M i r o s l a v a G e n c i o v á Praga D E K L I Š K I R O M A N , D E K L I Š K O B E R I L O , R O M A N Z D E K L I Š K O J U N A K I N J O , B R A N J E ZA D E K L E T A ? Termini so namenoma navedeni že v naslovu. V kritični literaturi se vztraj- no zamenjujejo, kar priča o dolgotrajni zmedi in nejasnosti v tej zvrsti litera- ture. Od časa do časa se poskuša ta zmeda rešiti s posvetom o dani temi — ven- dar doslej ni bila dosežena jasnost. Problematika je preobširna, zato bomo takoj v začetku opredelili predmet tega razmišljanja. Nedvomno se je določen del literarne produkcije v pretek- losti smatral in se še danes smatra za pretežno dekliško berilo. Da obstaja po- sebna literatura za dekleta, je znano večini bralcev. Vendar gre za to, ali je mogoče govoriti o žanru ali žanrski formi tako imenovanega dekliškega berila ali dekliškega romana. Zato vnaprej izločamo iz našega razmišljanja problema- tiko preobširnega pojma »branje za dekleta«. Vemo, da se dekleta pri branju zdaleč ne omejujejo zgolj na primere dekliških junakinj, da bero, kakor so po- kazale nekatere raziskave na primer na Poljskem, Slovaškem in drugod, pri- bližno prav toliko primerov o svojih vrstnicah kakor recimo pustolovske lite- rature. Nalogo branja za mlada dekleta morata na osnovi raziskav rešiti socio- logija in psihologija bralca. Nas zanima bolj, kakšen je bil razvoj v tej zvrsti literature, ki je postala pretežno ali v celoti sfera zanimanja doraščajočih bralk, njene spremembe in njeno sedanje stanje. Zanimajo nas umetniška sredstva, ki jih je uporabljala, in ali nas njene specifične lastnosti opravičujejo, da jo opre- delimo za žanr ali žanrsko formo romana. Ne bomo razčlenjevali množice knjig, ki si jih je dekliško bralstvo naravno prisvojilo iz velike literature zato, ker v njih bodisi nastopa dekliška junakinja ali pa jim je bila bližnja junakova usoda, njegovi čustveni problemi in podob- no (na primer Dickensova Mala Dorritova ali Goethejevo delo Werther ali Ka- ramzinova Bednaja Liza). Zanima nas intencionalna literatura za dekleta, torej tista dela, ki so jih avtorji ali avtorice namenile predvsem dekliški publiki. V prvi polovici 19. stoletja označuje dekliško literaturo v vseh evropskih deželah strog didaktizem. Vznikajo nravstvene pridige za dekleta, bodisi v ka- toliškem duhu, kot na primer pri Čehih Myrrhovy veneček (Mirov venček) Marie Antonie Pedâlové, ali v rodoljubnem, na primer Mafenčin količek, dârek maly pro dcerky ceské (Marenkina košarica, majhno darilce za češke hčere) Dobro- mile Rettigove, podobno na Poljskem Pamiqtka po dobrej matce (Spomin na dobro mamico) Klementine Tanske-Hoffmannowe. V poplavi takšnega v bistvu dolgočasnega branja so delovale knjižice Comtesse de Ségur, hčere ruskega ge- nerala Rastopčina, kot zabavno berilo. Sophii de Ségur je v njenih Les Malheurs de Sophie (1856; pri Čehih je delo prevedla komtesa Nora Kinskâ leta 1909, in nadaljnjo knjižico Les Petites Filles modèles leta 1910) uspelo svoje vzgojne na- uke vsaj delno zagrniti v zgode in nezgode male Zofke; humor in dokaj živahen dialog pričata o nekem avtoričinem pedagoškem taktu, čeprav so prigode z da- našnjega gledišča tako prozorne, da bi stežka zadovoljile tudi najmanj zahtev- no mlado bralko. Vzlic temu so bile v dobi svojega Vznika v okviru nravstveno opominjajoče didaktične literature nov pojav in so jih prevajali, predelovali in prirejali v vseh evropskih jezikih; te velike priljubljenosti so se v Rusiji ve- selili. Tako je Comtesse de Ségur postala ustanoviteljica prve »rožnate knjiž- nice« za dekleta. Pripomniti moramo, da so bile Les Malheures de Sophie na- menjene malim bralkam. Hkrati pa se moramo zavedati tudi tega, da so te knji- žice izšle v dobi razcveta francoskega realizma in so bile prevajane npr. v ru- ščino v dobi razcveta ruskega realizma (pri Čehih vsekakor šele v letih 1909 do 1910). So zvesta priča velikega zaostajanja otroške literature, zlasti za dekleta, za ostalo veliko literaturo. Pripomnimo tukaj, da je bil zlasti izrazita poteza pri- god male Zofke poleg privzgajanja drugih krščanskih čednosti filantropija, ki se z gledišča današnjega bralca razodeva kot hinavstvo . Drugi val intencionalne literature za dekleta časovno ustreza drugi polovici devetnajstega stoletja (v Evropi in Ameriki). Je neposredno odvisen od socialne in narodnostne emancipacije ter od emancipacije žene. Tudi v tem drugem valu se uveljavlja vodilno načelo vzgojne funkcije. To je literatura buržoazije in je neposredno odvisna od zahtev in potreb, ki si jih je buržoazija v tej ali oni de- želi postavljala. Le-tem ustrezajo ideali, oblikovani z več ali manj umetniško formo v prigode, ki naj pripravljajo bodoče žene na življenje. Hkrati je to ob- dobje, ko si je dekliško bralstvo prisvojilo celo vrsto del, ki sicer niso bila na- pisana zanje, vendar so ustrezala njegovim nazorom in potrebam. To so bili ro- mani s socialnimi zametki in z dozorelimi ideali humanizma, plemenitosti ču- stev, ki se je kazala v pomoči obubožanim, revežem, nesrečnežem in krivično pokorjenim. Apelirali so na osnovne lastnosti ženskega subjekta, na večjo ču- stvenost, na materinska nagnjenja, na sočustvovanje z reveži, zlasti, če gre za otroke. To je bil povod, zakaj je prvi del romana Charlotte Brontë Jane Eyre postal z naslovom Sirota iz Lowooda stalna sestavina dekliške literature. Po- dobno usodo je imela npr. na Poljskem Anielka Boleslava Prusa ali Julianka Elize Orzeszkowe. V vseh treh namerno navedenih primerih je v