Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečno	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190 :
I
i
nn
Leto VI. - Štev. 43
Gorica - 28. oktobra 1954 - Trst
Izhaja vsak četrtek \
Italija se je vrnila v Trst
V ponedeljek in torek so se izvršile napovedane spremembe na Svobodnem tržaškem ozemlju, kakor predvideva londonski sporazum.
V ponedeljek zjutraj so se zavezniške čete umaknile z dosedanjih blokov v Miljskih hribih ter se pomaknile na nove ob razmejitveni črti, ki so jo prej zarisali. Takoj za njimi so jugoslovanske obmejne čete zasedle svoje položaje ob novi meji. Pred sončnim vzhodom so bili že vsi premiki izvršeni. Istega dne so ukinili vojaško upravo v coni B ter vso oblast prepustili ljudskima odboroma v Kopru in v Bujah, v Kopru za slovenski del, v Bujah za hrvatskega. Še isti dan so tudi odprli bloke za prehod ljudi in blaga preko nove razmejitvene črte. Tako smejo iz cone B ljudje nemoteno v Trst na delo. Prav tako ne ovirajo kmetov pri prehodu zaradi dela na njivah. Če bo tako ostalo, ne bo
napak.
V torek pa so zasedle cono A ital. čete. Ob 10. uri je general De Renzi prekoračil blok pri Devinu na čelu skupine bersaljerov. Ob lih se je izvršila uradna predaja oblasti na morskem obrežju nasproti hotelu Excelsior. Pri tej priliki je general De Renzi izdal proglas na ljudstvo, s katerim poziva naj vsakdo ostane na svojem mestu in v svoji službi. Poudarja tudi, da bo njegova vojaška oblast le kratkotrajna, ker jo bo kmalu predal civilnemu komisarju prefektu Palamari.
Računajo, da je prihodu ital. čet prisostvovalo 150 tisoč ljudi. Incidentov ni bilo nobenih, če izvze-memo dež in burjo v torek dopoldne. Zavezniške čete so odšle iz Trsta že isti dan.
Za 4. november napovedujejo v Trstu obisk predsednika Einaudija in Scelbe.
Politična zmaga Zap. Evrope
Svobodna Evropa je napravila pretekli teden velik korak naprej na poti, ki vodi do njenega zedinjenja, korak, ki bo nedvomno ojačil njene obrambne sile ter pripomogel s tem k miru v tem delu sveta. Zborovanja, ki so se vršila ves pretekli teden v Parizu, so se zadnjo soboto srečno zaključila. Za-padna Nemčija je postala zopet suverena, to je neodvisna država. Skupno z Italijo 'je bila sprejeta v razširjeni bruseljski pakt, ki se bo od sedaj naprej imenoval Zapadno-evropska zveza. Poleg tega je postala Nemčija članica Atlantske zveze. To je vsekakor velika pridobitev za Zapadno Evropo, a velika pridobitev tudi za Nemčijo samo, ki bo dobila sedaj lastno vojsko ter bo s silami članic Zapadnoevropske in Atlantske zveze čuvala nad varnostjo svobodnega sveta. Seveda ni šlo brez žrtev, toda žrtve so morale doprinesti tudi ostale države, posebno pa Velika Britanija, ki se je obvezala, da bo držala del svojih sil stalno na evropski celini. Žrtve, ki jih doprinašajo za evropsko varnost Združene države, so tako vsem dobro znane.
Sporazum o Posarju
Največja žrtev, ki jo je prinesla Nemčija k skupni stvari, se tiče Posarja. I osarje je že dolgo časa sporno jabolko med Francijo in Nemčijo, akoravno je Posarje le majhna deželica, ki meri komaj 1912 kvadr. km in ki ne šteje niti milijon prebivalcev. A kar ji daje posebno važnost, je njeno bogastvo na premogu ter njene železarne in jeklarne. Že pred zadnjo vojno so nakopali v Posarju letno čez 11 milijonov ton premoga, to je približno toliko, kot ga je morala Italija uvažati. Po prvi svetovni vojni je Posarje zasedla Francija, katera je v versaillski mirovni pogodbi dobila pravico izkoriščanja posarslkih rudnikov. Leta 1935 je Posarje na podlagi ljudskega glasovanja, pri katerem je bilo oddanih več kot 90 odstotkov glasov za Nemčijo, prišlo zopet pod Nemčijo. Posarje je namreč po prebivalstvu nemška dežela. Po zadnji svetovni vojni so Francozi Posarje zopet zasedli. Da bi zatrli vsako gibanje za priključitev k Nemčiji, so enostavno prepovedali vse stranke, ki so imele tako priključitev v svojem programu. S taikimi ukrepi se taka vprašanja seveda ne rešijo, ampak še bolj zapletejo.
Mendes France je na razgovorih, ki jih je imel z Adenauerjem pretekli teden v Parizu, z vso silo pritiskal na to, da bi se vprašanje o
Posarju dokončil^ rešilo in sicer še pred podpisom londonskih sklepov o nemški suverenosti in oborožitvi, medtem ko so Nemci stali na stališču, da bi o dokončni usodi Posarja sklepala mirovna konferenca in da je zato mogoče rešiti vprašanje le provizorično. Za sedaj naj bi se dovolila Posarcem večja politična prostost, olajšali nemškoposarski gospodarski odnošaji, medtem pa naj bi deželo upravljala posebna francosko nemška komisija, ki bi morala biti odvisna od Evropskega sveta.
Mendes France pa je vztrajal na tem, da mora postati Posarje samostojno ozemlje pod nadzorstvom Zapadnoevropske zveze ter finančno in gospodarsko združeno s Francijo. V zameno za to pa bi bila Francija pripravljena stopiti z Nemčijo v najtesnejše gospodarsko sodelovanje ne samo v Evropi, ampak tudi drugod, kot n. pr. v gospodarsko zaostalih predelih Afrike.
Razlike med francoskim in nemškim stališčem glede Posarja so bile torej take, da si Adenauer ni upal samo v imenu svoje stranke odločati o usodi dežele. Zato je povabil v Pariz voditelje strank, ki tvorijo vladno koalicijo, in tudi voditelja opozicije Ollenhauerja. Ta je povabilo težko sprejel, vendar se je vdal ter se podal v Pariz, kjer je vztrajal do konca podpisa doseženih sporazumov.
Razgovori o Posarju so se vlekli ves pretekli teden in bati se je bilo, da se pogajanja popolnoma razbijejo in da Mendes France ne bo hotel podpisati ostalih doseženih sporazumov o nemški suverenosti in o vstopu Nemčije V Zapadnoevropsko . in Atlantsko zvezo. Končno sta se Adenauer in Mendes France le sporazumela ter sprejela glede Posarja sledeče odločitve: Posarje bo začasno združeno z Zapadno-ev-ropsko zvezo, kot je zahtevala Francija, in ne z Evropskim svetom, kot jd želela Nemčija. Dovoli se de’ lovanje vsem političnim strankam. O novem posarskem statutu bo razpisan poseben referendum (ljudsko glasovanje); toda ta statut postane definitiven šele po sklenitvi nemške mirovne pogodbe. Razpišejo se kmalu nove volitve.
Zapadna Nemčija -suverena država
Poleg razgovorov o Posarju so se vršila v Parizu še druga zborovanja. Tako so zasedali v sredo zunanji ministri Anglije, Francije in Združenih držav, ki bi morali skupno z
Adenauerjem rešiti še nekaj vprašanj glede nemške suverenosti. Ta vprašanja so se tikala pravega stanja, *ki naj bi ga imele zavezniške sile po podpisu nemške suverenosti. Podobno vprašanje se je nanašalo na zavezniške čete, ki bi morale ostati še nadalje v Berlinu. Rešiti je bilo treba tudi zelo važno vprašanje, kakšne ukrepe bi smele oziroma morale podvzeti zavezniške vlade, ako bi prišlo v Nemčiji do spremembe demokratičnega režima. Vsa ta in še nekatera druga vprašanja so bila v splošno zadovoljnost
še isti dan rešena.
Drugi dan potem, to je v četrtek 21. oktobra, se je vršilo zasedanje devetih zunanjih ministrov, to je ministrov Kanade in Združenih držav ter sedmih zunanjih ministrov držav, ki bodo tvorile Zapadnoevropsko zvezo. Na novo sta stopili v to zvezo Italija in Nemčija. Tudi pri razpravah o tem vprašanju ni bilo nobenih posebnih težav.
V petek je zboroval Atlantski svet, ki je sprejel Zapadno Nemčijo v Atlantsko zvezo. Tudi tukaj ni bilo nobenih težav, toda vsi sporazu-
Kristus Kralj — Marija Kraljica
Praznik vseh svetnikov leta 1950 je videl slavo Marijino, ko je sv. oče Pij XII. proglasil dogmo o Marijinem častitljivem vnebovzetju. Letos bo pomenil praznik vseh svetnikov dan nove slave Marijine, ker bo ta dan sv. oče proglasil nov liturgični praznik Marije Kraljice.
Med liturgičnimi prazniki smo leta 1925 dobili praznik Kristusa Kralja. Proglasil ga je papež Pij XI. z encikliko »Quas primas« z dne 11. decembra 1925. Danes je ta praznik eden naj slovesnejših in najbolj upoštevanih v cerkvenem liturgičnem letu. Potrebno je bilo, da ga je Cerkev vpeljala, ker so ljudje začeli pozabljati na veliko resnico, da je Kristus Gospod in Vladar. Najstarejša cerkev je v prvem obrazcu veroizpovedi, ki ga poznamo, izpovedovala; »Verujem v Boga Očeta vsemogočnega in v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega.n Iz II. stoletja po Kr. je ta obrazec, ki nam prikazuje vero Cerkve v Jezusa kot Gospoda. »Dominus« po latinsko, »Kyrios« po grško.
KRISTUS KRALJ IN NJEGOVO KRALJESTVO
Kaj so kristjani hoteli s tem izraziti, nam pojasnijo razni obrazci veroizpovedi, ki so nastali pozneje. Veroizpoved sv. Epi-janija (u. 403), škofa v Salamini na Cipru, n. pr. izpoveduje vero v Jezusa Kristusa takole; »Verujemo v enega Gospoda Jezusa Kristusa, Sina božjega... ki je Bog, Gospod in Kralj m
Podoba Kristusa, Gospoda in Kralja, je ostala živa v zavesti kristjanov, ki so zato upodabljali Kristusa s krono na glavi kot so upodabljali zemske kralje in vladarje.
