Glasnik SED 48|1,2 2008 124 Etnologija je povsod Martina Piko-Rustia* Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Slovenski narodopisni in- štitut Urban Jarnik iz Celovca že dolga leta sodelujeta, inšti- tut Urban Jarnik pa je študentkam in študentom v preteklih letih nudil predvsem organizacijsko in strokovno pomo č pri pripravah seminarskih in diplomskih nalog ter magistrskih in doktorskih del. Obe ustanovi sta se spomladi 2007 dogovorili za tesnejše sodelovanje pri obveznih študentskih praksah, ki jih morajo opravljati študentje etnologije in kulturne antropo- logije Univerze v Ljubljani. V poletnih mesecih 2007 so pri Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik opravili enotedensko prakso študentke Jana Juri č, Tjaša Obrulek, Marjana Perne, tritedensko prakso pa je opravil študent Januš Goltnik. Študentje so sodelovali pri projektu Varovanje in evidentiranje premi čne etnološke dediš čine pri Slovencih na Koroškem. V sklopu projekta so popisovali predmete na Lajmiševi 1 doma čiji v Vidri vasi pri Pliberku, kjer so v sto let stari hiši shranjeni predmeti za kme čke, obrtne in hišne dejavnosti, in sicer od gradnje hiše do danes. Študentje so pomagali pri merjenju, fotografi ranju in popiso- vanju predmetov ter nastajanju dokumentacije za ra čunalni- ško bazo podatkov. Z njihovo pomo čjo je nastala dokumenta- cija blizu tristo predmetov, celotna dokumentacija predmetov doma čije zdaj obsega že nad štiristo evidentiranih predme- tov. Projekt dokumentiranja predmetov na omenjeni opuš čeni kmetiji smo za čeli v letih 2003 in 2004, ko je Slovenski naro- dopisni inštitut Urban Jarnik skupaj z Inštitutom za narodno- stna vprašanja v Ljubljani izvajal projekt V arovanje in inven- tarizacija kulturne dediš čine Slovencev v zamejstvu. 2 Projekt je predvideval evidentiranje premi čne materialne kulturne dediš čine koroških Slovencev v muzejskih zbirkah, zasebnih zbirkah in družinskih gospodinjstvih. Vzporedno z evidenti- ranjem predmetov je raziskovalna skupina zapisovala tudi na- re čna poimenovanja za posamezne predmete in njihove dele. V sklopu omenjenega projekta je bilo leta 2004 dokumentira- nih blizu sto predmetov na Lajmiševi doma čiji, projekta pa v 1 Hišno ime doma čije je Lajmiž, uradno družinsko ime pa je Lajmiš, ponem čeno Leimisch. 2 Jernej Zupan či č, Dejan Cigale, Martina Piko-Rustia, Ursula Sereinig, Katharina Roblek, Polona Sketelj, Tom Priestly in Marko Koš čak: V aro- vanje in evidentiranje kulturne dediš čine Slovencev v zamejstvu. Ciljni raziskovalni program Konkuren čnost Slovenije 2001–2006: zaklju čno poro čilo (Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja in Oddelek za geo grafi jo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Celovec: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, 2004). naslednjih letih iz razli čnih razlogov nismo mogli nadaljevati. Ko smo v lanskem letu na prakso sprejeli študentke in študen- ta etnologije in kulturne antropologije z ljubljanske univerze, smo se odlo čili, da jih vklju čimo predvsem v terensko delo. In omenjeni projekt je znova zaživel! Doma čija Lajmiš je naša doma ča opuš čena kmetija, kar je za- me kot etnologinjo, ki vodim inštitut Urban Jarnik in sem vo- dila tudi študentske prakse, predstavljalo neko novo popoto- vanje v preteklost in zahteven izziv za prihodnost. O za četnih dejavnostih sem v Koledarju Mohorjeve leta 2005 zapisala: Ko se je raziskovalna skupina prvi č podala na odkrivanje stare hiše ter gospodarskih in stranskih poslopij kmetije pri Lajmišu, sem jih spremljala kot