ve~er, ulice prazne kot sino~i, razsvet­ljava se bo najbr` zbudila po prvem mraku, banka poleg samopostre`ne restavracije je bila `e zaprta, prav tako tudi fotografski studio, v kate­rega izlo`bi je venela galerija mladoporo~encev, vojakov v izposojenih ~astni{kih uniformah, razredov gimnazijskih maturantov in posnetkov z mestnega stadiona, ki so jih obkro`ali portreti dolgolasih mladenk. Nekdo bi me moral po{teno u{~ipniti, da se zbudim. Ali pa sem za~ela bloditi, ji je zakljuvalo v mo`ganih. Morda pa se mesto pripravlja na kako filmsko snemanje, jo je pre{inilo pod prho. Ali pa ima zgolj svoje muhe kot tisti receptor, ki to najbr` ni. Kot ni zime, ~eprav se sli{i, kot da taksista preklinjaje str`eta led z vetrobranskih stekel. Na parkiranih avtomobilih vzdol` glavne ulice niti slane ni. Ovila se je v brisa~o in sedla na rob postelje. Nekajkrat je `e poklicala v recepcijo, a je zvonilo v prazno. Kot se tudi kljuka ni vdala. Nemo~no je spustila glavo na prsi in glasno zajokala. “Saj vendar ni tako hudo, Borja,” jo je pogladilo po laseh. Dvignila je obrvi in jezno odrinila vsiljivo roko. “Oprostite, {ele ko sem vstopil v hotel, sem ugotovil, da sem zamenjal kolut …” “Kolut? Kak{en kolut neki,” je planila, a jo je njegova te`ka roka v hipu obvladala, “vsem vam so se pome{ali koluti! Zunaj zima, ko po njej niti vranam ne di{i, banka, ki bi morala biti odprta, saj vendar moram pla~ati v doma~i valuti, re{ilci in gasilci, telefon, ki bi ga najraje vrgla skozi okno, radio, ki lajna vedno isto …” “Zato pa sem jaz zmeraj na voljo, Borja,” je spustil glas. “Ste `e ve~erjali? Mirne du{e si lahko pripravite prigrizek iz hladilnika, ne bo {lo v stro{ke, hotelska kuhinja je `e zaprta, pa tudi receptor si po dveh izmenah zaslu`i po~itek…” “Pa vrata? Zakaj se ne dajo odpreti od znotraj?” je zasikala. “Ah, ne prenaglite se, Borja. Ali vas nisem `e takoj po prihodu opozo­ril, da zna biti to mesto sila nevarno. Še posebej ob tej uri… Na nas je, draga Borja, da se gostje po~utijo udobno in varno … Lahko vam vstavim videokaseto o na{em mestu, da ne bova jutri po njem tavala kot tujca. Obljubljam vam, obiskala bova najbolj skrite in najbolj mikavne koti~ke na{ega Saranga, ki ga bo, tako se {u{lja, v kratkem obiskal na{ predse­dnik … Upam, da boste takrat {e pri nas, kajne?” ^ivkal je kot polizan cucek. Ne, pingvin, ji je skoraj u{lo na glas. Ping­vin, ki zato raca tako na {iroko, ker nima jajc. Pingvin, ki je najbr` sem prikracal zaradi zime z zamenjanega koluta. “Medtem ko si boste ogledali reporta`o o na{em Sarangu, vam lahko pripravim sendvi~. Boste zraven ~aj ali kavo? Imamo tudi kapu~ino, oboje v prahu, kar mi bo, tako kot vam, olaj{alo delo, kajti zadnje ~ase na `alost {epa tudi dobava plina …” Medtem ko je brkljal po hladilniku in se trudil, da ne bi presladkal ~aja, je v videorekorderju nekajkrat trcnilo, kar pa ni zmotilo li~nih posnetkov: bifej~ki v barvitih pasa`ah, `iv`av na otro{kem igri{~u, gimnazijci, ki se v gosjem redu vzpenjajo po stopnicah, vrve` na teko~ih stopnicah, prezalo`ene police v nakupovalnih centrih, kjer blagajni~arke `arijo od sre~e, prepoln glavni trg s ~astnima stra`arjema, ki jima dekletce ponuja bombone, rejena ma~ka, ki se oblizuje pred ribarnico, medmestni vlaki, ki vrvijo kot ~ebelji panji, avtobusi z nasmejanimi okravatanimi vozniki in ne nazadnje kolporter, ki ga je najbr` odigral prvak mestnega gledali{~a, ki gledalca v vlogi povezovalca privede do slavnostne tribune. Slednji prizor si je zavrtela dvakrat: na govorni{kem odru, oven~anem z zastavami, ki jih smelo dr`ijo mladci, nekdanji predsednik vlade govori~i o vsesplo{nem napredku, ki se, kot je ve~krat poudaril, najbolj manifestira pri najnovej{ih dose`kih, med katere spada tudi novozgrajeni Sarang, ki nam ga ne bo zavidala le ju`na polsestrina, temve~ ves napredni svet. “Pa to ste vendar vi!” je uperila prst v zaslon. “Koliko rezin sira naj dodam, Borja? Imam tudi sve`o papriko, ~e bo­ste,” se je oglasil izza {panske stene, ki je prostor delila na spalnico in priro~no kuhinjo. “Pa saj to ste vendar vi!” ga je povlekla za rokav. Privila je glasnost in znova vklopila predvajalnik: na posnetku mo`, ve~ kot dvajset let mlaj{i, ki je pravkar polo`il pladenj~ek s sendvi~em in ~ajem na mizico, mo`, ki se rokuje s takratnim predsednikom vlade, kot da sta najmanj bratranca, mo`, ki mu dekle v narodni no{i izro~a simbolni klju~ mesta, ki da ga je sam projektiral in katerega zasnova v marsi~em preka{a tako Corbusierja kot Niemayerja. “Moja malenkost, Borja, arhitekt Voj~i Kalk, pravzaprav …” mu ni in ni {lo z jezika. “Kaj pravzaprav?” ga je prijela za dokaj mla~no roko. “Tudi izvedenec za sence, Borja,” je spustil pogled na njeno roko, ki se mu je zazdela manj{a kot kazalec ro~ne ure, ki si je tokrat vzela preve~ ~asa. Šesti dan za tem – medtem sta dvakrat pohajkovala po mestu – ga je britvica postrgala do krvi. Strni{~e, si je zamrmral, navadno je~menovo strni{~e, ki se ga ne prime niti najbolj nabru{ena kosa. Po li~nicah je {e kar drselo, po podbradku pa je britvica {epaje poskakovala. Bili ste de{ko mladi, se mu je oglasil Borjin glas, temni zalizci, ozki, rekla bi, obraz `rebca, ki se je z leti malce razlezel, pre~a, ki je silila bolj na levo, ~eprav se vam je poznalo, da ste desni levi~ar. “Desni levi~ar?” mu je vzelo sapo. “Ja, da z levico ne dela{ stvari, ki so namenjene desnici,” ga je popravila. Rad je imel njene, kot je sam dejal, hudomu{nice. Rad njeno hojo, zad­njico, ki je poplesovala kot jerebi~ji rep, roke, ki so se zmeraj izmaknile, ko se jih je `elel dotakniti, prsi, ki jih je bilo pod {iroko bluzo zgolj za naprstnik, o~i, ki se niso dale ujeti, tudi ~e so se solzile. In po malem so se venomer. Najbr` od prepiha ali od stalnega vetra, ki je vlekel skozi Sarang. Mesto je bilo namre~ v gorskem koritu, le proti jugu, torej proti ju`ni polsestrini, se je hribovje poleglo v planoto. Kar je bilo idealno za urbanisti~no zasnovo: Sarang je bil kot na pladnju, kazal je le ju`no nali~je, medtem ko je bil hrbet hladno naslonjen na gorski masiv. Zato je v skicirko jasno zapisal, da je treba sence proti gorskemu masivu kratko malo ~rtati. Kot je odslej ~rtal vse `enske. Kar mu takratno dekle, {tudent­ka geodezije, ki se je zaposlila v rudnikih na vzhodu, ni nikoli oprostila. Na koncu bo{ le potepu{ko {~ene v zlati kletki, je dvakrat ponovila. Le na banketu ob slavnostni otvoritvi mesta so mu bojda namestili neko lahko `ensko. Polkovnik ga je, ~e je bil pri volji, rad podra`il, da najbr` ni ve~ imela mle~nih zob, major pa se je le muzal. V hotelski sobi {t. 17, torej v Borjini, mu ga je, se je rad {alil, tako potegnila, da so se mu rjuhe povlekle v rit. Kot so se najbr` tudi Borji, saj vendar spi gola, je pomislil, ko se je natrl z brivsko vodico. Borji, tej mi~ni pedikerki, ki so mu jo najbr` poslala neka nebesa. Saj skoraj ni s tega sveta. Ki mu {e vedno ne verjame, da je lahko tak{en mestni kompleks delo sprehajalca, torej njenega vodi~a, ki ji v~asih odkrito prizna, da so neke stvari le na pol, ker se je hitelo z otvoritvijo, ki jo je seveda prena{ala tudi dr`avna televizija, pa tudi televizija ju`ne polsestrine je predvajala ob{irno reporta`o. Ki seveda ne bo umanjkala ob bli`ajo~em se obisku predsednika, ki mu bo, seveda tudi kot `upanu, slavnostno predal ve~ni klju~ mesta, na katerega mu je `e namignil polkovnik. Zadnje ~ase se je namre~ centrala oglasila ve~krat na dan. “Ni vam treba biti venomer v kontrolni sobi, dragi kolega,” se je prili­zoval major, “v zape~atenem predalu, veste, v tistem, ki slu`i za izredne razmere, vas ~aka prenosna slu{alka. Mirne du{e smo lahko na zvezi, ~etudi boste v podzemni gara`i. Sicer pa, dragi kolega, veliki dan se neizbe`no bli`a …” Zato pa ga je vse bolj dajala preganjavica. Borji se je izgovarjal, da ima dela naenkrat ~ez glavo, da so mu dobesedno nalo`ili na ple~a ves Sarang, na katerega se je `e dodobra navadila: na lu~i, ki so uga{ale ob to~no dolo~eni uri, na hrum z ulic, ki ga je v~asih zmotilo njeno rotenje s hotelskega okna, ki se je odpiralo zgolj za en prst. Kajti, kot ji je ve~krat dejal, kdo pa bo odgovarjal za vas, ~e vas bo zamikalo, da sko~ite skozi. To ~loveka kar naenkrat prime, Borja, je mrmral v polmrak, moj Sarang, pravzaprav najin, pa si tega ne sme privo{~iti. Zato je popoldneve ve~inoma pre~emela v sobi. Hladilnik je sproti polnil, nikoli ji ni povedal, katera trgovina, drugstore, ga je popravila, je odprta ves dan, svetoval ji je, naj nikakor ne posku{a zbe`ati, kot je pribe`ala sem, da jo bodo ujeli, ~e le odmakne nogo s hotelskega praga. Rada je sedela po tur{ko. Še raje si je dala stre~i. Voj~i se je prelevil v pravega malega kuharskega mojstra. Ni in ni ji {lo v glavo, kako lahko iz tako pi~lih zalog naredi tako okusne jedi, kako riba iz konzerve di{i, kot da ne bi imela mle~nih o~i, in kako globoko zamrznjeno meso, ki ga je ~ez dan postavila na okensko polico, ni izgubilo polnega okusa. Rad jo je gledal, ko je, vsaj zadnje ~ase, nesrame`ljivo prihajala izpod prhe in si dala doto~iti tokajca. Zavita zgolj v hotelsko brisa~o je zobala s kro`nika pecivo, za katero se ji je vsaki~ zdelo, da je pravkar spe~eno. To je imela rada. Ta njegov me`ik, kot bi se mu v {arenico zaletela mu{ica. To, da je leva li~nica za hipec zatrepetala, zatem pa kar zalede­nela. Takrat si najbolj mo{ki, ti izvedenec za sence, bi mu prigovorila, ~e je ne bi prehitel: “Pa tvoji mo{ki, Borja?” “Kobila ni~ manj ne brcne kot konj, Voj~i,” je zavila z o~mi. In se, kot tudi on, zastrmela v strop. Kot da bi prebirala ali izbirala ime­na, ki so v njej prebujali `ensko. Ali zamujali, jo je oplazil z vro~i~nim pogledom, kajti izpod brisa~e ji je pokukal smr~ek dojke. Zgrabilo ga je, da bi kar zahlastal po njem, da bi jo olupil, kot se olupi banano, tako mo~no zagrabilo, da je zaril nohte v hla~nico in preglasno pogrknil. Iz strani{~a se je vrnila gola. Obstala je sredi sobe, z dlanmi zakrila grmi~ek in se negodno zastrmela vanj. Kot tista njena kobila, ji je bral iz o~i, ki ni~ manj ne brcne kot konj, kobila, od katere se je nalezel igre izmikanja in primikanja, ~eprav ga bo to lahko drago stalo. “In …” je povlekla. Da mu je padla zavesa. Da se je je polakotil kot volk. Da ni pustil cele niti krpice njene vro~e ko`e. Da ju je preklal krik, zaradi katerega bi, ~e bi bil na svojem delovnem mestu, receptor pohitel k njunim vratom in na silo vdrl. “Ne bi smela, Voj~i,” je stresla preznojeno grivo, “niti poznava se ne …” “Zato pa se bova {e in {e spoznavala,” jo je hlastno poljubil na ~elo. “Bila je zgolj lakota, Voj~i,” ga je objela okoli ramen, “lakota teles …” “Ali senc, Borja,” je pridahnil. “^e `e tako pravi izvedenec zanje,” se je slepo zagledala skozi okno, medtem ko se je oglasila prenosna slu{alka, v katero je nekajkrat ponovil, da sta Sarang, kot tudi on, vselej pripravljena od zore do mraka, tudi ~e bodo letele sekire namesto de`ja. Pa ju je {e in {e zaneslo. Njega strastno, njo ve{~e, in preve~ nau~eno. Kot da bi drug drugemu jemala ~as. Ne pa ga tratila, ~eprav ga je bilo v izobilju. Kot v njenem proslulem pedikersko-masa`nem salonu v sklopu hi{e za sprostitev Zulma nasproti dr`avnega parlamenta. Pravzaprav na vzporedni ulici, ki je imela ve~ino vhodov z dvori{~ne strani z diskretnimi parkiri{~i, na katerih so pozno v no~ postajali slu`beni vozniki. “Neki major in polkovnik, oba obve{~evalca, pa sta prihajala s tako kislimi in gnilimi stopali, da se mi je dvigal `elodec. Zmeraj sta pri{la v uniformah in visokih {kornjih, ki sem jima jih mogla lastnoro~no sezuti. Prasca sta se ob tem stra{no zabavala, {e posebej polkovnik, ki mu nikoli ni zmanjkalo domi{ljije … Nekajkrat me je zvlekel gor, me opil, zatem pa … Natvezil mi je, da se lo~uje, da si me bolj `eli kot ptice neba, obrnil me je kot veter de`nik, zato …” Pobo`al jo je po ~elu in polo`il roko na njen trebuh. Ter delal po njem vse ve~je kroge. “Nisem ve~ zdr`ala, Voj~i! Kaj kmalu je postal moj salon pretesen. Zaposlila sem nekaj praktikantk, mlaj{ih in posko~nej{ih, a mlado meso mu ni in ni zadi{alo. Po tem se ni ve~ dalo nazaj, Voj~i, sklenila sem, da pobegnem. Da ~im prej pridem do morja ali vsaj do ju`ne meje …” “Pst,” je uperil prst proti stropu, “nevarni ~asi so, prava nori{nica! Ne vem, kje se me sploh dr`i glava … Hvalabogu, da Sarang {e diha, kot je treba, sicer bi me odrli. @e lep ~as se {u{lja o visokem obisku, a saj sama ve{, na{ predsednik ali zamuja ali pride prekmalu. Nikoli pa ne ob napovedanem ~asu.” Dvignila se je na komolce in odtavala skozi okno. Zunaj obi~ajni zgod­njejesenski vrve`, potajen hrum prometa, glas kolporterja, ki prina{a zli­zane naslove, banka, na kateri se vrtijo pozabljene te~ajne liste, trgovina s spomladansko kolekcijo ~evljev in oddaljeni piski vlakov, ki pre~ijo proti vzhodni obali. “Potni{ki vlaki so nevarni, na tovornega pa si nisem upala, Voj~i, zato sem se zna{la po svoje … ^e bi me dobila v roke onadva prasca iz Zul­me, za mano ne bi ostala niti senca, ~eprav sta mi prav onadva podpisala prepustnico, da lahko obi{~em star{e na pode`elju, jaz pa sem jo …” Še malo, pa bi jo posilil jok. Tudi zato, ker `e nekaj let ni videla doma~ih. Ker jo ta hotelska soba vse bolj spominja na njen salon, v ka­terem je marsikatero no~ tudi prespala. Kot ta njen izvedenec za sence v kontrolni sobi. A zadnje ~ase, vsaj tri dni, ni ve~ isti. Ni ve~ tiste strasti, ki ju je preslepila. Ni ve~ rok, ki bi jo dvignile kot peresce. Ni ve~ ramen, pod katerimi bi poniknila kot mi{ pod kopico sena. Ni ve~ vonja, ki ji je delal mehka kolena, pa tudi sendvi~i so brez vsake domi{ljije. “Tudi tvoj Sarang, Voj~i, ima skriti vhod z dvori{~ne strani,” je lovila besede. “Saj je vendar zaprt kot konzerva,” ji je ugovarjal. “A vendar konzerva, ki ni nepredu{na, Voj~i.” Pred o~mi mu je zaplesal projektni na~rt Saranga. Na~rt, za katerega je dobil najve~je pohvale. In ki so ga zape~atili v dr`avnem trezorju, ko so mu izro~ili klju~e mesta. “Edina pot do sem vodi ~ez pokopali{~e, Voj~i,” ga je prehitela, “ali vsaj prostor, ki je namenjen temu. A v Sarangu najbr` `e dolgo ni bilo mrli~a, kajne? ^e je sploh kak bil,” se je popravila, “morda kak delavec, ki je pa­del z zidarskega odra, pa {e tega so najbr` pokopali v doma~em kraju…” “A ve{, Borja, zakaj ni ograjeno? Ne zato, ker je {e prazno, temve~ zato, ker ograja na pokopali{~u ne slu`i nikomur: mrtvi ne morejo ven, `ivi ne silijo noter…” “Moj izvedenec za sence ima celo smisel za humor,” je prhnila, on pa ji je povlekel odejo ~ez ramena, kajti skozi okno je po{kilila prezgodnja slana, ki je narahlo pomrznila tudi hotelska taksija, ~eprav sta tu in tam zamenjala mesti. Najbr` obstaja rezervni sistem, se mu je pomra~ilo, ko je nadzorna plo{~a dobesedno mrknila. Pa tudi direktna linija. Ne pa glavni trg, ki se je medtem nagloma polnil. Iz zvo~nikov je odmevala sve~ana glasba, ~ez no~ so zamenjali zastavo, po ulici, ki je vodila od `elezni{ke postaje, se je vila ka~a pe{cev. Vsi v nedeljskih oblekah, je spreletelo Borjo, ko si je pomela o~i. Doli je banka kon~no odprla vrata, ljudje so vstopali tudi v delikateso ter odhajali s polnimi nakupovalnimi vre~kami, mame so vodile otroke za roke, tiste najmanj{e so najbr` pustile doma. Tudi otro{ko igri{~e je vrvelo, mal~ki so stali v krogu in mahali z zastavicami, vsake toliko ~asa je prispel voja{ki kamion, s katerega so urno poskakali vojaki in se pridru`ili policistom, ki so se razporejali vzdol` glavne avenije. Slavnostna tribuna pred mesto hi{o je zrasla ~ez no~. No~, ki sta jo, kot `e nekajkrat, prebila skupaj s prenosno slu{alko pod vzglavnikom, ki sta jo, da ju ne bi motila, zavila v dvojno brisa~o. Prvi svit ga je bil dohitel, ko je kolovratil proti svoji slu`beni jazbini. Potipal je prsni `ep: prenosna slu{alka je {e bila na starem mestu, beretta pa je ostala v zgornjem predal­niku hotelske omare, ki se ni dal zapreti. Ker se mu kratko malo ni zdela potrebna, kajti ulice, pasa`e in podhodi so di{ali zgolj po paj~evinah ali po njegovih naveli~anih korakih, ki so se dohitevali za vsakim ovinkom. Kot so se tudi to no~, ko mu ni bilo treba vklopiti niti lu~i niti zvo~nikov. Ker je bilo `e vse na svojem mestu: lu~i uravnane na primerno svetlost, pe{ci, ki jih je sre~eval, naviti kot mestna ura, ki ne sme prehitevati, avto­mobili, ki so jih speljevali od plo~nikov, so v`igali, kot da ne bi pre`deli najmanj ducat zim v snegu, mestni avtobusi, ker je bila tramvajska proga {e v na~rtu, pa so bruhali in bruhali roje pri{lih, ki se, vsaj na videz, niso takoj zna{li. Še zlasti delavci v modrih pajacih, ki so pe{a~ili proti me­stnemu parku, izza katerega naj bi se v bli`nji prihodnosti {opiril sodoben proizvodni kompleks. Tudi {tudentje, ki jih nikoli ni videl, so z li~nimi mapami hiteli na jutranja predavanja. Astor pa je ~emel kot `elva: receptor, ki jo je vljudno ogovoril, kot da se poznata najmanj sto let, je bil videti spo~it in uslu`en, ~eprav so ga izdajali podo~njaki. Prekladal je hotelsko knjigo in se skoraj do tal priklonil vsakemu novemu gostu, ~e{, na voljo sem vam, doletela vas je posebna ~ast, kajti predsednik bo vsak hip obiskal Sarang in ga razglasil za osmo ~udo sveta. Vleklo jo je ven, v vrve`, ki ji je paral bobni~e, k taksistom, ki so se nenadoma pomno`ili, kot tudi livrirani postre{~ki, ki so gostom kar v preddverju jemali kov~ke iz rok. In jih zlagali v velikansko grmado v kotu recepcije, v kateri je receptor, ki ji je bil od nekod znan, nenehno motril zaslon varnostnih kamer. Gostje so potrpe`ljivo stali v vrsti, pozna­lo se jim je, da so prihajali od dale~, da so v kupejih zelo pazili, da si ne bi pome~kali oblek, nekaj jih je bilo, vsaj po govorici, tudi iz njene severne province. Bala se je, da bi jo kdo prepoznal, bala, da ne bi kar pred njo zrasla tista prasca iz Zulme, ki sta se najbr` pome{ala med mno`ico, ki jo s pomo~jo svojih podrejenih iz obve{~evalnih slu`b usmerjata h glavni tribuni, pred katero se drenja trop televizijskih snemalcev, novinarjev in radijskih poro~evalcev. “Borja Z.,” jo je neznanec prijel za komolec, “soba 17?” Prebledela je. In mu brez besed sledila. Ko je potegnil vrata za sabo, so jo porinili v naslanja~. “Pa to?” je temna postava te`kala beretto. Vzelo ji je sapo. Niti sanjalo se ji ni o njej. Zadnje ~ase je bil namre~ Voj~i sila raztresen. Za~ela je jecljati, da ne ve, kako se je sploh zna{la v njeni sobi, saj sta bila tako hotel kot mesto ves ~as prazna, pa tudi upo­rabljati je ne zna. “Zakaj pa je potem nabita?” je pa obrazu, ki ga je, vsaj zdelo se ji je, `e nekje videla, zaplesala senca. “Zakaj pa je potem nabita, kolega Kalk?” si je predel polkovnik car­canko na kolena. Po`rl je slino in spustil pogled. Pozabil je `e bil nanjo, pustil jo je prislonjeno na hladilnik, v katerem je ostalo le nekaj gri`ljajev salame, pome~kan papir, v katerega je bila zamotana, pa je {e zmeraj le`al na nadzorni plo{~i. * * * V~eraj sem obiskal dr`avni muzej v glavnem mestu, pojutri{njem me ~aka prva slu`ba. In to v Sarangu. Hvalabogu, da imajo dvoje razstav­nih sob posve~enih temu veli~astnemu mestu. Moji materi, Borji Z., ki je preminula lansko pomlad, se ni izpolnila vro~a `elja, da bi {e enkrat videla svoj Sarang. V katerem naj bi bil tudi jaz spo~et, ~eprav v uradnih dokumentih pi{e, da sem rojen v prestolnici vzhodne province, ki gleda na morje. Ni nama bilo hudega, leto po mojem rojstvu so jo izpustili. Bojda si je za to {e najbolj prizadeval neki polkovnik, zdaj `e {tabni general, ki nama je uredil tudi dostojno pre`ivnino, s pomo~jo katere sem kon~al {tudij elektrotehnike. Zato me tudi po{iljajo v Sarang, kjer da bom delal pri glavni nadzorni plo{~i kot mestni lu~kar in mojster tona. Najdlje sem se ustavil pri dveh filmskih zapisih: prvi, {e ~rno-bel, je prikazoval sve~ano otvoritev mesta Sarang. Še danes mi ple{e pred o~mi postava mo`a, ki mu je sam biv{i predsednik vlade izro~il klju~e mesta. Na drugem filmskem zapisu, ki je mnogo kraj{i, saj traja le poltretjo mi­nuto, pa vidimo predsednikovo kolono, ki pelje skozi Sarang. Zdelo se mi je, da ne pelje, temve~ drvi, kajti v ozadju se je, seveda izza mno`ice navdu{enih prebivalcev, le za hip prikazala slavnostna tribuna, s katere pa ni nobenega posnetka. Niti fotografije. Sem se pa za dalj ~asa ustavil pred fotografijo nekega mo`a, pod katerim je pisalo: Lee Oswald iz Saranga. ^e me spomin ne vara, je bil vsaj v grobih potezah, bil je namre~ krepko ~ez petdeset, morda celo sredi {estdesetih, podoben tistemu mo{kemu, ki so mu neko~ izro~ili klju~e mesta. Pod pove~ano fotografijo je v vitrini le`ala pu{ka carcan M/91/38, s katero da je na~rtoval atentat na pravkar prihajajo~ega predsednika. Moja pokojna mama, sicer pedikerka, mi ni nikoli govorila o o~etu, pa~ pa je {e na smrtni postelji lajnala o kobili, ki da ni~ manj ne brcne kot konj. ^esar {e dandanes ne dojamem, kot najbr` tudi ni moj domnevni o~e, bojda izvedenec za sence, kakr{ne na{a dr`ava {e kako potrebuje, zato mi ne da spati, ~emu me po{iljajo prav v ta njen Sarang, kjer da si moram {e kako prizadevati, da se bo ju`na polsestrina kon~no videla skozi saran{ke o~i. Vesna Lemai} Koko{ka podpre lokalne anarhiste z enkratnim denarnim zneskom in za~ne delati za Porsche (Odlomek iz romana Koko{ka) Zgodilo se je, da je Koko{ka na nedeljskem kosilu pri mami jedla zrezke. Prav tako kot njeni roditelji pred dvajsetimi leti je tudi sama brez predsod­kov grizla in mlela tiste `ile, nad katerimi se je v~asih zmrdovala. Takrat se je zavedla, da je postala zrela oseba, takrat je za~ela hodit na proteste. Na mno`i~ni sindikalni demonstraciji so v reki ljudi, ki je leno napredo­vala proti parlamentu, njeno pozornost pritegnili anarhisti. Imeli so velik, li~en transparent, za katerim so hodili v enakomerno oblikovanem bloku. Dajali so vtis enotnosti in, kar je Koko{ko {e posebej pritegnilo, izgledali so nekako celi. Celi in mo~ni. Spominjali so na termite, ki korakajo proti leseni verandi. Izgledali so osredoto~eni in samozadostni, kot da vejo, kaj delajo. In Koko{ko je prevzela `elja po pripadanju. Za`elela si je, da bi korakala med njimi. Nosili so son~na o~ala, {iltarice, drede, kapuce, pirsinge in ostalo anarhisti~no no{o. Toda Koko{ka jim ni upala pristopiti kar tako s svojim prenali~enim obrazom in v techno {kornjih z visokim podplatom in jim re~i: “Ej, ful mi je v{e~ ta va{ stil.” Potem pa je med njimi zagledala Ponirka, ki ga je spoznala na Metelkovi in mu vestno telefonirala, ~e so se na metelkovskem dvori{~u pojavili naci skini. Prebila se je do njega in ga pozdravila. “A ti si tud anarhist?” “Ja, ne vem,” se je namuznil Ponirek. “A tko zgledam?” Koko{ki ni u{el ironi~en prizvok v njegovem glasu, ki je morda ciljal na njen nespreten nagovor. Hotela se je {e malo pogovarjati in tako upravi~iti svojo prisotnost v bloku. Ni vedela, kaj naj re~e, zato se je zlagala. “Ve{, zadni~ so spet pr{li naciji.” “A res, noben ni n~ poro~al zadne ~ase,” je odvrnil Ponirek. “Pa sej to so sam mal zmedeni fanti. No, eni so hudo zmedeni.” Zdaj je Koko{ka upala, da bo Ponirek tudi njo kaj vpra{al ali vsaj da bosta rekla kako ~ez kapitalizem. Ampak Ponirek je privlekel iz `epa tele­fon, poklical nekoga in rekel: “Jastrebi na vogalu Slovenske in Šubi~eve. Stojijo v man{i jati. ^ekirajo nas, ampak ne zgledajo napadalno.” Hudi jastreb priletel, je ubogo putko s sabo vzel. Tralalala, tralala … se je spahnilo Koko{kinim mo`ganom. Mogo~e