SENIKI STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 8. septembra 2005 • Leto XV, št. 23, cena: 50 Ft Prvi obisk slovenskega ministra za šolstvo in šport, dr. Milana Zvera v Porabju OPTIMISTIČEN ZAČETEK – USPEH NA KONCU ŠOLSKEGA LETA šili v Porabju večino aktualnih finančnih zadreg v šolstvu, kul­turi in medijih. In enako brez zlobe je mogoče zastaviti vpra­šanje, ali ima Slovenija toliko odvečnega denarja, da ga v tako visokih vsotah vlaga v objekte, namenjene pretežno prekmur­skim Madžarom? Slovenski minister, dr. Milan Zver je v govoru pred otvoritvijo poudaril, »da ima Slovenija za manjšinsko šolstvo specifič­na in zelo pozitivno naravna­na merila (tudi finančna), ki se bistveno razlikujejo od meril za večinske šole, seveda v korist manjšini in so visoko nad evropskim povprečjem. Želeli bi, da se madžarske šol­ske oblasti seznanijo z našim modelom. Prav tako si želimo enako obravnavo slovenskih Pobuda za pogovor med mad­žarskim ministrom za izobraže­vanje in slovenskim ministrom za šolstvo in šport je stara že nekaj let, vendar do zdaj ni bilo dobre volje in pripravljenosti za srečanje. Aktualna ministra dr. Bálint Magyar in dr. Milan Zver sta motiv za prve pogovore ime­la in uskladila v odpiranju nove dvojezične šole v Lendavi. O problemih, s katerimi se soo­čajo v porabskih narodnostnih, zdaj že (vsaj teoretično) dvo­jezičnih osnovnih šolah, so mi­nistra Milana Zvera v Monoštru seznanili Jože Hirnök, mag. Valerija Perger, Martin Ropoš in Laci Kovač. Osnovni problem ni toliko v vsebini postopnega uvajanja dvojezičnega pouka, kot v zagotavljanju material­nih pogojev za optimalno delo teh šol. Madžarska je povečala denar za porabske šole, vendar ne gre samo za sprotno financi­ranje, marveč za vzdrževanje in obnovo šol na Gornjem Seniku in zlasti v Števanovcih. Ker v šoli govorimo o nazorno­sti pouka, je za ministra Bálinta Magyarja prišla ta sestavina do izraza po ogledu osnovne šole v Števanovcih in po tem, ko je v Lendavi videl novo, moderno dvojezično srednjo šolo, vred­no skoraj 3 milijarde tolarjev. Čeprav naj v politiki čustva ne bi imela pomembnejše vloge, se je gospod minister le moral zamisliti, v kakšnih okoliščinah se učijo materinščino porabski Slovenci, in kakšne pogoje na vseh ravneh, zagotavlja Slove­nija mladi generaciji prekmur­skih Madžarov. Nemara je zara­di tega izjavil, da bo Madžarska tako dolgo zagotavljala denar, dokler bodo Slovenci želeli ob­iskovati svoje šole oziroma se učiti slovenski jezik. Vsebinski del pogovora med ministroma je bil – kdo bi vedel, zakaj – v Rönöku, ki ne sodi v slovenski narodnostni prostor. Ob lokaciji, je zagotovo bolj po­membna vsebina, in dr. Milan Zver je zmerni optimist: »Lahko rečem, da se bodo zadeve zagoto­vo izboljšale. Za to imam vsa za­gotovila madžarskega kolega.« Problemi porabskih (in tudi po­murskih) narodnostnih šol izha­jajo tudi iz demografskih gibanj v teh okoljih. Kajti organizirati in izvajati pouk v številčno tako majhni šoli, kot je zdaj števanov­ska, in gornjeseniška je le malo na boljšem, je težka naloga tudi tedaj, ko država in neposredno okolje skupaj s starši poskrbi za odlične delovne pogoje. S tem ni rečeno, da so te šole nepotrebne in bi jih kazalo zapreti, kot se je že zgodilo v Sakalovcih. Nika­kor: obveza vseh je, da šolam zagotovijo optimalne možnosti za delo. Tudi zavoljo tega marsi­kateri strokovnjak in tudi politik po tem, kako je urejeno narod­nostno šolstvo in v kakšnih po­gojih dela, ocenjuje manjšinsko politiko v neki državi. O zaskrbljujočih demografskih gibanjih v Porabju in Prekmur­ju govorimo že nekaj let. Avtor tega prispevka se spominja, da je bilo ob njegovem prvem pri­hodu na gornjeseniško šolo tu prek 300 učencev, in na števa­novski okoli 130 učencev, v tem šolskem letu je na obeh šolah 84 učencev in le 8 prvošolcev. Število porabskih Slovencev naj bi se sukalo okoli 3 tisoč. Dvoje­zične osnovne šole v Prekmurju obiskuje 995 učencev, med nji­mi 75 prvošolcev, prekmurskih Madžarov naj bi bilo okoli 9 do 10 tisoč. Očitno nevzkladje. Obisk slovenskega ministra na Madžarskem in madžarskega v Prekmurju, je bil povezan z od­piranjem moderne srednje slo­vensko – madžarske dvojezične šole v Lendavi, zdaj s 325 dijaki. Izgradnja šole in telovadnice je veljala 2,483 milijarde tolarjev, z ureditvijo prostora pa 2,7 mili­jardi tolarjev. Brez cinizma je mogoče povedati, da bi z deseti­mi odstotki tega denarja razre­ šol v Porabju.« O načrtih z lendavsko šolo se je pogovarjal tudi z dr. Bálintom Magyarjem, in povedal: »Želim si, da bi znali skupaj z madžarskimi prijatelji, s pomočjo sredstev Evropske unije, podpreti idejo o mednarodni šoli, ki bi bila v teh prostorih. Izkušnje, ki so se nabrale v Lendavi pri dvojezičnem izobraževanju, so dragocene in bi jih lahko razširili še na sosede v Avstri­ji, Hrvaški, morda smo lahko pogumnejši in sežemo dlje.