476                                                     L. A.: Poletna slika.
Jutri? Ne, danes! Kako se brani te misli, ali rešitve ne pričakuje! Pobegniti ne more, to v6, in ne otme ga nihče. Kadar posije beli dan skozi gosto omrežje, stopi na zadnji pot. Smrt mu ne more biti resnica, kakor je bolniku, vzdihujočemu od bolečin: krepak je in živel bi rad! Mračno strmi v svečo malone dogorelo — kadar ugasne, tedaj — tedaj bode konec! Vender še je tema po svetu, še mu je odmerjenih nekaj ur. Ali kakd potekajo te ure! Zdi se mu že, da se bori dan z nočj6 — nikakor, ne more biti res! Ta prostor je teman, ko je razsvetljen ves voljni svet; svetlo ne more biti! Ko bodo vstajali ljudje, da gredo zopet okrepčani na delo, to je, na pošteno delo, odpro se tudi njemu vrata in se zapro za njim; nazaj ga ne bode. . . Zdaj ga duši v grlu, nasloni se ob mizo in od nepopisne bolesti za-joče na glas. Začuden se ozira stražnik po njem, potem se obrne — mož ni vajen takih prizorov! Bodi obsojenec še toli duševno prepal, smili se mu v dno srca, ali pomoči mu ne more; pravica je pravica! Ko čuje te molitve, okorne sicer ali iskrene, zdi se mu, da mora tudi on moliti ž njim in prositi mile sodbe duši, ki skoro stopi pred stol vsevi-dečega in brezkončno pravičnega sodnika . . .
Luč umira, sence se razbegavajo po zemlji, dan je.
Minula je strašna poslednja noč.
Nekaj hipov še . . .
»Bog,   dobrotni Bog,   zanesi   duši   moji!«   moli   jetnik,   in   mrzle srage mu stopajo na čelo . . .
Sum na hodniku — trdi koraki — vrata se odpro — dan pogleda v temnico — orožniki  — končano! . . .
Naprej, na zadnji, na smrtni pot!
Poletna  slika.
o solnce kraljevo na večer                            Lepo se svetlikajo kaplje
Zatone za daljno gor6,                                       V odse"vu nebeških zvezdd,
In mčsec nam zvdzdna krdela                          Jednake prozornim kristalom,
Privede na jasno nebd:                                     In biserom jdsnim morja\
Tedajci zave"je po zšmlji                                    A biseri ne in kristali,
Večernega vetrca pih,                                        In kaplje to niso rosnž:
In tisoče rosinih   kapelj                         Za ljubljencem,  solncem predragim,
Mrzčči rodi njegov dih.                                      Prirode so tihe — solze" . . .
L. A