DR. PAVLE BLAZNI K
O OBRTI V ŠKOFJI LOKI V SREDNJEM VEKU
Vse do 13. stoletja o mestnih loških obrtnikih ni v virih nič slišati. Na prvo
večjo vest naletimo leta 1263, ko so nekateri Ločani prosili freisinškega škofa
Konrada, naj jim podeli nekaj zemlje v užitek, češ da zaradi pomanjkanja
obdelovalnih površin trpe škodo pri poljedelstvu, kar vpliva tudi na dohodke
zemljiškega gospoda. Na podlagi prošnje je škof razdelil tri grunte, ki so ležali
v bližini škofje Loke. Med drugimi so dobili po dve njivi mesarja Ulrik iii
Gotfrid, kovača Bernhard in Wulfing (Wlfing) in krznar Cubelin.^ Iz listine
torej izvemo, da je bilo tedaj v Loki zelo razgibano obrtniško življenje, da pa
so se obrtniki tako močno ukvarjali s poljedelstvom, da jim je šele to zavarovalo
gospodarski obstoj.
Vodna sila, ki je ima Loka im pretek, je že zgodaj narekovala dvig raznih
obrti, ki so se ob njej razvijale. Zelo živahno je bilo tod mlinarstoo. Večiim
loških mlinov je ležala ob Selščici. Krevsov mlin je bil v obratu najmanj od
leta 1291 dalje. Urbar iz tega leta ga ozimčuje kot grajski mlin (fron mul), ki
ga pa gospostvo ni uporabljalo v lastni režiji, na kar kažejo dajatve od mlina,
ki niso bile majhne (letno po 23 mernikov pšenice, prav toliko rži in 162 mernikov
mešanega žita)." Leta 1501 ga je imel pod enakimi pogoji v najemu
Andre Zelle.' Kazno je, da ni bil nič mlajši mlin pod Kamnitim mostom, ki ga
srečamo v virih prvič 1309, ko ga je imel v posesti Dietrich Prenner. Kasneje
sta imela mlin v lasti beljaška meščana Henrik Schralle in njegov sin Berhtolt,
ki sta ga 1357 prodala freisinškemu škofu za lepo vsoto 30 oglejskih mark.*
Verjetno je ta mlin istoveten s tistim, ki ga je škof Albreht še isto leto zastavil
Marjeti in njeni hčeri Suzani proti pravici do odkupa."* V kasnejših letih je bil
mlin v posesti nunskega samostana. Mimo teh dveh mlinov sta ležala v Loki
ob Selščici še dva mlina, ki ju omenja fevdna knjiga okrog 1392, a je vsaj eden
dosti starejši; ta je bil v obratu že 1291. ko je zemljiško gospostvo prejemalo
od njega letno dajatev po dve marki." Eden teh mlinov je ležal na prostoru
današnje tovarne klobukov, drugi je bil na Studencu tik suškega mostu. Oba
mlina je zemljiško gospostvo dajalo v fevd. Okrog 1392 ju je imel v fevdti
freisinški ministerial Janž Loški: za njim sta podedovala omenjeni fevd njegova
sinova Melhior in Baltazar, kasneje za njima njuna nečakinja Ana, vdova
po Haidenreichu Verberju.'' Ta je mlin prodala freisinškemu škofu Janezu.*
Do leta 1522 je prišel v zemljiškogosposko last tudi mlin na Studencu, ki ga
je imel pred tem znameniti loški meščan Volbenk Schwarz." Oba mlina je
gospostvo odslej dajalo posameznikom v najem proti določenemu plačilu. Prav
tako srečamo v fevdni knjigi leta 1392 tudi mlin ob Poljanščici, ki je še danes
v obratu. Tedaj ga je imel v fevdu loški meščan Janž Bischof.^" V urbarjih
se ta mlin omenja šele od začetka 16. stoletja dalje.
k.