ospredju sirota in je orisana njena nesrečna usoda. Pod pritiskom socialne emancipacije vznika pozneje cela vrsta nadaljnjih podobnih knjig, takrat že neposredno namenjenih doraščajo- čemu dekliškemu bralstvu. Njihovi vzgojni smotri so usmerjeni proti socialnim krivicam, v boj za enakost vseh. To so ideali še mlade buržoazije, ideali tretje- ga stanu. Tema sirote ali polsirote je bila za izražanje le-teh zlasti mikavna in primerna. Najdemo jo pri avtorjih različnih narodnosti: pri Švicarki Spyrijevi v noveli Heidi, pri Kanadčanki Montgomeryjevi v Ani iz Zelene hiše, pri Ame- ričanki Alcottovi v Little women (Male žene), pri Slovakinji Teresi Vansovi v Sirote Podhrâskych (Siromaštvo Podhrâskih) in pri Timravi v noveli Velicé St'astie (Velika sreča), pri Rusinji Aksandri Nikitični Annenski v novelah Brez rodu in plemena in Tuji kruh. Vrsto bi bilo možno še naprej razširiti. Vsem avtoricam je skupno sočustvovanje s tistimi, ki stoje na najnižjem klinu druž- bene lestvice. Humanizem teh knjig je resničen. Družbena situacija dobe in naroda, kjer so bile napisane, se v njih neposredno zrcali. Zavrženi otrok Julijanka (v noveli Orzeszkowe) konča tragično. V tedanji Poljski nisti imela niti otrok iz sirotišnice niti mati, ki ga je zavrgla, upanja, da se bosta srečno rešila svojega težkega bremena. Julijanka se na koncu zgod- be brez sledov izgubi. S tem je dano bralcem, naj sami domislijo njen tragični konec. Tako končuje svoje delo avtorica, ki pri ustvarjanju le-tega ni imela v mislih samo dekliškega bralstva. Tudi v Siroti iz Lowooda (1847—1848) je oko- lje v sirotišnici opisano brez olepševanja. Junaška, žilava Jane Eyre zmore z notranjo močjo svojega karakterja prestati nadloge Iakotnega bivanja v si- rotišnici in si najti prostor v življenju. V poznejših romanih, pri Alcottovi, Montgomeryjevi, napisanih v dobah in deželah, kjer je imela buržoazija že trdno pozicijo, so zgodbe pisane sicer s so- čustvovanjem z junakinjami, oropanimi popolnega družinskega okolja, vendar njihova usoda ni več tragična. Avtorice imajo raje v mislih osnovni vzgojni moment, ki se glasi: tudi v težkih razmerah ima močan človek možnost doseči svoj clij in dostojen položaj, zahvaljujoč vztrajnemu delu (k čemur so seveda v romanih prisiljeni izključno samo sirote in revni ljudje). Sicer pa je velika li- teratura poznala ideal človeka, ki se v nobenih okoliščinah ne preda, že iz ča- sov Defoejevega Robinsona Crusoeja. Življenjski cilj v obliki dobrega položaja doseže Ana iz Ane v Zeleni hiši, Jo iz Little women — obe postaneta učiteljici. V slovaških romanih T. Vansove in Timrave so motivi sirot podobno kot pri Ru- sinji A. N. Annenski podani v drugačnih razmerjih. Sirota, sprejeta bodisi iz ljubezni ali prisilno v bogato (veleposestniško ali plemiško) družino, je tukaj, kot pravilno pripominja Lydie Kyselovâ1, v položaju Pepelke. Navzlic temu do- seže na koncu zgodbe svojo nravno premoč z zmago. Pri Vansovi in Timravi so v delu očitne vodilne tendence in ideali tedanje napredne slovaške inteligence: odpor proti orientaciji k madžarskim in velikomeatnim zgledom, odpor do iztro- jenih navad bogate buržoazije, po drugi strani pa soglasje s predstavniki na- rodne inteligence. Ponižana sirota Viola pri Vansovi doseže enako kot adopti- rana sirota Katjuša pri Timravi nagrado za svojo nravno čistost in moč v izpol- nitvi čustvenega življenja, v srečnem zakonu. V takšnem sklepu se že pojavlja vpliv nemškega dekliškega romana. A. N. Annenskaja izraža v svojih novelah ideale 60. let in narodništva. Adoptirana sirota Aljonuška v noveli Tuji kruh se odreka materialnih koristi, ki jih ji ponuja plemiška družina, ki pa morajo biti odkupljene z deležem Pepelke, in odide, da bi se izučila obrti. Po mnogih nepričakovanih obratih na svoji živ- ljenjski poti konča kot učiteljica v duhu narodniških tradicij. Podoben cilj do- seže tudi junakinja novele Brez rodu, brez plemena, otrok iz sirotišnice, ki se pozneje izuči in se vrne slednjič kot vzgojiteljica v to isto sirotišnico. (Vpliv Sirote iz Lowooda je tukaj očiten). Narodniški ideali o emancipaciji žene in njeni osvoboditvi od gospodinjskih dolžnosti ter o njeni pravici do izobrazbe je uve- ljavila Annenskaja tudi v drugih novelah. Tudi kadar tukaj osrednje osebnosti niso sirote, so kljub temu v položaju Pepelke. V noveli Težek boj Olga, najna- darjenejša od otrok obubožane plemiške družine, ne more študirati, ker daje mati ves denar za svoje manj nadarjene sinove. Olga si mora izobrazbo pri- dobiti s težkimi žrtvami in na škodo zdravja. Brez materialne pomoči dosega svoje cilje, postane vzgojiteljica in s tem neodvisna od družine. Vodilni motiv vseh navedenih romanov je poleg humanosti (razumljene s stališča meščanstva) motiv emancipacije žene. Avtorice se bojujejo za pravice žena do individualnosti in karakterja, za pravico do izobrazbe in sodelovanja 1 L. Kyselovâ: Na ihlâch očekdvania. Zlaty mâj 1972, 1, str. 22—27. v družbenem procesu (pa čeprav v omejenem obsegu), za pravico do uveljavitve po zmožnostih. Bojujejo se proti gledanju na ženo kot na domačo Pepelko ali kot vir zabave za moža. Hkrati tudi odsevajo mnenje svojih po emancipaciji hrepenečih bralk. Literarne vrednote »drugega vala« dekliškega berila niso enake. To so umetniško razmeroma zrela dela (Montgomeryjeva), pa tudi takšna, ki jim je apriorna literarna konstrukcija očitna že na prvi pogled. Problemi so preveč abstrahirani, prej ilustrirani v osebah kot pokazani z dejanji. Vendar pa je tu vidno prizadevanje