« In za zapik: Kot dobijo učenci končne ocene na zaključku šolskega leta, bomo lahko te­daj ocenili, koliko je prispeval pogovor med ministroma za kakovosten razvoj vzgoje in iz­obraževanja v Porabju. Ernest Ružič 2 Ob prazniku: monogra.ja občine Lendava VSEBINSKO TEHTNA IN OBLIKOVNO PRIVLAČNA KNJIGA Za svoj praznik je lendavska ob­čina izbrala 20. avgust, toda ne zato, ker je to na Madžarskem dan državnosti v spomin na kronanje prvega kralja, sve­tega Štefana, marveč zaradi obletnice natisa prve knjige leta 1574 na ozemlju današnje Slovenije. Ob tej priložnosti je izšla pri murskosoboški založbi Franc–Franc trijezična mono­ grafija lendavske občine. Pred­govor je napisal župan mag. Anton Balažek; Mesto v objemu meja dr. Lajos Bence; Čas Len­dave dr. László Göncz in Duh Lendave Tanja Šimonka ter dr. Lajos Bence. Jože Suhadolnik je avtor večine fotografij, razen arhivskih; v madžarščino sta tekste prevedli Andreja Kovač in Marijana Sukič, v angleščino Liana Miholič, iz madžarščine Gabriella Gaál. Monografijo, ki je izšla v 2 tisoč izvodih velikega formata, je oblikoval akadem­ski slikar Ignac Meden, uredila pa Feri Lainšček in Franci Just. Monografijo Lendava Lendva je za uvod v osrednjo slovesnost ob prazniku občine na dobro obiskani novinarski konferenci predstavil Franci Just. Povedal je, da zadnjih dvajset let izhaja malo knjig o Pomurju, v tem času je dosti novega v tem pros­toru, zato je še kako prav, da se občine odločajo za izdajo mono­grafij. Lendavska občina je bila prva med 26. pomurskimi, ki se je odločila za to dejanje, nasled­nja pa bo gornjeradgonska. Nekaj vsebinskih poudarkov. Mag. Anton Balažek: »Svo­jo prihodnost gradimo na meščanski tradiciji, moči multikulturnega prostora ter na razvojni paradigmi, ki v ospredje postavlja trajnostni razvoj in človeka.« Dr. Lajos Bence, Mesto v objemu meja: »Čeprav mesto največje kul­turne dosežke in pridobitve beleži v 20. stoletju, pa so mu značilno duhovno podo­bo vtisnili že prejšnji rodovi. Graščaki – Haholdi, kasneje Bánffyji, Esterházyji in kra­tek čas Nádasdyji – so bili ljubitelji umetnosti, lahko bi rekli kar zasvojeni z novimi, s sodobnimi stremljenji.« Dr. László Göncz, Čas Lendave: »Na območju Lendave se je prva večja skupina ljudi na­selila verjetno koli 2500 pred našim štetjem. Prvi prebival­ci so prišli v dobi preseljeva­nja indoevropskih ljudstev, po vsej verjetnosti z vzhoda.« Avtor podrobneje obravnava obdobje Bánffyjev, turško ne­varnost, Obdobje Eszterházyjev, meščansko obdobje in dvajseto stoletje. Tanja Šimonka in dr. Lajos Bence v tekstu Duh Len­dave pišeta o umetnosti v šir­šem pomenu: »Najlepše mesto na svetu je vedno tisto, v kate­rem si se rodil. Tudi Lendav­čani mislimo tako.« Obširneje avtorja obravnavata arhitek­turo, prekmursko madžarsko književnost, likovno umetnost in ljudsko stavbarstvo. Pod po­sebnimi gesli so najpomemb­nejše značilnosti in dogodki iz preteklosti in sedanjosti občine. Ta del zajema kar dve tretjini monografije, kamor sodijo tudi kratke predstavitve krajev, ki sodijo v lendavsko občino. Vsekakor drži ocena urednika Francija Justa, da je Lendava Lendva vsebinsko tehtna in oblikovno privlačna knjiga... ... ki je bila predstavljena v pro­gramu občinskega praznika na prireditvi v Gledališki in kon­certni dvorani. Ob kulturnem programu, ki se je navezoval na vsebino monografije, podelitvi priznanj – plaketo občine je dobil arhitekt Imre Makovecz, avtor Gledališke in koncertne dovorane, izjemnem nastopu Akademske folklorne skupine France Marolt iz Ljubljane, je zbrane nagovoril župan, mag. Anton Balažek: »Ob prazniku želimo začutiti dih bogate zgodovine in potencialov, ki jih premoremo. Po besedah Lajosa Benceja, zapisanih v ravnokar predstavljeni monografiji, gre za kapljice, ki iz preteklosti pronicajo v sedanjost in utirajo pot v prihodnost.« Župan je ocenil tudi, da se narodnostne pravi­ce v praksi ne uresničujejo do­sledno: »Moteče je predvsem obnašanje posameznikov, ki v imenu uresničevanja teh pravic gledajo predvsem lastne interese, ne glede na dejanski interes pripadnikov narodnosti in celotne lokalne skupnosti... Takšne razmere omogočajo širok prostor za manipulacijo z narodnostno tematiko in celotno lokalno skupnostjo. Pogosto smo pri­kazani drugačni, kot v resni­ci smo, s čemer si marsikatera vrata zapiramo, namesto da bi jih na široko odprli. Maja sem prejel pismo njegove ekse­lence Ferenca Mádla, bivše­ga predsednika Republike Madžarske, v katerem izraža veselje zaradi naših uspehov, kakovosti življenja in položa­ja narodnosti pri nas. Podo­bne ocene dobivamo z vseh strani. V čem je torej bistvo nezadovoljstva? Nimamo drugih tem, ne vidimo pravih problemov, ne gre za nekaj povsem drugega?« Komentar k povedanemu? Ni potreben. eR Porabje, 8. septembra 2005 3 Se vidimo v Porabji leta 2009 V soboto, 27. avgustuša, so bola pa tau, ka se je v resnici le iz Avstrije pa Laci Domjan prvi korak. Ko enkrat narediš ro smo potem spoznavali te si leko davali zbaugom ude-ustvaurila „Koroška likovna iz domanje števanovske šaule. prvi korak, mislim, da potem kraje pa te ljudi! Jaz, recimo, leženci -mlajši, školnicke, kolonija mladih”, je posebno Laci Domjan je posebno hvalo gre zadeva lažje naprej. In ta nisem doživel v svoji, ne vem spremljevalci iz Slovenije, pohvalo pa zahvalo vrejdna. vrejden. Nejsmo mogli prositi energija, ki jo imajo otroci, kolikoletni praksi v kolonijah, Italije, Avstrije, Porabja -35. Danešnja razstava pa hvali takšno od njega, ka bi nej sko-jaz se je nalezem od njih. Ve-da bi ljudje, domačini, samo­koroške likovne kolonije pridne mlašeče roke, steri čo na pomauč. Če je trbelo, je seli me, ko vidim potem, da je iniciativno prinesli otrokom mladih 2005, stera je bila ste v enom kedni z veseljom bijo gazda, vodič, koordinator, bil na koncu tudi otrok zado-klopco, marelo itd. Tega nikjer tau leto v Monoštri. Kedenski ustvarjali pod vodstvom oče, padaš. Za nas odrasle pa voljen s svojim rezultatom. To nisem doživel. Jaz sem ugoto­program tabora smo zaprli z svoji mentorov iz Slovenije. najvekši porabski humorist pa je za mene največja nagrada. vil, da so ti ljudje zelo dobrega razstavov v konferenčni dvo-Organizatorji smo srečni, ka igralec. Nej se ma je vnaužalo To so taka doživetja! Recimo, srca tukaj. In to so ugotovili rani v Slovenskom daumi. Za smo leko dobili tri strokovno nika. Z njegvo pomočtjauv ta pokrajina, kjer smo zdaj, tudi otroci. Sam dom je mo­velko poštenjé smo vzeli, ka odlično podkovane likovne smo eške bola leko poskrbeli ta mehka, zasanjana pokraji-goče v začetku