329 v perišče. In glej, iedaj sta se mu izpremenili roki v zlat kelih in solze so lile vanj, lile, ga polnile, polnile do roba, tekle čez rob. Polde je obstrmel, se začudil, obraz se mu je zjasnil. Držal je ta zlati kelih dekletcu pod brado in vzkliknil: »Kaj bo, ko je ta kelih že solz ene same sirote poln do roba!« — MRZEL SMEHLJAJ. Debeljak Tine. Zastrla sem okna z zelenim, otrok. Čutiš zeleno barvo mojih dlani na licih ... trepalnicah in očeh? Ne krivi v krčih nasmeha, bolni... ne trepetaj, da ne ugasneš lučke: nad tvojim vzglavjem prižgala sem jo Mariji, do roba nalila sem olja ... V mrzlici se treseš ... Kaj ti je presunilo beli ročici? Zaobrnilo kalne oči? — Nad vzglavjem zeleno utriplje plamen, bolni, ne ugasni gal loj, moj krik upihnil je lučko ... in ti se smehljaš tako mrzlo — moj mrtvi... BIL SEM BAKLJA. B. V. Bil sem baklja sredi vijolične noči brez plamena in brez svetlobe. Ti si prižgal me z zeleno lučjo pričakovanja. Pred temnimi vrati prihoda Tvojega jočem vsak dan v prahu stopnic pred zaklenjenim lemplom; krog in krog so obdale me gobe Gospod, o Gospodi O kdaj boš prišel na peroiih glorije solnčnosijoče kličem Te z molitvijo pastirjev pred Bellehemom, nikamor ti vedeli niso posilaii ko v gole jasli ovčjega hleva, a preko vsega je šlo koprnenje v njih vpijoče: Gospod, o Gospod! 330 Že si blizu. Naj potopim se v biserno Tvojo lepoto kot galeb, ki plane iz kletke v šumeče morje. Kako bo sladko počivati v zarji smehljaja Tvojih oči, ki bo zagrnila mojo ubogo samoto: Gospod, o Gospodi STARA ZGODBA. Miran )arc. PUŠČAVNIK: Kdo si, čigar klici padajo kakor kamni v moje pokojno jezero? MLADENIČ: jaz sem Egidij Kotaleč in iščem moža, ki bi mojemu viharnemu sestavku, napisanem na pergamentu iz možgan, pripisal piko. Za sabo sem pustil devetsiodevelindevetdeset stopnic in zdaj stojim na vrhu sam, sam: ne v tihem svetišču, temveč v kotlu z gorečo lavo. Taka je torej odgonelka one večne skrivnosti? Morda li veš ti kaj več? Pouči me I PUŠČA VNIK: Praviš, da so vsi drugi zemljani ostali za tabo in si ti na vrhu? MLADENIČ: Jaz sem na vrhu. PUŠČA VNIK: In si hodil le zato, da si stopnice štel? Kajti čudim se, da veš tako natančno število stopnici MLADENIČ: Vem, ker nisem stopal slep in neuk v računstvu. PUŠČA VNIK: Sklepam, da si hotel reči, da si vseveden, toda česa torej iščeš pri meni? MLADENIČ: Vseveden sem, res je, ali ta vsevednost me grize ko živa lava. Nisem te prišel prosit, da mi poveš kaj novega, temveč, da mi... No, kako, da si miren kot gora? PUŠČAVNIK:-------imaš ženo? MLADENIČ: Ženo? Norčuješ se. PUŠČAVNIK: No, natančno sem te vprašal, ker si tudi ti poudaril svojo natančnost. Vem: premlad si še... MLADENIČ: Kaj, premladi Toda: žena? — jaz sem sam, jaz bom večno sami PUŠČAVNIK: Tudi svojega imena se zavedaš, Egidij Kotaleči Jaz sem svoje ime pozabil. V tem gozdu je človek kakor živali, rastline in kamenje. Toda, kako živiš? MLADENIČ: Kako živim?! — Če bi tako vprašanje slavil kdo izmed črednikov, bi mu oprostil. Ali ne veš ničesar drugega? PUŠČAVNIK: Nejasno sem vprašal, res je. No: ali imaš starše? MLADENIČ: Eh, starši so vedno takim kot sem jaz — ovira.