če že ne po rešitvi, pa vsaj po opozarjanju na pereče druž- bene probleme. Tudi v njih je vzgojna funkcija vodilna. Navzlic konstruirano- sti zgodb, često moralizirajočemu prijemu avtoric in ne povsem prepričljivi življenjski snovi imajo ti romani ali novele vendarle realistične poteze, ki nam mnogo povedo o dobi in kraju, kjer je delo vzniknilo. V predvojni sovjetski li- terarni enciklopediji (glej geslo A. N. Annenskaja, I. del, str. 163—164) je reali- zem njenega dela nazvan sicer »pogojni«, a vendarle realizem, zakaj »poteze realizacije, moraliziranja in sentimentalizma so v njem ublažene z zelo iskre- nim podajanjem in resnostjo, s katero se opisuje življenjska situacija«. Avtorice uporabljajo prijeme klasične realistične proze: vsevedni epični pripovedovalec razvija pripoved v kronološkem zaporedju. Avtorica se osredo- toči na glavno osebo. Iz tega sledi vsem skupna pomanjkljivost: omejen prijem v opisovanju družbenega okolja. Avtorice se praviloma omejujejo zgolj na oko- lje sirotišnice, družinskega kroga in najbližje okolice junakinje. V zgradbi si- žeja je očiten neki primitivizem, ki se kaže v neutemeljenih preobratih v do- gajanju, v slučajnostih, ki spreminjajo potek dogajanja tam, kjer avtorici manj- ka druge, prepričljive motivacije. Vzgojni namen daleč prevladuje nad življenj- sko verjetnostjo. Vzgojna funkcija se poudarja tudi na škodo mikavnosti in za- bavnosti zgodbe. Navzlic vsem pozitivnim lastnostim je tudi »drugi val« literature, pisane za dekleta, v svoji celoti v estetskih in idejnih vrednotah daleč zaostajal za veliko literaturo; to lahko najbolj prepričljivo dokažemo na ruski literaturi. Predstav- nico ruske literature za dekleta iz tega obdobja A. N. Annensko lahko imamo po pravici za eno od najserioznejših od navedenih avtoric. To je bila sicer zelo izobražena žena, poznavalka evropskih literatur, iz njih j e tudi sama mnogo prevedla v ruščino. In vendar niti ona še zdaleč ni dosegla v upodabljanju žena tiste globine in moči, kakršno poznamo iz velike ruske literature. Začenši s Puškinom, vlaga ruska literatura v ženske osebe najvišje etične in družbene ideale. Naj privlačnejša oseba v romanu Evgenij Onjegin je Tatja- na, v Lermontova Junaku našega časa Vera. V vrsti romanov Turgenjeva so ple- menite ženske junakinje protiutež »nepotrebnih ljudi« — mož. Proti Oblomovu Gončarova stoji tu neprimerno agilnejša in zmožnejša Olga. V šestdesetih letih vznika roman Černiševskega Kaj delati? z osebnostjo Vere Pavlovne, ki vanjo Černiševski polaga najpomembnejše ideale revolucijske demokracije. Vera Pav- lovna je postala ruskim ženam ideal tudi v življenju, ne samo v literaturi. Vo- dene z njenim primerom, so si ruske emancipirane žene prizadevale doseči izo- brazbo in poklic (učiteljice, vzgojiteljice, porodne asistentke itd.), pozneje pa, kakor je ustrezalo narodniškim idealom, so odhajale med preprosto ljudstvo širit prosveto. Tudi pri tistih avtorjih, ki niso priznavali ideala emancipirane žene, kakršen je bil na primer Lev Tolstoj, najdemo dobesedno nesmrtne žen- ske like. Vendar to niso Nataša Rostova, Kitty in Dolly, ki jih je ustvaril Tolstoj po svojem idealu žene matere, žrtvujoče se družini, temveč prav te osebe, ki z veliko umetniško močjo revoltirajo tudi proti svojemu ustvarjalcu — Ana Karenina in Katja Maslova. Ruska literatura je v vsem 19. stoletju upodabljala tradicijo plemenite žen- ske osebe, polne notranje moči in dostojanstva, in to bogastvo je prineslo s stva- ritvami Čehova in Gorkega vse v 20. stoletje. V primerjavi z globoko obdela- nimi in umetniško prepričljivimi osebami ruskih žena velike literature izzve- nevajo shematične dekliške osebe Annenske, kljub temu da izražajo napredne ideale 60. in 70. let, slabokrvno. Nedvomno bi tudi v drugih evropskih literaturah, čeravno v njih ni bila gojena tradicija ženske osebe kakor v ruski literaturi, primerjava intencionalne literature za dekleta v drugi polovici 19. stoletja enako potrdila zaostajanje de- kliške literature za veliko literaturo. Na žalost, nadaljnji razvoj intencionalne literature za dekleta ni šel nikjer v smeri k veliki literaturi; ravno nasprotno. Vzgojna tendenca, prevladujoa v prejšnjih delih, ostaja naprej vodilna tendenca. To, kar pa se radikalno spre- minja, so ideali, po katerih naj bi dekle vzgajali. Na prelomu stoletij in naprej postaja dekliška literatura domena privilegiranih slojev. To je najbrž zakoni- tost. Resnično emancipirane in izobražene žene so vzgajale svoje hčere z bra- njem velike literature. Žene pa so si v buržoazni družbi le polagoma dobivale prostor, emancipiranih žena ni bilo toliko, kot bi si bile želele avtorice prejšnjih knjig. Svet žene in dekleta privilegiranih stanov je ostajal odslej v področju, umetno ločevanem od širokega življenjskega toka. Takšni izolirani dekliški pu- bliki pa je bil namenjen »dekliški romanček« (ta termin si pridržujemo samo za zmotni žanr, ki bo še analiziran). Idealna predstava žene, kakršno povzdiguje buržoazija, ki je dosegla vse pozicije, nima nič skupnega s prvotnimi emancipacijskimi težnjami ženskega gibanja niti z družbeno problematiko. Začenši z nemško avtorico Emmo von Rhoden zasledujemo v »dekliškem romančku« razvoj razposajenega, neukrot- ljivega, vendar v jedru dobrega dekleta v popolno mlado damo in pozneje v konservativno hišno gospo. Poudarja se sicer cena izobrazbe, vendar izobrazbe, ki pripravlja dekle na tako imenovano »veliko skupnost«, to pomeni znanje jezikov, glasbe, slikarstva, ročnih