YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXIX - leto 1983/84 - št. 4
Jezik in slovstvo
Letnik XXIX, številka 4 Ljubljana, januar 1983/84
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javornik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vumik in uredniki Tisk Aero, kemična, gralična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 200- din, polletna 100- din, posamezna številka 25- din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 80.- din
Za tujino celoletna naročnina: 450.- din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake
in študente pa krije Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje
Vsebina četrte številke
I.
Razprave in članki
113 Darko Dolinar, O mestu prevoda v literaturi
Iz slovenske etimološke delavnice
118 France Bezlaj, Slovensko bekiniti se »igrati se«
120 MefAa fur/an, Praslovansko+p/es(/»govoriti« ali luščenje homonimov
123 Marko Snoj, Kaj se skriva v besedi volkodlak?
127 I Anton Grad,) K etimologiji slovenskega toponima Vrhnika
129 Janez Orešnik, Slovenske breznaglasnice se vedejo predvsem kot proklitike
Jubilanti
130 Albinca Lipovec, Borisu Urbančiču ob sedemdesetletnici
Metodične izkušnje
132 Ljudmila Cvetko-Russi, Nekaj metodičnih smernic za učenje slovenščine italijansko govorečih j 135 Franc Žagar, Tvornik in trpnik \
Ocene in poročila
140 Igor Gedrih, Tipologija Cankarjeve proze
142 Andrijan Lah, Teoretično in zgodovinsko o znanstveni fantastiki '
144 Stanislav Suhadolnik, Primerjalni slovar vojaških pojmov j
146 Miran Hladnik, Slovenski biografski leksikon - 13. zvezek
Iz dela Slavističnega društva Slovenije
148  Strokovno posvetovanje slovenskih slavistov na Ptuju \
Č   134236
Darko Dolinar
Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani
O MESTU PREVODA V LITERATURI
Kadar literarni prevajalci razpravljajo o teoretičnih osnovah svojega dela, se pogosto ustavljajo ob mestu in vlogi prevoda in prevodne književnosti v širšem območju literature. Razumljivo je, da tudi prevajalstvo, tako kot sleherna dejavnost, ki je dosegla določeno razvojno stopnjo, čuti potrebo po teoretični refleksij'. Vendar pri tem velikokrat ni mogoče presUšati nekega posebnega prizvoka. Zdi se, kakor da prevajalci poskušajo opravičevati svoje delo in ga posebej utemeljevati, ker očitno tudi po njihovem lastnem prepričanju ni enakovredno izvirnemu literarnemu ustvarjanju. Mesto in vrednost literarnega prevoda se jim torej v razmerju do literature nasploh kažeta kot problematična.
Na drugi strani nam to po svoje lahko potrdi že bežen pogled na odnos literarne vede do prevoda.' Literarni prevod oziroma prevajanje sta predmet obravnave z razHčnih vidikov na posameznih ožjih literamoznanstvenih območjih. Na prvi pogled je razumljivo, zakaj jima je primerjedna literarna zgodovina posvečala več pozornosti kot nacionalna, saj je že po svojem osnovnem izhodišču usmerjena tako, da raziskuje zveze med hteraturami in kulturami. Prevajanje pa je ravno tisti literarni proces, ki morda najbolj očitno prestopa meje med njimi. Tudi literarna teorija se občasno ukvarja s prevajanjem, v zadnjih desetletjih še zlasti na mejnem območju z Ungvistiko, kjer je mogoče najti največ stičnih točk z novo nastalo in hitro se razvijajočo občo teorijo prevajanja ali občo prevajalsko vedo. Toda navzlic temu je prevod za literarno vedo, gledano v celoti, samo eno izmed vprašanj, ki so bolj ali manj obrobnega pomena. Kadar gre literarni vedi za bistvena vprašanja literature, njenega nastanka, njene narave in funkcije, njene zgodovine in njene vrednosti, se navadno sploh ne ozira na prevod, temveč molče predpostavlja, da govori o izvirnih delih. V njeni tradiciji se je stališče, da je kakršno koh resno analizo mogoče opraviti edi-nole na izvirnih delih, tako močno zakoreninilo, da sodi tako rekoč med osnove njenega oziroma sploh filološkega strokovnega bontona.
Kje so razlogi za tak odnos do prevoda in prevajanja? Upravičeno lahko domnevamo, da so povezani s temeljnimi opredelitvami literature in literarnega dela nasploh, ki so v samem središču literarne vede in ki se z njenim razvojem seveda tudi spreminjajo. Zato si bomo nekoliko podrobneje ogledali, kakšne posledice za odnos do prevajanja in prevoda je mogoče izpeljati iz nekaterih med temi temeljnimi opredelitvami.
Mesto in vlogo prevoda v literaturi določata, seveda na različnih ravneh, zlasti dve razmerji: razmerje med izvirnim delom in prevodom in razmerje med nacionalno, se pravi izvirno, in prevodno hteraturo. Prvo zahteva bolj teoretično obravnavo, drugo izraziteje sega v literamozgodovinsko dimenzijo.
' O odnosu literarne vede in zlasti nacionalne literarne zgodovine do prevoda glej mdr.: Darko Dolinar, Vprašanje o prevajanju v literarni vedi, Slavistična revija 25, 1977, str. 277-292; Majda Stanovnik, K vprašanju o zgodovini prevodne literature, v: Iz zgodovine prevajanja na Slovenskem, Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev 5-7, Ljubljana 1982, str 9-14.
113
Povsem očitno ima izvirno delo prednost pred prevodom že zato, ker prevod predpostav- | Ija obstoj originala, ki je glede na to torej avtonomen, prevod pa heteronomen. Če si ho- i čemo podrobneje razjasniti njuno medsebojno razmerje, se torej najprej zastavlja vpra- ; sanje, kako sta v literarni vedi opredeljena izvirno delo in kriterij izvirnosti.
Antična poetika pa tudi antična literarna praksa nista pripisovali temu kriteriju posebnega pomena in ga nista šteli med bistvena določila oziroma glavne vrednote pesniškega dela. Nasprotno, poetika je veliko bolj poudarjala in zahtevala upoštevanje veljavnih pravil, obnavljanje ustaljenih retoričnih, stilističnih in zvrstnih obrazcev, bolj ji je šlo za na- i daljevanje tradicije kakor za radikalno prenavljanje in prevrat Podobno velja za srednji vek, pa tudi še za dobe novoveške literature vse do konca klasicizma, ko se je postopno iztekla vladavina normativne poetike, opirajoče se na venomer znova obnavljane antične ; zglede. Moč teh zgledov, ob katerih se je vzpostavljala tradicija in se nadaljevala skozi stoletja, je povzročila, da so se poznejša hterarna dela navezovala na prejšnja v različnih oblikah in na različnih stopnjah odvisnosti, kot so dobeseden prevod, svoboden prevod, adaptacija, parafraza, kompilacija, prepesnitev itd. V literaturi teh zgodovinskih dob dela, ' ki se tako ali podobno navezujejo na starejšo tradicijo, po številu daleč presegajo čisto izvirna besedila, vendar so jim bila v očeh takratne poetike in kritike povsem enakovredna. ¦ Kriterij originalnosti se je postopno izoblikoval v novem veku in se uveljavil šele v drugi | polovici 18. in na začetku 19. stoletja, se pravi delno že z racionahzmom, zlasti pa s pred-romantiko in romantiko. Njegov širši duhovnozgodovinski temelj je nedvomno razvoj človeške individualnosti, torej novoveške subjektivitete. S tem pa je tudi evidentno dej- \ stvo, da je sleherni literarni tekst pač izdelek nekega avtorja, dobilo čisto nove pomenske ; odtenke. Delo se ne meri in ne ceni več toliko po tem, kako in koliko izpolnjuje zahteve i vladajoče poetične šole glede snovi, stila, forme itd., temveč predvsem po tem, ali je in ko- ! liko je proizvod enkratne avtorske individualnosti. Ta vidik sta hterarna veda in estetika 19. in začetka 20. stoletja še naprej razčlenjevali glede na to, kaj pravzaprav opredeljuje avtorjevo individualnost Literarno delo je bilo torej mogoče razumeti in razlagati bodisi, kot izraz avtorjevega duha in idej, ki so ga razgibavale, bodisi kot izraz njegove duše, se pravi zlasti čustvenih in pozneje tudi nezavednih plasti njegove duševnosti, ali pa kot odraz realnih dogodkov njegovega življenja, družbenih razmer in zgodovinskih procesov, ki jih je doživljal, ali kot izraz duševnega ustroja naroda oziroma rase, ki ji je pripadal, ali pa navsezadnje duha dobe. Kakorkoli se te opredelitve že razlikujejo med seboj, ven- I dar temeljijo na neki skupni logiki, ki jo je mogoče zvesti na to, da se v literaturi oziroma i v literarnem delu izražajo nadosebne, tj. družbene oziroma zgodovinske ali pa naravne ; silnice, ki so v skrajni konsekvenci vsaj implicitno utemeljene na metafizičnih principih, : vendar se zmeraj izrazijo le prek avtorjeve individualnosti. Literarno delo je torej bistve- i no opredeljeno po svoji zvezi z avtorjem, to pa mu zagotavlja originalnost Tako sodi ori- \ ginalnost, izvirajoča iz individualnega avtorstva, med temeljne značilnosti literarnega dela in s tem med glavne vrednostne kriterije Uterature. Vendar umetniške vrednosti dela ne zagotavlja originalnost posameznih njegovih sestavin, temveč šele originalnost celote. Originalnosti se seveda ni mogoče priučiti, zato tudi umetniškega ustvarjanja ni več mogoče primerjati z rokodelsko ali tehnično spretnostjo in izvedenostjo (kar srečamo dokaj pogosto v antični in poznejši, na antično se opirajoči poetiki), marveč je umetniška ustvarjalnost utemeljena v posebnem daru, v navdihu ali genialnosti avtorja.
Na prvi pogled je jasno, da prevodu ni mogoče pripisati takšne originalnosti, kot je zna-' čilna za izvirno delo, saj se v njem prevajalčeva individualnost ne more izraziti v polni i meri, ker se mora predvsem podrediti avtorjevi individualnosti in ji samo poskuša najti j ustrezen izraz v drugem jeziku; s tem pa gre originalnost celote nujno po zlu. V izjemnih primerih lahko nastane kongenialna prepesnitev, ki je estetsko enakovredna izvirniku ali ga morda celo presega, praviloma pa ogromna večina prevodov po takšnih kriterijih ; mora glede na svojo umetniško vrednost zaostajati za izvirnimi deU.
114
Kadar poskušamo mesto in vlogo prevoda v literaturi obravnavati konkretneje, na zgo- ' dovinski in ne samo na splošni, načelno teoretični ravni, se vprašanje dopolni z novimi j opredelitvami. Podobno kot smo se ob razmerju med izvirnikom in prevodom morali dotakniti temeljnih opredehtev literarnega dela in njegove izvirnosti, tako se razmerju med nacionalno in prevodno literaturo bližamo prek vprašanja o nacionalni literaturi.
Prvi in najvidnejši kriterij, po katerem se literatura nasploh razločuje na posamezne nacionalne Uterature, je kajpada jezik; od začetka literature oziroma pesništva nastajajo h-terarni teksti v različnih jezikih. Vendar jezikovna in z njo povezana etnična oprede- ; Ijenost pesništva še ni isto kot pripadnost k nacionalni literaturi. Že sam pojem literature^ ; v današnjem pomenu se je namreč izoblikoval razmeroma pozno, šele v drugi polovici 18. I stoletja, pa tudi kategorija naroda se je konstituirala šele v novejši evropski zgodovini, i Glede na silovit razmah in uveljavljanje te kategorije skoraj na vseh socialno- in duhov-no-zgodovinskih območjih se v zadnjih dveh stoletjih tudi literatura kaže predvsem v podobi vrste nacionalnih Uteratur. Nekako ob istem času je evropsko hlozofijo in znanost obvladalo zgodovinskorazvojno mišljenje. Spričo vsega tega ni čudno, da se je tudi Ute- j rarna veda tega časa formirala predvsem v obliki posameznih nacionalnih literarnih zgo- j dovin. Sicer se je kot njihovo nasprotje in obenem njihovo nujno dopolnilo začela razvijati tudi primerjalna književnost, vendar zaradi manjših možnosti ideološke instrumen-taUzacije ni zbujala tolikšnega odmeva zunaj ožjega strokovnega kroga in ni prevzemala takšne družbene vloge kakor nacionalna.
Kategorija nacionalne Uterature in z njo vred panoga nacionalne literarne zgodovine nista brez notranje problematičnosti.' Ta se pokaže tisti hip, ko se vprašamo, kaj pravzaprav sestavlja nacionalno Uteraturo. Vprašanje in odgovor nanj namreč nista zgolj indiferent-no klasifikacijska, 'emveč imata neizbežne vrednostne poteze. Podobno kot občega znanstveno kritičnega ijojma literatura (aU npr. svetovna književnost) ne sestavljajo vse neštete množice tekstov, ki jih je po vrednostno nevtralnih opisnih kriterijih mogoče imeti za literarne, tako tudi posamezne nacionalne literature ne sestavljajo vsi tako opredeljeni teksti, napisani v nacionalnem jeziku. Tu se neizogibno vpleta vrednostni vidik, dasirav-no ga poskuša Uterama veda v imenu znanstvene objektivnosti veUkokrat odločno pregnati. Izbor se navadno opravlja vsaj po dveh kriterijih ali skupinah kriterijev: po umet- ¦ niški oziroma estetski vrednosti, ki je nekaj drugega in več kakor samo nevtralno opisno ; določena literarnost, in po nacionalnem izvoru oziroma nacionalni pripadnosti, ki je ne- ] kaj drugega in več kot le dejstvo, da je delo napisano v jeziku tega ali onega naroda. Pred- | met oziroma področje nacionalne Uterarne zgodovine sestavljajo torej teksti, izbrani po vrednostnih in ne zgolj opisnih kriterijih Uteramosti in nacionalnosti. Ta dva vidika se \ navadno dopolnjujeta, lahko pa si tudi nasprotujeta ali se v skrajnem primeru celo izključujeta. Uveljavljanje kriterija nacionalnosti v zgodovinskorazvojni perspektivi lahko povzroči direktno kršenje kriterija literarnosti. Spomniti se je treba samo na dejstvo, da prav vse evropske nacionalne Uterarne zgodovine obravnavajo tudi dela in avtorje, ki jih po vidiku umetniške oziroma estetske vrednosti nikakor ne bi bilo mogoče uvrstiti v literarno umetnost Za zgodovine t i. »veUkih« Uteratur je to manjši problem, saj se pojavlja samo v začetnih obdobjih, v času pred vznikom pravega literarnega ustvarjanja, medtem ko je obravnava v poznejših dobah lahko dovolj reprezentativna glede na oba vidika, ker ] se lahko opira na zadostno množino del z nedvomnimi umetniškimi kvalitetami. Pri t i. i »malih« Uteraturah pa ima to lahko hujše posledice, kadar v slovstveni dejavnosti in v ; kulturnih gibanjih starejših dob ni mogoče najti del in avtorjev, ki bi ustrezali tudi vidiku umetniške vrednosti. V takšnih primerih se Uterarne zgodovine navadno odločijo za širšo \ obravnavo po blažjih kriterijih. Dela in avtorje, ki bi jih samo glede na njihovo umetniško |
' O razvoju pojma literatura gt Janko Kos, Literatura, Ljubljana 1978 (Literarni leksikon, 2).
' O nacionalni literarni zgodovini gt mdr.: Vittorio Santoli, Philologie und Kritik, Bern-München 1971, pass.; Darko
Dolinar, Poziüvizem v hterami vedi, Ljubljana 1978 (Literami leksikon, 5), su-. 50-55.
115
vrednost morale izločiti, upoštevajo zaradi njihovega zgodovinskorazvojnega pomena za nacionalno Uteraturo." Po isti logiki posegajo tudi čez meje nevtralno opisno opredeljenega literarnega območja, pač zaradi tega, ker žeUjo prikazati razvoj nacionalne Uterature v celoti in v strnjeni Uniji od začetkov z vsemi predhodnimi, pripravljalnimi in spremnimi pojavi vred. Le kakšna bi bila denimo slovenska Uterama zgodovina, ki ne bi govorila o Trubarju, Hrenu, Zoisu, pa tudi o Metelku, Bleiweisu in podobnih osebnostih.
Teoretični pogled na Uteramo delo kot izviren izraz avtorjeve individualnosti se ponavlja, seveda nekoliko preoblikovan, tudi na ravni nacionalne literature. Pravzaprav gre za isto genetično načelo, po katerem je zdaj celotna nacionalna Uteratura kolektivna stvaritev naroda, bodisi da jo razumemo kot izraz njegove duševnosti, njegove značilne psihične strukture in prek nje sil, ki jo obUkujejo, bodisi kot odraz narodovega življenja v realnem svetu ter naravnih in družbenozgodovinskih danosti tega sveta. Še več: v razvojni perspektivi je zgodovina nacionalne Uterature proces, ki je del širšega procesa obče zgodovine naroda in ima kot taka vsaj določene razvojne tendence, če že ne svojo smer in celo določen cilj. Glede na vse to opravlja nacionalna Uteratura v življenju naroda posebno funkcijo in ima za njegove pripadnike posebno vrednost, ki ni omejena samo na literarno ali samo na umetnostno-estetsko območje.' Dela iz drugih Uteratur ne morejo genetično opredeljeni izvirni nacionalni Uteraturi nikoli prevzeti te funkcije, zato takšna dela za pripadnika naroda nikoU ne morejo doseči omenjene kompleksne vrednosti, dasiravno morda po čisto umetniških, estetskih kvalitetah presegajo vse, kar lahko najde kot bralec v svoji nacionalni Uteraturi. Vedno mu namreč ostanejo po izvoru in zato po bistvu tuja; spričo tega je v skrajnem primeru celo mogoče razlagati, da kvarno vplivajo na domačo Uteraturo in domačega bralca. Toliko bolj velja to za prevode iz drugih Uteratur, ker ne zadovoljujejo niti po umetniški vrednosti, utemeljeni s kriterijem izvirnosti.* Spričo tega je razumljivo, zakaj so bili prevodi praviloma izgnani iz nacionalne Uterarne zgodovine ali obravnavani v njej samo kot izjema, kot obroben pojav.
Zapostavljanje prevoda in prevodne Uterature v starejši Uterami vedi je torej izhajalo iz njenih temeljnih opredelitev, ki same na sebi seveda niso poljubne izmišljotine, ampak pričajo o določenem odnosu širšega okolja do Uterature, če ne celo o določenem načinu njenega bivanja in funkcioniranja. Kakor so se te temeljne opredelitve spreminjale, so se z njimi vred spreminjala tudi izhodišča za obravnavanje prevoda in njegovega mesta v Uteraturi.
Na takšne spremembe naletimo pri vrsti novejših literamoznanstvenih smeri v 20. stoletju. Za naš problem so pomembne zlasti tiste njihove težnje, ki prenašajo pozornost od vprašanja o izvom in nastanku literarnega dela k njegovi zgradbi in načinu bivanja, potem pa še k njegovi funkciji in k razmerju z bralcem, torej od Uterarne produkcije k U-teramemu delu in k njegovi recepciji. Pravzaprav se je tak premik začel že s fenomeno-logijo literature, ki je iz svojega območja izločila raziskovanje geneze dela, njegovih zvez z avtorjem in ves kompleks njunih odnosov z realnim dmžbenozgodovinskim svetom.