80
Do leta 1501 sta zrasli v Loki tudi dve žagi. Ena je ležala ob mlinu pri
Poljanščici, drugo manjšo pa je imel tedaj v posesti Naglitsch.*'
Ze zgodaj je bilo v Loki razvito kooaštoo. na kar kaže ne samo zgoraj
omenjena listina iz 1263, ampak tudi urbar iz 1291, kjer je omenjen kovač
Clioeplinus s kovačnieo (fabrica), ki se je pa bavil tudi z obdelovanjem zemlje,
saj je imel cel grunt, imenovan Sniidhueb.^^ Srednjeveški viri ne omogočajo
točneje lokalizirati loških kovačij. Po podatku iz 1501 je ena izmed njih tedaj
ležala pri mlinu ob Poljanščici." Leta 1514 je bila ta kovačija po povodnji
toliko poškodovana, da ni bila v obratu, vendar je bila naslednjega leta spet
obnovljena.^* Ker se kovaška
obrt tedaj še ni cepila
na razne samostojne veje, so
se loški kovači tedanjega
časa ukvarjali tudi z izdelovanjem
žebljev, po katerih
je bilo povpraševanje v mestu
in na podeželju, kjer so
tedaj gradili večinoma lesena
poslopja. Od sredine
14. stoletja dalje kovači niso
biU v zadregi za železo, s katerim
so jih dotlej skromno
oskrbovali med drugim tadi
okoliški kmetje; odslej so
imeli v bližnjih Železnikih
močan vir oskrbe s surovino.''
Iz vrst loških kovačev
so bili vsekakor obrtniki,
ki jih je za ustrezna dela pritegovalo gospostvo pri opravilih na gospoščinskih
zgradbah; iz rok domačih obrtnikov so verjetno v glavnem potekali
predmeti, ki so jih pri tem uporabljali (n. pr. žeblji, železno okovje ipd.).'*
Še v teku 15. stoletja se je spričo močno razvite kovaške obrti v Loki začelo
pojavljati tudi fužinarstvo, na kar je brez dvoma vplival vzgled iz Železnikov,
s katerimi so bili posamezni Ločani tesno povezani. Da je bila Loka privlačna
tudi za železnikarske fužinarje, dokazuje primer sinu železnikarskega fužinarja
Jacomata-Niclasa, ki je bil obenem železnikarski fužinar in loški meščan
(1405).'" Od druge polovice 15. stoletja dalje se omenjata v Loki na nekaj mestih
dve fužini (kladivi); verjetno gre v vseh teh primerih za iste objekte, ki
so stali ob Selščici v Podnu pri Loki. Na omembo prvih loških fužin naletimo
v virih malo pred 1478; tedaj je namreč prosil neki Ozbold freisinškega škofa
Siksta za dve fužini (hamer), ki sta bili že takrat označeni kot stari.'" Do 1488
je pripadala ena cajnarica v Podnu celjskemu padarju Juriju Pauernfeindu in
njegovi ženi Gertrudi; takrat je namreč ta obrat pridobil Jurij Sigesdorf po
zamenjavi za hišo in vrt v Loki."* Drugo cajnarico je imel tedaj v posesti
Peter Larensakh.^" Obe cajnarici sta bili še leta 1501 v rokah istih dveh posestnikov.^'
Medtem ko je rodbina Sigesdorf cajnarico obdržala še dalje skozi
desetletja, je Larensakhova fužina prehajala iz rok v roke. Iz listine z dne
21. aprila 1507 (DAS) je razvidno, da sta jo izročila Peter Wretscha in njegova
žena Urša svojemu zetu, loškemu meščanu Wolfgangu Zangklu. Sodeč po
notici iz 1514 sta bili tedaj obe fužini v posesti Sigesdorfov. Zaradi škode, ki
Notranjščina Bičkove koračnice v Skofji Loki.
v loškem muzeju.)