del in gostiteljstva — tega, s čimer lahko idealna gospa bogate hiše očara. Ta izobrazba se pridobiva v penzionatih, kjer »trpeče mlade deklice, ločene od staršev in preganjane z vzgojiteljicami«, kari- kirajo resnično trpljenje deklet iz sirotišnice iz novel, o katerih smo govorili poprej. Hrepenenje po enakopravnosti nahaja izraz še v tako povsem nedekli- ških malopridnostih, ki si jih dekleta dovoljujejo, da bi se na videz izenačile s fanti. Takšen tip romančka je prenesla na češka tla Eliška Krasnohorska s svojo Svehlavičko (Svojeglavko), kar je pravzaprav prosta obdelava romančka Trotzkopf Emme von Rhoden, začinjena z nekaj domoljubnimi in ljudskimi domislicami. Tudi v Rusiji se je približno tačas pričela doba penzionatske dekliške lite- rature. Pričela jo j e Zelichovska, najbolj pa proslavila Lidija Carska. Obe sta — v nasprotju z drugimi evropskimi avtoricami — opisovali življenje nikakor ne bogatih meščanskih deklet, temveč mladih ruskih plemkinj. Sicer pa se nazori o vzgoji deklet v propadajočem ruskem plemstvu ob prelomu stoletja niso pre- več ločili od meščanskih. Različni so v romančkih le zunanji atributi, ki ozna- čujejo okolje v pezionatih in domovih plemiških deklet. N. A. Savvin2 pravi o Carski dobesedno: »Carska je glasnica meščanske morale in meščanskega sve- tovnega nazora, dasiravno je to presenetljivo.« Kako tudi sicer, ko pa je Carska pričela svojo kariero kot zborovska plesalka v gledališču? Kot Rusinja je lahko svojim junakinjam ponudila širše področje dogajanja, jih postavila na Kavkaz (kneginja Džavaha) ali v Sibirijo (Sibirka). Z ostalo bogato žetvijo komerciali- zirane evropske dekliške literature, kot jo poznamo od začetka dvajsetega sto- letja z različicami v nekaterih kapitalističnih deželah vse do danes, druži Car- sko predvsem osnovna črta ustvarjanja: literarna konstrukcija, ki ne izhaja iz poznavanja življenja in je zanesljiva priča propada. Čeprav se zdi paradoksno, je na razvoj dekliškega romančka posredno vpli- vala tudi sama pedagogika, ki od začetka 20. stoletja uvaja geslo, da otroška literatura ne more samo poučevati in vzgajati, temveč naj tudi zabava. Meščan- sko razumevana zavzetost zabavati hkrati z meščansko razumevano vzgojno funkcijo je torej osnovni cilj dekliškega romančka. Dekliški romanček ne črpa snovi iz življenja, pa čeprav bi bila le-ta podana le shematično in nepopolno. Je gola konstrukcija, v kateri morajo biti le posa- mezni detajli resnični. V njem je videti padec moralnih vrednot. Namesto res- ničnega trpljenja osirotelih otrok v sirotišnicah je tu izumetničeno trpinčenje deklet zaradi nujnosti, da bi se vzdrževal že tako svobodni red v penzionatih, v katerih so sicer dobro oskrbovane. Tema sirote sicer nastopa često tudi v de- kliškem romančku, vendar pa se namesto resničnega učinkovitega protesta proti socialnemu brezpravju avtorji in avtorice zadovoljujejo s proklacnirano hinav- sko filantropijo, pomagati revežem iz svojega izobilja. Medtem ko so Ana iz Ze- lene hiše, Jane Eyre ali junakinje Annenske posvečale vse moči za dosego do- stojnega položaja in poklica, gre junakinjam dekliškega romančka bolj za do- sego bogastva, najčešče s pomočjo ugodnega zakona. Tako se namesto eman- cipacije pojavi kult bogastva in denarja. Namesto resničnega prijateljstva, ki igra veliko vlogo v zgodbah iz sirotišnic v prejšnji literaturi, nastopa v penzio- natskih storijah zaljubljenost mlajših deklet v starejša, histerični prizori, eksal- tiranost, zavist, blatenje, obrekovanje, anonimi itd. Ko se je komercialno uspešnega dekliškega romančka lotila mala buržoazi- ja (npr. pri Čehih v obdobju prve republike), je prišlo v njem do sprememb zgolj zunanje narave. Penzionatska zgodba o plemiških dekletih ni mogla ob- stajati, če naj bi vsaj deloma ustrezala stvarnosti. Namesto v penzionatih se do- gajanje odigrava v gimnazijah, junakinje so osmošolke, sedmošolke ali šesto- šolke z daleč liberalnejšimi nazori, kot so jih imele npr. Svojeglavka in juna- kinje Carske. Bistvo romana ostaja pri tem nedotaknjeno, nenehno imamo opra- viti z golo literarno konstrukcijo. Ponajveč se pojavljajo naslednji, v veliki li- teraturi že zdavnaj izčrpani motivi: motiv odklonjene ljubimke ali motiv nese- bičnega bogatega ženina, ki si vzame revno dekle. Vse takšne literarne sheme so v splošnem toliko znane, da je odveč ukvarjati se z njimi podrobneje. Do kam je vodil vzgojni vpliv dekliškega romančka, nazorno dokumentira citat z nem- škega področja, katerega avtorica je Hermynia zur Miihlen: »Kdo bi predvide- val kaj slabega v ,pripovedi za doraščajoča dekleta'? A polistajte kdaj po teh knjižicah, poglejte, kdo je predstavljen za junaka nemške dekliške duše — mož v cesarski suknji, oficir, morilec na poziv. Najplemenitejša junakinja, svetlo- 2 N. A. Savvin: Osnovnyje napravlenija detskoj literatury. Leningrad, Brok- gauz Efros 1926, str. 89. laska, modrooka in nežna, dobi za nagrado lajtnanta, manj plemenita, rjavooka brineta, polna življenja, se mora sprijazniti z asesorjem. Junakinje matere da- rujejo z veseljem svoje sinove in junakinje žene svoje može za cesarja in domo- vino. Nenehno se poudarja nadvlada nemštva. Kdor ni Nemec, more biti v naj- boljšem primeru smešna figura — npr. tragična angleška miss z dolgimi, ru- menimi zobmi ali intrigantska mademoiselle, tipična oseba iz penzionatskih zgodb. Zlasti nravne knjige poudarjajo dobrodelno noto. Razkošna, sijajno ob- lečena gospodična se skloni k revežu ali počasti svojo sicer ne ravno dobrodošlo obiskovalko staro ženo, oblači revne otroke v obleke iz blaga, ki si ga sama za nič na svetu ne bi nadela. Takšne socialno čuteče gospodične pa se zatem poro- čijo s pomorščaki ali pa, če so posebno originalne, z zdravnikom. Vendar pa je njihov mož zmerom obdan s častjo. Horizont teh knjig je grozljivo ozek. Niz- kotni, uživaški meščanski svet se tu predstavlja za najlepšega od vseh sve- tov . . .