LISTEK Cirili Delejevi. V pratiki berem črno na belem, da je maj, a v mojem srcu je zima... Od koroške strani sem grmi, kakor bi se podirali gorski velikani od jeze in sramu, videč nezaslišano sramoto, kako je elita bivše avstrijske armade zapustila svoje važne postojanke in strahopetno beži po naši dolini, da reši nekaj let svojega omlednega življenja. Meni se pa zdi, da čujem bobnenie wie grude, ki pada na Tvojo krsto... Kako velika si, Cirila! Nihče ni vedel, da bolehaš že toliko let... Kar nenadoma le vzame noč, in iz ljubljanske bolniščnice nride pismo: »Jutri grem pod nož. Ne bojim -se ničesar.« Tako si mogla ravnati le |i. ki si bila navajena prenašati trpljenje '" bolesti in jih mojstrsko skrivati za za- veso veselega smehljaja. Dobro si varala | z njira okolico, mene nisi, ker imam, hvala Bogu, dar, da vidim člpveku v dušo. Veliki pisatelj »življenjepisa idealista«, ki si poznal učiteljsko bedo do zadnje nianse, tako da je starejši moj tovariš, ko je prebral Tvojega otroka »Martina Kačurja«, ves prestašen vzkliknil: » PrečudnoJe to: Ne poznam Cankarja osebnp in mislil sem, da on mene tudi ne, a sedaj me ta strela popiše. Vse se ujema do zadnje pičice, samo ubiti Se še moram.« Ti, Ivan Cankar bi nam bil moral še poderiti tudi življenjepis idealne slovenske učiteljice, ki je celo desetletje kakor granlt trdim glavam žrtvovala v tako pustem kraju, da pobožni romar takoj dobi 360 dni odpustka, če ga samo za trenutek poseti. Ali bo narod tam gori vedel ceniti Tvoje žrtve? Cirila, koliko časa je, odkar smo se vračali z odhodnice tovariša Joškota iz Boene? Nemara, da bi človek v mehki cesti še našel stopinje naših nog! Ko snio zavili v tisto pusto sotesko, se Ti je zaho- telo ravnine, polja, solnca, škrjančkov in prosila si me, da Ti naj preskrbim službeno razpredelnico. ' \ Prošnja še ni bila napisana za premestitev, in že je nadzornik, tisti nadzornik, ki edini dodobra pozna učiteljevo delo, pravično izpolnil razpredelnico. In dušo je premestil v višave, telo pa v najlepšo ravnino na svetu: Vse bogastvo solnčnih žarkov, katerih je na mračni osojini Tvoje srce tako pogrešalo, je sedaj razlito nad Teboj, in škrjančkov zbor Ti prepeva ... Ko moja otroka dorasteta, poromaino tja k Sv. Križu na prekrasno ljubljansko polje in tam jima porečem: »Tu notri je srce naše blage prijateljice Ciriie. V tistih strašnih apokaliptičnili časih, ko po cele tedne ni bilo skorjicc kruha pri hiši in je bila stiska (ako_ velika, da ti je človek, kateremu si bil, idealist, brezplačno pet različnih prošenj napisal, z mirnim srcem prodal zeljnato glavo po kroni, v tistih nepozabnih časih sc je to zlato srce dostikrat spomnilo vaju slabot- nih črvičkov in je preskrbelo mleka, moke in drugih živil. Otroka, zahvalita se z molitvico!« * Od druge strani nam pišejo o pokojni tovarišici Delejevi: Dne 8. maja 1.1. je opoldne s šolskepca poslopja v Novi Štifti nenadoma zaplapolala črna zastava, znak toge in žalos;!. Ljudstvo, zapazivši črni prapor, se je začelo izpraševati in ugibati, kaj naj pomcni?A le prekmalu se je razširila pretožna vest, da je neizprosna smrt s svojo trdo koščeno roko nagloma zadušila in uničila še pred kratkim prav veselo in živahno, nam vsem priljubljeno življenje dične, vedno prijazne in šegave učiteljice Ciriie Delejeve. V najlepši in nadebudni mladosti je morala skoraj nenadoma zapustiti ta tožni svet, poln nehvaležnosti, gorja in krutosti ter se preseliti v lepšo in boljšo deželo, kjer ni žalosti, skrbi in grenkih solz. Cirila Delejeva je bila rojena v divnokrasni Savinjski dolini na Rečici dne 5. decembra 1889. Dovršila je 3 letnike višje dekliške šole in 1 letnik pedagoškega tcčaja v Ljubljani ter bila nastavljena z dekretom z dne 29. septembra 1911, št. 446, kot provizorična učiteljica na dvorazrednici v Novi Štifti pri Gornjem gradu. Po dovršenem izpitu učne usposobljenosti z dne 19. novembra 1913. je bila na tej šo'i nastavljena stalno, kjer je do prezgodnje smrti delovala neumorno, vestno in v popolno zadovoljnost predstojnikov, tovanšev, staršev in šolske mladine. Po smrti prejšnjega organista je prostovoljrto in prav izvrstno opravljala tudi orglarsko službo. V velikih počitnicah 1918 je odšla k svojim sorodnikom v Pakrac pri Osjeku na obisk, odkoder se je zaradi hudega prehlajenja na železnici vrnila bolna k svoj.ui ljubljenim roditeljem na Rečico. Od takrat ni več prav okrevala, a se je vedno hrabrila, dokler ni bila prisitjena oditi k operaciji v Ljubljano, odkoder se ni več vrnila. Dne 8. maja t. 1. prejme šolsko vodstvo brzojavko. da je po težki operaciji čez 2 dni premifiula nam vsem preblaga Cirila. •— Ohranimo ji časten spomin! J. K. f