(Po originalu
6 Loški razgledi 81
jo je tedaj fužinam povzročila povodenj, je škof namreč dovolil, da so Sigesdorfi
plačali letni prispevek namesto od obeh obratov le od ene fužine. Plačilo
v naslednjem letu dokazuje, da sta tedaj delali spet obe fužini.^^ Do leta 1540
je zrasla tod še ena cajnarica, kot je razbrati iz fevdne knjige, po kateri je
imel dve cajnarici v Podnu v fevdu Sigesdorf, medtem ko je tretja pripadala
Valentinu Nagelschmidu.''^
Razvoj fužinarstva v Loki vsekakor ni mogel biti po godu železnikarskim.
fužinarjem. Mogoče meri na Zeleznikarje notica iz 1487, ki govori o sporih,
nastalih v zvezi z zgoraj omenjenima fužinama. Škof Sikst je tedaj izrazil
željo, da zasliši sam ali preko svojih svetovalcev obe strani.''* Značilen je sporazum
iz naslednjega leta, o čemer smo v Loških razgledih že brali. S tem
sporazumom so med drugim skušali preprečiti fluktuacijo pomočnikov in vajencev
iz Železnikov v Loko in obratno, obenem so pa loški meščani dobili
prednostno nakupno pravico za železnikarsko železo in železne izdelke.^'
Zgodaj so se razvijale v Loki razne obrtne panoge, ki so bile v zvezi z
oblačilno oskrbo. Za loške čevljarje velja, kar je napisal Otorepec glede kamniških,
da so namreč v srednjem veku čevljarji še dolgo sami izdelovali usnje
za svoje potrebe.^" Tako so imeli loški čevljarji ob Selščici poleg kašče stope
za čreslo, ki so ga sami pridobivali v gozdovih, ga sušili in v stopah drobili.
Za pravico oskrbe z lubjem so morali plačevati zemljiškemu gospostvu določeno
vsoto denarja.''
Spričo dejstva, da je bil tedanji človek neprimerno bolj izpostavljen vremenskim
neprilikam, kot je današnji — pomislimo samo na močno razvito
tovorništvo — ni čudno, da je bilo v Loki močno razvito krznarstoo. Zato nas
ne preseneča, če naletimo med sicer redkimi neposrednimi omembami loških
obrtnikov že v 13. in v začetku 14. stoletja kar trikrat na krznarje. Mimo že
omenjenega Cubelina iz 1263 (gl. stran 80) srečamo v urbarju 1291 krznarja
Petra, ki je dajal od njive, ležeče proti Bodovljam, gospostvu 4 kopune. Podobno
je imel v Viršku 1318 v užitku novine krznar Haincz, ki ga je zaradi
te posesti vezala do gospostva dajatev 3 kopunov.''*
Na posamezne sledove krojačeo naletimo v fevdnih knjigah. Tako je imel
leta 1428 pri Loki neko njivo krojač Henrik (Hainreich),'" ki je mogoče istoveten
s krojaškim mojstrom Henrikom iz 1443 (maister Hainreich sneyder)."'
Leta 1441 je omenjen v fevdni knjigi loški meščan Peter Sneider, za katerega
ni jasno, ali je označba še pomenila stanovsko pripadnost, ali pa gre že samo
za priimek. Peter Sneider je tedaj kupil eno fevdno hubo v Starem dvoru,
drugo pa v Stari Loki;^^ leta 1443 je kupil še eno hubo v Starem dvoru.'"
Zapovrstni nakupi hub nazorno osvetljujejo gospodarsko moč kupca.
Mogoče se je ukvarjal s thalsivom Catzian Weber, ki je imel leta 1459
v Loki hišo.^^
Razumljivo je, da se je v Loki zgodaj razmahnila živilska obrt. Razmeroma
močno se je razvila že v srednjem veku mesarska obrt, kot jo nakazuje
tako listina iz 1263 (gl. str. 80) kot oba urbarja 1291 in 1318, ki omenjata
mesnice. Te so stale skozi stoletja v neposredni bližini selških vrat ob začetku
poti v Vincarje. V dobi prvih dveh urbarjev so plačevali mesarji ob sv. Juriju
za mesnice določeno vsoto zemljiškemu gospostvu, medtem ko je vsaj od 1502
dalje,'* verjetno pa že precej prej, te dajatve pobiral mestni sodnik in skupno
z drugimi dohodki obračunaval tudi te prejemke v vsakoletnem obračunu, ki
ga je moral predlagati zemljiškemu gospostvu. Medtem ko so mesarji leta 1291
plačali vsega 2 in pol marke, se je prispevek do leta 1318 povišal na 3 marke,"*
82
kar kaže na to, da se je v teh letih število mesnic neznatno povečalo. Ta vsota
je ostala bistveno nespremenjena še vsaj do začetka 16. stoletja (1513: 3 marke
2 solda).^° Ker je po podatku iz 1649 razvidno, da je tedaj tod stalo sedem
mesnic, za katere so v celoti plačevali letno po 3 gld. 22 krc. 2 peneza'' —
enako vsoto so prispevali še leta 1792'° — kar ne dosega višine oddaje v srednjem
veku, sodim, da tod že v začetku 14. stoletja ni bilo število mesnic manjše.
