Martin Heideqaer REKTORAT 1933/1934 Dejstva in misli1 Aprila 1933 meje plenum univerze enoglasno izvolil za rektorja. Moj pred- 243 hodnik na tem položaju, v. Mollendorf,2 je moral po kratki službi na direktivo ministra s položaja odstopiti. Sam v. Mollendorf, s katerim sem se o nasledstvu večkrat podrobno pogovarjal, je želel, da rektorat prevzamem 1 Prim. tudi korespondenco Heidegger/Jaspers (Martin Heidegger/Karl Jaspers: Briefwechsel 1920-1963, izd. Walter Biemel und Hans Saner, Klostermann, Frankfurt am Main, 1990), pisma št. 141-150 in še zlasti pismo št. 144 (8. april 1950), str. 200-203. Nadaljnje opombe in pojasnila deloma povzemamo po opombah v tej knjigi. Na več mestih pa seje pokazalo smiselno na kratko osvetliti zgodovinski kontekst, ki slovenskemu bralcu verjetno ni več pred očmi. Nujno je, da se ga ovemo, ker nam sicer skozi prste zdrsi poznavanje konkretnosti in faktičnosti časa, pa naj bo še tako neprijeten. Seveda si vsakdo lahko telegrafsko navedene podatke dopolni, razširi s študijem samega neljubega zgodovinskega obdobja. j>Virise< lahko ravna tudi drugače. Lahko se posloviš od razmišljanja in se držiš predstave, ki sploh ni daleč, da ima kmalu po nacionalističnem prevzemu oblasti na novo izvoljeni rektor govor o univerzi, govor pa »ta« nacionasocializem »zastopa«, tj., razglaša idejo »politične znanosti«, ki mišljena grobo, pomeni: »Resnično je, kar koristi narodu.«23 Iz tega sklepajo, in sicer upravičeno, da je bistvo nemške univerze zatajeno v jedru in dajo uničujemo; zato bi se naslov moral raje glasiti Samoobglavljenje nemške univerze}* Tako lahko ravnamo, če zberemo dovolj nerazumnosti in nezmožnosti premisleka, dovolj udobnosti in bega v govoričenje, ko naberemo polno mero škodoželjnosti. Pri razlagi govora lahko ravnamo tako neodgovorno; potem pa ni treba, da se izdajamo za tiste, ki odgovorno vedo za duha in dobrobit [das Heil] nemške univerze. Kajti, če mislimo tako površno in tako površno čvekamo v en dan, to morda odgovarja političnim metodam, nasprotuje pa najbolj notranjemu duhu stvarnosti [Sachlichkeit] mišljenja, saj smo si vendarle naložili, da moramo rešiti njegovega duha. Tisti, ki jih je govor zadeval, ga niso razumeli; ne vsebinsko ne v tem oziru, da izreka tisto, kar mi je med uradovanjem dajalo vodilno nit za razlikovanje, kaj je bistveno in kaj manj bistveno ter le zunanje. Partija in merodajna mesta so govor in s tem mojo držo sicer dojeli še 22 Die Selbstbehauptung der deutschen Universität. »Wahr ist, was dem Volke nützt.« 24 Die Selbstenthauptung der deutschen Universität. slabše, vendar so ju »razumeli« toliko, da so takoj začutili opozicijo. Minister Wacker25 mi je po rektorskem kosilu še istega dne v »obraz« povedal svoje »mnenje« o slišanem govoru. 1. Da je to nekakršen »privatni nacionalsocializem«, ki se ogiba perspektivam partijskega programa. 2. Vse skupaj predvsem ni zgrajeno na rasni miselnosti, 3. Da on zavrnitve ideje »politične znanosti« ne more sprejeti, tudi če bi hotel priznati, da ta ideja še ni dovolj utemeljena. To ministrovo zavzetje stališča ni bilo irelevantno, ker gaje takoj oznanil partijskim prijateljem, takratnemu okrožnemu vodji študentov Scheelu26 in docentoma medicine v Frankfurtu, dr. Steinu in Kriecku.27 Ti trije so namreč že od vsega začetka obvladovali Kulturno ministrstvo (Karisruhe) in so imeli popolnoma v svojih rokah po sebi neškodljivega in dobrosrčnega visokošolskega referenta, ministrskega svetnika Fehrleja. Malo po rektorski slavnosti so mi, ob moji prisotnosti v ministrstvu, namignili sledeče: 1. da v prihodnje pri takih slovesnostih ni zaželena prisotnost nadškofa; 2. daje moj nagovor pri mizi, po rektorski slovesnosti, spodrsljaj, čisto odveč sem posebej povzdignil in poudaril kolega Sauerja s teološke fakultete, češ, kaj da mu dolgujem za svojo znanstveno akademsko izobrazbo. 25 Otto Wacker, roj. 1899; minister v vzgojnem ministrstvu rajha [Reichserziehungsministerium]; s položaja odstopil 1. septembra 1939. 26 Glej opombo k Jaspersovemu pismu s 23. 8. 1933 ( pismo 119, opomba št. 3). 27 Ernst Krieck, 1882-1947; pedagog; po profesurah v Dortmundu in Frankfurtu (Main) kasneje, od 1934. leta, ordinarij v Heidelbergu, kjer ga je 1.4. 