586
Majda Jakob
Maca Jogan
Novi nokturno
I.
Odkar ta vrt poznam in sem prirasla vanj, me bega misel zla, da bo nekoč propadel kakor stari panj.
Saj vsako pomlad je nova suha trta, mrtvijo češnjeva drevesa in rase nov plevel na onem koncu vrta.
Sprašujem se skrivaj, kam se bo skrila ptica, kam bo stopila bosa noga, ko trto v celem vrtu bo objela smrt kraljica.
II.
Sredi betona, mesa in krvi na rjavi anteni se vrabec vgnezdi.
Sredi betona, mesa in krvi v jutro grizeče mlad vrabec vrešči.
Sredi betona, mesa in krvi avtomobili drvijo, kot da ni več ljudi.
Sredi betona, mesa in krvi zmrcvarjen na tlaku naivni vrabec leži.
III.
Zrno do zrna — pogača, kamen do kamna — palača, palača do palače — puščava:
hropeča,
gomazeča,
drveča, vseobsegajoča, vsepožirajoča, vsezastrupljajoča,
betonska,
železna,
steklena,
587
Novi nokturno
588
rumena,
rdeča,
zelena,
Maca Jogan
opojna,
odvratna,
nagnusna
vse bolj se razpira, pogled mi zastira in nas vse razžira.
IV.
Stekla sem na najvišji hrib, najbliže soncu in ujela
zadnji zeleni list, zadnji rdeči cvet, zadnji poljub pomladi.
In zdaj sem srečna,
ker sem skrila vase
prešernost tistega lista, opojnost tistega cveta, igrivost tiste pomladi.
V tej globini
jih ne bo dosegel
strupeni zrak puščave.