Pij XI. je hotel tej veri katoliške Cerkve v Kristusa Kralja dati tudi liturgični izraz; zato je proglasil praznik Kristusa Kralja, ki naj se praznuje vsako leto zadnjo nedeljo v oktobru, tik pred praznikom vseh svetnikov. V svoji encikliki, s katero Pij XI. proglaša omenjeni praznik, navaja tudi razloge, zakaj je Kristus Kralj in kakšen kralj je. Kralj je Kristus zaradi svojega bistva in narave, po kateri je Bog in človek v eni osebi; toda tudi zalo, ker nas je odkupil s svojo krvjo. »Nismo več svoji,« zaključuje Pij XI., »ker nas je Kristus odkupil za veliko ceno, ker so naša telesa udje Kristusovi,« namreč udje skrivnostnega telesa Kristusovega.
Značaj Kristusove kraljevske oblasti je pa tak, da je njegova oblast zakonodajna, sodna in izvršna, saj je Kristus dovolj izpričal v evangeliju, da je prišel postavo Mojzesovo dopolnit s svojimi zakoni; da je on postavljen za sodnika živih in mrtvih; ter končno da bo tiuli kaznoval vse neposlušne in nagradil vse dobre. »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.« Seveda je to v prvi vrsti duhovna oblast in se nanaša na duhovne zadeve. Vendar bi se zelo motil, nadaljuje papež, kdor bi tajil Kristusovo oblast nad zemskimi zadevami, saj je prejel Kristus od svojega Očeta popolno oblast nad vsemi ustvarjenimi bitji, tako da je vse njemu podložno, ne samo verni kristjani, temveč tudi neverniki in pogani.
MARIJA KRALJICA
Takšen Kralj je Kristus in takšno je njegovo kraljestvo. Ob Kristusu Kralju pa stoji Marija Kraljica in njeno kraljestvo.
Razlog za to pa je dejstvo, da je Morija Mali božja. Kot taka ima Marija svoje edinstveno mesto ob Kristusu kot naša soodrešiteljica in prav zato tudi kot kraljica vesoljstva. Kar pripada Kristusu po njegovi naravi in bistvu zaradi hipostatič-ne zveze, to pripada Mariji po zasluženju njenega Sina zato, ker je bila mati božja.
Marija je torej Kraljica, vendar ne tako, kakor da bi imeli dva vladarja s postavo-dajno, sodno in izvršno oblastjo, Kristusa in Marijo, temveč tako, da Mariji Devici zaradi njene božje materinske. časti gre prvo mesto v vsem stvarstvu, pred vsemi angeli in svetniki. Ona je torej prva po časti in dostojanstvu, takoj za svojim Sinom Jezusom. Kakor je v državi Kraljica po časti in dostojanstvu prva za kraljem, tako je tudi v kraljestvu božjem Marija Kraljica po časti in dostojanstvu prva za Kristusom Kraljem.
Marija je kraljica tudi zato, ker je naša soodrešiteljica. Kakor je Kristus naš Gospod, ker nas je odkupil s svojo krvjo, tako je Marija naša Gospa zato, ker je po božji volji na poseben način pomagala pri našem odrešenju, bodisi ko je Kristusu dala njegovo Telo, bodisi ko ga je za nas prostovoljno darovala in ko je naše odrešenje na poseben način želela, zanj prosila in pri njem pomagala.
Ker je Marija kraljica, zato njena priprošnja pri Bogu največ premore. V Kani Galilejski je Jezus napravil prvi čudež na Marijino priprošnjo. To nam izpričuje, da ima v nebesih Marija posebno moč priprošnje, kakor je nima nobeno drugo bitje. Pa saj je tudi na svetu tako. Kraljica ima pač ključ do kraljevega srca. Tako ima tudi Marija v nebesih ključ do božjega srca. Drugače tudi biti ne more. Ona je ljubljena hčerka Boga Očeta, prava mati Boga Sina, nevesta Boga Sv. Duha. »Iz njenega izrednega odnosa do Kristusa Kralja izvira njena kraljevska oblast, s katero Ji je mogoče deliti zaklade iz kraljestva božjega Odrešenika; in iz istega razloga izvira dejstvo, da se moč njenega materinskega posredovanja pri Sinu in Očetu nikoli ne izčrpa,« piše sv. oče Pij XII.
Končno se smatra kraljica v državi kot najodličnejša žena po svoji dobroti, ljubeznivosti, zvestobi in drugih čednostih. Kraljica mora pač biti v zgled vsem ostalim ženam po svojih čednostih in svojem življenju. Tudi v tem smislu je Marija kraljica vesoljstva. Njeno življenje, njene čednosti so zaslužile pohvalo samega Boga, ki jo je po angelu pozdravil; »Zdrava, Marija, milosti polna!« To je polna vseh čednosti, zgled vseh kreposti. »Tvoja čast in tvoje dostojanstvo presega vse, kar je ustvarjenega; višja nego angeli je tvoja vzvišenost,« pravi sv. German.
Vse to smo o Mariji že vedeli in verovali. Sedaj pa se bomo Marije Kraljice spominjali še v posebnem prazniku, ki bo naravno dopolnilo k prazniku Kristusa Kralja. Zato določa sv. oče v zadnji encikliki »Ad coeli Reginam« z dne 11. okt. t. L, naj se vsako leto dne 31. maja praznuje poseben praznik Marije Kraljice. Istega dne naj se tudi obnavlja posvečenje, človeškega rodu brezmadežnemu Srcu Marijinemu. y>Na to se opira močno upanje, da bo napočil srečni čas, ko bo zmagala vera in krščanski mir,« zaključuje sv. oče.
Kazimir Humar
mi glede nemške suverenosti in glede oborožitve in vključitve Nemčije v Zapadnoevropsko in Atlantsko zvezo bi bili ostali najbrže brezuspešni, ako bi ne bilo prišlo do sporazuma glede Posarja. Toda ta sporazum je bil, kakor smo že povedali, dosežen in tako so mogli pričujoči ministri podpisati vse dosežene sporazume že v soboto popoldne. Te sporazume bodo morali potrdili še zbornice prizadetih držav, kar se bo pa skoro gotovo zgodilo v bližnji prihodnosti.
Molotov je izročil 23. t. m. poslanikom Anglije, Francije in Združenih držav v Moskvi odgovor na noto zapadnih velesil z dne 10. septembra glede nemškega vprašanja. V tej noti so zapadne velesile privolile v konferenco štirih zunanjih ministrov pod pogojem, da privoli Sovjetska zveza v svobodne volitve po vsej Nemčiji ter da pristane na sklenitev avstrijske državne pogodbe.
Sovjetska zveza predlaga v svoji zadnji noti konferenco štirih, ki naj bi se sklicala v prihodnjem mesecu.
Sovjetska nota je bila izročena zapadnim velesilam še pred podpisom protokolov, ki so vrnili Zapad-ni Nemčiji	polno	suverenost, in
pred sprejetjem Nemčije v Zapadnoevropsko in Atlantsko zvezo, vendar je zapadne velesile	iz razumljivih
razlogov niso takoj objavile. Ako je torej mislila Sovjetska zveza s to noto onemogočili podpis omenjenih listin, je Molotov očividno zamudil vlak. A tudi v slučaju, da misli Sovjetska zveza s svojimi predlogi vplivati na	francosko zbornico, ki
bo morala,	kakor	ostale države,
sklenjene sporazume še potrditi, je sedaj le malo verjetnosti, da bi šla francoska zbornica na sovjetske limanice ter odklonila sklenjene sporazume, ki so za Francijo posebno glede Posarja zelo ugodni. Ge pa kaže sovjetska vlada kljub političnemu porazu, ki ga je doživela pretekli teden v Parizu, svojo pripravljenost razpravljati o združitvi Nemčije in o avstrijski državni pogodbi, je jasno, da dela to le iz propagandističnih namenov.
Število brezposelnih v Italiji
Na podlagi statistike, ki je bila objavljena zadnje čase, je v Italiji, poldrugi milijon brezposelnih, kar pomeni, da se je število brezposelnih zmanjšalo v teku nekaj mesecev za štiri sto tisoč osel). K zmanjšanju brezposelnosti so prispevala izredna javna dela. Kljub temu je brezposelnost v Italiji še vedno velika, česar pa ne moremo pripisati na rovaš sedanje vlade, ampak pomanjkanju naravnih bogastev in veliki obljudenosti Italije. Naj omenimo, da je brezposelnost stalni pojav v vseh demokratičnih državah, kot na pr. v Združenih državah, in da se je niti komunistične dr. žave kljub vsemu prisilnemu delu ne morejo popolnoma otresti.
Sv. oče sicilijanskemu ljudstvu
V nedeljo 17. oktobra so zaključili v Palermu marijanski kongres, ki se je istočasno vršil po vsej Siciliji. Ob tej priliki je zbranim vernikom govoril po radiu sam sv. oče. Pohvalil je živo vero sicilijanskega ljudstva, ki ni prenehala vse od takrat, ko je na njihovem obrežju pristal apostol sv. Pavel. Poudaril je tudi njihovo otroško vdanost do nebeške Matere, ki si je v zadnjem času izbrala prav njihovo deželo, da tu deli obilioO svojih milosti. Čeravno je Marija v nebesih neskočno srečna, vendar še vedno trpi, ker trpi mistično telo njenega sina, ki je sv. Cerkev. O, solze Marijine, je nadaljeval sv. oče, nam mnogo povedo. Dobri verniki so poklicani, da tolažijo nebeško Mater v njeni žalosti, da s svojo molitvijo in s svojim zgledom pripeljejo k Njej vse izgubljene otroke. Sv. oče je zaključil svoj govor z apostolskim blagoslovom vsem zbranim vernikom.
Leto VI. - štev. 43
Enaindvajseta
Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem to priliko:	Nebeško	kra-
ljestvo je podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. In ko je začel računati. so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, njegovo ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je predenj padel in ga prosil: 'Potrpi z menoj in vse ti povrnem.’ Usmilil se je gospod tega hlapca, ga oprostil in mu dolg odpustil. Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih hlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ’Plačaj, kar si dolžan!’ Njegov sohlapec pa je predenj padel in ga prosil: ’Potrpi z menoj in vse ti povrnem.’ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler ne bi poplačal dolga. Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek povedati svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ’Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan, usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil?’ In razsrdil se je njegov gospod in ga izročil mučiteljem, dokler ne bi poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.
*
TUDI BLIŽNJEMU
Takle je človek, če sledi le nagonom, pa pozablja nauk božji, da moramo ljubiti tudi bližnjega.
Zase smo zelo usmiljeni, hočemo namreč, da se nam odpusti, polajša, spregleda, opraviči. Vsem nam pride prav, da se izmotamo iz neprijetnega položaja.
Do bližnjega smo trdi, kaj radi
vidimo na njem le napake, le črno, nič ne znamo opravičiti, omiliti. Obsojamo...
Smet pri bližnjemu vidimo, hloda pri sebi pa ne!