1937. leta vzgojno ministrstvo rajha imenovalo za rektorja. V njegov rektorat na heideiberški univerzi je padla odpustitev Jaspersa, ki je bil konec poletnega semestra 1937. leta upokojen po Zakonu o ponovni vzpostavi uredništva (Gesetz zurWiederherstellung des Berufsbeamtemtums), po 6. §., »zaradi poenostavitve uprave«, ker je bila njegova žena, Gertrud Jaspers, Judinja. Upokojitev je de facto pomenila prepoved poučevanja. Da so v ministrstvu spregovorili o takih rečeh, ni bilo značilno le za držo ministrstva, temveč je kazalo, da sploh niso pri volji, da bi se lotili tega, kar sem si, pred vsemi pričkanji in razdori, za notranjo obnovo univerze prizadeval jaz. Pred tem sem bil že nekaj tednov na položaju. Moje prvo uradno dejanje, na drugi dan rektorata, je bila prepoved izobešanja »judovskega plakata« v katerih koli prostorih, ki pripadajo univerzi. Plakat je že bil izobešen na vseh nemških univerzah. Vodji študentov sem pojasnil, da dokler bom rektor jaz, za plakat na univerzi ne bo prostora. Vodja študentov z dvema spremljevalcema seje umaknil s pripombo, da bo5 to prepoved javil vodstvu študentov rajha. Približno osem dni zatem je sledil telefonski klic SA28-jev-skega visokošolskega urada in najvišjega vodstva SA, SA-jevskega vodje grupe dr. Baumanna. Zahteval je izobešenje judovskega plakata. Če tega ne bi hotel storiti, naj računam z odstavitvijo, če ne sploh z zaprtjem univerze. Se naprej sem to zavračal. Minister Wacker je pojasnil, da proti SA ne more nič storiti, SA je takrat imela vlogo, ki jo je kasneje prevzel SS.29 Omenjeni dogodek je bil le prvi znak stanja, kije med rektorskim letom vse jasneje izstopalo: najrazličnejše skupine politične moči in interesne skupnosti so posegale v univerzo s pretenzijami in zahtevami; ministrstvo je pogosto igralo le stransko vlogo in je bilo poleg tega zaposleno s tem, da si je zagotavljalo svojo neodvisnost od Berlina. Povsod so potekali boji moči, katerih igralci so se za univerzo zanimali le toliko, kolikor sojo videli kot ustanovo, kolikor je zbor študentov ali docentov predstavljal kak faktor moči. Poleg tega so poklicne skupine zdravnikov, sodnikov in učiteljev oznanile polične zahteve in zahtevale odstranitev profesorjev, ki so bili zanje neustrezni in sumljivi. 38 SA, okrajšava za Sturmabteilung (politična bojna grupa nacionalsocialistične delavske partije Nemči je, Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei, NSDAP), uniformirana in oborožena, izšla iz zvez prostovoljcev (Freikorps), bila prvotno zadožena za varnost v dvoranah (1921), večkrat reformirana. 19 SS, okrajšava za Schutzstaffel (zloglasna bojna enota NSDAP). Sprva enota za Hitlerjevo osebno varstvo (1925), vodena pD principu najstrožjega biologi stičnega izbora pripadnikov. Po 30.6.1934 vse bolj pridobiva na moči, prevzame vlogo S A, potencira ekstremno rasno ideologijo, antikrščastvo, antijudovstvo. Atmosfera zmede, ki je obvladovala vse, ni ponujala nikakršne možnosti, da bi lahko izvrševal tisto prizadevanje, za katero mi je edinole šlo in zavoljo katerega sem ta položaj prevzel, ali pa nanj vsaj opozarjal: premislek ob-držanja vedenja in bistva poučevanja.30 Poletni semester je potekel, zapravljen je bil s pretresanjem kadrovskih in institucionalnih vprašanj. Edino plodno, a le v negativnem smislu, je bilo, da sem pri »očiščevalni akciji«, ki je pogosto grozila, da bo prestopila cilje in omejitve, lahko preprečeval nepravičnosti in oškodovanje univerze in kolegov. Storitve zgolj preprečevalnega dela se niso pokazale in tudi ni bilo nujno, da bi kolegi o tem kaj izvedeli. Ugledni in zaslužni kolegi s pravne, medicinske in naravoslovnih fakultet bi bili začudeni, če bi slišali, kaj jim je bilo takrat namenjeno. V prvih tednih mojega uradovanja so mi sporočili, da se ministru zdi pomembno, da rektorji pripadajo partiji. Nekega dne so se takratni okrožni vodja dr. Kerber, namestnik okrožnega vodje in še tretji član okrožnega vodstva pojavili pri meni v rektoratu, da bi me povabili v partijo. Le v interesu univerze, ki v politični igri sil ni imela nobene teže, sem jaz, ki pred tem nikoli nisem pripadal kakšni politični partiji, sprejel povabilo, ampak tudi to z izrecno imenovanim pogojem, da osebno, sploh pa ne kot rektor, nikoli ne bom prevzel kakšnega