Močno je moralo biti v Loki že takrat razvito gostilničarstvo, na kar kaže
vrsta primerov v zvezi z dolžniki in poroki. Ce dolžnik ni plačal ob dospelosti
svojega dolga, so morali namreč priti on in poroki v določeno gostilno in tam
Prizor iz obrtniškega življenja na freski Sv. Nedelje v Crngrobu. (ioto iuž. loiiu Mlakar.;
prebivati toliko časa, dokler ni bil dolg poravnan. Tako so bili dolžnik in
poroki prisiljeni, da čimprej dolg poravnajo, ker bi sicer zaradi plačevanja
gostilniške oskrbe dolg še bolj narastel.'^ Na prvi tak primer v Loki naletimo
že v listini iz leta 1248, ko se je Werso poravnal s freisinškim škofom Konradom
L Tedaj so se poroki vicedom Wergandus, Gerlohus de Stein in Konrad
Gallo obvezali, da bodo, kolikor ne bi Werso v določenem terminu plačal škofu
20 mark, prišli v Loko in je ne bodo zapustili do izplačila omenjene vsote.*"
Na mnogo podobnih primerov naletimo v začetku 14. stoletja. Leta 1301 so se
zavezali Marquarde s Polhovega gradca (Graetz), Volker Nvzpcrger, Fritze in
Levtolde iz Lancove, ki so prevzeli nase poroštvo za loškega meščana Dominika
Rainischa vsak po 25 mark, da bodo šli v Loko in tam ostali, dokler
ne bodo poravnali svojih obveznosti.*^ Leta 1308 so se enako obvezali za dolžnika
Lienharta Frankvota kot poroki njegov oče, njegovi svak Henrik Leimtasch
in Geyselprecht iz Vrhnike.'" Še bolj poučni so primeri iz 1518. Takrat
so bili Jaekleinu Vipavskemu za 150 mark poroki Rueger iz Polhovega gradca,
Haertel in Jurij Legspan iz Polhovega gradca, za nadaljnjih 150 mark razen
Ruegerja in Jurija še Ott Jeterbenški in za novih 150 mark Friderik Chvesch-
83
pfennich iz Vipave, Friderikov zet Konrad iz Polhovega gradca, Rueger iz
Vipave, Voelker iz Vipave, Berhtolt Giktzer in Tomaž Luoger. Kolikor ne bi
bil dolg poravnan, je vsa ta velika družba pripravljena po škofovi izbiri iti
v Loko oziroma v Ljubljano, in sicer vsak z enim konjem, v ondotno gostilno
in tam ostati vse dotlej, dokler ne bodo poravnane obveznosti.*' Ko je
bila zadeva z Jaekleiuom iz Vipave spravljena z dnevnega reda, sta položili
zadnji dve skupini porokov dodatno poroštvo za Lugerje, in to vsak po
150 mark pod enakinri pogoji, le da je prišla v poštev samo gostilna v Loki.**
Ti primeri kažejo, kakšne gostilne so bile tedaj v Loki, da so mogle sprejeti
tako številno družbo tudi za daljše razdobje. Razpolagati so morale hkrati
s primernimi hlevi, da so mogli namestiti tudi večje šte\'ilo konj. Tako velike
gostilne pač niso bile priklicane v življenje samo zaradi drobnega prometa
z domačim prebivalstvom. Stopnja gostilničarske obrti v Loki kaže namreč
na živahen promet, ki je šel skozi Loko v daljni svet.