" V tem pogledu so ilustrativna npr. prizadevanja Franceta Kidriča v Zgodovini slovenskega slovstva (1929-1938), kako opredeliti Vodnikove pesmi glede na merila svetovne literature in glede na njihov razvojni pomen za slovensko književnosti prim. mdr. Darko Dolinar, Literarna umetnost v delu Franceta Kidriča, Slavistična revija 24,1976, str. 103-118, 267-278
' Tako naj bi bila denimo po Schererju naloga nacionalne hterarne zgodovine skupaj s sosednjimi vedami vzpostaviti sistem nacionalne etike (Scherer, Zur Geschichte der deutschen Sprache, Widmung an Karl Miillenhoff, v: Methoden der deutschen Literalurwissenschait, Frankfurt 1972^1; po Prijatelju je hterarna zgodovina »ogledalo naroda in obenem zanj reflektor, kažoč mu pot navzgor in naprej«. (Literarna zgodovina, v: I. Prijatelj, Izbrani eseji in razprave I, Ljubljana 1952, str. 36).
^ Gl. Majda Stanovnik: Prevod koristi jeziku, literature ne bogati: kritični pogledi na prevod v slovenski književnosti 1850-1880, v: Prevodna književnost. Zbornik radova drugih beogradskih prevodilačkih susreta, Beograd 1978. -Majda Stanovnik, Translations and national literature considered as antagonists: an attitude of the literary criticism in Slovenia 1850-1880. V: Proceedings of the 9"^ Congress of the ICLA, II: Literary communication and reception, Innsbruck 1980.
116
Podobne težnje so se pokazale v strukturalni in semiotični poetiki, v komunikacijskoteo- i retično usmerjeni literarni vedi, pa tudi v literarni sociologiji, vsaj na tistih njenih območ- ¦ jih, kjer se ukvarja z distribucijo, recepcijo in konzumacijo literature. Te smeri seveda vz- ; postavljajo razUčne temeljne modele literature, iz katerih izhajajo različne posledice za ; obravnavanje prevoda. Toda najsi velja hterarno delo za večplastno kvazirealno, inten- \ cionalno tvorbo, ki je nosilka polifonije specifičnih vrednot; ah za znakovno strukturo s prevladujočo poetično funkcijo; ali za socialno relevantno pomensko tvorbo, ki omogoča svojevrsten tip družbene komunikacije - v nobenem teh primerov ni več odločilno opre- i deljeno po genetični zvezi z avtorjevo individualnostjo, ki bi mu podeljevala originalnost ] kot eno glavnih vrednot. Te smeri se odmikajo od starejše, pretežno historično orientl- \ rane Uterarne vede in postavljajo v ospredje teoretični vidik obravnavanja literature. V Uterami vedi, ki jo obvladujejo takšni modeli, sicer pisanje nacionalnih Uteramih zgodovin ni povsem izumrlo, vendar je postalo obrobna zadeva; nacionaUia Uterama zgodovina je samo še bolj ali manj izpraznjena shema, ki pomaga organizirati gradivo, vendar je brez : globlje vsebine in brez prave metodološke relevantnosti - vsaj dokler se z radikalno pre- j novitvljo ne poskuša izkopati iz te krize. Spričo tega sta tudi obe nasprotji, ki sta opre- J deljevaU mesto prevoda v starejši literarni vedi, namreč nasprotje med izvirnikom in pre- ' vodom na ravni posameznega dela in nasprotje med nacionalno in prevodno književnost- ¦ jo na ravni literarne zgodovine, izgubili dotedanji pomen. Spričo tega literarna veda, ki se ravna po omenjenih novejših teoretičnih modelih, vnaprej in načelno ne izključuje prevodov iz območja Uterature, tako kot jih je starejša. To vprašanje je zanjo izgubilo pra- ^ vi smisel in ostrino. i
V tem pogledu je bržkone šla najdlje t. i. recepcijska estetika aU recepcijska teorija,' ki \ se v marsikaterem pogledu opira na prej omenjene smeri in zlasti še na hermenevtiko ter j skuša na novih temeljih obnoviti tudi Uteramo zgodovino. Recepcijska teorija se pogosto \ odreka substancialističnun opredelitvam Uterarnega dela in jih nadomešča s funkcional- i nimi: Uteramega dela ne deUnira več kot tekst, ki je sam na sebi opredeljen z določenimi , formalnimi ali vsebinskimi lastnostmi, marveč kot tekst, ki ga bistveno določa najprej to, j da ga ustrezno naravnani bralec lahko sprejme in ima ob njem literamoestetski doživljaj. \ Vprašanje o izvoru in o produkciji je s tem potisnjeno v ozadje, tudi imanentni ustroj sa- \ mega dela ni več tako pomemben; v ospredju pozomosti je recepcija, bralec pa s tem po- ; stane glavna instanca Uterature in Uterarne zgodovine. Z ozkega vidika dosledno izpe- ¦ Ijane recepcijske estetike ni prav nič važno, aU je tekst, s katerim ima opraviti bralec, iz- ; viren ali preveden; važno je edinole to, ali je tak, da se ob njem lahko sproži ustrezen odziv, zlasti kot literamoestetski doživljaj. Nikakršnega načelnega razloga torej ni več, da ne bi v okviru nacionalne Uterature in njene zgodovine obravnavali tudi prevodov, se- ' veda glede na to, kaikšno vlogo dejansko imajo v njej.
Osnovno težnjo nekaterih glavnih smeri novejše Uterarne vede, ki neis tukaj zanima glede na prevod, smo obravnavali izoUrano in zato tudi z nesorazmemim poudarkom. V resnici se pojavlja v širših, kompleksnih zvezah: denimo, zagovorniki recepcijskoestetične metode so že priznali njeno parcialnost in si čedalje bolj prizadevajo upoštevati celoten proces literarne komunikacije od avtorja prek dela do bralca. Toda tudi v takšnih modiUci-' ranih, ublaženih oblikah so dane možnosti za dmgačno, bolj naklonjeno obravnavanje : prevoda in prevodne Uterature. To seveda ne pomeni, da bodo odslej razlike med prevo- \ dom in izvimikom nasploh ali v konkretni literamozgodovinski obravnavi čisto zabrisane. Pač pa bo hterarna veda mogla in morala nekoliko bolj upoštevati nekatera dejstva v Uteramem dogajanju, ki jih je zlasti starejša nacionalna Uterama zgodovina vztrajno zanemarjala - kar je glede na njeno opisano usmeritev seveda povsem razumljivo. Za ob-
' O recepcijski estetiki gt zlasti: Rainer Waming (ur.), Rezeptionsästhetik, Theorie und Praxis, München 1975; Du-šanka Maricki (ur.). Teorija recepcije u nauci o književnosti, Beograd 1978.
117
ravnavanje slovenske literature bo npr. pomembno ne le to, kaj in kako se v slovenščini piše, temveč tudi, kaj se v slovenščini dejansko bere. O tem navsezadnje marsikaj pove že številčno razmerje med prevedenimi in izvirnimi slovenskimi knjigami. Tudi v prejšnjih obdobjih, ko je bila nacionalno-ideološka funkcija literature dosti bolj poudarjena kakor danes, si bralci niso izbirah berila samo glede nanjo; kadar so hoteU zadovoljevati svoje literarnoestetske in siceršnje bralske potrebe, so posegali po tekstih od drugod, in ker je bilo znanje tujih jezikov vendarle dostopno le manjšini, so se zatekali k prevodom.* Seveda tudi danes velja, še zlasti za območja t i. »malih« jezikov in literatur, da se brez prevodov ne more konstituirati širše Hterarno obzorje ne razvijati okus, da se estetski kriteriji ne morejo ne izoblikovati ne uveljaviti v kritičnem vrednotenju. Prevodi pomagajo vzpostavljati in vzdrževati umetniško raven, zato je povsem razvidno, da imajo tudi danes pomembno vlogo v nacionalni literaturi. Nekoliko nam jo lahko osvetlijo nekatera dobro znana dejstva iz novejše zgodovine slovenske književnosti; spomniti se je treba samo, da sta Homerjeva epa večini slovenskih bralcev dostopna samo v Sovretovih prevodih in da je zanje Homer pač Sovretov Homer; da je Župančič bržkone bolj vplival na dramatiko in gledališče na Slovenskem s prevodi Shakespeara kakor z Veroniko Deseniško; da je zbirka Sto romanov nemara storila več za obUkovanje predstave o romanu pri slovenskih bralcih kakor vrsta naših romanopiscev v prvih povojnih desetletjih. Navsezadnje pa lahko upravičeno sklepamo, da je takšno razmerje v nekem smislu priznaval in potrjeval že Prešeren, ko je v zbirko svojih poezij uvrstil tudi svoje prevode.
IZ SLOVENSKE ETIMOLOŠKE DELAVNICE France Bezlaj
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENSKO BEKINITI SE »IGRATI SE«
Med navidezno popolnoma osamljenimi slovenskimi narečnimi besedami se večkrat razkrijejo zanimive povezave. Naj omenim glagol bekiniti se, bekinim se (v impf.) »igrati se (o otrocih)«, ki ga je zapisal Erjavec v Podkmcih. Pleteršnik, I 16 izvaja to po Levstiku iz furi, bacnd »vreščati«. Pirona, Voc. friul. 29 pozna samo obliko bacano »grohotati, rogati se«, kar je kakor istrsko rom. bucanaia »velik hrup«, it. baccano, sbaccanare »hrumeti« izvedeno iz lat Bacchanal »neki praznik« k imenu božanstva Bacchus (Battisti-Alessio, DEI 1393). Ta Levstikova etimologija po pribhžni zvočni podobnosti seveda ne vzdrži kritike. Pri zbiranju gradiva za slovenski etimološki slovar sem se raje izognil besedam, za katere v dostopni strokovni literaturi nisem našel nobene primerne povezave, trdno prepričan, da se bo sčasoma le pokazalo nekaj sprejemljivega. Saj bi pri več kakor tretjini slovenskih gesel moral pripisati samo »nepojasnjeno, neznano«. S čim širšim pogledom na snov in s čim bogatejšo strokovno Uteraturo sem razpolagal, za tem več takšnih primerov se je našla enostavna, sprejemljiva rešitev.
' Zanimive ugotovitve v zvezi s tem se kažejo v zadnjem času npr v objavah Mirana Hladnika; gt zlasti M. Hladnik, Triviahia Uteratura, Ljubljana 1983 (Literarni leksikon, 21).
118
Na prvi pogled osupljiva primerjava s slovenskim bekiniti se se pokaže v litavskem glagolu vaikinti »obnašati se otročje, biti razigran, razposajen« (citirano po Fraenkel, LEW 1180; Kurschat, LDW te oblike ne navaja). Ker je v Podkrncih -fa- < -v- pred -i-, -e-, - b-(prim. oben ovb/TH bino < vino), lahko brez težav rekonstruiramo praslovansko+veJrb »življenjska sila, razgibanost, živahnost«, litavsko iz iste prevojne stopnje *voikos poleg vaikas »otrok, fant«, vaikis »fant, hlapec«, a tudi abstractum vaTkis »aktivnost, delavnost«, iz druge prevojne stopnje viekas »življenjska sila, živahnost«, veikti »delati, početi«, vykti »uspeti, posrečiti se«.
Seveda za slovensko bekiniti se in litavsko vaikinti ne moremo nastaviti skupnega izhodišča kljub navidezno enaki izvedbi. Če bi bil glagol že baltoslovanski, bi pričakovaU v slovenščini +večbni(i. Oba sta samostojno tvorjena denominativa, litavsko iz pomena »otrok«, slovensko pa iz vekh »živahnost, aktivnost«. To nam pribhža etimološko razlago splošno slovenskega težavnega apelativa ^čblovekh poleg +čelovekh »homo«, kar večina avtorjev razlaga kot sestavljenko +čelo-vekh in primerja drugi člen z ht vaikas »fant, mladenič« (tudi »dekle«), prvega pa iz ide. ^/cfe/-»tropa, truma«, slovansko čeljadb »služabniki, družina«. Lahko pa bi izhajali iz +kf^el- »obračati se, sukati« v temporalnem pomenu, torej »posameznik v obdobju aktivnosti«, kar se dozdeva bolj verjetno kakor »posameznik iz trope«. Skupni baltoslovanski pomen osnove +vei7c-, +voj7c- je najbolje ohranjen v negativnih zvezah, kakor so litavsko neveiklüs »nedelaven, pasiven«, nev^kšla, nev^šlis »slabič, majhen človek«, letonsko nevelkls »slaboten, bolehen, ponesrečen«, nevelkulis »slabič, šleva, kreten«, lit nevykelis »človek, ki se ga drži smola, nerodnež«. Temu popolnoma odgovarja slovensko nevečen »nadležen« (Pohorje) poleg malovečen, slabove-čen »šibak, oslabel«, sbh. zah. slabovječan, slabovečan (Istra), p. chorowj'eczny itd.; za češ-čino in slovaščino priča za ta pomen samo priimek Nevecny, ki ga zasledimo tudi v Ljubljani. Neopažena paralela k sin. obekniti, obeknem (v. pf.) »oslabeti« < *ob-vek-nqti z abe-sivnim ob- se skriva v ht. apvelkti, apveiku »premagati« s prav tako abesivnim ap- proti r. obezve/cnu/b »oslabeti«, ukr. obezvicyfy, br. bezvečicb »poškodovati zdravje, pohabiti«. Ne spada pa k tej osnovi sin. pokvečiti kljub Miklošiču, ki je zbral doslej najobsežnejši pregled slovanskih tvorb s tem pomenom.
Slovensko vek, ki se dokaj pogosto pojavlja v pismenstvu od 16.-18. stoletja, torej ne bi smeh tolmačiti z »moč, sila«, kakor se je splošno uveljavilo v slovarjih. Če beremo pri Trubarju na primer temuzh per nega mozhy inu veiku ni tu mišljena »moč«, ampak »učinkovitost, aktivnost« ali pri Krelju odvek dati »okrevati, okrepčati«.
Megiser prevaja vek z »virtuo«, torej »krepost, vrhna«, kveku peipiaviti »okrevati«. Me-giserjev Thesaurus navaja vek »recreo«; v 17. stoletju muzh ino vek kaj storiti (Lex.), torej »sposobnost«. Podobno še v mlajšem času narečno večan »čvrst« (Ribnica), bo ves veik iz njega prešel (dol.), bolniku nima veka (bkr.). Priimek Vek, poznan v slovenščini in češčini, pomeni torej »aktiven, sposoben, čvrst«. Ne moremo izhajati iz pomena »moč, sila« kakor pri staronordijskem vejg, ampak je bhže lit viekas »vitalnost, živahnost, življenje«.
Ne vemo, kdaj in kako se je začelo razvijati danes prevladujoče slovansko vek-b»življenjska doba, stoletje, neko obdobje«, kar ustreza grškemu aioiv »življenjska doba, obdobje, večnost«, aiEi »vedno« kakor lat. aevum »isto«, nvn. ewig »večen« iz ide. *aiu-. Starejši raziskovalci in z rezervo tudi Miklošič so slovansko ve/cbizvajali iz iste osnove. Pomensko enako je tudi lat. saeculum, verjetno etruščanskega izvora. V slovenščini je uuek »aevum« in vuec/ne »aeternus« izpričano že v Brižinskih spomenikih, v 16. stoletju veikuma (Bohorič, Dalmatin), vezhn, vezhnu »aeternus« (Megiser), z reduphkacijo kakor lat saeculum saeculoium, sin. na vekov veke, ovekovečiti itd. Oblika veci/ »/ecolo« pri Alasiu (1607) je verjetno istrskoromanska, zapisana v Cičariji. Dokaj verjetno se zdi, da se ta novi pomen slovanskega vekh ni razvil šele pod vplivom grškega in latinskega vzorca po sprejemu krščanstva.
119
Metka Furlan
Ljubljana
PRASLOVANSKO -PLESTI »GOVORITI« ALI LUŠČENJE HOMONIMOV
Zasledovanje zgodovine pomenske in oblikovne strukture besede kot delčka širše jezikovne strukture marsikdaj razkriva zapletena in zanimiva pota. Ne le jezikoslovca oz. etimologa, ampak vsakega človeka kot uporabnika in preoblikovalca besed venomer zanima, od kod beseda, ki jo vsak dan uporablja. Torej je vsak človek neke vrste etimolog. Toda pri tem se dogaja, da besede zaradi homonimije marsikdaj avtomatično poveže z besedno družino, ki s povezano nima istega porekla. Naj za primer takšnega ljudskega eti-mologlziranja navedem sloven. odvrniti, zavrniti »odgovoriti«, ki bi ga vsak Slovenec povezal z vrniti iz ide. +yer- »obrniti, vrteti«. Danes so zaradi homonimnosti semantične razlike marsikdaj tako zabrisane, da bi še tako pretanjeni etimolog pristal na ljudski etimologiji, če ne bi v narečju našel oblik opovréti, opovrém »oporekati«, ki kažejo na zvezo z ide. +yer- »govoriti«.' Takšnih primerov je v jeziku ogromno. Največkrat je prav homo-nimnost razlog, da neka besedna družina skorajda popolnoma izgine iz jezika. ReUkti, ki ostanejo razpršeni na širokem jezikovnem področju, pa so oblikoslovno, predvsem pa semantično tako preoblikovani, da zahtevajo pri razbiranju besedne družine dokaj nekon-vencionalno misel, ki dopušča še tako »čudne« pomenske pretvorbe, vendar čudne le za tistega, ki se ne more odtrgati od sinhronega pogleda na jezik.
Tako bi marsikdo ob frazi okrog nas so pletU laži glagol plésti »govoriti« takoj povezal s plésti, plétem »motati«. Tudi večina slovanskih etimoloških slovarjev, ki so se dokopali do črke p, razlaga splošnoslov. piesti »govoriti, navadno kaj izmišljenega« kot preneseni pomen splošnoslov. plesti »motati« iz ide. +plek - »ovijati, plesu«. Edini, ki je podvomil o takšni ljudski etimologiji, je bil Machek.^ Vendar zaradi opozicije v zvenečnosti ni verjeti njegovi razlagi, ki izvor češkega plesti prek stčeš. +bladu, bledeš pripisuje praslov. *blqsti, +bl^Q. Slovanski jeziki, ki izpričujejo +b/^-, kažejo na »fantazirati«, pomenu »čvekati« se upira tudi ht s sorodnim blendžiuos »zmračim se«, blista »večeri se«.
Ide. koren+plek - »ovijati, plesti« gotovo ni imel takšne pomenske sfere, kot jo navidezno kaže slov. plesti, sicer bi to izpričevah tudi drugi ide. jeziki, ki so *plek - podedovah. Torej sta v slov. plesti pomešani dve različni osnovi. Pozabljeni glagol dicendi (rekanja) izpričuje stčeš. plésti s samostojnim pomenom »karkoli govoriti«,' drugi slov. jeziki pa kažejo na precejšnjo speciahziranost pomena, in sicer »klevetati, blebetati« (npr. češ. plésti, polj. plešč, rus. plesti,'' belorus. plesč^ in tudi »lagati« (npr. slovaš. pliest', pomor, piesc, belo-rus. plesč, rus. plesti). Takšni močno ekspresivni pomeni so lahko nastah le zaradi obilice drugih glagolov dicendi in zaradi vpliva homónima plesti < +plek-te/o- »motati«, ki je gotovo pripomogel, da se je iz praslov. *pletT>ka »+govor(ica)«, izpričanega v csl. pletbX^ poleg plethka »commentum«,' rus. plétki (f. pl.) »čenče, obrekovanje«, spletka, ukr. plitka, polj. plotki (m. pl.) »laži«, kaš. plotki »isto«, slovaš. pletka »kleveta« razvil pomen, ki ga izpričuje sbh. pletke (L pl.) »intrige« in sloven. pletka »isto«. Litovci so morali ta samostabiik
' Bezlaj, VII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (1971) 9.