gostiteljica doma, kjer sem doraš čala. Strokovno popotovanje po doma či hiši je predstavljalo svojevrsten izziv. V hiši, kjer si bival, se ti zdi vse vsakdanje in samoumevno. Ni č posebnega ne od- kriješ, ko po hiši stopaš kot doma čin. Popotovanje z razi- skovalno skupino po doma čem domu pa je odstrlo etno- loški pogled na lasten dom in doma ča hiša je kar naenkrat postala zanimiv muzej predmetov in z njimi povezanih spominov. Popotovanje smo za čeli pod velikim orehom, ob katerem je opuščen čebelnjak, ki je danes skladiš če. Včasih pa je to bila »hišica«, v kateri smo otroci imeli svoj prostor in dom. Ob čebelnjaku je drvarnica, za drvarnico pa velik vrt, na katerem ni ve č zelenjave. Na travi, ki je zarasla vrt, so se ob časno sprehajali purani. Ob drvarnici je gos- podarsko poslopje: na hodniku je preša za sadje, ob strani sobica s hišnim mlinom, ob strani orodje za delo na trav- niku in v vrtu. Stopnice vodijo v prvo nadstropje s sobo, kjer je spala stara teta. Tam je sedaj osnovna oprema za doma ča mizarska dela. Pred sobo so predmeti, ki razve- selijo vsakega etnologa, saj so tam nabrani predmeti, ki so omogo čali preživetje družini, ki se je preživljala od kmetije in z obrtniškim delom – s pe čarstvom. Pod sobico v prvem nadstropju je svinjski hlev. V sobi pred hlevom so priprav ljali hrano za svinje. Majhno okence v sobi od- pre pogled na kurnico. Ozke stopnice vodijo v klet, kjer so hranili krompir in zelenjavo. Za hlevom je gumno za slamo, na gumnu orodja za žitorejo. Za gumnom je dvojni kozolec, ki je bil dolgo v rabi. Drugo gospodarsko poslop- je ima prav tako gumno za seno, na gumnu so orodja in predmeti v zvezi s košnjo na travnikih, iz gumna pa pri- demo v kravji hlev. Ob hlevu je stanovanjsko poslopje. Skozi vrata stopimo na hodnik, kjer je bil svoj čas »omár«, tj. omara za hranjenje jedil. Na desni strani hodnika je so- ba, v kateri je prebivala babica. Druga soba na desni strani je nudila prostor za družino, dokler ni bila sezidana nova hiša. Kuhinja je majhna. V časih jo je skoraj v celoti zapol- nil velik štedilnik, ki ga je sezidal ded, ki je kot samouk deloval kot pe čar. Tudi v obeh sobah so bile lon čene pe či, * Mag. Martina Piko-Rustia, univ. dipl. etnol., vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, 10. Oktoberstr. 25, A-9020 Celovec. E-naslov: piko@ethno.at ETNOLOŠKA DELAVNICA NA DOMAČEM PODSTREŠJU Razmišljanja ob praksi študentk in študentov etnologije in kulturne antropologije Univerze v Ljubljani pri Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik v Celovcu Glasnik SED 48|1,2 2008 12 5 Etnologija je povsod Martina Piko-Rustia ki so dajale toploto. V kuhinji je tudi vhod v majhno ko- palnico brez tople vode. Straniš če je – kot je to bilo prej obi čajno – zunaj. Stopnice vodijo na podstrešje in v klet. Klet je hladna, sadje pa je ostalo sveže – kakor v zmrzo- valni skrinji – domala celo leto. Na podstrešju so kaš če, prekajevalnica, soba za hranjenje suhega mesa, pa tista skrinja z zaprašeno staro letnico. Tudi tukaj so predmeti, ki dokumentirajo razvoj hišnih dejavnosti. 