Ponirka tudi ni prav sli{ala, saj se je okoli nje glasno vzklikalo: “A – anti – anti – capitalista!” “A – anti – anti – capitalista!” jim je pritegnila Koko{ka. Presenetil jo je lasten glas, ki je bil tako visok, da je njeno skandiranje bolj spominjalo na cviljenje. Ampak vztrajala je, dokler ji ni glas po~il in postal hripav. Doma si je zloudala celove~erce Libertarias, Land and Freedom in @il­nikovo Staro {olo kapitalizma. Filmi so jo tako navdu{ili, da je telefonirala Ponirku, saj je bil on njena edina zveza. “Ne kli~em te zarad nacijev,” mu je takoj pojasnila. “Rada bi donirala denar za lokalno anarhisti~no organizacijo.” “Donirala?” je ponovil za njo. Koko{ka je pomislila, da morda anarhisti besede donirati ne uporabljajo. “Kolk pa?” “80 evrov,” je izstrelila {tevilko, ki je presegala znesek, ki ga je bila prvotno pripravljena prispevati. Ampak vpra{anje jo je presenetilo in ni `elela izpasti {krtica. Ponirek je utihnil. “Ve~ ne morem dat.” “Ne, ne. Sej to je velik,” ji je pritrdil Ponirek. Dobila sta se pod Maximarketom, nista {la na pija~o. Kar v stoje sta vse opravila. Ponirek je bil oble~en v preveliko voja{ko jakno brez na{itkov in imel je razku{trane lase, kot bi si jih po{trenal z britvico. Zgledal je avtenti~no. Koko{ka se je tokrat nali~ila manj, ni si obula techno {kornjev, da ne bi izgledala preve~ mainstream. Potiho je pri~akovala, da ji bo Po­nirek prinesel povabilo, da si jo anarhisti `elijo spoznati, ~e ne `e, da bi jo zelo radi vklju~ili med svoje vrste. Ponirek ji je pojasnil, da so se anarhisti odlo~ili, da bodo denar namenili za pokritje stro{kov tiska revije Avtonomija. Izro~il ji je tudi en izvod. In to je bilo to. Doma je Koko{ka anarhisti~no revijo odlo`ila na kup knjig, ~asopisov in letakov. Ni je prebrala, ~e bi jo, bi se ji razjasnilo, da anarhisti ne delujejo po principu denarnih vlo`kov ali ~lanarine. Ostala je zunaj. Po~utila se je neznosno osamljeno, razpeta med mnogimi mo`nostmi, ki so nihale okoli nje. Lotila se je pisanja pesmi. Svoje po~utje je izpovedala v dveh verzih. Iz luknje v lobanji mi smrdi, ker nobene aktivnosti ni. Toda pesmi ji niso pogasile `elje, da bi se po~utila koristno. Ob nedeljah je prala maminega cliota in se prek {tudentskega servisa zaposlila pri Porscheju. Potrebovali so osebo, ki bi pisala vsebine za njihovo interno revijo za zaposlene. Na {efa je naredila vtis, ko je napisala poskusni ~lanek o izmi{ljenem, a uspe{nem prodajnem svetovalcu Davorinu Skledniku. Davorin Sklednik je pripovedoval: “V~asih se mi zgodi, da k meni stopi potencialni kupec, jaz pa si ga `e predstavljam v dolo~enem avtomobilu iz na{ega prodajnega salona. Ta avtomobil mu seveda tudi predstavim in ve~inoma se ljudje res odpeljejo prav v tem avtomobilu.” Davorin Sklednik je bil prodoren, v prostem ~asu se je ukvarjal s {por-tom in, osupljivo, v {estih mesecih je prodal {tiriintrideset audijev. V Porschejevi reviji se je poro~alo o novih poslovalnicah, ki sta jih slavnostno otvorila Sa{a Lendero in Werner. O uspe{no izvedenih team­buildingih, kjer so na fotkah bodo~i vodilni kadri viseli iz podol`no po­stavljenih lojter, izkazovali lojalnost skupini in podjetju z zviranjem po {pagi in se nazadnje preznojeni objemali. Koko{ka je {efu predlagala, da bi vsebino lahko raz{irili, ~e bi vklju~ili {e kri`anke in vice ali horoskop. Predlog ga ni posebej navdu{il; preusmeril je pogovor na nov program rabljenih vozil Weltauto. Šef je imel navado, da se je med malico sprehodil po plo{~adi pred salo­nom in medtem zobal ore{~ke. Takrat sta se pomenkovala bolj spro{~eno. “Ve{, tudi jaz bom enkrat vozil porscha.” “A dosti delate?” “Deset do dvanajst ur na dan.” Koko{ka mu ni verjela. Tega mu ni verjela, ker si sebe ni predstavlja­la, da bi toliko delala, saj ona bi se utrudila in gotovo bi ji potem za~eli izpadati lasje. “To je preve~,” je rekla. “Preve~ je, ~e te dva dr`ita. Tretji pa te tepe,” ji je odgovoril s hudomu{nim nasme{kom. To ni moglo zrasti na slovenskem zeljniku, je pomislila Koko{ka. To je moral sli{ati od svojega {efa Dolpha iz Salzburga. Morda se mu je zdelo, da je s ponavljanjem Dolphovih modrosti bli`e svojemu porschu. Koko{ka je, ~e je le imela ~as, malo postala pred akvarijem, ki je bil name{~en v predprostoru uprave. Eksoti~ne ribe so bile ~rne in gibale so se spokojno, da so ji pri{li na misel Pessoovi verzi: Iz moje vasi vidim toliko, kot se lahko z Zemlje vidi vesolja. Ribe so dajale vtis, da so se sprijaznile z ujetni{tvom in da pravijo: “Iz na{ega akvarija vidimo toliko, kot se lahko iz predprostora uprave vidi vesolja.” Koko{ka je opa`anje zadr`ala zase in rekla {efu: “Kako lepe ribe imate. A so tropske?” “Ja. Dolph jih pred slu`bo sam nahrani. Zadnji~ sem ga sli{al, da jim je rekel nekaj v nem{~ini. Jaz se tudi u~im nem{~ine. Zur Sache, bitte.” Doma je na kup knjig, ~asopisov in letakov, med katerimi je {e vedno le`ala nedotaknjena anarhisti~na revija Avtonomija, polo`ila izvode Por­schejevih revij, ki ji jih je poklonil {ef. Listala je drugo za drugo. Ustavila se je ob ~lanku o enotni podobi servisnega osebja. Je bila tudi to Dolfova ideja, da so po poslovalnicah zaposlenim razdelili komplete treh oran`nih majic in dvojih hla~? Koko{ka je rada pripadala, vendar ni marala oran`ne barve. Iz Dolfovega ~lanka o perspektivnih kadrih je prebrala {e eno spoznanje, ki je {lo takole: Veriga je mo~na toliko, kolikor je mo~an njen naj{ibkej{i ~len. To ji je dalo misliti. Pomislila je, da je v tej verigi ravno ona ta najmanj pomemben in najbolj negotov ~len. Mogo~e se je tega zavedal njen {ef, saj jo je ves ~as spodbujal in jo hvalil. Ko sta se skupaj sprehodila po salonu, ji je predstavil vsakega prodajnega svetovalca ali vodjo oddelka, ki sta ga sre~ala. Rekel jim je: “To je na{a nova sodelavka, mlada Porschejevka, ki pi{e za na{o revijo.” In Koko{ka se je za~ela po~utiti kot obro~ek, ki je bil povezan z ve~jimi prstani. In ~e so njene kolegice pripovedovale o nadrejenih, ki so bili vzvi{eni ali sumni~evi ali muhasti, je ona rekla: “Moj {ef je dobrohoten, razumevajo~ in stabilen.” Ugnezdila se je pod njegovim okriljem in vestno pisala o vsem, o zgo­dovini Audija, ki se je razvil iz znamk DKW, Horch in Wanderer. O pred­nostih volkswagnov, ki so bile v kvaliteti dieselskih motorjev. O tem, da je bil motor pri cayennih in pri starej{ih Porschejevih modelih 928, 944, 968 vstavljen spredaj, pri Porschejevem modelu 911 in pri boxsterju pa zadaj. O tem, da je bila umestitev motorja zadaj izpeljava iz hro{~a. Pi­sala je o dogodku Škoda happy piknik, na katerem so se vozniki {kode ob ~evap~i~ih in to~eni pija~i vrteli na glasbo Mambo Kingsov. O tem, da Štajerci prisegajo na {kode felicie in {kode octavie. Le kaj bi rekel Ponirek, ~e bi to bral? Bi bil razo~aran nad njo? Za naslednjo {tevilko revije je dobila nalogo, da naredi intervjuje z zapo­slenimi in jih ~im bolje predstavi na delovnemu mestu. Ni~ la`jega. Postavila je diktafon pred intervjuvance in jih masirala z vpra{anji. Lahko je bilo njej, naj{ibkej{emu ~lenu z najmanj odgovornosti, spra{evati: Kaj bi morali dose~i kot prodajni svetovalec, da bi si to {teli za osebni uspeh? Ali imate kak{no posebno strategijo, kako pridobiti stalne stranke? Katere so pozitivne plati Porschejevih kolektivov, v katerih ste delali? S katerimi potezami je mogo~e zvi{ati prodajo avtomobilske znamke? Kako ob~utek pripadnosti podjetju u~inkuje na delovno uspe{nost za­poslenega? Kateri del porschejevega motorja je najbolj ob~utljiv? Kaj bi povedali v spodbudo vsem sve`e zaposlenim v Porscheju? Kaj dajejo Slovenci na prvo mesto ob nakupu avtomobila: varnost ali hitrost? Komu je la`e prodati avto: mladi dru`ini ali ostarelemu paru? Ali Štajerci radi vozijo {kodo? Ali kdaj sanjate volkswagne? Imela jih je na natezalnici. Dosti jih je odgovorilo: Rad delam tu. To so rekli na tisti na~in, kot da bi morali v kamero povedati: Rad imam Slovenijo. Nad intervjuje je napisala naslov KARIERNI VZPON HITREJŠI OD PORSCHEJA GT3 in se ustra{ila same sebe, malega ~lena v najve~jem evropskem privatnem podjetju. Zdaj je zastavila sebi nekaj vpra{anj. Ali je pisanje vsebin za interno revijo podjetja res samo pisanje vsebin za zaposlene? Ali zadaj ni skrite agende? Kaj bi se zgodilo, ~e bi ji kdo od zaposlenih v diktafon rekel: “Ponede­ljek popoldne je, jaz pa sem zjahan kot kamelja grba.” In kaj bi bilo {ele, ~e bi `elel, da se to objavi? Kak{ni so bili v resnici u~inki njenih prispevkov v veri`enju sporo~il zaposlenim? Ali je svojo du{o donirala Porscheju? Ali ni bila njena vloga res ustvarjati kapitalisti~no utvaro? Koko{ka je {la vpra{at ribe. Vedela je, da se bo ob njihovem spokojnem gibanju pomirila. Ribe so imele velike, zaspane o~i in naprezala se je, da bi prestregla njihove misli. Kmalu so se ji v glavi zazibali verzi Ingeborg Bachmann: toda kam gremo / brez skrbi bodi brez skrbi / ko je tema~no in ko je mrzlo / bodi brez skrbi… Denar pri Porscheju je bil zares dober, tako dober, da bi lahko mese~no podpirala anarhiste, ~e bi bila njihova. Denar je bil tako dober, da se je Koko{ki skoraj zazdelo, da jo imajo pri Porscheju radi. Potrkala je po akvariju in rekla: “Schwarze Fische, ich bin nicht sicher.” ^akala je, da ji dajo ribe {e kako znamenje. Pogled se ji je polagoma zbistril in zataval ven k izhodu. Skozi stekleno steno je zagledala {efa, ki jo je opazoval prav tako, kot je ona {e pred nekaj trenutki buljila v ribe. Pomahal ji je z majhno vre~ko, v kateri so gotovo bili ore{~ki, in s prstom pokazal v usta. Mogo~e jo je hotel nahraniti z njimi. Pomignil ji je, naj se mu pridru`i. Toda Koko{ka se ni zganila. Spreletela jo je podobnost med akvarijem in predprostorom uprave. Enake steklene stene in ista misel: Iz na{ega akvarija vidimo toliko, kot se lahko iz predprostora uprave vidi vesolja. Še zadnji~ je pogledala jasnovidne ribe in pritisnila ob steklo blazinco prsta v pozdrav. Šef je med grizljanjem ore{~kov rekel: “Eno novo lepo besedo sem se nau~il. Vertrauen. A ve{, kaj to pomeni?” Koko{ka se je zavedla, da takega {efa verjetno nikoli ve~ ne bo imela. Prav tako pa si ni mogla ve~ zatiskala o~i pred tem, da Štajerci pristno tripajo na {kodo octavio, {lo je za ni`jo kupno mo~, to je bilo vse. Ni mu mogla povedati po resnici, kaj jo je mu~ilo. Rekla mu je, da se je odlo~ila, da bo postala pesnica in da mora delati na svoji prvi pesni{ki zbirki, zato pa potrebuje posebno zbranost. In res je bila prepri~ana, da ji gre poezija vse bolje od rok. Šefu je v slovo zrecitirala haiku, ki ga je bila napisala prej{njo no~. Vzkrik zapoznelega pti~a v jeseni in neon v brlenju mesta. “Škoda, da te bomo izgubili,” je nazadnje povzel {ef. “Schade. Tut mir leid.” Na plo{~adi pred Porschejevim salonom ni imela parkiranega avta, imela je mamino Rogovo kolo. Med poganjanjem pedalov se je bicikel ogla{al kot drvarnica ob potresu. Brzela je po Celov{ki cesti. Za popotnico pa si je Koko{ka vseeno vzela modrost, ki jo je njen {ef zapisal v uvodniku revije: Ni pomembno, od kod prihaja{, pomembnej{e je, kam gre{. Satmoko Budi Santoso je indonezijski pisatelj srednje gene­racije, ki `ivi in dela v Yogyakarti, kjer se je leta 1976 rodil. Kot kulturni novinar je dolga leta delal za umetni{ko revijo Galeri, ki izhaja v D`akarti, pred kratkim pa se je kot literar­ni kritik in kulturni novinar zaposlil pri ~asopisu Minggu Pagi v Yogyakarti. Njegova najbolj znana dela so zbirke kratke proze Jangan Membunuh di Hari Sabtu/Ne ubijaj ob sobotah (2003), Perempuan Bersampan Cadik/Kanu za `enske (2004), Bersampan ke Seberang/Nasproti ~olnarne (2006) in Rahim Titipan/Rahimova hramba (2013). Uspel je tudi z romani, kot so Liem Hwa/Liem Hwa (2005), Ciu­man Terpanjang yang Ditunggu/V pri~akovanju najdalj{ega poljuba (2005), Jilbab Funky/Crazy hid`ab (2011) in Ka­songan (2012). Nekaj njegovih zgodb je iz{lo v dvojezi~ni indonezijsko-angle{ki antologiji Menagerie 7 (2010). Njegov roman Kisah-kisah Kekejaman Israel di Palestina/Zgodbe o izraelskih zlo~inih v Palestini (2011) je iz{el tudi v Maleziji. Satmoko Budi Santoso Dve zgodbi Trije mo`je v sampanu Bil je lep pozen popoldan, nebo je `ivo rdelo. Sampan1 je pristal ob obali Kruija. Ljudje, ki so sedeli v kavarni{ki baraki waka2 Kasima, so se zdr­znili, se previdno obrnili kot voja{ki ~astniki princese Sri Gading v ma­lajski zgodbi, potem pa stekli proti onim, ki so se pripeljali s sampanom. “Ej, vi tam! Kam ste se pa namenili?” je obto`ujo~e vpra{al eden. “Na jug,” je pomirljivo odgovoril eden od njih. “Kam na jug?” je radovedno zavrtal drugi. Mo`je, ki so ravnokar izstopili iz sampana, so se zlovoljno spogledali. “Od kod pa ste?” se je oglasil {e eden, ki bi stra{no rad vedel. Odgovora ni bilo. Iz barake waka Kasima se je usipalo ve~ in ve~ ljudi, da bi spoznali tako imenovane skrivnostne ljudi iz sampana. Mo`je, ki so pritekli ven, so stali z rokami v bokih. “Spodobno se predstavite, vsi, preden se naveli~amo spra{evati,” je razdra`eno rekel eden od njih, upirajo~ roke v boke. “Z one strani vode smo. Iz ljudstva Orang Petalangan3. Ne izgubljajte ~asa s spra{evanjem vseh, ker je eden izmed nas nem,” je odgovoril eden izmed tistih, na katere se je nana{ala besedica “vsi”, ki je bila v resnici vpra{ljiva. “Hmmm … Ha, ha, ha … Orang Petalangan. Dobri ste, da ste pri{li do sem. In to samo s sampanom. Koliko dni ste prebili na morju? Vsi ste stra{ansko ponosni na svoje nadute prednike, ha? Kaj pa, ~e bi va{ sampan tr~il v me~arico, se prevrnil in potonil? Vi i{~ete nove d`ungle, kjer bi se naselili, je tako? Zgage! Zmeraj se skrivate za krinko selilnega polje­delstva! Pohlepni ste mi vi!” jih je za~el nekdo nepri~akovano zmerjati. 1 Lahek ~oln s ploskim dnom. 2 Spo{tljiv naziv za starej{ega ali cenjenega mo{kega. 3 Orang Petalangan, tudi Orang Talang, je ena domorodnih etni~nih skupin v indonezijski pokra­jini Riau, ki je neko~ `ivela na gozdnem obmo~ju, za katero je menila, da ima nad njim popoln nadzor, oblast in lastni{tvo. Utrujeni obrazi treh Petalangancev, ki so se komaj izkrcali, so se napeli, izra`ali so bes. Eden je bil nem, torej je bilo jasno, da ~e ne bo odprl ust najmlaj{i, jih bo pa najstarej{i in bo kaj siknil. Toda odgovor je zadr`al nov udarec – novo vpra{anje. “Mar se ho~ete {e zmerom skrivati za pohlepnim izgovarjanjem na zemljo za kamponge4 in vasice, preseljevanje polj, plezanje na sialange in obmo~ja nedotaknjenega prvinskega gozda5? Mar {e zmerom ho~ete strahopetno prebivati na sve`e kolonizirani zemlji in se skrivati za krinko tradicionalnih obi~ajev?” jih je krivogled mo`ak {e drzneje zasul s kopico vpra{anj. “Ej, ej, ej … Kaj ne poznate na{ih prednikov? Kaj niste pravzaprav vsi del nas? Iz istega dru`inskega drevesa izviramo, mar ne?” je revsknil eden izmed Patalangancev. “Kako premeteno gleda{! Kako ne bi poznali va{ih prednikov! Takoj ko ste stopili na obalo, smo vedeli, kdo ste, se razume!” je krivogledi stopnjeval svoj napad `aljivega fanatizma. “Sam pesek v o~i! Pukimak6!” “Pff!” “^akaj …” je eden od Petalangancev, o~itno {e potrpe`ljiv, potegnil stran prijatelja, ki so ga dvignjene pesti `e razvnele. V baraki waka Kasima so skupaj pili kavo. Petalanganci so kramljali z wakom Kasimom. “Torej si {e vedno `elite na jug?” “Ja.” “Kam pa?” “V Way Kambas.” “Pa ne podalj{ajte svojega navdu{enja nad selilnim poljedelstvom z lovom na slonje okle.” “Prosim, nikar ne za~enjajte spet s tem. Saj smo vsi bratje, mar ne? Nikakor nismo tako slabi, kot se bojite. Nikakor.” “Ha, ha, ha …” V kavarnici waka Kasima se je razlegel smeh. “Ej, kam pa zdaj gre{?” “Odto~it v morje. Pa umit si grem obraz. Od va{ih besed mi je postalo vro~e.” 4 Zaselke. 5 V malajski kulturi pokrajine Riau je gozdnata zemlja lokalnih gozdnih plemen tradicionalno kate­gorizirana v {tiri dele: rimba simpanan (prepovedani gozd), vrtno in poljedelsko d`unglo, d`unglo kepungan sialang, kjer so na drevesih ~ebelja gnezda z medom, in kmetijsko zemljo ali tanah pekran­gan. Ve~ na: http://www.attayaya.net/2011/02/memperlakukan-alam-bagai-manusia.html. 6 @aljiva malajska psovka. “Ha, ha, ha…” Petalanganec, ki je {el odto~it v morje, je potihoma zapel kitico: … jangan pula anak berbesar cakap / besar cakap masuk perngkap / besar bual badan terjual / besar lagak kepala bengkak …//7 “Ej, kam se pa mudi?! Kaj si rekel?!” “Na smrt me ti{~i scat!!!” Ko se je Petalanganec, ki se je opravi~il, ~e{ da gre odto~it, vrnil v kavar­nico waka Kasima, so bili tam v resnici `e vsi tisti, ki so Petalangance vse od prihoda brez zadr`kov zasli{evali in spra{evali to in ono. Kaj naj re~em; to so bili mo`je waka Kasima. Petalanganci so spo{tljivo sklonili glave proti mo`em waka Kasima in odkorakali proti jugu. “Kako boste potovali?” je vpra{al eden izmed mo` waka Kasima. “Najprej bomo {li pe{, ~e bo kje kak tovornjak, se bomo pa poskusili peljati.” “Ti bedaki mislijo ujeti tovornjak! Ha, ha, ha …” Petalanganec, ki je prej odgovoril, jih je srepo pogledal. “Dovolj je, ne te~narite. Pustite jih, naj grejo,” je modro spregovoril wak Kasim. Petalanganci {e niso naredili dvajset korakov, ko se je iz go{~ave pri­kazala skupina jezdecev. “Ej, bratje! Ustavite se!” je zaklical prvi izmed mo` na konjih. Trije Petalanganci so obstali. Tisti, ki je zavpil, je pomignil drugim, naj privedejo konje bli`e, da se ne bi razkropili. Mo`je waka Kasima, ki so stali in gledali, kako Petalanganci odhajajo, so bili videti napeti, ~eprav so se sklenili umakniti. “Kaj vse imate s sabo?” “Ej, zakaj spra{uje{, kaj imamo s sabo? Kaj se pa to tebe ti~e?” “To je na{a de`ela, soseda va{e de`ele. Imate fantje kaj tuaka, palmove­ga vina? ^e imate s seboj tuak, vas peljem, kamor koli ho~ete. Brez skrbi, moj konj je zelo vzdr`ljiv. In ubogljiv. In konji mojih fantov prav tako.” “^e smem vpra{ati, za kaj razen za pitje pa i{~e{ tuak?” “Nikar toliko ne govori! Danes vsako minuto vpra{am vsakogar no­vega na tej kruijski obali, ali ima kaj tuaka. Poglej fanta na zadnjem konju. Vidi{ trak, s katerim ima prevezano stegno? Upajmo, da se zaradi strupa ka~e, ki ga je pred kratkim pi~ila, ne bo zadu{il in umrl. Moramo 7 To je prva treh pantunskih kitic v tej kratki zgodbi (pantun je metafori~na {tirivrsti~na pesni{ka oblika s prispodobo ali asonanco v prvih dveh vrsticah in s sporo~ilom v drugih dveh). Pribli`en prevod kitice tega pantuna bi bil: Ne bodi ~veka~ / ~veka~i se ujamejo v zanko / ~veka~i prodajajo svoja telesa / baha~i izgubljajo glave …// mu dati tuak, preden za~nemo zdraviti rano s travo rakakas. Najprej ga moramo napiti, da ga ne bo preve~ bolelo. Pravzaprav ga moramo napiti do nezavesti.” “Zakaj pa ne prosi{ tukaj{njih ljudi za tuak?” “To so sami zoprne`i! Ti bi ga prej zastrupili, kot mu pomagali. Tako kot so mojega sina.” “Sre~o ima{! Bog bodi zahvaljen, imam nekaj tuaka. Potrebujemo ga samo, da se nam telesa ne podhladijo. Vzemi ga, prosim, ~e ga potrebuje{ za nekaj ve~ kot za to, da se ogreje{.” Mo`je na konjih so razjahali. Pod drevesi ob kruijski obali so oskrbeli tistega, ki ga je pi~ila ka~a. Pre`ve~ena trava rakakas je resni~no ~ude`na. ^loveku, ki mu zaradi ka~jega pika grozi smrt, je z njo mogo~e re{iti `ivljenje. Mo`je waka Kasima v daljavi se res niso upali pribli`ati. O~itno jim je bilo zaradi navzo~nosti jezdecev zelo nelagodno. Niso jih hoteli vzne­mirjati, ker bi se to lahko kon~alo s spopadom. Dejansko se je zdelo, da je na kruijski obali veliko “majhnih kraljev”. Vsak “kralj” je imel svoje ljudi in ostro zarisana ozemlja. (Aih, aih, aih … Jangan bertanya pada kersik lokan, pun sisik di sebalik gerumbul terumbu karang, tentang siapa yang berjangat kulit sawo ma-tang, raja diraja yang hakiki sebagai penguasa Pantai Krui …)8 “Ej! Poglejte na{ega brata. Zvija se. Njegov obraz je o`ivel. Moramo vam vrniti uslugo. Kam bi pravzaprav radi {li?” “V Way Kambas. Vse, kar smo doslej sli{ali o njem, je njegovo ime. Bi nas bili pripravljeni odpeljati tja? Je mogo~e priti tja samo s konji?” “Samo s konji? Saj ste nori! Zakaj pa greste v Way Kambas?” “Radi bi samo videli stotine slonov. Potem pa {li nazaj domov. Popotniki smo. Verjamemo, da je sre~o mogo~e najti samo s potovanjem. Upamo, da ne bo nobenih ovir. In tudi, da bomo lahko odpluli nazaj ~ez v na{o de`elo, ko se bomo vrnili na to obalo, upamo, da ne bo kdo ukradel na{ega sampana, ki je zasidran ob obali.” “Ha, ha, ha … Zelo visoke ideale imate. Vi ne tehtate med dobi~kom ali izgubo. Naj bo kakor koli, pridite, zlezite k nam na konje. Torej se {e vedno ho~ete zasidrati na tej obali.” “Imamo prijatelja, ki je neko~ pri{el sem. On nam je dal potovalni zemlje­vid tukaj{njih naselbin. Seveda bomo potovali po tem zemljevidu. Sem smo pri{li iz velike radovednosti in brez namena, da bi tu koga `alili. Pravzaprav so ljudje okrog obale Kruija pa tja do Way Kambasa po naravi dobri, vsaj 8 Aj, aj, aj … Ne spra{uj {kolj~nega drobirja niti {kolj~nih lupin za natrpanim koralnim grebenom o zlatopoltem kralju kraljev, ki vlada obali Kruija … tako je rekel prijatelj, ki nam je dal zemljevid. S sabo imamo zelo malo stvari. Zana{amo se, da so res dobronamerni in vredni zaupanja.” Vodja jezdecev je pomignil svojim mo`em, naj vzamejo goste k sebi na konje. Odjezdili so proti Way Kambasu. Mo`je waka Kasima so z ne­doumljivim pogledom strmeli za odhajajo~imi Petalanganci. Krivogledi je dobesedno zijal za njimi. ^ez sto dni so se Petalanganci vrnili na obalo Kruija. Njihova telesa so bila mr{ava. Mo`je s kruijske obale so bili {e vedno zvesti obiskovalci kavarnice waka Kasima in so se prebijali skozi dneve z igrami na sre~o ter slednjo iskali v kartah. “Torej se vam je uspelo pretol~i. Ste si v Way Kambasu na{li kak{no prilo`nostno delo?” “Ja. Po~eli smo, kar koli je bilo potrebno, da smo se pre`ivili. Kar koli je bilo halal9. Gozdarili, sekali stavbni les ali – oh, kar koli. Hoteli smo samo zadovoljiti svoji `elji, da bi videli slone. Hoteli smo si jih vtisniti v spomin. Sku{ali smo ohraniti vse spomine s potovanja. To je vse, kar lahko storimo v tem `ivljenju.” “Ej, poka`i mi torbo. In pazi se, ~e ima{ s sabo kaj slonove kosti. Potem nima{ najmanj{e mo`nosti, da se vrne{ v petalangansko de`elo.” “Kje je ta slonovina, ki jo imamo s sabo? Kar poglejte!” so Petalanganci hiteli brskati po svoji prtljagi. Na vso mo~ so se trudili, da ne bi pri{lo do kak{nih {kodljivih nesporazumov. “Greste naravnost domov?” “Seveda. Ste kaj videli na{ sampan?” “Sami ga poi{~ite. Le koga briga va{ sampan.” Trije Petalanganci so br` pohiteli iskat svoj sampan. Eden izmed njih je zmajal z glavo. Ve~ kot petnajst minut so vsi trije hodili sem in tja, gor in dol, pa okrog skupine dreves. Eden se je vznemirjen naslonil na deblo ketapanga10. Potem, ne dosti pozneje, so odnehali in se vrnili h kavarnici waka Kasima. “Ne uni~ite nam upov, da se bomo vrnili domov.” Mo`je waka Kasima se niso hoteli zmeniti zanje. Nih~e se ni odzval na tisto, kar je rekel Petalanganec. “Prosimo, poslu{ajte nas. Ne bodite kar tako tiho, kot da nimate kaj re~i.” “A, {est pik. Šest pik …” Mo`je waka Kasima so bili {e vedno zatopljeni v domine. Brez skrbi, noben policaj ne bo izvohal iger na sre~o pri waku Kasimu. Pravzprav se jim jih je nekaj pogosto pridru`ilo in prineslo s 9 Izraz iz arabskega jezika, ki pomeni “pravilno”, “~isto” ipd. 10 Terminalia carappa, drevo, znano tudi kot tropski mandelj. seboj sre~o pri igri. Kdo ve, zakaj so nekateri policaji lahko izvohali igralnico na obali, saj si nih~e ne bi mogel misliti, da je tam notri igralnica. Stanje treh Petalangancev je bilo zdaj videti usmiljenja vredno. O~i so imeli zabuhle, kot da zadr`ujejo solze. Na sre~o so si {e zmerom `eleli kave, da bi si popravili turobno razpolo`enje. Šele proti mraku so se mo`je waka Kasima po celem dnevu igranja raz{li. Ribi~i, ki so se tudi zbrali tam, so sklenili vstati in oditi. Po~utili so se nelagodno. Samo wak Kasim je ostal in ~akal na no~, ~akal, da bo jasna mese~ina razprostrla plimo. “Kak{na bo va{a usoda nocoj?” je vpra{al wak Kasim, zelo zaskrbljeno je vpra{al enega od Petalangancev in pretrgal njihovo zbeganost. “No, ja, kak{na pa je usoda na{ega sampana? Kadar koli `e, gotovo ne moremo domov, dokler ne najdemo sampana.” “Ojoj.” “^e bomo predolgo tukaj, bomo vsekakor v nadlego prijateljem v tej pradavni de`eli slonov. Ampak kako pa naj gremo domov, a? Kako?” “^e mislite samo na spanje v kak{ni stari lopi, greste lahko v tole prazno tu zraven. Tudi ta je moja.” “Je nocoj nih~e ne bo za ni~ potreboval?” “Ne, fantje, va{a je. Hitro se o~edite in se spravite v red.” Oni trije so strmeli drug v drugega. “Pospravite svoje stvari, kakor najbolje morete. Potem se vrnite sem, prosim. ^e zna kateri od vas igrati na kitaro, nam zapojte kak{no kitico. Tam v kotu je zmahana stara kitara.” Pri{la je no~. V kavarnici waka Kasima je postalo `ivahno. Ribi~i, delavci z vse obale in vsi mo`je so se krohotali in regljali ob spremljavi dang­duta11. Pri{li so trije Petalanganci. Nekaj mo`, ki so bili `e na pol pijani, jih je pozdravilo. “Hej, pri{leki z one strani vode!” je obto`ujo~e rekel eden. “Dajte, zapojte nam kaj. Uti{ajte dangdut,” je revsknil drugi zelo na glas. Najmlaj{i izmed Petalangancev je pobral zdelano staro kitaro. Zapel je pesem iz de`ele prao~etov. Besedilo je {lo takole: … kamilah orang miskin yang terbuang / terhujat kampung halaman / tetapi aku ini budak cukup akal / tak mau dirundung malu tertipu bualan …//12 11 Vrsta `ivahne indonezijske popularne glasbe z izrazitim plesnim ritmom; posebej priljubljena je pri delavskem razredu. 