^ Machek, Etymologicky slovnik jazyka českeho. Druhé, opravené a doplnené vydani 56.
> Simek, Slovniček stare češtiny 121.
" Dal', Tolkovyj slovar' živogo velikorusskogo jazyka' II 113.
> Nosovič, Slovar bélorusskago narečija 418.
' Miklošič, Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum 572.
120
prevzeti, ko pomen še ni bil popolnoma specializiran, saj je lit pletka, pleikas'' »spodobna beseda«, a tudi »zla beseda, čenča«, pa-pletka »sklepna beseda«.
Sloven. glagol pleteničiti, -tčim »govoričiti« (prim. sloven. govoričiti, besedičiti itd.) je bil najbrž tvorjen iz neizpričanega samostalnika *pletbrrh, ko je ta pomenil »govor, beseda« in ne »kleveta, laž«, kot to kažejo rus. splétnja, pletni (i. pl.), belorus. pletnjá. V drugačni prevojni stopnji najdemo samostalnik -<-pletnia v sloven. pridevniku platnjav »premeten, zahrbten«.
Ob upoštevanju pomenske pretvorbe »nalagati« > »ogoljufati« bi kazalo k tej besedni družini priključiti tudi sloven. oplésti, oplétem »ogoljufati«, vendar to trditev precej ovira pomen njegovega nedovršnega para, tj. opletati, opletam »maščevati«, ki se formalno v veliki meri sklada z belorus. pletač, -táju »lagati«.*
O-jevsko prevojno stopnjo kaže le rus. plotitb »lagati«.' Pričakovanih pomenskih razhk tu ni več zaznati, vendar so tedaj, ko je bila ta besedna družina še tvorna, gotovo obstajale, a so se potem porazgubile.
Številne pomenske vzporednice tipa reči: urok dovoljujejo, da sem priključimo sloven. platiti se, -im se »uročen, začaran biti«, plätek (m.) »urok«, uplatiti, -im »začarati, ureči«, oplatéti, -im »uročen postati« in oplätki (m. pl.) »uroki«. Na to navidezno osamljeno besedno družino je opozoril Bezlaj '° in jo povezal z ide. korenom+fsjpei- »vzneseno govoriti«. Na prvi pogled se zdi, da le slovenščina ohranja podaljšano o-jevsko stopnjo ugotovljene praslov. osnove *plet-, toda semantična motivacija
r> biti uročen
reči -* (do-, iz-)govarjati ^ biti dorečen
biti veljaven, veljati
dovoljuje priključitev tudi slov. *platéti »veljati«, ki ga samostojnega ohranjata le dolnja lužiščina, prim. ptašeš, -im »veljati«," in gornjelužiški dialekt v okohci Hoyerswerda, prim. ptačeč, -im »isto«.'^ V drugih zahodnoslov. jezikih se je *platéti zlil s splošnoslov. +platiti »plačati«, a ga le-ta v svoji pomenski sferi še izpričuje. Tako je češ. platiti, platiš »plačati«, toda Tedy plati, prijemate sazku? kaže na plati (3. sg.) »velja«. Poleg tega češčina izpričuje tudi uplatiti »podkupiti«, tj. pregovoriti koga z besedami, dejanji ipd. (prim. sloven. uplatiti) in uplatniti se »uveljaviti se«. Poljsko ptacič »plačati«, toda piaci »velja« v a piaci kryč, tudi piatka »postavka«. Ravno tako tudi kašubsko ptacec »plačati« poleg »veljati« in polabsko pióte »velja«.
Splošnoslov. trgovski termin+pyafííj »plačati« na osnovi virov, iz katerih zvemo, da je bila v 9.-10. stoletju pri Slovanih vrsta tkanine uporabljena kot plačilno sredstvo, z večjimi ali manjšimi težavami razlagajo kot denominativni glagol iz *platrb »kos blaga, krpa«. Torej naj bi bil njegov prvotni pomen »dati plafh za nekaj -* nadomestiti, poravnati«. V vseh slovanskih jezikih pa kaže ta ozki trgovski termin sorazmerno široko pomensko sfero, ki jo je treba pripisovati zUtemu+p/aíéíi. Na slovanski+pía/éí? kaže tudi belorus. particip. pas. plócenyj »veljaven, vreden«."
' Fraenket Litauisches etymologisches Wörterbuch 620.
' Nosovič, Slovar bélorusskago narečija 418.
»Dal', Tolkovyj slovar'' II 116.
'» Bezlaj, Radovi ANUBiH XXXV 95.
" Muka, Slownik dolnoserbskeje recy a jeje nafecow II 63.
'2 Mucke, Historische und vergleichende Laut- und Formenlehre der niedersorbischen Sprache' 500. " Nosovič, Slovar bélorusskago narečija 419.
121
Tudi v litovščino prevzeti platvti (iz p.?) »veljati«'" dokazuje obstoj *plateti, hkrati pa kaže na ozko uporabnost+pya<iti »Mati plah, za nekaj«.
Da pomenska pretvorba »plačati« > »veljati« ni možna, dokazujejo tudi drugi ide. jeziki, ki za ta pomen vedno uporabljajo različne lekseme (prim. ital. pagare: costare; nvn. za-hlen: gelten itd.). Poleg tega južnoslov. jeziki s paralelno tvorbo, tj. verbum dicendi > »veljati« dokazujejo genetično povezavo med *^plesti in *plateti.
Slovensko knjižno veleti ima pomen »ukazati«, toda narečno (Bela krajina, jugovzhodna Štajerska) ohranja starejši pomen »reči« (npr. velijo »pravijo«). V srbohrvaščini je ta glagol le še arhaizem, ohranjen le v nekaterih obhkah, toda povsod s pomenom »reči«. Tudi makedonsko se veli je »govori se«, prav tako bolgarsko velja, -iš »govoriti«. Sloven. veljati, -am »imeti domenjeno vrednost« poleg veljati, -am »isto«, ki ga najdemo že pri protestantih," v začetku 17. stoletja zapisanega pri Alasiu vagliat »valere« in sbh. valjati, -am poleg veljat, -am (Kosmet) in velj&ti (Žumberak) je treba razlagati kot tvorbo iz *\fel- »reči, ukazati«, kot je to storil Skok,'' ki a-jevske oblike razlaga iz +yo/-.
Eden najstarejših socialnih dogovorov plati (3. sg.) »velja« se je torej le naključno pomešal s *platiti »plačati«. Ne da pa se ugotoviti, na kateri semantični stopnji je vstopil vanj, kar bi seveda osvetlilo tudi slovenske izraze besedne magije.
Dokazovanje besedne družine praslov. +pies(j »govoriti« osvetljujejo tudi litovski glagoli pletavoti, -dju »zgovoren biti«," platavoti, -6ju »kričati, zmerjati« in plotavdti, -6ju »biti objesten, bahati se«. Vsi trije primeri očitno kažejo na slovansko izpeljavo; lit -avd(i = slo-van. -ovd(i. Litovščina izpričuje takšno izpeljavo tako pri lastnih osnovah kakor tudi pri prevzetih. Ker niti Kurschatov niti Fraenklov slovar ne beležita pristnih litovskih besed, iz katerih bi bili ti glagoli izpeljani, prav tako pa jim ni najti ustreznih slovanskih oblik, ne morem o izvoru teh glagolov reči nič dokončnega. Kljub vsemu pa glagolske osnove dobro osvetljujejo vse tri prevojne stopnje in ugotavljane pomene: praslov. +p/e(- »govoriti«, *plot- »izgovarjati«, *plot- intensivum k *plot-.
Praslov. +p/e(- zahteva, da poleg ide. korena *(s)pel- »vzneseno govoriti« nastavimo tudi ide. *(s)pele-t- *(s)plet-. Oblike, ki jih Pokomy'* navaja pod korenom *(s)pel-, izpričujejo poleg neekspresivnega pomena (prim. armensko ara-spel »pripovedka, uganka«, gotsko spillon »pripovedovati«) tudi zelo ekspresivnega (prim. grško ansiki] »grožnja, bahava obljuba«, letonsko nuopelt, appeZ;»obrekovati, zmerjati, zasmehovati«, palas (pl.) »graja, zasramotitev«, iz-paluot »grajati«, toharsko pal-, pal- »slaviti, poveličevati«), kar lepo kažejo tudi slovanski refleksi (prim. tudi angl. speli »čarobna beseda ali formula«). Sem je treba prišteti tudi osamljeni srbohrvaški glagol peliti, pelim (impf.) »ostro govoriti, ukazovati, priporočati« (Dalmacija), ki ga Skok," misleč na prevoj ei (prim. sbh. teči: proticati), s pridržki povezuje s sbh. piljiti, -7m »buljiti, zijati«, piliti, -Im »isto« (Dubrovnik, Lika), kar že semantično ni zadovoljivo.
Idealne vzporednice praslov. Vplesti ni najti, izpričujejo pa na primer baltski jeziki in deloma tudi slovanski številne glagole, ki kažejo na izpeljavo iz ide. +(s)pele- in so opremljeni z drugačnimi korenskimi determinativi. V svoji pomenski sferi kažejo ti refleksi poleg pomena »lagati, klevetati« tudi »pokljati, prasketati ipd.«, kar daje slutiti, da je ekspresivni i
"Kurschat, Litauisch-deutsches Wörterbuch 1918.
" Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika 202, 220.
" Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ih srpskoga jezika III 563.
"Kurschat, LDW 1910, 1902, 1918.
" Pokomy, Indogermanisches etymologisches Wörterbuch 985. " Skok, ERHSJ II 634.
122
*(sjpele- v svoji drugi polni prevojni stopnji že zelo zgodaj začel učinkovati kot onoma-topeja, lahko pa gre tudi v teh primerih za homonimijo.
FraenkePo razlaga litovsko plepeti »kramljati, lagati, blebetati«, tudi plepti »zgovoren postati« in letonsko plepet »lagati« kot onomatopoetične izraze, ki jih je najti tudi v drugih ide. jezikih, so pa v resnici lahko le varianta ide. *(s)pele-, tj. +p/e-p-. Tudi litovsko plešketi s pomenom »pokljati, prasketati« poleg »lagati«, letonsko plekšet »kramljati, lagati«, kar FraenkeP' veže z rus. p/es/ca( b »ploskati«, češ. pleskati »blebetati«, dodati je treba slovaš. pleskotat' »isto« in pomorj. pleskUotac »neumno lagati«, bi lahko razlagali iz +ple-sk- k ide. ^(s)pele-. Takšnih primerov je veliko.
Primer praslov. +plesti »govoriti« dovolj zgovorno kaže na problem resnične pomenske elastičnosti korena oziroma njegove besedne družine in znova opozarja na homonimijo kot enega izmed bistvenih dejavnikov pri širjenju pomenskih sfer in oblikovanju novih miselnih,jprocesov,^^^^,,   ^       ,    - ¦ , ,     ^^^^^.-^^
Marko Snoj
Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani
KAJ SE SKRIVA V BESEDI VOLKODLAK?
O volkodlakih so do današnjega dne že precej napisah. Ker pa je ta problem mnogo bolj zanimal etnologe kakor jezikoslovce, je etimologija te splošnoslovanske besede ostala nezadovoljivo rešena. Seveda obravnavajo volkodlaka tudi vsi slovanski etimološki slovarji, ki jim je že uspelo priti prek črke v. Toda vsi po vrsti ponavljajo Bernekerjevo mnenje', da je treba rekonstruirati praslov. +vblko-dlakh k +vblk-b »lupus« in *dläk3 »cutis« (rekonstrukcija +dolkä, ki jo Berneker navaja na prvem mestu, je posledica nepoznavanja bal-toslovanske etimologije^). Zanimivo je, da se pol stoletja pred njim Miklošiču takšna etimologija ni zdela verjetna. V svojem etimološkem slovarju se namreč izogne kakršnikoli razlagi s stavkom: -dlak-h ist dunkel.'
V semantičnem smislu Bernekerjevi razlagi na prvi pogled ni kaj oporekati. Tudi fonetične spremembe lahko razlagamo z najrazhčnejšimi tabuističnimi preobrazbami, ki še niso dovolj raziskane. Vendar je mogoče po podrobnejšem pretresu, kaj volkodlak sploh je in kako nastane, pa tudi po natančnejši analizi fonetičnih sprememb z upoštevanjem areala slov. besede dlaka, resno podvomiti v Bernekerjevo razlago.
2» Fraenkel, LEW 616. 21 Fraenket LEW 601.
' Berneker, SEW I, 208.
2 Glej o tem Brückner, KZ XLVI (1914), 207, ki primerja praslov. +dlaka z lit lokys, staroprus. klokis »medved« (= »kosmatinec«).
> Miklošič, EW, 380; Die slav. Et im Rum. 17 69.
123
Prvo opazko o volkodlakih najdemo že pri Herodotu." Oče zgodovine piše, da trdijo Grki in Skiti, živeči v Skitiji (med vzhodnimi Karpati in Dnjeprom), da se vsak pripadnik ljudstva Neupoi vsako leto za nekaj dni spremeni v volka Herodot pripomni, da tega ne verjame, vendar nadaljuje, da so tam naseljeni Grki in Skiti pripravljeni priseči, da je temu res tako.'
Za Neure trdi že Niederle,' da so eno izmed slovanskih plemen. Njihovo ime izvaja iz +ny-reti, *nyrati »potapljati se«. Trinajst let kasneje išče F. Ramovš osnovo tega etnika v in-doevr. korenih +sen- »plavati« in +auer- »voda«. Naj bo ta etimologija pravilna ali ne, verjetno je, da imamo res opraviti z enim od slovanskih rodov.
Sicer pa so verovanje v ljudi, ki se lahko spremene v volkove našli tudi pri Armencih (gl. spodaj). V starem veku je bila ta vera na vzhodu verjetno precej razširjena. Korenine so morda že indoevropske starosti; prim. magično moč volka pri indoevropskih ljudstvih, uporabo poimenovanja za »volk« v antroponimih in staroind. vrkodam- »vrsta demona«, kjer se v drugem delu kompozita verjetno skriva staroind. udara- (n.). »trebuh« torej ba-huvrihi »kdor ima volčji trebuh«.
Volkodlaki so ljudje, ki se prostovoljno ali brez svoje volje, ponavadi s pomočjo urokov ali čarov spremenijo v volkove. Pri Slovanih si lahko ponovno nadenejo človeško podobo. Pri Armencih na hudobno žensko pade volčja koža in tako postane prava volkulja, medtem ko pri nekaterih južnih Slovanih sveti Jurij vrže volčjo kožo na človeka, ki se s tem v trenutku spremeni v volkodlaka.'
Volkodlaki so škodljivi in nevarni, zato se jih je treba bati. Glavno zlo, ki ga delajo, je povzročanje sončnega in luninega mrka, kar je v Rusiji izpričano že leta 1262*. Tako postane razumljiv pomen slovanske izposojenke v romunski cerkveni jezik vhrkolači »lunae de-fectio«. Ponekod tudi verjamejo, da luno ob mlaju požro volkodlaki. Podobna pojmovanja o vzrokih mrka in mlaja, le da se namesto volkodlakov pojavljajo druge pošasti, so znana tudi pri Perzijcih in Kitajcih^ Marsikje, zlasti na Balkanu, sta se pomešali funkciji volkodlaka in vampirja ali pa je volkodlak sprejel lastnosti vampirja.
Vera v volkodlake se je z vzhoda razširila tudi na zahod, kjer poznamo nekaj izrazov, ki so determinativna kompozita (karmadharaya) tvorjena od izrazov za »volk« in »človek«, npr. poznogr. Xvkccvdpconog lat IupThomines (pl), nem. Werwolf, poznostvisnem. verwoH, norv. varulv (prim. prvi del z lat. vir, lit. vyrasj,' alb. dial, lopemenare ital. lupomannaro^°. V zahodni Evropi skoraj ni mogoče zaslediti tabuističnih glasoslovnih sprememb, kar verjetno priča, da je verovanje tu tujega izvora in mlajšega datuma.
Na vzhodu pa je bilo poimenovanje volkodlaka tabuirano in ga zato niso imenovali tako direktno. Zlasti pri Slovanih in delno pri Baltih so opazne zamotane tabuistične spremembe v poimenovanju te pošasti, ki otežujejo zanesljivo rekonstrukcijo, pričajo za veliko starost in morda celo avtohtonost tega verovanja.
O izvoru verovanja v volkodlake danes lahko le ugibamo. Znano je, da primitivna ljudstva verujejo, da se človek spremeni v žival, ko si nadene njeno kožo." Morda ima vera
"MoszynsktKLS 11/1,547.
' Herodotus, The Histories IV, 105 (v angl. izdaji Penguin Classics (1977) na str. 306). ' Niederle, Slovanske starožitnosti I, 230. 'Ramovš, CMF IV (1915), 212-5 = ZD I, 17ss. 'Moszynski.KLS 11/1,544. 'KIuge-Mitzka, DEW", 856.
Battisti-Alessio, DEI, 2289 misli na mediteransko poreklo, vendar je možno domnevati sestavljenko iz nekega refleksa za indoevr. *lukVo-s in drugega dela, ki bi bil soroden z germ. *manu-, staroind. Manu- slov. +možb. " Lévy-Bruhl, La sumaturel et la nature dans la mentalité primitive, 125; Moszynski, KLS II/1, 544.
124
v volkodlake svoje korenine v kakšnem ritualu, kjer so se odevali v volčje kože, da bi s tem odvrnili volkove od sebe ali pomirili duhove tistih ljudi, ki so jih požrli volkovi (in poštah volkodlaki?).
Ne glede na izvor verovanja, ki mu za zdaj ni mogoče priti do kraja, je razlika med človekom in volkodlakom v tem, da si volkodlak lahko obleče obleko volka, torej njegovo kožo, in tako začasno dobi volčjo podobo, navaden človek pa seveda tega ni zmožen. Volkodlak je v volka preoblečen človek. Zato bi težko pritrdili Bernekerju', češ da se skriva v drugem delu kompozita praslov. *dldka. Rešitev je treba iskati v nekem izrazu s pomenom »koža« ali »obleka«.
Vendar se je treba najprej spoznati z izrazi za »volkodlaka« v slov. jezikih: cerkslov. vhJiodlakh »vulcolaca«, sin. volkodlbk, gen. -dlaka poleg »Werwolf« tudi »pes, ki mu je volčiča mati« (Erjavec) in »požrešnež« (Pleteršnik), v 16. st. volcodlac »lurco« (Megiser), srbohrv. vukodlak, ukodlak, kodlak, hrv. čak. vukozl&k, kozlak, kodldk itd., tudi samo vu/co'2; v 16. st. vukodlak »gigas« (Vrančič), bolg. vW/co/dA, wkolak, wlak, rus. voikotdk, voikodtdk, dial, vuidoidk »človek, ki se lahko spremeni v volka ali medveda«, ukr. vov-kuiak, vovkutdka, belorus. vaukatak, vaukataka, vavkutak, polj. wilkdak, wilkotek, po Moszyiiskem wi7i(o//ci (pl), češ. vlkodlak (po drugih slov. jez.), vendar dial, (laš.) vyl'kodlak, slš. vlko(d)lak; dolenjeluž. welkoraz (prim, drugi del s sin. itd. obraz »facies«); iz slov. jez. je cerkrum. vhrkolak »neki demon«, vbrkolači »lunae defectio«, novogr. Pov^oXakac, lipovkoXakxQ »vampir«, alb. vurvolldk, \il vilkalakis".