«3 Ta izrek zadeva sicer nemški dekliški romanček, vendar pa ima s spremem- bami vsesplošno veljavo. Podobno je kritiziral že v letu 1911 Kornej Čukovski delo Lydie Carske in nečednosti, ki ji jih je očital, imajo mnogo skupnega z na- vedenim citatom.4 Podobno kritično stališče ima v zborniku Dívky pro román do dela tistodobne produkcije za dekleta v Franciji Marc Soriano, v Avstriji in Zahodni Nemčiji Richard Bamberger, v Angliji Friedrich Feld.5 Ne bomo se naprej ukvarjali s problemi padca etičnih vrednot dekliškega romančka, ki so vsesplošno znani. Vendar pa se je nujno vprašati, kako so v dekliškem romančku padle estetske vrednote, ali drugače, katere formalne pri- dobitve velike literature si je dekliški romanček prisvojil in kako jih je osiro- mašil in deformiral. Videti je, da se je vsaj v stadiju, ki bi ga mogli imenovati penzionatni ro- manček, le-ta opiral predvsem na vrednote, ki sta jih v literaturi ustvarila sen- timentalizem in romantika. Obe smeri sta bili z umetnostno revolto tretjega stanu (torej meščanstva — to pa je za naš problem pomembno) proti klasicizmu, proti umetnosti aristokracije. V sentimentalizmu in romantiki se je razvil povsem drugačen odnos do žene, le-ta je prenehala biti predmet viteškega opevanja, postala pa je možu tovarišica, prijateljica, ljubimka in sodelavka. Prav to zadnje, razumevaje žene kot sodelavke moža, propagira »drugi val« intencionalne dekliške literature (Montgomeryjeva, Annenskaja in nadaljnje). Sentimentalizem in romantika pa si oblikujeta tudi svoj sistem umetniških sredstev, svoj stil in metodo. Kako so se le-ti uveljavili v dekliški literaturi drugega vala in kako v dekliškem ro- mančku? Romantika uporablja metode idealizacije junaka. Avtor ne ustvarja svojega junaka kot predstavnika svoje družbe, opazovanega do podrobnosti natanko, temveč kot ideal človeka, nosilca najlepših idej družbe, v kateri avtor živi. To je junak, kakršen naj bi bil po predstavah najboljših ljudi te dobe. Precej po- dobno, seveda ne z enako umetniško močjo, je razumel žensko junakinjo »drugi 3 Hermynia zur Mühlen, citat iz zbornika Das Kinderbuch, Gedanken und An- sichten. Berlin, Kinderbuchverlag 1971, str. 90—91. 4 Glej o tem moj članek v zborniku Dívky pro román, SNDK 1967, str. 88. 5 Zbornik Dívky pro román, SNDK 1967: Marc Soriano, Literatura za dekleta v Franciji v letih 1944 do 1964, str. 14—23; Richard Bamberger, O dekliških knjigah na zahodnonemškem jezikovnem področju, str. 23—28; Friedrich Feld, Angleške knjige za dekleta, str. 45—80. val« dekliške literature. Ali pa je bilo tako tudi v dekliškem romančku? Med- tem ko je v romantiki idealizacija junaka zahtevala od avtorja, da predstavi človeka, močnega po duhu, intelektu in čustvu, gre v dekliškem romančku bolj le za sanjski ideal, kakršen more obstajati v predstavah neizkušenega dekleta. Za romantiko je karakterističen odnos do sveta, izhajajoč iz predstav o več- nem konfliktu: človek hrepeni po uveljavitvi svojih zmožnosti, toda brezčutna družba ga omejuje, ne razume, ranjuje ga. Zato romantični junak revoltira pro- ti skupnosti, njenim zakonom in konvencijam. Je v sporu s časom. Je v izjem- nem položaju in se tega zaveda. Romantika ga je ustvarila takšnega zato, da bi bralcem pokazala cilje in smisel življenja, da bi vplivala poplemenitilno. Ro- mantična umetnost se torej nakljub idealizaciji junaka nikoli ni odtrgala od živ- ljenja. Idealizirani junak je bil po svoje resničen. To je veljalo za Byrona, za Puškina in Lermontova. Ali velja tudi za Carsko? Njeni junaki so od titanskih junakov romantizma enako daleč, kot je daleč od Demona Lermontova do »demonskih« zapeljivcev v carskih uniformah. Med- tem ko je stal romantični junak proti družbi, pa dekliški romanček to zaostalo družbo z vsemi sredstvi utrjuje. In kaj kljub vsemu v dekliškem romančku še ostane iz romantike? Prvine romantike je v dekliškem romančku najti, vendar so popačene in deformirane. Niso v idejnem svetu dela, če razumemo romantiko tako, kot je bilo poprej po- vedano. Niso v osebah — v dekliškem romančku ne najdemo titanov. Ostala je zgolj romantična forma, bolj zunanjost, romantično učinkujoča uniforma, ni- kakor pa ne romantično vznesena duša. Morda ostane zmožnost prometejskega samožrtvovanja? Le v popačeni obliki. Dekleta na primer odhajajo v samostan ali pa se odrekajo ljubljencu v prid drugi. Ohranjajo se nekateri postopki, ki so se pojavili z romantiko, vendar v de- kliškem romančku prav tako skoraj zmerom padejo v kliše. To je polarizacija oseb, ki je tukaj privedena prav v črno-belo upodabljanje; to je kontrastnost in dinamičnost dogajanja, napetost situacije, nagli preobrati, bizarnost okolja, skrivnostne scene — vse je izumetničeno, nemotivirano s celotno skladbo dela in zato lažno, hinavsko. Tehnika slikanja pokrajine, v romantiki pomembna prvina za ustvarjanje sižeja, se tukaj spremeni zgolj v eksotično kuliso. Po- vzdignjena emocionalnost in eksaltiranost romantike preraste v dekliškem ro- mančku v histerijo. Največ pridobi dekliški romanček iz stilističnih okolij, ki so se pojavila v romantiki. Zaveda