partijskega položaja ali opravljal kakršne koli partijske dejavnosti. Tega pogoja sem se držal, kar ni bilo težko, saj sem od odstopa svojega rektorata spomladi 1934 (primerjaj spodaj) veljal za politično nezanesljivega in bil iz leta v leto vse bolj nadzorovan. Vstop v partijo je ostal formalnost, ker partijsko vodstvo ni mislilo na to, da bi me pozivalo k svojim posvetom o vprašanjih univerze, kulture in vzgoje. Med mojim celotnim lektoratom nikoli nisem sodeloval na nobenem po- 1" »Diese alles beherrschende Atmosphäre der Wirrnis bot keine Möglichkeit, diejenigen Bemühungen, an denen mir einzig lag und deretwegen ich das Amt übernommen hatte, zu pflegen oder auch nur zur Kentnnis zu bringen: die Besinnung auf die Wissenshaltung und auf das Wesen des Lehrens.« svetu ali pogovorih ali celo sklepinih izjavah partijskega vodstva in različnih partijskih organov. Univerza je ostala sumljiva, obenem pa so jo hoteli izrabiti v namene kulturne propagande. Sam sem bil vsak dan bolj zaposlen z rečmi, ki sem jih z ozirom na mojo pravo namero moral imeti za nepomembne. Formalno opravljanje takšnih praznih uradniških poslov ne le, da me ni zanimalo, bil sem tudi neizkušen, saj sem pred tem odklonil vsak akademski položaj in sem bil torej novinec. Temu se je pridružila še nevšečna okoliščina, da je bil tudi predstojnik sekretarjata na položaju od pred kratkim in je bil prav tako neizkušen v zadevah univerze. Tako se je zgodilo marsikaj nezadostnega, nepravilnega in neprevidnega, kar je, kot seje zdelo, edino zaposlovalo kolege. Rektorski govor je bil govoijen vetru in pozabljen dan po rektorski slovesnosti; med celotnim rektoratom od kolegov z nobene strani ni prišlo do kakršne koli diskusije [Aussprache] o govoru. Gibali so se v desetletja utečenih tirnicah fakultetne politike. 256 Vso to zmešnjavo in v njej pojavljajočo se premoč nebistvenega bi še bilo mogoče prenesti, če se v teku poletnega semestra 1933 za univerzo ne bi vse jasneje oglašali dve nevarnosti. Ob predavanju o bistvu znanosti na heidelberški univerzi sem tam od dr. Steina in Scheela izvedel o načrtih za novo zasedbo različnih kateder v Freiburgu. Univerzo naj bi osvojili zanesljivi tovariši partije in tako ustvarili možnost, da bi predvsem dekanate ustrezno zasedli s partijskimi tovariši. Uveljavil seje nazor, da zdaj, kot prvo, pri zasedanju teh mest nista več tako važna znanstveni pomen in prikladnost akademskega učitelja kot politična zanesljivost in aktivistična udarnost. Tudi ob teh izjavah in namerah se je spet pokazalo, da se je v Heidelbergu in Karlsruhu okrepil Krieckov vpliv iz Frankfurta. V Karlsruhu so mi namignili, da je neznosno, da puščam dosedanje dekane. Fakultete potrebujejo nacionalsocialistično vodstvo. Treba je bilo torej ravnati na ustrezen način, da bi preprečili to ogroženost samolastnega bistva univerze. Druga nevarnost je grozila od zunaj, kar se je v poletnem semestru dalo razpoznati na konferenci rektorjev v Erfurtu. Bila je v prizadevanjih, da bi se poklicnim stanovom zdravnikov, sodnikov in učiteljev, njihovim zahtevam in potrebam dovolilo odločati o celotni učni dejavnosti fakultet in tako univerzo dokončno razbilo na poklicne šole. S tem ni bila ogrožena le notranja enotnost univerze, temveč tudi temeljni način akademskega pouka, tj. tisto, kar sem poskušal rešili prek obnove. Le njemu na ljubo sem prevzel rektorat.31 Obema grozečima nevarnostima, heidelberški in tendenci po poklicnih šolah, sem se skušal upreti s predlogom spremembe statuta. Omogočila naj bi dekanate tako zasesti, da bi lahko rešil bistvo fakultet in enotnost univerze. Nagib za spremembo statuta nikakor ni bil prevratniški in novotaristični gon po udejstvovanju, temveč vpogled v imenovani nevarnosti, ki glede na razporeditev in način igre političnih sil nikakor nista bili zgolj umišljeni. Na univerzi, kjer so vedno bolj enostransko zijali v dosedanje, so na spremembo statuta gledali le institucionalno in juristično; obenem so novo zasedbo dekanatov ocenjcvali le z gledišča osebnih napredovanj in nazadovanj. Za dekane sem v zimskem semestru 1933/34 imenoval kolege, ki si v znanstvenem svetu in v svoji stroki niso ustvarili imena le po moji osebni, temveč po splošni sodbi in so obenem jamčili, da bodo, vsak na svoj način, v sredo fakultetnega dela postavili duha znanosti. Nihče od dekanov ni bil partijec. Vpliv partijskih funkcionarjev je bil izključen. Obstajalo je upanje, da bomo na fakultetah obdržali in poživili izročilo znanstvenega duha. Izteklo pa se je drugače. Vse upanje je padlo v vodo. Vsak trud za samo-lastnost [das Eigentliche] je bil zaman. Nenavadno znanjenje za zimski semester 33/34 je bil Todtnauberški tabor, ki naj bi docente in študente pripravil na pravo semestrsko delo, razjasnil moje dojemanje bistva znanosti in znanstvenega dela in ga obenem pojasnil in pretresel. 