malo začudil za vse potrejbnosti. na, ta nekaj ima v sebi, neki v primerjavi z lanskim letom, Hvala lejpa vsejm! Vidimo se v čar, privlačnost. Jaz si ga ne potem smo pa ugotovili, ti si Porabji leta 2009! znam opisati točno, to zna-lahko v najbolj modernem, jo pisatelji. Mi to povemo z luksuznem hotelu, pa se ne … v Monoštru so barvami. Otroci uživajo dosti boš luštno imel. Si pa lahko ljudje zelo dobrega bolj intenzivno kot mi odras-v preprostih pogojih življenja srca li. Otroci so odprti, srkajo pa se imaš čudovito, krasno! neverjetno močno iz okolja, To se pravi, da ni važna ob­ • Emil Košič, školnik, likov­ni pedagog, glavni steber likovne kolonije mladi, ka vas motivira, ka vam dá volo, mauč, energijo od leta do leta, vejpa že od leta 1975 mau skur vsakšo leto delate z mlajši v tabori, koloniji? smo med gosti leko pozdra-pedagoge iz matičnoga rosa-»Jaz kot mentor, ki hodim vili prejšnjoga ravnatela OŠ ga. Pri tejm sta nam na vel-med otroki, ko sem z njimi Vuzenica Lojzeta Gobca pa ko pomauč bila ravnatelj OŠ zunaj na terenu, pristopim likovnega pedagoga, školnika Vuzenica Miran Kus pa njeg-zelo nevsiljivo k vsakemu. To Štefana Kresnika, steriva sta vi kolega Emil Košič, steri je je prvo. In ko vidim, s kakim pred pettrestimi lejti vönajš-z enim strokovna vodja 35. žarom oni delajo, s kakim la, ustanovila te tabor, steri likovne kolonije v Monoštri veseljem prestopajo, kako je že telko lejt preživo. Ranč pa eške mentor za slikanje. tak smo se radüvali daneš-Kak vse drügo na tau svejti, potem ko se družijo, ko delajo lika zunaj, ampak vsebina, ki njomi ravnateli OŠ Vuzenica naš tabor bi tü nej bijo pravi na terenu, uživajo v tem, ko jo mi znamo ustvariti v notra-Mirani Kusi pa župani Občine brezi žensk. Tau najbola leko iščejo primerne motive. In to njosti, v kolektivu, v družbi z Števanovci Lacini Kovači. S svedoči razstava. Lutkarstvo je za mene tista motivacija, ko ljudmi, z organizatorji. Vse to strani Slovenske zveze smo je vodila Špela Kotnik iz Ce­ vidim nasmeh zadovoljstva, nam je dalo neko čisto drugo med drügim etak pozdravili lja, grafiko pa Špela Kovačič da sem jaz sposoben nekaj sliko kot pa stavba v obnov­vse udeležence tabora, stari-iz Vuzenice…« takega, kar vidim pa doživim ljenju pa še dež zraven. Smo še, goste, steri so se v velkom Tabor sta pozdravila pred­ izraziti, to je glavno.« mislili, no, letos pa ne bo naj­števili dali pozvati: stavnika glavnoga organiza­ • Ka mislite, s kakšnimi vti-bolj uspelo! Zdaj lahko rečem »… Veseli smo, ka smo za štiri tora OŠ Vuzenica Miran Kus si, spomini leko dejo domau v imenu otrok, ker sem jih lejta pá leko biliorganizatori pa Emil Košič, steriva sta se mlajši iz Porabja? spraševal, da grejo izredno tabora, steri se je ranč s tejm z enim zavalila vsejm ude­ »Jaz vam lahko kar odkrito zadovoljni domov. Rekli so, namenom ustvauro, ustano-ležencem pa soorganizatori povem, ko sem se pogovarjal zakaj ne bi podaljšali kolonije vo pred 35 lejti, naj se tak v letošnje kolonije. S kratkim z otroki, so navdušeni. Torej, vsaj še za nekaj dni. To so že-Sloveniji kak zvöjn matično-filmom smo predstavili živ-oni iskreno izražajo tisto, kar prvo, kar je, kolonija se je res lje teh otrok. To pomeni, ko­ga rosaga živeči slovenski lenja našoga tabora. Film -s doživljajo, kar vidijo, mene začela v hladnem, deževnem lonija je dosegla vse cilje, vse, mlajši leko padašivajo med tejm tabor s svojimi mlajši, to navdihuje, meni to daje delu poletja. Ampak potem, ki smo si jih zastavljali, ki ste seov, naj leko spoznavajo je-školniki - je daubo velki, velki novo energijo. Jaz dobivam ko smo ugotovili, kako prija-si jih tudi vi kot organizatorji zikovne, kulturne, zgodovin-aplauz. Čestitamo! v bistvu energijo od otrok. zen je bil ta sprejem s strani postavili. Zato moram izreči ske značilnosti, vrejdnosti, Slovenska zveza se pa zahva-Ko vidim njihovo mladostno organizatorjev, potem je tisti zahvalo organizatorjem, ki naj vküper ustvarjajo, prejk liti želi eške mladim, steri so zagnanost, njihov polet, nji-prvi vtis mogoče bil zavaja-ste nas sprejeli tako prijetno, vzemejo znanje od ednoga sprevodili mlajše v tabor, oni hovo željo nekaj doseči, vsaj joč, ker je bilo tudi vreme tako tako toplo, s takim lepim na­drügoga na likovnom pod-so: Nika Gril iz Vuzenice, Jan tisti korak, ki je na začetku nevspodbudno in malo hlad-činom, da odhajamo z najlep­ročji. Mišlenje, ide ja eške Sedmak iz Italije, Mirko Mal-zelo plah, negotov, ampak je no. Potem pa toplina, s kate-šimi vtisi, kar je možno.« Klara Fodor Porabje, 8. septembra 2005 4 Janša in Rupel iz Budimpešte v Gdansk Slovenski premier Janez Janša in predsedujoči OVSE, zunanji minister Dimitrij Rupel, sta se v Gdansku udeležila prireditev ob 25. obletnici ustanovitve polj­skega sindikalnega gibanja So­lidarnost. Janša se je bo ob robu prireditev srečal tudi z namest­nikom predsednika vlade Velike Britanije Johnom Prescottom, pa tudi z gruzijskim predsedni­kom Mihailom Sakašvilijem. Na Poljsko je premier dopotoval iz Budimpešte, kjer se je udeležil srečanja premierov regionalne­ga partnerstva, ki povezuje člani­ce Višegrajske skupine - Poljsko, Madžarsko, Češko in Slovaško -ter Slovenijo in Avstrijo. Osred­nja tema srečanja, ki se ga je udeležil predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso, je bila finančna perspektiva EU za obdobje 2007-2013. Drnovšek odlikoval ameriškega senatorja Predsednik republike Janez Dr­novšek je ameriškemu senatorju slovenskega rodu Tomu Harkinu podelil odlikovanje zlati red za zasluge na diplomatskem med­narodnem področju. Drnovšek je Harkina odlikoval za zasluge in dejanja v dobro Slovenije, njeno mednarodno uveljavlja­nje in vključevanje ter krepitev slovensko-ameriškega prijatelj­stva. Senatorja iz Iowe sta ob tej priložnosti ločeno sprejela tudi predsednik vlade Janez Janša in zunanji minister Dimitrij Rupel. 