se sugestivnosti monologne forme (Ich-forme), ki je bila v romantiki forma samoizpovedi in pripovedovalčevega pogleda vase. V dekli- škem romančku se dogajajo formalne stvari in kmalu se pojavi njegova mono- tonost. Nato si dekliški romanček pomaga z nadaljnjimi pomožnimi sredstvi, v glavnem z dnevnikom in s korespondenco. Poznejši maloburžoazni dekliški romanček, ki se je v eno smer razvijal (pravzaprav padal) vse do forme, ki jo Karel Capek imenuje »roman za služ- kinje« (čeprav so ga, kot je videti, bolj kot služkinje brale njihove gospe in hčere le-teh), je segel po tematičnem vzoru še nižje, vse do sentimentalizma. Tam je našel pozneje neštetokrat zlorabljeni zaklad v obliki snovi o varajočem vzne- senem ljubimcu in zavrženem revnem dekletu. Vendar se v tej snovi sentimen- talisti niso posvečali samo zapletu dejanja. Karamzin je v Bedni Lizi za svoj čas razmeroma ostro kritiziral prostozidarsko moralo aristokratske skupnosti. Ko je pozneje isto snov uporabil Lermontov, jo je spremenil v globoko analizo karakterjev 1 ečorina, zapeljivca Bele ter v kritiko skupnosti, ki je s svojim moralnim razkrojem onemogočala močnim značajem, kakršen je bil Pečorin, da bi uveljavili svoje boljše kvalitete, in jih privedla v enak moralni propad. Lermontova ni zanimalo dejanje samo, temveč junakov karakter in vsestranska analiza vzrokov, ki so ta karakter izoblikovali. Propad dekliškega romančka, odvedenega od tega tipa proze, je v tem, da se avtorji (avtorice) odrekajo opisovanju in analizi skupnosti, ki pogojuje juna- kov karakter, temveč se osredotočijo na zaplete v dogajanju. Ali pa, kot je po- vedal Karel Čapek v študiji o romanu za služkinje (Marsyas): » . . . Ce naj bo dejanje mikavno, ne sme biti Cecilija mikavna.« Razmerje med karakterji in dejanjem je v propadajočem dekliškem romančku povsem nasprotno kot v umetniški literaturi. Vprašajmo se zdaj, zakaj je po veliki oktobrski revoluciji v Sovjetski zvezi in podobno po letu 1945 v vseh deželah ljudske demokracije tako imenovana dekliška literatura prenehala obstajati, medtem ko se v kapitalistični deželah zmerom enako bujno razcveta v slabši in polepšani obliki. Zdavnaj pred revolucijo je odkril Kornej Čukovski idejno plehkost in reakcionarnost stvaritev Zelihovske, Verbicke, Carske in opozoril na varljive umetniške vrednote, klišejstvo, rutinerstvo in obrtništvo, kar jih je zbliževalo z obrobno bulvarsko literaturo. Ob stoletni tradiciji velikih ženskih likov v ru- ski literaturi se nam zato ni čuditi, da je revolucijska doba povsem zavrgla specialno dekliško literaturo. Potrebe po dekliškem berilu niti ni bilo čutiti, ka- kor npr. piše o tem Vera Smirnova: »V mladi sovjetski literaturi je zvenela z nenavadno močjo tema revolucionarnega prijateljstva. Možno je trditi, da se je ljubezenska tema malone razblinila v temi o prijateljstvu, zakaj odnosi med žensko in moškim so se gledali samo pod zornim kotom razrednega boja. V ženi smo videli predvsem soborko v revolucijskem boju in graditvi nove skupnosti. Junaki nove, revolucij ske literature so se strogo odrekali vsakršnim odnosom do ženske razen tovariškega odnosa.«6 Mislim, da tudi ta navedba v mnogem osvetljuje situacijo, vzniklo v sovjetski literaturi po letu 1917.7 Vse do 60. let so predstavljali dekliško berilo le romani Divji pes Dingo R. Fraermanna in Moja Ustja L. Kassila. Dekliško berilo je po svoje nadomeščal avtobiografski roman z žensko junakinjo. Navedimo med drugim trilogijo Sreč- no pot, Saša! A. Bruštejnove, pomembno zato, ker je v vsem svojem obsegu po- lemika s penzionatsko literaturo L. Carske. Do mnenja o odvečnosti posebnega berila za dekleta je prišla pri Cehih Marie Majerova v letu 1935: »Mamice so brale v svoji mladosti Svojeglavko, ki so jo dobile v dar v slogu tistega časa, ko se je koedukacija smatrala za ne- n r a v n o . . . Danes rastejo otroci obeh spolov v šoli drug zraven drugega, pome- šani tudi v poletnih taboriščih, fant, dekle — vse nosi hlače, vse ima ostrižene lase, dekleta mizarijo, fantje pomivajo posodo, nenadoma pa da potrebujemo posebne knjige za dekleta, jasno — knjige s čipkami in čopki. Resda so zelo zanimive in času primerne knjige, ki pripovedujejo o boju doraščajočih deklet za življenje ali za življenjske cilje; fantje naj jih bero še bolj marljivo, da bi se naučili gledati na žensko delo z enakim spoštovanjem kot na moško . . ,«8 6 V. Smirnova: O detjah i dlja dete j. Detgiz 1963, str. 269. 7 Podrobneje sem poskusila orisati stanje v sovjetski literaturi v svojem član- ku Dekliške junakinje zunaj žanra, v zborniku Dívky pro román, SNDK 1967. 8 Marie Majerová: Rozhledy, IV, št. 19, 13. VI, str. 151—152. Marie Majerova je v tej svoji izpovedi zbrala poglede socialističnih avtor- jev svojega časa o posebni literaturi za dekleta in hkrati po svoje predvidela tudi njen nadaljnji razvoj, kot ga poznamo dandanes. Svoj pogled je potrdila tudi z delom. V tem času je že bila napisana Kassilova knjiga Moja Ustja, kjer je avtor pobijal lažne predstave o lahkem življenju in slavi filmskih zvezd. Ma- jerova si je zadala tudi nalogo, vrniti dekliško literaturo iz fiktivnega sveta v resničnost v svoji Robinzonki. Prav tako razbija namišljeni svet, v katerem je življenje lahkotno uveljavljanje osebnih kvalitet in talentov. Kot ena redkih avtoric zunaj ZSSR je leta 1940 osnovala tisto zvrst literature, ki se naglo raz- vije v šestdesetih letih v glavnem pri Čehih in na Poljskem in ki jo najpogosteje označujejo »literatura z dekliško junakinjo«. Tudi