31 »Nicht nur die innere Einheit der Universität, sondern auch die Grundart der akademischen Lehre waren dadrurch bedroht, d. h. dasjenige, was ich durch eine Erneuerung zu retten versuchte, um dessentwillen ich einzig das Rektorat übernommen hatte.« Izbor udeležencev tabora ni sledil vidikom partijske pripadnosti in delovanju v smislu nacionaisocializma. Potem ko je Karlsruhe spoznal načrt za tabor, je iz Heidelberga kmalu prišla izrecna prošnja, ali bi tudi oni smeli poslati nekaj udeležencev; obenem seje Heidelberg sporazumel s Kielom. S predavanjem o univerzi in znanosti sem poskusil pojasniti jedro rek-torskega govora in predirljiveje predstaviti nalogo univerze z ozirom na prej imenovani nevarnosti. Takoj je prišlo do plodnih razgovorov v posameznih skupinah o vedenju in znanosti, vedenju in verovanju, verovanju in svetovnem nazoru. Zjutraj drugega dne sta se nenadoma nenajavljena v avtomobilu pojavila okrožni vodja študentov Scheel in dr. Stein in se žolčno pogovarjala s heidelberškimi udeleženci kampa, katerih »funkcija« je počasi postajala jasna. Dr. Stein je prosil, ali sme predavati. Govoril je o rasi in rasnem principu. Predavanje so udeleženci tabora vzeli na znanje, a ga niso še nadalje pretresali. Heidelberška grupa je imela nalogo razbiti tabor. V resnici pa ni šlo za tabor, ampak za freiburško univerzo, saj njenih fakultet naj ne bi vodili partijski tovariši. Prišlo je do ncrazvescljivih, deloma bolečih dogodkov, ki pa sem jih moral sprejeti, da mi ne bi celotni zimski semester že vnaprej propadel. Morda bi bilo pravilneje, če bi že takrat odstopil. Toda takrat še nisem računal s tem, kar je kmalu prišlo na dan. Zaostrilo se je nasprotovanje tako ministra in heidelberške grupe, ki ga je določala, kot tudi kolegov. Četudi seje minister formalno strinjal z novo zasedbo dekanatov, se mu je vendarle zdelo čudno: nc le, da tega mesta ni zasedel noben partijski tovariš, ampak sem si za dekana medicinske univerze celo upal imenovati moža, ki gaje minister pred pol leta zavrnil kot nesprejemljivega za položaj rektorja. Poleg tega je ministrstvo vse jasneje zahtevalo, da se na freiburški univerzi začne, veliko bolj resno kot dotlej, uveljavljati ideja politične znanosti. V oči je bodlo, da so med zimskim semestrom tako iz kroga medicinske kot tudi s pravne fakultete večkrat sugerirali, naj se vendarle lotim premeščanja dekanov in kolega v. Mollcndorffa in Wolfa32 zamenjam z drugima. Te želje sem zvedel na spore in rivalitete znotraj obeh fakultet in jih nisem več 32 Erick Wolf, 1902, pravnik, prof. v Freiburgu, nanj je vplival K. Barth, ukvarjal se je s filozofijo prava in cerkvcnim pravom. upošteval, vse dokler me niso v pozni zimi, proti koncu semestra 33/34, povabili v Karlsruhe, kjer mi je ministrski svetnik Fehrle v prisotnosti okrožnega vodje študentov Scheela razkril, da si minister želi, da razrešim dekana v. Mollendorffa in Wolfa. Takoj sem izjavil, da tega nikakor ne bom storil in da nikakor ne morem ne osebno ne stvarno odgovarjati za tako zamenjavo. Če pa minister vztraja pri svoji zahtevi, mi ne ostane nič drugega, kot da iz protesta do te neupravičene zahteve odstopim. Gospod Fehrle mi je potem rekel, da je še zlasti glede kolega Wolfa želja juristične fakultete, da bi bil dekanat zaseden drugače. Na to sem odvrnil, da odstopam in prosim za pogovor z ministrom. Med mojo izjavo se je obraz okrožnega vodje študentov Scheela režavo razpotegnil. Po tej poti so dosegli, kar so hoteli. Enoznačno pa se je tudi zjasnilo, da se univerzitetni krogi, ki so bili ogorčeni nad vsem, kar je dišalo po nacionalsocializmu, niso ogibali konspiriranju z ministrstvom