3 Na to doma čijo smo pripeljali študentke in študenta in se z njimi »po doma če« gibali po prostorih in odkrivali predmet za predmetom. Kot informatorja sta bila na razpolago starša, Marica Piko, ki je na kmetiji doraš čala in s predmeti delala, in Maks Piko, ki se je tja kot kme čki sin priženil sredi šestde- setih let 20. stoletja. Etnološka delavnica na doma čem pod- strešju in v doma čih prostorih je bila »etnološki raj«, saj smo imeli dostop do vseh zadnjih koti čkov hiše, študentje pa so spoznavali, kako je bila hiša organizirana za preživetje. Ve- činoma se namre č predmeti še hranijo v prostorih, v katerih so jih uporabljali, tako so študentje predmete na doma čiji za- čutili v njihovem naravnem prostoru. To je na terenu redkost. Navadno študentje naletijo na zbirke, ki so jih ustvarili posa- mezni navdušenci, kulturni delavci, duhovniki ipd. Te zbirke imajo čisto svoj ambient, v katerem je v ospredju predvsem predmet, prostor pa je le kulisa za predstavitev predmeta. Študentje so se z zanimanjem vklju čili v nenavadno razi- skovalno prakso, ki jim je nudila predmete, njihov naravni ambient, pri čevanja nekdanjih posestnikov kmetije z moške in ženske perspektive, sama pa sem se med predmeti in pro- storom gibala kot nekdaj, ko sem bila še otrok, svoje otroštvo pa sem za čela opazovati z etnološkimi »o čali«. Z njimi se je odpiral nov svet. Omaro v nekdanji babi čini sobi poznam, odkar se zavedam sebe. Ko smo jo popisovali, se mi je kar naenkrat razkrila njena doslej neznana zgodba. Moja mati Marica Piko (prej Leimisch, h či prvotnega pose- 3 Martina Piko-Rustia: Strokovno delo na doma čem podstrešju: poro či- lo in utrinki ob projektu Varovanje in inventarizacija kulturne dediš čine Slovencev v zamejstvu. Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu (2006), 110–112. stnika hiše Antona Leimischa) je povedala, da je mogo če, da so omaro skupaj z dvema posteljama in umivalnikom dobili od njene krstne botre, ki je umrla v bombnem napadu na Ce- lovec leta 1945. Družina njene botre je živela v Celovcu in ni znala slovensko. Ko sem po tem pogovoru odprla omaro, sem na njeni notranji strani odkrila zapisano ime omenjene botre: Maria Messner, Bäckergasse 8. Spomnim se, da sem kot otrok ob čudovala sobo svoje babice. Znotraj naše stare hiše je ta soba s svojim gosposkim pohištvom predstavljala čisto svoj svet, ki se mi je razkril šele po toliko letih. Pri terenski raziskavi smo sproti vnašali najpomembnejše podatke, daljša pripovedovanja smo snemali, predmete tu- di izmerili in fotografi rali. Študentje so v delo vnašali svoje predstave in koristne predloge, kar je naše inštitutsko rutinsko delo obogatilo in dopolnilo z novimi spoznanji. Po terenski raziskavi smo študentke in študenta peljali v naše inštitutske prostore, kjer so vstavljali slike, dopolnjevali obrazce, si za- pisovali odprta vprašanja in vnašali etnološko klasifi kacijo. Skratka: spoznali so celoten potek dela od odkrivanja pred- metov na podstrešju do kon čnega obrazca v ra čunalniški obli- ki. Ob koncu študentske prakse smo študentkam in študentu posredovali najosnovnejše informacije o življenju koroških Slovencev. Peljali smo jih tudi v Etnološki muzej na Kosta- njah. Ko so študentje prestopili prag muzeja, so predmeti v zbirki oživeli z zgodbami, ki so jih slišali pri terenskem delu. S pridobljenimi izkušnjami se je njihov pogled na etnološko zbirko za vedno izostril, saj so za predmeti za čutili življenje. In kako naprej? Popis predmetov na doma čiji Lajmiš bomo dokon čali. Na- stala bo dokumentacija obsežne zbirke predmetov, ki pa kot zbirka pravzaprav ne obstaja, saj so predmeti raztreseni po celotni doma čiji, predalih in koti čkih. Prijetno popotovanje po preteklosti doma čije se bo kmalu spremenilo v odgovorno razmišljanje za prihodnost. Doma čija zaenkrat predmete še varno hrani, v prihodnje pa bo treba zanje ustvariti nek trajen »dom«. Stara babičina omara ... Foto: Milan Piko, Vidra vas, maj 2008 ... in po dolgih letih razkrita skrivnost. Foto: Milan Piko, Vidra vas, maj 2008