Da, taki smo, če nas ne preveva duh Kristusov, če ne maramo za njegova načela.
Da bi taki ne bili, nam Jezus v današnji priliki jasno riše, kako grda je samogoltnost. Komu se ne gabi tale hudobni hlapec? Kdo nima sočutja z drugim hlapcem?
Obrnimo to nase! Ne naredimo zadosti, če tega hudobnega le obsojamo in drugega pomilujemo. Nekaj je že vredno tako pomilovanje in taka obsodba, a manjka še nekaj važnega:	V meso in kri nam
mora namreč priti Jezusov nauk: »Odpustite, da se vam bo odpustilo. Usmiljeni bodo dosegli usmiljenje. Z bližnjim se poravnajte!«
Torej: če smo bližnjega razžalili, se z njim poravnajmo. V srcu ne srni biti prostora za sovraštvo.
V nebesah ni prostora za sovražnike, tam se nič ne pričkajo in ne zbadajo. Tam ne marajo samo-goltnih, zdražbarjev, neusmiljenih... Tam je veselje, prijateljstvo, mir.
Sv. Ignaciju Lojolskemu je pisal nekdo: »Tako vas sovražim, da bi vas najraje sežgal v ognju.« Svetnik je odgovoril: »Tako vas ljubim, da bi vas tudi jaz sežgal, pa v ljubezni božji.«
Da smo do bližnjega pravični, usmiljeni, prizanesljivi, je treba od naše strani: ponižnosti, zatajevanja, pa gre.
Jezus v sv. obhajilu nam daje tako moč. Uči nas pa tudi Mati svete ljubezni, Devica Marija. Pogosto se zatekajmo k njima, da pogasimo o-genj nasprotstva, sovraštva, pa da vžgemo ogenj usmiljenja in ljubezni. Bolj bomo zadovoljni in veseli, bolj ljubi Bogu.
Sedmi skupni shod v Trstu
Tudi možje niso razočarali s svojo udeležbo, čeprav bi jih lahko prišlo še veliko več.
SKLEPNA NEDELJA
Tako smo dospeli do zaključne nedelje, ki je s krasno uspelo popoldansko procesijo kronala vse napore in vse žrtve, predvsem gg. misijonarjev in duhovnikov, a tudi vernikov, ki so se polnoštevilno^ odzvali klicu Marije-misijonarke. Marija bar-banska je za ta sveti teden zapustila svoj tisočletni prestol na Barbani in bila naša ljuba gostinja. Goriški verniki so ji že takoj ob prihodu v sredo zvečer pripravili veličasten sprejem. Ustavila se je nekaj dni v kapucinski cerkvi, od koder si i jo soboto zvečer ob razsvetljavi tisočerih svečk prenesli v stolno cerkev. Tako so jo lahko v nedeljo pri zgodnji sv. maši slovenski verniki pozdravili na njenem prestolu, ob-
Marijološki
Kot priprava na slovesno proglasenje praznika Marije Kraljice se vrši v Rimu svetovni marijološki tedeil. Teden se je začel v nedelje s slovesno otvoritveno sejo v veliki dvorani Avditorija v Pijevi palači. Navzočim je po radiu govoril sv. oče. Od ponedeljka naprej se pa vrše študijski sestanki za posamezne narode. Zastopani so tudi Slovenci, katerim predavajo razni bogoslovni učenjaki iz Rima in od drugod. Med drugimi je govoril tudi msgr. Ukmar iz Trsta, dr. Bliimel iz Celovca, p. Tominc iz Ljubljane. Več bomo poročali prihodnjič.
Zadnje dni tedna se bo marijološki kongres spremenil v mednarodni marijanski kongres, pri katerem se bodo na poseben način spominjali »cerkve v molku«.
Ttch mrlvili da
Nocoj sem zasanjal se v našo Koroško,
tam v sanjah sem srečal trumo duhov, zagledal sem dedov koščene obraze, okostja in sence nekdanjih rodov.
Vse mrtvece naše je zvon gosposvetski povabil, priklical na vernih duš dan.
So borci, mučenci, vsi talci umorjeni iz dalj prihiteli v naš Korotan.
Vzrl sem brate vgaslih pogledov in matere sključene solznih oči, vseh sester kosti, ki v pozabi ležijo,
prestol naših knezov, ki v temo strmi.
Enake so bile vse sence — okostja
vseh bratov in sester vseh ene krvi.
V ljubezni do Doma so vsi se objeli,
se v smrti naročju spoznali spet vsi . . .
Na knežjem prestolu z Valkunom kralj Samo prisotne pozdravil — vsem nam govoril:
Tu zibelka naša. porazi in zmage . . .
Podgorski me zvon iz teh sanj je zbudil. . .
Tugomir
STANKO ZORKO
Po Španiji in Portugalski
(Romanje v Fatimo od 20. do 30. sept. 1954)
danem z rožami in svečami. Veličasten je bil pogled na polno cerkev slovenskih vernikov, ki so skoro vsi pristopili k sv. zakramentom, tako da so duhovniki nepretrgoma vso mašo obhajali. V ponedeljek zjutraj je bila sv. maša za naše rajne, pri kateri je skupno z dekliškim zborom Marijine družbe sodeloval tudi moški zbor SKPD.
Sv. misijon je za nami, a prav goitavo ni šel mimo nas kakor drugi dogodki tega sveta, ki nas le za hip zajamejo, duša pa ostane prazna. Dnevi sv. misijona so pustili v vseh srcih svoje neizbrisne sadove, za katere bodi Bogu in Mariji izrečena najvišja zahvala. — Priznanje zaslužita tudi župnika v stolnici in na Placuti, msgr. Jožef Velei ter č. g. Bianearosa, ki sta ob določenih urah stavila svoji cerkvi na popolno razpolago svojim in drugim vernikom slovenskega jezika.
teden v Rimu
Za preganjane vernike bodo molili v baziliki Marije Snežne kakor tudi v Kolose-ju. Med drugim bodo pri nedeljski procesiji, v kateri bodo spremljali milostni kip M. B. od Marije Snežne k Sv. Petru, nosili podobe raznih čudodelnih podob Mariji-nih. Med temi bodo tudi podobe Marijine z glavnih slovenskih Marijinih božjih poti, Marije Pomagaj z Brezij, svetogorske M. B. in pa one s Sv. Višarij. Višek marijanskih slovesnosti v Rimu bo na praznik vseh svetnikov' dopoldne, ko bo sv. oče izpred bazilike sv. Petra slovesno proglasil praznik Marije Kraljice. To se bo zgodilo okrog poldne 1. novembra. Kdor ima radio, naj sledi tem izrednim slovesnostim, in še bolj, kdor ima v hiši televizijo.
Kako hitro se obrne sedem let in kako malo v sedmih letih naredimo. Ne mislim reči, da je bil prvi shod pred sedmimi leti lepši in večji, le to poudarim, da nismo veliko napredovali. V glavnem smo s težavo ohranili, kar smo nekdaj imeli in vendar je bil prav v teh letih zlati čas za večjo žetev. Ista prilika se ponuja v novi obliki zopet sedaj. Praktično bo treba naš vsakoletni jesenski shod razširiti in ga iz shoda naših organizacij spremeniti v splošni katoliški shod. Prvo mesto bodo vodno še ohranili člani organizacij, a pridružijo naj se poslej tudi mnogi številni naši verniki, ki sicer niso organizirani, a so prepričani in dejanski katoličani. V tej obliki bo naš edini skupni katoliški praznik v Trstu postal velik in bolj pomemben. To bi moral biti naborni dan vseh naših organizacij, ki naj hi se na
Od 17. do 24. oktobra se je po vseh župnijah goriškega mesta vršil marijanski misijon. Bil je to teden izrednih milosti in božjega usmiljenja premnogim, ki jim je vera v srcih že omrzela. V obilni meri je bilo preskrbljeno za italijanske, kakor za slov. vernike. V lepem številu so se slov. verniki zbirali vsako jutro ob šestih v stolnici, kjer jih je navduševala in dvigala prepričevalna in umirjena beseda častitljivega gospoda patra Odilona. Govoril nam je najprej o temeljnih resnicah naše sv. vere, o potrebi prenove, o zakramentu pokore in sv. Rešnjega Telesa, o veličini in moči molitve in nas po teh pripravah pripeljal do Marije, srednice vseh milosti.
Nič manjša ni bila udeležba pri večernih govorih in blagoslovu v župni cerkvi na Placuti. Poleg teh vsakodnevnih govorov so bili še posebni stanovski govori v Marijinem domu. Prva dva večera, v ponedeljek in torek, je govoril izobražencem preč. g. msgr. Ukmar iz Trsta, ki je s svojo globoko in učeno, a obenem vsem dojemljivo besedo prikazal svojim poslušalcem Marijo kot Mater in Devico, polno milosti in lepote, nato še njeno brezmadežno spočetje in vnebovzetje. Udeležba naših izobražencev na teh dveh večerih je bila zadovoljiva, kar jo še posebno razveseljivo. Če bo ta vodilna plast našega naroda zdrava, bo tem bolj zdrav tudi ves
shodu vse predstavile in povabile mlade moči v svoje vrste.
Po tej zelo važni ugotovitvi in novem predlogu z veseljem zapišemo, da je bil tudi naš sedmi letni shod vesel in lep dogodek za vse številne prisotne. Govor je imel openski kaplan g. A. Kosmač, blagoslov pa kitajski duhovnik, ki se slučajno mudi v Trstu. O petju se to pot ne moremo izraziti najbolj pohvalno; zbor duhovnikov pri oltarju je bil za pete litanije v tako veliki cerkvi prešibek, organist pravi, da so registri škripali, vreme je bilo zelo oblačno in tako petje ni doseglo višine prejšnjih shodov. Se bomo že drugo leto popravili, trdno pa upamo, da se še vsaj enkrat zberemo in slovesno zaključimo to blagoslovljeno marijansko leto.
Po zaključeni slovesnosti na Montuzzi je Slovenska prosveta priredila igro »Krst pri Savici« v Marijinem domu.
narod.
STANOVSKI GOVORI
V nepričakovano velikem številu so se odzvale naše žene in matere k svojemu stanovskemu govoru v sredo popoldne. Pazljivo so poslušale smernice in navodila g. predavatelja p. Odilona, ki zna iz bogatih izkušenj svojega življenja toliko le-jrega povedati. Prisostvovale so še filmu o lurški Gospe in se tako pokrepčane vrnile zopet na svoje domove, da bodo Še nadalje matere-svečenice svojim otrokom in svojemu okolju.