in skupino, ki gaje določala, le da bi me izrinili s položaja. V pogovoru z ministrom, kije mojo demisijo takoj sprejel, je postalo jasno, da obstoji nepremostljiv razpor med nacionalsocialističnim dojemanjem univerze in znanosti ter mojim. Minister je pojasnil, da vsekakor ne želi, da bi to nasprotje, ki verjetno temelji na nezdružljivosti moje filozofije z nacionalsocialističnim svetovnim nazorom, prišlo v javnost kot konflikt frei-burške univerze z ministrstvom. Odvrnil sem, da že zato ne morem biti zainteresiran za kaj takega, ker je univerza z ministrstvom enotna in mi ni do tega, da bi s konfliktom svojo osebo izpostavljal javnim natolcevanjem. Minister je odvrnil, da mi je prepuščeno, da po odstopu od rektorata, ki naj ne bi še posebej bil v oči, pač ravnam tako, kot se mi zdi nujno. Tako sem tudi ravnal, s tem ko sem odklonil, da bi pri predaji rektorata, kije sledila, na tradicionalen način sodeloval kot odhajajoči rektor, in podal poročilo. T\)di na univerzi so razumeli to zavrnitev in me kot poslavljajočega se rektorja, seveda niso povabili k nadaljnjim posvetom kot je bilo to v navadi pred in po tem. Česa takega tudi nikoli nisem pričakoval. Od aprila 1934 sem živel zunaj univerze; nisem se več brigal za »dogodke«, temveč sem poskušal po svojih močeh izpolniti najnujnejše učne obvez- nosti. Toda tudi poučevanje je bilo v naslednjih letih bolj samogovor bistvenega mišljenja s samim seboj. Morda je sem ter tja še zadevalo in budilo ljudi, ni pa se več oblikovalo v nastajajoči sklad ubranega [bestimmt] zadržanja, iz katerega bi spet lahko izrasla izvomost [Ursprungliches]. Primer rektorata v letih 33/34, sam zase brez pomena, je verjetno znamenje za metafizično stanje bistva znanosti, ki je ni mogoče več določati prek poskusov obnove in je v njeni spremembi bistva postavljati v čisto tehniko.* To sem spoznal šele v naslednjih letih (prim. Utemeljitev novoveške slike sveta prek metafizike)?3 Rektorat je bil poskus, da bi v »gibanju«, ki je prišlo do moči, ne glede na vse njegove pomankljivosti in grobosti, videli to, kar sega daleč čezenj, kar bi nekega dne morda lahko privedlo do zbranja na zahodno zgodovinsko bistvo nemškosti.34 Nikakor nočem tajiti, da sem takrat verjel v tako možnost in sem se zato odpovedal najbolj lastnemu [eigesten] poklicu mišljenja zavoljo uradniškega delovanja. Nikakor nočem zmanjševati tega, kar je povzročilo [moje] lastne pomanjkljivosti na položaju. Toda s to perspektivo ne zadenemo bistvenega, ki me je določilo za prevzem položaja. Različne obsodbe tega rektorata so v horizontu običajnega akademskega obrata po svoje lahko pravilne in upravičene, vendar nikoli ne zadenejo bistvenega. Danes obstaja še manj možnosti kot takrat, da bi zaslepljenim očem odprli obzorje bistvenega. Bistveno je, da smo nastanjeni v sredi dovrševanja nihilizma, da je Bog »mrtev« in vsak prostor-čas za božjost zaprt. Da pa se kljub temu preboletje nihilizma naznanja v pesnečem mislenju in petju nemškosti, katere pesnje-nje so Nemci doumeli še najmanj, zato ker so se hoteli ravnati po merilih nihilizma, ki jih obdaja, in niso spoznali bistva zgodovinske samouvelja-vitve.35 * »Der für sich bedeutungslose Fall des Rektorats 1933/34 ist wohl ein Anzeichen für den metaphysichen Wesenszustand der Wissenschaft, die nicht mehr durch Erneuerunsversuche bestimmt und in ihrer Wesensveränderung in reine Technik aufgehalten werden kann.« " Die BcrgUndung des neuzeitlichen Weltbildes durch die Metaphysik. 34 »Das Rektorat war ein Versuch, in der zur Macht gelangten »Bewegung« über alle ihre Unzulänglichkeiten und Grobheiten hinweg das Weithinausreichende zu sehen, das vielleicht eine Sammlung auf das abendländisch gcschichtlichc Wesen des Deutschen eines Tages bringen könnnte.