12 … smo ubogi izob~enci / izgnani iz domovine / toda jaz sem ~lovek z dovolj zdrave pameti / ne pustim se sramotiti in vle~i za nos …// “K vragu z vami! Ne nosite nam sem svojih starih pesmi. Od njih me boli glava!” se je prito`il mo{ki z okroglim trebuhom. “Ha, ha, ha…” “Ha, ha, ha…” “Ha, ha, ha…” Tisto no~ se je v baraki waka Kasima nenadoma razlegel smeh! Šele ko je vz{lo sonce in razsvetlilo nebo, je baraka waka Kasima ostala brez gostov. Ob osmih zjutraj je wak Kasim `e za~el stre~i svojim ribi{kim strankam. Trije Petalanganci, ki niso mogli spati, so se vrnili k njegovi baraki. “Kaj ~e se va{ sampan ne bo na{el? Bi radi ostali tukaj?” je wak Kasim za~el jutranji klepet. “Ne.” “Kaj pa?” “Vseeno bi radi {li domov.” “Kako pa?” “Sami si bomo naredili sampan. Tod okoli je veliko gozdov, les bomo lahko predelali v sampan. Nam bo{ posodil orodje, ki ga potrebujemo, da naredimo sampan? Ga ima{? Kako ma~eto, klestilnik ali mogo~e `ago za tikov les?” Wak Kasim se je obrnil stran. Potem ko so bili tri dni gostje v njegovi baraki in so si pla~evali hrano in pija~o tako, da so pomagali samcu waku Kasimu pri njegovih opravilih, so se nazadnje odlo~ili, da si bodo sami naredili sampan. Dva dneva sta bila dovolj. En dan, da so si v gozdu pri­pravili les, in {e en dan za izdelavo sampana. “Zdaj greste torej domov?” “Hvala ti za vso pomo~, wak Kasim.” Segli so si v roke. Wak Kasim jih je objel. V ~udovitem jutru lepega petka so se trije Petalanganci s svojim ~ez no~ izdelanim zasilnim sam­panom odpravili domov. “Ej, wak, kam pa grejo?” je padlo vpra{anje enega izmed mo` waka Kasima. “Domov. Dobri prijatelji razburkanih valov in viharnih morskih vetrov so.” “So na{li svoj sampan?” “Ne.” “Ha, ha, ha…” “Zakaj?” “Zakaj pa niso pogledali v prazno lopo tamle doli ob obali? S prijatelji smo ga nala{~ skrili tja. Kaj pa naj zdaj z njim? Les je pregnil. Le kdo ga bo hotel?” Stric Tetko Ko je stric Tetko stopil iz svoje sobe, ga je napadla tolpa ne~akinj in ne~akov, kot bi se prikazal sam Bo`i~ek: otroci starej{ih bratov Zuhe in Jonija ter starej{ih sester Ani, Lusi in Tari. Stric Tetko, kot smo ga klicali, je bil pravi benjamin~ek dru`ine Sarkowi, katere star{a sta skupaj umrla v prometni nesre~i pred kakimi tremi leti. Stric Tetko je bil bolj ali manj edini v dru`ini, ki je {e `ivel doma in skrbel za dru`insko hi{o, eksoti~no staro stavbo s strmo streho v slogu joglo13, zgrajeno davnega leta 1826, ko je princ Diponegoro {e vodil svojo gverilsko vojno. Samo za primerjavo: to je bilo dosti pred letom 1884, ko je Nizozemska vzhodnoindijska dru`ba zaposlila ljudi iz Yogye pri gradnji `elezni{ke postaje Tugu (najpomembnej{e in pri ljudeh dale~ najbolj priljubljene postaje v mestu). Ja, 1884 … Takrat je bil sistem pri­silne proizvodnje v skladu z zakonom in javanski doma~ini so imeli pred kolonialnim obna{anjem nizozemske vlade zvezane roke, se spomnite? “Ej, a ste spet pri{li z avtom?” je stric Tetko zmerom vpra{al otroke, ko so se za~eli prilizovati in prosja~iti za ~okolado ali za posebne bo`i~ne sve~e, ki naj bi jih pri`gali na bo`i~ni ve~er. “Kak{na napaka! V skladu z duhom tega doma prednikov bi morali priti s konjem, tako kot v starih ~asih.” Seveda smo ob taki zamisli vsi bruhnili v smeh. V bo`i~nem in novo­letnem ~asu nismo smeli dopustiti, da bi nam na obrazih samo poblisnila sen~ica razo~aranja ali `alosti. Kar koli se je zgodilo, smo se morali obna{ati kar najbolje in najlep{e, ni~emur se nismo smeli pustiti prese­netiti in niti kaj takega kot pokvarjen `elodec zaradi preobilice dobrot ni smel biti razlog, da se ne bi smejali z drugimi. Ko smo sedli, da bi se pogovarjali, smo seveda vsi brbljali o tem, kako so {li posli v minulem letu ali kako je {lo temu ali onemu v {oli. Celo jaz kot najstarej{i izmed ne~akinj in ne~akov – bil sem Zuhov najstarej{i sin – sem se nazadnje pridru`il pogovoru in se bahal s kakr{nim koli dose`kom ali z dobrimi ocenami, ki sem jih dobil v zadnjem letu. “Ravno sem se nehal ukvarjati z nekim raziskovalnim na~rtom o pro­stituciji na prestolni~nem obmo~ju D`akarte,” sem objavil. “V bistvu kar uspe{no. Rezultati bodo kmalu objavljeni v knjigi. Tukaj v Yogyi jo tiskajo!” Ob mojem vznemirjenju je o~e – ki so ga v raz{irjeni dru`ini Sarkowi klicali Mas Zuha ali “Zuhov mo`” – bruhnil v glasen smeh, kot da mu je odleglo, ker imam jaz, njegov sin, nekaj, na kar sem lahko ponosen. 13 Vrsta javanske paviljonske hi{e. “Ah, ja, saj res. Sem skoraj pozabil, da {tudira{ sociologijo,” je pripom­nil stric Tetko. “Ni~ ~udnega, da raziskuje{ take re~i. Kdaj si bo{ pa ogle-dal, kako je s tem tukaj v Yogyi?” “Kako? Kaj pozna{ tukaj{njo rde~o ~etrt? Kaj misli{, da bi si moral ogledati?” “Pst. Tukaj so majhni otroci!” Ob tej opazki smo vsi planili v smeh. Spontani izbruhi smeha so bili med pogovori ob praznikih, ko je bila vsa dru`ina doma, nekaj obi~ajnega. Vsi smo se nau~ili spo{tovati `ivljenjske izbire in razli~ne obsedenosti vsakega od nas, pa naj so se drugim zdele {e tako ~udne. Predstavljajte si: `e skoraj sedem let je stric Tetko vsak ve~er ob osmih od{el od doma in ga ni bilo nazaj do belega dne, navadno pribli`no do {estih zjutraj. Šele potem se je odpravil spat. Preden je {el zve~er ven, se je stric Tetko zmerom razko{no nali{pal in odi{avil kot kaka vila iz pravljice. ^e je kdo skozi priprta vrata po naklju~ju ujel pogled na dogajanje, ga je njegovo obna{anje ~isto prevze­lo: prav ni~ nenavadnega ni bilo, ~e je stric Tetko prebil ve~ kot ~etrt ure pred ogledalom in se smehljal in spakoval samemu sebi, pa~il in mali~il svoj ozki obraz, gubal in stiskal obrvi. Ker sva bila oba mo{ka, bi se mi razkazovanje takih navad moralo zdeti malo ~uda{ko, ampak stric Tetko je to po~el s takim u`itkom. In {e to si morate zapomniti: o~e mi je pravil, da je bil stric Tetko v ~asih, preden se je navadil hoditi pono~i ven, tiste vrste ~lovek, ki je kar naprej zboleval. Bil je stra{no dovzeten za “notranje bolezni”, in to nikakor ne v blagi obli­ki. Zmerom je bilo kaj narobe z njegovim zdravjem, v~asih z jetri, v~asih s srcem, v~asih s krvnim tlakom. Ves ~as, ko je hodil na univerzo, ga je spet in spet mu~ila katera teh ponavljajo~ih se te`av. Tisti, ki so morali zmerom tekati naokrog in skrbeti za strica Tetka, so bili seveda njegovi star{i, moja stari o~e in stara mama Sarkowi, ki sta bila, hvala bogu, {e kar zdrava, ~eprav sta bila `e v letih, mogo~e zato, ker sta se navadila hoditi na zgodnje jutranje sprehode in vaditi ples poco-poco14. Jasno je, da je stric Tetko zdaj `e skoraj sedem let tako zasvojen z no~nimi izhodi, da se zdi, kot da mu ni ve~ mar za dru`inski dom, za tisto, kar je vsem drugim postalo tako pomembno. (^e naj povem po resnici, prvi lastniki hi{e niso bili moji stari star{i. Hi{o je v resnici zgradil brat mojega starega o~eta, o katerem se je govorilo, da je jalov, in ki nikoli ni imel svojih otrok.) 14 Priljubljen indonezijski ples v vrsti. O~e mi je neko~ povedal, da je stric Tetko vsakokrat, ko se je odpravljal ven, rekel staremu o~etu, da gre na kak{no dru`abno prireditev na kam­pusu ali na rojstnodnevno zabavo kakega prijatelja. Kakr{ne koli navade je `e imel, so imeli starej{i bratje in sestre do strica Tetka {e zmerom topel odnos. In naj je govoril {e tako nore re~i, so v usta­ljenem ritmu pogovora zmerom pu{~ali prostor za njegove pripombe. In ~e je komu padlo na pamet, da je strica Tetka podra`il s kak{nim komi~nim namigom ali aluzijo, je kdo drug takoj preusmeril pozornost drugam, ga poskusil za{~ititi z govorjenjem o ~em drugem in tako odvrniti mo`nost, da bi bil prizadet. Saj veste, posku{al je speljati pogovor nazaj na obi~ajne stvari, ki zlahka sedejo v u{esa, posebno v u{esa strica Tetka. Razumel sem, da je stricu Tetku prav veselje do gejevskega `ivljenjske­ga sloga omogo~ilo, da je premagal “notranje bolezni”, ki so od nekdaj prizadevale njegovo telo, ~eprav nisem bil povsem prepri~an, da je bila prav izbira tega `ivljenjskega sloga terapija, ki ga je ozdravila. Do te to~ke v logiki zdravljenja strica Tetka nekaj malo {kriplje, s tem boste gotovo sogla{ali. Dokaz pa se skriva v dejstvu, da je zdaj `e dolgo – ne morem natan~no povedati, od kdaj – popolnoma zdrav. Ups, oprostite, skoraj sem pozabil. Dvakrat se je zgodilo, da je prebil pribli`no teden dni zaprt v svoji sobi zaradi napadov sifilisa. Ja, zdaj sem spomnim; sam mi je to povedal v pismu, ki mi ga je poslal v {olo, takrat ko sem {e hodil v srednjo {olo. Kadar koli okrog bo`i~a in novega leta vidim strica Tetka, tako kot zdaj, ga zagotovo zmeraj povabim, da bi {la ven. Po naklju~ju ne prihajam veliko v Yogyo. Morda samo enkrat na leto, in kdaj bi potem, ~e ne za ta vsakoletna dru`inska snidenja? Tokrat je stric Tetko na moje povabilo odgovoril: “^e ho~e{, da greva skupaj ven, zakaj potem ne bi {la na novoletni ve~er? Lahko bi te pred­stavil nekaj prijateljem. Zajam~eno dobra zabava!” je rekel. “Zakaj pa mora biti novoletni ve~er?” sem rekel v {ali, kot da ga dra`im. “Kaj ne morem spoznati tvojih prijateljev na kateri koli drug ve~er?” “Ni problema. Kdaj greva?” Stric Tetko me je povabil jest v majhno okrep~evalnico ob cesti, kjer so po njegovem stregli najbolj{o nangko15 v Yogyi. Kdor koli je pokusil vsaj eno `lico tega gudega16, je zagotovo postal zasvojen z njim, pa naj je bil iz Yogye ali ne. V Yogyi, v okoli{u, kjer je bil neko~ stari kino Widya, vsi poznajo Yu Djum, damo gudega. 15 Artocarpus heterophyllus (ang. jackfruit), drevo z velikanskimi sade`i, ki se pogosto uporabljajo v ju`no- in jugovzhodnoazijski kuhinji. 16 Tradicionalna jed iz nezrele nangke. Dva dneva pred novim letom sem {el s stricem Tetkom ven. Star{em sem rekel, da bi rad {el dol na Malioboro Street, preden se bo tam gnetlo na tiso~e suvajo~ih ljudi, ki bodo sku{ali praznovati novo leto in se bodo {opirili gor in dol po ulici. Ko sva pri{la do okrep~evalnice z gudegom Yu Djum, kjer naj bi zmeraj posedali prijatelji strica Tetka, sem videl, da to ni res. Ravno prej{nji ve~er sem jedel tam, pa ni bilo nikogar od njih. Njegovi prijatelji torej niso pre`ivljali vseh ve~erov v okrep~evalnici, zatopljeni v pogovor ob hrani, kramljali ali samo zapravljali ~as. “Kam se bo{ stisnil, Tetko?” se je po{alil eden od njih, tip z gostimi brki. Sedeli so okrog mize za {est v kotu in nikakor niso bili videti v zadregi, ker so bili tam. Stric Tetko je bil miren, ko sva ~akala na svoj gudeg. Od ~asa do ~asa sem se ozrl naokrog po drugih mizah. Veliko Kitajcev je ~akalo, da bi zagrizli v specialiteto okrep~evalnice. Sam pri sebi sem pomislil, da lokala Yu Djum ne bi smeli ve~ imenovati “okrep~evalnica”. “Kavarna” bi zvenelo imenitneje in bi tudi pove~alo presti`nost njene dejavnosti. “Nocoj nam je nikar ne popihaj. Ti si na vrsti, da poskrbi{ za ubogega starega Damarja,” je rekel stricu Tetku drug prijatelj. “Jaz ho~em danes z Badrusom. Ta me res rajca. V kosteh ~utim.” Opazoval sem odzive strica Tetka. Bil je zelo hladen, niti malo v zadre­gi. Priznati moram, da sem tiste vrste ~lovek, ki ga je lahko zmesti, ki zmerom naredi ali zine kaj bedastega, posebno kadar kdo bol{~i vanj, in natanko to je po~el eden od prijateljev strica Tetka. Vztrajno je gledal proti meni, pome`iknil mi je in me s tem popolnoma vrgel iz tira. Hkrati pa, o sranje, mi je srce iz istega razloga podivjalo. Vztrepetal sem, vendar sem ga tudi jaz gledal, natanko v o~i: lesketale so se, jasne, polne svetlobe. Dobila sva, kar sva naro~ila. Ker so drugi `e pojedli, sva se s stricem Tetkom posvetila ve~erji, njegovi prijatelji okrog naju pa so se naprej po­govarjali. Stra{no radi so mlatili prazno slamo, pravili zgodbice, svinjali. Eden izmed prijateljev je pogledal Tetka: “No, kaj, nisi pri volji, a? Potem pa ne bo cvenka. In kako bo{ potem s hrano in novimi oblekami?” Stric Tetko je samo skomignil. Vsi njegovi prijatelji so v en glas prasnili v smeh. S stricem Tetkom sva se odlo~ila, da greva domov po Malioboro Streetu, na~rte, da bi {e malo nakupovala v tamkaj{njem nakupovalnem sredi{~u, pa sva popolnoma opustila. Bil sem zdolgo~asen in `iv~en. Vozil sem, vendar sem imel ob~utek, kot da vozi avtopilot. Nisem si mislil, da se stricu Tetku kaj sanja, o ~em razmi{ljam, da sluti, kak{ni ob~utki mi vznemirjajo drobovje, saj sva se vso pot do doma ~isto normalno pogo­varjala, o ni~emer pomembnem, na primer: “Kak{na obla~ila si bo{ kupil za bo`i~?” in take re~i. Vseeno pa mi je uspelo sredi pogovora nedol`no vpra{ati strica Tetka, kako je ime njegovemu prijatelju, ki si me je ogle­doval. In ko sem ga to vpra{al, mi je stric Tetko hihitaje se povedal ne samo njegovo ime, ampak tudi {tevilko njegovega mobilnega telefona. Ko je zdrdral tistih sedem {tevilk za kodo 081, sem mislil, da se samo {ali. Z drugimi besedami, stric Tetko nikakor ni mogel vedeti, da sem si za videzom brezbri`nosti mirno zapomnil celoten niz {tevilk. Zapomniti si u{ivih sedem {tevilk meni pa~ ni ni~ takega. Ja. Prav mogo~e je, da je bila 081 5291368 najbolj ~arobna {tevilka, ki jo bom kdaj poznal; takrat sem se odlo~il, da ga bom skrivaj pokli­cal. V Yogyi sem nameraval ostati {e kak teden, tako da bi imel dosti prilo`nosti, da bi jo zavrtel in stopil v stik z njenim lastnikom. In ga povabil ven. Z njim pre`ivel novoletni ve~er. Hmmm … verjetno bodo vsi angeli v nebesih {okirani. Tisto no~ se bo na stotiso~e parov po vsej zemeljski obli posve~alo iskanju sre~e; morda se bodo samo sprehajali z roko v roki, mogo~e se bodo me~kali v mestnem parku ali pa se samo romanti~no pomenkovali v sen~nem koti~ku mestnega trga. ^eprav bo tu­di veliko takih, za katere bi lahko stavili, da bodo obiskali lokalne hotele. Mislim, da mi gre brisanje sledi za sabo precej dobro od rok, posebno ~e gre samo za ustvarjanje videza, da grem ven proslavljat novo leto. Mislim, da nih~e od mojih doma~ih nima pojma, da jim la`em, in nih~e od njih ne bo razo~aran nad nepo{tenostjo, s katero tako spretno varujem svoje skrivnosti. Prise`em pri Bogu, da v D`akarti kar naprej ho~ejo od mene, naj zabri{em svoje sledi; sleparija zaradi sleparije. Posebno o~e in v~asih mlaj{i brat, ki je {e v srednji {oli in se mu zmerom sku{am izmuzniti, da mu ne bi pomagal pri doma~i nalogi. Upam, da moj na~rt ne bo tr~il ob na~rt strica Tetka. Z drugimi besedami, upam, da se tip z mobilnim telefo­nom ne bo odlo~il pre`iveti novoletnega ve~era s kom drugim, predvsem ne s stricem Tetkom. Iz angle{~ine prevedla Maja Kraigher Alenka Jovanovski Vrt: slovar semen, iz katerih raste vrt O pesni{ki knjigi Mete Ku{ar Vrt ne zmorem povedati ni~esar sinteti~ne­ga, iz ene same misli zgnetenega, na linearen na~in izpovedanega. Ni ravne poti od A do B. Seveda bi lahko izhajala iz simbola vrta, iz ~etverne delitve na pomladne, poletne, morske, jesenske in zimske pesmi. Seveda bi lahko zapisala, da je vrt sosledje letnih ~asov, dob ~loveka, od otro{tva do (modre) starosti, do katere vodi pot prek nezavednega (morskih pes­mi). Ampak vrt ni zgolj simbol. Menim, da bi za{la v zmoto, ko bi vrt splo{~ila na simbol. Ker: vrt raste in se razvija in se spreminja, je `iva tvarina. Vrt je sebstvo. Še raje re~em, da je vrt “um”. Nenehno v procesu, nenehno na poti do naslednje stopnje zrelosti. In srce je porok, da se ta proces nikoli ne kon~a. Ta knjiga deluje kot mre`a, kot mno`ica povezav, kot diamant z raz­li~nimi bru{enimi ploskvami. O njej zmorem pisati edino na na~in slovar­skih gesel – ali pa kot razmislek o posameznih ~rkah. Celoto naj si bralec in bralka zlo`ita sama. Ob branju tega sestavka bosta bralec in bralka videla, da nisem na{la vseh ~rk, izpisala cele abecede. Elipse so posledice mojega pomanjkljivega razumevanja. Vsako branje daje druga~na zaporedja ~rk, obuja razli~na zaporedja ploskev. Vsaka pesem osvetljuje razli~ne ploskve tega diamanta. A kot Animus V Vrtu se pojavlja ve~ mo{kih: eden je premra`en enoinpolletni de~ek, ki govorki izro~i rde~, v ~love{ko telo izoblikovan kamen kot amulet; drugi je “ti”, nemi udele`enec dvogovora iz pesmi Sirij, ki je samo na prvi pogled ljubimec, v resnici je to Jezik, Logos; tu so {e arhetipi, ki jih pesnica o`ivlja v pesmi Poletje poletje (ribi~, lovec, pesnik, sodnik), pa seveda U~itelj, U~enik in profesor Jung – in, seveda, Jezik, Logos (“Jezik ~uti sve`e jedi, la` in strah.”). Vrt kot zbirka se je lahko izpisal le iz ene od vi{jih stopenj individuiranega animusa. Re~em lahko, da je tudi profesor Jung za poezijo Mete Ku{ar oblika animusa: profesor-umetnik-modrec. Pojavi se v nekaj pesmih, slikov­no – ne po naklju~ju – pa na fotografiji, ki vpeljuje Poletne pesmi: Jung na poletnem kolesarskem izletu, mlad, mo~an mo{ki, ki pa `e ima v sebi silo zavedanja. Meta Ku{ar zapi{e: “Profesor Jung misli, da mi ni treba be`ati.” V isti pesmi (Poletje poletje) se pojavijo tudi {tiri druge oblike ani­musa, vse mrtve, potopljene v nezavedno, tako da jih mora lirska govorka o`ivljati, jih privajati v budnost, v `ivljenje sebstva: ribi~a, lovca, pesnika in sodnika. Pesem – in ne le navodilo arhetipskega profesorja Junga, ki se v pesmi zliva z arhetipskim “u~enikom”, se pravi, Jezusom – deluje kot proces ali zapis o individuaciji: “O`ivljaj jih! Pazi nanje! Mi govori, ko omagam. Ne boj se! / Nikoli ne izve{, za kak{en klic jih o`ivi{.” Ribi~ je tisti, ki vle~e nezavedno gradivo iz prve materije, in govorka ga hrani z verzi in so~utjem. Sila poezije in sila zavedanja (“Ves dan ga gledam v o~i.”) sta tisti, ki omogo~ata predelovanje nezavednih gradiv. Lovec je bojevnik, tisti s preve~ jeze in ognja, upodobitev jeze in strasti, ki sta vsebovani v nezavednem materialu; lovec je tudi sila zanikanja ali sila boja z nezavednim materialom. Lastno mu je, da ({e) ne ve, da se bori proti sebi in da bo v tem boju zmeraj umrl, razen ~e ne bo ugotovil, da se bojuje proti fantazmam, da lovi fantazme, ki so bile porojene v psihi. Pesnik je absorbiral lekcijo lovca, a ne do kraja: ker ve, da je nezavedni material bodisi njegov bodisi pripada kolektivnemu nezavednemu, kjer je varno zakopan, ~uti krivdo do vsega mra~nega, kar obstaja v njem, kot tudi do tega, kar mra~nega izkoplje iz kolektivnega nezavednega svoje skupnosti. Ob tem ne morem, da ne bi pomislila na Toma`a Šalamuna in na to, da je biti pesnik zelo nevarno, kadar ne zna{ ravnati s tem, kar izkoplje{ iz svojega in kolektivnega nezavednega. Naj bi pesnik ponudil `e tudi pot in recepte predelave nezavednega – ali naj bi pa~ njegovo delo bilo zgolj razkrivanje mrtvega, pokopanega mra~nega materiala? Morda od pesnika ali pesnice zahtevam preve~. Morda obstaja razlika med staro­davno vlogo pesnika, ki je moral obenem biti tudi celilec in zdravitelj, in novove{kim pesnikom, ki zgolj izreka in ga izre~eno lahko tudi postopo­ma se`ge, ubije, ~e tega notranje ne predela in preobrazi, ozdravi najprej v sebi in nato – skozi pesem – tudi za druge. Zdi se, da Meta Ku{ar kot pesnica pozna to nevarnost, zato v pesmi Poletje poletje pesnikovo “kriv­do” zdravi tako, da mu z “modro vato” bri{e ~elo, “ko zaspi”. Pesnikova krivda se manifestira ob zdrsu v spanec in nezavedno, ko popustijo sile zavedanja – in ko se obenem v nezavedanju dogajajo projekcije nezave­dnega materiala, ki so uni~evalne, {kodljive. V tej situaciji “modra vata” deluje kot protiute`. A kaj je pravzaprav “modra vata”? Dodajmo, da se pojavlja tudi v drugih pesmih, da pa to obenem ni pesni{ki simbol, ampak prav element uma. V drugih pesmih je to denimo snov, ki polni razpoko v paru bipolarnega nasprotja ali celo gori z modrim (o~i{~evalnim) pla­menom. V primeru “modre vate” lahko vidimo jezikovno lucidnost Mete Ku{ar na delu: “modra vata” je ajurvedska do{a, ki jo opisujejo kot suho in dinami~no, z njo pa so povezani tudi gibanje, dihanje (zrak!) in govor. Modra vata, s katero pesnica v pesmi Poletje poletje zdravi pesnika, je to­rej eter, pre~i{~en zrak, pre~i{~en dih, ki pre~isti govor. Je sila zavedanja, ki ne pojenja, ampak omogo~a, da vse, kar vznikne, pesnik (arhetip ani­musa) sprejme in objame, brez da bi zapadal razli~nim oblikam zanikanja. Kako je z mrtvim sodnikom Hamurabijevega rodu, ki ga po eni strani poganja lex talionis in strukturira jasno zamejen svet brezprizivnih in ne glede na vsako posami~no situacijo umerjenih odlo~itev? Ta isti sodnik, je zapisano v pesmi, no~e odpreti ust in o~i, no~e razvijati svoje modrosti in so~utja – samega sebe oropa `ivljenja in bogate raznolikosti `ivljenjskih oblik. Zdi se, da je ta mrtvi sodnik dopolnilo krivega pesnika, zdi se, da ta dva lahko bijeta ve~en boj. In zopet ga lirska govorka zdravi z zrakom (s pahlja~o), z raz{irjanjem prostora. Mrtvi sodnik je zna~ilen arhetip slovenskega prostora, skozi to figuro Meta Ku{ar nekaj pove o slovenski zmo`nosti presojanja, ki je bodisi ujeta v rigidne obrazce in izbruhne v javni lin~ ali pa se udejanja – kolikor sodbo `e vnaprej pojmuje kot nasilno in kritiko `e vnaprej kot uni~evalno – kot politika mi`anja in zakrivanja ustnic, da ne bi izgovorile tistega, kar je. Mrtvi sodnik je tisti, ki posameznikom v tej dru`bi omogo~a vztrajanje v nediferenciranosti in atrofira kriti~no misel. Ob tem ne morem kaj, da se ne bi spomnila na briljantno pesni{ko analizo, izpeljano kot analizo dru`be in matric obna{anja v Sloveniji, ki jo je v pesni{ki zbirki Z roba klifa, pa tudi v ostalih svojih znanstvenih delih, izpeljala pesnica in znan­stvenica Taja Kramberger. Mrtvi sodnik je arhetip, ki podlaga in