V četrtek zvečer so imeli svoj stanovski govor naši fantje. Dvorana sicer ni bila zasedena, vendar se jih je zbralo lepo število. Predaval jem je preč. g. dr. Klinec. V petek popoldne pa so imela dekleta svoj sestanek. Nekam radovedno, skoro bi rekli nezaupno so ogledovale mladega predavatelja č. g. Žbogarja. Saj ga do takrat kot govornika niso še poznale. Pa kako so bile vse prijetno iznenadene, čim je začel razvijati nadvse zanimive probleme dekliškega življenja in dekliške duše. Prikazal je dekle našega časa, polno nemira in hlepenja po uživanju, njej nasproti pa krščansko dekle, polno svetlih idealov, ki dobro razume svoje poslanstvo na tej zemlji. Isti večer je bila konferenca za može, na kateri je govoril dr. Fr. Močnik.
Sedaj se je zečalo zares. Odprli so velika vrata in v areno je privršal črn bik. Sprva je gledal začudeno, potem je začel dirjati po areni od vrat do vrat, ker so ga izza vrat začeli izzivati igralci z rdečimi plašči. Posamezni igralci so sedaj šli v areno in se igrali z bikom. Z veliko spretnostjo so se umikali biku, ki se je zaletaval v rdeč plašček. Meni so se zdeli večkrat predrzni, kadar sem videl, da so bikovi rogovi skoraj podrsali po igralčevi obleki.
Na znamenje s trobento sta prijezdila v areno dva moža s sulico. Konja sta bila zavarovana z debelo odejo. Komaj ju je bik zagledal, že se je zagnal v konja in ga začel prevzdigovati z rogovi. Jezdec ga je s sulico odrival proč. Bik začne krvaveti in postane še bolj divji. Na dano znamenje se jezdeca odstranita iz arene.
V areno stopi igralec, imenovan pikador, ki ima dve približno 80 cm dolgi osti. Drzno čaka bika in mu spretno zasadi obe osti v pleča. Gledalci navdušeno ploskajo tistemu, ki pokaže pri tem posebno spretnost, druge pa izžvižgajo. Pikador mora nato zasaditi še dve osti. Bik vedno bolj krvavi in postaja vedno bolj divji in nevaren.
Glavno pride sedaj. Bikoborec — matador zavije meč v škrlatno rdeč plašček in
draži bika. Z veliko spretnostjo se mu umika. Gledalcem skoraj zaostaja dih. Oh ugodnem trenutku zabode bika v pleča. Bik še ne pogine. Dalje divja. Zada mu še en udarec v tilnik in takrat se bik negiben zruši po tl«h. Takoj nato pridirjajo v areno s tremi konji, navežejo bika za roge in ga naglo odvlečejo ven. Gledalci takrat ploskajo ali žvižgajo, kakršno spretnost so igralci pač pokazali. Areno posujejo s svežim peskom. V areno spustijo drugega bika in igra se nadaljuje. Igra z posameznim bikom traja približno 20 minut.
Pri vsaki predstavi je na vrsti 6 bikov. Jaz sem gledal 3, pa mi je bilo več kot dovolj. Ni mi žal, da sem šel gledat, a ne bi šel nikoli več. Ne vem, kako more podobna igra zabavati ljudi. Igra je vedno zelo nevarna. Nekateri naši sopotniki so šli igro ponovno gledat v Madridu, pa so se zelo kesali. Bik je prevrnil konja in potom teptal po njem in kasneje tudi enega igralca. Prebadal ga je z rogmi in ga zelo nevarno poškodoval. Časopisi so poročali, da je [»odlegel. V Madridu so take igre vsak četrtek in vsako nedeljo. Arene za bikoborbe so po vseh večjih španskih mestih. Špancem so te igre prav- v krvi in jih bo zelo, zelo težko odpraviti. Biko-
borbe so v navadi tudi v južni Franciji, vendar s to razliko, da tam bika ne ubijejo, ampak ga samo toliko upehajo, da pade na tla.
MONTSERAT
Prenočevali smo izven Barcelone, ali bolje povedano nad Barcelono na 500 m visokem hribu Tibidabo. Nekaj čudovitega je bil večerni pogled na razsvetljeno Barcelono.
Drugo jutro, 13. septembra smo se že ob 6h zjutraj odpeljali proti znameniti božji poti Montserat. Od Barcelone je oddaljena približno 70 km. Svetišče Montserat leži 700 m visoko v hribih. Obdajajo ga 1200 m visoki vrhovi. Nekaj po-sebnega so goli apnenčasti vrhovi. Ogromne skale imajo čudne ovalne oblike, kakor bi jih oblikoval umetnik. In prav med dva vrhova je stisnjena romarska cerkev. Pot je speljana krog in krog hriba. Cerkev je veličastna. \ isoko nad glavnim oltarjem kraljuje Mati božja z Detetom. Kip je črn, visok približno 1 m. Mati božja sedi na prestolu s krono na glavi, Jezušček pa ji sedi na kolenih. Romarji se vrstijo po stopnicah do kipa in ga poljubljajo. Koliko ljudi je že prišlo pred ta kip Marijo prosit pomoči! Zlasti v letih komunistične revolucije jim je bila Tolažnica. V cerkvi je nešteto dragocenih predmetov, prstanov, verižic, nožev, sabelj, ki so jih podarili romarji. V to cerkev je tudi sv. Ignacij Lojolški prinesel svoj meč pO spreobrnjenju.
Značilno je, da se montseratske cerkve niti komunisti niso drznili dotakniti, čeprav so vedeli, da ima velike zaklade. Preveč dobro so vedeli, kako je Spancem pri srcu ta božja pot.
Cerkev upravljajo benediktinci, ki imajo zraven svoj samostan. Sedaj jil je 80. Cerkev je vzorno urejena. Vzor reda in lepote je zakristija. Vse je umetniško izdelano iz dragocenega lesa, mislim v zakristiji. V les so vrezane podobe benediktinskih opatov-svetnikov. Mašno vino in vodo točijo iz lepih sodčkov. Nikdar še nisem maševal s tako dobrim vinom.
Pod zakristijo je kripta, kjer so shranjeni ostanki več desetin duhovnikov, ki so dali svoje življenje med komunistično revolucijo. Nekatere so pobili med maše-vanjem. Napis pravi, da so daritev svete maše dovršili z daritvijo lastnega življenja. V cerkvi pred glavnim oltarjem je grob španskega narodnega junaka, ki je bil začetnik protikomunističnega odpora, Primo de Rivera. Njegove spomenike smo srečavali povsod po Španiji.
Tu sem prvič opazil, da v Španiji prižgejo na oltarju posebno svečko, ki gori od povzdigovanja do svetega obhajila. Lepa podoba, da je Jezus prišel na oltar. Ljudje se obhajajo kar pri stranskih oltarjih. Strežniku se javijo tisti, ki želijo prejeti sveto obhajilo. — Ljudje se vedejo v cerkvi zelo lepo. Nobene pretiranosti nisem opazil.
Do cerkve sta speljani dve vzpenjači. Ena pelje potem še dalje na vrhove. 0-krog cerkve so zgrajene velike stavbe, da romarji lahko najdejo zavetišče.
Vprašujem se, kako so mogli zgraditi tako velike stvari v tistem nedostopnem kraju, do koder so bile do nedavnega speljane samo steze. Moč vere je zares velika.
TIBIDABO
Po končanih pobožnostih na Montseratu smo se vrnili nazaj v Barcelono v naš hotel na hribu Tibidabo. Pol kilometra proč od našega hotela je znamenita cerkev presvetega Srca Jezusovega. Tesno je povezana z imenom svetega Janeza Boška.
Leta 1881 je sv. Janez Boško prišel v Barcelono zbirat prispevke za cerkev Marije Pomočnice v Turinu. Od Pirenejev dalje je pogosto slišal v ušesih besedi: Tihi dabo! Besedi sta latinski in pomenita: dal ti bom! Don Boško ni vedel, kaj to pomeni. Vpraševal se je:	»Gospod, kaj
mi boš dal?« Pomen besed je spoznal kasneje. Ko se je poslavljal od Barcelone, mu je neki gospod ponudil vrh hriba z imenom »Tibidabo«, da bi na njem zgradil kapelico v čast Srcu Jezusovemu. Sveti Janez Boško je tedaj preroško napovedal: »Vi ste orodje božje Previdnosti! Ne kapelica, ampak veličastna cerkev bo stala na hribu Tibidabo!«
Dva meseca kasneje je že stala kapelica, še sedaj je ohranjena. Nekaj let kasneje so postavili temelje za veliko cerkev. Cerkvi sta pravzaprav dve: Spodnja, imenovali hi jo kripta, je že dovršena; nad njo pa je zgrajena ogromna cerkev v gotskem slogu. Ta pa še ni, do kraja izdelana. Zgornja cerkev ima veliko kupolo in nad njo bo stal 7 metrov visok kip Srca Jezusovega. Kip bo v višni 100 m.
Delo je zavrla komunistična revolucija, ki je ravno v Barceloni zelo divjala. Nekaj je bilo tudi porušenega. Cerkev bo imela spravni namen. V njej bo vedno češčenje sv. Rešnjega Telesa. Pri gradnji cerkve sodelujejo vse španske škofije in bo svetišče narodno.
(Se nadaljuje)
Marijanski teden v goriškem mestu
Srednješolci na odru ali odgovor „Soči“
Gospodarske težave v Jugoslaviji
Slučajno mi je prišla v roke »Soča« z dne 2. X. t. 1. V oči mi je padel članek o srednješolcih in kulturnem delovanju. Ker imam tudi jaz opraviti s srednješolci in ker se tudi nekoliko kulturno udejstvujem, sem ga prečital do konca. Na koncu članka je poziv, naj bi zainteresirani s svojimi članki, ki naj jih pošljejo na uredništvo »Mlade Soče«, skušali pripomoči k razširitvi celotnega vprašanja srednješolcev v korist dijaštva in našega ljudstva v zamejstvu.
Prav radi razčistitve in v korist našega ljudstva naj pribijem nekaj dejstev.
Tednik »Soča« ima zapisano, da je glasilo Socialistične fronte Slovencev v Italiji, z drugimi besedami titovske komunistične stranke pri nas. Ta je prav tako komunistična kot je komunistična Togliattijeva stranka ali pa francoska komunistična stranka ali končno centralna Malenkova oziroma Kruščeva ruska partija. Če so razlike med njimi, so te razlike samo organizacijske, taktične, politične, nikakor pa ne načelne in bistvene.
»Mlada Soča« pa je mladinska priloga »Soče« in nekako glasilo Zveze slovenske mladine, ki je mladinska organizacija titovske komunistične SFS; to se pravi, da tudi ona dela v duhu in po idejah komunizma (ali če hočete socializma) in materializma, samo da z drugimi metodami in z drugačno taktiko, ker ima pač opraviti z mladino.