« 35 »Das Wesentliche ist, daß wir mitten in der Vollendung des Nihilismus stehen, daß Gott Čas po rektoratu Za tiste, ki jim je všeč, da strmijo v to, kar je po njihovi sodbi v mojem rektoratu napačno, in le zanje, bom naštel, kar sledi. Na sebi vzeto je tako bez pomena kot neplodno brodenje v preteklih poskusih in ukrepih, ki so znotraj celotnega gibanja planetarne volje do moči tako neznatni, da jih ne smemo imenovali niti drobcene. Spomladi 1934. leta sem si bil na jasnem glede možnih posledic odstopa s položaja; to mi je bilo popolnoma jasno po 30. juniju istega leta.36 Kdor je po tem času še prevzel kak položaj v vodstvu univerze, je lahko enoznačno vedel, s kom ima opravka. Kako so moj rektorat kasneje ocenili partija in ministrstvo, zveza docentov in študentov, jc zapisano v ugotovitvi, ki jo je raznašal tisk, ko je položaj »todt« ist und jeder Zeit-Raum für die Gottheit verschüttet. Daß sich gleichwohl die Verwindung des Nihilismus ankündigt im dichtenden Denken und Singen des Deutschen, welches Dichten freilich die Deutschen noch am wenigsten vernahmen, weil sie darauf trachten, sich nach Maßstäben des sie umgebenden Nihilismus einzurichten und das Wesen einer geschichtlichen Selbstbehauptung zu verkennen.« Heidegger ima v mislih t. i. »Rbhmov puč«; Ernst Röhm (roj. 28.11.1887. leta, od. 1906. do 1923. leta vojak, 1919. leta pripadnik prostovoljcev (Freikorps), 1921. leta častnik generalštaba v Miinchnu, 1923. leta odpuščen iz vojske zaradi sodelovanja pri Hitlerjevem puču, do 1928. do 1930. leta častnik generalštaba bolivijske vojske; od 1930 član NSDAP, 1931 šef štaba SA, 1933-34 minister rajha »brez listnice«, umorjen 1.7. 1934 v Stadelheimu pri Miinchnu. V času njegovega vodstva odredi S A zelo narasejo (s 77 000 pripadnikov 1931. leta na 700000 1933. leta), razširi se misel o socialnem preoblikovanju Nemčije. Rühm je bil pripadnik anti-kapitalističnega krila NSDAP, njegove zahteve po spremembi SA v »narodno milico« (združitev z vojsko) - želel je obdržati privilegije SA - in o »drugi, socialni revoluciji« (Hitler po prevzemu oblasti razglasi, daje nacionalno-socialistična revolucija končana) - pripeljejo do interesnega boja SA z drugimi partijskimi organizacijami (SS) in konservativnim vodstvom vojske. Sum, ki ga sprovocirajo lažne vesti o puču (iz vrst SS), ki da ga pripravlja SA pod RöHMovim poveljstvom, je A. Hitler 30.6., 1.7.1934 na zborovanju vodij SA v Bad Wiesseeju, izrabil kot pretvezo za likvidacijo celotnega vodstva SA in drugih nezaželenih oseb (npr. K. v. Schlei-chgrja, zadnjega kancleija (1932-33); dveh sodelavcev podkanclerja Von Papena: nekdanjega bavarskega državnega sekretarja (iz časa Hitlerjevega puča (1923)) kahra in G. Strasserja, bivšega organizacijskega vodjo NSDAP; vodjo Katoliške akcije E. v, Klausenerja, generala v. Kredowa, etc., vsega skupaj 80 do 100 oseb. 3. julija 1934 je likvidacije opravičil zakon, ki ga je podpisal predsednik rajha v. Hindenbukg kot obrambo države, 13. julija 1934 je Hitler v prevzel moj naslednik. Po njej je bil šele ta naslednik37 prvi nacionalsocia-listični rektor freiburške univerze, ki je kot frontni vojak jamčil za bojev-niško-vojaškega duha in njegovo razširjanje na univerzi. Mene so začeli sumničiti, kar se je izrodilo vse do psovanja. Za dokaz zadostuje, če opozorimo na letnike takrat ustanovljenega časopisa E. Kriek-ka:3Ä Volk im Werden. 39Komajda daje izšla številka tega časopisa, v katerem ne bi odprla ali skrita, nesmiselna polemika poniževala moje filozofije. Ker se vse do danes nisem brigal za to gonjo in se nikoli nisem spuščal v ovržbe, se je bes tistih, ki jih zaradi njihove bornosti nikoli nisem zares napadel, stopnjeval. V malo drugačni formi je poskrbel za isti posel sumničenja v svojem vzgojnem časopisu A. Baeumler40 po nalogu urada Rosenberg. Časopisje služil kot uvodni del časopisa Hitlerjugend: Wille und Macht.41 Moj rektorski govor, ki se je medtem pojavil v tisku, je postal priljubljen cilj polemike v taborih docentov. (Potrjujejo: H. G. Gadamcr, Gerh. Krüger,42 W. Bröcker.43) govoru tarnal o »homoseksualnih nagnjenjih ROhma in drugih vodij S A«. SA je bila za zmeraj vzeta moč, začel seje vzpon SS, kije bil kot elitna formacija partije pod neposredno Hiti.erjf.vo komando. (1932. leta: 52000 članov, 1933. leta: 209 000.) 37 Eduard Kern, 1887-1972, jurist. 1934. leta Hcideggrov naslednik na položaju rektorja. 1946. leta ponovno zasedel svojo katedro v Tübingenu. 