Tabuistične spremembe so več ali manj jasne: zamenjava likvid kakor v slov ^rysh, gr. Xuyi, ponekod občutno spremenjeno vzglasje: (kakor v slov. ušb, nem. Laus), redek prehod konzonantne skupine -di- v -zl- v hrv. čak. itd. Vendar če izhajamo iz +vblko-dlak-b, postane nerazumljivo dejstvo, da se je v polj. in delno v slš., ki besede +dlaka ne poznata, izgubil -d-, čeprav bi se moral po regularnih zakonih primerjalnega slovanskega jezikoslovja v skupini -dl- ohraniti. Prav tako je pri taki rekonstrukciji nerodno, da je skupina -dl- ohranjena v sin. in srbohrv., ki besedo dlaka poznata, skupina -dl- pa bi se morala poenostaviti v Tabuistična sprememba fonetične strukture ima svoj smisel samo tedaj, če besedo glasovno tako spremeni, da je poimenovano nevarno bitje ne razume več, nikakor pa ne, da bi jo naredila še bolj razumljivo, kot bi bil ob upoštevanju Bernekerjeve etimologije primer v sin. in srbohrv. Tako se sama od sebe ponuja rekonstrukcija+vh//co-Idkb, kar se je že praslov. narečno ah kasneje vzporedno na več mestih naslonilo na+d/dfca »cutis« (d v povezavi z likvido je pogosta ekspresivna prvina). Šele zdaj zadobi sprememba v sin., srbohrv., cerkslov. in češ. svoj smisel. Razumljivo pa je, da se ta inovacija (naslonitev na +dlaka) ni obnesla v polj, slš. in delno v vzh. slov., kjer je bila *dlaka že davno pozabljena beseda. Prvotni pomen obravnavanega posesivnega kompozita (ali po staroin-dijski terminologiji bahuvrihi) je bil »tisti, ki ima takšno obleko kakor volk«. Njegov drugi del je indoevr. +-loko-s, kar je nastalo po adjektivizaciji v kompozitu iz samostalnika *lo-kos- (n.) »koža«. Le-to pa je znano tudi v slovanskih jezikih (kjer je -ch- v nominativu produkt analogije s casus obhqui, pri katerih je zaradi prevoja v paradigmi nastala konzo-nantna skupina+-As- > -ch-); prim. polj. fach »stara obleka, cape«, v 18. stoletju še v ne-pejorativnem pomenu »obleka«,'"* kakor še danes kašub. /ax5,celo krolesk'e taxa'^ češ. dial, lack, tach »ponošena obleka«, slš. dial, tdchy (pl.) »isto«, rus. dial, iachi (pl.) »ropotija, roba«, ukr. dial, lachy (pl.) »stare cape«, belorus. idchi pod pachi »oditi na svoje«, dobesedno »cunje pod pazduho.«'"* Poimenovanja za stare vrste oblačil in obutve mnogokrat dobijo pejorativen prizvok, prim. češ. krpec »škrpet«, prvotno »hodak iz živalske kože«.
" Hraste, Simunovič, Glesch, Čakavisch-deutsches Lexikon I, 1343, 454.
" Martinafi s sodelavci, Etymalagicny slounik belaruskaj movy D, 76: Machek, ESJÖ, 695; glej tudi opombo 1 in 3. " Slawski, SEJP IV, 403 sL " Lorentz, Pom. Wb. I, 467.
125
Od istega indoevropskega korena, vendar v redukcijski stopnji je lit lakatas »cunja, krpa«, let lakats »sukno«, gr. Act/c/c, gen. -iSog (n.) »ponošena obleka, cunja«, XakicrzdQ »raztrgan«, lat ladna »krpa, brisača«, alb. lekure (< +hk-), likure (< +leik-'i) »koža, usnje, skorja«."
Zanimivo semantično in besedotvorno paralelo k tako razloženi slovanski besedi najdemo v staronord. berserkr »neko zelo močno bitje; človek z medvedovo kožo (kot član neke kultne skupnosti)«, norv. bers(a)erk, Šved. barsark »krvoločen vojak, pretepač«, dobesed- i no »tisti, ki ima medvedovo kožo« k *ben- »medved« < indoevr. *bher- »svetlorjav« in j *sarki- »srajca«, nejasnega izvora, morda v neki zvezi s slov. +so/icy »srajca«." j
Žal nam pri obravnavani možni rešitvi etimologije volkodlaka baltski material ne pomaga ; skoraj nič. V lit poznajo v tem pomenu determinativna kompozita vilktakas_ (k teketi I »teči«) in vilktrasa (k Irasvti, tnsti »nemirno begati«) ter posesivni kompozitum viJkakis, let. \ vilkacis'^ »tisti, ki ima volčje oči«. Lit vilkalakis je, kot že rečeno, prevzeto iz slov. jezikov, i ki pa kakor druge izposojenke te besede iz slov. jezikov, ne pozna skupine -dl-. Vendar \ ni izključeno, da je lit vilkalokas''' refleks baltoslovanskega+vj7^a-/o/ca-s, kar je predloga ' za praslov. +vblko-lakh, čeprav je lit. beseda verjetneje narečna varianta slovanske izpo- ; sojenke.
Morda si bo ob tem kdo mislil, da je zgornje početje dlakocepstvo, češ dlaka in koža sta si tako blizu, da je že zaradi enostavnejše razlage vendarle varneje verjeti Bernekerju v izhodno +-d/akv Naj pri tem še enkrat opozorim na staronord. paralelo z drugim delom kompozita v pomenu »obleka«. Tudi slov. *-lak-b je moralo ob času nastanka obravnavane : besede že pomeniti »obleka«, čeprav je starejši pomen nedvomno »koža, krzno«. Volkova : obleka pa je koža, s katero je edino možno postati volkodlak in ki je ponekod celo neposredno sredstvo za spreminjanje ljudi v volkodlake, kot pričajo etnografski zapiski iz Armenije in z Balkana.
" Dalje glej Siawski, SEJP IV, 403 si.; Pokomy, IEW, 674 pod korenom+iak- »zerreissen«; dvomi Frisk Gr. et Wb. II, 75.
" Tako De Vries, AEW, 34 in Torp, Nynorsk etymologisk ordbok, 22, ki zavračata Noreena, Ark. for nordisk filologi 40 (1932), 242-54 (kar sprejema Johannesson, IEW, 787), ki vidi v prvem delu kompozita stnord. berr »nudus«. " Fraenkel, LEW, 1253; druga mnenja o leL glej pri Muhlenbach-Endzelin IV, 587. " Kurschal, Lit-deutsch. Wb., 2688.
126
Anton Grad
Ljubljana
K ETIMOLOGIJI SLOVENSKEGA TOPONIMA VRHNIKA
Slovensko krajevno ime VRHNIKA srečamo: j
a) na jugozahodnem robu Ljubljanske kothne, na mestu nekdanjega važnega rimskega : rečnega pristanišča in pomembne trgovske ter vojaške postojanke NAUPORTUS; kraj ; leži v neposredni bUžini močnega kraškega izvira oz. izvirov reke Ljubljanice (rimski Na- j uportus fluvius);
b) v Loški doUni blizu kraja Lož; tudi ta Vrhnika leži v neposredni bUžini močnejšega j kraškega izvira. ,
Lega v bližini (kraških) izvirov je po našem domnevanju - kot bomo skušali prikazati v < naslednjih vrsticah - igrala pomembno vlogo pri nastanku imena VRHNIKA.
Najstarejši, latinski zapis za prvo Vrhniko beleži M. Kos (1) za leto 1300: de superiori Lay- , baco (= Gornja Ljubljana), a nemški za 1308: Oberlaybach (= Gornja Ljubljana), za leto j 1318: Ober Laibach , za leto 1402: im dem Prunn bei Obernlaybach (pri izviru pri Gornji ! Ljubljani) itd., a kot najstarejši, malo prikriti slovenski zapis lahko domnevamo v zabe- ; leženi obliki VERNICH iz leta 1481. Za VRHNIKO pri Ložu beleži M. Kos, ibid., zapis j Werchiniz (leta 1275), Wurchnik (1425), (ki že precej ustreza slovenski obUki Vrhnika), j Werchnigk, Werchnikch (1444), Werchonick (1444), Wrchnikch (1447).
Žal pa nastanka toponima Vrhnika ne omenja ne Ramovš v svoji HGr (2) ne Bezlaj v svo- j jih Esejih (3), pač pa le bežno omenja Skok (4), da prihaja tudi slovenski toponim Vrhnika j iz Vrh + reka, kot je on to mishl - po našem mnenju bolj upravičeno in bolj sprejemljivo j - za hrvatski toponim VRLIKA VRH RIJEKA (z disimilacijo r - r > r -1); po Skoku bi to- ; rej šlo za sestavljenko predloga vrh + samostalnik reka, kot slične sestavljenke dejansko j srečamo tudi v slovenskih toponimih, npr VRHKRKA (5), Vrhopolje, Vrhpeč, Vrhtreb- j nje, a v srbohrvaščini Vrhpolje < Vrh polja, Vrhbosna, Vrhbreznica i
Če bi zgoraj omenjena Skokova domnevana sestavljenka VRHREKA, z malo težje spre- j jemljivo spremembo e > i, torej Vrhreka > Vrhnika, še bila sprejemljiva za našo prvo | Vrhniko, kjer dejansko vro na dan močni vodni izviri in zato lahko sklepamo o nastah ' reki, pa bi to težko sprejeli tudi za drugo Vrhniko (pri Ložu), kjer je kraški vir le pre- ; šibak, da bi mogh govoriti o nekakšni reki. i
Tako bi na tem mestu predložili novo, malo drugačno hipotezo (oziroma celo dve hipotezi) o nastanku toponima VRHNIKA.
1. Tudi v naši prvi domnevani osnovi - prav tako sestavljenki - bi začetni del predstavljal; predlog vrh, medtem ko bi za drugi sestavni del predlagali samostalnik nikva, le-ta pa se- j veda potrebuje nekaj razlage in utemeljitve: i
Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, Lj., 1894,1 712, navaja glagol n/Ani^j z dvojnim po- \ menom: I
1. entspriessen (=prikUti, vzkUti, pognati, izvirati),- hervorkommen (pokazati se, priti na' dan), hervordringen (pridreti, privre ti): vlaga nikne (= vznika) iz drevesa Pleteršnik, II 812 j ima tudi glagol vznikniti aufgehen, aufkeimen (v. Samen), vzkUti (o semenu) i
127'
ter - zanimivo in važno za nas - samostalnik vznikva (das Wiederhervorkommen eines Baches = ponovno pojavljanje - privretje na dan - potoka).
2. verschwinden (= izginiti).
K temu glagolu spadajoči samostalnik navaja zopet Pleteršnik II146: ponikva, tudi pónik-va (zloženka potnikva) »eine Versenkung, ein Erdloch, wo sich ein fliessendes Wasser im Erdboden verUert« (ugrez, udor, usad).
Prav tako Slovenski pravopis (1962) str. 622, poleg glagola ponikniti, ponikavati navaja le besedo ponikva »kraj, kjer voda ponikuje«, kot tudi krajevno ime Ponikva, Ponikva (SP 1962, str. 623).
Tudi Skok, o. c, 11 571, našteva za srbohrvaščino glagole niknuti, poniknuti, zmk, nikniti (izčezniti, »izginiti«) ter samostalnik ponikva: 1. mesto gdje voda ponire (takoder slov.).
2. toponim (zopet pa žal ni imena za mesto, kjer voda privre na dan!)
Ponikva torej pomeni kraj, kjer voda ponikne, izgine v zemljo; pri tem pa se nam vsiljuje misel, da se je morda za kraj, kjer voda privre na dan, na vrh, začela rabiti sestavljenka VRHNIKVA, oblika, ki bi torej predstavljala Ponikvi pomensko nasprotno besedo (anto-nim).
In kakor je Skok domneval za nastanek toponima VRLIKA disimilacijo r-r > r-1 iz VRH RIJEKA, bi malo podobno za VRHNIKVO domnevali zelo možen disimilacijski izpad soglasnika v v zadnjem zlogu: V- (v) : Vrhnikva > Vrhnik(v)a > Vrhnika.
II. Malo drugačna, a zdi se nam, da tudi možna razlaga našega imena bi bila iz Vrh + (domnevan) samostalnik nyrka (= »kraj, kjer voda na dan privre, izvira«, o čemer piše Ramovš, HGr 98; tu namreč avtor za krajevno ime MIRKE pri Vrhniki (seveda le) domneva izhodiščno obliko nyrbka Če je ta beseda res obstajala, mislimo, da ne tvegamo preveč z domnevo, ki je Ramovš ni izrazil, da bi v zvezi s predlogom vrh tudi lahko vodila - zopet po disimilacijski poti - (r - r > r - 0) do Vrhnike: vrh + nyrbka > VRHNIKA.
Po rokopisu prepisala Avrelija Grad-Goriup, hči
Lileralura:
(II Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije, II. str. 752, Ljubljana /975
(2) F. Ramovš, Hist. gram. slov. jezika II, Lj. 1924
(3) F. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, Lj. 1967
(41 P. Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika III 624, s. v. vrh {5| Milko Kos, o. c. 11 732: Vrhkrka, nekdaj grad ob izviru dolenjske Krke
128
Janez Orešnik
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENSKE BREZNAGLASNICE SE VEDEJO PREDVSEM KOT PROKLITIKE
Slovenska slovnica 1976 deli breznaglasnice slovenskega knjižnega jezika a) na prokli-Učne, b) na proklitične ali enklitične.
Podatki o naslonkah na straneh 57-8, 535, 538-40 omenjenega dela (iz katerega je tudi nekaj tu spodaj sledečih primerov) so me navedh na misel, da je treba prokhtično in en-khtično rabo skupine b dodatno razvrstiti po pomembnosti, in sicer menim, da so breznaglasnice skupine b predvsem proklitike, enklitike pa le bolj obrobno. Zaradi osnovnosti proklitične rabe sihjo pred prvo naglašeno besedo stavka (ne za njo). Ta težnja je uresničena
1) popolnoma v stavkih iz samega naslonskega niza; sj si ga (naglašena je zadnja khtika, ne prva, nenaglašeni se torej vedeta proklitično);
2) popolnoma za breznaglasnim (seveda proklitičnim) podrednim veznikom in naj: koi da bi se ga nalokal;
3) popolnoma v vprašalni obhki, ki jo uvaja vprašalni členek: ali/a/mai/kaj si se udaril (če vprašalni členek manjka, je možno si se udaril in udaril si se, s pomenskim razločkom);
4) včasih za breznaglasnim (seveda prokUtičnim) prirednim veznikom (razen tistega pa, ki spada med breznaglasnice skupine b): in se ni več drznila za fanti proti in za fanti se ni več drznila (s pomenskim razločkom);
5) včasih tudi sicer, zlasti če je v stavku samo ena naglašena beseda: se bo nadaljevalo, se priporočamo, je daleč, dalje ga pelje kot otroka, je znala obljubit.
Če stojijo breznaglasnice skupine b vendarle za prvo naglašeno besedo stavka, se resda vedejo enklitično (dokazano tako, kadar stojijo za edino naglašeno besedo stavka: odšli so), a še takrat ne dosledno. Npr. če je pred breznaglasnicami skupine b vrivek {zunaj, mislim, je zatulil pes) ali če je na »prvem« mestu stavčen stavčni člen (kadar so se zunaj oglasili koraki, smo se ozrli; »kmalu se vrnem«, je rekla), kaže premor neposredno pred naslonkami, da se le-te vedejo prokhtično (čeprav stojijo za »prvim« mestom v stavku).
129
BORISU URBANČIČU OB SEDEMDESETLETNICI
Vedro in veselo lahko intoniramo zapis ob visokem življenjskem jubileju prof. Borisa Ur-bančiča, kajti letnica 1973, ko je odšel v pokoj, ne pomeni zareze v njegovem kulturnem delovanju: nadaljuje z delom na področju slovenskega jezikoslovja in tudi z vlogo, ki mu je bila dodeljena kot lektorju češkega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani velik del življenja. Kot da mu častitljiva leta prav nič niso odvzela življenjskih moči in poguma.
Življenje našega jubilanta je že na zunaj zaznamoval nemirni čas in mu določil odgovorne naloge: rodil se je v Ljubljani 21. decembra 1913 in sodi v generacijo izobražencev, ki si je pridobivala svoje znanje na domači, slovenski univerzi (diplomiral je iz slovenskega in starocerkvenoslovanskega jezika), toda sredi študijskega poglabljanja in znanstvenega dela je mlade ljudi presenetila druga svetovna vojna in vključiti se je bilo treba v narodnoosvobodilni boj. Urbančičevi življenjepisni podatki kažejo na pomembne funkcije, ki jih je opravljal v letih vojne in po njej. Že do odhoda v partizane je deloval kot okrožni sekretar agitpropa, po letu 1943 pa imenujmo le nekatere vloge: v upravi partijske šole, v predsedstvu SNOS, v uredništvu slovenskih poročil za Radio svobodna Jugoslavija, načelnik Tanjuga za Slovenijo itd. Po osvoboditvi se je posvetil predvsem prosvetnemu delovanju, delal je v ministrstvu za prosveto in v agitpropu pri CK KPS kot urednik partijske revije Delo od leta 1948 do 1952.
Ob vsem tem dejavnem javnem življenju pa gre Urbančičeva strokovna usmerjenost v bohemistiko, ki si jo je za področje svojega strokovnega dela izbral že v študijskih letih. Da bi čim bolje opravljal vlogo posredovalca med dvema sorodnima kulturama, se je v znanju češkega jezika, jezikoslovja in književnosti nekajkrat študijsko izpopolnjeval na Češkem (leta 1933, 1939/40 in tudi v letih po osvoboditvi). V obdobju 1941-1943 mu je bilo zaupano delo lektorja za češki jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in to na osnovi njegovega takratnega strokovnega dela: za dve študiji s področja češko-slovenskih književnih zvez je namreč v letih 1936 in 1937 prejel svetosavsko nagrado ljubljanske univerze. V vlogi lektorja za češki jezik je prof. Boris Urbančič nadaljeval po letu 1947; generacijam študentov slovenistike in slavistike po vojni je v okviru lektorata na fakulteti posredoval znanje češkega jezika in vedenje o češki znanosti in kulturi.
Kot nosilec slovenske bohemistike je na začetku začrtoval svoje strokovno delo v podobnih smernicah kot njegov predhodnik Vaclav Burian - v raziskave češko-slovenskih književnih stikov (npr. Češka proza u Slovincu, Csl. -jihosl. revue, Praha 1936). Problematika bogatih stikov med Čehi in Slovenci je še nadalje ostala področje Urbančičevega strokovnega zanimanja (prim. njegova poročila o publikacijah s tovrstno tematiko) in se ji posveča tudi danes, ko intenzivno raziskuje slovensko-češke zveze; v obsežnem poglavju jih bo avtor prikazal v Enciklopediji Slovenije in Jugoslavije. Vendar pa mu je lektorsko delo, podrobnejša jezikovna obravnava besedila, odpiralo še druge oblike strokovnega delovanja: prevajanje in strokovno obravnavanje jezikovnih problemov. Čeprav ima vrsto prevodov iz češke književnosti, se tej dejavnosti ni posvetil v celoti. In če bomo ob hterarnem biserčku Josefa Čapka, ki ga je poslovenil Boris Urbančič, izrazili obžalovanje, zakaj ni širše zastavil prevajalskega peresa, bomo to zapisali zato, ker je knjiga O psičku in muci (MK 1972) presajena v slovenščino tako lepo, da so jo sprejeli za svojo zlato knjigo številni mladi bralci.