na ravni psihi~nih dinamik razlo`i tisto, kar Taja Kramberger imenuje “omertanska dru`ba”. Hkrati je mrtvi sodnik arhetip, ki je – v pesmi Poletje poletje – povezan z “rusalko”, slovansko ina~ico sirene, se pravi z obliko `enskosti, ki obstaja zgolj kot dekle z neuzave{~eno eroti~no energijo, ker pa je bila ubita in potla~ena, je zavajajo~a in nasilna, uni~evalna. In res: javni lin~ in omertansko mol~anje o resnici sta samo dva refleksa, dve izpeljavi atrofirane zmo`nosti presojanja – tiste, ki nima ne modrosti in ne so~utja (tega pa ne ena~im z usmiljenjem). Simbolno dovajanje dodatnega zraka, s katerim lirska govorka zdravi mrtvega sodnika, pomeni {irjenje prostora in razklepanje zamejenih oblik. Toda ali je s tem dejansko podana re{itev problema? Pomembno je vedeti, da je celotna drama o`ivljanja {tirih oblik animusa v pesmi Poletje poletje postavljena v “srce”. Pesem se za~ne z invokacijo srcu: “V petek, soboto in nedeljo / je pomembno gledati skozi srce. V ponedeljek, / torek in sredo je {e bolj pomembno. V ~etrtek je / najbolj pomembno. Boli, vendar pomaga. Še mnogo / bolj boli, ko gleda{ svoje srce. Zalagam ga z jagodi~jem. / Dam mu piti vodo. Ludvikov {tedilnik kurim leto in dan. / Ko se zlomi{ [srce! op. p.], kurim. Ko ti iztrgajo / skrivnost, kurim. Ko se bogovi namr{~ijo in za~no na vrtu / izvajati ma­nevre, kurim. … / Z resni~no dobroto, gnano od notranje nuje, gre.” Vsa drama o`ivljanja je torej postavljena v “srce”, ki je v starodavnih kulturah, na primer v judovstvu in budizmu, mesto, kamor je ume{~en “um”, hram uma, hkrati zaznamovan z mo~nim ognjem (ljubeznijo). Torej je ogenj ljubezni tisti, ki se`ge in tako pre~isti vse ne~istosti in zamejeno­sti – vse smrti. In zares je poslednja podoba animusa, ki se pojavi v pesmi Poletje poletje, “u~enik”, se pravi Jezus oziroma Logos: “Z u~enikom sediva pri {tedilniku. Vsak dan me poljubi.” Nadaljevanje te pesmi berem v pesmi Sirij. Konec te pesmi nakazuje, kot da bi {lo za pesem (ljubezenske) dvojine: “Ti je{ z mojo `lico in jaz jem s tvojo.” Vendar je “ti”, ki so mu namenjene besede lirske govorke, v bistvu “jezik”, Logos. Dvojina v tej pesmi je torej dvojina govorke in Logosa (modrosti-ljubezni), je dvoje v Pesnici. Meta Ku{ar tukaj zlomi {e en kli{e ljubezenske pesmi, pri tem pa ga ne ironizira, ampak preobrne. Ljubezenska dvojina in ljubezenska gostija se dogajata pod zvezdami, {e ve~, dogajata se pod najsvetlej{o zvezdo (Sirij!). Toda ta kli{e ali topos ljubezenske pesmi Meta Ku{ar uporabi tako, da preobrne razmerje med zvezdo in ljubimcema. Na prvi pogled se `e zdi, da se ljubezenska gostija dogaja pod zvezdami. Toda v pesmi je poudarjeno, da so vsi okusi na gostiji diferencirani. A tukaj ne gre za materialne okuse, temve~ za dife­renciranost in individuiranost delov sebstva: la` in strah, a tudi bezgova marmelada, ko{~ice, limona. Kaj je torej “Sirij”, pod katerim naj bi se dogajala ljubezenska gostija? Sirij sta `enska in njen animus, Jezik, vrtita se drug okoli drugega in razsvetljujeta no~no nebo – nebo vsega no~nega, nezavedajo~ega. Ljubezenska gostija se ne dogaja pod zvezdami, ampak kot Sirijev spin, torej: dogaja se kot proizvajanje svetlobe v psihi! (Za nadaljevanje gl. geslo Svetloba.) B kot Blues, `alost; in B kot Bole~ina ^uti{, kako na svoj na~in bolijo usta, polna sladkih jagod? Redka odlika poezije je, da bole~ino, ki jo izkoplje, tudi pre~isti in predela in jo {ele predelano, ko pod njo odkrije svetlobo, preda naprej. To geslo naj bo posve~eno percepciji bole~ine. Hotela sem napisati “na Sloven­skem”, a je bolj upravi~eno treba zapisati, da gre za tiste oblike percepcije bole~ine, ki {e niso presvetljene z zavedanjem. Ko to zapi{em, je seveda videti, kakor da govorim zvi{ka, kot mojstrica, ki je onkraj bole~ine. Ni­sem onkraj bole~ine. Pa tudi utapljati se ne `elim v njej. Re~i pa ho~em naslednje, to je samo nekaj zaznavnih izhodi{~ na temo bole~ine. 1. Videti je, kot da se bole~ine bojimo in be`imo od nje. 2. Velikokrat sem opazila, da v umetnosti in nasploh ljudje ob~udujejo tisto, kar ni vredno ob~udovanja: bole~ino ali nekoga bole~ino. ^e to po­jasnim kot kompenzacijo bega od lastne bole~ine, niti slu~ajno ni dovolj, niti slu~ajno ni vsa resnica. Spomnim se, kako je moj stric po o~etovi strani hvalil pozne slike moje tete – polne bohotno razcvetenih belih vrtnic – in pri tem pripomnil, da je bila ona sama kakor bela vrtnica: pri sedemnajstih letih in proti svoji volji poro~ena in obenem bela vrtnica. Videti je bilo, kakor da je ta izvorna bole~ina dala moji teti silo slikanja. Toda: ali je resni~no mogo~e ob~udovati rano? Isto vpra{anje se mi je po­javilo, ko sem pred kratkim v Var{avi v muzeju jantarja opazovala insekte, ki jih je neko~, pred davnim ~asom, zalila smola, limfa ranjenega drevesa. Najprej je torej bila ena rana, rana prelomljenega drevesa, potem je bila druga rana, usodna rana – smrt. In zdaj to dvoje, rezultata teh dveh ran ob~udujemo v jantarnem nakitu ali celo v kosih jantarja, ob~udujemo jih kot esteti ali kot neprizadeti, izven zgodovine postavljeni opazovalci. To ob~udovanje se mi zdi nekoliko perverzno. Je sploh mogo~e ob~udovati bole~ino drugega – ~etudi je izra`ena v {e tako lepi formi? Prepri~ana sem, da bi bilo mogo~e navesti {e mnogo primerov ob~udovanja tuje bole~ine, primerov, kjer se ob~udovanje dogaja brez zavedanja (ali podo`ivetja) tuje bole~ine, primerov, kjer bole~ino drugega (in s tem tudi zalogo la­stne bole~ine) ohranjamo v oklepaju, v slepi pegi, v nezavednem – tako, da tistega, ki ga boli, izlo~imo, zavrnemo, skratka spremenimo v objekt, ohranjamo matrico nasilja (neko bitje je bilo spremenjeno v objekt!) in tako zavarujemo svojo dozdevno brezbole~inskost. Objekti ob~udovanja tuje bole~ine so mnogoteri. Nasmeh anoreksi~nega dekleta je samo eden izmed njih. Slovenski pesni{ki kanon, najbolj nagrajevani pesniki, so polni takih objektov, objektov, ki so razstavljeni, da bi prezrli bole~ino drugega – da bi ostali tam, kjer `e smo: v sladkem nikjer, v sladkem nezavedanju. 3. Kadar kdo izstopi iz pravkar opisane matrice ob~udovanja bole~ine drugega ali kadar bralcu ne ponudi bole~ine kot nepre~i{~enega pojava, ga hitro ozna~ijo, da je brez~uten. Z njegovo ali njeno literaturo je te`ko najti identifikacijsko to~ko. Ali ta pesnik/pesnica sploh kaj ~uti? (Smo kot bralci in bralke vzgojeni tako krvavo, da estetska (!) identifikacija lahko poteka edinole prek surove bole~ine? Ali je na{a lastna bole~ina na ko­lektivni ravni tako neozave{~ena, da deluje skoraj kot sedativ na telo – in rabimo zgolj ve~ji odmerek bole~ine, da bi jo sploh zaznali?) 4. Prelomljeno, ranjeno drevo je pred tiso~letji izlilo svojo limfo. ^as in naravne sile so to limfo pregnetli v dragocen kamen. Insekt, ujet v jantar­ju: njegova bole~ina ostaja neizpovedana in nepredelana, nepregnetena. Niti opazka o tem, da je smrt naraven pojav, je ne predela. (Smo predelali lastno smrt, preden smo postali nepristranski, naravoslovni opazovalci tujih smrti?) 5. Meta Ku{ar v prej navedenih verzih razkriva izhod iz te zagate. Pes­nika, ki ga bole~ina tesno povija, re{ijo edino ljube~e roke, ki razre`ejo trakove bole~ine in objamejo bole~e telo. Nato se zgodi novo rojstvo. Pod bole~ino je bla`enost. A tisto, kar omogo~a to notranjo spremembo, je “srce” s svojo vro~ino, sprejemanjem in – modrostjo. Neustra{no srce. Srce je eno od sredi{~ Vrta/vrta. Pretla~ena in predelana skozi “srce” je bole~ina vir `ivljenja. Pisava Mete Ku{ar ne slavi bole~ine, ampak njeno transformacijo. Transformacija je umetni{ki postopek, ni l'art pour l'art postopek. A v prvi vrsti je transformacija notranje delo, pregnetanje du{e – je delo na umu. Mislim, da je mogo~e ob~udovati {ele pesmi, ki po~nejo prav to, ker tako edino ne zdrsnemo v tiso~krat ponovljeno zgo­dovinsko nasilje. Ki je bilo in je najprej nasilje nad sabo. Toda verzi “^uti{, kako na svoj na~in bolijo / usta, polna sladkih jagod?” ne pomenijo lahkotne pozabe prvotne bole~ine. Brez teh ust ne bi bilo sladkih jagod. Sladke jagode iz ne~esa izrastejo. Zaradi tega ti verzi toliko bolj slavijo sladkost jagod. Uzave{~enost obojega. B kot Betelgeza Betelgeza iz pesmi Betelgea je rde~a, rde~e sveti. Ta pesem je razpoka med mrtvostjo in vnovi~no obuditvijo v `ivljenje. Pisana kot molitev, kot most, ki gre od mrtvega proti `ivemu. Zato je v njej toliko vro~ine, ognja, toplote: pre~i{~evanja mrtve materije. V pesmi pa je tudi verz: “Kov~ki s pridigami sedmim mrtvim iz Jeruzalema”, kar je referenca na Septem sermones ad mortuos, spis, ki ga je Jung zasebno natisnil leta 1916 in ga v knji`ico vezanega podarjal le svojim prijateljem in nekaterim {tuden­tom. Šele ko je bila leta 2009 natisnjena Rde~a knjiga, se je izkazalo, da so Sermones ad septem mortuos zaklju~ek Rde~e knjige. Gre za vizije, v katerih Jungu govori Bazilij Aleksandrijski. Za~ele so se pojavljati leta 1913, pribli`no eno leto pred prvo svetovno vojno. V tem spisu je imenovano bo`anstvo Abraxas, bo`anstvo, ki zdru`uje in je obenem nad bo`anskim in demonskim principom. Pesem Betelgeza je zaznamovana z razcepom, s hiatom, razloko med `ivim in mrtvim. Kaj je tisto, kar ta razcep zapolni, ozdravi? Volna in vata (kot ajurvedska do{a, prostor), Abraxas, lon~ene pe~i (kot talilnica, ki bo spojila razli~ne dele sebstva, molitev. Toda ni~, se zdi, ne pomaga. Pomaga edino “srce”: sede` uma, ki zdru`uje ljubezen in modrost. V srcu je to~ka, kjer se mrtvo spremeni v `ivo, hkrati pa je to onkraj principa mrtvega in `ivega. Betelgeza je pesem o premagovanju smrti – toda to premagovanje se ne dogaja kot zapadanje nasprotnemu polu (`ivljenju), dogaja se kot vstop v srce, kot sestop na primarnej{o raven uma. Tukaj moram napraviti kraj{i preskok k uvodni pesmi v zbirko. Problem, s katerim se ukvarja pesem Betelgeza, se pojavi `e v uvodni pesmi v zbir­ko (Pesem esej). Ta razlaga, kaj se v pesni{ki knjigi dogaja: “Daj, pusti grob!” Ta poziv nas avtomati~no ponese k bipolarnim nasprotjem: kjer je grob, je na drugi strani `ivljenje. Pesem esej je hkrati pesem o slovenskem kolektivnem nezavednem, ki ne zmore uzavestiti groba, torej ga niti pustiti ne more: v nemi{ljenju groba nenehno ostaja v grobu. Italijanska pesem izreka natanko to dilemo: “Temni govori: Imeti rad stvari in svet! Sanjal bo{ polovico. / Se zbudil in sanjal {e drugo. Ni ju te`ko videti. Te`ko / ju je zdr`ati. […] / Cveto~a marelica se spaja / z razpadanjem. Kako naj vidim v pala~ah to celoto?” Temni je seveda “Heraklit”, tisti, ki je izjavil, da nikoli ne stopimo v isto reko – in da vse prehaja, je spremenljivo. Torej sta tudi smrt in `ivljenje zgolj dve obliki, prelitje istega v eno ali drugo. Prav s to celoto, z ustvarjenjem celote, se ukvarja pesem Betelgeza. Celota je v srcu, celota je skozi srce. Tudi v naslednji iz niza treh pesmi, ki so v na­slovih posve~ene zvezdam (Sirij, Betelgeza, Orion), srce odigra pomembno vlogo: “Srce v ~rni luknji / stisnjeno hlasta za zrakom. Domi{ljija rabi vita­mine!” Zakaj domi{ljija? Ker je vsaka oblika zgolj ustvarjena. Ampak na tej to~ki so moje besede `e odtrgane od telesa, so izposojene besede, ne izra{~ajo iz mojega telesa. Moje telo ne doume tega, kar izre­kam. Zato bom utihnila. E kot Eros, kot pesem ljubezni In smo spet pri Jungu: ~e je Logos mo{ka sila ali sila, ki poganja animusa, je Eros (dajmon, ki posreduje in povezuje, kot pravi G. Reale) `enska sila ali sila, ki poganja animo. Še posebej me je navdu{ila pesem Zakaj ne pi{em ljubezenskih pesmi. Ampak {e prej je o “ljubezni” v Vrtu Mete Ku{ar treba povedati naslednje, kar z njenimi lastnimi besedami: Ljubezen je pinceta, ki prijema snovi. Ko prime {und, se skrivi. Ne bom se poklonila zatiralcem. (Utrdba) Ljubezen je edina garancija za du{evno obnovo. (Mumije) Ljubezen ne pozna trupel, ~eprav je mrtvo telo usoda. Pesmi ne zavr`e{. Ljubezni ne zavr`e{. Pesem srka drobljivost. Del~ke zlo`i v belo lu~, obdano z lupino. (Voda) Ker predeluje bole~i material, je pesem Mete Ku{ar lahko svetla, prazni~­na. Meni se je to razkritje svetlobe in prazni~nosti zgodilo ob pesmi Zakaj ne pi{em ljubezenskih pesmi, ki `e v naslovu prelamlja s tradicijo ljubezenske (ali zaljubljenske pesmi), ker in kolikor pesem vzpostavi kot pesem ljubezni. Ta nastane {ele kot rezultat notranjega dela, notranjega ljubljenja in spojenosti med individuiranim animusom (ki tako ni ve~ projiciran na realnega mo{kega) in `ensko. Pesem je pisana v znamenju svetlobe, je ena sama svetloba: “Popek sre­di doma je resni~na ve~na lu~ka.” Ta lu~ka je lu~ka, ki presvetli celotno te­lo, od stopal do medulle oblongate (preverila sem, kako je videti, in videti je kakor cesarica na prestolu), ki je povezana z dihanjem, sr~nim utripom in krvnim pritiskom. Ta pesem je visoka pesem, je pesem-praznik: “Lju­bezen sveti kot hanuka, / kot divali, kot sv. Lucija. V {otoru zastane. / Za mrtve in `ive gori. Zveri zadr`i. Strela je ogenj kova~.” Ni~esar ni mogo~e povedati o pomenu te pesmi, ker pomena ni – je le stanje ljubezni. Ni~ ne pomeni, ~e zapi{em, da telo tukaj scela postane presvetljeno-zavedanje, ~e tega stanja prek pesmi intuitivno ne izkusim. Ko berem to pesem, izkusim svetlobo. Torej svetloba, ki je v pesmi ime­novana, ni zgolj simbol. Zdi se realno delo. To mi zastavi novo vpra{anje, vpra{anje o notranjem prostoru pesmi in pomenu besed v pesmi. Da pesem za`ivi, moram vstopiti v njen notranji prostor, se umestiti natanko na tisto vi{ino/ni`ino, iz katere izhaja njen glas. Pesem se dogaja kot zasnutje prostora-~asa, dogaja se kot hipno in minljivo zasnutje. (S povedanim zgolj ponavljam tisto, kar je o pesmi kot hi{i biti govoril Heidegger. A nobene visoke filozofije ni za vsem tem, povsem preprosto je: notranji prostor se napihne kot mehur~ek in svet v tem mehur~ku je oblikovan po zakonitostih, ki so lastne temu specifi~nemu mehur~ku. Zato niti pomeni besed, ki so rab­ljene znotraj tega prostor-~asa, ne morejo biti slovarski pomeni. In simboli ne morejo biti slovarski simboli. Notranji prostor pesmi, ~eravno izra`en s pomo~jo jezika, ni ni~ strukturno jezikovnega. Zato {olski ali slovarski po­skusi razumevanja pesmi, v katere smo bili v procesu {olanja sistemati~no in na~rtno priu~eni, nikoli ne zadostujejo za razumevanje pesmi.) Nekatere pesmi govorijo iz kleti telesa (iz stopal), nekatere iz kri`a, nekatere iz trebuha, nekatere iz srca, nekatere iz grla, nekatere iz ~ela. ^e je material pesmi neozave{~en, pesem prizadeja bole~ino in trpljenje. ^e je material pesmi ozave{~en, pesem zdravi. Notranji prostor pesmi je lahko uzave{~en ali neuzave{~en. ^e je uzave{~en, so celo pesmi, ki se dogajajo v trebuhu ali stopalih ali v spolu – zdravilne. In telesne so celo pesmi, ki se dogajajo v glavi. Seveda je ta navidezna navpi~nica z razli~nimi “nadstropji”, kjer se v telesu lahko dogaja pesem, zgolj metafora. Toda pomembno je, da je ta navidezna navpi~nica v resnici dvigalo, da, ~etudi v posameznem “nadstropju” postoji, ohranja mo`nost povezave z drugimi nadstropji pesmi. To je {e en znak pesmi, ki je pisana iz zavedanja. Njena ost ne zaboli, a ne rani, ker prostor odpre v nov prostor. Mislim, da je svetloba pesmi ljubezni v tem, da je pre`arila vse predele te­lesa. In to se mi zdi resni~no darilo pesmi Zakaj ne pi{em ljubezenskih pesmi. G: Gnetem te kakor glino, kakor testo za pecivo, pripravljam te na praznik Vsak verz posebej, vsaka misel notranje zgnetena, pregnetena: ni naklju~­je, da je Meta Ku{ar, denimo v Ljubljani, pogosto uporabljala podobo “testa” ali peciva, ki se pripravlja za praznik. To je to pregnetanje: pregne­tanje du{e, notranje delo, nenehno in nenehno potrebno za to, da se tisto, kar je skrito v nezavednem, dvigne v zavedanje in se tu znova pregnete, predela ter s~asoma postane sebstvo. Zunanji znak notranjega dela, dela na umu, ki predhaja te pesmi, pa je tale: verzi so videti kakor aforizmi, kakor modrostni izreki. M: maline, ledene; malum Spominjam se interpretacije, kako je Meta Ku{ar interpretirala Šalamuno­vo pesem Maline so (iz Pokra). Maline, ki se pojavijo znotraj ko{arkarske tekme, ta pa tako avtomati~no postane tekma med dobrim (bonum) in zlim (malum), so MALUM. Malum torej zmaga v tej tekmi, toda ker ga – po interpretaciji Mete Ku{ar – pesnik ulovi in ubesedi, je `e s tem spoznav­nim dejanjem razstavljeno. Sama menim, da je ravnanje z malum v poeziji Toma`a Šalamuna hoja po ostrini britve in da se pesniku, kolikor uspe malum izkopati iz nezavednega in ga dvigniti v zavedno, nehote dogaja identifikacija z izkopanim materialom. Menim, da se je tako nehote do­gajalo mnogim pesnikom: pla~ali so s svojim osebnim `ivljenjem. Meta Ku{ar, kot bi se tej nevarnosti izognila. V pesmi 13. julija se verzi zastrupijo zapi{e tole: Ali navznoter obrnjene o~i re{ujejo? Srca ne prepusti ledenim malinam! Malum ne se`ge verzov, ampak pesnika! Kdo me je `e to u~il? Vem, kako malino pohrustati s potico. Okroglo, sladko potico! Potica in sploh vse aluzije na pecivo, zlasti pa na prazni~no peko, v poeziji Mete Ku{ar (recimo v zbirki Ljubljana) niso le goli ali poenostavljeni izraz “`enske poezije”, ampak so simbol notranjega pregnetanja psihi~nih vsebin. Testo je psiha. Kva{eno testo, potrebno za prazni~no peko, je obogatitev, je transformacija. Potica, ki zaznamuje praznik, je prazni~na zato, ker je z njo povezano uzave{~anje nezavednega in transformacija nezavednih vsebin. Torej: malum/malina ni sama po sebi slaba, slaba je zgolj netransformirana, nezgnetena, nespe~ena. Šele v potico vgnetena transformirana malina postane ne{kodljiva. Pesmi Mete Ku{ar niso ku­harski recepti, so babi~ini recepti za pre`ivetje, so zgolj (`enski) na~in govorjenja o delu na psihi, so zgodbe o tem, kako biti `iv(a). M kot Morje, voda, `iva voda Morske pesmi so pesmi, ki ~rpajo iz nezavednega. So v napetosti do `e izpisanega, do izre~enega, do jezikovnih in zgodo­vinskih struktur. A v kak{ni napetosti? “Morje umiva fascikle. / Jaz te ne tunkam. Moje besede / se u~ijo stre~i bole~ini.” Na kak na~in je mogo~e stre~i bole~ini, ki je v nezavednem? Pomembna beseda v verzih Mete Ku{ar je, da se je stre`enja bole~ini treba nau~iti, torej je v pesni{ko dejanje vpleteno dejanje u~enja, zavedanja. Na drugi strani pa so morske pesmi tiste, ki pojijo, po povezane z “`ivo vodo”: “Sredi {otora `ubori. / @iva voda je mo~nej{a od vina. / Mo~nej{a od krone iz peres. / Ob studencu pi{em. @e vdih osve`i.” Kratek rumeni svin~nik dvigne du{o. Pesem pripne v nevidno maternico. Ko o`ivi, konica polo`i zametek med verze. Kadar du{a bedi, pesem zdr`i. Verz se za~ne, kot jaz. Verz se naredi, kakor telo. V Zimskih pesmih, v pesmi ^as okrog Miklav`a se proces individuacije ka`e kot kuhanje prosa v “~rnem loncu”, ki s~asoma na povr{ino porine “tanki sij”: “Lezem noter in s temne vode pobiram tanki / sij. Smetano no~i.” M kot Modra vata V Zimski se dogaja nekaj, kar je videti kakor pospravljanje jaslic. Jaslice vsebujejo nebo in zemljo, gore in bukve, smreke in jezero, potok… Vse imenovano govorka zavija v “modro vato”. “Z vro~imi prsti jemljem modro vato. / Vanjo zavijam nebo in zemljo. / ^e nista v vati, se ne zdru`ita.” Vata je tukaj na prvi pogled kot vata, ki za{~iti del~ke jaslic oziroma univerzum – kot v nekak{ni nadrealisti~ni ali sanjski igri. Seveda pa je “vata” tudi ajurvedska do{a, kombinacija prostora in zraka, ki nadzoruje naslednje telesne procese: delitev celic (torej rast), srce, dihanje in um. Vata oziroma modra vata slednji~ daje ogenj, vro~ino, ki razli~no oziroma delno spoji in povezuje. Govorkina vro~ina je vro~ina ljubezni, ki vse razsuto pove`e in ustvari spoj, celoto. Zimska je pesem o stvaritvi celote (tudi celote psihe, Sebstva) iz delov – sredi zime in mraza (zla) in no~i. V zbirki ji sledi pesem Sne`i, v kateri beremo: “Prezrta celota kakor v Amazoniji, / ob Donavi, na Evfratu, na Renu ~aka. / Celota se ne da. Mirno pripovedujem pravljico, / da bi narod spoznal neprijetne razbojnike. Zaporedje teh dveh pesmi mi zastavlja naslednje vpra{anje: v kak{nem razmerju stojita individuacija (ki je po definiciji samotno, osebno po~etje, ~eravno se dotika tudi kolektivnega nezavednega) in sedanja zgodovina, ki je zgodovina neoliberalnega, korporativnega po`iranja sveta? Vem, da pesmi Mete Ku{ar ne naslavljajo neposredno `ivljenja v neoliberalisti~nem kapitalizmu – in vendar izra{~ajo iz te dru`be. ^e govorijo o malum, potem govorijo tudi o tem dru`benem pojavu… le da, na ravni psihe? Ali lahko ra­ven psihe razre{i to, kar se nam dogaja na dru`beni ravni? ^istiti zavedanje lahko za~nem le pri sebi, v svojih globinah. S ~i{~enjem svojega zavedanja se lahko zamejim in ogradim od tega, kaj se dogaja v dru`bi, postanem neodzivna in slepa – v tem je nevarnost! V tem je tudi nevarnost, da tisto, kar imenujem “delo na umu”, ta prezaposlenost s “svojim umom”, hkrati postane izrabljeno za nemo afirmacijo krivic in zlo~inov, ki se dogajajo na dru`beni ravni, tudi v moji neposredni bli`ini, drugim ljudem in bitjem. Meta Ku{ar na to dilemo odgovori z za~etnimi verzi pesmi Sne`i: “Nem~ija je na{minkala Tur~ijo. /… / Drobljivo Gr~ijo pobri{ejo v fese in stari Grki / so spet vsepovsod. Prezrta celota kakor v / Amazoniji, ob Donavi, na Evfratu, na Renu ~aka. / Celota se ne da. Mirno pripovedujem pravljico, / da bi narod spoznal neprijetne razbojnike. / Da bi jih lo~il od nasprotnika, ki preganja inertnost.” Je vera v celoto – dovolj? Je delo na umu – dovolj? Je razkrivanje zakrite celote, “od{minkanje Tur~ije” dovolj za to, da razstavi tisti tip mentalne produkcije, ki poganja korporativni kapitalizem? So simboli, ki se pojavijo v pesmi, zgolj skrepeneli simboli in delujejo na videz uporno, ker so `e davno – prav prek tradicije – inte­grirani v sistem, v mre`o, ki ohranja in perpetuira izkori{~anje, kr~enje socialnih pravic tam, kjer so neko~ obstajale, in odmikanje socialnih pravic tam, kjer nikoli niso obstajale? Ali simboli, ki jih v svoji poeziji uporablja Meta Ku{ar, dejansko zmorejo razkrinkati mentalne matrice, ki so posedene v jezikovno gradivo in skrbijo za ohranjanje simbolne dominacije (ne za ohranjanje Gospodarja, pa~ pa za ohranjanje struktur­nega mesta Gospodarja, ki bo od posameznika/posameznice, ki to mesto zasede, zahtevalo prili~enje – ali odhod)? To je resni~ni prigovor, bolje re~eno, vpra{anje poeziji Mete Ku{ar. P: Pesem kot popotovanje Pesem Mete Ku{ar je pesem-popotovanje. Kakor koli je “ustrojena”, je v njej mesto v smislu locus, ki je to~ka 0, se~i{~e. In tak{na to~ka 0, se~i{~e, sveto mesto, ki je izven koordinat in hkrati spreminja strukturo pesmi-sveta-popotovanja, je v Pesmi eseju jezero: “Na planem je sveto, na jezeru, / k Rim{~icam prislonjeno. Pomlad {e nara{~a. / ^ez morje pljuskne in brodolomca re{i iz samote. / Uka`e mu, naj plava!” P: Petje, ki je zdravilo za premra`ene kosti Petje je toplo olje, ki se razleze do kosti. Z volno ga pokrijem. Z golimi rokami zapornico dr`im, da `ivljenje po`ene kali. S: Simboli Seveda bi ob pesmih Mete Ku{ar lahko za~ela interpretativno igrico lep­ljenja simbolnih pomenov na (slovarsko doumete) simbole, v smislu je­zero-voda-morje-brezno (kot abyssos) … Kaj pomeni ta{~ica, kaj sini~ka in kaj sraka? Ali `ivo bitje lahko pomeni, je lahko splo{~eno na pomen? Ni v tem izvorno nasilje, kot je ugotavljal `e Jure Detela? Ptica ne pomeni ni~esar, samo je, s sebi lastnim na~inom bivanja. Rman ne pomeni ni~esar, samo je. In ljubezen ne pomeni