34
Natoroznanstvo in ljudska omika.
v        v
Spisal Šimen Šubic na Dunaji. 5. pismo.
Dajva, dragi moj, na dalje pogledati: kako da je nauk svete vere in kako da so pa tudi natoroznanske vednosti pri izreji otrok potrebne.
Kakor je nam treba jezika, da se z ljudmi razumljamo, tako je nam treba vere, da se po nji ravnamo v vsem djanji. Jezika se že otrok od matere toliko nauči, da zamore govoriti; ona mu pa tudi daje perve poduke v veri; ona ga uči, naj bode hvaležen Bogu za dobrote njegove, ki jih vsaki dan vživa. Ljudje in stvari, ki jih vidi krog sebe, se otroku prikupljajo ali pa ne,   kakor   se   mlademu  duhu  prilezejo;
on gre z veseljem, kamor ga peljejo oči, uho, ali pa okus; kjer kaj sliši ali vidi, tam je kaj za-nj. Draga mu je ži-vinica; rad ima tičice, ki mu pojo; rad skače po trati in terga cvetlice; kar ogleda novega, hoče, da bi mu dali, da bi tudi on imel, kar drugi imajo; kamor pride, poprasuje ljudi po tem imenu. Ko pride do stoječe čiste vode, gleda ves zamaknjen v mirno vodo; v nji vidi drevje, ki raste ob kraji, pa ga vidi z verhom navzdoli obernjenega; v nji vidi nebo in megle, ki plavajo po nebu, — in ko bližej stopi, vidi tudi samega sebe. Rad bi se prepričal, rad bi ošlatal, česar mu kažejo oči. Steguje se po ticah, ki po zraku letajo in prepevajo; ribice, ki jih je vidil v vodi, ki so tako urno sem in tje smukale, hoče doma imeti; on terga cvetje z dreves in se ponaša z nježnimi vejicami; on ogleduje drevje in skače in trese, preden je še sad zrel. Mlado serce je rado v družbi z mlado natoro. — Glej! ko je vidil mlinske kolesa, si je koj mlinček napravil; ko vidi konje in vole vprežene, misli, da mu more muha ali keber tudi to storiti, vpreže jih za slamico in goni, da vlečejo in ferče. Ko na-letuje dež in ko se delajo kapči po vodi, jih lovi, pa nima nič prijeti ter se umakne in gleda kako po vodi skačejo,— praša kaj je to? — pravijo mu „kapči so". Mavrica se napravi na nebu; z enim koncom sega v grapo ali v potok; spet se ji čudi in poprasuje, kaj je to, kdo je tak most naredil? — pravijo mu mavrica je, „vodo pije". Iz oblakov se bliska; on spet praša kaj je to? — svare ga, povedati mu malokdo kaj ve; ko se strela potegne iz megle, ko gromi, da se vse trese, spet sprašuje pa se trese, ker mu pravijo „Bog se krega v oblakih, ker otroci ne bogate"; ko pride toča s ploho se ozira, od kodi pride in praša: kdo jo dela? — pravijo mu „copernice".
Naj se godi, kar koli, mladina hoče vse vediti: kaj da je, in od kod da pride.  Bodi pa Bogu milo! da ji le malokdo pravi odgovor dati zamore. To pa, kar sliši v mladih letih, se prime mladega serca.    Dostikrat se menijo stareji ljudje, kako je   kak fantiček že   starega človeka osramotil,   ker je prašal za take reči,   ki niso na-nje mislili; niso mu vedili, kaj odgovoriti.    Kdor je spošten,   raje naj   ne reče ničesa, raje naj pove le samo ime; saj je mladina že ž njim zadovoljna,   da le napčnih   zapopadkov  v mlado serce ne cepi.    V pervih letih  še človek  ne more nič presoditi;   bistri se otročnost z radovednostjo; vse se prime mladine kar sliši in vidi.    Ce tedaj   hočemo,   da   bo mladina  hodila  po pravih potih, je treba,   da  jo nauk svete   vere   soznanja s Stvarnikom , ki skerbi za vse stvari,   ki je vse modro   napravil, ki ji pove, da se vse godi po božji volji. Keršanska vera jih ima podučiti, ktere dolžnosti ima spolnovati do Boga in do bližnjega;   ona ji mora pokazati,   kaj  ji je Bog dal, da se more mladina Bogu bolj in bolj približevati; pokazati mu mora,   da  je Bog človeka postavil za gospodarja   tega sveta,   in kako da si Vse po svoji pameti k dobremu ober-niti mora; pokazati mu mora, da stoje človeku dve poti od-perte in da ima vsak prosto voljo si zbrati, ktero si hoče: ena pelje k dobremu, druga k hudemu.    Zdaj naj se pokaže mladini,   da človeka svet rad zmoti, da sizbera, kar mu je ravno za časno življenje prijetno, pa ne prevdari, ali ga bo k dobremu peljalo ali ne. Tukaj se mu mora iti na roke, kako da naj v življenji presojuje, preden kaj stori, kako bo spoznaval, kam ga bo peljalo početje.    Druga potreba pa tirja tiste pripomočke, ki mu spolnejo želje žive radovednosti, in ki mu očitno kažejo, da je Bog res vse tako modro vstva-ril, da vse na prečudno vižo ohranuje in da skerbi   za vse z enako ljubeznijo.   Le-te pripomočke mu pa daje na to rožna nstvo v roke.    Natoroznanstvo ga uči spoznavati, kar   mu   je bilo pred nezapopadljivega;   mu   odgovarja   na vse vprašanja,   ki jih je že otrok iz nedolžne  radovednosti stavil.    In zdaj vidi,  kako prečudno je stvarjenje;   on pre-vidi natanjčne zveze, ki derže od mertvega kamnja po rastlinstvu in po  živalih noter do človeka;   pred je  le veroval ua modrost božjo, zdaj jo je povsod sam v stvarjenji zapazil,   zdaj je   vsega prepričan.    In   ko vzdigne   oči gori na
35
nebo, mu spet vse oznanuje vsegamogočnost božjo; on vidi, da tam gredo svetovi krog svojih sonc po tisti glavni postavi, po kteri tudi jabelko z drevesa pade. Zdaj previdi, kaj da ima zemlja za človeka; ni mu treba druzega kot dobre volje in pravega uma, in lahko si zbere, kar mu koristi za njegov namen; — tukaj najde obile zaklade za dušno in telesno napredovanje.