43. kmetijsko-živilski sejem v Gornji Radgoni Predsednik vlade Janez Janša je v Gornji Radgoni odprl 43. kmetij­sko-živilski sejem, na katerem se je od 27. avgusta do 2. septembra predstavilo 1490 razstavljavcev. Po Janševih besedah je sejem kot ugledna in mednarodna priredi­tev pomemben ne le zaradi dol­goletne tradicije in združevanja sodobne tehnologije z znanjem in izkušnjami, pač pa tudi zato, ker je to izjemen promocijski do­godek za slovensko kmetijstvo in vso Slovenijo. Feri Lainšček BIJO BI MATURANT »V tvoji lejtaj sam že tri avtone sküper vdaro,« je meo navado pra­viti oča. »Te si pa vozo brez vozniškoga ispita,« ma je sin probo nazaj gučati. »Tou je biu moj ispit,« je dale modrüvo stari. »Gda sam grato puno­lejten, sam leko samo lepou šou na upravo, ka so mi pečat vdarili. »Ne morem razmiti, ka leko tak lažaš, ka sam sebi vördješ,« se je čemeriu mali. »Kak pa naj vačik gučim z detetom?« se je čemeriu tüdi oča. »Pitaj malo v šoule pajdaše, ka si šteri želej za maturo, pa de ti se jasno.« »Ge si ne želejm nika, pa ka mi štoj more,« se je brano. »Vrajžo mater si ti želejš nika,« je zdaj že kričo oča. »Ti si želejš neka nejmogoučoga. Ka bi svejt dol s pantov spadno, ali ka? Ali, ka bi vsi tüj okoli stali na glevej? Samo, ge ti povejm, toga nega nej v nebesaj pa nej na Marsi, ka bi ti rad meu. Žitek je nej tombola, liki borba...« Odišo je v svojo ižo pa ga je nej več poslüšo. Z glüpimi vüjami se je leko najboukše brano pred njim. Gospoud oča je bijo pač velki frajer. Nej bi me tak šli posli, če nej bi mlato z rečami pa kosiu z gezikom. Sreča je bila samo tou, ka sta se na rejdki vidla. Oča je odo domou samo vnoči pa šče te ponavadi z ženskami. Mnouge od tej očovij žensk je vido samo gnouk, ništerne pa je samo čüo, kak so zdijavale. Bilé so tou dame kak s kakšoga ameri­škoga filma. Samo, na filmaj, tam so je ponavadi zaklali pa je biu mer. Tü doma pa se je lapica samo prekrižila, gda je zazrankoma stopila v očovo sobo, gde je spau. Večkrat jo je na skrivma vido, ka je tou napravila. No, gda je šou te gnouk vseeno poglednot, je bilou rejsan strašno. Kupice, puni pepelniki, razmetana posteljina pa ženske spodnje lače, štere je ena takša pozabila. Lapica jij je pri­jala z dvöma prstoma, kak bi bilé okužene, pa ji je odnesla v koš za smeti. Po tistom pa je te več nikdar nej prišla. Štiri lejta, ka jima je pospravlala pa čistila, so njoj dojšla. Zato pa se je te oča znankar zmislo, ka de se znova oženo. »Zdaj, ka si že maturant, zdaj boš tau že leko razmo,« ma je pravo. Skumo je, samo razmeti je vseeno nej mogo. Sneja je gvüšno nej mejla ranč tresti lejt nej. Nin je nej bila v slüžbi pa sploj je nika nej delala. Najbole pa ma je šlou na mozgé, ka se je skous reketala. Vekše bedastouče si je stari zmišlavo, bole se ma je smejala. »Samo ka nede bolelo,« je pravo stari mladoženec, gda so šli v po­ročno dvorano. »Čakajte, ka trbüj notri potegnem,« je proso foto­grafa. »Ka je predsednik države že poslo naročilnico?« je pito, gda so prišli v gostilno. Ona pa se je tejm starim vicom edina reketala. Rejsan je bila ena navadna koza, štera se je držala, kak bi mejla zlato pero v riti. Ranč je nej probo gesti, ka bi se ma gvüšno obrnilo. Stiskavo je zobé pa čako priliko. Gda so začnili gostüvanjčarge vseprejk na­zdravlati, je segno po klüčaj od avtona, štere je stari pozabo na stoli, pa jij potisno v žepko. »Tou nouč mo vküper vdaro svoj prvi avto,« si je natiuma pravo, gda je na skrivaj odišo z gostilne. Rejsan ga je raztreščo. Samo, ka ma je biu tüdi zadnji. Pisani klepeti (2) Kot smo že poročali, je od 8. do 18. avgusta v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru potekala 4. mednarodna likovna kolonija, na kateri so sodelovali li­kovni umetniki iz raznih držav. Pogovore z njimi o koloniji, Porabju in slikarstvu bomo objavljali v našem časopisu v naslednjih številkah. Primorka z eksperimentalnim pristopom – Jasna Merku Jasna Merkú, slikarka iz Trsta, se je prvič udeležila kolonije v Monoštru. Zaposlena je kot učiteljica, ukvarja se pa tudi z uporabno umetnostjo, z ilu­striranjem. »Morda bo čudno zvenelo, ampak prav v Italiji, ki je država umetnosti, so vsi umetniki, zato je malo težje, da bi se človek pre­življal samo s to dejavnostjo,« -pravi, medtem ko popravlja nek nenavaden mate­rial na svoji sliki. • Vi delate s po­sebno tehniko, mečkate papir, ga barvate in tako nanesete na platno. »Meni veliko po­menijo tipne vrednote, zato rada ustvarjam z različnimi materiali, rada delam kolaž. Veliko mi je pomenila Černi­gojeva dediščina. Skušam tudi posebno eksperimental­no razvijati ta pristop.« • Kako vpliva samo okolje na vaše ustvarjanje, recimo na barve? »Nedvomno tudi svetloba vpliva na slikarstvo. Ravno včeraj smo ugotavljali, kako pušča kraj svoj vtis na barv­ni paleti. Opažamo namreč, da madžarski umetniki radi uporabljajo tople barve, rja­vo-oranžne tone. Mislim, da smo se tudi mi, ki ne pripa­damo tej geografski krajini, vživeli v to in doživljamo to toplino kraja.« • Ob ustvarjanju ste se udeležili tudi izletov, se srečevali s tukajš­njimi ljudmi. Kakšna se vam zdi naša pokrajina, ki je povsem drugačna kot vaša Primorska? »Priznam, da prav uživam v tej pokrajini, v cvetovih… Tudi ljudje so nam pomagali, da smo pobliže spoznali te lepote.« • Kakšno se vam zdi delo v koloniji? »Malo drugačni so pogoji, kot sem jih bila vajena na našem koncu, so idealni za ustvarjalno delo.« • Kako ste se znašli v mešani druščini? Med umetniki so za­mejski Slovenci, Madžari iz Prekmurja in Madžarske. »Tisti, ki so dvojezični, nam seveda pomagajo. Vsekakor je vzdušje živahno, prišlo je do izmenjave mnenj, predvsem pa do ustvarjalnega pretoka.