ni~esar, samo je. Igra pridodajanja simbolnih pomenov simbolnim pomenom me ne zado­volji. Pod smisli in pomeni obstaja svet, ki je veliko fluidnej{i in bogatej{i, ~eravno razkrit in markiran skozi jezik. Iz te razse`nosti raste poezija, ne iz pomenov. Pomeni jo obte`ijo, strejo, napravijo kamnito ali kakor posu{en regrat v herbariju. Tak{na pesem ne zdravi, ne dovaja `eleza v kri. Tak{na pesem je v nevarnosti, da bo umrla, preobte`ena s simboli, simbolnim svetom, postala himna mrtvim, himna mavzoleju Ne`ivega. Podobno interpretacije interpretacij alkimisti~nih spisov materijo izre~enega pretvarjajo v skupek vse bolj fantasti~nih in zvene~ih simbolov. Podobno so lahko znanstvene razprave dociranje brez `ivljenja. V vseh teh primerih manjka bistveno: tisto, kar te~e pod pomeni in simboli – “je”. Fluidno in za~asnih oblik. Od pesmi zahtevam, da me ponese pod raven besed in simbolov, da z dosledno in eti~no uporabo besed napravi nemogo~e: me pripelje tja, kjer je dom, a hkrati prevrta in preobrne svoja materialna izrazna sredstva. S kot srce Srce se kar naprej sprehaja skozi te pesmi. Ali prsi – kot mesto, kjer je srce spravljeno. Po ~rki te~em iz srca v srce. Z jezikom pre~kam galaksije! (Kot jesenski dan) Moj jezik zdr`i sr~ni mir. (Il brodo) A srce [zdr`i] ve~ kot ogenj? (Še zima) Velika ljubezen hodi skupaj z veliko nalogo. Kako smo si `eleli iti tja, kjer smo doma! Da bi du{a rastla od zemlje do neba. (19. marec 2012) Pesni{ko knjigo Vrt sklene pesem Sr~na ~rta, ki povzema prehojeno pot in obenem izreka Vrt (sebstva). Kaj je tista glavna sila v tem Vrtu? Menim, da je to ljubezen – negujo~a, skrbna ljubezen: Dlan, ki ne`no gladi, je bila pred roko, ki brusi kamen. Pred prsti, ki kre{ejo v netivo. V kot vrt Brez vrta ni raja. (Kot jesenski dan) Tudi morski vrt je raj. Me bo`a, greje, carta. /…/ Anti~ni azur je najte`ja {ola. Ko v grodnici boli. (Hiat – v Jesenske pesmi) Srce zvije v papirnato kroglico in ga skozi tulec pihne vame. Vrt ni hladen raj. Celo sneg ogreje je`a, da se `iv zbudi. (Betelgeza) Z kot zvezde (Sirij, Betelgeza, Orion, Najbolj svetle zvezde) Kar se v pesmi Betelgeza ka`e kot nasprotje dvojega, `ivljenja in smrti, je v zdru`evalnem principu (Abraxas iz Jungove Septem sermones ad mortuos) prese`eno. Toda to prese`enje se zgodi {ele v pesmi Najbolj svetle zvezde. “Sta na nebu polnost in praznina?” Najbolj svetle zvezde se zdijo visoko na nebu. Ampak principi, po katerih deluje individuacija, ka`ejo, da je ustvarjanje svetlobe v sebi premo sorazmerno s tem, koliko trdno na zemlji stojim. Še ve~: premosorazmerno je s tem, koliko globoko v zemljo sem kopala. Šele svetloba, ki jo na ta na~in proizvedem, prodre do semen v zemlji. Ta svetloba ustvarja vrt. * * * V tretji izmed pridig v Septem sermones ad mortuos je o Abraxasu zapisano: “On je polnost, ki se zdru`uje s praznino.” Vendar pa se skozi to spoznanje v pesmih o zvezdah izre~e {e nekaj: da je “no~” iluzija (Najbolj svetle zvezde) in da je domi{ljija (mi{ljena je aktivna imaginacija) tista, ki je zmo`na doumeti raven ustvarjenega: to je, da je vse ustvarjeno. Zato je poezija tista, ki more govoriti o ustvarjenem na njemu primeren na~in: z zavedanjem o ustvarjenosti, o tem, da tisto, kar imenujemo “realnost” nenehno ustvarjamo (na na~in starogr{kega poiein) prav mi sami, v vsakem trenutku, v zavedanju in nezavedanju. Jezik aktivne imaginacije more primerno govoriti o tem, kar imenujemo realnost, ~eprav gre v resnici za delo. Sami se odlo~amo, ali je to produkcija, delo po slepo prevzetih in nikoli nereflektiranih matricah, ki omogo~ajo tudi ohranjanje tistega, kar P. Bourdieu imenuje simbolna dominacija, ali poiesis, delo po zakonitostih, ki smo jih spoznali z zavedanjem. Rok Smrdelj Ciril Zlobec: Biti ~lovek. Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Nova slovenska knjiga), 2014. Spremna beseda Matja` Kmecl in Miklav` Komelj. Ciril Zlobec je osrednje ime slovenske poezije `e ve~ kot pol stoletja. Med avtorji prelomne zbirke Pesmi {tirih, ki je lani praznovala diamantni rojstni dan, je najstarej{i in edini {e dejavni avtor. Najbr` je najstarej{i {e `ive~i slovenski pesnik. Navkljub visoki starosti je njegov korak klen, njegova misel jasna, njegov zna~aj plemenit. Njegov delovni tempo se v jeseni `ivljenja ni upo~asnil, njegova pesni{ka beseda ni umolknila, njegov vitalizem kljub osebni tragediji ni ugasnil. Bolezen mu je vzela oba otroka: h~erko Varjo in sina Ja{o. Njima je posve~ena njegova zadnja pesni{ka zbirka Biti ~lovek, ki je prva knjiga, izdana po smrti obeh otrok, po tragediji, ki bi jo lahko poimenovali biolo{ki paradoks, ob kakr{nih ostanemo brez besed, ob kakr{nih so besede bole~ine glasnej{e od besed tola`be, ob kakr{nih je, re~eno preprosto, te`ko biti ~lovek. Od tod tudi naslov pesni{ke zbirke. Ne nana{a se na filozofsko bit, na ontolo{ko problematizacijo ~lovekove eksistence, kar bi po naslovu sode~ lahko pri~akovali, preden bi odprli knjigo, ampak na razpetost ~lo­vekovega `ivljenja med radost in bole~ino, sre~o in nesre~o, trpljenje in optimizem. Zlobec se bolj kot z vpra{anjem smisla ukvarja z vpra{anjem dogodkov, ki posameznika tako ali druga~e zaznamujejo, ukvarja se z vpra{anjem tistega, kar posameznika v `ivljenju dolo~a in kar usmerja njegovo pot. S tem se poglobljeno ukvarja v naslovnem ciklusu, ki ga tvori deset sonetov, oklepajo pa jih pesmi Krik in Krik II., napisani v prostem verzu. Pesem Krik je bila prvi~ objavljena leta 1972 v pri~ujo~i reviji. V opombi pod njo Zlobec pojasni, da je nastala kot samorefleksija ob te`avah, ki jih je kot urednik Sodobnosti tedaj imel s kulturno politiko in nekaterimi pisateljskimi kolegi. Pred kratkim je po naklju~ju znova naletel nanjo, pri ~emer je spoznal “kako je v na{em `ivljenju kljub menjavam ~asa nekaj stalnic, ki nas (morda samo mene?) tako ali druga~e dolo~ajo”. Njena aktualnost ga je navdihnila za nastanek naslovnega sonetnega venca, ki se za~ne in kon~a z zadnjim verzom najdene pesmi: “Biti tu in zdaj med vsemi sam.” Verz poudarja Zlob~evo samost, ki jo lahko ozna~imo za njegovo izrazito stalnico. A njegova samost se danes ne nana{a na to, da se v dru`bi po~uti kot tujec, torej kot nekdo, ki je osamljen, izob~en in izoliran, ne nana{a se na to, da se sam bori proti ve~ini, temve~ se nana{a na trpljenje, ki ga prina{a individualna tragedija, na trpljenje, s katerim ga preizku{a `ivljenje, na individualno trpljenje, ki je obi~ajno huj{e kot kolektivno. Iz tega izhajajo besede globoke bole~ine. Brali smo jih `e v avtorjevi predhodni pesni{ki zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi (2010), v kateri je objavil ganljiv ciklus Pomladni pogovori z mrtvo h~erko ali parabola o cveto~i ~e{nji, ki je pesni{ki pogovor s pokojno h~erko. @alostno in krivi~no je dejstvo, da je v najnovej{i knjigi svoj ciklus dobil tudi Ja{a. Njegov naslov je O bog, kako si ves {e v meni!, oblikovan pa je kot kratka biografija, ki se dotakne glavnih postaj njegovega `ivljenja in dela ter nekaterih trenutkov odra{~anja in mladosti. Branje teh pesmi je nadvse ganljivo. Bralec je pri~a dru`inski intimi, pri~a je pristnemu odnosu med o~etom in sinom, njuna ljubezen je prikazana brez cenzure. Ja{o pozna­mo kot pesnika, prevajalca, urednika, politika in izvrstnega kolumnista, ob branju teh pesmi pa ga spoznamo {e kot sina in kot ~loveka, ki ga ne moremo ozna~iti druga~e kot plemenitega, po{tenega in dobrega. Kot ~loveka, ki je `e v mladoletnosti storil veliko eti~no dejanje. Najprej pojasnimo, da je bil Ja{a viden aktivist v {tudentskih protestnih gibanjih. Iz tega obdobja je upesnjena anekdota o njegovem romanju na grob Jana Palacha (1948–1969), ~e{kega {tudenta, ki se je protestno za`gal in tri dni zatem umrl v bolni{nici. Podoben samose`ig se je zgodil tudi pri nas, vendar s pomembno razliko: na{ protestnik je pre`ivel. In to po Ja{evi zaslugi. Ko se je raz{irila novica, da se urgentno i{~e darovalca ko`e, se je brez oklevanja, z o~etovim dovoljenjem, javil in storil – Dejanje. “En sam trenutek // ni tuhtal: Bi? Ne bi? Kar do takrát / je sanjal, se mu zdaj je dogodilo, / in to kot pravo, pravcato DEJANJE!” Dejanje, ki ga Miklav` Komelj v spremni besedi imenuje svetni{ka gesta. Gesta, ki v Ja{evem `ivljenju ni osamljena. Komelj pravi, da je Ja{a, ko je izvedel, da ga lastni prijatelji ovajajo tajni policiji, rekel, da brez prijateljev ne more `iveti. Kakor ni mogel `iveti brez literature in idealov, ki so ga vodili v `ivljenju. Idealov, h katerim se je oziral `e kot otrok. V sonetu Ni se ti iz{lo Zlobec opisuje, kako je peljal sina na semenj in mu rekel, naj si sam kaj izbere. Sin pa je z roko pokazal v nebo in vzkliknil, da ho~e luno. “V zli slutnji sem se zdrznil: previsoko / sta luna, sonce … se ne bo iz{lo: / ti vés ~as segal bo{ po nemogo~em.” Njegova roka je segla po dejanjih, ki jih je njegov o~e s pesni{ko besedo postavil v prostor ve~nega spomina. Spomin je posebna dimenzija, v kateri se `ivi sre~ujejo z mrtvimi, je uteha, ki jo Zlobec ponuja sebi in vsem tistim, ki morebiti delijo podobno `ivljenjsko tragedijo. Spomin bla`i trpko bole~ino, ki je ne prina{a samo izguba otrok, ampak tudi spoznanje, da bo eden izmed ljubezni dvoedine prej ali slej ostal sam. S tem se za~ne sonetni venec Dokler se {e imava, ki v naslovu obljublja dvojino, toda po nekaj sonetih se ji pridru`ita tudi otroka. Ciklus je jedro pesni{ke zbirke, kajti v njem se pogovarjajo vsi {tirje ~lani dru`ine, v njem se prvi~ zalesketa `arek tola`be, ki prihaja iz ust Varje in Ja{e: “Ne zapustita naju, o~ka, mama / saj nisva ~isto mrtva, {e sva `iva, / iz smrti v vajin se spomin seliva, / pustita naju vanj. Ne jo­kajta za nama. // Ne bole~ina, rde~a nit spomina / naj vama k nama odstira svoja pota / v svet, kjer `ivljenje s smrtjo se pobota, / v njem bomo spet, kot smo bili – dru`ina …” Njune pomirjujo~e besede potola`ita star{a. “Snemíva ta svoj ~rni paj~olan. / Predolgo vdajava se bole~ini, / naj zdaj jo nama laj{ajo spomini, / pa naj jih je le za otro{ko dlan.” Spomini. “V njih so ljudje, ki so neko~ bili, / in so prijatelji, ki jih ni ve~, / so prazen dom, zatravljene poti, // so rde~ ruj, ki v jesen vzplameni, / so oreh na dvori{~u, so dehte~, / slovensko zimzelen ro`marin.” Zlob~evi spomini so bogati, njegova biografija je razgibana in anekdo­ti~na. Njegovo `ivljenje je bilo ves ~as prepleteno z brez{tevilnimi prija­teljstvi – in je {e vedno! –, ki jih je ve~inoma stkal s stanovskimi kolegi, z doma~imi in tujimi literarnimi ustvarjalci, med katerimi so mnogi `e po­kojni. V ciklusu Bili so, ni jih ve~, a {e `ivijo se pokloni trem prijateljem. Najprej Tonetu Pav~ku, tesnemu pesni{kemu sopotniku, ki mu je Zlobec stal ob strani v zadnjih trenutkih boja z boleznijo v bolni{nici, tesnemu pri­jatelju, za katerega pravi, da mu je kot brat. Lahko bi rekli – pesni{ki brat. “Kot brat si mi, ne manj kot brat po krvi, / jaz sem bolj mrk, ti ves svetal – po svoje, / {e v jezi, spod namr{~enih obrvi, / o~i, nasmeh, beseda, vse ti poje.” Podobne po~astitve sta dele`na tudi italijanska avtorja Leonardo Sciascia in Giacinto Spagnoletti, ki ju je Zlobec prevajal v sloven{~ino. Sciascia je bil pripovednik, avtor romana Il giorno della civetta (1961), ki ga je Zlobec prevedel pod naslovom Sovji dan (1963). Odmevni roman je v italijanskem okolju do`ivel filmsko adaptacijo, najbr` zaradi mafijske motivike in elementov kriminalke. Njegov drugi prijatelj, Spagnoletti, je bil literarni kritik in pesnik, katerega posvetilni sonet je pravzaprav namenjen njegovi `eni, gospe Pieri, ob smrti njenega mo`a. Zlobec je izbral in prevedel nekaj njegovih pesmi, ki so iz{le v knjigi Kamejina svetloba (1997), a slovenski bralec se je lahko z njegovo poezijo sre~al `e veliko prej v Sodobnosti (2/1992), v kateri ima ena izmed objavljenih pesmi pomenljiv naslov Ne ve~ `ivi, vendar tudi mrtvi ne, ki je verjetno naklju~na aluzija na tematiko zadnje Zlob~eve pesni{ke zbirke. Njen naslov izvrstno povzema bistvo knjige. Knjige, ki je posve~ena osebam, ki jih ni ve~. ^eprav so. Miklav` Komelj pravi, da Zlobec “pi{e o svojih umrlih sinu in h~erki, pi{e svojemu umrlemu sinu in svoji umrli h~erki, da bi ostala `iva. Od njiju se ne poslavlja, ampak pi{e, da bi z njima ohranil bli`ino, da bi ostal z njima.” Kar velja za vse pokojne, s katerimi se Zlobec pogovarja v prostoru literature, kjer si `ivljenje in smrt enakovredno stojita nasproti. Kjer sta si bot. Ni treba posebej poudariti, da so vsi soneti v zbirki mojstrsko oblikovani, verzi so ritmi~ni, podobe so jasne, zato se berejo kot pripoved. Za katero si upam trditi, ni poslednja. Ana Schnabl Tone Per{ak: Usedline. Ljubljana: Cankarjeva zalo`ba, 2013. Kaj je spomin? Na to vpra{anje bi kanadska plesalka Louise Lecavalier odgovorila z „jaz je spomin in spomin je jaz“. Teoreti~arka Judith Butler bi koncizno pripomnila, da je spomin tisto, kar omogo~a identiteto, serijo ponavljanj z razliko. Mark Twain bi {el v svoji spekulaciji tako dale~, da bi trdil, da se nam v primeru, ko govorimo ali povemo resnico, ni treba ni~esar spominjati, k temu pa bi angle{ki pisatelj Julian Barnes pridal {e svoje razumevanje nezanesljivosti ~love{kega spomina: „Kako pogosto povemo svojo `ivljenjsko zgodbo? Kako pogosto prilagajmo, krasimo, iz­rezujemo? In dlje, ko traja `ivljenje, manj imamo ob sebi pri~, ki bi lahko dvomile o na{em pripovedovanju, ki bi nas opomnile, da na{e `ivljenje ni na{e `ivljenje, temve~ samo zgodba, ki smo jo povedali o svojem `ivlje­nju. Povedali drugim, ampak – v glavnem – sebi.“ V prostor, kjer se naracija in spomin sre~ujeta zgolj naklju~no ter po nareku kompulzije, se vpisuje tudi za kresnika nominirani roman Usedline Toneta Per{aka. Avtor ne zametuje svojega izhodi{~nega vpra{anja na ka­terega od klasi~nih modernisti~nih na~inov, temve~ ga razgrne `e v uvo­dnih poglavjih, eksplicitno: „^udno je pripovedovati zgodbe, ki naj bi se res zgodile. Dogodki v zgodbah, ki si jih izmisli{, so bolj jasni, pregledni in logi~ni. Pri resni~nih ostaja vse nepregledno, skoraj nerazlo`ljivo. Tak{ni dogodki so kot podobe, slikane na skale in zidove. Še ~lovek, ki je bil udele`en v njih, kmalu ne ve ni~ ve~ kot oni, ki zgodbo samo poslu{a. Navsezadnje vidi{ {e sam sebe v tak{nem dogodku kot nekoga drugega in celo ~udi{ se lahko, kako more kdo storiti ali re~i kaj takega, kakor si bil storil ali rekel ti sam. Še sam bi rad pomo~il prst v rano, ki je ni ve~, ~e je sploh kdaj bila, in ~e ni spomin le domi{ljijska predstava, porojena iz slu~ajnega stika dveh tokov nepovezanih podob znotraj omre`ja nevro­nov.“ Ne le da sta problematika spominjanja in pri~evanja tematizirani na glas, ampak tudi brbotata iz odstavka v odstavek, se spiralno vrtita med podobami, ki jih je pisatelj gotov, in tistimi, ki si jih je menda umi­slil, a nam vendarle ne more zagotoviti, da si jih je umislil; pisava je ob trku s spomini vseskozi najstni{ko negotova, ne ve to~no, ~emu pridati status resnice, ~emu ga odvzeti, te`ko izmeri kakovost pripovedi, saj se bole~e in mestoma du{e~e zaveda, da je spomin fikcija in vselej revizija. Per{akova pisava ve, da je spomin nad~love{ka mo~, ki kontingenco in fakti~nost ureja v nujnost, ki iz poljubnega proizvaja temeljno ter nas kot osebe (pa tudi, da sploh lahko postanemo osebe) orientira in navigira v svetu in, {e ve~, v lastnem `ivljenju. Spomini so iz iste snovi kot sanje, pa ne gre le za lahko snemljivo vezenino, temve~ zlasti za psihoanaliti~ni troj~ek potla~itev-premestitev-zgostitev. Ker je Per{ak literat, o dilemah spomina razpravlja predano, vztrajno in tanko~utno, zlasti pa tako, da zadeva ob~e~love{ko, vsakdanjo izku{njo spominjanja, onstran teoretske zastavitve snovi. Per{ak v Usedlinah naplete Bildungsroman, ki se spogleduje s spomin­sko prozo, ki se spogleduje z esejistiko, ki ga prav ni~ pretenciozno zlah­ka pove`emo s slovitim heglovskim prihajanjem zavesti k sami sebi ali, o`je, s prihajanjem osebe k sami sebi, k svoji sicer nikdar dokon~ani ali zaklju~eni obliki. ^isto natan~no, v romanu Usedline se oblikovanje osebe zaustavi v de{ki dobi, dobi {olanja, po treh letih bivanja v Oblakih v zani­krni Gomilarjevi bajti, kjer sta morala mati in sin, katerih odnos je osrednji protagonist pripovedi, veliko in malo potrebo opravljati kar po njivah oko­li zgradbe. Spominjanje se za~ne v ~asu, ko ~asa za spominjajo~ega {e ni, ko je vse ujeto v ve~ni zdaj in ve~ni ti in nasploh svetu {e ne vladata dife­renciacija in separacija. Roman izide iz juhice nedolo~enosti in prav zato je v za~etnih poglavjih stiska revizije najve~ja. Pripovedovalec ne ve, ali je tisto, kar pripoveduje, nekaj, kar ustreza konturam pretekle resni~nosti, ali gre za obliko spomina, ki je samega sebe dovr{il v izmi{ljijo ali celo la`. Odkrito priznava, kako nerodno in mote~e je, da ne more zagovarjati vsebin, lahko jih le cincavo postavi in jih naposled, ~e bi mu ugovarjali tisti, ki se spominjajo namesto njega ali se spominjajo bolj dolo~no kot on sam, spremeni. Zmeda je tu velika predvsem za pripovedovalca, bralcu pa Per{ak – in to je ne nazadnje znamenje virtuoznosti – prizanese. ^eprav se med slikami, podobami, vonji in okusi otro{tva – ti segajo vse od otro{kih drekcev do zatohlega telesnega vonja globoko verujo~e Lujzike – pripovedovalec sprehaja tipaje in raziskujo~e, je bralcu vseeno zmo`en polo`iti v naro~je materijo, s katero se lahko identificira. ^e `e ne gre za identifikacijo s predstavljenim zgodovinskim trenutkom (bridka povojna leta), omogo~a vsaj zbli`anje na emotivni ravni, vsi se namre~ samih sebe vse do prvega vdiha subjektivnosti ne spominjamo povsem prepri~ano ali konsistentno. To zagato lahko prevedemo v sloviti ironi~ni zapis na eni izmed postaj londonske podzemne `eleznice: „Pravijo mi, da sem se rodil, a se tega vendarle ne spomnim.“ Ali konkretno z besedami Toneta Per{aka: „Kako ujeti v opis prvo podobo iz spomina ali domi{ljije? @e v sami misli je nekaj nasilnosti. Nemogo~e je razvrstiti podobe v kakr{no koli zaporedje, ko pa tedaj {e ne ve{ za ~as in se ti zdi vse isto, kot da ni razlike med teboj, ki ~uti{ in vidi{, in vsem, kar ~uti{ in vidi{. Morda je podoba brezna, nad katerim se rodi strah pred praznino, celo prva, ki se je otrok spominja {e kot odrasel ~lovek kot do`ivetje, ko je prvi~ zaznal razlo~enost med seboj in vsem drugim, kar ga ogro`a.“ Skozi roman, spisan v natan~nem (zmo`nost re~i bobu bob), mestoma nekoliko arhai~nem jeziku (ki ustreza izpri~anemu prostoru in ~asu), se gotovost o tem, kaj se je zgodilo, ne pa nujno tudi, kako se je zgodilo, vseskozi krepi. Z razvojem zavesti se razvija tudi zmo`nost odbiranja `elenih od ne`elenih predstav o odra{~ajo~em, revnem, zmotljivem in zgolj-~love{kem de~ku, razvija se ve{~ina fabuliranja, ki si upa prevoziti razdaljo med dejanskim dogodkom in njegovo ubeseditvijo ter se ~edalje manj meni za minevanje in spreminjanje. Skozi roman se, torej, okrepi condition humaine, po sili razmer privzeti kompromis med resni~nim in njegovo reprezentacijo. V romanu se iz embrionalne enolon~nice, v kateri sestavin ni mogo~e razporediti, nenehno prestavljamo na vi{je stali{~e razporejanja in se nazadnje ustalimo na vednosti, da nam resni~no ni dano, temve~ se za resni~no odlo~imo in ga z odlo~itvijo samo ustoli~imo za resni~no. Pred tem pa to resni~no, seveda, malo obre`emo in priredimo, da bomo mi sami v njem in da bo ono za nas videti lep{e. Per{akova bibavica spominjanja se zaklju~i s selitvijo, s prizori z voza bingljajo~ih de{kih in `enskih nog; bingljanje tukaj ni akcija kot vsaka druga in zdi se, da ni naklju~je, da se roman dovr{i ravno z njo. Bingljanje je metafora; po eni strani nam pove, da je spominjanje namenjeno zgolj samemu sebi (oziroma nam kot nosilcem spominov), prav kakor tudi bingljanje ni uperjeno v ni~ razen samo vase, po drugi strani pa napeljuje na misel, da je spominjanje polnjenje praznega ~asa, nedostopnega ~asa, vedno be`e~ega ~asa. Kar in kdor binglja, to in ta resno ne misli. Kljub temu da je izku{nja prihajanja k sebi ali k ve{~ini re`ije samega sebe povsem univerzalna in kot s tak{no Per{ak tudi razpolaga, jo na`ira njen kontekst. Ker je roman tudi drobna kronika nekega ~asa in okolja, ki ne izginja zgolj iz slovenske literarne zavesti, pa~ pa iz zavesti nasploh, kolikor umirajo njeni izpri~evalci, lahko na bralce generacije, ki ni pose­dala po gankih in se igrala s slamo in parala ~ipk, temve~ svet spoznava prek interneta in v vrve`u mest, s svojimi motivi deluje kot kurioziteta. Za to generacijo je lahko dokument minulega ~asa, zanimivega in, koli­kor je pripeljal do sedanjega stanja, temeljnega, vendar pa zaradi svoje prvoosebne, izpovedne forme mladih ne more nagovoriti enako silovito, z enakim vrvenjem sentimenta, kot lahko nagovori tiste, ki so `iveli v bar­vah prednarcisti~ne dobe. To ni kritika, temve~ zlasti opomba: pogoji Per{akovega glasu in Per{akove pisave z nami ne bodo ve~ dolgo. Ne le da kmalu nih~e ve~ ne bo pomnil povojnih ~asov, hitro se utegne zgoditi, da nih~e ve~ ne bo pomnil netendenciozne izpovedi, saj bodo njeno mesto zasedle tendenciozne la`i. Alenka Urh Miriam Drev: Nemir. Ljubljana: Modrijan, 2014. Prozno pisanje Miriam Drev zaznamuje poudarek na jezikovnih plasteh besedila. Njen pisateljsko-ustvarjalni nemir se zrcali predvsem v lirizi­rani govorici in bogati metaforiki njene pripovedi. ^e je v svojih zbirkah pesmi poeti~no govorico ve~krat pribli`ala pripovedni dr`i, se, nasprot­no, njena proza pogosto staplja v izrazito lirske segmente. Na bohotne besedne obrate in v~asih podrobne ter dolge, zlo`ne stavke z mo~nim metafori~nim (a ve~krat manj{im pomenskim) nabojem, naletimo tudi v njenem Nemiru. Nemir, ki v obliki bolj ali manj nezavednih vzgibov kot nevidni ogenj tik za petami glavnih junakov poganja pripoved, je velikokrat razdiralen in (samo)uni~ujo~. Junaki nimajo obstanka, so v nenehnem gibanju, ki pa ni lahkotno, neobremenjeno vandranje, temve~ ve~krat spominja na tesnobno bezljanje, kot bi jih preganjale mevlje vseh vrst. In najsi bodo te {e tako raznolike, vse koreninijo nekje v preteklosti in junakom na njim skrite na~ine spodmikajo vsaj navidezno trdne vizije prihodnosti. Roman, razdeljen na tri dele, skozi prvoosebne pripovedi dveh junakinj, Sloven­ke Eme in Indijke Sangite, razkriva naravo njunih odnosov s Tiborjem, v Avstriji `ive~im Mad`arom, ki si zaradi neizbrisljivih made`ev na tapeti dru`inske preteklosti, tesno vezanih na tedanje politi~no dogajanje, {e pol stoletja pozneje utira pot v precej nepredvidljivo prihodnost. (Istoimenski junak mad`arskega porekla se sicer kot stranski lik pojavi `e v romanu V pozla~enem mestu, vendar se zdi, da med njima ni povezave.) Tiborja preganja nemir polpretekle zgodovine: v mladosti je na krut na~in izgu­bil starej{ega brata Bartala, bremenijo ga ob~utki krivde in dol`nosti, povezani z materinim odklonilnim odnosom in bratovimi zlo~inskimi ambicijami, ter {e mnoge, do konca romana neizre~ene tegobe. Pri tem naj omenimo, da so ~asovne koordinate logi~nega razvoja zgodbe na enem mestu nepri~akovano zamaknjene: kot razberemo, je bil Tibor rojen leta 1946, iz domovine je v iskanju bolj{ega `ivljenja zbe`al pri petnajstih letih in kos pridobljenih dobrin, kot se zapi{e avtorici, je takrat nameraval deliti z bratom Bartalom. Ampak Bartal je vendar umrl `e leta 1956, ko je bila krvavo zatrta revolucija, se pravi pet let pred Tiborjevim