O ostalih obrtih v srednjeveški Loki imamo le malo poročil. Vsekakor je
Loka zgodaj premogla padarja. Kopališče se omenja tod že leta 1318.*'^ Stalo
je na prostoru pod cerkvijo sv. Jakoba v neposredni bližini današnje tovarne
klobukov. Orožarji so izpričani konec 14.*' in v začetku 15. stoletja.*' V istem
viru se omenja loški meščan Nikel (oziroma Niklein) Maler,** čigar ime izdaja
verjetno še stanovsko pripadnost, saj omenja le malo let kasneje (1437) računska
knjiga slikarja (maler), ki se je med drugim ukvarjal s slikanjem sodov.**
Naštete obrtne panoge in še marsikatere druge, ki jih viri v Loki ne omenjajo,
so z izjemo železarstva in mogoče mlinarstva krile v glavnem le potrebe
domačega mesta in loškega podeželja. Ker se je s pojavom Loke začela podobno
kot po drugih naših mestih uveljavljati vse bolj delitev dela, po kateri
naj bi bili meščanstvu pridržani obrt in trgovina, podeželju pa kmetovanje,
se je sčasoma vse bolj krepila med loškimi meščani tendenca, da bi se podeželska
obrt čimbolj omejila. V borbi proti podeželski konkurenci so imeli loški
meščani trdno oporo v zemljiškem gospodu. Leta 1451 jim je dal posebne svoboščine,
spričo katerih je bilo prepovedano trgovanje na podeželju.'" Ze nekaj
let nato so se pojavile v Loki obrtniške organizacije — cehi, preko katerih so
se skušali obrtniki posameznih močneje razvitih strok zavarovati pred šušmarji
v mestu in na podeželju in tako dobiti nekak monopol nad določeno
obrtjo, kar je vodilo do ostrih nasprotij med mestom in podeželjem. Stoletna
cehovska prizadevanja so sicer obrt na podeželju zavirala, a povsem zatreti
je niso nikdar mogla.
Od sredine 15. stoletja dalje rastejo cehi v Loki kot gobe po dežju. Po vrsti
se obračajo tedaj na škofa Janeza krojači (1457). čevljarji in usnjarji (1459)
ter krznarji (1459) s prošnjo, da jim potrdi cehovska pravila. Prav iz tega časa
poteka tudi kovaški ceh, ki mu je škof Sikst leta 1475 potrdil pravice, ki jih
je že prej podelil škof Janez. Nekaj desetletij zatem pride do ustanovitve
lončarskega ceha, ki mu je škof Filip leta 1511 potrdil pravila.'^ Pojav teh
cehov zgovorno nakazuje, da so bile zgornje obrti, o katerih imamo sicer, zlasti
o nekaterih, v starejših virih tako skopa poročila, v Loki dokaj močno zastopane.
Iz škofu predloženih cehovskih pravil je razvidno, da so bili čevljarji
in krznarji že dotlej organizirani v cerkvenih bratovščinah, iz katerih so se
torej v tem primeru razvili cehi. Vendar je treba poudariti, da sta nastala ta
dva ceha tako kot vsi drugi šele z ustanovnim pismom freisinškega škofa."^
Vsem cehovskim pravilom je skupna osnovna zahteva, da smejo opravljati
obrt samo člani organizacije, ki ne smejo uganjati nesolidne konkurence.
84
Medtem ko so pravila krznarjev in čevljarjev dobesedno enaka, se ostala v
raznih podrobnostih med seboj deloma ločijo. Kovači in lončarji postavljajo
kot pogoj za sprejem, da je prosilec oženjen; pri krznarjih, čevljarjih in lončarjih
je moral biti zakonskega rojstva; krznarji, čevljarji in kovači so zahtevali,
da si kandidat pridobi v določenem, času meščanstvo; krznarji,
čevljarji in lončarji so povezovali sprejem z mojstrskim delom. Za sinove in
zete mojstrov je bila pri krznarjih in čevljarjih določena nižja pristopnina."