ko v Sovjetski zvezi v dvajsetih in tridesetih letih ni bila priznana po- treba po posebni literaturi za dekleta, sta kljub temu vzniknili dve izvirni in resnično vredni deli, bili sprejeti in priznani. To sta bila že navedena romana R. Fraermana in L. Kassila. Vendar ji hnihče ni imel za »dekliške romančke«. V povojni literaturi je bila cela vrsta knjig, ki je v njih bila junakinja žena, ki se je odlikovala v bojih med vojno. V obdobju shematizma petdesetih let je bil del specialne literature za dekleta, ki je v prejšnjih obdobjih naravno iztekla iz življenjskih razmer, spremenjen na pedagoški pritisk. Teme o ljubezni med doraščajočimi so se namerno obšle. Posledica je bila, da se je v tej dobi v ZSSR kakor tudi povsod v deželah ljudske demokracije občutila vrzel v berilu za mla- dino, ki je prekoračila prag otroštva. Občutno je bilo pomanjkanje knjig, ki bi v njih tudi dekleta našla svoje vrstnice, s katerimi bi se mogla čustveno in mi- selno istovetiti. Večna prednost moškega v družbi se je pokazala tudi v litera- turi za mladino, kjer je bilo mnogo fantovskih junakov, redkokdaj pa kakšna dekliška junakinja. A vendar, mar je bil to prav kakšen »dekliški roman«, ki je tu manjkal? Osnovno, kar je literaturi manjkalo in kar si od 60. let naglo prizadevamo nadomestiti, so knjige, ki bi rešile probleme doraščajočega mladega človeka: težave prehoda od detinstva k zorenju in od zorenja do odraslosti; problema- tične odnose, ki v tem obdobju vznikajo med starši in otroki, med okoljem in mladino, med šolo in prijateljsko partijo itd.; težave prvih ljubezenskih odno- sov; zavesten proces graditve lastnega sistema vrednot, združen z nekompromis- nim kritičnim odnosom do ostalega sveta; vprašanje o lastni vrednosti in pro- storu v družbenem procesu; pravilno uveljavitev sposobnosti in zmožnosti; vprašanje o smislu življenja. To so kajpada problemi, ki v današnji socialistični skupnosti zanimajo enako dekleta kakor fante. Bogata literatura, rešujoča probleme doraščanja, vznika ne le v socialistič- nih deželah. Napredna dekliška literatura nekaterih kapitalističnih dežel se ji zelo približuje.9 Ob mnogoterosti snovi je tem delom skupna glavna problema- 9 Navajamo samo za primer: — pri Cehih: Helena Smahelovž: Mladi na kfidlech. (Mladost na krilih.) — Vel- ke trapeni. (Veliki križ.) — Magda. — Dva tydny prazdnin. — Jsem už velka divka. Iva Hercikova: Pet holek na krku. Vaclav Ctvrtek: Mala letni romance. Alena San- tarova: Kata, Katryn, Katynka. (Katja — Katrin — Katica.) Valja Styblova: Dum u nemocnice. (Hiša ob bolnišnici). — Až bude padat hvezda. — pri Slovakih: Kl&ra Jarunkova: J edina. (Edinka.) Elena Cepčekova: Marcela neplač. — v Sovjetski zvezi: Radij Pogodin: Dubravka; Boris Bednyj: Devčata; Aršakjan Gevorg: Trašušanner. tika, ki bi jo lahko imenovali kratko malo »težave doraščanja«. Prav tako jim je skupno, da so njihove junakinje (malokdaj junaki) vrstnice doraščajočih bral- cev — in tudi družbeno življenje je obravnavano v mejah možnosti, ki jih ima človek, doslej še ne vključen v družbeni delovni proces. Ta dela si prizadevajo realistično prikazovati stvarnost, vendar to ne izključuje roman- tike, ki je lastna mladini. To je romantika v pogledu na življenje, v idealih in življenjskih stališčih — niso pa to izrazne poteze romantike kot literarne sme- ri. Boj mladih junakinj za uveljavitev v življenju, prikazan v sočasnih razme- rah, združuje to sočasno stvaritev resnično s tistim »drugim valom« dekliške literature, o katerem smo govorili poprej. Tako si je moč pojasniti, da ponovne izdaje mnogih skoraj sto let starih dekliških knjig nahajajo tudi danes hvaležno bralstvo. Avtorice (avtorji) se ne boje napredovanja sočasne moderne proze, tu- di eksperimentov se ne boje. Ena od značilnih potez sodobne literature za do- raščajoče je nagnjenje k psihologizirajoči prozi, izvirajoči iz prizadevanja, pro- nikniti kar najgloblje v notranje doživljanje doraščajočega človeka. Naravno, da je psihologizem tukaj omejen, ker mora računati z možnostmi in dojemlji- vostjo nedoraslega junaka in bralca. Medtem ko si je poprejšnja intencionalna literatura za dekleta zmerom prizadevala dati zgodbi konkreten izid (»drugi val« v obliki družbene uveljavitve, dekliški romanček s happy endom), ostaja večina sodobnih knjig za doraščajoče nedokončana, kot to sicer ustreza življenju. Iz življenjskih postulatov je zrasla tudi že v tej literaturi, žal, enaka ogu- ljenost. Ne bomo govorili o življenju v otroških domovih (snov Šmahelove), ki nas spet nevarno spominja na problematiko nekdanjih sirotnišnic. Kot kliše že nedvomno učinkuje tema razpadle družine. Tu se kaže nekoliko paradoksno dejstvo, da je namreč literatura za mladino, pa čeprav v umetniških kvalitetah kaj zaostaja v svoji večini za veliko literaturo, pri vsem tem daleč občutljivejša za razne aktualne družbene probleme (zlasti, če zadevajo družino in otroke) in jih hitreje obdeluje kot velika literatura. Ostane nam le še, da se vprašamo, ali je katere od tipov literature, ki smo se o njih pomenkovali, možno smatrati za žanr ali za žanrsko formo romana. Brez obotavljanja lahko razglasimo, da je bil prvi val literature za dekleta (Sophie de Segur ipd.) didaktična proza in torej pravzaprav zunaj umetniške literature. »Drugi val« dekliške literature tvori nekakšen prehod od didaktične proze k umetniški realistični stvaritvi. Z didaktično prozo jo druži prevladova- nje vzgojne funkcije, moralizirajoči ton, z realističnim ustvarjanjem spet izra- zita