38 Krieck seje odločno udeleževal uistousmerjanja [Gleichschaltung! nemške univerze. Bil je, poleg Alfreda Baeumlerja najvplivnejši pedagog nacionalsocializma in je močno vplival na nacionalsocialistično filozofijo politike. Heideggrov že marca 1933 skeptični pogled na Kriecka se je po načelnih konceptualnih spopadih obrnil proti Kulturnopolitični delovni skupnosti nemških visokošolskih učiteljev (Kulturpolitische Arbeitsgemeinschaft Deutscher Hochschullehrer - KADH) in zaradi Krieckovih silovitih napadov v njegovem časopisu Volk in Werden (1934) prerasel v obojestransko neprikrito sovražno razmerje. O Heideggrovi filozofiji je Krieck pisal, daje »za nemški narod ferment razpada in razkroja«. Heidegger spada k tistim, »ki potiho pripravljajo uničenje nacionalnosocialističnega gibanja obnove«. Viri njegovega mišljenja »niso bili zmeraj germanski«. Njegovo mišljenje zrcali »nearijsko [artfremd] mišljenje Judov« in se že »brez lega ustvarjajočemu nemškemu človeku kaže kot nearijsko, življenju sovražno« (prim. Volk im Werden, 2. zvezek 119341 in 3. zvezek 119351.) " Nastajajoči narod. ""'Alfred Baeumler, 1887-1968; filozof; profesor v Dresdnu in Berlinu. - Identificiral seje z nacionasocializmom: Problem iracionalnosti v estetiki in logiki 18. stoletja, vse do Kritike moči presodnosti, (Das Irrationalitätsproblem in der Ästhetik und Logik des 18. Jahrhunderts bis zur Kritik der Urltelskraft), Halle, 1923. 41 Volja in moč. Tudi predavanja, ki sem jih po 1934. letu dovolj poredko imel v čisto znanstvenih krogih, je imenovani partijski časopis takoj na odvraten način ozmerjal. Tedanja vodstva univerze so se vsakič le težko spravila pokonci, da so proti tej gonji kaj naredila. Predavanja, ki sem jih imel, so bila — 1935. leta: O izvoru umetniškega dela,M 1938. leta: Utemeljitev novoveške slike sveta prek metafizike, 1941. leta: Hölderlinova himna >Kot na praznik ...<-45 in 1943. leta: Hölderlinova spominska slovesnost.46 Napadi z vseh strani, ki so se raztegnili tudi na moja predavanja, so počasi imeli nameravan uspeh. V poletnem semestru 37 seje pri meni v seminarju pojavil in na njem sodeloval, neki dr. Hancke iz Berlina, zelo nadarjen in zainteresiran. Kmalu mi je priznal, da mi ne more več tajiti, da dela po nalogu dr. Scheela, ki je takrat vodil jugozahodni glavni odsek varnostne službe. Dr. Scheel gaje opozoril, daje moj rektorat pravi razlog za ne-na-cionalsocialistični izgled in mlačno držo freiburške univerze. Tu si ne želim pripisovati nobenih zaslug. To omenjam lc zato, da bi nakazal, da se je nasprotovanje, začeto 1933. leta, nadaljevalo in okrepilo. 262 Taisti dr. Hancke mi je povedal, da v Varnostni službi47 velja, da sodelujem z jezuiti. Res so bili na mojih predavanjih in seminarjih vse do zadnjega pripadniki katoliških redov (še zlasti jezuiti in frančiškani freiburške izpostave). Te gospodje so prav tako imeli možnost za sodelovanje pri in za spodbude z mojih vaj, kot drugi študirajoči. Jezuitski patri prof. Lötz, Rahner,48 Huidobro49 so bili vrsto semestrov člani mojega višjega seminarja; 42 Gerhard Krüger, 1902, filozof, prof. v Mtinstro, Tübingenu in Frankfurtu, pisal filozof-sko-zgod. dela (Platon, Kant), izd. Leibnizovih del. 43 Walter Bröcker, 1902, filozof, od 1942. leta profesor v Kiclu, ukvarjal seje predvsem z Aristotelovo filozofijo. 44 Vom Ursprung des Kunstwerkes. Prim.: Izvir umetniškega dela, prevedla Primož Kozak, Perspektive 2 (1961) 20, str. 1172-1184 in 3 (1962) 22, str. 155-172, in Ivo Urbančič, v: Martin Heidegger. Izbrane razprave, CZ 1967, str. 237-312. 45 Hölderlins Hymne >Wie wenn am Feierlage ...<. 46 Hötderlingedenkfeier. 41 Kratica SD, Sicherheitsdiens. "Karl Rahner, 1983-1943, jezuit, katoliški teolog, poskušal sintetizirati antropologijo in teologijo, oziroma katolicizem in moderno filozofijo, ki ji je ustvaril prostor znotraj katoliške pogosto so bili v naši hiši. Njihove spise je treba le prebrati in razpoznali boste vpliv mojega mišljenja, ki ga tudi ne taje. TUdi kasneje so se poizvedbe gestapa pri meni vezale izključno na katoliške člane mojega seminarja - P. Schumacherja, dr. Guggenbergerrja, dr. Bollin-gerja (v okviru miinehenske študentovske akcije Scholl,5Uza katero so iskali eno žarišče v Freiburgu in v mojih predavanjih). Že pred tem, po odstopu, niso odobravali, da sem prejšnjim učencem (ne-arijcem) dovolil obiskovati moja predavanja. Znano je tudi, da so bili moji trije najsposobnejši učenci, ki so dodobra prekašali poprečje podmladka v filozofiji, leta in leta zapostavljani, ker so bili Heideggrovi učenci (Gadamer, G. Kruger in Brocker). Imenovali so jih šele takrat, ko niso več mogli zaobiti njihovih kvalifikacij in je bil škandal očiten. 