Nekatere določbe so specifične za posamezne vrste obrti. V skladu s cehovskimi
pravili krznarjev in čeDljarjeD ni bilo dovoljeno po podeželju
loškega gospostva prekupčevanje s kožami, marveč jih je bilo treba prinesti
v Loko in jih dati na prodaj na trgu. Iz kooaških pravil je mogoče razbrati
marsikatero podrobnost o teh obrtnikih. Pravila govore o podkovskih kovačih
^.('•-iiliiiiiirka 111 njeni gosii na freski Sv. .\edeije v Crngrobu. (l'on» inž. ione .Mlakar.)
in žebljarjih. Iz teksta je razvidno, da so bili vključeni v kovaški ceh ne samo
kovači, ki so imeli delavnice v loškem pomirju v mestu in pred njim, kamor
so spadali tudi obrati na staroloških tleh, ampak tudi kovači iz Puštala. Pač
pa je v tej zvezi zanimiv člen, v smislu katerega more biti vključen v ceh le
tisti, ki biva na tleh, nad katerimi je nadrejen mestni sodnik, ne pa kaj tuj
zemljiški gospod. Ta člen je vsekakor naperjen predvsem proti podložnikom
puštalskega zemljiškega gospostva. Zaradi nevarnosti požara so morali kovaški
cehovski mojstri dvakrat na leto pregledati vse kovačnice, ježe in ognjišča.
Z izjemo starih, onemoglih mojstrov drugim ni bilo dovoljeno najenmti pomočnikov
proti plačilu po kosu; enako niso smeli imeti v kovačnici tujih pomočnikov.^'*
Iz prošnje za ustanovitev lončarskega ceha 1510 je razvidno, da
je združeval v svojih vrstah tudi lončarje iz Stare Loke.^° Lončarski mojstri
so dajali vajencem vsa tri leta iične dobe hrano in delovno obleko. Ko se je
vajenec izučil, mu je mojster dal napraviti novo obleko iz sukna srednje kakovosti,
sestoječo iz suknjiča, hlač in jopiča. Pri mojstrskem izpitu je bilo
treba napraviti vpričo 4—6 mojstrov in drugih članov lonec, ki je držal 1 helra
(nekako 15 litrov)."
Loški cehi pri svojem prizadevanju za izključevanje podeželske konkurence
niso bili osamljeni. Zaostrovanje razmerja med našimi mesti in podeželjem
je bilo tedaj splošen pojav, saj je najkasneje v 15. stoletju, vsaj pravno,
veljalo načelo, da se mora umakniti s podeželja vsa obrt — razen čevljarske,
krojaške in mlinarske, ki so služile v glavnem potrebam samega podeželja."'
85
Zelo poučna je pogodba, ki so jo napravili leta 1492 cerkveni dostojanstveniki
in plemstvo s kranjskimi mesti, v smislu katere ni smel biti v nobeni fari eno
miljo okoli Ljubljane, Kranja, Kamnika in Novega mesta in pol milje okoli
drugih mest več kakor po en kovač, čevljar, krojač in razen gostiln, ki so
plačevale davek cesarju, le po ena krčma. Izven tega območja pogodba obrti
ni omejevala.'^'
Loški cehi so šli v svoji vnemi deloma dalje. Ce upoštevamo, da so bili
tedaj na ozemlju loškega gospostva sedeži fara v Stari Loki, Smartnem pri
Kranju, Selcih, Poljanah in 2ireh in da je tod veljala kot osnovna razdalja
pol milje, bi v skladu s pogodbo iz 1492 moglo delovati na loškem podeželju
že dokaj lepo število obrtnikov. Toda iz spora, ki so ga urejali odposlanci
freisinškega škofa 1499, je razvidno, da so bili vsaj glede kovačev Ločani drugačnega
mnenja. Ne glede na Loko in Železnike sta bila tedaj v vsem obsežnem
loškem gospostvu samo dva kovača — eden v Sorici, eden v Žireh. Ta dva sta
se smela baviti z vsemi kovaškimi deli razen z žebljarstvom in izdelovanjem
zapahov (riglov). Podeželski podložniki so prosili odposlance, da bi, spričo
velike oddaljenosti od Loke, smeli imeti po enega kovača tudi v Poljanah in
Selcih in ki bi smela, v razloček od kovačev v Sorici in Žireh, izdelovati samo
grobe dele; s podkovstvom bi se praviloma ne ukvarjala, le v sili naj bi imela
pravico pritrditi konjem staro železo. — O sporu glede podeželskih čevljarjeo
izvemo iz istega vira samo to, da ni bilo mogoče poravnati nasprotnih strank
in da so odposlanci svetovali Ločanom potrpljenje, freisinškega škofa pa prosili
za navodila.^' Spor je ostal odprt še dolga desetletja, saj je Še leta 1544 dal
škof Henrik odposlancem navodilo, naj poizvedo, če zmorejo čevljarji v mestu
oskrbovati vse prebivalstvo loškega gospostva.'" — V podobne zadrege je
spravljalo n. pr. Železnikarje stališče loških mesarjeu glede podeželske konkurence.