Del mladine so tudi srednješolci, dijaki, in se celo zelo važen in odločilen del, ker je to bodoča inteligenca. Naravno je, da skuša ZSM srednješolce omrežiti, preslepiti in zvabiti v svoje vrste. Ustanovili so krožek slov. srednješolcev, ki so mu dali nedolžno ime »Simon Gregorčič«, da bi se pač vse zdelo čimbolj narodno in kulturno, kajti »goriški slavček« ni bil samo velik slovenski pesnik, torej kulturni delavec, temveč tudi eden naših izrazitih liričnih rodoljubnih pesnikov in še duhovnik povrhu. Po imenu sodeč naj bi bil krožek kulturno in narodno usmerjen; toda tak je samo zunanji videz, v taki luči naj bi ga gledali na odru v igri, za kulisami pa je igra vse drugačna.
Kaj mislijo vodje za kulisami, da smo t res tako slepi in neumni, da vidimo samo bližnje cilje, daljnih pa ne, da smo res tako napačno boječi, da se ne upamo odločno povedati slov. goriški javnosti, da je poudarjanje narodnosti in kulturnega u-dejstvovanja samo krinka, samo sredstvo za dosego cilja, ki je: napraviti mladino, dijaštva versko indiferentno, akatoliško, materialistično, ne sicer naenkrat in očitno, toda počasi in skrito. In še to: Slovenija in Jugoslavija in slovenska narodnost ni ista kot je komunistični režim in Tito in Kardelj; kdor je proti Titu in komunističnemu režimu in njegovemu preganjanju vere in Cerkve, ni protinaroden, ni proti Sloveniji in Jugoslaviji, je desetkrat bolj naroden kot titovski komunistični veljaki, ki so danes narodni, ker jim to služi kot krinka, jutri pa bodo brez-narodni in protinarodni, in tak je komunizem nujno po svoji naravi — kot so dovolj jasno pokazali primeri na Koroškem in Primorskem.
Da je vse to res, to je, da je cilj zakulisnih voditeljev vse drug kot pa kulturno udejstvovanje in narodnost, nam zgovorno in nedvoumno priča članek »Mladini nuditi širša obzorja« v isti številki in na isti strani. Tam je polno gesel in fraz, tipičnih za komunistično propagando. Tam govori o nekih ljudeh, oziioma o neki potniki, kt se sklicuje na »starokopitna in preživela načela o narodnostnem vprašanju, katerih prvoten cilj je odvesti delovne ljudi od razredne borbe« (sic!). Tam govori o »ozkih nazorih«, o »zaostalosti in manj. vrednosti idealov« (verjetno je, da misli na krščanske ideale). Tam govori o »na. predni mladini« v Italiji, s katero da je
STANKO STANIČ:
cSfolelmca cojstoa fmeja in. nadškofa (Sedeja (f8544954)
Njegovi povojni pastirski listi hočejo iz duhovnih razvalin vnovič sezidati kraljestvo božje. »Zastonj je zidati hišo brez Boga,« kliče leta 1920. in »Bodimo apostoli!« se čuje njegov pastirski glas leta 1922. sredi komunistične gonje, ki je prekričala ves svet. Istega leta pa v posebnem pastirskem listu govori o vesoljnosti kat. Cerkve in poziva na misijonsko sodelovanje.
To je bogata zakladnica naukov in smernic verskega življenja, ki je skrita v teh pastirskih listih. Toda poleg vsega tega vsebujejo tudi veliko socialnih naukov.
Da, tekom enajstih povojnih let so bile vse cerkve goriške nadškofije dozidane, posvečene in blagoslovljene (62 v našem delti nadškofije). To je bilo velikansko,
treba stopiti v stik. Takole zaključuje: »Mi pa ne moremo stati ob strani, ker bi bilo to proti našim interesom. Naša edina perspektiva je, da pridemo v stik z naprednimi silami v Italiji, da odstranimo ves balast buržuazne miselnosti (to je proč z verskimi in moralnimi načeli — op. pis.) ter da se odločno ,postavimo na stran socializma. (sic!) Le tako bomo skupno z italij. socialisti lahko uspešno reševali naše ekonomske in manjšinske probleme« (sic!).
Te besede so dovolj jasen dokaz, kaj je namen zakulisnih voditeljev SFS in ZSM, kaj se skriva za srednješolskim krožkom Simon Gregorčič!
V članku o srednješolcih se tudi pritožuje člankar, da »nekateri profesorji niso
Franc Ksaver Meško - 80 letnik
Med lepimi obletnicami letošnjega leta je tudi 80-Ietnica pisatelja Franca Ksave-rija Meška, saj ta naš odlični pisatelj in dramatik praznuje te dni svoj osemdeseti rojstni dan. Rodil se je namreč v Ključarovcih pri Sv. Tomažu nad Ormožem na Slovenskem Štajerskem dne 28. oktobra 1874. Osemdeset let je lepa doba v življenju vsakega človeka, če je tak jubilant še duhovnik in pisatelj povrhu, je njegov jubilej toliko pomenljivejši; zato ne more mimo narod, ki ceni svoje kulturne ustvarjalce. Ne verno, če in v koliko se bodo tega jubileja spomnili v domovini Sloveniji, kateri je Meško posvetil svoje najboljše moči duha in peresa. Mi kot slovensko katoliško glasilo hočemo našo javnost spomniti na tega odličnega duhovnika in pisatelja ob njegovi 80-letnici.
Fr. K-aver Meško spada med generacijo pisateljev, ki so se udejstvovali v dobi slovenske moderne in po njej. Zato čutimo tudi pri Mešku vpliv onih literarnih tokov, iz katerih je izšla naša modema s Cankarjem in Župančičem, kakor tudi iskanje poznejših struj slovenskih ekspresionistov. Pisateljevanju je Meško posvetil največji del svojega dolgega življenja. Začel je že kot srednješolec s krajšimi spisi v prozi in s pesmimi. Pozneje se je posvetil skoro izključno prozi. Kot pisatelj je ustvaril pomembne umetnine. Prvi daljši spis je roman Kam plovemo iz časov, ko je bil še bogoslovec. Pozneje sta dozoreli kot posebno odlični knjigi dve zbirki črtic Mir božji ter Tihi večeri (1904 ter 1906). V njih je dal duška svoji lirični nežni izpovedi, ki pa Cankarju kot izrazito boje-
BRŠLJANSKI
da, ogromno delo, ki ga je mogel dovršiti samo mož nezlomljive volje, krepkih živ-cev in velikega duha, z močjo, ki se je opirala na neomahljivo zaupanje do Boga. Gotovo ne pozna zgodovina škofa, ki bi bil toliko cerkva posvetil in izročil ljudstvi, v javno službo božjo, kot je goriški nad-škof-posvetitelj.
Od morja pa do visokih Julijskih Alp, od Štivana pa do Sv. Vi šari j, kjer je skozi dvainštirideset mesecev morilno orožje uničevalo človeško delo in mlado življenje, so vstale nove cerkve z visoko štrlečimi zvoniki proti nebu, kjer se neprenehoma prepeva hvalospev »Te Deum, laudamus«.
Poglejmo sedaj še nadškofa Sedeja — kot učenika!
Najlepše se zrcali pastirsko delo in naj-krepkejše odmeva glas dobrega pastirja iz njegovih pastirskih listov. Tudi naš nadškof se je vsako leto najmanj enkrat obrnil na svoje ljudstvo in mu pisal smernice verskega življenja ali mu kazal pravo pot
imeli do krožka tistega odnosa, ki bi bil zaželen«. Zanimiva ugotovitev, toda tudi napačna! Prvič ni res, da bi bili samo nekateri profesorji, pač ipa so mnogi profesorji, ki ne sodelujejo pri titovskih organizacijah, pa naj bodo take ali take; sodelujejo oziroma so »sopotniki« samo nekateri maloštevilni. Drugič pa je značilno to: na podoben način, samo v obliki groženj, skuša partija strahovati tam, kjer ima oblast, učitelje in profesorje, ki niso člani partije in ne sodelujejo v njihovih mladinskih organizacijah.
In še neka zanimivost: približno enako mnenje, kot je v članku glede dijaškega lista, je bil izrekel nekdo na nekem se-Stanku. Čudno se nam je takrat zdelo, po tem članku pa se nam ne zdi več čudno.
— n
viti naravi ni bila pogodu. Vendar so Tihi večeri zbirka, ki si je utrla pot tudi v tuja slovstva. Poleg črtic iz te knjige so prevajali še druge Meškove stvari, tako da je Meško poleg Cankarja slovenski pisatelj, ki ga tujina najbolj pozna.
Meško je za temi prvimi zbirkami črtic napisal še precej drugih, n. pr. roman Na Poljani, izrazito simbolično delo, posvečeno domovini, s sladkostjo in bridkostjo ljubljeni, kolektivistična zgodba vasi Poljane, ki mu je simbol domovine. Razmišlju-joča lirika je Meška zanesla na religiozno polje, kjer je napisal nekaj lepih svetniških legend: Sv. Frančišek in Oljka, Le-gende sv. Frančiška (Goriška Mohorjeva družba 1927), Marija Magdalena ter verski misterij Henrik, gobavi vitez.
Poleg povesti, črtic in romanov je Meško pisal tudi drame. Tudi v teh najdemo isto problematiko: močno domovinsko čustvo, ki se kreše v narodno obrambnih bojih (Na smrt obsojeni), čisti ob skrbi za otroke (Mati) ter trpi ob tragiki zašlih otrok (Pri Hrastovih).
Meško je končno eden naših najboljših in najbolj plodovitih mladinskih pisateljev. Za mladino je ustvaril vrsto lepih in vzgojnih črtic ter povesti, ki jih vse odlikuje čist jezik in izraz, močno domovinsko in versko čustvo kakor tudi smisel za otroško dušo. Zbirke njegovih mladinskih spisov, ki so izšle pri Moh. družbi pod skupnim naslovom Mladim srcem (4 zvezki), so zanesle Meškovo ime med slovensko mladino v zadnjo slovensko vas. Lepe ilustracije so te knjige še bolj priljubile.
Jubilant Meško sme zato z zadoščenjem zreti na svoje dolgo življenje ter priznati, da ni zakopal svojih talentov.
socialnega udejstvovanja, vedno opozarjajoč na moč krščanske organizacije, katoliškega tiska in katoliške akcije.