begom. Kakor koli, iz raznih namigov se da razbrati, da se Tibor danes boji nekak{nega prekletstva mitskih razse`nosti, ki se po sorodstvenih linijah pretaka iz roda v rod in se mu po njegovem prepri~anju ne bi izognili niti morebitni potomci (ali pa~?). To je osnova klju~nega zapleta zgodbe, na katerega namigujeta prvi dve tretjini romana. Obe pripovedovalki seveda v odnos vstopata z lastnim “notranjim zemljevidom” minulih izku{enj, obe s seboj tovorita zajetno malho preteklosti, iz katere jemljeta svoj “kako in kaj”. Ema je strahovito ob~utljiva, njeno materinstvo jo dela posebej ~uje~no; vseeno pa bralca precej preseneti, ko napoved konca ljubezen­skega razmerja prepozna v vse prej kot burnem prepiru (katerega naloga je predvsem namigniti na Tiborjev strah pred dednim prekletstvom): “Najina ureditev je dotlej delovala. Nekje pa se zvezi napove konec. Ne bodi naivna, je rekel. Naivna?” S tovrstnim prezirom po Eminih besedah “na~enja ~ustva in tudi strast”. ^e je to res tisto najhuj{e, kar ti lahko ljubimec zabrusi in kar na~ne same temelje ljubezni in strasti, potem bi se junakinji v resni~nem `ivljenju precej klavrno pisalo. Drugi, “Sangitin” del romana vpeljuje temo identitetne razcepljenosti, s katero se soo~ajo priseljenci, razpeti med tradicionalne vrednostne lestvice in pre`e~e sence dru`inskih pri~akovanj na eni ter na novo pre­bujeno vizijo svobodnej{ega odlo~anja na drugi strani. Vse to je voda na mlin `e omenjenemu zanimanju avtorice za teme razvoja osebnosti in skritih psiholo{kih mehanizmov, ki delujejo iz ozadja, a zato ni~ manj silovito. Ema, razcepljena med vlogo matere in `eljami `enske, Sangita, razpeta med tradicijo in svobodo, in Tibor, zataknjen nekje v preteklo­sti – vsem je skupno nemirno iskanje ravnovesja. Opredeljujejo jih beg in pribli`evanje, sestajanje na pol poti med tukaj in tam, zdru`evanje v isti `elji po bli`ini in oddaljevanje v istem strahu pred samoto. Kak{ne so torej mo`nosti za izgradnjo primernih ljubezenskih ali pri­jateljskih odnosov v okoli{~inah, kjer na varno polje intime vdira zgodo­vina, kjer na podro~je zasebnega vdira spomin na krvave kremplje repre­sivne politike preteklih sistemov? Kako obra~unati z lastnimi spomini in z grehi ter tragedijami svojih dru`in, da ne bi nezavedno spodkopavali svojih premi{ljenih potez? Kolik{en dele` odlo~anja je v resnici v ro­kah posameznika in koliko smo vnaprej zapisani dolo~enim izbiram? To so tematska stebri{~a, ki podpirajo pisanje Miriam Drev. Zgodba, ki je v osnovi ljubezenska, je prese`ena s pogostimi analiti~nimi digresijami in referencami, ki segajo onkraj narativne celote. Dogajanje je ve~plastno sprepleteno s premislekom o identiteti posameznika, o njegovi determini­ranosti, vnaprej{nji opredeljenosti z mehanizmi dednosti, okolja, nemara celo usode. Na neki to~ki so bile v `ivljenje posameznika vpisane koordi­nate, osnovni navigacijski sistem, ki usmerja njegove odzive na zunanje dra`ljaje in ki ima, ko govorimo o ~love{kem `ivljenju, jasen za~etek in cilj, a ohlapnej{e zarisane vmesne postaje. ^e se je avtorici `e v Rojstvu zapisalo: “Ob stene `il udarja / neprebrana / arhai~na pisava …”, v Nemiru njeno zanimanje za minulo, ki ve~krat v obliki nezavednih, a vnaprej spro­gramiranih odzivov stopi v ospredje, ne pojenja: “Ve{, glavne dogodke v ~lovekovem `ivljenju spro`i prebujenje tistega, kar je bilo na za~etku polo`eno vanj. ^as kot turbina s svojim vrtenjem oplazi te prvine, ki so v nas, da se strnejo, pove`ejo med sabo in uresni~ijo.” Pripoved je kljub sorazmerni skoposti osnovnega dogajanja (lo~ena mati dveh h~era spozna skrivnostnega, inteligentnega in ranjenega mo{kega, se z njim zaplete v nepredvidljivo razmerje, malo krmari med vlogo ma­tere in vlogo `enske, razmerje pa se nazadnje razplete tako, kot se slej ko prej kon~a vsaka ljubezenska zveza: z odtujitvijo ali s smrtjo) dovolj dinami~na, saj morebitno monotonost v veliki meri razbija nesukcesiv­na organiziranost dogajanja, ki se po spominskih nitih pripovedovalk odpleta k razli~nim postajam preteklosti. Teko~o naracijo po drugi strani nekoliko zavirajo razna modrovanja in gostobesedni opisi ~ustvenih stanj protagonistov, ki so sicer prete`no povezani z osnovnim dogajanjem, a vendarle velikokrat preve~ splo{ni, celo abstraktni. Pretanjen pesni{ki posluh za jezik sicer predstavlja nesporno odliko njenih besedil, vendar v romaneskni obliki vendarle odpira prostor nekemu manku in v~asih trdno prozno strukturo pretaplja v ohlapne metafori~ne abstrakcije, brez katerih bi zgodba, ki nas v veliki meri intrigira ravno z velikim dele`em zamol~anega, nemara stala bolje. ^e avtori~ino skromno in ekonomi~no odmerjanje dejstev o Tiborju pove~uje ob~utek `ivljenjske verodostojno­sti, saj je `ivljenje praviloma bolj radodarno z vpra{anji kot z odgovori, na drugi strani var~no jedrnatost mestoma ru{ijo razbohotene besedne figure. Slednje v bralcu vzbujajo ob~utek, da je prisiljen v iskanje izmuz­ljivega simbolnega pomena in bo nemara zgre{il kaj bolj oprijemljivega, konkretnega. Ko se pribere do zadnje strani, ugotovi, da mu velik del sestavljanke {e vedno manjka, da so se “Dogodki, tako otipljivi, s toliko posledicami … sestavili v del celote; manjka pa dele` odgovorov na vpra{anje zakaj?”. Tako se nemir, ki se pretaka po sleherni strani Nemira, naseli tudi v bralca. Mojca Pi{ek Miha Mazzini: Izbrisana. Novo mesto: Goga, 2014. Izbrisana je roman, katerega nesporni adut je aktualna, dru`beno relevant­na tematika. Navzel se ga je celo naziv prvega romana, ki si je za temo vzel izbrisane, torej prebivalce Slovenije, ki jih je vlada leta 1992 brez ustrezne pravne podlage izbrisala iz registra stalnih prebivalcev. Z nekaj pedantnosti je vredno spomniti, da prvi izbrisani kot glavni junak literar­nega dela nastopi `e leta 2007 v Gradi{nikovi trilogiji Roka voda kamen, res pa je, da je njegov izbris tam le postranska tematika. Motiv izbrisanih se v manj{em ali ve~jem obsegu, bralci poro~ajo, menda pojavlja tudi v drugih literarnih delih predvsem zadnjega desetletja. Tudi ~e bi bil motiv kriminala belih ovratnikov pogost v sodobni slo­venski literaturi, je vsaka zgodba, ki za svoj osrednji motiv jemlje izbris, nekaj posebnega. V slovenski dru`bi izbrisani veljajo za nesporen in ne­izbrisljiv made`, ki je toliko ve~ji, ker formalno doslej ni bil popravljen. Še huje, v nekaterih segmentih dru`be je {e vedno predmet zanikanja. Izbrisani so s tem postali ultimativna zgodba, ki se iz realnosti dviga na simbolno in arhetipsko raven. Skozi posamezno nam govori o splo{nem, predvsem pa ne govori zgolj o njih, govori o nas. Zgodba o izbrisanih je na{a osebna izkaznica, na{ osebni dokument, do nadaljnjega povsem veljaven. Temu primerno k njej pristopa Mazzini: z jasno zavestjo o tem, kaj se je zgodilo, kako se je zgodilo in zakaj je bilo narobe. Z zavestjo, da ne gre zgolj za eno {tevilnih zgodb o birokratskih napakah in zlorabah mo~i, pa~ pa za klju~no zgodbo velikih eti~nih razse`nosti, ki ves ~as deluje kot preizkusni kamen so~utja, na katerem se lahko vsakdo vsak trenutek testira. Avtorjev odnos do snovi tako ni raziskovalen (s ~imer ne sugeriram, da je primer izbrisanih pri vseh dostopnih informacijah in osebnih zgodbah {e odprt za interpretacije), pa~ pa je tezen, po malem tenden~en. ^etudi se izbris godi in medias res, Mazzini njegovo resnico in vse poznej{e implikacije pozna do potankosti. To je past, ki se ji je bilo pri tovrstnem pisanju br`kone najte`e ogniti: kako pisati o letu 1992 brez vednosti, moralnih sodb in finalne eti~ne razsodbe, ki jo imamo o letu 1992, v le­tu 2014. A ni toliko problemati~no, da je roman za svoj ~as pretirano informiran in analiti~no zrel, pa~ pa me bega to, da bi bil roman morda kakovostnej{i, ~e bi razsodbe povsem pustil ob strani. Bralec v letu 2014 romana s tematiko izbrisanih ne more brati neinformirano, nepodu~eno in brez dolo~ene analiti~ne zrelosti, zato tudi ni potrebno, da mu vse na pladnju prina{a `e avtor. Izbrisana ima precej preprosto in neproblemati~no kompozicijo: juna­kinja Zala Jovanovi} v prvem poglavju rodi, ostane brez dokumentov in posledi~no brez otroka, v nadaljevanju pa jo spremljamo pri njenem 14-dnevnem boju za ohranitev dr`avljanstva in zdravega razuma, ki ga sre~no dobi. Romanje mlade mamice je intenzivno, skorajda instantno v primerjavi z izbrisom, ki za {tevilne dr`avljane te~e `e tretje desetletje. Roman pa se z rojstvom Zalinega otroka `e uvodoma notranje razcepi na dva dela. ^e si bralec nemara obeta, da se bo skupaj z junakinjo soo~al s presene~enjem, grozo, brezupom, nejevero, `alostjo, depresijo, samo­morilnostjo, lahkovernostjo, negotovostjo, brezbri`nostjo, bojevitostjo, agresijo, celo paleto ~ustev in do`ivljanj, ki jih junakinji prinese zlove{~e birokratsko dejanje, se u{teje. Vsa ta ~ustva skupaj z njo do`ivlja primar­no zaradi so~asnega neljubega dogodka: odvzema otroka. S tem, ko se roman obilno posve~a bole~inam, ki jih Zali prina{a lo~itev od otroka, omili jakost samega dogodka izbrisa. Zala dejansko ne trpi zaradi izbrisa, ta postane nekak{na postranska zoprnost. Ko spoznavamo njen ~ustveni svet, se soo~amo predvsem z njenim materinskim `alovanjem. Izbris je tu, je dano dejstvo, a junakinja trpi in svet do`ivlja kot nesre~na mama, ne kot izbrisana dr`avljanka. Legitimna avtorska odlo~itev, ne nujno najbolj u~inkovita. Pu{~a mi namre~ grenek priokus, kot da avtor brez tragike lo~itve matere in dojenca ne bi zmogel prikazati, kako je dejanje izbrisa grozovito samo po sebi. Po drugi strani mi deluje materinstvo v romanu kot ob~e mesto, ki nas bo zanesljivo pripravilo do primernega so~utja, kot da avtor bralcu ne bi zaupal, da ta so~utje zmore tudi do samske `enske oziroma nematere. Posvojitev, ki grozi Zalinemu otroku, je v resnici poskus ugrabitve. Ta zaplet, ki morda sku{a v zgodbo vne­sti nekaj `anrskega vznemirjenja, bi zlahka tekmoval za enega najbolj za lase privle~enih zapletov v zgodovini slovenske literature. U~inkuje prisiljeno akcijsko, kot da `eli zgodba z njim na vsak na~in izraziti svoj filmi~ni potencial. Še enkrat, kot da dejstvo izbrisa in plemenit Zalin boj za avtorja nekako nista dovolj navdihujo~a, vpelje {e zlobno direktorico porodni{nice in njenega mo`a, ki sku{ata s spletkarjenjem otroka ukrasti za svojo neplodno h~er. Fokus romana tako po nepotrebnem razpade, na eni strani ostane veliki kafkovski boj junakinje proti birokratskemu stroju dr`ave, na drugi pa spopad s ~isto partikularno zlobo manj{e skupine ljudi, ki je brez smiselnega konteksta in globljega sporo~ila. Sodila bi v `anrski roman, kjer se hudobne in dobre sile lahko frontalno spopadajo, ne da bi moralo biti komur koli nerodno, {e najmanj pa bralcem. Zalin ameri{ki nesojeni fant, dojen~kov o~e, je resda klju~en, funkcio­nalen element zgodbe, a je tudi funkcijski. „Uporabljen“ je, da bi s svojo ameri{ko etiko in ameri{kim na~inom slovenski zgodbi dr`al ogledalo, kot da zgodba brez tovrstne mednacionalne primerjalne perspektive ne bi imela dovolj grozljivih razse`nosti. Ali kot da je Slovenci oziroma slo­venski junaki ne bi zmogli doumeti in k njej aktivno pristopiti. Ameri~an kot precej pomembno gibalo dogodkov v romanu je v tej svoji vlogi prav­zaprav kli{e. Za name~ek je prete`en del romana nekoristen, ~etudi ima tako sredstva kot motivacijo (odnos do Zale ostaja ve~ kot le prijateljsko ljubezniv) za to, da bi Zalin problem re{il z eno od dveh enostavnih potez, ki se ponujata sami od sebe: s priznanjem o~etovstva ali pla~ilom dolga, ki otroka zadr`uje v porodni{nici. Ker Mark ni~esar od tega dvojega ne stori, pa~ pa predvsem uporablja svoj vpliv ter z distance elegantno presoja, kot lik ostaja neiz`ivet. Je naravnost v zgodbo vstavljen avtorjev glas, pri­marni vir avtorjevih razmi{ljanj in analiz. Mark je bolj kot Zali potreben Mazziniju, saj bi roman brez njega ostal brez nekaj najbolj so~nih misli na ra~un Slovencev. In teh ne manjka. Kakor koli se je z Mazzinijevimi analizami sloven­stva mogo~e strinjati, so te v roman pogosto vstavljene tendenciozno in z vidika funkcioniranja literarnega dela neorgansko. To velja denimo za motiv slovenskega nagrobnega prvonovembrskega {minkiranja, katerega povod je pogovor med Zalo in mamo med okopavanjem gredic. Analiza tega pojava, ki sledi, je za zgodbo arbitrarna, je samo votlo teoretiziranje in nekak{en dislociran satelit glede na lego zgodbe, saj ni vpeta v pripo­vedno dogajanje. ^e bi bili Slovenci denimo Franznovi junaki, ne dvo­mim, da bi {el z njimi direktno na grob, prisluhnil bi njihovim dejanskim pogovorom, jih spremljal, ko se domov odpeljejo z novim avtomobilom, vrednim kredita in praznih `elodcev. O ~uda{kem vedenju Slovencev za praznik mrtvih je krasno brati v kolumni, v roman pa je vstavljeno na suho in zgolj v demonstracijo avtorjeve bistroumnosti. Neorganske so tudi {tevilne Zaline reakcije in replike, katerih ob~asne prodornosti ne narekuje niti njen stan niti njena karakterna konstitucija, da o posebnem ~ustvenem stanju, ki bi iz vsakogar posrkalo duhovitost, ne govorim. Pogosto reagira nau~eno in kot da bi v prostem ~asu veli­ko brala Mazzinijeve kolumne. Tak{na je tudi njena zadnja replika po tem, ko ji v porodni{nici vendarle izro~ijo otroka: „Ankete o tem, kako sem bila zadovoljna z va{imi storitvami, mi pa ne boste dali?“ Trhla plat Izbrisane so tudi karikaturne upodobitve {tevilnih stranskih likov: zdravnikov, uradnikov, birokratov, upokojencev, novinarjev, pisateljev. Naj nanje reagiramo z zgro`enostjo ali smehom, se mi vendarle zdijo le vnovi~na pritrditev splo{nim prepri~anjem o tem, kaj vse je {lo v primeru izbrisanih narobe. Pogre{am bolj temeljito poglabljanje v ozadje „napa~ne presoje“ o izbrisanih, naj gre za birokrate, ki so brisali, novinarje, ki so mol~ali, ali pisatelje, ki so bili preve~ zaposleni s prena{anjem paradigme na simbolno raven. V avtorjevi rokohitrski upodobitvi razli~nih dru`benih skupin vidim upravi~eno obto`bo in pravi~ni{ko razsodbo, hkrati pa osta­jam `ejna po avtorjevem so~utju do celotnega spektra ~love{kega, tudi do {ibkosti in nemarnosti. Do eti~nega razsvetljenja v romanu Izbrisana bi `elela priti sama. Morda {e beseda o Mazzinijevem mestoma razko{nem slogu, ki daje vedeti, da je avtorju veliko do tega, da bi roman brali kot umetni{ko delo. Tako `e na drugi strani, ko junakinja dospe v porodni{nico, beremo: „Obraz medicinske sestre v sprejemnici jo je pri~akal kot nevihtni oblak na povr{ini nebesno modre uniforme. Nanj je med pretirano rde~e lase razpostavila vsa nezadovoljstva preteklosti, ki niso obetala vedrej{e prihodnosti.“ Ja, treba se je ustaviti in prebrati {e enkrat, da je jasno: kak oblak, zakaj oblak, kak{na nezadovoljstva in ali ti rde~i lasje kaj posebnega pomenijo? Ni~ ne pomenijo. Kot ni~ ne pomeni niti poobla~en obraz medicinske sestre in dejstvo, da je njeno `ivljenje te`ko. Te podrobnosti se ne bodo osmislile niti v nadaljevanju, ki gre takole: „Ko je zagledala nose~nico, je vstala in pri~ela polagati na pult papirje, kot bi jih re{evala iz vode in dajala su{it.“ Mazzini v tem naravnost u`iva: bogate metafore rad postavlja brez o~itnega reda in notranje besedilne motivacije, z metaforami in vsakovrstnim besed­nim okrasjem rad poudarja nebistvene detajle. V resnici je vseeno, ali je `ivljenje bolni{ke sestre pu{~a, kot je vseeno, kako je na{i nose~nici podala papirje. Metafora Mazzinijevega sloga, ki se trudi za slikovitost in izvirnost, bi se besedilu bolje podala, ~e bi se nahajala na pomenljivej{ih mestih, predvsem pa se uprla sku{njavi, da podpira stereotipe (sitne, ne`ivljenjske javne uslu`benke). Tudi sama izvirnost metafor je na trenutke na ostrem robu nesmisla ali pretiravanja: „Mladeni~ je bil videti prosojen, kot komaj rojen podmladek marmorja okoli sebe.“ Izbrisana ne glede na ugotovljeno nikakor ni slab roman. ^e odmislim analizirane hibe in celo, ~e jih ne, je roman {e vedno berljiv, nesporno tematsko zanimiv, mestoma natan~en v dru`beni in psiholo{ki analizi. Bralcu vse to omogo~a, da se do konca sprehodi brez posebne muke. Me­nim, da mu {e najve~ {kode dela naivna promocija, ki pravi, da naj bi {lo pri pisanju o izbrisanih za pogumno dejanje. @al tega ne vidim tako. Akti­vizem za zabrisane je danes obvezna sestavina javne morale: v politiki, medijih, na univerzi. Morda bi bilo pogumno pisateljsko dejanje leta 1994. Zares pogumen roman bi danes zanimalo vsaj {e – ali pa kar predvsem –, kaj se je pred in med izbrisom po glavi pletlo drugi strani, aktivnim in pa­sivnim povzro~iteljem nesre~e 25.671 soljudi. Mazzini birokratsko pamet le o{vrkne in na hitro odpravi s preprosto ugotovitvijo, da birokrat zgolj po~ne, kar mu naro~ijo. Res? Ali pa tudi birokrat, na kateri koli funkciji `e, dvomi, okleva, se grize, od groze in nemo~i trpi, zboleva? Na roman, ki bi {el zares globoko, prikazal celotno kompleksnost problema in izrabil ves literarni potencial tematike, {e ~akamo. Lucija Stepan~i~ Feri Lain{~ek: Mi{o frajer, Janko hajer: zgodba iz Titovega Velenja. Murska Sobota: Franc-Franc, 2013. Mladim v poduk: “Mi{o Kova~, car in legenda, pevec, ki je prodal 15 mi­lijonov vinilnih plo{~, je leta 1971 zaslovel s pesmijo Proplakat ~e zora, zapustil `eno, se zaljubil v Anito Baturino, ki je ravno postala najstni{ka mis Jugoslavije, in si pustil rasti brke, ki si jih ni potem nikoli ve~ obril. Znano je tudi, da so se njegovi znameniti brki na {iroko razrasli po Bal­kanu, saj so ga mnogi posnemali.” Mi{o je sceno, kar koli si `e danes mislimo o njej, nedvomno obvladal, le ne~esa ni vedel. Da ima v Velenju, takratnem Titovem Velenju, dvojnika, in to rudarja. Kaj {ele, da bi slutil, da kopija v tem primeru preka{a original. Prvoosebni pripovedovalec Janko, bogaboje~e slovenske matere sin, je nosil brke `e veliko pred njim. Je tudi kakih deset centimetrov vi{ji in ima lep{i nos. Je pa tudi `e poro~en in do vratu v svoji knapovski usodi. Kot bi ghost writer namesto o nedosegljivem vzorniku pripovedoval o samem sebi. (Ne)zvezdni{ka biografija je zanimiva prav zato, ker jo pripoveduje ~lovek iz sence. Poistovetenje je na za~etku sicer popolno. “Ob prvi colngi sem si tako kupil ~rno jakno iz svinjskega usnja in si zavihal ovratnik natanko tako, kot je to nosil Mi{o. Naslednji mesec sem od{tel {e ve~ dinarjev za son~na o~ala s kovinskim okvirjem in dovolj te`ko zlato veri`ico. Medtem pa sem tudi `e ugotovil, da naju ne povezujejo le {~etinasti brki, vranje o~i in ~okata ramena, temve~ tudi barva glasu.” Sprememba mode in okusa medtem neprisiljeno poskrbi, da stilska preobrazba dru`inskega o~eta za dana{njega bralca izzveni primerno komi~no. Spomin na pateti~no este­tiko ma~o estradnikov v zgodnjih sedemdesetih letih nam danes izvabi nasmeh in ravno tisto me{anico razne`ene ironije, ki je potrebna, da nam tole branje tekne kot redko katero drugo. Zgodba o slavnem lomilcu src in njegovem anonimnem, zgolj lokalno znamenitem dvojniku rudarju, je mnogo ve~ kot ({e ena) jugonostalgi~na {torija. Pod so~nimi aluzijami na ~etrtpreteklost je pravcata {tudija krize srednjih letih s poudarkom na tako imenovani drugi mo{ki puberteti, ki zna biti grenka, da je kaj. Tudi v primeru, da so prisotni potenciali za kariero in prepoznavnost. Oziroma prav takrat. Lain{~kovo pisanje je na svoj tragikomi~ni na~in pogosto smrtno resno razglabljanje. O velikih vpra{anjih malega ~loveka. In prav ta usodna vpra{anja Janku pomaga artikulirati fantomska podoba velikega dvojnika in vzornika. Pri{epetavanja so vse bolj dramati~na in vse bolj nevarno prepri~ljiva. “Pa kako si lahko en tak Janko? Janko poni`ni, Janko pokorni, Janko udar­nik, Janko prostovoljec, Janko grebator, Janko lizun, Janko copata! ^e bi bil jaz Janko in bi vedel, da mi ni pomo~i, bi si `e zdavnaj zavezal kaj te`kega okoli vratu in se pognal v morje. Ali pa bi se zaprl v kako {kalsko klet in se potopil skupaj z njo. Kak smisel pa to sploh {e ima, prosim te, no – stre~i vsem okoli sebe in trepetati, ali si jih res dovolj nasitil z lastnim odrekanjem. @ivljenje pa gre in se ne spra{uje, ali je na cedilu ostalo tudi kaj zate.” Janku prostovoljcu in copati se `e svita, kaj bi to bilo: “[N]ekaj, kar je res tvoje. Recimo kak velik trenutek, ko je vse moralo biti tako, kot si ti `elel in hotel in terjal, in nisi popustil za nobeno ceno.” Mi{o Kova~ na svoj ki~asti na~in utele{a prese`no dimenzijo po meri proletarca udarnika in njegove dru`ice. Plebejski odvod hrepenenjske strukture ponuja svojevrstno vizijo, ob kateri tako imenovano bolj{e `ivljenje, ki ga menda v Velenju u`ivajo rudarji, kar zbledi. Obo`evalcem tedanje pop kulture gre namre~ predvsem za ~ustveno intenzivnost, o tem pa so revolucionarji in udarniki seveda vedeli mizerno malo. Zgodovinski trenutek prispeva kar dosti svojega: zagnanost za izgradnjo domovine se je pravkar izpela, najtr{a borba za pre`ivetje je tudi `e mimo, proletarci, ki `e nekaj ~asa `ivijo bolj{e, precej bolj{e od svojih star{ev (to sta jim prinesla socializem in samoupravljanje) so v svojih neprofitnih, a za tiste ~ase in pojme ve~ kot solidnih stanovanjih na milost in nemilost prepu{~eni notranjemu kaosu. Neiz`ivetim fantazijam. Zatrtim ~ustvom in strastem. Osladna originalna besedila spadajo zraven, Lain{~ek jih tudi dobesedno navaja, in to v hrva{~ini. Morebitne zmrdljaje bralcev z neopore~nim okusom na ra~un “romantike, po kateri bi hlepele navadne delavke”, pa lahko omili vpra{anje, ali smo danes sposobni kaj bolj izdatno nahraniti du{o in srce. Seveda ne! Butastim je na neki na~in la`e: sredi sedemdesetih let prej{njega stole­tja so mnogi {e vedno povsem brez te`av verjeli v pravljico o “delavski solidarnosti in skupni komunisti~ni prihodnosti.” Vendar ne Janko, ki je, ~eprav tudi sam precej preprost, `e okusil sade` spoznanja, zato je zanj vrnitev v delavski raj nemogo~a. Pa ~eprav so mu ego naphali v rudni{ki kantini pijani knapi in izmozgane striptizete. Idealna samopodoba je izdelana do najmanj{ih podrobnosti. “Na videz mrk, trd, oster, o`gan, opraskan, zabrazgotinjen, kot da si {e `iv namenjen v legendo, v resnici pa prekaljen veteran s {irokim srcem, ki vse to razume in mu je na dnu du{e tudi kdaj `al, da ni {lo druga~e in je moralo biti tako.” Vse to v provinci­alni atmosferi, ki jo vedno bolj navdihuje vsesplo{no sanjarjenje o “drami v morju globokih ~ustev”, ki bi zapolnila emocionalno praznino obi~ajne stahanov{~ine in “preznojenih te`akov”. Preproste du{e pu{~obnost in plehkost uradnega optimizma seveda z najve~jim veseljem zamenjajo za sladko `alost ljubezenskih bole~in in usodnosti. Vendar je razo~aranje, kot se kmalu poka`e, o~arljivo, medeno in poeti~no samo v nezavezujo~ih fantazijah. V resni~nosti je neznosno in uni~ujo~e. Usoda, ki “je z u`itkom napravila zmeraj druga~e, kot je bilo po{teno in prav”, Janku no~e pri­hraniti te lekcije. Kaj kmalu se poka`e {okantna razlika med Mi{om in njegovim dvojnikom, pa tudi med pravo in ponarejeno bole~ino. Da bo kontrast z Mi{om Kova~em, ki se mu je zgodila misica, {e ve~ji, se Janku zgodi povsem druga~na fatalka, obo`evalka iz no~ne more, “`enska, ki je niti v sanjah ne bi nikoli povaljal”. Preostanka zgodbe ne nameravam izdati, da ne okrnim u~inka resni~no osupljivega zapleta in razpleta. Po vseh preobratih pa zaklju~ek kar neka­ko obvisi, in ~eprav ne moti, predstavlja vsaj neizkori{~eno mo`nost. Bi pisec Lain{~kovega kova, njegove kilometrine in kondicije tu pravzaprav {ele za~el? In