Leta 1547 je n. pr. soseska v Železnikih, ki je štela 400 ljudi, tožila,
da jim nosijo loški mesarji smrdljivo meso. Zemljiško gospostvo je tedaj odločilo,
da morajo loški mesarji do končne poravnave redno vsak teden prignati
v Železnike eno govedo, ki naj ga pobijejo v Železnikih, zato pa Železniki ne
smejo imeti mesnice. Na ponovno moledovanje jim je bila 1550 do preklica
dovoljena mesnica v poletnem času od sv. Jurija do sv. Mihaela."^
Našteti primeri zgovorno pričajo, da je loško cehovstvo že proti koncu
srednjega veka v svojih zahtevah videlo le sebe in da so mu bile pri tem kaj
malo mar življenjske potrebe podežeLskega prebivalstva. Pri takem pojmovanju
se je moral spor med loškim cehovstvom in loškim podeželjem stalno
zaostrovati, in to tembolj, ker se loški meščani niso zadovoljevali samo z obrtnim
monopolom, ampak so si hoteli pridobiti tudi izključno pravico do trgovanja
na tleh loškega gospostva.
Opombe
Kratice: Fra = J.Zahn, Codex diplomaticus austriaco-frisingensis, zbirka Fontes
rerum austriacarum, II, 31, 35, 36, 1870—1871. — Heck. Frsg. = Heckenstallers Frisingensia.
— Frsg. H. = Freising Hochstift. — DAS = Državni arhiv Slovenije v Ljubljani.
— HM = Hauptstaatsarchiv, Miincheii. — KM = Kreisarchiv, Miinchen. — MM =
Metropolitanarchiv, Miinchen.
Opombe: 1. Fra 31, št. 232, str. 245—246. — 2. HM, v mikrofilmu v Inštitutu za zgodovino
Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Lj. — 5. P. Blaznik, Kolonizacija
in kmetsko podložništvo na Sorskem polju, SAZU I, Razprave II, 1955, str. 156. —
86
4. P. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo, o. d., str. 210—211. — 5. KM - HL
4, fasc. 47, št. 337. — 6. Fra 36, str. 180. — 7. P. Blaznik, Loško mestno obzidje. Loški
razgledi IV, 1957, str. 19. — 8. KM - HL 4, fasc. 47, št. 337. — 9. KM - HL 4, fasc. 47,
št. 337. — 10. HM - Frsg.H., HI, A/3, No.41b, f. 21'. — 11. DAS - urbar 1501, f. 126',
127. — 12. Fra 36, str. 176. — 13. DAS - urbar, 1501, f. 126'. — 14. KM - HL 4, fasc. 36,
št. 194. — 15. Prim. J. Gašperšič, Loški žeblji in žebljarji. Loški razgledi IV, 1957,
str. 37. — 16. Prim. P. Blaznik, Zgornji stolp na Kranclju in Stari grad pod Lubnikom
ter njuni gradiščani. Loški razgledi III, 1956, str. 80—81. — 17. HM - Frsg. H., fasc. 137.
— 18. MM - 8«, fasc. 59. f. 257. — 19. DAS - listina 19. 9.1488. — 20. MM - 8», fasc. 61,
f. 300, 300'. — 21. DAS - urbar 1501, f. 127. — 22. KM - HL 4, fasc. 36, št. 194. —
25. P. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo, o. d., str. 182—183. — 24. MM - 8",
fasc. 61, f. 500'. — 25. J. Gašperšič, o. d., str. 38—39. — 26. B. Otorepec, Donesek h gospodarski
zgodovini Kamnika do XVI. stoletja. Kamniški zbornik III. 1957, str. 46. —
27. DAS - urbar 1501. f. 202'. — 28. Fra 36, str. 181. — 29. HM - Frsg. H., III, A/3, No.
41 b, f.28. — 30. DAS - fevdna knjiga, f. 49'. — 31. DAS - fevdna knjiga, f. 48'. —
32. DAS - fevdna knjiga, f. 49'. — 33. KM - HL 4, fasc. 47, št. 337. — 34. KM - Rep. 54,
fasc. 295, št. 10. — 35. Fra 36. str. 180. — 36. DAS - urbar 1501, f. 203. — 5?. KM - Rep.