130
Veliko bolj vneto in predano pa je zastavil strokovne moči jezikoslovnem delu, in sicer ' od začetkov šestdesetih let V izhodiščih Havrankove češke teorije o knjižnem jeziku, ki : jo je kasneje izpopohijeval Alois Jedhčka, je Boris Urbančič obravnaval vrsto problemov ; iz slovenskega oblikoslovja, pravopisa in jezikovne kulture, in sicer v strokovnih revijah in i referatih na slavističnih zborovanjih na Bledu, v Piranu, Sarajevu in v Bratislavi. Gotovo ; bo trajno vrednost ohranila njegova študija »Bravec« kot pravopisni in pravorečni problem \ (Slavistična revija XIV, 1963), ponatisnjena tudi v knjigi O jezikovni kulturi (1972), v ka- ' teri so obravnavana nekatera zelo občutljiva vprašanja slovenskega jezikoslovja (puri- ; zem, kriteriji pravilnosti, izposojenke iz srbohrvatskega jezika idr.). Da je bila knjiga v javnosti sprejeta, kaže dejstvo, kako kitro po izidu je bila razprodana; leta 1973 je izšla druga izdaja, razširjena s poglavjem o stihstiki. Zadnja leta Boris Urbančič zelo aktivno spremlja jezikovno problematiko v zvezi z nastajanjem novega slovenskega pravopisa. Njegova | kritična ocena Načrta pravil za novi slovenski pravopis (v Slavistični reviji 1978, št. 1 in v Naših razgledih 1982, št 8) je s svojim drugačnim gledanjem na pravopisne probleme povzročila živahno strokovno razpravljanje.
Za potrebe češkega lektorata na fakulteti je Boris Urbančič oskrbel dve učni knjigi; v cik- \ lostirani Češki čitanki (1967) je predstavil umetnostna in strokovna besedila znanih če- ; ških avtorjev, v visokošolskem učbeniku Češčina (1980) pa je ob soavtorstvu Aloisa Jed- i hčke in Pfemysla Hauserja prikazan glasovni, gramatični in besedotvorni ustroj češkega \ jezika z dodanim poglavjem čeških besedil in dvojezičnih slovarčkov. In prav pri tej ; knjižni publikaciji žeUmo povedati, kako zelo si je Boris Urbančič v povojnem obdobju ; prizadeval obnoviti in poglobiti vezi med Čehi in Slovenci; tudi tako, da je omogočal daljši : ah krajši študij na praški univerzi mladim slovenistom, ki jih je sam navdušeno usmerjal v jezikoslovje. Kot sad skupnih ustvarjalnih moči je izšla kpjiga češke kratke proze Čas I nespečnosti (zbirka Kondor, 1967) ob souredništvu Fran tiska Benharta in Borisa Urban- ' čiča, ki je v spremni besedi objavil članek o jeziku prevodov.
V našem jubilejnem zapisu ne moremo imenovati vsega niti ne zapisati globljih strokov- ; nih anahz. Čisto na koncu ne smemo izpustiti podatka, da je Boris Urbančič v letih : 1959-1965 urejeval tudi jezikoslovni del revije Jezik in slovstvo in objavljal v njej svoje ^ strokovne prispevke. Ob življenjskem prazniku mu izrekamo zahvalo za opravljeno delo ' in pošiljamo na straneh našega glasila iskrene čestitke. \
Albinca Lipovec} Filozofska fakulteta v Ljubljani 1
131
NEKAJ METODIČNIH SMERNIC ZA UČENJE SLOVENŠČINE ITALIJANSKO GOVOREČIH
Problematika učenja vsakega tujega jezika se z vsemi svojimi posebnostmi vključuje v najširši problemski sklop jezikovne vzgoje. Tudi učenje tujega jezika je, razen od čisto jezikovnih, odvisno še od vrste pedagoško-psiholoških, socioloških, tehničnih in drugih dejavnikov. Zato raziskav in razmišljanj o tej tematiki še zdaleč ne moremo omejiti le na iskanje ozko koncipirane in že vnaprej določene »najboljše metode« in zato mora biti jezikovni učitelj seznanjen z možnostmi najrazličnejših metodičnih pristopov, učnih tehnik in dinamičnih, odprtih operativnih modelov, da lahko v dani učni situaciji v skladu s postavljenimi smotri in objektivnimi materialnimi možnostmi (učbeniki, plošče, kasete, fonolaboratorij...) izbere najprimernejše.
Kadar je govor o učenju slovenskega jezika itahjansko govorečih (Ji = italijanski jezik), je treba ločiti dve skupini govorcev: tiste, za katere je slovenščina tuj jezik v pravem pomenu besede (J2), in tiste, za katere je to jezik socialnega okolja. Mišljeni so pripadniki italijanske narodnostne skupnosti, ki žive na narodnostno mešanem ozemlju v Slovenskem primorju. Specifičnost učenja slovenščine kot je'zika okolja izhaja predvsem iz posebne, široke »učne situacije« in svojevrstne motivacije v dvojezičnem okolju.
Ta prispevek želi na osnovi izkušenj iz lektorske prakse nakazati eno od možnih izhodišč in podati nekaj smernic pri učenju slovenščine kot tujega jezika za Italijane na univerzitetni stopnji z jezikoslovno-književno študijsko usmeritvijo. To specifikacijo je potrebno navesti, ker vsako učno situacijo karakterizirajo posebni smotri, od katerih je odvisen izbor jezikovnega gradiva (selekcija), njegova razvrstitev in stopnjevanje (gradacija) ter predstavitev v procesu učenja (učne tehnike). Učni proces v navedeni situaciji vključuje spoznavanje slovenskega jezikovnega sistema, usposabljanje za aktivno obvladanje jezika v govorni in pisni obliki in na višji stopnji sprejemanje tistih vedenj, ki omogočajo čim polnejše dojemanje njegove najzahtevnejše funkcijske zvrsti - umetnostnega jezika. Z učenjem jezika naj bi bilo čimbolj organsko povezano tudi spoznavanje slovenske kulture v najširšem, modernem pomenu te besede. Ta zahteva je eden izmed kriterijev pri izbiri jezikovnega gradiva.
Pri učečih se na tej stopnji izhajamo iz določenega poznavanja zakonitosti lastnega, pa tudi še enega ali več tujih jezikovnih sistemov, kar nam omogoča primerjave na glaso-slovni, oblikoslovno-skladenjski in besedoslovni ravnini. Obstaja tudi možnost, da je kateri od tujih jezikov, ki jih/ ga študentje znajo ali študirajo, slovanski, kar ne le olajšuje, ampak tudi popestruje pridobivanje jezikovnega in jezikoslovnega znanja. Ker pa jezik ni samo statični skupek sistematičnih, vzajemnih struktur, temveč tudi dinamičen organizem, katerega osnovna funkcija je čim popolnejše sporazumevanje, je tudi za primerjalni kontrastivni pristop najprimerneje izhajati iz relativno zaključenih besedil neumet-nostnega in umetnostnega jezika, ki poleg splošnih sistemskih vključujejo tudi sobesedil-ne značilnosti. Gre za t i. pedagoško kontrastivno analizo, ki naj v čim večji meri prispeva k jezikovni zmožnosti študentov. V okviru tega prispevka ni mogoče pokazati, kako poteka obravnava učne enote v celoti: od uvodne motivacije prek globalne obravnave besedila, jezikovne razlage in vaj do končnega preverjanja pridobljenega znanja. Pozorni bomo samo na nekatera dejstva, ki jih je pri pedagoški kontrastivni analizi treba upoštevati.
132
Primerjava slovenskega in italijanskega jezika nam razkriva številne sistemske razlike, ki pri učenju slovenščine delujejo kot negativni prenos iz materinščine. Za jezikovnega učitelja je pomembna ugotovitev, da vse te razlike ne vplivajo enako močno in tudi ne enako dolgotrajno na sprejemanje slovenskega jezikovnega sistema. Najlažje jih ugotavljamo po t. i. interferenčnih napakah in tako odkrivamo »kritične kontrastne cone«. In-terferenčne napake je mogoče precej pregledno zbrati za vse ravnine jezikovnega sestava, naslednji izbor pa naj za ilustracijo pokaže nekaj najbolj pogostnih oziroma najbolj problematičnih.
Pri artikulaciji glasov predstavljata v začetni učni fazi izgovomi problem fonema h in ž, ki ju v fonološkem sestavu itahjanskega knjižnega jezika ni; nadalje glasovni sklop s + zvočnik, v katerem ItaMjan izgovarja zveneči sičnik (smo - zmo, slovenski - zlovenski). Včasih je nekoliko premehak izgovor šumevcev in sičnikov, ki je povezan z nezadostnim ločevanjem teh fonemov (sum - šum). Težave, ki se pojavljajo v zvezi z o-jevskimi in e-jevskimi fonemi, pa naj ne bi - kar se tiče artikulacije - izvirale povsem in direktno iz sistemskih razhk. Tudi fonološki sestav itahjanskega jezika loči ozke in široke o-jevske in e-jevske glasove, nima pa polglasnika. Vendarle pa se polglasnik v govoru začetnikov zelo pogosto pojavlja, ker močno težijo k za italijanščino značilnemu odprtemu zlogu na koncu besede (njena moža). - Ko iščemo vzroke artikulacijskih in razlikovalnih težav s posameznimi fonemi ob mehanični primerjavi fonoloških sestavov obeh jezikov, se moramo zavedati, da imajo naše ugotovitve le hipotetično vrednost, ker je treba izgovorno problematiko glasov preučevati bolj kompleksno. Za pravilen izgovor niso pomembni samo posamezni fonemi, ampak celotna zvočna podoba z značilnimi intonacijskimi poteki in ritmičnimi sekvencami. Tu je »negativni« vphv materinščine običajno zelo dolgotrajen.
Na oblikoslovno-skladenjski ravnini omenimo med najkritičnejšimi kontrastnimi conami predvsem tiste, ki so v določeni meri tudi izraz drugačnega pogleda na zunajjezikovno resničnost, izraz neujemanja principov strukturiranja zunaj jezikovne danosti v obeh jezikih. Povezane so z drugimi in drugačnimi oblikoslovnimi kategorijami, kot so npr. dvojina, srednji spol, neujemanje v glagolski rekciji, zlasti pa drugačen modalni in časovno-vidski sistem. Če pustimo ob strani znane težave v zvezi s končniškim sklanjanjem in stopnjevanjem, je v jedru te problematike glagolski vid, ki je obhkoslovno sorazmerno hitro, toda pomensko-predstavno le počasi sprejemljiva kategorija. Dolgo se pojavlja tudi interierenčna napaka v rabi sklona ali pa prislova v zvezi z vprašalnicama kje in kam (Bila sem v Ljubljano, Pojdi zunaj), ker Itahjan v materinščini s prislovnim določilom ne izrazi, ali gre za mirovanje v prostoru ah za gibanje v določeno smer. Pri glagohh, pri katerih je opozicija stanje - gibanje jasna, je napake mogoče z ustreznimi vajami čez čas odpraviti, težje pa je priti do prave predstave izraženega glagolskega dejanja pri stilnih niansah, kakršna je npr. v povedi Deček je izginil v grmovje/med grmovjem. Pri zaimkih je treba omeniti vsaj napačno rabo povratno svojilnega zaimka svoj, za katero je, dokler se ne avtomatizira, potrebna skladenjska anaUza, pri vezniških besedah pa vzročni ker, ki ga ita-hjansko govoreči meša z vprašalnim prislovom zakaj, saj sta v itahjanščini oblikoslovno enaka (Zakaj te ni bilo? Odgovor: Zakaj sem bil bolan.) Oblikoslovna enakost v itahjanščini botruje tudi napačni rabi besed bolj in več (it. piu).
Ne bi posebej osvetljevali pogostnih interferenčnih odstopov, ki imajo svoj izvor v znanih posebnostih slovenske skladnje, kot je npr. osebek v rodilniku, vezava povedka z osebkom, kadar je ob kohčinskem pridevniškem prilastku jedro osebka v rodilniku množine (interferenčna napaka Pet/ Nekaj študentov so sedeh v predavalnici) itd. Pri besednem redu, ki prav tako spada v skladenjski okvir, ni toliko težavna členitev po aktualnosti kot razvrstitev naslonk v naslonskem nizu in njihovo mesto v povedi. Po pogostni stavi na-slonk, kot jo ilustrira primer Včeraj moj brat je kupil kolo I ieri mio fratello ha comprato
133
una bicicletta /, lahko upravičeno sklepamo na negativni prenos besednega reda iz materinega jezika.
Pri strukturiranju zapleteno zloženih povedi stopi v ospredje kontrastivno kritično področje, ki ga je klasična slovnica označevala z »ujemanjem ali sosledico časov«, pa tudi stilne značilnosti italijanskega jezika, npr. večje število trpnih konstrukcij, deležniških in nedoločniških polstavkov.
Če se pri poglabljanju v sistem slovenskega jezika in v njegova besedila zavedamo naštetih in še številnih drugih interierenčnih ovir, vemo, kam osredotočiti kontrastivno jezikovno primerjavo in katerim področjem je treba odmeriti čim več vaj za formiranje aktivnih govorcev slovenščine. Jezikovna razlaga pri zarisanem metodičnem prijemu se bistveno razlikuje od - lahko rečemo - že preživele slovnično-prevajalne metode, po kateri poteka učenje tujega jezika prek sprejemanja slovničnih pravil in iz brez konteksta konstruiranih fraz, pri čemer je učiteljeva naloga predvsem razložiti pravila s primerjavo med materinščino in tujim jezikom po formuli, »kako prevesti: x = element J, v y = element Jj. Pri pedagoško kontrastivni analizi je slovnična osvetlitev zelo zahtevna faza, ker mora učitelj jezika izrabiti vse svoje znanje, pa tudi vso svojo iznajdljivost, da prikaže gradivo učečim se tako, da skupaj z njim pride do ugotovitev in zaključkov, ki niso zgolj opis formalnih jezikovnih dejstev. Pri tem se pojavi tudi vprašanje metajezika. Na začetku je potrebna materinščina, z učenjem jezikoslovne terminologije pa sčasoma preidemo na lažje razlage v tujem, v našem primeru slovenskem jeziku. Jezikovno gradivo in ves učni proces morata biti pripravljena, programirana, za tako organizirano delo pa je potreben ustrezen učbenik. Ni priporočljivo, da jezikovne probleme obravnavamo le priložnostno, kadar pač opazimo zanimiv interferenčni odstop, ker je nevarno, da na tak način ne posredujemo zaokroženega jezikovnega znanja.
Za učenje slovenščine italijansko govorečih so trenutno na voljo slovnica dr. Antona Kacina Grammatica della lingua slovena, ki je značilen primer učbenika po zastareU slov-nično-prevodni metodi, pred nedavnim izšla knjiga dr. Jožeta Toporišiča Zakaj ne po slovensko - Lo sloveno con il metodo sintetico (Založništvo tržaškega tiska, 1982) in v slovenščini napisani učbenik Hermine Jug-Kranjec Slovenščina za tujce (Lj. 1978). Zadnja dva učbenika. Zakaj ne po slovensko in Slovenščina za tujce, vpeljujeta in uveljavljata najsodobnejša spoznanja iz didaktike tujih jezikov. Potreben bi bil tudi sodobnejši in popolnejši itahjansko-slovenski in slovensko-italijanski slovar.
Ljudmila Cveteli-Russi Filozofska fakulteta v Trstu
/z bibliogmiiie:
Wanda d'Addio Colosimo: Lingua straniera e comunicazione. Problemi di glottodidattica, Bologna 1980. Giovanni Freddi: Metodologia e didattica delle lingue straniere (Minerva italica, 1979).
I materiali linguistici nella didattica delle lingue. Scritti di William F. Mackey, Anthony Howatt, S.Pit Corder, David A. WUkins, M.-J. de Vriendt, Rémy Porquier, Francis Debyser, James S. Noblitt (Zanichelli editore Bologna, 1978).
134
TVORNIK IN TRPNIK
(Poskusna lekcija za višje razrede osnovne šole)
Obravnava
Primerjajmo:
Učitelj je pohvalil učenca. Žerjav naklada ladjo.
Učenec je bil^iohvaljen (od učitelja). Ladja se^iaklada.
Zgornja para stavkov sta vsebinsko enaka, samo da je v prvem stavku v središču pozornosti vršilec dejanja (tj. učitelj, žerjav), v drugem pa od dejanja prizadeti (tj. učenec, ladja). Prvi stavek je v tvomiku, drugi v trpniku.
V tvomiku je vršilec dejanja osebek, od dejanja prizadeti pa predmet V trpniku pa je od dejanja prizadeti osebek, vršilec dejanja pa je prislovno določilo ah pa je izpuščen. Tvorno obliko v trpniku zamenjamo s trpno (tj. s pomožnim glagolom biti in trpnim deležnikom na -n/-t aU pa s prehodnim glagolom in se).
Deležnik stanja na -n/-t
Obhka z deležnikom na -n/-t izraža stanje po dovršenem dejanju, če se ne da pretvoriti v netrpniško obhko istega časa in vida: tako npr. Ladja je naložena ne pomeni Ladjo naložijo ali Ladjo nakladajo.
Pomeni besedice se
Besedica se ob glagolu ne zaznamuje zmeraj trpnosti. Tak se je lahko marsikaj:
1. sestavni del glagola brez posebnega pomena: Jože se smeje. - Milena (se) joka.
2. jezikovno sredstvo za izražanje trpnika:
France Prešeren se je rodil ('je bil rojen') 3. decembra 1800.
3. splošni vršilec dejanja:
V tem naslanjaču se dobro sedi ('ljudje dobro sedijo').
4. neprehodnost (potek namesto dejanja): Steklenica se je razbila ('sama od sebe').
5. glagolski predmet:
Le poglej se ('sebe'), kakšen si.
Dvoumnosti
Ker trpnik nima samosvoje oblike, se oblika z deležnikom na -n/-t lahko razume trpno ali pa ne. Tako stavek Jopica bo spletena lahko razumemo Jopica bo kmalu spletena 'jo bo kmalu kdo spletel' (kot trpnik) ah kot Jopica bo (s) pletena, ne pa (s)kvačkana (kot tvornik, stanje).
135 ^
Isto velja tudi za obliko s se. Stavek Majda se ocenjuje lahko pomeni Majda ocenjuje sama sebe (tvomik) aH Majdo ocenjujejo drugi (trpnik).
Stavčni tip Majdo se ocenjuje (prizadeti v tožihiiku ob glagolu s se) v zbornem jeziku ni dovoljen, se pa precej govori.
Vaie
1. Stavke na levi dopolni z deležniki na -nZ-t: i
i
Cezar je premagal Pompeja. Pompej je bil ................................................ \
Fašisti so ustrelili Toneta Zgonca. Jone Zgonc je bil .......................................
Teta je skuhala žgance hitro. Žganci so bili ................................................
Postavih so šotor. Šotor je bil ....................................................
Jože bo popravil kolo. Kolo bo........................................................... |
Sonjo kličejo v pisarno. Sonja je .......................................................... i
Napredne ljudi pogosto preganjajo. Napredni ljudje so ....................................