namesto novele, ki u~inkuje kot torzo, pridelal slastno zajeten roman? Naj le {e poudarim, da ob~utek nedodelanosti za~uda ni v napoto bralskemu u`itku, ~eprav po kon~anem slastnem zalogaju lahko ob`alujemo brzostrelno tehniko pripovedovanja. Kot vse, kar je dobro, se izte~e dokaj prehitro. Ana Ger{ak @iga Valeti~: Optimisti v nebesih. Ljubljana: Mladinska knjiga (Nova slovenska knjiga), 2014. Takole na prvo `ogo zvenijo Optimisti v nebesih kot vic za katerega s(m)o vsi `e sli{ali, pa se ga nih~e ne spomni – vsaj ne dovolj natan~no, da bi ga lahko ponovil. Pu{~a bolj nedolo~en ob~utek, nekako v stilu “optimist verjame, da `ivimo v najbolj{em vseh svetov, pesimist pa se boji, da je to res”, s ~imer pa se zgodba pravzaprav `e zaklju~i. Morda pa naslov preprosto napeljuje na misel, da si znajo optimisti povsod ustvariti mala “nebesa”, tako kot dru`ina Narobe, s katero ni ni~ narobe, pravzaprav so vsi {e preve~ normalni, ~eprav bi glede na njihove poklice – in glede na samooklicano “~uda{kost” – pri~akovali kak{ne hudo odpi~ene modele. Za~en{i z o~etom imajo vsi ~lani dru`ine poudarjeno humorno `ilico: o~e Lojze je svoje ~ase pisal za kultni humoristi~ni almanah v stilu Pavlihove pratike, starej{a h~i Ela je zvezda kratko~asnih televizijskih nanizank in {pasteatrovskih monokomedij, mlaj{i Luka pa se preizku{a v stendapu. Kar se njegove poklicne uspe{nosti ti~e, je treba avtorju verjeti na besedo, saj so besedila, ki naj bi slu`ila kot podlaga za njegove nastope, vse prej kot sme{na, kar bi sicer lahko brali kot bodico na ra~un nekriti~ne, pre­hitro zadovoljene publike, toda zdi se, da je bil namen vseeno druga~en. Je pa zato toliko bolj komi~na razlika med Lojzetovo slavo priznanega humorista in dejansko kakovostjo humoresk, ki jih objavlja v ~asopisu. ^asi so se pa~ spremenili in Valeti~ev roman je do neke mere tudi bele`enje sprememb, ki so se zgodile v zadnjih tridesetih (in ve~) letih. Lojze je predstavnik stare garde, ki je od svojega dela {e lahko spodobno `ivela, medtem ko sta njegova otroka prepu{~ena logiki prostega trga. Predvsem Luka, kajti Ela je {e ujela vlak zaposlovanja za nedolo~en ~as in se pre`ivlja z redno slu`bo v stalnem gledali{~u in z dodatnim pribolj{kom v komerciali, njen brat pa se spopada z zakoni d`ungle freelance dela. Tu sta {e Elin partner Damjan, psiholog z delom v knji`nici, in Beti, Lu­kova `ena, ki se znajde v nezavidljivem polo`aju diplomantke v drugem desetletju 21. stoletja. Beti, ki `eli imeti otroka, ker to pomeni, da se lahko vsaj za~asno ogne delovnemu trgu; ki potepta svoja na~ela, se priklju~i eni izmed strank in za~ne agresivno {iriti anonimna propagandna sporo~ila po spletnih forumih v zameno za uborno pla~ilo in ko{~ek finan~ne neodvis­nosti; ki `eli biti emancipirana `enska, a ni pripravljena prevzeti svojega dele`a odgovornosti; Betijina zgodba je sama po sebi dovolj mo~na, da zasen~i preostale ~lane dru`ine Narobe. Damjan, partner emancipirane in ve~inoma odsotne `enske, perfektno zdru`uje vloge skrbnega o~eta, pridnega gospodinjca, vdanega sopotnika in vzornega zaposlenega. Tako reko~ sanjski tip, ki ostaja z eno nogo {e vedno priklenjen na patriarhalni model, zaradi ~esar se zdaj preve~ zdaj premalo obremenjuje. Valeti~evi liki zavzamejo romaneskni prostor kot osebe iz mesa in krvi, kot resni~ne pojave zunajliterarnega `ivljenja. Bolj kot zgodba, ki ni pravzaprav ni~ drugega kot konvencionalna pri­poved o zgodah in nezgodah povpre~ne dru`ine izginjajo~ega “srednjega sloja”, Optimiste v nebesih odlikujejo ve~plastni, `ivljenjski zna~aji. Vsakemu od junakov – Lojzetu, Eli, Luki, Damjanu in Beti ter Lojzetovi `eni Minki in pozneje, po njeni smrti, vnukinji Hanki – Valeti~ odmeri prostor v obliki kratkih poglavij, ki se nato po ob~utku izmenjujejo. Kljub poenotenemu pripovedovalcu jim avtor (z)gradi prepri~ljivo osebnost s tem, da poka`e njihove odzive na dileme dru`ine, smrti, `ivljenja in dela. Poleg `e omenjenih materialnih tegob so tu namre~ {e eksistencialne. Damjan sanja o velikem romanu, da bi svoje bivanje osmislil z umetnostjo in kompenziral pomanjkanje seksa; ko mu Ela povrne zaupanje v njegovo mo{kost, pa spet ni prav, ker se mora zaradi pomanjkanja ~asa odpovedati pisanju umotvora. Tudi Ela sanja o pravi umetnosti, o pomembnosti & vzvi{enosti tragi~nih vlog v nasprotju z “obsojenostjo” na komedijantsko plehkost. Ela se v`ivi v vlogo “`rtve” svojega priimka in {ele na koncu prevzame odgovornost za svoje odlo~itve. Lojze ~uti, da ga je povozil ~as; meje humorja so se od ~asov najbolj brane humoristi~ne pratike premaknile v njemu nerazumljivo smer, in ~eprav se {e tako trudi ohra­njati kondicijo in uskladiti svoje {ale s sodobnostjo, mu ta zmeraj znova doka`e, kako zelo je pogorel. Optimisti v nebesih so sodoben roman o aktualnih dru`benih proble­mih, ki se v zgodbo vpletajo na opazen, a nevsiljiv na~in. Avtor v romanu neobremenjeno spregovori o umetni oploditvi, sodobnih in druga~nih dru`inskih celicah, prekernem delu mlaj{e generacije in vseh te`avah, ki iz tega izvirajo. Z integracijo razli~nih `ivljenjskih praks v osrednjo zgod­bo Valeti~ marginalizirane glasove potegne v center in jih predstavi kot povsem obi~ajne, kar tudi so. Toda vsi ti prepri~ljivi zna~aji bolje delujejo sami zase kot v skupinski zasedbi. Vsak lik je glavni igralec v svojem filmu, ob~asno se seveda sre~a z drugimi, a nikoli povsem in nikoli zares. Smrt v dru`ini, ki naj bi dru`inske ~lane povezala in upravi~ila roma­neskno formo, postane le tema med temami in s tem nekoliko omledna replika na tisto frazo, da je smrt naravni del `ivljenja. Optimisti v nebesih so prijazen in nevsiljiv roman. Razen razpr{enega fokusa mu formalno ni mogo~e ni~esar zares o~itati: je dru`beno odgo­voren, s posluhom za aktualne probleme, z dobro izrisanimi karakterji in odprt do druga~nosti. Te`ava Optimistov je, da so preve~ konvencionalni. Dru`ina Narobe je dru`ina brez posebnosti in brez posebnih, omembe vrednih problemov, saj je tudi smrt zgolj eden od povsem `ivljenjskih pripetljajev. ^lani dru`ine so `e lahko zanimivi, njihova zgodba pa ne preve~. Tudi tam, kjer bi roman lahko pokazal ve~ drznosti, recimo gle­de umetne oploditve, prekernega dela ali pri prevpra{evanju dru`inskih vlog, ostaja v polju politi~no korektnega. Zamuja prilo`nosti, kjer si jih sam ustvari. Po drugi strani pa je upodobitev obi~ajne dru`ine Narobe dobrodo{la prevetritev od patolo{kih ali patolo{ko nesre~nih dru`in, ki vztrajno stra{ijo po doma~i knji`evnosti. Ne nazadnje je Valeti~, glede na Tolstojevo maksimo o sre~nih in nesre~nih dru`inah, kljub vsemu izbral te`jo, a zato toliko bolj izpolnjujo~o sre~no verzijo zgodbe. In to ni ma~ji ka{elj. Gaja Kos Andrej Predin:Mica pri babici. Pirati iz de`ele Merikaka. Ilustriral Marjan Man~ek. Jezero: Morfem, 2014. Po dveh romanih – prvega, Na zeleno vejo, zavoljo neupravi~enega dvi­govanja prahu ob njegovem izboru za Cankarjevo tekmovanje verjetno pozna (kar pa ne pomeni nujno, da so ga tudi prebrali) znatno ve~ ljudi kot drugega, U~iteljice – se je Andrej Predin posvetil ustvarjanju za mlaj{e. V Gnusni kalnici, ki jo je z ilustracijami pospremil Adriano Jane`i~, se je lotil ekolo{ke tematike, torej zadnje ~ase tudi v mladinski knji`evnosti kar nekoliko modnega podro~ja, s katerim pa je opravil precej bolj uspe{no kot mnogi pred njim. Z liki in zgodbo, ki deluje brez eksplicitne didakti~nosti in je celo nekoliko duhovita, napeta pa sploh. Glede na to, da obseg besedila ni neznaten in v ve~ini primerov br`kone presega kom­petence “slikani{kega bralca”, bi bilo smiselno premisliti le o nekoliko manj{em formatu namesto obstoje~ega velikega slikani{kega. Vsekakor pa se je v simpati~nem kvadratnem formatu zna{la Mica, naslovna juna­kinja serije knjig Mica pri babici. Deklica, ki je ~ez teden blokovski otrok, konce tedna pre`ivlja v babi~ini hi{i. In ~eprav babica nima niti televizorja niti ra~unalnika, je pri njej pre­cej bolj zabavno in zanimivo kot doma – prvi~ zato, ker je Micina babica tipi~na babica, kar pomeni, da ji pusti po~eti marsikaj, ~esar ji star{i ne bi in poleg tega pe~e slastne pala~inke, in drugi~ zato, ker v tistem koncu `ivi tudi Micin prijatelj Ludvik. Fant je strasten raziskovalec, vselej opremljen z daljnogledom in pustolovskim brezrokavnikom, od prve knjige naprej (^arobni cilinder) pa tudi s prav posebnim kompasom za avanturiste. Kar seveda pomeni, da se pustolov{~ina lahko za~ne. V tej to~ki avtor iz realisti~nega okvira prestopi v polje domi{ljije, ki ga nakazujeta tudi naslova obeh knjig, ^arobni cilinder in Pirati iz de`ele Merikaka. Neverjetne dogodiv{~ine se namre~ obakrat za~nejo, ko Mica zatisne o~i in potone v spanec, konca pa sta ravno prav dvoumna, da se kateri od bralcev prav lahko vpra{a, kaj pa, ~e je bilo vse res … Uvoda v zgodbi sta iz razumljivih razlogov (serija knjig z istimi junaki in z istim izhodi{~nim prizori{~em) zelo podobna, a je uvod v drugo knjigo vendarle toliko druga~en, da bo bralca (spet) pritegnil in potegnil. V ^arobnem cilindru so se Mici druga za drugo uresni~evale `elje, kar je bilo enkrat zabavno in drugi~ nevarno ali vsaj nadle`no, v Piratih iz de`ele Merikaka pa se prijatelja znajdeta sredi piratskega morja in kaj kmalu tudi na piratski ladji. ^isto sama vendarle nista, z njima so zajca Puc in Špuk ter krokodil Nolo iz prve knjige, ki v drugi pustolov{~ini v klju~nih trenutkih odigrajo pomembno vlogo. Tako kot v prvi bomo tudi v drugi knjigi o Mici naleteli na marsikateri avtorjev originalen izmislek; v prvi je bila to na primer mini `irafa, ki se je pretvarjala, da je pes, v drugi so to na primer treplja~i – su`nji piratov, za katere pridelujejo hrano in zanje skrivajo ukradene zaklade ter se, kot lahko opazimo, radi dobrikajo in za svoje kvazi usluge zahtevajo bombone. Tudi v podpalubju gusarske ladje Mica in Ludvik naletita na zanimiv “pojav”, na {tevilne mornar~ke – otroke, ki zamaknjeno strmijo v velik televizijski ekran in spremljajo risanko, medtem pa, okrep~ani s sladkarijami in mehur~kastimi pija~ami, ki jih stre`ejo piratske opice, skoraj nevede veslajo. O tem, kaj sledi, ko eden od zajcev pregrizne televizijski kabel, ne gre izgubljati besed – upor, seveda. Da je zgodba napeta, ob omembi gusarjev verjetno ni treba poudarjati, tega, da je Mica tista, ki se v danih situacijah najhitreje in najbolje znajde, br`kone tudi ne. Torej imamo pred sabo iz~i{~eno, napeto zgodbo, v kateri bomo na{li domiselne like in situacije in ki je povrh vsega {e blago duhovita. Knjiga, ~eprav razmeroma drobna, pa ima {e eno razse`nost – dru`benokriti~en oziroma satiri~en element. Ne samo da avtor v uvodne prizore obeh knjig vklju~i ({e kako dobro znan) lik pretirano radovedne sosede in v zaklju~ne prizore opravljivke z ulice, z omenjenimi mornar~ki domiselno karikirano poka`e, da so sodobni otroci su`nji televizije in ra~unalni{kih igric, hkrati pa opozori tudi na negativne posledice tovrstne zasu`njenosti: “[…] postali so debelu{ni in se komaj premikajo, kaj {ele te~ejo.” Še bolj skrb vzbujajo~e pa je seveda dejstvo, da so mornar~ki za pravo dozo risank in nezdrave hrane pripravljeni po~eti tako reko~ kar koli. Ilustracije Marjana Man~ka so humorne in dinami~ne, dinami~na pa je tudi postavitev ilustracij in besedila (na nekaj mestih gre besedilo morda malce preve~ v rob ilustracije oziroma ilustracija preve~ v rob strani, kar pa je bil ob obstoje~i koli~ini besedila in ilustracij verjetno neizogiben kompromis); zanjo je tako v prvi kot drugi knjigi poskrbel ilustratorjev sin Mitja Man~ek, filmski animator, oblikovalec vidnih sporo~il in re`iser. Tako ilustracije kot tudi oblikovanje so torej skladni z naravo Predinovega besedila, kar z drugimi besedami pomeni, da se je v doma~i mladinski knji`evnosti porodilo {e eno posre~eno sodelovanje: Predin-Man~ek. Na ovitku Piratov iz de`ele Merikaka najdemo tudi napoved tretje knjige, Po­divjane princese, ki z ozirom na prevladujo~e pridne, olikane in o~arljive, torej nemalokrat prav dolgo~asno pocukrane princese, obeta in seveda ustvarja visoka pri~akovanja. Upam, da bo tretja knjiga ohranila kakovost prvih dveh in tako potrdila, da je doma~a mladinska knji`evnost pridobila novo kvalitetno otro{ko knji`no serijo. Milena Mileva Bla`i}, Tatjana Pregl Kobe Barbara Simoniti: Mo~virniki: zgodbe iz Zelene Dobrave. Ilustriral Peter Škerl. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012. Barbara Simoniti je znana slovenska avtorica na podro~ju knji`evnosti za odrasle, mlade naslovnike pa je z obse`no sodobno pravljico ali fan-tasti~no pripovedjo Mo~virniki: Zgodbe iz Zelene Dobrave nagovorila prvi~. Besedilo je obse`no in obravnava sodobno problematiko, ~etudi je le-ta postmodernisti~no postavljena v domi{ljijski prostor Zelene Dobrave in Mo~virne Loke. Intertekstualno se avtorica navezuje na angloameri{ko sodobno prav­ljico ali fantasti~no pripoved in aplicira domala vse njene zna~ilnosti (M. Nikolajeva: The Magic Code: The Use of Magical Patterns in Fantasy for Children, 1988): fantasti~ni zakon (omejitev in doslednost), fantasti~ni prostor (zaprti svet, ki je me{anica podvodnega in zemeljskega principa ter je hkrati paralelni svet); fantasti~ni ~as (ravnanje po lastnih implicit­nih principih), fantasti~ni prehod (tega ni, ker je pripoved enodimenzio­nalna, vse dogajanje je na ravni pravlji~nosti) in vpliv fantasti~nega sveta. V delu najdemo motivno-tematske reminiscence na Medvedka Puja A. Milneja, Veter v vrbju K. Grahama ter Alico L. Carrolla. Poleg omenjenega medbesedilnega spogledovanja z angloameri{ko mladinsko ustvarjalnostjo se avtorica navezuje na literarni kontinuum slovenske mladinske knji`evnosti. Izpeljave likov in situacij so podobne estetiki Andreja Rozmana Roze, ki je konsistentno subverziven, poeti~nosti B. A. Novaka ter dvojnemu kodiranju Svetlane Makarovi~ in njenim pooseb­ljenim `ivalskim likom s karnevalskimi poimenovanji (Kreklja, Kvakica, Regica, Urh, Urhica, Zelenela, @abotka idr.). Avtorica na koncu doda precej obse`en seznam prvotnih prebiralcev Mo~virne Loke ter dokaj iz~rpen seznam obiskovalcev, ki prihajajo iz drugih, vzporednih svetov. Zaradi obse`nosti, zgradbe in visokega sloga, ki ne skopari z neologizmi (primo~virej, protipoplava, suholetje, vlagoljubci), izvirnimi sintagmami (kre{eva mo~vara, Mo~virska kro­nika), doslednostjo paralelizmov (Mo~virske novice – Ljubljanske no­vice; Mo~ilar – Mo~ilar (F. Levstik: Martin Krpan)) ter asonancami in aliteracijami (blatna budnica, logov gaj, Mo~eradi Mo~eradniki, Urh Urhar, Vodnar Vodovnik idr.), se pojavi vpra{anje, ali se ilustrirana knjiga naslovni{ko obra~a k otrokom in mladim ali k odraslim, ki razmi{ljajo o mladinski knji`evnosti kot utopiji. Avtorica je predstavila utopijo in ilu­zijo miti~nosti (s pogosto rabo predloga vedno) ter idejo, da avtonomna dru`ba (cona, obdobje otro{tva, pokrajina otro{tva) obstaja brez prene­hanja v ~asovno-prostorskem kontinuumu (s ponavljajo~imi se dogodki in uporabo sedanjika). (Pre)podrobno opisovanje pokrajine je zna~ilnost romantizma in romantike, ki ima funkcijo postromantike in je morebiti bolj primerna za deskriptivno usmerjene nostalgi~ne odrasle kot za so­dobne, akcijsko usmerjene mlade bralce. Sodobna slovenska (mladinska) avtorica je v visokem, vznesenem, celo (pre)bogatem in larpurlartisti~nem slogu predstavila vzporedni svet, ki `ivi onkraj realnega zemljevida; ustvarila je avtonomno cono (Zeleno Dobravo, Mo~virno Loko, Mahovnati rovt, Lo{ki potok, Garov zatok, Rogozni rokav, Smrekov otrok, @upanski dvor) na imaginarnem zemlje­vidu, ki bi bil odli~na priloga, ravno tako tudi dru`insko drevo za skoraj sto nastopajo~ih, glavnih in stranskih knji`evnih oseb. Tak{na postavitev domi{ljijskega sveta je pisana na ko`o vsevednemu pripovedovalcu, ki ima panoramski pogled od zgoraj (t. i. pti~jo perspektivo). Avtorica je v podnaslovu, Zgodbe iz Zelene Dobrave, dodala meta­jezikovno oznako – zgodbe, ker dejansko gre za okvirno zgodbo (prvo poglavje je uvodno in zadnje sklepno), vmes pa si sledijo poglavja, ki se medsebojno povezujejo, hkrati pa so lahko samostojne enote. Avtorica subtilno ironizira, “da je nekaj narobe v paradi`u”, vendar je ironija preobte`ena z evfemizacijo in poetizacijo. Zato se zastavi vpra{anje, ali bo visok in gostobeseden slog blizu mladim bralcem in ali bodo drobne nekonsistentnosti (npr. tace, {ape, smr~ki …) preglasile gostobesednost. Barbara Simoniti stilizira `anr in literarno smer moderne, za katero je zna~ilen pogled nazaj, eksplicitno izra`en v posvetilu (Mojemu bra­tu Gregorju, / za igre najinega otro{tva, / vedno nekje na robu vode.). Kljub domnevno problemski obravnavi oseb in dogodkov v avtonomnem prostoru – Mo~virju –, v tem vladajo miti~nost, nesmrtnost, obrednost (~ajanka, praznovanja, {opki, zborovanja). Kljub prvinam sodobnega ~asa in prostora (pralnica, Neboti~nik, Ši{ka, `upanske volitve, aluzije na Ljubljansko barje) ter po drugi strani ohranjanju arhai~ne vezi s preteklo­stjo delo temelji na enotni okvirni zgodbi. V red miti~ne totalitete vdre kaos (poplava, prikazen, to~a, suholetje, vihar idr.), vendar se na koncu znova vzpostavi red (V Mo~virni Loki spet zavlada mir). Prikazani svet je samozadosten svet, skrivni vrt ali mlaka, ki vsebuje tudi ironijo na sodobne razmere, profanost je le nakazana, vendar ostane onkraj samozadostnega sveta ve~nega otro{tva. Razvoj zgodbe ne prina{a osebnostne rasti junaka, ker je le-ta kolektiven in ne individualen. Z bogatim in izvirnim ilustratorskim opusom se Peter Škerl uvr{~a med avtorje mlaj{e uveljavljene generacije. V prvih ilustracijah knjig z za~etka tega desetletja se je `e nakazovala razse`nost slikarjeve domi{ljije, ki pa je pozneje dobila povsem drugo, {e bolj domi{ljeno in prepoznavno izraz­nost. S posluhom za ilustriranje knji`nih vsebin Škerl pri razvijanju svoj­stvenega likovnega izraza uporablja razli~ne slikarske tehnike in njihove kombinacije. Leta 2007 je ob besedilu otrokom dobro znanega pisatelja Petra Svetine soustvaril slikanico Klobuk gospoda Konstantina (leta 2008 sta avtorja prejela nagrado za najbolj{o izvirno slovensko slikanico). Nje­gove ilustracije odlikuje prefinjena, kultivirana risba z mno`ico natan~no izrisanih detajlov in inventivnimi kompozicijskimi re{itvami. Posebno prese`no vrednost avtorjevim ilustracijam dodaja nezna~ilno uporabljena barva, ki medsebojna razmerja vzpostavlja na povsem nov, izviren na~in tako, da prepri~ljivo povzame ozra~je literarne predloge in hkrati tudi prevladujo~ih zna~ilnosti ~asa, v katerem sta nastala besedilo in njegova likovna interpretacija. Ilustracije Madra{kih zgodb (2009) so preproste, skromno okra{ene, na videz okorne, a slikarsko mo~ne. Zanje je uporabil me{ano tehniko, kombinacijo risbe in slike. Ekspresivne figure govorijo z likovnim jezikom, ki skladno z besedami pripoveduje preproste judovske zgodbe. Oddaljen ~as zgodb in vsebinske razse`nosti je lahko ilustrator do`iveto prevedel v podobe zato, ker se je docela poglobil vanje. Barve `arijo, vendar ne spreminjajo dramati~nih nastavitev in sporo~il, zato so razli~no nagla{ene: od toplih, `are~e son~nih, ki dajejo podobam pridih misti~nega, do hladnih, travnato zelenih in zamolklih rjavih odtenkov. Ilustrirane podobe so videti kot skrivnostni prizori, kjer slutimo sporo~ilo vsake posamezne zgodbe tako v podobi kot v besedi. Zna~ilno so podane glavne figure pripovedi, ve~inoma upodobljene pri va{kih opravilih, prav tako premi{ljeno so upodobljene `ivali. Peter Škerl je razvil povsem svoj slog, kar se ka`e tudi v ve~krat nagrajenih ilustracijah Mo~virnikov. Škerlove podobe v slikanicah in ilustriranih knjigah odpirajo veliko prostora za podrobne razlage, a je bistveno le, ali na koncu za`ivijo ali ne. Pri njegovih ilustracijah vsebina vedno za`ivi, v~asih pravlji~no, v~asih bolj realisti~no, ponekod se pri najmanj{ih podrobnostih dr`i vsebinske predloge, drugje domi{ljija naj­de ~isto nove poti, ki besedilo dopolnijo, v~asih celo nadgradijo. Zaveda se pomembnosti tega, da so tako besedilo kot slike in tudi oblikovanje celote prepleteni v enem samem delu, v knjigi za otroke. Zato so njegove ilustracije privla~na opora besedilu in hkrati samostojna pripoved. Zdi se, kot da besedilo, ob katerem bi se Škerl zmedel, utihnil ali bi ga ne zmogel upodobiti, ne obstaja. Za vsako pravljico, zgodbo ali pesem ima svoj slikarski odgovor, vedno pravlji~en in resni~en obenem. Nezgre{ljivo samosvoj slog dopolnjuje v~asih preprosta, drugi~ zaple­tena likovna – slikarska, risarska, me{ana – tehnika, ki nikoli ne privede do nerazumljive upodobitve besedila. Vedno uporablja tista orodja in tiste likovne prijeme, ki sodijo k besedilu, za katerega nastanejo. Vsaki~ znova se prilagodi vsebini, da z ilustracijo natan~no pove vse, kar `eli in kakor `eli. Da tudi s svojim delom pu{~a najkakovostnej{e sledi v ~ustvenem spominu mladih bralcev. Tako je pod budnim o~esom likovnega urednika knjige Pavla U~akarja, ki je o ilustracijah napisal tudi spremno besedo, pristopil tudi k ilustriranju Mo~virnikov. Ilustracije so, povedano kratko in jedrnato, vrhunske, nedvomen prese`ek. Zanje je prejel veliko nagrado Hinka Smrekarja in Levstikovo nagrado za izvirne ilustracije in z njimi se je uveljavil tudi v tujini. Letos spomladi se je na 51. knji`nem sejmu knjig za otroke v Bologni uvrstil v izbor razstavljenih del in bil predstavljen v spremnem katalogu, poleg tega pa je bil nominiran na ~astno listo IBBY. Mo~virniki niso slikanica, ~eprav je {tevilo eno- in dvostranskih podob in vinjet za ilustrirano knjigo nenavadno veliko. Za slikanje akvarelnih ilustracij v vseh mogo~ih niansah umirjene zelene je ilustrator uporabil od deset do petnajst slojev barve, predvsem pa se je posve~al {tudiju svetlobe pri posameznih prizorih in prizori{~ih, pri ~emer se je naslonil tudi na izro~ilo flamskega slikarstva iz 17. stoletja in na Rembrandta. Za upodobitev realisti~nih podob junakov in njihovega okolja se je Škerl dolgo seznanjal z `ivalmi v njihovem naravnem okolju, narave pa se je – kot slikar s posluhom za kompozicijo, svetlobo (~eprav tema~no) in ozra~je teh nenavadnih krajev – lotil z botani~no natan~nostjo. Slikarsko dosledne so tudi zapletene kompozicije prizori{~, psiholo{ko domi{ljeno prikazane poteze zna~ajev junakov in njihovih ve~inoma dramati~nih medsebojnih odnosov. Ilustrator je zahtevno vsebino naslikal v omejeni paleti s prevladujo~imi temno rjavo zelenimi toni. Tema~nost pripovedi, ki se dogaja v nekem ~udnem, gledalcu na prvi pogled ne bli`njem mo~virnem svetu, je namre~ prepoznavna ob branju besedila. Vizualna pripoved je dobeseden prevod pisatelji~inega besedila. Vizualna asociativnost niti ne preizku{a bral~evih navad pri domi{ljijskem iskanju predstav ob branju besedila, ponuja pa mu v vizualno podobo natan~no prevedeno vsebino. Tako sta v kon~ni podobi knjige sre~no zdru`ena avtorja, ki tako z besedo kot s podobo obvladata sporo~ilnostno polno, neobi~ajno obse`no ilustrirano knjigo za zahtevne mlade bralce. Matej Bogataj Pretekla prihodnost Neda R. Bric: Nora Gregor – skriti kontinent spomina. SNG Nova Gorica, Slovensko mladinsko gledali{~e, Gledali{~e Rossetti, Stalno gledali{~e Furlanije-Julijske krajine iz Trsta, Schauspielhaus Graz. Re`ija Neda R. Bric. Premiera v SNG Nova Gorica, 24. september 2014. Zdi se, da avtorsko Bri~evo obseda ravno njena rodna regija, Primorska, predvsem njena