Že v svojem prvem pastirskem listu leta 1907. opozarja vernike na verski boj in jih kot vojskovodja kliče na obrambo zoper napade na njihovo versko prepričanje. Mir in zaupanje v Boga so predpogoj zmage v boju, ki ga moramo bojevati zoper slaba načela in slabo stvar. V boju za versko življenje je velikega pomena odgoja mladine. Kdor ima mladino, ima prihodnost, pravi v listu iz leta 1909. Od dobro ali slabo vzgojene mladine je odvisna sreča in usoda prihodnjega rodu. Ker je podlaga vsemu verskemu udejstvovanju ljubezen, razpravlja prevzvišeni v pastirskem listu iz leta 1910. o ljubezni do Boga in do bližnjega. Kdor nima prave krščanske ljubezni nima prave vere. In v zvezi s tem listom o krščanski ljubezni je prihodnji pastirski list (1911.), ki govori o pogostem svetem obhajilu, ki utrjuje v nas ljubezen božjo. Kaj
Jack Rajmond, dopisnik znanega »The New York Timesa, je koncem preteklega meseca septembra poslal svojemu listu obširnejše poročilo o gospodarskih razmerah v Jugoslaviji. Jack Raymond navaja med drugim sledeča dejstva;
»Jugoslavija preživlja resne gospodarske težave. Cene se dvigajo, pomanjkanje pšenice je prizadelo kakovost kruha, v deželi je tudi občutno pomanjkanje pogonskih goriv in električne sile. V Beogradu in drugih mestih se kaže to vsak večer, ko je mesto brez cestne razsvetljave in je odklopljen električni tok tudi privatnikom. Ljudje so v skrbeh zaradi preskrbe s premogom za zimo. Elektriko odklopljajo za dalj časa in vedno bolj pogostoma. Nekatera važna industrijska podjetja so dejansko prenehala z obratom. Uradni viri navajajo za sedanje stanje več razlogov. Eden izmed teh je slaba letina pšenice, drugi je izrabljenost strojev starih elektrarn in pomanjkanje novih. Večina tujih uradnikov, ki nadzorujejo uporabo pomoči, ki jo daje deželi tujina, so pa mnenja, da nosi glavno odgovornost za nastale težave nesposobno vodstvo in pomanjkanje pametnega
Glavni stan atlantske vojske je mnenja, da se sovjetske oborožene sile zadnje čase ne večajo in da je zato kak nenaden napad s strani Sovjetske zveze vedno manj verjeten. Isti krogi pa poudarjajo, da izboljšujejo Sovjeti neprenehoma kakovost svojih oboroženih sil in da razpolagajo trenutno z močnimi in dobro opremljenimi silami, ki štejejo okoli štiri milijone mož.
V krogih atlantske vojske cenijo sovjetske zemeljske sile na približno 175 taktičnih divizij, od katerih je tretjina, to je 60 do 70 divizij oklepnih ali motoriziranih.
Kakih 30 do 35 divizij je nastanjenih na zapadni meji Sovjetske zveze, to je v Vzhodni Nemčiji, v Baltiških državah in v zapadni Rusiji. Približno 20 teh divizij se nahaja v Vzhodni Nemčiji, kakih 30 do 40 divizij je razmeščenih na Daljnem vzhodu, medtem ko so ostale divizije raz. meščene ob mejah Sovjetske zveze, posebno ob turški in perzijski (iranski) meji, ter v notranjosti prostrane Sovjetske zveze.
K sovjetskim silam je treba prišteti tudi vojaške sile satelitskih držav, to je Poljake, Češkoslovaške, Madžarske, Bolgarije, Romunije in male Albanije. Te sile štejejo okoli 80 divizij, ki so dobile zadnje čase sovjetsko opremo in orožje.
V slučaju vojne bi mogel sovjetski blok skupno z rezervami postaviti tekom enega meseca kakih 300 divizij na noge, vendar hi divizije, ki so nastanjene ob vzhodni nemški meji, ne zadostovale za kak učinkovit sunek proti zapadu. Za tak sunek bi morala Sovjetska zveza pritegniti močne edinice iz notranjosti Rusije, kar pa bi ne moglo ostati prikrito zapadnim velesilam in njihovim zaveznikom.
Sovjetsko letalstvo cenijo vojaški krogi atlantske vojske na 20.000 letal raznih tipov, od katerih je 5 do 10 tisoč letal razmeščenih vzdolž zapadne sovjetske meje. Sovjetska letala so prvovrstna in dejstvo, da je bilo zbitih na Koreji več sovjetskih »Migov« kot ameriških »Sabrejev«, ne dokazuje, da so sovjetska letala manj vredna od ameriških, ampak dokazuje le to, da ameriški piloti nadkriljujejo sovjetske letalce. Vendar imajo zapadne sile glede bombnikov neko prednost pred Sovjetsko zvezo in njenimi sateliti.
Sovjetska mornarica ima po mnenju istih zapadnih vojaških krogov 300 do 350
namreč pomaga katoličanu, da hodi v cerkev, da se udeležuje kat. društev, ako je od Kristusove sončne trte odrezan kakor posušena mladika. In še vedno pod vplivom velike misli o božji ljubezni kliče v pastirskem listu iz leta 1912. vse svoje duhovnike in vernike obeh narodnosti v en tabor zoper sovražnike svoje. Zdi se, kakor bi gledal Petra apostola na binkoštno nedeljo, ko oznanja pokoro in krst svojim Hebrejcem, če prebiram pastirski list iz leta 1913., ki žigosa razkošnost, razbrzdanost in nesramnost, »še živi pravični Bog in bo udaril, kadar bo mera pregreh polna,« kliče preroško naš nadpastir in poziva svoje ljxidstvo k pokori in dostojnosti.
Dobro poznavajoč moč organizacije in tiska, srečamo v pastirskih listih skoro leto za letom navodila, prošnje, ukaze, ki se tičejo vseh teh faktorjev. Že v prvem listu (1907) naletimo na poziv v boj zoper slabe knjige in slabe časnike. Pastirski list iz leta 1912. pa se peča skoraj izključno
načrtnega dela. Ameriški zastopniki so kritični zlasti v pogledu preskrbe z elektriko.
Dela na veliki tovarni za pridobivanje aluminija v Strnišču pri Ptuju, so ustavljena. Prvi del tovarne je bil dovršen v zgodnjem poletju. Zgradbe so zgrajene samo na pol, dokončanje je preloženo na nedoločen čas, ker ni elektrike. V Se-vojnem v Srbiji so dogradili poleti valjalnico bakra, ki pa ne more začeti s produkcijo, ker nima elektrike. Velika elektrarna pri Jablanici v Bosni, največja v vsej državi, bi morala biti po načrtu dograjena letos, pa je vprašanje, če bo do prihodnje pomladi. V Sisku so postavili železarno in valjarno, ki naj bi izdelovala brezšivne cevi. Morala je zapreti vrata, ker ni elektrike. Članek v »Borbi«, uradnem glasilu komunistov, je razkril težave Zenice, bodočega »jugoslovanskega Pitt-sburga«. Medtem ko so tamkajšnje železarne razširili, niso pomislili na potrebno preskrbo z železovo rudo.
Tako piše ameriški novinar o gospodarskih razmerah v Titovi Jugoslaviji, ki bi morala biti po svojem narodnem bogastvu ena najbolj cvetočih držav Evrope.
podmornic, od katerih je večina tipa »Schnorkel« ter je v stanu p repki ti Atlantski ocean pod vodno gladino. Poleg tega razpolaga sovjetska mornarica še s 15 do 20 križarkami. Ne smemo zabiti, da ima Sovjetska zveza industrijo in atomske laboratorije, ki so v stanu podpreti sovjetske oborožene sile v zadostni meri.
Primerjajoč sovjetske vojaške sile s silami zapadnih držav so vojaški krogi atlantske vojske mnenja, da so ameriški in angleški bombniki in ameriško atomsko orožje glavni »adut« zapadne obrambe, obenem pa pristavljajo, da bi bilo zelo nevarno, ako bi si domišljali, da zadostuje že samo atomsko orožje za zavrnitev sovjetskega napada. Zato je treba skrbeti za povečanje tradicionalnega orožja, ki je še vedno velike važnosti za vsako vojsko.
O oboroženih silah atlantske vojske pravijo omenjeni vojaški krogi, da so se v zadnjih letih zelo povečale, a da kljub temu še niso dosegle stanja, ki bi ga lahko smatrali za zadovoljivo. Od desetih divizij v letu 1950 je narasla atlantska vojska na štirideset divizij, od katerih je polovica nastaljena v Srednji Evropi. Te divizije podpira kakih štiri tisoč reakcijskih letal, poleg tega pa razpolagajo letalske sile s 120 letalskimi oporišči, ki so razmeščena na vseh važnih strategičnih točkah ozemlja, ki ga ščiti atlantska vojska.
Naj omenimo, da se navedene številke divizij in letal nanašajo le na atlantska vojsko in ne na skupno bojno moč zapadnih svobodnih narodov, saj je znano, da imajo Združene države okoli tri milijone mož pod orožjem, ki služijo bodisi v kopni vojski bodisi pri mornarici m letalstvu. Že samo tihomorsko brodovje Združenih držav obsega trenutno 15 letalonosilk, 10 križark, 150 torpednih lovcev in 60 podmornic.
Zobozdravnik
Dr. STANISLAV PAVLICA
v via Rittmeyer štev. 13 sprejema od 9 - 13 in 17 - 19 Telef. št. 31813 TRST Telef. št. 31813
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
s tiskom, zlasti s časopisjem. »Žalibog imamo tudi mi časopise, ki žalijo sv. vero, smešijo procesije, sv. mašo, zakramente, blatijo papeža, škofa in duhovnike.« Vse take časnike nadškof slovesno prepoveduje. Svoje vernike vabi k čitanju in podpiranju dobrega časopisja, v vsako hišo kat. list! V tem listu tudi praktično sega v življenje, ko javno priporoča »Katoliško tiskovno društvo v Gorici«.
Ravnotako se v listih stalno vrača priporočilo krščanskih organizacij. Leta 1909. priporoča katoliška društva za mladina, trdeč, da kdor nuna mladine nima prihodnosti. »Kvišku srca, organizirajmo se v društvih, da rešimo naše svetinje. Na katoliško delo! Organizirajmo evharistične shode!« Tako nekako kliče v listu leta 1922. In res so sledile tiste lepe manifestacije po naših krajih, ki jih lahko imenujemo: leto evharističnih shodov. Da so Prevzvišencmu bile vedno na srcu Mariji-ne družbe in zadnja leta prav posebno
KULTURA
lesniku. Simonu ^cegocčlču ob ttC. oG(efnicl rojstna
Veliki pesnik domoljubja, vzorov,
Boga in Majke Slave, domovine,
°^ ??ri roznoPrsti> v soncu, svitu mesečine, bleščeč od angelskih nebeških zborov.
Na nebu v noči mila zvezda zamigljala je tvoje pesmi, ni z utrinki v mrakove pala, sveti še danes, v njo ozira se mladina, na zemlji lepa, poveličana v nebesih, domovina.