53, fasc. 305. — 38. KM - HL 4, fasc. 30, št. 47. — 39. J.Zontar, Banke in bankirji v
mestih srednjeveške Slovenije, GMS 13, 1932, str. 27. — 40. Fra 31, št. 153, str. 148—150.
— 41. Fra 35, št. 439, str. 8—9. — 42. Fra 35, št. 477, str. 52—54. — 43. Fra 35, št. 525,
str. 100—101; št. 526, str. 101—103; št. 527, str. 103—104. — 44. Fra 35. št. 528, str. 105
do 106; št. 529, str. 106—108. — 45. Fra 36, str. 180. — 46. HM - Frsg. H., III, A/4, No. 69,
f. 11, 12. — 47. HM - Frsg. H., III. A/3, No. 41 b, f. 24. — 48. F. 23, 24. — 49. HM - Frsg.
H., III, A/4, No. 70, f. 10. — 50. J.Zahn, Das Privilegienbuch der ehemaligen freisingischen
Stadt Lack in Krain, MHK XIV, 1859, str. 74—76. — 51. J.Zahn, o. d., str. 73
do 75, 77—80; prim. E. Cevc, Kipar HR, Loški razgledi III, 1956, str. 164—165. —
52. Prim. Fr. Zvvitter, Starejša kranjska mesta in meščani, str. 57. — 53. Prim. P. Blaznik,
O cehih na Slovenskem, 1940; I. Mohorič, Pravila bratovščine kovačev in ključavničarjev
v Škofji Loki iz leta 1678, Loški razgledi III, 1956. str. 103 si. — 54. J. Zahn,
o. d., str. 78. — 55. KM - Rep. 55, fasc. 42, št. 1. — 56. J. Zahn, o. d., str. 79—80. —
57. J. Zontar, Cehi na Slovenskem, Enciklopedija Jugoslavije 1956, str. 340. —
58. B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda III, str. 13. — 59. HM - Frsg. H.,
fasc. 138, listina 14. 9.1499. — 60. MM - Heck. Frsg., fasc. 10. — 61. KM - HL 4, fasc. 42,
št. 216.
Zusamm enf a s s u n g '
VOM MITTELALTERLICHEN GEWERBE IN SKOFJA LOKA
Im mittelalterlichen Skofja Loka bildeten den Kern der Biirgerschaft die Handvverker,
die sich nebenbei auch mit Ackerbau beschaf tigten. Dank. der reichen, zur
Verfiigung stehenden Wasserkrafte v\'ar in der Stadt das Miillergewerbe stark entwickelt,
ebenso auch das Schmiedehandvverk, dem sich im 15. Jahrhundert noch Hammerwerkbetriebe
zugesellten.
Wahrend die Eisen bearbeitenden Gewerbe, vielleicht auch das Miillergewerbe
ihre Bedeutung in ortlichem Rahmen iiberstiegen, deckten die iibrigen Handvverker,
besonders die Schuster, Schneider, Kiirschner und Fleischhauer hauptsachlich den
Bedarf der heimischen Stadt und ihrer landlichen Umgebung. Der lebhafte Verkehr
begiinstingte die Entfaltung des Gastgewerbes. Zu Beginn des 15. Jahrhunderts fiihrten
monopolistische Tendenzen zur Bildung von Handvverksziinften der Schneider, Schuster
und Gerber, Kiirschner und Schmiede, die jedoch in standige Gegensatze und
Streitigkeiten mit den Bevvohnern des >Gau« — des Hinterlandes der Stadt im Rahmen
der Frcisinger Herrschatf — gerieten.
87