preteklost, kakor se skozi razli~ne odboje in prelome zr­cali vse do dana{njih ~asov. Aleksandrinke, dojilje v bogatih egip~anskih dru`inah v ~asu med obema vojnama, ki jih je v svet porinila gospodarska kriza in te`ka ekonomska situacija, pa so jih potem doma v~asih precej grobo in brez pravega razumevanja sprejeli, brata Rusjan, pionirja aviatike na podro~ju takratne Jugoslavije in konstruktorja nekaj letal, pa Simon Gregor~i~, katerega `ivljenjsko pot zajame v treh obdobjih, v nekak{nem triptihu, v katerem ima vsak del svojo estetiko in vodilno noto: enkrat je to narodobudni{tvo, drugi~ ljubezen ter potem resignacija in skepticizem glede Boga in vere. @e v tej zadnji predstavi je pomembna vloga pripadla filmu, predvsem je skozi film predelana sodobnost, torej ~as dale~ po pesnikovi smrti, ki raziskuje posledice skrivnostnega Gregor~i~evega tret­jega, precej `ivahnega in s cerkvenega stali{~a problemati~nega obdobja in je posnet pred sobo v bolni{nici, v kateri je nam neznana oseba. Tam nastopi skrivnostni medaljon (oziroma ura na veri`ici, kdo bi to videl iz sredine novogori{ke gledali{ke dvorane, kdo bi si natan~no zapomnil mali objekt po vsem tem ~asu), ki se pojavi v generaciji otrok in o izvoru katerega {pekulirajo. Po eni od razli~ic – in ta je skoraj potrjena s prezrca­ljenjem v predstavi – bi ga lahko Kosovel podaril svoji skrivni ljubezni in materi svojega otroka, kljub njegovi zavezanosti celibatu, in po teh namigih in ugibanjih naj bi se Gregor~i~ev rod nadaljeval. Vlogo tega medaljona (ure) v predstavi o gori{ki in gra{ki in dunajski in filmski in malo tudi hollywoodski karieri Nore Gregor zdaj opravi fotografija. Nora Gregor, gledali{ka diva in filmska igralka, je na foto­grafiji s svojim sinom Heinrichom, verjetno v pregnanstvu v Argentini, kamor jo je vodila pot iz rojstne Gorice, kjer so jih kot nem{ko govore~e po razpadu Avstro-Ogrske o~itno ogro`ali Italijani, ki jim je Gorica pripa­dla po prvi vojni. Potem je ob filmskih in gledali{kih uspehih delala tudi z Jeanom Renoirjem in Maxom Reinhardtom, v glavnem be`ala, iz Avstrije po priklju~itvi Reichu v Francijo, Argentino, ^ile, kjer je tudi umrla, v ho­telu, osamljena in zlomljena – zaradi neuspehov pri filmu, zaradi zatona kariere, odtujenosti od mo`a, princa Starhemberga; o~itno je zmanjkalo goriva, ki jo je poganjalo, v vojnem ~asu ni bilo ro`, obo`evalcev, ni bilo Lida in mondenih letovi{~ in St. Moritza in smu~arije in ne mo`evih dvorcev in posestev in ni bilo bli{~a, ki ga je o~itno potrebovala. Ta fotografija je osnova paralelne zgodbe. Peter Devetak, ne naklju~no z istim priimkom kot eden vodilnih obujevalcev spomina na Noro Gregor iz vrst novogori{kega filmskega ateljeja, ne naklju~no z imenom Peter, ki je od Cankarjevega Pohuj{anja naprej ime pregrehe, zamol~anega, nekak{nega umetnika in 'razbojnika', najden~ka in nebodigatreba obenem, najde sliko v hi{i, v kateri je odra{~al. Zraven rojstne hi{e Nore Gregor. Fotografijo je njegovi materi podaril njegov o~e, ki ga spozna pozneje, ta pa jo je na{el pri svojem o~etu, ki je kot avstrijski nacist zasegel obe hi{i v Gorici, tudi zato, ker sta pripadli princu Starhembergu, ki je bil avstronacist, torej je bil proti priklju~itvi Reichu in proti hitlerjanstvu; zasegel je torej hi{o – in fotografijo – sovra`nika nacizma, ki se je boril v aviaciji na strani generala de Gaulla. Zdaj ta fotografija razpara tan~ico, ki ovija skrivnost Petrovega rojstva oziroma o~etovstva, okoli fotografije se pletejo igrani deli, v katerih je v hitrih rezih popisana kariera Nore Gregor, predvsem so osnova njena pisma, tudi fatalki Almi Mahler, pa materi v Gradec, kamor se je dru`ina umaknila po italijanski priklju~itvi Gorice, izbrana poglavja iz dunajskega in berlinskega obdobja, pa tudi dokumenti o `ivotarjenju v argentinski emigraciji in o debaklu ~ilskega filma, v katerem je zaigrala tik pred smrtjo. V tem gledali{kem delu je rekonstruirano `ivljenje gori{ke dive, ki je danes slej ko prej pozabljena in ni del na{ega zgodovinskega in filmskega spomina, morda tudi zato, ker je bila bolj operetna igralka in ni uspela v Ameriki. Neuspeh ~ez lu`o morda tudi zato, ker so ob prihodu zvo~nega filma snemali filme v nacionalnih evropskih jezikih za evropski trg, s tem pa so se oddaljili od hollywoodskega mejnstrima. Predstava o Nori Gregor je tako najprej hommage igralki, ki je iz 'na{ih' krajev, podobno kot je film Umetni raj Karpa Godine posve~en ljutomerski `ivljenjski epizodi filmskega re`iserja Fritza Langa in njegovemu (morebitnemu) vplivu na Karla Grossmana, avtorja prvega slovenskega filma, kratkometra`nega seveda. Po drugi strani je seveda skozi usodo Nore Gregor prezrcaljena zgodovina regije, njeno stalno prehajanje iz rok enih zavojevalcev v roke drugih, temu ustrezna so medeti~na trenja in z njimi povezane usode po­sameznikov. Nora Gregor je seveda `e zaradi poklica, kot igralka, nekako nomadska, pri ~emer so se njene selitve in brezdomnost za~eli zaradi spremenjene politi~ne situacije na Gori{kem. Noro Gregor odigra Helena Per{uh, ne brez tiste glamuroznosti in skriv­nostnosti, ki je obdajala filmske pionirke, vendar tudi z vso tragi~nostjo `enske, ki se poro~i ~isto premlada in ugotovi, da jo mo` vara in zraven besno pije, njena zveza s princem Starhembergom pa je v znaku skriva­nja, mo`ak je bil do nekako tretjega sinovega leta {e poro~en, potem pa seveda popolnoma v politiki, saj sta bili Avstrija in njena neodvisnost resno ogro`eni, pravzaprav se je ni dalo obraniti pred velikim Hitlerjevim ozemeljskim apetitom. Zato je Nora Per{uhove tudi krhko in ob~utljivo bitje, morda {e najbolj takrat, ko pride do prepira in o~itkov med njo in mo`em; ta ji v nekak{ni ma~oidni gesti in prepri~an o svojem prav in poslanstvu aristokrata celo poo~ita, da z igra~kanjem na odru izgublja ~as in da je njeno mesto predvsem pri sinu. Dario Varga zastavi Starhemberga kot izrazito mo~no, `e po pojavi predvsem voja{ko osebnost, tudi ljubezen je zanj bolj strategija in taktika, priu~ena v raznih kadetnicah in oficirskih klubih, ob izrazitem domoljubju ga zaznamujeta predvsem aristokratska vzvi{enost in nepopustljivost. Vse do konca, ko ga po Norini smrti vidi­mo v latinskoameri{kem izgnanstvu, skru{enega, vse ostalo je propadlo, Avstrija pora`ena hkrati z Nem~ijo in njenimi zaveznicami, edino, kar mu ostane, je sin. Usodo tega potem spremljamo v filmu, ko gre raziskovat `ivljenje Nore Gregor in njenega sina Petra, kot novinar in raziskovalec, pri tem pa naleti na Heinrichovega dobrega prijatelja – in morda ljubimca. Ob zakonskem paru Gregor-Starhemberg se sre~amo tudi z njenima najbolj poznanima re`iserjema in prijateljema: Maxa Reinharda zastavi Robert Prebil kot strogega, delovnega, a vendar tudi nekako popustljive­ga umetnika, ki ima ob delovni disciplini tudi mehko in ~love{ko plat, Jean Renoir je Ivo Godni~, entuziast in vitalist, ki mu je film vse in je mogo~e zato malo manj spreten v drugih zadevah. Gorazd Jakomini je Fritz Mandel, surov in brezobziren oro`arski tovarnar, na ra~un katerega `ivi Norina dru`ina v Argentini, njegov nastop je aroganten, to je mo`ak, ki se zaveda svoje mo~i in seksapila, tudi podkrepljenega s silo, kadar je treba – resni~ni Mandel je bil poro~en s Heddi Lamarr, filmsko igralko in znanstvenico, ki je pomagala pri razvoju brez`i~nih komunikacijskih sistemov. Marjuta Slami~ je nekak{na guvernanta malega Heinricha Starhemberga, sicer aristokratinja in zato ve{~a v zatajevanju pre{u{tne zveze svojega prijatelja, vendar tudi nepopustljiva pri distribuciji o~itkov, ki mu gredo zaradi zanemarjanja dru`ine v korist politike in mondenih zabav. Gledali{ki del je s svojo na biografijo vezano zgodbo mestoma manj dramati~en. Nora Gregor je seveda `ivela v slogu takratnih zvezd, bila je tudi razo~arana v karieri, po nekaj debaklih v Hollywoodu, za katere so kritiki krivili ravno kasting oziroma njo. Vendar je bolj v ospredju njena brezdomovinskost, ki so jo povzro~ili tudi veliki politi~ni premiki v pro­storu, najprej italijanski nacionalni ekskluzivizem, igralka je pravzaprav be`ala, samo prej, pred tistim, kar se je potem razvilo v fa{izem, in so v njeni smeri, proti Gradcu, le ve~inoma samo do jugoslovanske Štajerske, be`ali na{i primorski rojaki. Potem seveda beg pred nacizmom, zraven pa burna {torija z avstrijskim politikom in aristokratom Starhembergom, najprej skrivna, ker je bil poro~en, potem rahlo odsotna ljubezen zaradi njegovih udejstvovanj v turbulentnih ~asih. Vendar ima uprizoritev tudi bolj dinami~en in skrivnosten pol, podobno kot skrivnost okoli medaljo­na (ure) v avtori~ini predstavi o Gregor~i~u se zdaj vzporedna zgodba suka okoli fotografije. S pomo~jo te fotografije Nore Gregor kot nosilca okru{ka spomina se zdaj Peter spozna ne samo s prijateljem, morda tudi ljubimcem Norinega sina Heinricha, temve~ poleg tega sre~a lastnega o~eta in izve, da je bil njegov ded nacist, zaprise`en, tako da je vsakr{no brambovstvo na slovanskih okopih, kakr{nega vidimo prej pri Petru, ne­potrebno in brez temelja. Vsi smo del istega prostora, nobeden od nas si ni izbral prednikov in nih~e ni popolnoma brez krivde za krivice ali celo zlo~ine, ki so se dogajali v preteklosti v imenu nacionalnega. Vsak mora vzeti nase svoj del preteklosti, fa{izem in nacizem raznarodovanje, sloven­ska stran pa povojne – ~eprav se je vojna zares kon~ala {ele z opustitvijo in razre{itvijo meje med cono A in B Svobodnega tr`a{kega ozemlja, rekli bi da tako reko~ {ele z Osimskimi sporazumi – poboje. Ta del uprizoritve je ufilmnjen – avtorica videa in filma je Pina Rusjan – in projiciran na tri odrske elemente, ki se premikajo in razlamljajo enot­nost projekcije, kar deluje malo kubisti~no in uspe{no me{a velike plane s projicirano iluzijo interierjev – scenografa sta Rene Rusjan in Bo{tjan Potokar –, opozarja pa na ra{omonskost resnice. Vsaka od vpletenih strani ima svojo. Hkrati je triptih opravi~en tudi s tronacionalnostjo, trojezi~nostjo. Petrova mama je v Trstu in poro~ena z Italijanom, toplo in spravljivo ga odigra Alessandro Mizzi, tam govorijo delno italijansko, tudi Lu~ka Po~kaj kot malo negotova in iz defenzivnosti v obup prehajajo~a Petrova mati. Pomemben del pa se odvije v Avstriji, najprej kot pogovor s prijateljem Norinega sina, odigra ga Gerhard Balluch, ki opozarja na slabo sprejemanje homoseksualnosti po drugi vojni in gledali{ki entuzia­zem Norinega sina, {e bolj pa kot sre~anje Petra in odsotnega o~eta, ki ne ve za sina. Ta, kot se za pravi anagnorisis spodobi, je nekaj pretresljivih preobratov, o~eta odigra Franz Solar, Peter pa je Peter Harl, ki ves ~as natan~no kontrolira svojo igro in gladko prehaja skozi razli~ne jezike in razli~ne dr`e do sveta, kakor se ka`ejo skozi usodo opusto{ene dru`ine. Predstava o Nori Gregor je tako predvsem regijsko povezovalna, ozira se na dogodke izpred stotih let, ko se je za~ela velika vojna, in preizpra{uje njene posledice za pripadnike razli~nih etni~nih skupin, ki so se, ne brez preostanka, morale umestiti v nove politi~ne tvorbe. Ravno s tem svojim pristopom utemelji svojo formo triptiha in poliperspektivi~nost, morda ji mestoma zmanjka dramati~nosti, kar je seveda posledica zavezanosti zgo­dovinski resnici in obstoje~i biografiji, ki je ne gre potvarjati oziroma bi z njeno organizacijo kot zgolj materiala in podvr`enjem zakonom fikcije izgubili ravno tisto povezovalnost, ki se ka`e skozi usodo izpostavljenih posameznikov, vendar tako, da opozarja na usodo slehernika. Imamo pa ob nekaterih predstavah, ki izhajajo in se sklicujejo na sto­letnico za~etka velike vojne – pa ne pri Nori Gregor, morda bolj pri dra­matizaciji ^arobne gore – mestoma ob~utek, da prvo vojno uporabijo kot svarilo pred tretjo. Pred novim krogom nasilja, ki smo mu pri~a in ki se je zdaj, ko na Balkanu ni ve~ ni~esar, kar bi bilo vredno uni~iti in pokrasti in po`gati in si prisvojiti, preselilo na Bli`nji vzhod. Kakor nekatere poteze ~asa nezmotljivo spominjajo na razmere, ki so nastale z ekonomsko krizo ob samem koncu dvajsetih, je seveda eno od zrcal, v katerem se lahko ogleduje na{ ~as, tudi ~as tik pred drugo vojno in posledice prve. Toliko slab{e – za na{ ~as, seveda. Dominik Smole: Zlata ~evelj~ka. Re`ija Anja Su{a. Mestno gledali{~e ljubljansko, veliki oder, po ogledu 4. oktobra 2014. Smoletovo besedilo je zagatno, ugotavljajo skoraj vsi njegovi bralci in raz­lagalci, nikakor se ne izide brez preostanka, mogo~e ga je prekri`ariti na razli~ne na~ine, vendar vsaki~ tako, da je nekaj odve~ ali pa kaj zmanjka. Njegova pokve~ena forma ustreza `e samemu ironi~nemu in bridkemu po­imenovanju: dramolet naj bi bil tako reko~ lahkotna oblika dramskega pi­sanja, ~eprav gre za eno bolj mra~nih besedil, `e po sami tematiki, ukvarja se s samomorilnostjo. Ne enkrat, repetitivno, spregovarja o mra~nem stanju sveta, ~eprav vse skupaj kot ob skoraj nedol`ni in brezpredmetni prito`bi na zapisnik. Prito`bo od mrtvih obujeni samomorilec naslovi na senat, tako da imamo potem ob samem prito`niku navzo~e same jezi~ne dohtarje, seveda, dr. Predsednika senata in dr. Prisednika in dr. Poro~evalca, To`ilca in Odvetnico, pa seveda {e Sodnega slugo in Admi­nistratorko. Pisana dru{~ina, na vsak na~in, individualizirana, celo preve~ spro{~ena in morda tudi premalo pozorna na tisto, kar je predmet njihove razprave. ^eprav so stvari resne; Administratorka, katere pripravljenost in poznavanje problematike na vsak na~in presega samo pisanje zapisni­ka, zdi se, da je ona teta iz ozadja, pri Smoletu poskrbi za kontinuiteto: po sami proceduri, ki Obto`enega osvobodi, torej vrne v stanje naravne smrti in mrtvosti, se sama obesi. Z zlatimi ~eveljci, o katerih recitirajo v dramoletu pesem, malo zagatno pesem, ~e lahko pripomnimo. Nikakor ne pesem, ki bi kar koli pojasnjevala, zlata ~evelj~ka pa kot (feti{isti~ni?) objekt zasijeta z njenih nog v sicer slabo osvetljeni kancleriji. Ko sem pred ogledom predstave znova bral besedilo, se mi je zdelo, da je mra~na atmosfera zanj najbolj bistvena in zna~ilna. Kot v kak{nem mu~nem filmu o ubijanju ali, ~e pomislimo na komi~no varianto, v kak{nem ske~u Monty Pythonov se Administratorka ves ~as ukvarja z razsvetljavo, z golo lu~jo izpod stropa, ki je tako neprikladna za uga{anje in pri`iganje. Kompulzivno in brez smisla izgovarjajo nekaj o mitu in mitologiji, izgo­varjajo v prazno in kot spomin. Govorijo mra~ne stvari, recimo berejo in malo znajo tudi na pamet zapisnik, kako so Obto`enega na{li, kje vrvica in v kak{ni legi, kje podhlajenost in kak{no je bilo stanje ~evljev, govorijo o tem, kaj jih ti{~i in kaj jih mu~i, in ob branju se mi je zdelo, da Zlata ~evelj~ka na mra~en na~in spregovarja pravzaprav o istem kot Smole­tov roman Beli dnevi in ~rni dan. Le da je tam ve~erni ~as, posedanje po gostilni s tipi~no zakajeno atmosfero in bohemo, to pa so skoraj isti ljudje, mogo~e malo bolj v slu`bi, samo pri svojih dopoldanskih ritualih. Sodnijski postopki so veliko preve~ osebni, bolj so mote~e personalni kot zbirokratizirani, ~eprav vidimo tudi odpor do vseh teh navedb ~lenov in paragrafov, pa do sodnijske rutine; tam, kjer bi morala biti rutina, je v resnici izpovedovanje in morda celo spovedovanje, o bidejih in ocenah na izpitih v ~asu {tudija, o mednarodnih uspehih v pofukljivosti, o stanju genitalij in morebitni potenci, kadar se ravno kdo hvali z njo, o prekurje­nosti prostorov in drugi~ o mrazu in ob~utku mr{~avice, ki vlada na tribu­nalu. Kjer bi se morali pogovarjati o primeru, torej o prito`bi Obto`enega glede vrvice, ki da je ni ukradel, pa potem spet, da jo je, tam ~lani sodnega zbora in sploh vsi govorijo o osebnih stvareh. Kot da bi se izpod njihove sicer zlo{~ene podobe prebijala njihova kompulzivna partikularnost, nji­hovi hobiji in strahovi, torej vse tisto, kar je gladko in jezikovno okretno sme{il so~asni ludizem, recimo dramatika Emila Filip~i~a. Po izgubi enotnega in avtorskega govora, primerno vzvi{enega in po mo`nosti pesni{ko ob~utljivega, kakr{nega je Smole gojil in vzdr`eval v svojih najbolj{ih in paradigmatskih besedilih, v Antigoni in Krstu pri Savici, se je o~itno za~elo rahljanje in blag posmeh tak{nim jezikovnim legam. Na­sploh se zdi, da je distanco do izbranih poglavij iz nacionalne zgodovine, recimo do konvertitstva, ki je bilo in je globoko za`rto v na{ nacionalni zna~aj, kar je Smole kot cinik in posmehljivec seveda {e kako ob~util, v ^evelj~kih Smole {e zaostril in da je ob nekak{ni apologiji samomora izpod peresa izvedenca sodne medicine dr. Janeza Mil~inskega, katerega citat uvaja dramolet, najbolj zna~ilen tipi~no depresiven in defetisti~en stavek Administratorke: “… ~isto preprosto vam povem: ~lovek za~ne tako sve`e in jasno … kako, da se vse tako in neizogibno in pri vsakem, prav pri vsakem … spusti dol?” Dol dol, bi temu istemu rekel Dane Zajc z naslovom pesni{ke zbirke in z vsemi pesmimi v njej. ^evelj~ka je torej besedilo, ki je, ~eprav se spogleduje s so~asnim lu­dizmom iz osemdesetih, {e vedno – ali pa morda celo bolj kot Antigona – predstavnik temnega dramskega modernizma. ^eprav posku{a to prikriti, recimo `e s poimenovanjem, kot da bi {lo za lahkotnej{i `anr. Pa gre za mra~no izjavo o stanju sveta, za mra~no rekapitulacijo. Re`ija Anje Su{a, beograjske gostje, ki nas je navdu{ila z dekonstrukcijo Shakespearove Ukro~ene trmoglavke na Mali sceni MGL nekaj sezon nazaj, se ob dramatur{ki podpori Petre Pogorevc ni ozirala na zgodo­vinsko ume{~enost besedila, predvsem je podkrepila njegovo brez~asno aktualnost in napela igrivost s tem, da je poglobila in v ospredje porinila nastavke, ki so bli`e ludizmu. Na ve~ ravneh, na nekaterih tudi precej ra­dikalno. Recimo prostorsko; to ni ve~ pretesen in slabo osvetljen prostor, obratno, to je prostorna pisarna z Administratorkino mizo v ospredju in z razko{nimi neonkami ob steni, predvsem pa je v ozadju kadilnica z ve­likimi okni in skoraj wilsonovsko azurnim horizontom. Na vsak na~in je prostor zadaj, v katerega se potem ob~asno zapre kateri od udele`encev procesa, mote~ za dogajanje v ospredju, morda bolj posmeh dana{njim rigoroznim kadilskim zakonom kot funkcionalen odrski zaprostor – sce­nografinja je Zorana Petrov. Druga pomembna premestitev je sama zasedba Sodnega sluge; ~e je to pri Smoletu ~uden in nevaren povzpetnik, predstavnik vzpenjajo~ega se potro{ni{kega srednjega razreda, ki se mu najpomembnej{e na svetu zdi, da ima dva bideja in je to novoodkrito pranje riti v ospredju njegove biti, s tem pa bideja ekvivalent zlatim ~evelj~kom, ~e je tam Sluga nosilec metafizi~nih skrivnosti, ki s svojo sapo po metodi usta na usta daje in jemlje dih, obuja mrtve in je o~itno sel med svetovoma, med zagrobjem mrtvih in to ~akalnico na tisto neizbe`no po tem, potem je to zdaj mila in samo mestoma nevarna in groze~a figura, pa {e to napenjaje in iz petnih `il. Torej kot da ne ~isto zares. Kar uprizoritev dose`e s tem, da v vlogo tega '~rnuha' in odvratnega bli`njika, ki se mu ekshumacije morda celo za`rejo v obleko, to ni kak{en lep in cenjen posel, zasede najmlaj{ega in po podobi najbolj nenevarno milega iz igralske ekipe, Gregorja Praha, {tudenta igre. S tak{nimi na novo preme{animi kartami se seveda osvobodijo tudi ostali, {e najbolj se v ospredje pririnejo njihova ~uda{tva. Predsednik senata (Boris Ostan) je `e kar takoj lovec in pride seveda tudi na proces s pu{ko, njegova izpoved – tako neprimerna, glede na mesto in ~as – o hobiju, ko bi moral voditi postopek, pa poskakovanje s Prisednikom (Milan Štefe) na kav~u, pa cel niz igric, ki se jih grejo vpleteni, vse to razrahlja samo atmosfero. Jo naredi igrivo in malo tudi ubrisano, drugi~ spet zerotizirano – tako se recimo Odvetnica in To`ilec (Jaka Lah) kar nekajkrat malo preganjata in skoraj o{latujeta in sta kot dva mlada ma~ka, ~eprav bi od zastopnice obrambe (Anja Drnov{ek) to skoraj pri~akovali, saj se najpogosteje, tudi sede, postavi v izzivalno dr`o in je seksapil nje­no najmo~nej{e oro`je. (^eprav tudi v Smoletovem besedilu ni povsem jasno, zakaj so se zbrali in kaj naj bi obramba posku{ala dose~i: morda prikazati krivdo, ki naj bi Obto`enega vrnila v `ivljenje, torej ga obsodila na bivanje, tako pa je s pomilostitvijo pripu{~en nazaj med mrtve in za vedno mrtev?) Primo` Pirnat odigra Poro~evalca, nekako nevarnega tipa, ki takoj potem zapade v letargijo in ob~epi nekje v ozadju. Administra­torka Karin Komljanec je skoraj kot iz kak{nega od{tekanega filma po scenariju Fran~ka Rudolfa, tudi kostumografsko – Barbara Stupica se je ravno pri njej poigravala z nekoliko arhaizirano podobo. Administratorka se tako ukvarja s krta~enjem kaktusa in odlo~nim in energi~nim {iljenjem svin~nikov, namesto njenega samomora, ko bi morala obviseti nad mizo, je finale zdaj sezuvanje Obto`enega; ~e so imeli prej vsi zlate ~evelj~ke, on pa ne, se zdaj poka`e, da ima on zlate, pozla~ene noge – nedvomno je Smoletova poanta bolj razumljiva in bolj nepreklicna, mra~nej{a. Jernej Ga{perin zastavi Obto`enega kot nekoliko zbeganega in dezorientirane­ga fanta, nekako bledo in morda celo malo zombijevsko pojavo, s ~imer poudarja svojo zagrobnost in za~asnost na tem svetu, na vsak na~in pa ne dobi prilo`nosti – razen ob sklicevanju na lastno 'neugnezdenost' in pravzaprav splo{no osamljenost, izrinjenost –, kakr{no si nanudijo bolj polnokrvni temperamenti iz vrst pravnih ekspertov. Uprizoritev dramoleta je tako ostala na pol poti. Ni {la v rekonstrukcijo mra~nih ~asov, samo besedilo in njegova pripadnost nekak{ni dramski klasiki pa sta ustvarjalcem onemogo~ala, da bi ga z radikalno dekonstruk­cijo in premonta`o zaob{li in do konca izkoristili, verjetno tudi na ra~un celote, njegova odsko~i{~a za ni~emur zavezano igrarijo in poigravanja. Nate~aj za nagrado Slavka Gruma 2015 in nate~aj za nagrado za mladega dramatika 2015 Pre{ernovo gledali{~e Kranj kot organizator 45. tedna slovenske drame objavlja raz­pis za nagrado Slavka Gruma 2015 in razpis za nagrado za mladega dramatika 2015. Za nagrado Slavka Gruma tekmujejo slovenska dramska besedila, predlo`ena strokovni `iriji v letu 2014, in na 44. tednu slovenske drame nominirana besedila. Za nagrado za mladega dramatika konkurirajo nova slovenska dramska be­sedila avtorjev, starih do trideset let. RAZPISNI POGOJI 1. Avtor, ki konkurira za nagrado za mladega dramatika, ne more isto~asno po­slati istega besedila na nate~aj za nagrado Slavka Gruma. 2. Dramsko besedilo mora biti namenjeno gledali{ki uprizoritvi za odraslo ob~instvo. 3. Avtorji lahko popravljeno ali spremenjeno razli~ico dramskega besedila, ki je `e konkuriralo za nagrado Slavka Gruma ali za nagrado za mladega dra­matika, na razpis prijavijo samo {e enkrat. 4. Avtorji poslanih dramskih besedil morajo svoje osebne podatke (ime in priimek, naslov in po{tno ter telefonsko {tevilko) predlo`iti posebej, v zaprti kuverti. 5. Avtorji s prijavo organizatorju dovolijo objavo imena in uporabo prijavljenega besedila v sklopu prireditev Tedna slovenske drame in se v ta namen odre~ejo avtorskim pravicam. Rok za oddajo dramskih besedil za nagrado Slavka Gruma in za nagrado za mladega dramatika je 30. november 2014. Dramatiki naj po{ljejo tipkopis besedila v {estih (6) vezanih izvodih na naslov: Pre{ernovo gledali{~e Kranj, Glavni trg 6, 4000 Kranj, s pripisom “za nagra­do Slavka Gruma” oziroma s pripisom “za nagrado za mladega dramatika” ter 1 (en) izvod na elektronski naslov pgk@pgk.si.