2. Tvornike pretvori v trpnike z deležnikom na -nZ-t: |
Peter občuduje mojo sestrično. - Vesno so poslali v Gorico. - Ivan je našel denarnico. - i Otroke so povabili k teti. - Opice so pozdravile občinstvo. - Med vojno so Štanjel požgali. : - Pogodbo so podpisali aprila. ]
Zgled: Profesorica je vprašala Nino tretjo vajo. |
->• Nina je bila vprašana tretjo vajo. i
i
3. Trpnike z deležniki na -n/-t pretvori v tvornike: |
Marljiv učenec bo pohvaljen od vseh učiteljev. - Oče je bil izigran od hčere. - Dalmati- > nova Biblija je bila natisnjena na Nemškem, ker je bilo tiskanje v Ljubljani od vlade pre- ; povedano. - Nemški bataljon je bil razbit od partizanskih enot. - Delegat je bil izbran od [ učencev. ¦
Zgled: Jerica je bila ujeta od Milana. Milan je ujel Jerico.
4. Tvornike pretvori v trpnike s se:
Vstopnice prodajajo eno uro pred predstavo. - Naročnino lahko poravnaš v dveh obro- | kih. - Jajca kuhamo dve minuti. - Pred jedjo si umij roke. - Oktobra grabijo listje. - V mra- \ ku slabo vidimo. - To je posoda, v kateri lahko kuhaš čaj. - Treba bi bilo, da uredimo oko- ' lieo hiše.
Zgled: Pšenico žanjejo.
-» Pšenica se zanje.
i
5. Trpnike s se pretvori v tvornike:
i
Naznanja se, da bo v nedeljo gasilska veselica. - Naproša se, da naročniki čim prej poravnajo naročnino. - Sprejemajo se novi delavci. - Denarnica se je našla. - Zgornja stran palačinke se namaže z marmelado.
Zgled: Vabi se k obilni udeležbi. 1j
-»Vabimo k obilni udeležbi. .. i-
136
6. Podčrtaj povedi, ki pomenijo stanje:
Tovornjak je bil naložen z opeko. O nesreči nismo obveščeni.
Tovornjak je bil naložen v hipu. Oče je bil obveščen sinoči.
Knjige so bile hitro zavite. Slavko bo hitro obrit
Knjige so zavite. Slavko je zmeraj lepo obrit
Greda je dobro pognojena. Hiša je bila zidana iz kamna.
Greda je bila pognojena lani. Hiša je bila sezidana pred sto leti
Zgled: Tabla je bila med odmorom očiščena.        (Trpnik) ('Nekdo je med odmorom očistil tablo.')
Tabla je očiščena. (Stanje po izvršenem dejanju)
('Tablo so očistih prej.')
7. Podčrtaj povedi v trpniku:
Mama že pripravlja zajtrk. Časopisi pišejo o draginji.
Zajtrk se že pripravlja. Piše se o draginji.
Gradijo most čez Sočo. Nataša umiva bratca.
Most čez Sočo se gradi Nataša se umiva.
Nasipavajo cesto. Iščemo profesorja matematike.
Cesta se nasipava. Profesor matematike se išče.
Zgled: Hiša se ruši z buldožerjem. (Trpnik)
('Hišo rušijo z buldožerjem.') Hiša se ruši ('sama od sebe'). (Tvornik)
8. Izberi obliko, ki se rabi v zbornem jeziku:
Zdaj se že zanje (pšenico - pšenica). - (Obleka - obleko) za starejšo žensko se proda. -(Knjiga - knjigo) se zavije. - (Varuška - varuško) za dveletnega otroka se išče. - Očala se že (popravlja - popravljajo). - (Mama - mamo - mame) se pa nič ne vpraša, kaj? - (Nova šola - novo šolo) se bo (zgradila - zgradilo) drugo leto.
9. Ali rabiš ob trpniških glagolih s se samostalnik v imenovalniku ali tožilniku, npr Od tod se vidi Gorica ah Od tod se vidi Gorico (Iz razreda se sliši učitelj ali Iz razreda se sliši učitelja)?
Didaktični napotki
Učna praksa kaže, da je poglavje o glagolskem načinu zelo težko. Tvorba trpnikaše ne povzroča toliko težav kot pa razlikovanje trpnika od stanja po dovršenem dejanju. Še posebno težko pa se je odločati, kdaj je trpnik normalno izrazno sredstvo in kdaj prisiljeno. Če hočemo učence zares miselno aktivirati, z njimi reševati vaje in iskati še nove primere trpnikov, bomo porabili najmanj tri učne ure. Lekcija o trpniku je sestavljena tako, da v njej ne dobi učenec nobenih odvečnih informacij, ampak le najnujnejše; pač pa vsak učni korak povežemo z ustrezno vajo; tu naj učenci pokažejo, ali so teoretične postavke dojeli prav ali ne.
Kot je znano, v slovenščini rabimo trpnik redkeje, kot se rabi v nemščini, angleščini, italijanščini ah francoščini. To najbrž zavisi od razvojne stopnje naroda ali posameznika in od množice izraznih sredstev, ki so v danem jeziku na razpolago (od možnosti premeš-
137
čanja besed v stavku, pregibnosti ipd.). V slovenskem publicističnem in strokovnem jeziku ali v aforizmih se kljub našemu odporu do trpnika le večkrat pokaže potreba po njem, npr. Jože Volk je bil od vojaškega sodišča obsojen na dvajset let zapora. - Voda se segreje z Bunsenovim gorilnikom. - Lep glas se sliši daleč, grd pa še trikrat dlje.
V Bajec-Kolarič-Rupel-Šolarjevi slovnici ni bila posvečena zadostna pozornost pomenski enakosti tvomika in trpnika Tako se je učiteljem in učencem ob tej slovnici zdelo, da navideznemu trpniku Vrata so odprta ustreza tvornik Odpira (-jo) vrata. To dvoje pa je po glagolskem vidu in pomenu različno. Že Josip Šuman je v svoji slovnici iz leta 1881 do-vršne deležnike na -nZ-t imenoval dokončalnike, medtem ko je nedovršne deležnike imenoval prave sedanjike. Tudi Jože Toporišič v novi slovenski slovnici razlikuje dve vrsti deležnikov na -nZ-t: izraze stanja po izvršenem dejanju in prave trpnike.
Če hočemo ugotavljati pomenske odtenke deležnikov na -nZ-t, ne zadostuje več enostopenjski algoritem za ugotavljanje trpnika, ampak je potreben dvostopenjski:
Primeri za analizo: Teta je povabila nečaka. - Nečak je bil povabljen. - Nečak je povabljen.
<^Ali je v povedi deležnik na -n/-t?^ | Ni trpnik. [
1 J Teta je povabila nečaka.
da
/Postavi domnevno trpniško obliko    \ ,-.—, j
<^ v tvornik. Ali je ohranjena pomenska \- | Ni trpnik. |
\enakost (vid, čas)?_^ NečaA je povabljen.
^ Teta je povabila nečaka.
da Trpnik
Nečak je bil povabljen (od tete). \
= Teta je povabila nečaka. j
Na podoben način ravnamo tudi pri trpnikih s se. Sprašujemo se, ali pomeni npr. Stolp se ruši, da stolp rušijo drugi ali da se ruši sam od sebe. Prvo je trpnik, drugo tvornik. Če : se iz same povedi ne dobi odgovora na to vprašanje, ga je treba dobiti iz širšega sobesedila j (... zato ga bo treba podreti, ... ker bodo zgradili novega), ali pa nam ostane poved dvo- j umna. \
Ugotavljanje pomena deležnikov na -n/-t ali glagolov s se je dosti težje, kot je bilo samo ! odkrivanje teh oblik, ki je bilo v šoli včasih v navadi. Pri diskusijah o pomenski enakosti j in neenakosti se zmeraj najdejo učenci, ki ne občutijo pomenskih razlik, ali pa taki, ki si | umišljajo celo večje razlike, kot so v jeziku (vzemimo za primer take pretirane razlike: j je spletena - konec dejanja; je pletena - način izdelave). Prav je, da učitelj spodbuja te diskusije, v zagrizena in zamudna pregovarjanja pa naj se ne spušča. Učence, ki nasprotujejo, naprosimo, da problematične primere pretehtajo v sebi. Po navadi gre za to, da so miselno zbegani in rabijo nekaj časa, da svoje misli uredijo.
Obravnava trpnika je že od nekdaj povezana s presojanjem, kaj je slovenski način izražanja in kaj ne. Posezimo nekoliko v zgodovino teh presoj.
Že v Janežičevih slovnicah je bil odsvetovan trpnik na -n/-t, v katerem je vršilec dejanja izražen s predlogom od in samostalnikom v rodilniku. Priporočeni so bili takile popravki: j
Pismo je bilo napisano od brata. -> Pismo je napisal brat.
138
Tega načina izražanja Jakob Sket v svojih izdajah Janežičeve slovnice ni več štel za ger-manizem in je pravilo o obveznih pretvorbah teh trpnikov v tvornik opustil. V svojem odgovoru na Lendovškovo pritožbo zaradi opustitve te zahteve se je skUceval na to, da je take trpnike rabil Prešeren in da jih rabijo tudi drugi slovanski narodi, npr. /l/n v tvoji roki roka nje ostane/ zadržana ji od moči neznane. (Prešeren) - Poštovan od svega naroda. (Srbsko) Danes, ko je vpliv nemščine na slovenščino občutno zmanjšan, rabimo tovrstne trpnike redko in večinoma v upravičenih okohščinah. Gotovo je popolnoma korekten npr. takle nagrobni napis: Ivan Kuhar / ustreljen od nacistov v letu 1942.
V naši lekciji ni izrecne prepovedi trpnikov z od in samostalnikom v rodilniku. V drugi vaji je prepuščeno učencem, da po svojem jezikovnem občutku pretvarjajo tvomike v trpnike, bodisi s predlogom od in samostalnikom v rodilniku ali pa brez tega. V tretji vaji pa take trpnike z vršilcem dejanja pretvarjajo v bolj pogosto rabljene tvomike.
Za neslovensko (romansko) velja tudi konstrukcija tipa Išče se Uršo Plut. V teh primerih slovenski slovničarji priporočajo takele popravke:
Išče se Uršo Plut. -> Išče se Urša Plut.
Pastirja se sliši daleč naokrog. -> Pastir se sliši daleč naokrog.
Ta popravek iz tožilnika v imenovalnik ima pri osebah večkrat to slabost, da lahko postane poved dvoumna: ne vemo na primer, ali poved Otrok se kopa večkrat na teden pomeni, da ga kopajo drugi ali da se sam kopa. Najbrž ravno zaradi tega ta konstrukcija s tožilnikom kljub slovničarskim prepovedim ostaja v rabi.
Med našimi jezikoslovci je zlasti Stanko Škerlj zavračal mnenje, da bi bila takšna kon-stmkcija romanizma. Ni je štel za trpnik, ampak za brezosebni stavek; zanjo je menil, da nastane v vsakem jeziku samoniklo, npr Fantje pojejo pesmico. - Poje se pesmico. - Poje se pesmica. Čeprav je tej konstmkciji prisojal slovenski izvor, je pa ni priporočal
V naši lekciji je tip Išče se Uršo Plut okvalificiran kot nezboren. Predzadnja vaja je namenjena, da bi se učenci privadiU rabiti v takih primerih imenovalnik. Zadnje vprašanje v vajah pa je zato, da bi se učenci navadili zavestno kontrohrati svoje izražanje.
Kot v preteklosti tako tudi danes nismo enotni v presoji, kateri trpnik je slovenski in kateri ne. Nekateri učitelji slovenskega jezika gredo tako daleč, da v šolarskih spisih prečrtajo prav vsak trpnik. Nekateri se zavzemajo za zelo stroga, dmgi za bolj popustljiva slovnična pravila. Kaže pa, da togo vztrajanje na brezizjemnih pravilih pripelje do razkoraka med pravili in živim jezikom ter do nepotrebnega zoževanja možnosti izražanja.
Franc Žagar Pedagoška akademija v Ljubljani
Literatura:
Anton Janežič, Slovenska slovnica, Celovec, 1854, str. 48;
Josip Šuman, Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni, Ljubljana, 1881, str. 363-364;
Jakob Sket, Odgovor na J. Lendovškove opazke, LZ 1890, str 308;
Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole, Celovec, 1916, str. 151-152;
Stanko Skerlj, Bezlična povratna rečenica s aktivnom konstrukcijom, v: Beličev zbornik, Beograd, 1937, str. 417-429;
Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Slovenska slovnica, Ljubljana, 1956, str. 220-228;
Jože Toporišič. Stoveoska slovnica, Maribor, 1976, sti. 295-297. __V
139
TIPOLOGIJA CANKARJEVE PROZE
France Bemik, Tipologija Cankarjeve proze. Cankarjeva založba, Ljubljana 1983, 574 str.
Raziskovanje Cankarjevih del, ki je tako rekoč tradicionalno navzoče v slovenskem literarnem prostoru, govori o aktualnosti celotnega njegovega dela. Ni mogoče prezreti aktualizacije in razUčnih metodoloških pristopov pri raziskovanju cankarian. Po zadnji vojni cankariana niso pridobila le novih raziskovalcev, pač pa tudi nove poglede; niso toliko naglašene metodološke možnosti kot sveži pogledi, vidno nova spoznanja, interpretativ-ne možnosti in celo radikahzacija drugačnega branja Cankarja. Med proučevalci Cankarjevega dela je France Bemik že poprej opozoril nase, s Tipologijo Cankarjeve proze (CZ, 1983) pa je podal ambiciozno, študijsko zaokroženo sintezo tipoloških spoznanj kot pomenskega jedra obsežne raziskave. Ko pomislimo na cankariana nasploh, na mnoge domače natise, pa je potrebno ugotoviti, da žal v prevodih ni bilo upoštevano tisto ah vsaj dovolj ne, kar je med študijami in razpravami nastalo na tujih univerzah. Prej ali slej bo potrebno poskrbeti za prevode tistih del ali vsaj odlomkov, ki s kakovostjo in spoznanji bistveno bogatijo cankariana.
France Bemik si je zastavil nalogo, da preuči Cankarjevo prozo z vidika zvrstnosti, njenih poetoloških značilnosti in pojavnosti. Pri ogromni gmoti okoli 400 naslovov je bil potreben selektiven pristop in poetološka-tipološka razčlenitev. Vključuje pa tudi oblikovalni postopek, seveda pomembnejši del, enako velja tudi za estetsko genezo. Težaven problem pomeni stil Cankarjevega leposlovnega pripovedništva. Eno od vprašanj, ki se mu bralec kar ne more izogniti, je literamoteoretične narave: avtor obsežne razprave namreč postopa tako, kot da je povsem evidentno, kaj so zvrsti in vrste. Drugače povedano: F. Bemik ni hotel posegati v nadrobne teoretične opredelitve o romanu, črtici, povesti idr. in je očitno menil, da bi ga to oddaljilo od tistega specifikuma, ki ga želi formalno, vsebinsko in idejno odkriti znotraj tipoloških krogov Cankarjeve proze. Vendar bralec ne more ubežati potrebi po pojmovni opredelitvi posamezne literarne zvrsti, ne zaradi klasifikacije kot take, marveč zaradi literarno označujočih možnostih in poetološke specifike, ki jih vsebuje posamezna vrsta. Zadrege so receptivne narave in literamoteoretične možnosti razlikovanja so odprte narave; dovolj bodi za ilustracijo, da nekateri Uterami zgodovinarji poimenujejo Hlapca Jerneja in njegovo pravico novela, drugi povest; pa spet Cankarjeva povest je v mnogočem dmgačna od Jurčičeve aU Bevkove, razUčna od klasične. Ali je v prozi Ivana Cankarja možno govoriti o kratkem romanu, ali je možno razmišljati o kratki zgodbi (short story) kot samosvoji razUčici novele? Taka in podobna vprašanja bi terjala posebno, širšo obravnavo, tega pa ni mogoče pričakovati v Bernikovem osredotočenem razglabljanju. Dejansko spadajo tovrstna Uteramoteoretična vprašanja v nekako strokovno »preddelo«, priznati pa je treba, da takega sistematičnega in vsestranskega »preddefe« Slovenci še nimamo, če izvzamemo normativno teorijo, pa nekaj redkih, parcialnih primerov. Povsem jasno je, da ne gre zgolj za poimenovanje proznih vrst, ampak za tisti opredeljujoči specifikum, ki vsebinsko, formalno in miselno napolnjuje literarna dela in jim tipološko da značilne literarne razsežnosti.
France Bemik je razporedil Cankarjevo prozo v logičnem zaporedju. Lahko bi dejali preizkušenem, seveda pa je vidno izpopolnjujoče anahziral svojevrstnosti Cankarjeve proze razvojno, znotraj tekstualnih posebnosti. Pri ugotavljanju vphvov na Cankarja se tudi F. Bemik opredeh tako, da jasno izrazi, kako ni mogoče s pozitivistično meto^do postaviti pravih relacij. V ospredju je F. Bemiku precej pomembnejše problemsko območje, namreč ugotavljanje pisateljeve duhovne in umetniške samobitnosti. Temeljna poglavja so: Us-
140
meritev k Evropi - obdobje mladostne črtice (1892-1899), Boj proti meščanski družbi -obdobje srednjeobsežne proze in romana (1899-1909), Obrat k sebi in domovini - zadnje obdobje črtice (1909-1918). Pri prvem poglavju se F. Bemik ne vprašuje le po količinskem razmerju pripovednih oblik - kot tudi kasneje ne le po tem, vendarle simptomatičnem prikazu - pač pa razčlenjuje pisateljevo obzorje, Cankarjevo tradicionalno črtico, odsev njegovega srečanja z Dunajem in uvaja pojem vinjetna črtica - po Cankarju. Pri drugem poglavju se je avtor osredotočil na problem odtujenega človeka in umetnika, se posvetil individualistični in socialistični kritiki družbe, razprl problem tradicionalnega in simbohs-tičnega romana ter osvetlil Cankarjeve avtobiografske poteze v daljši prozi Bemik je anahziral novelo-roman - npr. Na klancu - kjer gre za posebno kompozicijo, ko nove-hstične enote sestavljajo roman posebnega tipa. S tem in naslednjim pa je tudi hteramo-teoretično opozoril na področje, ki še ni bilo sistematično obdelano. Sorodno je razmišljal glede povesti - romana npr. v Tujcih idr. Bemikova teoretična gledišča izhajajo neposredno iz Cankarjevega dela in se ponekod sproti skMcuje na nekatere poprejšnje raziskovalce ah pa na umetnike sodobnega časa s podobno poetološko in tipološko bazo.
