272
Jos. Repina: Ob  Balkanu.
da je naš ali  da je znan z nami. Vse drugo je     nimi  očmi, trdil, da je imel sicer orlov nos, a
njemu prepuščeno."
„A to zna trajati dolgo Časa predno kaj opravi; nam se pa mudi. Ko bi mi za to ne bilo, da rešimo morebiti koga nevarnosti in nesreče, bi se sploh za vse ne brigal."
• „Dalje nego do večera itak ne bomo čakali. Ce tu ne dobimo pojasnil, dobimo jih pa drugod, ako že ne bo prepozno. Le pogumno naprej! Sedaj grem, da naročim Iliji, kaj  ima storiti."
Sel sem  na  dvorišče  (bili  smo  doslej  pred selškim   hanom,   pri katerem   smo  se  bili ustavili); Ilija je ravno konja napajal.
Razložil sem mu vso stvar. Mož je bil neizrekljivo vesel, da je dobil bas on ta važni posel, in zatrjeval mi je na dolgo in široko, sklicuje se na svojo bistroumnost, kako bo vse ,hubavo' zvrŠil. Na to je odjezdil.
Pretekla je jed v a ura, ko se je že vračal. V naglem diru je pri-podil po cesti in raz-jahavši pustil konja prostega, sam pa stopil k naši mizi, silno sopeČ:
„Gospo-dine, — Pinteva — ni v Kalo-feru."
„Kaj? — Na, tu pij preje in potem povej vse natančno."
Izpil je ponujeni vrček v dušku do dna in pričel:
„Dospevši v trg, sem   prvega,   ki  sem
ga srečal, vprašal po stanovanju Pinteva. V odgovor sem dobil, da je Pintev, — neoženjen obuštar'), ki ni ravno na dobrem glasu —, dopoldne nenadoma zaprl svojo delalnico in odjezdil s tujim človekom, prišedšim iz Plov-diva. Kaj sem hotel še? Obrnil sem konja in —  tukaj  sem."
„Ali  ti  je tudi  opisal tega tujca?"
„Da, in na čuden način je oni, ki sem ga bil vprašal in  ki  je tudi dotičnika videl z last-
Ana, kneginjica Črnogorska.
') Čevljar
nikake brazgotine na njem; bil je ta nos brez vsakoršnega znaka."
„Tako? Morda je pa imel kak obližr"
;;Ne;  povprašal sem  prav natančno."
„Potem je v resnici čudno."
PretolmaČil sem tovarišema Ilijino izpo-vedbo.  Oba sta se Čudila.
»Morda ni oni človek prav videl", je rekel naposled Jules; „na vsak način moramo pa še sami pozvedeti.  Le zajezdimo zopet!"
V    Kaloferu   so   nam   pokazali   stanovanje
Neda Pinteva. Bila je to skora podrta, pol lesena, pol ilovnata bajtica; duri so bile zatvorjene. Razven njega ni nihče tu prebival.
„In kar nam je bilo neumljivo: vsi, ki so bili priče obu-štarjevega odhoda, so jednoglasno zatrjevali, da je bil plov-divski prišlec navaden Človek z vsakdanjim obrazom. Nekaj jih je tudi ž njim govorilo in ti so vedeli, da je imel globok, poln glas, do-Čim je z nami v Plov-divu govoril z visokim, le malo moškim glasom. V obče so se pa njih izpovedbe popolnoma strinjale z Haronisevo osebo. Ali morda nismo bili na pravi sledir Kako to, da bi se bil Pir Ha-ronis nakrat preme-nil? Kakor smo ugibali in ugibali, nikjer nismo našli prave poti,  da bi  razvozlali  to  težavo.
V   razne misli zatopljeni smo se pomikali navkreber proti prelazu Rozaliti. Pot je postajala strmejša in strmejša, okolica divja in sa-motnejša; pred nami se je dvigal vrh Mara-Gediika.
Zlato solnce je tonilo v zahodu, poslednji žarki so poljubljali vejevje dreves in robovje gozdov, tresoč se poigravali ob skalnih stenah in se zrcalili v biserni vodi padajočega potočiča.
Po dolu se je jel razgrinjati mrak. Večerna tihota je zavladala na okrog; ropaželjni sokol