« • Kje se lahko ljubitelji likov­ne umetnosti srečujejo z vaši­mi deli? »Običajno razstavljam na območju Alpe-Jadran. Živim ob tromeji Slovenija-Italija-Avstrija. V veliko veselje mi je, da sem lahko prišla tudi na Madžarsko.« M. Sukič Porabje, 8. septembra 2005 5 Dugi žitek (5) Rejdkosteri človek je tak srečen, ka z Boga pomočjauv leko dočaka 90 lejt. V Sakalauvci so tau Püšnjarska Ana (Gréd­lics Józsefné), steri so mi pripovejdali od njinoga dugoga žitka. Istina, ka so pravli, ka so že dosta pozabili, dapa z njinoga pripovejdanja se je vönamalo žitek, z vsemi vese­ljami in žalosti. Ostala sam sama z mlajši »Gda sam moža pokopala, sam maro pa grünt odala. Samo eno malo njivo sam njala, za krunče pa zelenjave volo, ka je za künjo trbelo. Mogla sam vse povržti, ka edna slaba ženska ne more sama verstvo gori držati. Če bi pa z lückimi lüdami dala delati, tisto bi več koštalo, kak bi pauv vrejden bijo. Tak sam se pomalek tamantrala, mlajši so gora zrasli. Hči je trno lejpa dekla bila, oženila se je pa kraj od rama prišla. Žive v Monoštri, dva vnüka sam dobila, edno deklično pa ednoga pojbiča. Eštje sam nej stara bila, 48 lejt sam mejla, gda sam tak skončala, ka si nekakoga ziščem pa se oženim. Najšla sam si enga človeka z Gorenjoga Senika, on je tö (v)dovec bijo. Bijo je vönavčeni sabau (krojač). Tak sam si mislila, tau dobro bau zame pa za mojoga sina tö, dun neva sama. On de šivo, ka dobroga sabaula vsikši išče, dja mo küjala, prala pa ram vredi držala. Dapa nej je tak gratalo, kak sam dja mislila. On je trno dugo (v)dovec bijo pa je vse po svoji voli sto delati. Sam si je küjo, ka se ma je tau nej vidlo, ka sam ma dja sküjala. Nejsva mogla vöpriti eden z drugim. Gnauk je samo s tejm naprej stano, ka de se on razpita­vo. Dvej leti vküp živeva pa va se razpitavala… Ka pa nama svejt povej – sam si mislila. Mojomi dühovniki sam se potaužila, ka se pri nas godi, ka me je sram pred lidami. On mi je pravo, naj njam, vej je pa Baug velke moči pa leko, ka naja on razpita. Za­man sam kakoli gunčala možej, on je nej popüsto pa te sva se rejsan laučila. 50 lejt sam bila stara. On je že dugo lejt pokojni, dja sam pa eštje itak tü, zadobila sam 90 lejt. Baug je tak zvolo pa mi je vsigdar, eštje na stara lejta, tö dau telko moči, ka leko sina opravlam, ga vredi mam. Pogledni ga, on je čisti, oprani, lepau obrit. Na tjeden dvakrat ga obrijem, skaupam. Srmak je nej kriv, ka se je tak nesrečen naraudo. Dja ga ne odstavim, samo te, če naja Baug razlauči. Če ga sestra k sebi vzema, de moje srce mirno. Istina, ka se ona v Monoštri drži, na drugom štauki. On je tau nej včeni, ka bi samo notri v rami biu. On venej kaulek rami vse zopojdi pa vse vej, ka je eno ali drugo. Vsigdar Boga molim pa prosim, naj on prvi ta dé kak dja. Tau je velka žmečava, da ena mati mora sinej v grob gledati, dapa če bi se tak zgodilo, te bi se dja pomirila pa bi naletja s svejti išla, ka bi znala, ka je moj sin na dobrom mesti,« so končali prpovej­danje tetica pa so mi vse pokazali v rami, v sterom takšen red majo, ka dosta mladi nema takšoga. Sami gvant perejo, šivajo z mašinom, za soboto pa nedelo sami sküjajo (med tjednom jim vozijo obed). Na tjeden gnauk ali dvakrat pride hči iz Varaša pa njim prinese, ka njim je potrejbno. Tetica Ana so zadobili dugi, dapa žmeten žitek. Imajo preveč velko vero, vüpanje pa lübezen v sebi do Boga pa do lidi. Zapisala: Ema Sukič OBISK PRI GASILCIH V DOBRNI 2. julija je gasilsko društvo v Dobrni praznovalo 130. ob­letnico, na katero so povabili tudi prostovoljno gasilsko društvo iz Sakalovcev. Žal, tega dogodka se nismo mogli udeležiti, ker smo dobili vabi­lo prepozno. Kljub temu je naš poveljnik menil, da bi bilo dob­ro obiskati gasilce v Dobrni in obnoviti oziroma poglobiti z njimi stare stike. Gasilsko dru­štvo v Sakalovcih je dobilo ob 100. obletnici gasilsko vozilo od društva iz Dobrne. Zato smo poklicali predsedni­ka društva, opravičili smo se, da nismo mogli iti na obletni­co in smo se hkrati dogovorili tudi za datum obiska, in sicer za soboto 27. avgusta. Krenili smo že zjutraj ob šesti uri in smo prispeli v Dobrno ob pol desetih. Pred gasilskim do-mom nas je že čakal poveljnik društva, čez nekaj minut pa so prišli tudi predsednik in ne­kaj gasilcev. Za dobrodošlico smo jim ponudili madžarsko vino, nato so pa nam poka­zali gasilska vozila in opre­mo. Enemu našemu gasilcu so celo dovolili, da preizkusi vozilo. Najbolj zanimivo, po mojem mnenju, pa je bilo to, da imajo v gasilskem domu ogromno pokalov. To pome­ni, da so zelo uspešni na tek­movanjih in tudi na gasilskih olimpijadah. Po ogledu so nas peljali v slavnostno dvorano. Tu smo jim predali darilo in smo spili kozarec vina za pri­jateljstvo in sodelovanje med društvoma. Žene gasilcev so nam pripravile malico, med tem smo se pa prijetno po­govarjali. Ob pol dvanajstih smo se odpravili na sprehod po vasi. Ogledali smo si staro in novo poslopje zdravilišča, v katero prihajajo gostje tudi iz tujine. Nekdanja stavba je stara več kot 400 let in tu najdemo vodnjak, v katerem izvira 36 stopinj topla voda. Po sprehodu smo se odpeljali na Hudičev graben. Tu smo zavili na pijačo v gostilno, ki se imenuje prav tako, torej Hudičev graben. Bilo je zelo zanimivo. V pritličju je disko, v nadstropju pa je majhna gostilna z zelo zanimivimi sli­kami na steni. Tu smo nada­ljevali pogovor in smo malo tudi zaplesali, potem smo se vrnili v vas na kosilo. Poslovili smo se ob pol petih in smo se z velikim hupanjem odpeljali proti domu. Zahvaljujemo se gasilskemu društvu Dobrna, da so nam omogočili ta obisk. Sprejeli so nas zelo prisrčno