družbena angažiranost. Vendar ni nikakršnih znakov, ki bi jo določali za žanr. To ni niti obstoj dekliške junakinje, zakaj obstajala je podobna proza z moškimi junaki (npr. pri Annenski). Poznejši »dekliški romanček« bi lahko imeli za posebno žanrsko formo ro- mana le tedaj, če bi za žanrski znak lahko smatrali padlost vseh njegovih zgrad- benih prvin ter njegovo problematiko in idejna jedra. Navzlic temu da v za- vesti bralstva obstaja kot žanr, je njegova žanrska različnost zgolj v njegovi padlosti. Niti o sodobni intencionalni stvaritvi za doraščajoče, zlasti za dekleta, ki bi relativno prenesla naziv »knjiga za doraščajoče«, ne moremo reči, da predstav- — pri Poljakih: Halina Snopkiewiczova: Sloneczniki; Mira Jaworczakova: Po slo- necznej stronie; Irena Jurgielewiczova: Niespokojne godziny. — pri Francozih: Madeleine Gilard: Le paravent aux images; Saint-Marcoux: Criss, du j'étais un idole. V oklepaju so navedeni naslovi del, ki so prevedena v slovenščino. 6 Otrok in knjiga 81 Ija poseben žanr. Uporablja enaka sredstva kakor roman ali novela. Določajo jo naslednji znaki: problematika doraščanja; osredotočenje na glavno junaki- njo; s tem se tudi opisovanje prostorskega okolja zožuje na to, kar more juna- kinja videti in poznati, časovni okvir pa na obdobje njenega doraščanja; dejanje je torej prostorsko in časovno omejeno in praviloma ne igra v zgodbi glavne vloge, zakaj avtorja (avtorice) bolj zanimajo notranja doživetja in reakcije ju- nakinje na pobude iz zunanjega sveta. Glede na to, da niti junakinja niti njene vrstnice, s katerimi je v stiku (ter tisti, za katere je knjiga napisana) niso do- rasli ljudje, je tudi področje notranjih doživetij znatno zoženo. (To seveda ne pomeni, da bi ne moglo biti analizirano v globine.) Lahko še omenimo, da se v tem tipu stvaritve mnogo pogosteje pojavlja monolog,ična forma kot v drugi veliki literaturi, ker avtorju ponuja lažje pronikanje v misli mladega človeka. Četudi najdemo v sodobni literaturi za doraščajoče mnogo umetniških in zelo uspešnih del in čeprav opažamo vse večje prizadevanje za njeno uvrstitev v tok velike umetniške literature, pa moramo prav tako tudi tukaj ponoviti, da je to, kar jo žanrsko loči od ostalega leposlovja, spet njena določena omejenost. In tako lahko morda za sklep ponovimo skupaj z Marcom Sorianom, da te knjige »niso in ne morejo biti kaj več kot prehodne knjige k nadaljnjemu branju. Na svojem področju morajo pripomoči k dosegi ,zrelostnega' ravnotežja in usmerjati v literaturo za odrasle, v umetnost, pomembno za življenje«.10 In prav zato so potrebne. Prevedel Vladimir Pivko Zusammenfassung Bei der Betrachtung des Mädchenprogramms, der Mädchenlektüre, des Romans mit einer Mädchenheldin oder der Lektüre für Mädchen wird zuerst die Frage auf- gestellt, ob es möglich ist, von einem besonderen Genre oder einer Genreform des so- genannten Mädchenromans zu sprechen. Gegenstand der vorliegenden Erörterung bil- den Werke, welche die Autoren und Autorinnen vor allem dem Mädchenpublikum be- stimmt haben. Die Durchsicht über diese Literatur zeigt, dass in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts die Mädchenliteratur in allen europäischen Ländern ein stren- ger Didaktismus kennzeichnet. Den grössten Nachhall unter den Autoren dieser Zeit erlebte die Comtesse de Segur, welche die erste »Rosabibliothek« für Mädchen grün- dete. Die zweite den Mädchen bestimmte Literaturwelle enspricht zeitlich der 2. Hälf- te des 19. Jahrhunderts. Auch in dieser Welle macht sich der führende erzieherische Grundsatz geltend. Die Mädchenleserschaft eignete sich zu dieser Zeit eine Reihe von Werken zu, die nicht für sie geschrieben wurden, die aber ihren Anschauungen und Bedürfnissen entsprachen. Besonders anziehend wurde das Waisen- und Halb- waisenthema, das für das Ausdrücken der Ideale der jungen Bourgeoisie geeignet war. In der weiteren Entwicklung wich die den Mädchen bestimmte Literatur immer mehr von der grossen Literatur ab und an der Jahrhundertwende wurde sie Domäne der privilegierten Schichten, in denen die Mädchen- und Frauenwelt in einem vom breiten Lebenslauf künstlich geschiedenen Bereich stecken blieb. Einem solchen Mäd- chenpublikum war das »Mädchenromanchen« bestimmt, dessen Anfängerin Emma von Rhoden war. Es entwickelte sich die Pensionatsmädchenliteratur. Im Mädchen- romanchen sind verzerrte Elemente der Romantik und der Sentimentalität zu fin- den; die Handlungsweisen, die in der Romantik auftraten, verfielen ins Klischee. In der Sowjetunion hörte nach der Oktoberrevolution die sogennante Mädchen- literatur auf zu bestehen, doch entstanden zwei originelle Werke für Mädchen, die 10 Marc Soriano, Literatura za dekleta v Franciji v letih od 1944 do 1964, zbor- nik Dívky pro román, SNDK 1967, str. 22. aufgenommen und anerkannt wurden (R. Fraerman und L. Kassil). Nach dem zwei- ten Weltkrieg, besonders in den sechziger Jahren entwickelt sich rasch eine Literatur mit der Problematik des Heranwachsens; sie wird meistens als Literatur mit einer Mädchenheldin bezeichnet. Keinen von den behandelten Typen kann man als Ro- mangenre oder Romangenreform betrachten. In der heutigen Literatur für Heranwachsende findet man viele künstlerische und sehr erfolgreiche Werke, doch auch für sie ist eine gewisse Beschränkung cha- rakteristisch. Diese Bücher für Heranwachsende sind auch heute notwendig, sie be- deuten aber nur einen Übergang zum weiteren Lesen und müssen in die Literatur für Erwachsene den Weg weisen.