UD K 9 1 0 : 5 7 7 . 4 ALI JE GEOGRAFIJA SPOSOBNA ODGOVORITI NA "IMPERIALIZEM" EKOLOGIJE? Dušan Plut * Med geografi doma in po svetu so sila različna mnenja o bodočnosti lastne stroke - od docela črnogledih do goreče optimističnih. Konreten odraz r a z - ličnih stališč in različno usmerjenih raziskovanj so številne smeri v geo- graf i j i . Po svoje je položaj geografije konfuzen, sa j tudi po več kot sto letih samostojnega razvoja geografija išče lastno identiteto. Ob takem položaju nas ne sme presenetiti , da geografiji nekateri celo zanikajo znanstvenost, č e š , da nima strogo opredeljenega osnovnega predmeta proučevanja, še manj pa lastne metodologije proučevanja. Propadanje geografskega okolja je z vso ostrino ponovno opozorila na vrsto dilem. Geografijo je našla v sila neprimernem trenutku - v fazi več ali manj prikritega pozitivizma, dezintegracije in atomizaci je , razpadanja na posa- mezne geografske discipline. Z degradacijo okolja pa se je ponovno postavila v ospredje nujnost holističnega, celostnega proučevanja odnosa in posledic v sistemu družba-okolje. Motoviljenje geografije je dodobra izkoristila ekolo- gi ja , ki je iz ozko zasnovane, periferne biološke veje (zasnoval jo je Haeckel leta 1866) o odnosu med organizmi in okoljem prerasla v š i rše zasnovano vedo o ekologiji človeške populacije. Za razliko od geografije je ekologija zgodaj sprejela sistemsko teorijo, z razvitim ekosistemskim pristopom pa metodološko inovativno in prodorno odgovorila na izziv "ekološke" kr ize . Pretirano razdrobljena geografija pa j e , gledano v celoti , ostala na obrobju dogajanja in zaradi zamude celo pričela sprejemati ekološko (biološko) i z r a - zoslovje. Tako je sodobna ekologija (pustimo v tem prispevku ob strani različne defi- nicije ekologije) zelo zgodaj in pravočasno stopila v novo etapo znanstveno- raziskovalnega razvoja , ki ga označuje reintegraci ja znanstvenih spoznanj kot zdrave osnove za iskanje ustreznih poti pri reševanju celostnih proble- mov preživetja človeške družbe. Sodobna ekologija je suvereno in samoza- vestno vkorakala v proučevanje širše zastavljenih odnosov družba-okolje in ni zgubljala energije z vprašanji, ali je taka vsebina res še ekološka (v ožjem d r . geog . , docent, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, glej izvleček na koncu Obzornika 27 pomenu besede) . Zmagoslavno se je vključila v enotno pojmovane geografi- j e ! Od "frakci jskih" bojev utrujena in izmozgana geografija j i žal ni mogla metodološko parirat i . Celo več - pojavili so se klici za "novo vedo o okolju". Razumljivo j e , da bi uresničitev teh zahtev pomenilo pravzaprav likvidacijo geografije kot znanosti. V primerjavi z ekologijo geografija v svojem razvoju torej ni našla pravega ravnovesja med s i cer potrebno in neobhodno specializacijo in generalizaci- j o , sintetizacijo znanstvenih spoznanj. Prevladali sta indukcija in analiza, geografska empiri ja se je razglašala za edini temelj "prave" geografi je. Vse bolj v ozadju je ostajalo spoznanje, da je obstoj geografije upravičen le v primeru, če celovito proučuje pokrajino, njeno spreminjanje. Nič čudne- ga, da so namesto geografov taka raziskovanja pričele druge, po predmetu proučevanja, ožje zasnovane stroke. Kljub navedenim kritičnim mislim sodim, da lahko geografija pod določeni- mi pogoji še vedno dovolj uspešno, zlasti pa inovativno odgovori na eksisten- čno-ekološke izzive sedanjosti in prihodnosti. V primerjavi z danes prodor- nejšo ekologijo mora geografija najprej reaf irmirat i svoje regionalnogeo- grafsko bistvo in zgraditi (dograditi) sintetično metodologijo regionalne geografi je . Za celotno geografijo je namreč značilno, da je pretirano zabred- la v rabo izpeljanih, prevzetih modelov (fizikalni, ekonomski, sociološki) in istočasno zanemarila izgradnjo avtohtonega, morfometričnega, prostor- sko orientiranega modela. Le-ta bi lahko postal učinkovito metodološko orožje geografije v natrpani areni ved, ki proučujejo sistem človek-okolje, vsaka s svojega vidika. Tudi geografija se ne more izogniti določeni stopnji ekologizaci je, ki pa jo mora organsko vključiti v svoje tradicionalne vsebi- ne in se delno specializirati , npr. z ekološko geografijo, ki naj celostno, regionalno-geografsko proučuje pokrajinsko kritične faze preobrazbe geo- grafskega okolja kot posledico nepretehtanih posegov človeka v pokrajino. Obenem pa mora ekološka geografija organsko vključiti tudi š irše družbene, socialne dimenzije degradacije okolja, ki so v ekologiji močno v ozadju. S tem se bi geografija izognila determinizmu, ki je pogosto prisoten pri eko- loškem raziskovanju. Sodim, da lahko le enotna geografija najde pravo mesto v interdisciplinar- no zasnovanem proučevanju sistema družba-okolje in veliko prispeva k iska- nju ustreznega ravnovesja med potrebami družbe in omejenimi naravnimi v i r i . Določen optimizem vzbuja krepitev teženj (doma in po svetu) za sinte- tiziranje geografskih misli in hotenj, za integrirano metodologijo. Le od nas , geografov, pa je odvisno, ali bomo znali izkoristiti reafirmaci jo tra- dicionalnega osnovnega predmeta geografije za večji pomen in ugled naše stroke, ali pa bodo "naše" vsebine celostno obdelali in prevzeli drugi. 28