in so cel dan skrbeli za dobro voljo. Mislim, da bomo imeli ta obisk vsi v zelo lepem spominu. Zmeni­li smo se, da nas bodo jeseni tudi oni obiskali, tako da jih navdušeno čakamo. Nikoletta Vajda Izvolitev novih ustavnih sodnikov 12. septembra bo ustavno sodišče izvolilo štiri ustavne sodnike. Ob dveh novih – András Bragyova, Péter Kovács – bosta ponovno iz­voljena dosedanja ustavna sodni­ka András Holló in Tamás Lábady. Ustavno sodišče je že nekaj časa delovalo na meji sklepčnosti, kajti parlamentane stranke se niso mog­le uskladiti o novih kandidatih. Večja gospodarska rast od pričakovane V drugem četrtletju je Madžarska dosegla večjo gospodarsko rast, kot so jo pričakovali analitiki. V prvem četrtletju je bila le-ta 2,9 od­stotna, v drugem pa 4,1 odstotna. Gospodarska rast na Madžarskem močno presega rezultate Evrop­ske unije, kjer je ta le 1,3 odstotna. Minister za gospodarstvo je izja­vil, da bi ob taki gospodarski rasti Madžarska v štirinajstih letih do­segla razvitost svoje zahodne so­sede, Avstrije. Minister za finance je bolj previden, izjavil je, da se bo Madžarska, kljub dobrim rezulta­tom, po načrtovanem, torej le leta 2010, pridružila evroobmočju. Cerkvene inštitucije dobijo več? Po podatkih Ministrstva za mla­dino, socialo, družino in enake možnosti dobivajo cerkvene so­cialne inštitucije (domovi za osta­rele občane, socialni domovi) za kakih 45 odstotkov več državne podpore kot občine za enako de­javnost. Zato so občine v zadnjem letu in pol predale kar šest domov (650 mest) v cerkveno upravlja­nje, kar pomeni za ministrstvo letno 210 milijonov dodatnih iz­datkov. Ministrstvo razmišlja o tem, da bo dodatne izdatke pre­neslo na občine, katerih osnovna naloga je zagotavljanje socialne oskrbe občanov. Ministrica je v eni od svojih izjav omenila tudi možnost revidiranja sporazuma z Vatikanom, na podlagi katerega dobivajo cerkvene socialne usta­nove dodatne kvote. Gyula Horn, ki je bil ob podpisu sporazuma z Vatikanom premier Madžarske, se z revidiranjem sporazuma ne strinja, in je izjavil, da gre za med­narodno pogodbo, katero je rati­ficiral tudi madžarski parlament. Porabje, 8. septembra 2005 6 VAŠKE IGRE NA GORENJOM SENIKI Po naši vasnicaj v Porabji bogato kulturno in zabavno živlenje ži­vemo. Istina, ka nistarni tak pra­vijo, ka samo napona plešemo pa popejvamo pa se etak naprej mečamo. Vsakši den ta preštem županijski dnevnik Vas Népe, pa tam dostikrat piše o vaški dne­ vaj, gde so gulaš küjali, klobase pekli, pili, geli pa je fajn bilau. Rejdko je, ka bi štejla, ka kulturni progam tü držijo. Če pa po naši vasnicaj kaj vküp napelamo, tam je nej prvo gesti pa piti, liki se organizatori vsig­dar potrüdijo, naj kaj pokažejo lüdam, ka je za nji, ka nji briga, ka radi gledajo pa komi se vsak­ši leko veseli. Večkrat prosimo županijski dnevnik tü, naj nika napiše o naši prireditvaj, depa žau, rejdko notpokažejo tisto, ka se rejsan godi. 28. augustuša sam pozvana bila na Gorenji Senik. Istina, ka je pozvanje eden keden prva prišlo zatok, ka so te steli program na­praviti, depa vrejmen je vse na­nikoj djalo. Depa prva, liki bi od toga progra­ma kaj vam na znanje dala, malo nazaj poglednemo na 31. julij, zatok, ka so te na Gorenjom Se­niki športni program meli, samo ka je od toga niške nika nej na znanje dau. Kak vsepovsedik, tak v tau vesi se tü najdejo lüdje, steri radi majo šport. V tauj vesi so že dugo lejt nej meli športnoga drüštva, zdaj so ga pa ustanovili pod menjom »Športno drüštvo Sreberni breg«. Kak sam že omenila, te den so meli športne programe. Ves so na štiri tale razdelili, tak kak: Karbülaške, Praudarge, Sobota pa Center, Janezov breg pa Gr­benšček. Etak so vküp postavili štiri ekipe, stere so špilale nogo­met. Na konci, zvün tej ekip, so špilali oženjeni pa nejoženjeni. Zvünredno je tau tü bilau, ka je dosti takšni prišlo se špilat do­mau, šteri več ne živejo v vesi. Za te program se je dosta brigo Ferenc Mižer. Zdaj pa o programi 28. avgus­tuša, steroga je organizirala gorenjesenička slovenska samo­uprava. Vsi, steri smo tak bili, ka mamo nika do toga, smo se bojali od vrejmena, vej pa gnes­den je tau nika nej nauvoga, če se eške s čistoga neba tü dež lejva. Z edno okauv je človek na­pona gor gledo, eške Boga molo tü, naj nam dopüsti našo veselje skauz pelati. Pa je tak bilau. Edne kaple je nej spadnilo, kakoli ka je sunce tü nej sijalo. Tau je pa za udeležence eške baukše bilau. Te den so organizatori vküp posta­vili vaške igre, pa so pred ekipe postavili žmetne pa eške žmet­nejše naloge. Šest ekip so vküp postavili, v vsakšoj ekipi je šest članov – dvej dekline, štirge podje – bilau. Špi­lali so: šolska deca, mladi šport­niki, starejši športniki, folklorna skupina, pevski zbor, gasilci. Igre so vodili Martin Ropoš, pred­sednik Državne slovenske samou­prave, Alojz Hanžek, član gorenje­seniške slovenske samouprave, Eva Mižer, predsednica gorenjese­niške slovenske samouprave. Vse je gor merkala Ibolya Neubauer, školnikojca, vej pa tau je tü nej malo delo, pravično zamerkati vse, ka so ekipe dosegnile. Meni so se med dostimi igrami najbole vidle tiste, stere so pove­zane z našim žitkom na vesi, ka mi delamo, s kem se mi spravla­mo v naši vsakdanešni dnevaj. Povejmo iz tikvi goščice vöbrati ali kukarco lüščiti… Igre so se začnile v pau tretjoj vöri pa je vöra na cerkvenom tör­mi že fejst ta vdarila sedem, gda smo eške itak na igrišči bili. Te den je dosta lüdi, gledalcov vküp prišlo, pa se je vidlo na njini očaj, ka so se sploj dobo počütili. Nisterna imena sam napisala v mojom članki, depa tau ne zna­menüje, ka so samo oni bili, steri so dosta djali za te den. Zatok pa te morem spuniti prošnjo Eve Mi­žer, ki mi je povedla, naj napišem njeno zahvalo