Temeljnega pomena so spoznanja ob dialektiki hrepenenja: avtor se je lotil psihologije moških in ženskih hkov v mejnicah tistega, kar mu ponuja gradivo; ni se prepustil predimenzioniranemu freudovskemu razlaganju, kot to najdemo drugod. Pri moralni refleksiji ljubezenskega čustva gre za stopnjujočo etično zavest. Satirična in groteskna pripoved je pri Cankarju v službi jedkega posmeha do družbe, njenih vodilnih predstavnikov, kritika meri na meščansko dvohčnost, seveda je nepogrešljiva satira z umetnikovo usodo in z narodno ter družbeno tematiko. Iz več razlogov smemo imeti poglavje o modelu povesti in modelu romana pri Cankarju za eno tistih, kjer se živo čuti avtorjev napor, da bi razbistril ne le diferenciacijo znotraj Cankarjeve proze, pač pa tudi po svojih močeh raz-gmil Upološke poglede o zvrsteh, kar je sila težavna, občutljiva naloga, ki ne podlega nobenim normativnim poenostavitvam. F. Bemik se zaveda, da je le znotraj tekstualne spe-cifike možno izreči nova spoznanja. Tipično je, da Hlapca Jerneja in njegovo pravico pojmuje kot novelo; opira se na Wolframa Walderja, ko navaja, da Cankar ukinja nasprotje med vsebino in obhko, ki v slogovnem pogledu nima nadaljevanja dmgod. F. Bemik upravičeno nasprotuje Hildi Bergner, ki vidi v Hlapcu Jemeju in njegovi pravici ljudsko ahistorično stmkturo, v romanu Na klancu pa modemo evropsko, prva perspektiva naj bi bila nepersonalna, druga personalna. Avtor je primerjal Hlapca Jerneja in njegovo pravico z dmgimi Cankarjevimi novelami ter nanizal razUkujoče poteze. Ko razpravlja o socialni tematiki v prozi, se mu najprej razkrije proletarec v tujem narodnostnem okolju, kmet - izseljenec, da bi se zatem posvetil aktivnemu junaku v socialni prozi, in to od dunajskih črtic pa do Martina Kačurja in hlapca Jerneja. Pri tem je prisotna zavest o večplastnosti Cankarjeve proze, brez tega ne bi bilo mogoče razumeti posameznih ključnih del. Pri aktivnem, upornem junaku se je F. Bemik širše pomudil in našel zanimive vzporednice z dmgimi Cankarjevimi deli; kjer se mu je zdelo umestno, je upošteval mnenja raznih avtorjev od Etbina Kristana pa do Borisa Merharja, J. Martinoviča in mnogih drugih, naj gre za sorodno misel ali pa za razlikujočo.
V Cankarjevi pripovedni prozi pasivni junak ni poredko v ospredju, pri čemer pa Cankar nima ustaljenega obrazca modehranja. Pasivnega junaka je treba pojmovati zlasti v razmerju do družbe, kot odtujeno ali celo izobčeno osebnost V Šimnu Sirotniku vidi F. Ber-nik pasivnega Jemeja, ki s svojo smrtjo obtožuje dmžbo. Pasivnost oseb pa je tudi rezul-tanta družbenih razmer in nemoči malega človeka, tembolj, ko se je znašel v kolesju neusmiljene gospodarske krize, kjer proletarec največ utrpi. Cankar je v svojih deUh izrazil trpljenje kot duhovno-čustveno komponento.
V zadnjem sklopu, kjer F. Bemik govori o Cankarjevem obratu k sebi in domovini ter preide od dunajskih ustvarjalnih tendenc k avtobiografski prozi, spregovori nazadnje o na-
141
stavkih ekspresionizma. Erotični motiv, ki ga včasih imenujejo cankarijanskega, dobi pri F. Bemiku pretanjeno razlago in ambivalentno razvidnost Lik matere, sicer tudi poprej navzoč, v avtobiografskih črticah zdmžuje prefinjeno psihološko analizo s socialno real- i nostjo. Mati in ženska sta postali prevladujoča lika v kratki prozi in avtorju se razodeva paleta Ukov v specifični izraznosti. Morda zasluži posebno pozomost v sicer naravnem, ; ravnomemem obravnavanju Cankarjeve proze tisti del, ki govori o nastavkih ekspresio- ¦ nizma, kjer proti koncu svojega ustvarjanja Cankar preraste avtobiografsko izkustvo. Vojna kot meditativna pripovedna tema v Podobah iz sanj ima posebno mesto v Cankarjevi prozi - iz več razlogov. Vojna in cenzura sta nesporno krojih umetniku dmgačne možnosti kot reahstične - torej je simbolika ne le estetska kategorija, ampak tudi zavesten plašč, pod katerim je skrito pomensko jedro. F. Bemik je premišljeno poimenoval ta delež Cankarjevih črtic kot nastavek ekspresionizma ob zavesti Cankarjeve simboUstične sti-hzacije. Pri pojmovanju ekspresionizma, raje stičnega možnega momenta, se je oprl na H. Bahra in v zvezi s Cankarjem ostal diferenten do pojmovanja F. Zadravca. Resnično je mogoče govoriti o nastavkih ekspresionizma skozi Cankarjevo simboUstično oblikovanje. Narodna in socialna ideja sta ob vsej zavesti človeške katastrofe organsko zraščeni in avtorjevega poudarka je vredno spoznanje o sedanjosti in prihodnosti v luči teme, svetlobe, ; groze in upanja..Pri Podobah iz sanj je težko izločiti tiste komponente, ki so pri vsebinsko tako razUčnih črticah simptomatične, ne da bi zastrli drugačnovalentne črtice.
Pazljivo branje F. Bemikove Tipologije Cankarjeve proze nam odkrije ob že znanih ugotovitvah (ah tudi dmgačnih), da razprava ponuja celoto Cankarjevega pripovedništva v optiki tipologije kot poglobljeno, analitično dejanje, s težnjo po sintetičnem posploševa- i nju v pisateljevih razvojnih stopnjah. Tipološke posebnosti in določljive komponente ostajajo v ospredju F. Bernikove razprave, pri čemer mu je bila izhodiščnega pomena Cankarjeva proza in avtor ni pristajal na nikakršne teoretične ali ideološke apriorizme. F. Ber-nik je izpričal temeljito, vsestransko poznavanje Cankarjevega proznega opusa, v teoretičnem in hterarnozgodovinskem pogledu je upošteval domače in tuje avtorje in sicer ne glede na sorodne ali raznorodne poglede, pri čemer je ostal avtonomen poznavalec Cankarja. Znal je slediti heterogenim tipološkim posebnostim, upošteval raznoUko stilizacijo j Cankarjeve proze in v razvojnem loku strnil povezujoča spoznanja. Morda kako osvet-; htev pogrešamo, ki ne spada v ožjo domeno tipološkega raziskovanja. F. Bernika pri raz- .; iskovalni akribiji odlikuje prožen, skrben slog, občutek za lep jezik. Kljub temu da gre za; j razpravo, je Tipologija Cankarjeve proze široko dostopna. I
Igor Gediih i
Srednja vzgojiteljska šola v Ljubljani j
TEORETIČNO IN ZGODOVINSKO O ZNANSTVENI FANTASTIKI
Drago Bajt: Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja ; ese;j o znanstveni fantastiki, Lj. 1982, 231 str.
Izid Bajtove knjige kaže na to, da smo domala pusto ledino nekega področja začeh orati. Ta ledina je domača znanstvena fantastika (dalje : ZF) oziroma bolje : domače teoretično ukvarjanje z ZF. BiU bi krivični, če bi rekh, da se pred Bajtom še nihče ni esejistično ukvarjal z ZF. Ne bi smeli prezreti Borisa Grabnarja in morda še koga. Vendar pa ima knji-
142
ževna objava večji inrazločnejši domet kot objava v posameznih bolj ah manj speciah-ziranih revijah (npr. Življenje in tehnika).
Ker živimo v času, ko v svetu prehaja ZF iz trivialne v »pravo« književnost, doma pa se tudi pojavljajo vidnejši dosežki v tej književni zvrsti (Gradišnik, Remec, Kuščer idr), je Bajtova knjiga bodisi kot informacija ah orientacija prišla ravno prav.
Prispevki za to knjigo so izhajali sprva ločeno (na več mestih v 2. polovici 70. let), zato se včasih nekatera dejstva ponavljajo, kar pa ne škoduje oziroma celo koristi glede na pregovor, da je ponavljanje mati učenosti.
Po kratkem informativnem uvodu se Bajt loti razvojne hnije ZF. Predstopnjo zvrsti najde ¦ v stari utopični književnosti (hnija : More, Campanella, Voltaire, Cabet idr.). A šele zna- ' nost (tehnika) 19., zlasti pa 20. stol. je omogočila razmah zvrsti, ki jo utemeljujeta dve večkrat si nasprotujoči, tukaj pa nujno stikajoči se oziroma povezujoči se sferi : znanost in umetnost (= fantazija). Ker pa je ZF le predvsem umetnostna (književna) zvrst, je umetnost (hterarna obdelava) pred znanostjo (znanstveno-tehničnimi dejstvi).
V eseju Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja Bajt ponudi nekaj opredelitev ZF. Npr (str. 32) : ^ »Znanstvena fantastika je mitično preoblikovanje, saj ji gre za transponiranje stvarnosti v mit, ki nastane s prikazovanjem metaforične vsebine razhčnih modelov stvarnosti.« Ah pa (str 40): »Znanstveno-fantastično je vsako književno delo, ki na hterami način gradi logično mogočo prihodnjo stvarnost v zamišljenem mitičnem okvim.« Ah pa: (str. 45) ZF je »fantastična predstavitev vesolja v prostoru in času s pomočjo logično-znanstvene po- ; sledičnosti, ki zna z izjemnostjo ah nemogočostjo položaja postaviti bralca v dragačen od- I nos do stvari«
Sicer Bajt v tem prispevku podrobneje razišče izvore ZF in jih najde že v mitu (str. 35) : »ZF je torej v resnici novodoben posnetek mita in umetni nadomestek znanosti ...« Ker pa je mit nekaj temeljnega in bistvenega, s tem ZF nedvomno pridobi. Tu bi lahko pridali, i da je ZF v tem hipu res značilna mitologija vesoljske dobe. V eseju Bajt še obširno nakaže j razvoj zvrsti skozi književnost od renesanse do 20. stoletja. i
V eseju Dvojni obraz prihodnosti obravnava avtor znani Zamjatinov anUutopični (se pra- ' vi: kmto reahstični?!) roman Mi (esej je prvič izšel kot spremna študija v slovensko izdajo ' tega romana). Tako ta roman kot oba njegova bolj znana naslednika Huxleyev Krasni ; novi svet in Orvvellov 1984 (datumsko nadvse aktuahii) se ukvarjajo z istimi problemi: ' z družbeno organizacijo in funkcionaUzacijo oziroma z odnosom podrejenega (slabotne- I ga) posameznika do nadrejene (totahtamo-represivne) države. Bistveno vprašanje biva- ; nja v tej (Mi) ah taki družbi (druge podobne antiutopije) pa je v razkolu med srečo in svo- j bodo. Sreča je biti delček tistega Mi, Svoboda pa je izbor lastne individualne poti in je ob- i enem odsotnost Sreče. Sreča in Svoboda stojita tako na nasprotnih polih in skupaj nista ; dosegljivi. Ker je lažja pot Sreča (podrejenost, prilagojenost, konformizem, izrekanje Da), j je jasno, da je mnogo privlačnejša in vrednejša splošnega zanimanja. Svoboda pa je pač, < kot pravi R. Luxemburg, »svoboda tistih, ki mishjo dmgače« (samostojnost, oporekanje, < upornost, izrekanje Ne). V nadaljnjem prikaže Bajt še ZamjaUnove ruske predhodnike na i področju antiutopije od Odojevskega do Kuprina. i
Drugi del knjige se ukvarja z domačo ZF. Potem ko se temeljiteje posveti Mencingerje- | vemu Abadonu, poda Bajt pregled slovenske ZF med vojnama. Pri tem pridejo na plan j manj znani književniki (Feigel, Rehar, Breznik idr.) ali pa posamezna dela bolj znanih . književnikov : Kristana (Pertinčarjevo pomlajenje), V. Levstika (Dejanje), Novačana, (Nadčlovek). Med posebno zanimivost sodi dejstvo, da se imenuje Levstikov junak v De- . janju enako kot glavna književna oseba pri Orwellovem 1984 (O' Brien) I! i
143 i
v posebnem sestavku se Bajt ukvarja z D. Feiglom, ki ga upravičeno imenuje slovenski Jules Verne. Feigel je v 20. in 30. letih izdal več knjig, ki opisujejo vrsto posebnih novih izumov in s tem povezane pustolovščine.
Sledi pregled povojne slovenske ZF. Tu izstopajo : V. Pečjak, B. Gradišnik, M. Remec in F. Puncer. Knjigo zaključuje esej, ki nadomešča strnjen povzetek obravnavane tematike. V njem Bajt razvidno in pregledno obdela genezo in tipologijo domače ZF.
Večstransko tehtno knjigo, ki je izšla v zbirki Kultura pri Mladinski knjigi, odlikuje še lepa, primerna oprema (Božidar Grabnar), posebej razveseljivo pa je še, da je ne kazijo ne stvarne ne tiskovne napake (le Tominec stoji dvakrat namesto pravilnega Tominška), kar je redek pojav v domačih logih.
Andrijan Lah Slovanska knjižnica v Ljubljani
PRIMERJALNI SLOVAR VOJAŠKIH POJMOV
Izšel je Primerjalni slovar vojaških pojmov; izdal ga je Vojnoizdavački zavod iz Beograda. Pri sestavljanju, prevajanju in redigiranju slovarja je sodelovalo več kot sto vojaških strokovnjakov in slavistov iz vseh politično-kulturnih središč, tudi iz Ljubljane; naš del so oskrbeU v glavnem isti avtorji, kakor so že prej sodelovaU pri slovenskem Vojaškem slovarju.
Slovar je zelo zajeten. Na tisoč straneh leksikonskega formata je obdelanih okrog 15.000 pojmov in 1.500 povelj, in sicer tako, da ima v prvem delu slovarja vsak uradni srbsko-hrvatski termin ob sebi poimenovanje v makedonščini, slovenščini, albanščini in madžarščini, v drugem delu pa ima vsak teh jezikov svoj abecedno urejeni register s številčnimi vodilkami na osnovni, primerjalni del. Gesla so brez slovničnih podatkov.
Iz uvoda v slovar izvemo, da je ta znanstvena leksikografska publikacija nastala iz potreb po praktični uresničitvi zasnove splošne ljudske obrambe, in sicer skladno z določbami Ustave SFRJ in Zakona o splošni ljudski obrambi, po katerem je v oboroženih silah zagotovljena enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije. Slovar je namenjen predvsem enotam teritorialne obrambe in civilne zaščite, predavateljem in učencem vojaških šol ter prevajalcem vojaške literature. Uredništvo izraža prepričanje, da bo slovar na svojevrsten način obogatil tudi posamezne jezike.
Vrednost in uporabnost takega slovarja je v prvi vrsti odvisna od osnovnega izbora gesel. Primerjalni slovar vojaških pojmov daje vtis, da ima kljub zajetnosti premalo gradiva. Čeprav je vanj vključen marsikateri pojem, ki ga npr. v Vojaškem slovarju ni, se po obsežnosti besedja z njim ne more meriti. Stalnih zvez z besedo vojaški npr. je v Primerjalnem slovarju 187, v Vojaškem slovarju 385.
Nadrobnejši pregled gesel Primerjalnega slovarja odkriva tudi, da geselski izbor ne pokriva v celoti in enakomerno vseh vej stroke, da torej ni dovolj koordiniran. Beseda ar-tiljerijski nastopa v 75 zvezah, brodski v 64, avijonski in letački skupaj pa le v 25 zvezah. V slovar so sprejeta npr. vsa, tudi nevojaška odlikovanja, opuščeni pa so nazivi za vo-jakinje; v njem je topovska cev, ni pa minometne, mitralješke in puškine cevi ipd.
144
Kot gesla nastopajo samo samostalniki oz, samostalniške zveze, npr, avion, avion za rano upozorenje i kontrola vazdušnog prostora, avion-nosač; aerodrom, aerodrom baziranja, aero-dromska kontrola letenja. Iz tega sledi, da je v slovarju nasploh veliko zvez in razmeroma malo oz. premalo osnovnih in ključnih terminov. Slovar ima geslo brodsko borbeno uput-stvo, a nima gesla borbeno uputstvo, ima brodski telegrat, pa ne telegrafa (ima pa telefon). Pozna zvezo snast broda, ne pozna pa preprostega in edino pravilnega snasta. Veliko boljše bi bile rešitve, kakor jo ima izjemoma npr, odeja: čebe (brodsko, vojničko). Slovar je torej bolj opisno poimenovalen kot terminološki.
Zaradi naštetih lastnosti bo dokaj uporaben za vojaško izobraževanje, ne pa za vsakdanjo rabo v vojaških enotah; le delne koristi od njega bodo imeh tudi prevajalci.
Med značilnosti srbskohrvatske vojaške terminologije spada njena poimenovalna nesi-stemskost - zla posledica razUčnih časov in razmer, v katerih je le-ta nastajala. To se najbolj kaže v mnogih sinonimnih izrazih (avion/letelica), v delnih sinonimih (metak - hitac - pucanj) in homonimih (snabdevanje = oskrba, oskrbovanje, preskrba, preskrbovanje; upravljanje = upravljanje, vodenje, usmerjanje). Naloge, da bi terminologijo sistemizirah, si uredniki niso zastavili. Zato je tembolj zanimivo ugotoviti, kako so se lotili teh stvari v jezikih, ki vojaške terminologije niso imeli ali pa je bila slabo izoblikovana Med take se uvršča tudi slovenščina.
Medtem ko so srbskohrvatske izraze v druge jezike, zlasti v makedonščino, preveč dobesedno prevajali, skuša biti slovensko izrazje bolj samosvoje. Prim.: sila, vojna = sila, voe-na = vojaška sila; vojna sila = voena sila = vojaška sila. Slovenski sestavljavci so ostaU zvesti načelom, ki so jih bili nakazali v uvodu Vojaškega slovarja. Pri tem jim ni šlo za oddaljevanje od srbskohrvatskih izrazov za vsako ceno, ampak za izčrpnejšo izrabo sredstev, ki jih ponuja sodobni slovenski knjižni jezik (rovokopač=jarkar; rulna staža=kotalna steza; dotur = dostava; dotur k sebi = privoz; dotur od sebe = dovoz). Slovenska terminologija se naslanja na srbskohrvatsko tako pri najpogosteje rabljenih terminih (dejstvovanje = dej-stvovanje; domet = domet) kot pri zelo specialnih, deloma prepušča odločitev tudi praksi (zrno = krogla, izstrelek, zrno,- komora = komora, pratež), sicer pa ubira pojmovno in besedotvorno svojo pot (upornost = vztrajnost, žilavost; strojeva radnja = postrojilo). Kljub taki težnji so posamezni srbskohrvatski termini še premalo razčlenjeni: obezbedenje nadomeščajo trije izrazi (oskrbljenost, zaščita, zavarovanje), vendar vse njegove reaUzacije še niso zajete; zato bo treba dodati še kak izraz, npr. zagotovitev. V isto vrsto sodi hotenje, izločiti čimveč sinonimnih izrazov in terminologizirati le enega (aviacija/vazduhoplovstvo = letalstvo; atomski/nuklearni = jedrski; avion sa pokretnim krilima/avion sa promenjivom geometrijam krila = letalo z gibljivimi krili). Po drugi strani pa so širokopomenski srbskohrvatski pridevniki pomensko razstavljeni in nadomeščeni z več izvedenkami (barutni = smodničen, smodniški; automatski = avtomatičen, avtomatski). Vzporedno s tem gre prizadevanje, da bi se izognili nenujnim tujkam (defetizam = malodušje; instrukcija = navodilo; automat = brzostrelka) in poimenovanja uskladili z jezikovno logiko in normo (komande mašinama = povelja za stroje); seveda terminov niso slovenili, če je tuji izraz že zelo udomačen, domači sinonim pa obremenjen s kakim drugim (sorodnim) pomenom, npr. mi-traljez = mitraljez, ne strojnica.