O dragi pesnik, po naravi plove mir jesenski,
svetal Tvoj duh v sinjino splaval je po zemljici slovenski
in Tebi, Majki Slavi v čast po naše govorimo,
v Marijinem letu s Tabo h Gospe Sveti romajmo, starogorsko, sveto■
gorsko Mater počastimo.
Veliki pesnik domoljubja, vzorov,
od čudežev največjo, Kristusovih božjih umotvorov,
katoliško slavil si Cerkev, pesnika Leona, Pija,
nikoli ne zatoni zvezda vere, Majke Slave, polna angelskega sija.
+ PAe,S1iik .^eon Je bil papež Leon XIII., katerega pesmi je prevedel Aleš Ušeničnik v Času.
Moč sovjetske vojske
Stran 4. - leto 1954
KATOLIŠKI GLAS
Leto VI. - štev. 43
S TRŽAŠKEGA
DRAMSKI ODSEK MAR. DRUŽBE V ROJANU
ponovi v nedeljo 31. oktobra igro v treh dejanjih:
SOVRAŽNICA
Začne se ob 17.15.
Med odmori srečolov! Dobiček je namenjen slovenskim misijonarjem.
Vabljeni!
Protest odpuščenih delavcev
Bivši delavci in nameščenci angleških in ameriških vojaških sil, ki so po odhodu teh ostali brez dela, so vprizorili že več protestnih manifestacij po tržaških ulicah. Njihova delegacija se je predstavila tudi na uradu za delo, kjer so jim obljubili, da dobe začasno zaposlitev pri SELAD. Delavci pa so zahtevali zagotovitev nadaljnje zaposlitve. Šli so k dr. VitelKju, ki pa jih ni utegnil sprejeti, nato so se podali še k conskemu predsedniku in podžupanu Vižintinu. Nikjer jim niso dali drugega upanja, kakor da bodo dobili začasno delo pri SELAD. Gre za 4.700 odpuščenih delavcev iin nameščencev, ki bodo težko dohili stalno zaposlitev,
„11 Plccolo" spet pri življenju
Zveza izdajateljev italijanskih časopisov je poslala tržaškemu »Giomale dd Trieste« svoja voščila, ker je ob priliki vstopa italijanskih čet v Trst zopet prevzel staro ime »II Piccolo« in izšel v posebni številki
na 40 straneh. »Giornale di Trieste« je bil vredni naslednik »Piccola«, zato se v bistvu ne bo nič spremenilo. To nam priča, da bo ital. šovinizem zacvetel še bolj.
Tudi pri nas so se pojavili „leteči krožniki"
Bajka o letečih krožnikih se iz dneva v dan vedno bolj spreminja v resničnost. In zgodilo se bo, da jih bomo prav kmalu zagledali tudi nad Gorico, kakor so jih mnogi opazili nad Trstom v zgodnjih jutranjih urah dne 25. oktobra. Videli so jih v mestu in tudi okolici zlasti v Bazovici, kjer so ljudje čakali na avtobus. Očividci pravijo, da so imeli ti čudni nebesni pojavi ohliko rdeče krogle z modrikastim repom in so z velikansko brzino leteli preko našega ozemlja. Zanimivo je, da so jih skoro ob isti uri zapazili tudi v Anconi in Pesaru in kmalu nato tudi v Ljubljani, Zagrebu, Tuzli in Sarajevu. Si-noptična služba zemunskega letališča, ki je prav tako zabeležila te pojave, je ugotovila, da so telesa letela v višini okrog 3.000 metrov s .hitrostjo 2.500 do 3.000 km na uro in brez vsakega šuma.
KINO TABOR V DOLINI
predvaja 30. okt. in 1. nov. najlepši film jesenske sezone
PAVLA
Predstave vedno ob 5h, 7h, 9h. PRIDITE.
Z GORIŠKEGA
Koncert goriškega umetnika na Dunaju
Goriški rojak, gospod prof. Gabrijel Devetak iz Šentmavra, je priredil v dunajskem Avditoriju zavoda za slepce »Josef-stadt« klavirski koncert, ki je zelo dobro uspel. Našemu rojaku iskreno čestitamo!
Dobili smo »Družinsko pratiko"
Iz Celovca so nam poslali več izvodov nove družinske »Pratike«, ki jo marsikdo med nami že težko pričakuje. Pratika vsebuje koledar z vremenskimi napovedmi za vsak dan, zanimiv članek o vzgoji otrok, politični svetovni pregled, dve lepi črtici, daljše poročilo o trpljenju Korošcev za nemške okupacije v nemških taboriščih in druge zanimivosti, ki bodo predvsem našim kmetom dobrodošle. Celovško »Pratiko« vsem toplo priporočamo. Dobi se v Katoliški knjigami in na upravi našega lista na Placuti za ceno 100 lir.
Večerna šola za vajence
V kratkem bodo v Gorici odprli posebno šolo za izpopolnitev trgovskih vajencev in poslovodij v njihovi stroki. Tega tečaja se lahko udeleže vsi, ki že opravljajo to službo, pa tudi tisti, ki so kdaj to službo opravljali ali pa se ji žele posvetiti. Poslovodjem priporočamo, da omogočijo svojim vajencem posečanje teh tečajev, ki bodo brez dvoma zanje, kakor tudi za trgovine, kjer so zaposleni, zelo koristni.
Sporazum med sindik. in CRDA
Sporazum, ki so ga dosegle sindikalne organizacije s predstavniki CRDA, določa podaljšanje veljavnosti klavzul sporazuma, ki
je bil podpisan 27. julija, vse do 27. januarja 1955. Po tem sporazumu bodo delavci izven proizvodnje vse do januarja dobivali podporo, oziroma plačo. Istim delavcem bo dodeljena tudi božična doklada. Ravnateljstvo CRDA je sporočilo predstavnikom delavcev, da bodo tržiške ladjedelnice začele graditi linijsko ladjo za Kongo po naročilu tržaškega Lloyda in 11 tisoč tonsko turbinsko ladjo po naročilu neke družbe iz Benetk.
Podreti hočejo partizanske spomenike na Oslavju
Mladinska italijanska organizacija AGI in istrsko revizionistično giibanje (MIR) sta začela močno kampanjo, da se odstranita oba spomenika na Oslavju postavljena od partizanskih čet v maju leta 1945. Spomenika naj bi žalila italijanski čut Goričanov. Dr. Pedroni, monarhist, je prejel nalogo, da to zahtevo stavi na dnevni red pri prihodnji seji občinskega sveta.
DEKLIŠKA MARIJINA DRUŽBA V GORICI vabi na
MISIJONSKO PROSLAVO
ki se bo vršila v nedeljo 31. okt. ob 4,30 popoldne v Marijinem domu. Na sporedu je lepa igra »Največji dar« Janka Mlakarja. Med odmori bo srečolov. Ves izkupiček gre za misijone. — Vstop k proslavi je samo z osebnimi vabili, ki jih lahko dvignete pri vodstvu družbe ali v trgovini Kosič v Raštelu.
Igra se bo ponovila v četrtek 4. novembra ob 4h samo za otroke ter v nedeljo 7. novembra za odrasle.
V nedeljo na praznik Kristusa Kralja, ob priliki posvečenja doberdobske župnije brezmadežnemu Srcu Marijinemu, bo kot zaključek tridnevnice
DEKLIŠKI KROŽEK IZ DOBERDOBA
priredil ob 4h
MARIJANSKO AKADEMIJO
Program: Priložnostni govor;
»Marijin otrok«, drama v treh dejanjih;
Marijine pesmi.
Vljudno vabljeni!
Bolniška pomoč
Uveljavili so zakon, v moči katerega dobe zdravniško oskrbo pljučno bolni koloni in polovinarji, kakor tudi člani njihovih družin. Prav tako imajo pravico do doklade po povratku iz bolnice domov.
Prihodnji teden v Gorici
Torek, 2. novembra, ob 6h bo v stolnici sv. maša za rajne in pridiga.
Sreda, 3. novembra,	ob	8h zvečer	pri	Sv.
Antonu pobožnost	za	žene.
Petek, 5. novembra,	ob	HI) zvečer	ura	če-
ščenja v stolnici.
Sobota, 6. novembra, ob 6h v stolnici sv. maša iu premišljevanje za prvo soboto.
Obvestilo potrošnikom plina
Ravnateljstvo občinskih podjetij nudi tudi letos olajšave pri plačevanju vsem, ki si želijo nabaviti razne vrste štedilnikov, pečic in podobno, kakor tudi znižane cene plina za segrevanje. Ta ukrep je stopil v veljavo že s prvim oktobrom.
Nadalje ponovno obveščamo vse potrošnike plina, naj poskrbijo za pregled notranjih napeljav. V slučaju, da zapazijo kako okvaro na napeljavi ali uhajanje plina, naj to nemudoma sporoče občinskemu podjetju ACEGAT, najsi bo podnevi ali ponoči.
Sovodnje
Po 25 letih bomo imeli zopet sveti misijon, ki bo trajal od 6. do 14. novembra. Vsak odrasel se še dobro spominja kako lepo je bilo, ko sta mirenska gospoda z »Grada« misijonarila, pa čeprav je bil misijon v najhujši zimi (januarja 1929). Že dolgo se pripravljamo predvsem z molitvijo. V spomin na sv. misijon bomo zgradili lepo Marijino kapelico »pri kamnu«. Polovico denarja smo že zbrali. — Pa pridi tudi ti, dragi bralec, kaj poslušat ali vsaj k zaključku!
Goriško romanje
v Motto di Livenza se je preneslo na nedeljo 7. novembra. Program bo naslednji: odhod s Travnika točno ob 6,30. Ob 8h sv. maša s skupnim sv. obhajilom, ob lOh druga sv. maša s petjem; popoldne ob 3h blagoslov, nato odhod skozi Treviso domov.
Izjava svetovalca g. Bratuža na seji pokrajinskega sveta
Na sobotnem zasedanju goriškega pokrajinskega sveta je v zvezi z londonsko SPOMENICO glede Svobodnega tržaškega o-zemlja zastopnik SDZ svetovalec g. Rudi Bratuž podal sledečo izjavo, ki je bila vnesena na zapisnik:
»Slovenci cone A Svobodnega tržaškega ozemlja so želeli, da bi se Svobodno tržaško ozemlje ostvarilo. Kot realisti pa moramo vzeti na znanje sporazum med italijansko in jugoslovansko vlado s podpisom SPOMENICE, ki jamči pravice italijanski manjšini cone II in jugoslovanski cone A.
Gospod predsednik, gospodje svetovalci!
Mi Slovenci v Italiji gojimo prav ista čustva, ki jih SPOMENICA izraža, to je: pomiritev med obema narodoma!