264 Od 1938. leta je bilo omenjanje mojega imena v časopisih in revijah pa tudi obravnavanje mojih spisov, kolikor so ti lahko izhajali v novih izdajah, prepovedano. Na koncu so prepovedali tudi izid novih izdaj Biti in časa in knjige o Kantu, čeprav so založniki imeli papir že pripravljen. Cerkve, njegovo delo je še zlasti posvečeno sistematični kritiki krščanske dogme, zanimal gaje tudi dialog z znanostjo in marksizmom. Worte des Schweigens (1938), Geist in weit (1939)... Huidobro, Vincente Garcia H. Fernandrs; 1893-1948, jezuit, čilski lirik, Appolinairov prijatelj (1917), soustanovitelj časopisa Nord-Süd, utemeljitelj »kreacionizma«, veliko potoval po Evropi (1916 -1945). 50 Hans in Sophia Scholl sta pripadala mtinehenski študentovski odporniški skupini „bela vrtnica» (Weiße Rosei, s krščansko motivirano držo, šlo jim jeza upor in moralično obnovo, na žalost pa so povezave z drugimi mesti in aktivni odpor obtičali v začetni fazi. Hans je študiral medicino, Sophia biologijo in filozofijo. Aretirali so ju na mtinehenski univerzi pri razdeljevanju letakov, ki so obsojali Hitlerjevo oblast (18.2.1943); »Naš narod se bo vzdignil zoper nacionasocialistično podjarmljenje Evrope, ponovno, zvesto se bosta uveljavila svoboda in čatf/.« Sodišče ju je obsodilo na smrt in usmrtilo 22. februarja 1943. Usmrtili so tudi »mentoija« skupne, Karla Huberja, profesorja glasbe in filozofije na mtinehenski univerzi (13. 7. 1943) in še tri pripadnike skupine. Kljub smrtnemu molku v lastni deželi so poskušali z mojim imenom zganjati propagando in me pripravili, da bi predaval. Vsa taka potovanja--predavanja v Španijo, Portugalsko, Italijo, Madžarsko in Romunijo sem odklonil; nikoli se nisem udeleževal predavanj vojnih sil fakultete [Wehrmachtsvortrage] v Franciji. Za način, kako so sodili in poskušali izključiti moje filozosko delo, naj govore naslednja dejstva: 1. Ob internacionalnem filozofskem kongresu v Pragi 1935, leta nisem pripadal nemški delegaciji, k udeležbi me sploh niso povabili. 2. Na enak način naj bi ostal izključen pri pariškem kongresu o Dcscartesu 1937. leta. To ravnanje proti menije bilo v Parizu tako začudujuče, da seje kongresno vodstvo, po sorbonskem profesorju Brehierju,51 na lastno pobudo pozanimalo, zakaj ne pripadam nemški delegaciji. Kongres meje hotel sam povabili, naj predavam. Odvrnil sem, naj se o tem primeru pozanimajo v Berlinu, na vzgojnem ministrstvu rajha. Čez nekaj časa je prišla z Berlina zahteva, naj naknadno pristopim k delegaciji. Vse skupaj je potekalo v formi, ki mi ni omogočila, da bi šel z nemško delegacijo v Pariz. Med vojno seje pripravljala objava prikaza nemškega duhoslovja. Oddelek »Sistematska filozofija« je vodil Nic. Hartmann. Zaradi načrtovanja tega projekta je v Berlinu potekal tridnevni pogovor, na katerega so bili povabljeni vsi profesorji filozofije razen Jaspersa in mene. Niso naju potrebovali zato, ker je bil v sklopu te publikacije načrtovan udarec proti »filozofiji eksistence«, ki je bil tudi izveden. Tudi tu se je pokazalo, kot že med rektoratom, nenavadno nagnjenje nasprotnikov, da se kljub nasprotništvu povežejo med seboj proti vsemu, zaradi česar >se< počutiš duhovno ogrožen in postavljen pod vprašaj. Toda vsi ti pripetljaji so le bežen odblesk na valovih gibanja naše zgodovine, 51 Emile Breiiier, 1876-1952, zgodovinar filozofije, avtor Historie de la philosophie (1926 -.) katerega dimenzij Nemci tudi zdaj sploh še ne slutijo, potem ko se je nad njimi utrgala katastrofa.52 Prevedel53 Aleš Košar 52 »Allein, auch diese Vorfälle sind nur ein flüchtiger Schein mauf Wogen einer Bewegung unserer Geschichte, deren Dimension die Deutschen auch jetzt noch nicht ahnen, nachdem die Katastrophe Uber sie hereingebrochen ist.« - >Kurz nach dem Zusammenbruch 1945 schrieb Martin Heidegger einen Rückblick: »Das Rektorat 1993/34-Tatsachen und Gedanken«,< je januarja 1983. v svojem Predgovoru zapisal Hermann Heidegger. 55 Prevedeno iz: »Das Rektorat 1933/34 - Tatsachen und Gedanken«, prva objava zapisa iz 1945., izd. Hermann Heidegger; Klostermann, Frankfurt am Main, 1983.