S tako izrabo jezikovnih sredstev je dosegla slovenska vojaška beseda večino značilnosti dobre terminologije: strokovna točnost, pojmovna sistematičnost, besedna izgovorljivost in prevedljivost, besedotvorna in pravopisna neoporečnost Ker je slovenska terminologija oblikovana v duhu sočasnih pravopisnih smernic, daje tudi obilo gradiva za študij, zlasti glede zloženk (aerokinofotokamera, proti-G obleka, jedrsko-biološko-kemična obramba, vojaškozgodovinski inštitut, geiger-milllerjev števec).
145
Slovar je tehnično in tiskarsko zadovoljivo izdelan. Če upoštevamo, da so bile korekture petjezičnega dela opravljene razmeroma hitro in na enem samem mestu, potem je uspeh kar lep. Med tiskarskimi napakami najbolj moti nedosledna raba vezaja in deljaja. Napačni so torej zapisi keikor aerofoto-izvidovanje, agitacijskopropagandno sredstvo, artilerijsko raketni vod ipd.
Izdelovanje, prirejanje in prevajanje Primerjalnega slovarja vojaških pojmov je bilo zelo zahtevno, saj zajema vojaška stroka skoraj vsa področja človekovega materialnega delovanja. Zato so vsebinske pomanjkljivosti skoraj neizogibne. V slovenskem delu je največ spodrsljajev pri poveljih za veslanje in jadranje: /e(a(/ ne pomeni leteti, ampak prečiti; uz vetar se ne reče na veter, ampak k vetru, osnastiti ni opremiti z jadri, ampak z vsem potrebnim za jadranje, to je z ve(n7).
Kljub naštetim pomislekom je Primerjalni slovar vojaških pojmov veliko delo, zlasti če gledamo v njem začetek nekega težavnega, a nadvse koristnega prizadevanja.
Stanislav Suhadolnik Ljubljana
SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON - 13. ZVEZEK
Trubar-Vodaine. Uredili Allonz Gspan, Jože Munda in Fran Petre s sodelovanjem uredniškega odbora. Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani 1982, str. 205-500.
Leksikoni niso knjige, ki bi jih človek jemal v roke zato, da jih prebere od prve do zadnje strani, ampak jih uporablja po potrebi, zdaj to, zdaj ono geslo. Biografski leksikon ne more biti v tem nobena izjema, čeprav ga naivni bralec vsiljivo primerja s knjigami, kakršne so na primer Življenja svetnikov. Ta se dajo namreč brati tudi drugače, linearno, kot knjige povesti z vsakokrat drugo glavno osebo, torej napol kot literatura. Če hočem uporabnik napisati recenzijo o leksikonu, sem ga celo prisiljen brati na način svetniških življenjepisov, kot hteraturo. Šele potem ga bom lahko odložil med slovarje in telefonski imenik, kamor po svoji funkciji sodi.
Življenjepisi svetnikov učijo boga dopadljivega krščanskega obnašanja. Slovenski biografski leksikon pa je nasproti temu znanstvena pubUkacija, ki nima v prvi vrsti pedagoškega interesa, ampak ima pred očmi čim objekUvnejši popis družbeno relevantnih osebnosti na Slovenskem. Zdaj se od življenjepisa svetnikov približuje nacionalni zgodovini, ki je tudi ne zanimajo samo zgledni življenjepisi. Zgodovina razvršča znamenite osebnosti po kronološkem principu, leksikon po abecednem zaporedju. Kohkor lahko presodimo, se z znanstveno odkritosrčnostjo ne trudi izpustiti in zamolčali imen, ki današnjemu vladajočemu slovenstvu oziroma danes veljavnim ideološkim ah moralnim normativom ne zvenijo najbolj prijetno. Mislun na emigrante, kot sta na primer Narte Velikonja ali Metod Tumšek, ki sta prav gotovo prispevala omembe vreden delež v slovensko kulturno zakladnico. Uredništvu tudi ni mogoče očitati ozkosti, ki bi jo beseda slovenski v naslovu lahko zagovarjala. Upoštevalo je tako pomembne Evropejce slovenskega rodu, ki so izgubih stik z domačim jezikom in skupnostjo, kot tudi tujce, ki so delovali na našem ozemlju (v svojem ah slovenskem jeziku) in tako soustvarjali našo zgodovino - npr. plemiške rodbine Thurnov, Tauffererji, Ivan Erazem Tattenbach). Po lepi navadi našteva tudi leposlovna dela (čeprav ne izčrpno), ki so jih navdihnile usode imenovanih zgodovinskih
146
osebnosti (Veronika Deseniška, Jurij Vega, Jakob Testaferrata). Zgodovinska podoba, ki ; jo dobimo ob linearnem branju leksikona, res ni sintetična, saj se slike preteklosti pre- j pletajo s slikami sedanjosti, politika nasledi literat in tega gospodarstvenik. Zgodovina se i kaže v razdrobljeni podobi, ki pa se zdi statistično objektivnejša, saj leksikona ne zani- j majo samo politiki, vojskovodje in vladarji, ampak si v njem podajajo roko šolniki, umetniki vseh vrst, organizatorji itd. Abecedni red ni princip, ki bi kompoziciji knjige dal homogenost, kakršno npr. marksistična sociologija daje zgodovinopisju. Verjetno je tudi množica avtorjev gesel (118), ki povrhu tega gotovo pripadajo razhčnim življenjskim na- \ zorom, odgovorna za mozaični značaj izdaje. Ravno to pa jo varuje pred pretiranim selekcioniranjem gradiva, ki bi želelo kar najbolj ustreči morebitni apriorni idejni zamish.
Vsa imena, ki so se tako ali drugače zapisala v slovensko kulturo, za slavista niso enako zanimiva. Trinajsti zvezek ima 296 strani, in ker vsaka stran prinese enega dobrega avtorja, predstavlja okrog 325 osebnosti. Med njimi je za slavista interesantna kaka petina imen: pesniki, pisatelji, prevajalci, nabožni pisci, pubUcisti, hterami zgodovinarji in jezi- j koslovci, literarni meceni in knjigarnarji ter zgodovinske osebnosti, ki so našle upodo- j bitev v hteraturi. Kakih 65 odstotkov jih pripada našemu stoletju, sedemindvajset odstot- j kov prejšnjemu stoletju, nekaj je protestantov 16. stoletja, preostalega pa je zelo malo; 17. i stoletje je celo brez zastopnika. Bolj nazaj gremo, več avtorjev nas zanima, kar je popol- ! noma razumljivo, saj gre za obdobja, ko se je slovenski jezik šele formiral in ko je vsaka j slovensko pisana stvar pomenila že manifestacijo nacionalne zavesti. Enakovredno pozornost zato zaslužijo nabožni pisci v pretekhh stoletjih, pohtična in strokovna publicistika v devetnajstem stoletju in čisti pesniki in pisatelji današnjega časa. i
Najobsežnejši članek je zaslužil prvi mož slovenske knjige - Primož Trubar. S skoraj 20 stranmi geslo prerašča v znanstveni prispevek (v 12. zvezku se mu je z dobrimi enajstimi stranmi najbolj pribhžal Ivan Tavčar). Po obsegu, ki naj odseva pomembnost delavca, si slede članki o Janezu Vajkardu Valvasorju, Matiji Valjavcu, Josipu Vidmarju, Henriku Tumi in v prejšnjem zvezku Janezu Trdini. Manj obsežno so prikazani še drugi pomemb-1 ni Slovenci: založnik in knjigamar Anton Turk, pesniki Vladimir Tmhlar, Jože Udovič, Anton Umek-Okiški (pri njem bi veljalo navesti naslov daljše pripovedne proze Osrečena pravičnost in ne samo letnice njenega izida (SV 1862)), Jovan Vesel-Koseski, pisatelji Jurij Trunk, Josip Vandot (tudi tu bi bili poleg treh Kekcev lahko našteti še dve njegovi dalj-; ši besedili, Kocljeva osveta in Vitranec), Narte Vehkonja, lika Vašte in še Aleš Ušeničnik, j Miroslav Malovrh, Franc Veriti in Jurij Vega, v dvanajstem zvezku npr. jezikoslovci To-! porišič, Tominšek in D. Trstenjak.
Biografski leksikon vendar ne skrbi samo za razdrobljeno podobo slovenske preteklosti; j njegova zasluga je, da so na enem mestu strnjeni člani znamenitih dražin in rodbin, npr. Vidmarji, v zvezku nazaj Trstenjaki, primorski Tomšiči in Tominški, gorenjski Tomani,; Tavčarji, Tauffererji itd. Podatki o produktivnih rodbinah sihjo v sklep o kontinuiteti kulturnega delovanja med Slovenci tudi v bolj odmaknjenih in z imeni nezasedenih obdo-1 bjih.
Z dvanajstim zvezkom pod uredništvom pokojnih Alfonza Gspana in Frana Petreta se je začela 4. knjiga Slovenskega biografskega leksikona. S trinajstim zvezkom je uredniške posle prevzel Jože Munda. Želimo, da naslednja zvezka (napovedana sta nekoliko tanjša od dosedanjih) čimprej zapolnita še manjkajoče črke abecede in uredništvu omogočita, da se loti dopolnjenih izdaj prvih treh knjig, ki v času, ko so začele izhajati (1925), res niso : mogle upoštevati vseh danes pomembnih imen, za katerimi išče porabnik. j
Miran Hladnik i Filozofska fakulteta v Ljubljani
147
STROKOVNO POSVETOVANJE SLOVENSKIH
SLAVISTOV NA PTUJU
(6.-«. oktober 1983) ^
Z referati so sodelovali Štefan Barbarič (Anton Slodnjak in njegova rodna dežela), Bernard Rajh (Znamenite osebnosti Ptuja in njegove okolice), Anton Ingolič (Spomini na Ptuj), Franc Zadravec (Impresionizem in dramatika), Aleksander Skaza (Balitinova teorija romana in problemi sodobne poetike), Jože Toporišič (Matija Valjavec kot jezikoslovec), Ada Vidovič-Muha (Besedotvorna ureditev zloženk) in Viktor Majdič (Slovenščina v narodnoosvobodilni vojski in partizanskih odredih Slovenije).
Plenarna razprava o položaju in problemih pouka slovenščine je bila posvečena skupnim programskim jedrom za materni jezik in književnost Pripravila in usmerjala sta jo Boris Paternu in Breda Po-gorelec, soglasno sprejeta izjava slovenskih slavistov je bila objavljena v Delu 18. oktobra letos in v 2.-3. številki Jezika in slovstva.
Na strokovni ekskurziji so slavisti obiskali južne Slovenske gorice, Haloze in Varaždin ter s cvetjem počastili spomin Stanka Cajnkarja (Sv. Tomaž), Petra Dajnka (Velika Nedelja), Stanka Vraza in Ksa-verja Meška (Ormož) ter Vatroslava Jagiča (Varaždin).
Na občnem zboru Društva je bilo sprejeto, da ostaja Štefan Barbarič predsednik še eno leto, naslednje leto pa bo prevzel to mesto Aleksander Skaza, preostale spremembe so tele: v novoustanovljenih sekcijah so predsedniki Olga Kunst-Gnamuš (sekcija za metodiko), Alenka Kozinc (sekcija za šolstvo), Aleksander Skaza (sekcija za književnost), Janez Dular (sekcija za jezikoslovje), člani nadzornega odbora so Joža Mahnič, Janez Dolenc, Stanko Kotnik, v sekciji za Cankarjevo nagrado so novi člani za osnovno šolo Lučka Križaj, Majda Zupančič, Vojko Pahor, za srednjo pa Joža Primožič, Soča Švigelj in Mojca Terseglav.
Častna člana Društva sta postala France Vodnik in Anton Ingolič. A) Poročilo o razpravi v sekdji za usmerjeno izobraževanje
Sekcija za usmerjeno izobraževanje je razpravljala v četrtek, 7. oktobra, po naslednjem dnevnem redu;
1. učbeniki in učni programi,
2. število ur materinščine v šoli,
3. delo učitelja slavista.
1. Uvodoma sta Vida Udovič-Medved in Jasna Čebron iz Kopra prebrali svoja prispevka o hterarno teoretskih pojmih s področja dramatike in lirike, kot se pojavljajo v učbeniku Književnost I S. Faturja. Po njunih prispevkih se je razvila živahna razprava o učbenikih in učnih programih v usmerjenem izobraževanju, v kateri so se izoblikovali naslednji predlogi:
a) Učni program za pouk književnosti naj bi prerazporedili tako, da bi gradivo, ki naj bi ga zdaj pre-delah v dveh letih (SVIO), razdelili na tri leta. Zdaj je program za učence na večini šol preobsežen, tako da ni mogoče predelati vse snovi, posebno ne v prvem letniku. Moderno naj bi po tem predlogu' npr. obravnavali v drugem letniku. To hi bilo izvedljivo, saj večina učencev obiskuje šolo dlje kot dve leti (povprečno tri ali štiri). Učni program in učbenik za četrti letnik pa naj bi bil pri književnosti namenjen poglabljanju znanja.
b) Pregledati bi bilo treba tudi delovne zvezke za književnost Ti so sicer koristen pripomoček učencu in učitelju, vendar so nekatera vprašanja v njih presplošna, nekatera druga pa se preveč spuščajo v podrobnosti.
148
c) Pri jezikovnem pouku naj bi skladnjo začeli obravnavati šele v drugem letniku. V višjih letnikih naj bi bilo v učne programe vključeno tudi obravnavanje strokovnih jezikov strok, za katere se učenci izobražujejo.
č) Učbeniki naj bi imeli tudi drugačno tehnično obliko.
d) Prav bi bUo, da bi učenci učbenike za slovenščino obdržali v vseh letih šolanja, saj bi to prispevalo h kontinuiteti dela.
2. Udeleženci so soglasno podprli zahtevo, naj se število ur materinščine v srednjih šolah poveča. Tri ali celo dve uri slovenščine na teden sta odločno premalo.
3. Zaradi obremenjenosti z obsežnim učnim programom, številnimi korekturami in interesnimi dejavnostmi bi bilo treba razmišljati tudi o zmanjšanju učne obveznosti učitelja slavista.
4. Slavisti so v sekciji in na plenarni seji menih tudi, da bi moralo biti uzakonjeno jezikovno izobraževanje učiteljev neslavistov. (Poročala Boža Krakar-Vogel.)
B) Sekcija za slovenski slovstveni muzej
Delo je bilo usmerjeno predvsem v motivacijo širše slovenske javnosti. Najprej se je v sobotni prilogi Dela ob javni razpravi o namembnosti Skabemetove palače na Mestnem trgu 10 s prispevkom oglasil J. Rotar (Delo 5. 3. 1983). Nato je bUa 11. aprila v Cankarievem domu javna problemska konferenca »Slovenski slovstveni muzej - potreb« in možnosti«.
Vodil jo je J. Rotar, Društvo pisateljev je zastopal T. Partljič, Narodni muzej P. Petru in Slovansko knjižnico S. Barbarič.
Udeležba je bila primerna, razprava pa dokaj vsebinska. Sklep konference je bil, da se takoj osnuje iniciativni odbor (imenovani so bili; J. Rotar, A. Lah, M. Glavan, J. Dolar, J. Horvatova, V. Omerzel in B. Hartman), zbor pa ga je pooblastil, da delo nadaljuje. Kmalu potem so bili člani odbora pri predsednici skupščine mesta Ljubljana tov. Tini Tomlje in so dobili zagotovilo, da se bo mesto vključilo v prizadevanja za ustanovitev muzeja, ki pa bo predvsem republiškega značaja, kar je pomembno zaradi finančne strani. Enaki koraki so bili storieni pri predsedniku Kulturne skupnosti Slovenije tov. Vladimiru Kavčiču in pri predsedniku Plenuma kulturnih delavcev OF dr. DragoUnu Cvetku, pa tudi pri nekaterih družbenopolitičnih delavcih. Tudi javna sredstva obveščanja so se vključila v akcijo (tako so na primer Naši razgledi priobčih najprej izčrpen prispevek Igorja Gedriha, s predsednikom iniciativnega odbora pa so pripravili pogovor, ki je bil objavljen 28. avgusta 1983). (Poročal Janez Rotar.) i
C) Poročilo o delu za vodnik
Pred dvema letoma smo na zborovanju v Mariboru spregovoriU o delu za Slovstveni in kulturnozgodovinski vodnik, ki je steklo malo pred tem. Pričakovali bi pač, da bo zdaj izšel vsaj že kak zvezek, pa ni. Glavni vzrok je v tem, da sodeluje vrsta sodelavcev, pa se je pri tem ali onem zataknilo. Vendar je do zdaj opravljenega že kar precej dela. Obdelavi tistih področij, ki so že dotlej izšla v Jeziku ui slovstvu (Ljubljana, škofjeloško področje, večji del osrednje Štajerske, Maribor, del Gorenjske, Postojna z okoUco, Trst), so se pridružili še itinerariji po novih:
Idrijsko in Cerkljansko (Pavšič), Tolminsko Polenc), Mežiška dolina (Sušnik), Bela krajina (Dular), Kranj z okolico (Zoreč, Rupel), Tržič (Rupel), Haloze (Emeršič), Ptuj (Emeršič), Zagorje (Razboršek), Hrastnik (Goleč), Od Konjic do Maribora (Orožen), Od Ljubljane proti Kamniku (Peterlin), Kamnik (Peterlin), Tuhinjska dolina (Peterlin), Iz Kamnika proti Domžalam (Peterlin).
Našh smo založbo, ki je pripravljena izdati vodnik. To je Partizanska knjiga. Pred nekaj dnevi smo oddali tipkopis za prvi zvezek vodnika - Gorenjsko (z izjemo nekaj strani, ki jih moramo oddati v nekaj dneh).
Celota bo obsegala 7 zvezkov: Gorenjska, Štajerska (brez Slovenskih goric). Severovzhodna Slovenija, Dolenjska z Belo krajino. Koroška (tokraj in onkraj meje). Zahodna Slovenija z zamejstvom, Ljubljana. (Ta vrstni red ni tudi vrstni red izida.) Posamezni zvezki bodo imeli sheme ittnerarijev in slikovni material. Po zagotovitvi direktorja Partizanske knjige bodo v letu 1984 izdali dva zvezka. Stvar je torej vendarle toliko napredovala, da je mogoče pričakovati vodnik ne v daljni, ampak kolikor toliko bližnji prihodnosti (Poročala Božena Orožen.)
II
Seja upravnega odbora SD Slovenije (12. novembra 1983)
a) leta 1984 bo strokovno posvetovanje slovenskih slavistov posvečeno slovenskemu protestantizmu in bo v Ljubljani (s strokovno ekskurzijo v Krško in okolico);
b) republiško tekmovanje za Cankarjevo nagrado bo 16. aprila 1984 v Kopru;
c) novoustanovljene sekcije bodo do naslednje seje upravnega odbora pripravile podrobnejši načrt dela, na predlog Olge Gnamuš-Kunst se sekciji za metodiko in šolstvo združita (člani sekcije so še Boža Krakar-Vogel, Vida Udovič-Medved, Jasna Čebron in Igor Gedrih);
č) sprejet je bil predlog o podeljevanju priznanj za delo v Slavističnem društvu Slovenije;
d) Breda Pogorelec bo zbrala predloge za Žagarjevo nagrado;
e) ugotovljeno je bilo, da zadnja leta obveščanje o Slavističnem društvu Slovenije in njegovem delu v osrednjem slovenskem časopisju (izjema je mariborski Večer) in na RTV ni bilo zadovoljivo.
Tajnik: Predsednik:
Tomaž Sajovic Štelan Barbarič ;
PORAVNAJTE. PROSIMO, NAROČNINO!