vsem tistim, ki so pri taujoj prireditvi pomagali, so dosta trüda meli poleg toga. Posebe se pa zahvali Martini Ro­poši, Alojzi Hanžeki, ki sta vodila igre, pa sta nej gledala na tau, kakše funkcije mata ovak. Predsednica se zahvali lüdam tü, steri so prišli pa so volau davali tistim, steri so se za tau vzeli, ka nika pokažejo od svoji sposobnos­ti, spretnosti. Človek etakšoga ipa ne more nika drügoga povedati, samo tak tadale pa se srečamo k kleta tü. Irena Barber Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota POD ARKADAMI Gda človek stoupi nut na dvour soboškoga grada, njemi v oči spadnejo küpi nikšnoga »kamenja«, kamni z grobov pa nikš­ni velki bejli paki. Pa se po tistom človek pita, ka tou iške na takšnom mesti, vej je pa grad trno lepou vred vzeti. Pa se steri eške pita, ka je tou za kamenja, pa ka je tou za eni velki pakov iz gipsa. Od toga leko nika dun povejmo. Tiste stare vösklesane kamne doj iz grobov vzete dun vsikši spozna. Tisti drugi kamni so tö iz grobov, dapa vövzeti iz zemle. Med nji so indasvejta nut v zem­lou dejvali mrtvece pa je te zakopali. Tadale, tej velki bejli küpi so nej nika drugo nej, kak pa več gezero lejt stare peči. Rejsan, ka se tou zagnouk eške ne more vedeti, pa bi si človek na tou sploj nej brodo, gda vidi té velke küpe pod arkadami. Dapa tak so stare peči z gipsom zalijali arheologi iz Muzeja Murska Sobo­ ta, ka so je leko zdignili vö iz zemle v enom falati. Vej je gnouk razmečejo pa znouva vküper dejejo. Lepou pa prav, ka so tou arheologi vöskopali. Ka pa vse tou iške pod arkadami? Tou se spitavlejo lidge tö, steri odijo kouli po gradi. Tou pa je zato gé, ka v muzeji skur več nika mesta ne­majo, kama bi tou sklali, pa bi bilou ta djano, kama tou mora biti. Tou nam pripovedavle od toga tö, ka nega pejnez za slüžbe za nove lidi, ka bi vse takšo vred gemali, pa nega pejnez za kak­ši nouvi arheološki muzej. Prekmurska krajina ga nüca vsikši den bole. Dapa tou je briga od varaša pa od R Slovenije. Na, tou je tö pripovejst iz muzeja. Miki Roš Porabje, 8. septembra 2005 7 Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam začala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. TAKŠNA SREJDA SREJDI TEDNA Miki Roš RUDI SE JE IZ MOJOGA DNEVNIKA ZABAVAL V Dragi moj dnevnik, srejda je rejsan eden čüden pa za­nimivi den. Najbole zatoga volo, ka je srejdi tedna. Če je nika na srejdi, leko človek na tou gleda od naprej ali pa od nazaj. Ka ti škem povedati? Samo tou ti tumačim, kak me ta srejda dela noro. Vej ne dela tou samo z meuv, liki eške s kom iz naše držine. Moja vekša sestra Zana velke nevoule ma s srejdami. Tak je s tou preminoučo mejla ranč tak. -Teden se je eške nej redno začno pa de se že skončo, -si je gnes brodila na glas. -Vej pa sam si eške ranč nej vöodebrala, ka mo mejla oblečeno v tom cejlom ted­ni, -se je njena nevoula vle­kla tadale. Naš ata druge nevoule nosi v srejdo v sebi. -Tej pejnezi nam vejn doj­dejo do drugoga tedna. Dapa kak naj tou vejn? Vej pa je té prvi tau tedna tamino kak vöter, drugi pa se mi tak dugi vidi kak od tejc do Merke. Naša mama na srejdo vcejlak ovak gleda. -Boug moj, teden se je eške nej dobro začno pa de se že skončo. Vej pa je eške pred­včera biu pondejlek, pojutri pa de že petek. Boug moj, kak dnevi dejo tadale. Meni pa mojomi malomi bra­ti Andiji srejda neje najboukši den zavolo šoule. -Tak daleč je že od slejdnje sobote pa nedele, pa kak dugo va eške mogla čakati na nouvo soboto pa nede­lo, ka nede trbelo v šoulo, -se mava šegou zgučavati v srejdo, gda morava gore staniti. Na, zdaj vidiš, moj dragi dnev­nik, kak je s tou srejdo pa z našo držino. Vsikši ma z njou nikšno svojo matematiko. Dapa že na drugi den se vse vcejlak vömini, tou vejn že na­prej, vej pa z oprejtimi vüjami pa očami odim po toun svejti. TISTI ČETRTEK, KA JE ŠTRTI DEN V TEDNI Dragi moj dnevnik, kak sam včera napisala nut v tebe, štrti den v tedni je vcejlak ovakšen biu kak pa srejdnji den v ted­ni. Pa je zmejs bila samo edna nouč. Najbole na glas je gore stanila moja sestra. -Tou ne more biti istina! Že je četrtek, ge pa nemam več nika friškoga za oblečti, -je lejtala gor po doj po našom rami pa kcuj treskala z dverami. Naš ata je računo, kak če bi se njemi ranč gnes začno njegvi žitek. -Kama so odišli pejnezi? Vej pa znouva moram v banko. Ka, držina moja, vi gejte pej­neze ali kama je ta mečete? -se je držo za glavou više lepou je delati kouli rama, če človek nikšne sile nema, -si je zbrisala roke v förtok in odišla tadale delat ta kouli rama. Müva dva z bratom pa sva na četrtek gledala vcejlak tou nej bilou več za prežive­ti. Dapa dojde zdaj, mama se že kori z meuv, ka sam eške nej doj vgasnila posvejt. Te pa naj bou, leko nouč, moj dnevnik. KOLONIJI V Porabju je konec avgusta potekala likovna kolonija mladih. Med šolarji, ki so prišli iz štirih držav: Avstrije, Ita­lije, Slovenije in Madžarske, je bil tudi Rudi Belcano, ki je v Monošter pripotoval iz Trnovca blizu Trsta. In ujeli smo ga za kratek klepet. • Kaj držiš to v roki? »To je lutka, ki sem jo naredil tukaj, naj bi bil zmaj, ampak…« • Misliš, da ni? »Mislim, da je. Jo bom odnesel domov, da pokažem, kaj smo tu delali.« • In kako ti je všeč v koloniji? »Všeč mi je, se kar zabavamo, pa tudi nekaj smo se naučili: na­rediti lutko, risati tridimenzionalno in ustvarjati z grafiko.« • A tudi doma rad slikaš? »Ne, doma pa bolj delam strukture iz odpadnega materiala.« • Se pogovarjate doma po slovensko? »Da, doma govorimo predvsem narečje, kraško narečje, včasih pa tudi italijansko in slovensko.« • Tukaj na taboru ste ob popoldnevih hodili tudi na izlete. Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin? »V cerkvi. Jaz namreč nisem veren, in ko smo bili v gornjeseniš­ki cerkvi, so rekli, da bomo molili. Pa, tako kot moja prijateljica, nisem vedel, kaj bi delal. In smo se tako smejali.« se po svoje. -Ka si nouri, kakšen lejpi den. Eške samo zranja deva v šoulo, pa de po tistom že so­bota, ka nede trbelo iti v šou­lo, - sva skur plesala po poštiji, ka pela do šoule. prazne bukse. -Kakši lejpi den se naredo. Tr n o je gnes VRTOVI (2) ALI SI SMEMO POPOLNOMA PODREDITI VRT? Če je vrt eden od merilcev kulture, lahko mirno trdimo, da hodimo v tem oziru po pravi poti. Danes že obstajajo vrtni arhitekti, graditelji in vzdrževalci vrtov, oziroma podjetja z istim profilom. Kje so že tisti časi, ko smo s poj­mom hortikultura istovetili le poklic vrtnarja, z vrtom pa zelenjavni vrt. Tistemu, ki vrt lahko ima za svojega, se ne odpira le okno v naravo, temveč lahko ima delček narave za svojega, ki ga lahko oblikuje po svojem okusu. Namenoma ne rečem, da ga lahko pokori, kajti na­zor, da si ima človek pravico popolnoma podrediti dru­gega človeka, neko žival ali rastlino, torej naravo in se počutiti za njegovega abso­lutnega vladarja, ter ravnati z njim po mili volji, povsem odklanjam. Tak nazor ne sovpada s tem, da imajo tudi ta živa bitja svoje pravice na našem skupnem planetu, Slovarček: hortikultura – kertművelés istovetiti - azonosítani da imajo tudi oni pravico do življenja in nobeden ne more obstajati brez drugega. Če je nek človek neki rastlini že »podaril življenje«, jo posadil ravnati po mili volji – kénye kedve szerint bánni valamivel mu niso mar – nem törődik valamivel čez drn in strn prebredeno - mindenen átgázolva pritlikavi bor – törpefenyő enoletnica – egynyári virág angleška trata – angol gyep pristrižena zelenika – nyírt puszpán skalnjak – sziklakert gramoz – kavics Draga želja Šparavan Ivan pa njegvi sin sta etognauk v Varaši bila pa je mali Pišti v parki vido, ka je tam eden ringišpil pa se deca kaulagvrat vozi. Etak pravi svojmi oči: »Oča, ge bi se tü rad pelo s tejm ringišpülom.« Ivan pa zdaj etak pravi sinej: »Si nauri? Dobro vejš, ka se Zemla tü vrti pa tau ranč nika ne košta.« Zandareči pojbič Šparavan Lujzek je etognauk s svojim sinom v Varaši bio. Fejst vrauče je bilau pa kak etak odita, mimo deta edne krčme, gde vanej deca fejst kokakolo pidje. Mali pojbič Rudi etak pravi svojmi oči: »Oča, küpi mi edno kolo.« Oča etak pravi: »Kolo, kolo, ka pa eške nej. Ti ne vejš, ka je kola strašno mrzla pa boš na svojem vrtu, je pozneje ne sme enostavno iztrebiti le za to, ker je ta postala pre­velika, on pa si je predstavljal vrt drugače. Če neko zdravo drevo izseka, je to neusmiljen barbarizem. Neusmiljen zato, ker mu niso mar niti ptice, ki gnezdijo na njem, niti drevo samo. Tak človek ne spoštuje pravice rastlin do življenja, le čez drn in strn prebrede­no skuša uresničevati svoje najnovejše domisleke. Živega drevesa ne smemo primerjati s pohištvom, ki ga enostavno odstranimo iz stanovanja, ko ešče betežen. Poj pa ne za­brajaj.« Deta tadala pa mimo deta edne slaščičarne (cukrász­da) pa tam mali Rudi vidi, ka fejst sladoled odavajo. Zdaj očo vlači za rokau pa ma pra­vi, naj me sladoled küpi. Oča etak pravi: »No, sto je pa takšo vido? Na kolo sladoled gesti! Si nauri? Etak zandare­či pa ja ne moreš biti.« smo se ga naveličali. Drevo je živo bitje, kateremu se mora­mo prilagajati, ko oblikujemo svoj vrt. Tako dejanje priča tudi o določeni omejenosti, ker bi človek, preden posadi drevo, moral preštudirati nje­govo življenjsko dobo, njego­ve verjetne dimenzije. Tisti, ki ne bi rad imel v svojem vrtu velikih smrek, naj posadi pri­tlikave bore ali enoletnice, ki jih vsako leto lahko razporedi drugače, v drugačni barvni in oblikovni kompoziciji. Lahko celo vsako leto zbere nove sorte, ki jih danes že imamo v izobilju. Vrtovi človeku prinašajo veli­ko veselja, naj bodo le nekaj kvadratnih metrov veliki ali pa več hektarjev obsegajoči parki. Razlika med majhnimi in velikimi vrtovi ne sme biti le v velikosti, temveč tudi v značaju. Medtem ko je velik vrt okoli neke vile impozan­ten tudi takrat, če se v njem nahajajo le okrasni grmi in angleška trata, mora biti majhen, okrog sto kvadrat­nih metrov velik vrt bogat z lepimi, raznovrstnimi rožni­mi kompozicijami. V malo večjem vrtu, ki obdaja recimo družinsko hišo, z obsegom med približno 500 in 900 kva­dratnih metrov, lahko ures­ničimo raznovrstno vrtno arhitekturo. Zelo dekorativne so na primer s pristriženo zeleniko obrobljene kasete z Dragi benzin Šparavan Peter se je etognauk na pauti srečo s padašom Djü­ranom. Peter se etak tauži: »Vido si že takšo? Benzin je že pa dragši.« Djüra pa etak: »Dragši, dragši, ka se pa ti žaurgaš? Vej pa ti nejmaš auto.« Peter pa: »Auto, auto. Autona nejmam, liki vidiš, kak sam kaput vküp zgrdo. Pa te mo ga zdaj mogo z benzinom vö­spucati.« I.B. rožami in okrasnimi grmi, ki so simetrično razmeščene na obeh straneh poti, ki vodi čez celi vrt. Med kasetami lahko uredimo kompozicije, sestavljene le iz zelenih okrasnih rastlin, ki krasijo vrt z različnimi ze­lenimi barvnimi odtenki in raznimi oblikami. Na sonč­nem delu vrta lahko uredimo skalnjak s kaktejami in raz­nimi planinskimi cveticami, s katerimi lahko pričaramo v svoj vrt kanček mediteranske­ga vzdušja. V ostalih kasetah lahko nasadimo na primer vrtnice ali uredimo angleško trato, ki jo krasi barvitost cvet­ličnih gred raznih oblik. Na severnem koncu z beton­skimi kockami tlakovane ali z gramozom posipane poti, ki poteka skozi ves vrt, se na­haja večinoma vrtni paviljon, vrtna uta, majhen vodomet ali bazenček, ki je namenjen napajanju ptic. Le-te ga bodo kar kmalu vzele za svojega in se nam za našo skrb zahvalile z dobro znanim koncertom. Suzana Guoth ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.