In če je ta pomiritev res zaželena, želimo, da bi bili tudi mi Slovenci v Italiji deležni tistih pravic, ki jih bodo uživali Slovenci v coni A, ki jo bo Italija upravljala.
Bodite gotovi, da bosta tedaj tista toliko zaželena pomiritev duhov in sodelovanje obeh plemen v kratkem času gotovo dejstvo, tako v gospodarskem kakor tudi v političnem oziru.«
Podgora
Vzvišeno Marijino sveto leto se skoro bliža koncu: še niti poldrugi mesec — in z 8. decembrom se bo zaključilo. Koliko smo že v preteklih skoro enajstih Marijinih mesecih slišali, čitali, že tudi sami doživeli in videli: kaj so priredili tu ali tam, v bližini in tujini, kaj je bilo v Lurdu, v Fatimi, v Loretu in na drugih božjih poteh, v Rimu ali drugih velemestih; kakšne slavnosti, posvetitve, kongresi, shodi, vele-romanja, kar nova gibanja, postavitev spomenikov, zgraditev novih cerkva. Goriški rojaki smo se na roženvensko nedeljo zbrano udeležili slovenskega marijanskega kongresa in posvečenja v Štandrežu. Čuli smo o naši Sv. gori, videli smo barbansko mater božjo v Gorici — res čudovito in milo-stipolno leto! Sedaj pa slišimo in že kar tudi sami opažamo, da se poleg vsega videnega in doživetega pripravlja tudi še nekaj posebega končno tudi še v bližnji Pod-gori. A to bo nekaj takega, kar ne bo samo za en dan ali za kratkotrajno slovesnost, ampak bo ostalo za rodove — bo namreč posebne vrste, umetniška, z izklesanega kamenja zgrajena Marijina spominska, zaobljubljena, kar romarska kapela, oltar... Kje? Kako? Kdaj? — Upamo, da bomo prihodnjič zvedeli kaj več podrobnosti in potankosti.
PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ CAS« BO V NEDELJO 31. OKTOBRA OB 9.30 NA SPOREDU GOVOR O NOVEM PRAZNIKU MARIJE KRALJICE. GOVOR JE PRIPRAVIL UNIV. PROF. DR. JANEZ VODOPIVEC.
f Ivan Baloh
je umrl 21. oktobra pri Usmiljenih bratih v Brešiji (Brescia). Dočakal je 81 let. Rojen je bil 17. 8. 1873 v Spodnji Šiški pri Ljubljani. —- Kot osmošolec je bil predsednik Literarne zadruge (med udi sta bila tudi Cankar in Kette). Bil je velik prijatelj Silvina Sardenka. Ko je letos voščil kolegu biseromasniku, pisatelju Finžgarju, mu je ta 28. 8. odgovoril: »Plovemo skozi življenje proti večnosti. Kar se je zgodilo za najinega življenja, bi se reklo po grško: »Panta rej — Vse teče«. Ostane večni in vedno isti ljubi Bog.« Ali je pokojni Ivan slutil, da bo po par mesecih priplul v pristan večnosti? Mislim, da! Pred dobrim mesecem mi je naročil sv. maše za svoje starše in pokojne sobrate (Pehanija, Abrama in dr. Kržišnika), s katerimi je bil več let skupaj kot dušni pastir v trnovski dekaniji; pa tudi za Zagorce na Pivki, kjer je bil več let vikar. Leta 1904 je v Mengšu kot kaplan ustanovil dekliško in fantovsko Marijino družbo. — Deklet je bilo sprejetih 300, fantov pa okrog 200!
Pisal je spise pripovedne, politične in satirične vsebine; njegove pesmi so večinoma priložnostne. Svoje proizvode je pošiljal v mnoge katoliške liste. Mnoge spise je priobčil Ameriški Slovenec. V Duh. Pastirju je priobčil več dobrih pridig. Pisal je tudi svojevrstne uganke: Eno - dvo -trizložne, večinoma poučne vsebine. Leta 1905 je izdal knjigo »Črtice«, ki smo jih radi brali.
V pismu, v katerem mi je g. Ivan Dur-java sporočil njegovo smrt, je priložen tudi majhen listič, ki ga je pisal malo pred smrtjo poikojni: »Prosim, daj Ti v K. Glas (namreč obvestilo o smrti)! Memento!« Rad mu ustrežem s pričujočim obvestilom! Dragi Ivan, počivaj v miru!
Msgr. S. G.
Cestne nesreče v Italiji
Po uradnih statistikah je hilo v preteklem letu 1953 v Italiji 114.571 cestnih nezgod, ki so zahtevale 4.880 smrtnih žrtev in 90.281 ranjencev. Naj omenimo, da je bilo leta 1951 le 3.032 smrtnih nesreč in 42.020 ranjencev; leta 1952 pa 4. 274 smrtnih nesreč in 72.043 ranjencev. Število cestnih incidentov in ponesrečencev torej rapidno raste.
Kot vzrok cestnih nesreč navajajo kompetentni krogi pomanjkljivo stanje cestne mreže, nediscipliniranost avtomobilistov, motoristov in seveda tudi pešcev.
Največ smrtnih nesreč se zgodi v Lombardiji, nato v Emiliji in v beneških pokrajinah. Dan najštevilnejših cestnih nezgod je sobota, dan najštevilnejših smrtnih nesreč pa nedelja. Najbolj usodna ura je med 5 in 6 uro zvečer.
Iz podanih številk sledi, da se ponesreči na cestah Italije vsak dan okoli 250 ljudi, od katerih izgubi življenje nad 13 oseb. Če vzamemo število motornih vozil v poštev, pride ena cestna nezgoda letno na 25 in ena smrtna nesreča na 580 motoriziranih vozil.
Bratovščina krščanskega nauka in Rafaelova družba, priča topla beseda, s katero se jih v svojih listih spominja in z vso svojo nadpastirsko avtoriteto širi in ustanavlja.
Ponavljamo, škofova pastirska pisma so odsev njegovega dela in odmev njegovih misli. Lepši odsev pastirskih skrbi in iskrenejši odmev pastirjevih misli, ko tega, boš težko našel! Tu imaš Sedeja, učenika!
Danes je pred nami jasen lik velikega nadškofa Sedeja. Zato lahko rečemo:
1. Sedej je bil osebno iskreno pobožen mož. Veliko je premolil in kot star slovenski oče je vsak večer zbral v škofijski palači svojo služinčad in goste pri molitvi av. rožnega venca.
2. Sedej je bil strog in pravičen mož zase in za druge. Red, disciplina in delo so mu bili sveti principi in jih je blagodejno uveljavil tudi v svoji škofiji.
3. Sedej je bil ljubitelj učenja in znanosti. To je zahteval tudi od svojih bogoslovcev in duhovnikov.
4. Sedej ni poznal kompromisov in političnega slepomišenja. Bil je integralen
katolik Mahničevega kova. To pričajo njegove javne obsodbe nekdanje starostrujar-ske politilke in njenih goriških glasil.
5. Nadškof Sedej pa je imel pod trdo skorjo izredno mehko srce.
6. Sedej je bil narodno zaveden in narodno pravičen mož. Branil je dosledno naše narodne pravice v cerkvi in šoli. Tudi pod fašizmom ni klonil. Vse laško časopisje ga je napadalo, celo pri proslavi Neznanega vojaka v Ogleju, so ga v slavnostnem govoru, ob njegovi navzočnosti podlo napadli. Sedej je vstal, pobral svoj biret in zapustil slavnost. Koliko intrig in tožb* so naperili proti njemu v Rimu. Sedej ni klonil. Ze težko bolan, leto pred smrtjo se je pokazal skrajno odločnega branilca slov. pravic. Leta 1930 je bil znani slov. misijon na Travniku. Fašisti so vprizorili vzklike med slov. govorom, pomazali so kropilne kamne, ukinili električni tok in izzivali ljudi pred cerkvijo. Tedanji kvestor, znani Modesto, je stopil sam k Sedeju in zahteval ukinitev misijona, ker drugače ne more garantirati za
red in osebno varnost. In škofov odgovor; »Se non siete capace, di assicurare 1 ordine e la sieurezza personale dei fedeli, ri-nunciate per incapacita personale al Vo-stro pošto.«
Ko je bila povsod slovenščina izrinjena iz šol, se je v njegovem semenišču stalno in mirno poučevala. Da bi zavaroval slov. cerkveni molitvenik, je kot zadnji svoj škofijski akt podpisal in predpisal izdajo cerkvenega molitvenika za Slovence svoje škofije.
Toda staremu nadškofu so bili dnevi šteti.
Zadnja leta je močno trpel na srčni naduhi. Slovesna zlaita maša v Cerknem, petindvajsetletnica škofovamja sta bili poslednji slovesnosti.
Bolezon in skrbi radi odpovedi so bile povod zadnjih težkih dni.
In prišla je starka smrt, ter slovesen pogreb, ko so iuiši možje na lastnih ramah nosili svojega škofa na Sveto goro, kjer čaka vstajenja.
(Konec)
OBVESTILO
TVRDKA G. KERŽE
TRST, Piazza San fliovanni št. 1-Telefon 35-019
ki obstoja in deluje nepretrgoma že 88 let v solidnem in neumornem delu. je na željo svojih cenjenih odjemalcev
USTANOVILA
oddelek za izvoz darilnih paketov z raznovrstnim blagom
za Jugoslavijo in ostale države, ki že deluje v polnem obsegu.
Vsi, ki niste bili do danes obveščeni o našem novem poslovanju in želite svojim sorodnikom in prijateljem pokloniti kakršnokoli darilo, kakor: živila, tekstilno blago, radiosprejemnike, glasbila, pisalne, šivalne ali pralne stroje, električne sesalce za prah, električne hladilnike - Frigideires, štedilnike na drva, plin ali elektriko, nerjaveč namizni pribor, porcelan, bicikle, motoscootcrs itd, itd., Vas vljudno vabimo, da se zglasite osebno ali pismeno pri nas na zgornjen naslovu.
Postreženi boste točno,po konkurenčnih cenah ln's kvalitetnim blagom!
D A
R I L N E PO Š I L J
naročajte samo pri stari, svetovnoznani, v te) stroki specializirani tvrdki vašega zanpanja
CITRUS
______________INIPORT & E X P O R T
■- Lastnik: Aleks\ander Goljevšček
TRST - Ul. Torreblanea 27 - Telefon 2-44-67 - Poitni predal 522
kjer boste najsolidneje postreženi.
Poleg živil pošiljamo tekstilno blago, namizni pribor, porcelan, radijske aparate, bicikle, motocikle, motoscootere, harmonike in druga glasbila, pisalne in računske stroje, električne sesalce za prah,Jelektrične hladilnike (frižidere), gospodarske stroje in sploh vse za gospodarstvo
in gospodinjstvo.